Govorec Naglasni umik na
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ě ẹː ẹː, ə
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
171
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
e in ę ẹː iẹ, ėː, i pred r, e
172
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica ǫ in novoakutirani
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica umično naglašeni e eː eː, (ẹː/ḙeː/eː), aː
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
umično naglašeni o oː oː
173
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
i iː ə
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
u uː u
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
a aː ḁ, ə, ọː, oː
174
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ə aː ə
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica ər
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ọː ọːł
175 7.3.3 KRATKI NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
i i ː, ə, iː, ọ
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
u u uː
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
e, ę, ě e eː
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
o, ǫ o /
govorci I-3-A / /
176
I-3-B / /
I-3-C / /
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
a a ẹː,e, ẹ ob j; ə, aː, ḁː,
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ə ə ọ
177 7.3.4 KRATKI NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
i i , ,
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
u u , i, ə
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
178
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
o, ǫ o ȯ, u, , a, ḁ, ə
179
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
a a ə, ḁ, , ẹ pred j
180
ˈmẹːl potərˈgaːlkȯ;
ˈMọːr š ˈlẹː pȯ ˈrəvnat
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ə ə , o
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ĺ lj ł, l, ĺ
spremenljivka knjižni in knjižnemu
enak narečni glas narečna različica
ń nj n, jn, ń
181
enak narečni glas narečna različica
ł l, ł, l
enak narečni glas narečna različica
v
f, f, pred nezvenečimi nezvočniki/v izglasju,
182
7.3.6 DRUGE SOGLASNIŠKE POSEBNOSTI
1. Protetični j pred i: ˈjẹːmȯ ‛imel’ (1. govorec), j ‛in’ (2. govorka) 2. Protetični v pred u: navuˈčiːla (2. govorka)
3. Poenostavitev soglasniškega sklopa š > pš: šeˈniːcȯ (1. govorec) 4. Onemitev zloga xo: ˈčəm ‛hočem’ (1. govorec in 2. govorka) 5. Onemitev zloga bo: ˈnem ‛ne bom’ (2. govorka)
6. Onemitev z-: ˈdẹj/ˈdẹːj (3. govorec)
7. Onemitev medsamoglasniškega g: dˈruːiga (2. govorka)
8. Poenostavitev soglasniškega sklopa s > sl: ˈmiːsim (2. govorka) 9. Prekozložna disimilacija l-l > n-l: zaˈmiːsna (3. govorec) 10. -k > -x: ˈdoːmux (1. govorec)
11. -m > -n: pȯˈčuːtin, teloˈvaːdin, ˈmọːrən (2. govorka) 12. Zlitja:
-ě > -ȯ: ˈjẹːmȯ ‛imel’ (1. govorec),
183
-ə > -u/-ȯ: ˈrẹːku (1. in 3. govorec) ˈpəršȯ (2. govorka), -i > -u: bu ‛bil’, zaˈmẹːru (1. govorec),
-aj > -: ˈčaːk (2. govorka),
o > e: (po) ˈfaːrešk (3. govorec),
-il > -u/ȯ: ˈkuːpu, ˈk oːsȯ, zˈloːmȯ (3. govorec), -je > -e: ˈke ‛kje’ (3. govorec).
184
8 PRIMERJAVA GOVORCEV ZNOTRAJ POSAMEZNE STAROSTNE SKUPINE
Na podlagi narejene diahrone analize besedil izbranih govorcev ter tabelnem prikazu spremeljivk in njihovih različic v nadaljevanju sledi primerjava govorov govorcev znotraj vsake starostne skupine posebej. Diahrona analiza je pokazala, da se govori posameznih govorcev v nekaterih značilnostih odmikajo od narečnega proti knjižnemu ali pogovornemu.
Zato sem se pri primerjavi osredotočila na tiste (predvsem glasoslovno-naglasne) značilnosti v govorih, v katerih se opazi odmikanje od narečne jezikovne zvrsti proti pogovorni oz.
knjižni, kar vodi k nastanku nadnarečja. Primerjava bo pokazala na bistvene skupne značilnosti govorov vseh treh govorcev posamezne starostne skupine, kar bo osnova za kasnejšo primerjavo govorov treh starostnih skupin.
