Učenci in učenke, ki medvrstniško nasilje opazujejo – opazovalci oziroma opazovalke 31

Tista skupina otrok, ki ne zavzema nobene od zgoraj omenjenih vlog in je številčno tudi največja, so otroci »opazovalci«. Ta skupina otrok ni enotna in se navadno deli še na tri podskupne. Otroci, ki nasilje nad svojimi vrstniki le opazujejo in vanj ne posegajo, druga skupina otrok se žrtvam smeji, s čimer podprejo nasilje, tretji pa se zavzemajo za žrtve in jih branijo ali jih skušajo le potolažiti (po Pušnik 1999).

Pečjak (2014: 63–64) prav tako opredeli nekaj podskupin otrok opazovalcev. Lahko so pasivni ali aktivni podporniki nasilja, kar pomeni, da le-to spodbujajo z različnimi pripombami ali pa se zgolj smejijo in s tem izkažejo strinjanje s povzročiteljem nasilja.

Obstajajo tudi takšni, ki tovrstno vedenje ignorirajo ali samo opazujejo in v nasilno dejanje ne posegajo zaradi različnih razlogov. Obstajajo pa tudi pasivni in aktivni branilci žrtev, ki v protest zapustijo kraj nasilja ali pa pomagajo zaustaviti nasilno dejanje. Vloga opazovalcev je, kot pravi Pečjak (2014: 65), zelo pomembna, saj lahko ti

življenje) ali zunanji (oseba je prepričana, da okolje ali višja sila ali drugi ljudje nadzorujejo njihovo življenje).

s svojim odzivom vplivajo na pojavnost nasilja. Če se opazovalci postavijo v bran žrtvi, posledično vplivajo na manjšo pojavnost nasilja med učenci.

Elliot (v Zabukovec Kerin 2002: 113) pravi, da otroci, ki nasilje le opazujejo, ponavadi ne vedo, kako se nanj odzvati, saj se bojijo povzročitelja, počutijo se nemočne in so tudi sami razburjeni. Hkrati se bojijo, da bodo naslednja žrtev in imajo občutek krivde, ker niso nič storili.

Dekleva (2004: 60) meni, da imajo opazovalci ključno vlogo v medvrstniškem nasilju, saj s tem, ko molčijo, dopuščajo zlorabljanje vrstnikov ali pa celo spodbujajo k tovrstnemu vedenju. So tista skupina vrstnikov, ki nasilje lahko prepreči ali pa vsaj pomaga k zmanjšanju le-tega. Sicer pa se mu zdi, da vloga opazovalcev pri vrstniškem nasilju še ni dovolj pojasnjena. Morda ravno zato odpira manevrski prostor za metode preprečevanja vrstniškega nasilja, v katerih imajo opazovalci ključno oziroma aktivno vlogo. K temu Pečjak (2014: 65) dodaja, da je »medvrstniško nasilje skupinski pojav, in ne pojav, ki bi vključeval le diadni odnos med nasilnežem in žrtvijo. Zato mora biti pristop – preventivni ali inteverncijski – skupinski, in ne le vezan na obravnavo žrtve in nasilneža«. Opazovalcem se tako v zadnjem času pripisuje vedno večjo vlogo, saj so prav oni lahko tisti, ki intervenirajo ali pa celo preventivno ukrepajo. Kot sem že povedala, je razumevanje dinamike medvrstniškega nasilja v šoli pomembno zato, da se lahko z njim učinkovito spopadamo. Največkrat namreč poskušamo odkriti primanjkljaje oziroma šibkosti pri posamezniku, ki je v vlogi žrtve, zato da bi zmanjšali to nasilje. Vendar takšen pristop pomeni le ukvarjanje s simptomi, ko poskušamo pomagati posamezniku, tako da povečamo njegovo kompetentnost in moč (prav tam).

Zato Zabukovec Kerin (2006: 45) poudarja, da je »o nasilju treba vedeti le to, da je vedno, razen v primerih samoobrambe, nesprejemljivo.« Če to vemo, potem si upamo stopiti vmes in posredovati v nasilno dejanje ter ne iščemo nekoga drugega, ki bi to storil namesto nas. S to mislijo je potrebno tudi pritegniti učence, ki morajo vedeti, da so nasilna dejanja, ki se lahko pojavijo v različnih oblikah, nesprejemljiva in da si nihče od otrok ne zasluži takšnega odnosa s strani svojega vrstnika. Košir (2015: 41–45) omeni še, da je medvrstniško nasilje javni dogodek, ki se dogaja v odsotnosti učiteljev, a v prisotnosti vrstnikov, zato je toliko bolj pomembno, da na takšen pojav znajo odreagirati tudi otroci sami. Avtorica opazovalce deli na tiste, ki so del problema, saj

MVN podpihujejo, ga le opazujejo, so prestrašeni, jih je sram in se počutijo krive in nemočne, ker ne pomagajo, ter na tiste, ki so del rešitve, ker prosijo za pomoč in s tem pomagajo prepoznati problem. Sicer pa opaža, da po številu prevladujejo tisti učenci, ki vlogo opazovalca zavzamejo brez posredovanja, to pa zato, ker običajno ne vedo, kaj storiti, se bojijo nasilnežev in jih je strah, da bodo oni naslednja žrtev, ali pa jih je strah, da bodo storili kaj narobe in zadevo le še poslabšali. Predvsem pa je tveganje, da bodo tudi sami postali tarča medvrstniškega nasilja večja, če v primeru posredovanja ne pričakujejo podpore s strani učiteljev, ki pa je ključnega pomena za odpravo ali vsaj zmanjšanje medvrstniškega nasilja v osnovnih šolah (Horton, 2011: 273). Veliko avtorjev tako poudarja odgovornost vseh opazovalcev, da se zoperstavijo nasilju njihovih vrstnikov in da se ob tem zavedajo, da obstaja možnost, da bodo sami postali tarče, v vsakem primeru, tudi če se temu nasilju ne uprejo. Pomembno je torej, da otroci vedo, da tovrstno vedenje ni primerno in da je nanj potrebno opozoriti, hkrati pa morajo odrasli, tako doma kot v šoli, otrokom zagotoviti, da povzročitelji tovrstnega nasilja običajno s svojim vedenjem prenehajo, kadar se proti njemu zoperstavi več otrok skupaj (Piotrowski in Hoot, 2008: 361).