8.1 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 1. STAROSTNE SKUPINE Posebnosti v naglasu:
V govorih vseh treh govorcev najmlajše starostne skupine se kot neknjižni pojavijo naglasni umik z vsake končne kračine ter naglasni umik s cirkumflektirane in akutirane dolžine.
(Mlado) umično naglašeni samoglsnik je pri vseh treh govorcih lahko kratko ali dolgo naglašen, vedno pa je enoglasnik.
Dolgi samoglasniki:
Kot refkles praslovanskega ě pri vseh treh govorcih prevladuje ẹː, pri 1. govorcu se enkrat sicer pojavi dvoglasnik, pri 3. govorki pa ḙː, ki nakazuje premik od narečnega proti pogovornemu. Večja variantnost je pri razvoju ȏ in zgodaj podaljšanem novoakutiranem , za katerega se pri vseh treh govorcih zelo enakovredno pojavljajo knjižnemu enak ọː in od knjižnega različni uː (1. in 2. govorec), ː (1. govorec), ȯː (2. govorec in 3. govorka).
Prevladujoči refleks za praslovanska e in ę je pri vseh treh govorcih knjižni ẹː. Pri 1. in 2.
govorcu se pojavi še en primer z dvoglasnikom iẹ,pri 3. govorki pa spet vmesna različica ḙː.
Prevladujoči refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je pri vseh govorcih ponovno knjižni ọː, je pa zanimivo, da se tukaj narečni dvoglasnik uọ pojavi večkrat in to pri vseh treh govorcih. Podobno je pri refleksu za umično naglašenega e in o. Pri vseh treh govorcih je refleks za umično naglašeni e vedno le knjižni enoglasnik eː. Kot refleks za umično naglašeni o pa se poleg knjižnega oː pri vseh treh govorcih pojavi tudi narečni dvoglasnik oː in pri 3. govorki ponovno vmesna različica ː, ki pa je vezana na položaj pred j. Pri refleksih za dolge i, u in a v govoru govorcev skoraj ni neknjižnih posebnosti. V govoru
185
2. govorca v enem primeru pride do krajšanja dolgega u v besedi tudi (ˈtud), pri 3. govorki pa do delne onemitve dolgega a v števniku (deˈvẹtindˈvəjset). Refleks ər, enak knjižnemu, prevladuje pri razvoju dolgega pri vseh treh govorcih, le enkrat se pri 1. govorcu pojavi ohranjen . V analiziranih besedilih je bilo malo primerov z izvornim , pri 3. govorki jih sploh ni bilo, pri 1. govorcu pa se kot refleks pojavi ọː , kar je enako kot v knjižnem jeziku, pri 2.
govorcu pa narečna različica uː.
V razvoju dolgih samoglasnikov je pri vseh treh govorcih mogoče opaziti opuščanje narečnih dvoglasnikov v smeri proti knjižnim enoglasnikom. Četudi se v govoru posameznega govorca kot refleks za določen dolgi samoglasnik pojavi dvoglasnik, je takšnih primerov zelo malo, v govoru pa prevladujejo enoglasniki. 3. govorka ima pri spremembah dolgih samoglasnikov več opaznih odstopanj od narečnega kakor prva dva govorca48.
Kratki naglašeni samoglasniki:
V razvoju kratkih naglašenih samoglasnikov je na podlagi analiziranih besedil 1. starostne skupine govorcev težko delati veliko zaključkov, ker je bilo v njihovih analiziranih besedilih zelo malo primerov besed z izvorno kratko naglašenim samoglasnikom. Za kratko naglašena i in u pri nobenem govorcu ni bilo mogoče najti primera, za kratki əpa samo en primer v govoru 1. govorca. Refleks za praslovanske kratko naglašene e, ę, ě je pri vseh treh govorcih kratki e, enako kot v knjižnem jeziku. Pri 1. in 2. govorcu se po podaljšavi pojavita še eː, ẹː.
Pri razvoju kratkega o, ǫ je zanimivo, da pri vsakem izmed govorcev naletimo na drugačen refleks: knjižnemu enak kratki o (1. govorec: ˈno), kratek u (2. govorec: buł) in ȯː (3. govorka:
bȯːl),49 kjer pride do podaljšave. Refleksi za kratki naglašeni a so pri 1. govorcu in 3. govorki knjižnemu enak kratki a, nato pa še e/ẹ/eː, kjer pride do ((nad)narečnega) preglasa v položaju ob j (1. in 2. govorec), aː po podaljšavi (vsi govorci), ə (1. in 2. govorec) oz. rahlo oslabljeni ḁ (2. govorec in 3. govorka).
Pri spremembah kratkih naglašenih samoglasnikov v analiziranih besedilih lahko vidimo, da so ti še ohranjeni, a počasi in vztrajno pri vseh govorcih prihaja do podaljšav, mestoma tudi do delnega samoglasniškega upada. Slednje je najbolj opazno v govoru 2. govorca.
Kratki nenaglašeni samoglasniki:
Kratki nenaglašeni samoglasniki imajo v govorih vseh govorcev poleg knjižnih tudi nekaj narečnih in pogovornih posebnosti. Pri vseh treh govorcih so pogosto opazne delne in popolne
48 Razlog za manj narečnih značilnosti v govoru 2. govorke je lahko to, da se veliko ukvarja z javnim nastopanjem, pri katerem mora govoriti knjižno.
49 No ima o v izglasju, beseda bolj pa ima sicer tudi v drugih narečnih govorih pogosto nepravilne razvoje, tako da tudi ta primerjava ni zanesljiva.
186
onemitve i v šibkih položajih, v posameznih besedah popolne onemitve u (najpogosteje v govoru 2. govorca, kar pa je lahko tudi posledica tega, da je v njegovem besedilu več glasov v šibkih položajih kot pri besedilih drugih dveh govorcev).50 V govoru 2. govorca in 3.
govorke je v redkih primerih mogoče slišati rahlo oslabljeni . Manj je delnih in popolnih onemitev e-jevskih oz. o-jevskih samoglasnikov, ki onemevajo predvsem na izglasju (najbolj v govoru 2. govorca). V govoru 3. govorke se e ob j mestoma izgovarja ožje. V govoru vseh treh govorcev pa se nenaglašeni ě v posameznih primerih uresničuje kot zelo ozek ė oz. i. V govoru 3. govorke je v redkih primerih o v izglasju nekoliko približan u. Še redkeje prihaja do delne ali popolne onemitve a (predvsem v govoru 2. govorca), pri vseh treh govorcih pa se a v položaju ob j preglasi v e/ẹ. Pri vseh treh je poleg tega sicer redko opazna onemitev ə, zaradi česar nastanejo zlogotvorni zvočniki.
Vsi nenaglašeni samoglsniki se večinoma pri vseh treh govorcih sicer uresničujejo tako kot v knjižnem jeziku. Največ približkov pogovornemu jeziku ima zaradi pogostejših (delnih) onemitev samoglasnikov v šibkih položajih v svojem govoru 2. govorec. V govoru 1. govorca in 3. govorke je (delnih) onemitev manj, omejene so predvsem na i.51
Soglasniki:
Refleks za praslovanski ĺ je v posameznih besedah pri vseh govorcih knjižni lj, več pa je bilo primerov z narečno otrditvijo v l, celo ł (vsi govorci) ali pa s tršo izgovorjavo l v sklopu łj (2.
govorec). Praslovanski ń ima več različic. Knjižno, kot nj, ga v enem primeru izgovarjata 1.
govorec in 2. govorka, pri kateri se poleg tega pojavi še narečni razpad na zvezo jn in otrditev v n (slednje tudi pri 2. govorcu). Praslovanski ł je ohranjen v govoru vseh treh govorcev pred zadnjimi samoglasniki in redkeje pred sprednjimi samoglasniki ter v izglasju (najbolj v govoru 2. govorca in najmanj v govoru 3. govorke).52 Knjižni zobnoustnični v vsi govorci izgovarjajo pred samoglasniki in večinoma pred zvočniki ter zvenečimi nezvočniki (v osamljenih
50 Pri vseh treh govorcih onemita prednaglasni u (ob zvočniku) in e v izglasju v besedi drugače.
51 Razlog za razlike med govorci na tem mestu bi lahko bila ta, da je 2. govorec že osnovno šolo obiskoval v Novem mestu, kjer se je srečal z govori z večjo stopnjo samoglasniškega upada. Medtem ko jo je 1. govorec srednjo šolo obiskoval v Črnomlju, 3. govorka pa je v času snemanja šele začela s šolanjem v srednji šoli v Novem mestu.
52 Razlog za razlike v govorih govorcev bi lahko bil v tem, da se 3. govorka ukvarja z javnim nastopanjem in je pri izgovorjavi l zaradi tega lahko bolj pozorna, ga izgovarja bolj knjižno.
Pri rabi t. i. trdega ł lahko sicer iz lastnega poslušanja povem, da se med mlajšimi govorci belokranjskih narečij zdi, da je trša izgovorjava »moderna«. Zdi se, da je trši izgovor l celo zaželen in da je to ena izmed značilnosti belokranjskih govorov, ki je mladi več ne opuščajo, kar se je dogajalo včasih, temveč še potencirajo. To je ena izmed lastnosti, po kateri se belokranjski govori razlikujejo od drugih slovenskih govorov in očitno so mladi narečni govorci to vzeli za pozitivno izstopajočo značilnost. Povsem drugače je pri smeri razvoja dvoglasnikov.
Morda so oz. smo (tudi sama dvoglasnikov, sploh ẹː (> ě), praktično ne govorim več) to preveč povezovali z drugimi dolenjskimi govori in ni bila nobena posebnost, ki bi Belokranjce ločila od drugih govorov dolenjske narečne skupine.
187
primerih se pri vseh treh govorcih pojavi tudi izgovor ). Pred nezvenečimi nezvočniki pa prav tako vsi govorci v izgovarjajo narečno, in sicer kot f/f/ . V govoru vseh treh je mogoče opaziti tudi več enakih soglasniških posebnosti (od onemitev medsamoglasniških soglasnikov, poenostavitev določenih soglasniških zvez, posebnih onemitev zlogov, zlitja), ki so na eni strani lahko deloma posledica hitrega tempa govora, po drugi strani pa nakazujejo na odmik od knjižnega in narečnega v smer pogovornega jezika. Ponovno je največ pogovornih posebnosti mogoče opaziti v govoru 2. govorca, najmanj pa v govoru 3. govorke.
Zdi se, da so narečne značilnosti v izgovoru soglasnikov veliko bolj posplošene pri vseh treh govorcih kakor v izgovoru samoglasnikov, kjer se govori vseh treh bolj razlikujejo. Če poleg najmlajše starostne skupine dodam tudi izkušnje s kritičnim poslušanjem svojega (narečnega) govora, lahko rečem, da bi bil primerljiv z analiziranimi besedili izbranih govorcev. V svojem govoru praktično ne uporabljam dvoglasnikov (bolj pogosti so tisti, ki so nastali iz o-jevskih glasov, predvsem oː, za razliko od govorcev pa še vedno včasih izgovarjam tudi eːiz umično naglašenega e). Moj govor je zelo podoben tem v analiziranih besedilih tudi v okviru naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov. Pri izgovorjavi soglasnikov bi se najbolj poistovetila s 3. govorko, saj menim, da je łv mojem govoru redek in omenejen na položaj pred zadnjimi samoglasniki. Sama se sicer ne dojemam kot najboljši primer govorke črnomaljskega govora, saj moj oče ni pravi Črnomaljec in tako njegov govor kot govor njegovih staršev ni oz. ni bil črnomaljski (so pa govori vseh še vedno znotraj severnobelokranjskega narečja).
8.2 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 2. STAROSTNE SKUPINE