2.4 Posledice medvrstniškega nasilja

Raziskovalci že dolgo poudarjajo posledice medvrstniškega nasilja, povezane z izgubo samozavesti, nizko samopodobo, socialno tesnobo, depresijo, nezaupanjem do drugih ljudi, psihosomatskimi težavami, samomorom ali pa celo z umorom (Olweus, 2003;

Rigby, 2008; Smokowski and Kopasz, 2005; Vossekul in drugi, 2001 v Horton, 2011:

273). Vendar v medvrstniško nasilje niso vpeti le tisti, ki MVN občutijo, temveč tudi ostali otroci, ki so priča takšnemu vedenju, hkrati pa tudi starši, šola in širša skupnost.

Po drugi strani pa je medvrstniško nasilje le odraz stanja družbe (Berčnik in Tašner, 2018: 76), torej širše skupnosti, v kateri živimo, in je pogosto način prilagajanja življenjskim pogojem (Edgar, 1999 v Berčnik in Tašner, 2018: 76). Ravno zaradi tega pa je pomembno, da se v problematiko medvrstniškega nasilja in zmanjševanje le-tega vključuje tudi širše okolje oziroma celotna družba (prav tam), hkrati pa se mora družba kot skupnost zavedati, kakšne posledice takšno vedenje prinaša. Novejše raziskave namreč opozarjajo na povezavo med medvrstniškim nasiljem in nasiljem v odrasli dobi,

saj imajo tisti, ki v mladosti izvajajo nasilje nad vrstniki, štirikrat večje možnosti, da bodo kasneje, v obdobju do 24. leta starosti, zagrešili kaznivo dejanje (Center for the Study and Prevention of Violence, 2007; Olweus, 1993 v Piotrowski in Hoot, 2008:

358). Če torej želimo manj nasilja v celotni družbi, se je s problematiko preprečevanja medvrstniška nasilja potrebno začeti ukvarjati že zelo zgodaj v osnovnih šolah.

Nekateri celo opozarjajo na pomembnost učinkovitih preventivnih programov proti medvrstniškemu nasilju že pri predšolskih otrocih (Orpinis, Horne in Staniszewski, 2003 v Piotrowski in Hoot, 2008: 358).

Otroci predstavljajo najbolj nemočno in občutljivo skupino v družbi. Krivice, nasilje, zlorabe in škodljivi vplivi lahko usodno vplivajo na otrokovo nadaljnje življenje, mu onemogočajo enakovredno uveljavljanje v družbi in preprečijo razvoj v zrelo, odgovorno in zadovoljno osebo (Bizjak, 1997: 13). Kuhar in drugi (1999) opozarjajo, da nasilje omejuje človeški potencial in različne vrste nasilja omejujejo žrtve na različne načine, pri čemer prav vsaka vrsta nasilja pušča na žrtvah psihične posledice. Žrtev sčasoma začne verjeti, da je manjvredna oziroma ničvredna in da si vse to, udarce, zmerjanje, zapostavljanje itd., navsezadnje zasluži. Žrtev težko govori o svojem trpljenju in o tem, kar se ji dogaja, saj si ne želi priznati, da je tako nepriljubljena in nezaželjena, hkrati pa se boji, da ji ne bi verjeli ali pa bi se zabavali na njen račun.

Samopodoba vsebuje predpostavke posameznika o tem, kako bi se moral obnašati do drugih in kako bi se drugi morali obnašati do njega. Tako ima npr. otrok, ki je žrtev medvrstniškega nasilja, na podlagi takšnega ravnanja drugih zelo slabo podobo o samem sebi in tudi verjame vsem žaljivkam, ki mu jih namenjajo.

Samopodobo otroci torej oblikujejo na podlagi mnenj staršev, učiteljev in prijateljev oziroma vrstnikov. Pušnik (1999: 79) izpostavlja, da imajo vzgojno-izobraževalne institucije, se pravi šole, pri tem na sploh zelo pomembno vlogo, saj so mladi tukaj prisiljeni proti svoji volji »tekmovati« in ob tem pokazati osebno primernost ali neprimernost, največkrat v neenakih možnostih. Zaradi poudarjanja pomembnosti tekmovanja in doseganja uspeha ne preseneča, da se pri učencih pojavlja šolski uspeh kot pomemben indeks samovrednotenja, pri čemer se bo uspešen učenec vrednotil kot sposoben in pomemben, slab učenec pa kot nesposoben in podrejen. Če pa se bo poleg tega počutil nesprejet tudi med vrstniki, bo negativna samopodoba še toliko večja in tudi težje jo bo z leti preobrniti v neko pozitivno samopodobo, ki pa je zelo

pomembna za nadaljnje življenje. Povrnitev izgubljenega samozaupanja je namreč izredno dolgotrajen proces. Poleg tega se posledice medvrstniškega nasilja kažejo tudi v čustvovanju otrok, razdražljivosti, težavah s koncentracijo in vsesplošnim nezadovoljstvom z življenjem (Kuhar, 1999). Otroci tako začnejo iskati različne poti, da bi se počutili boljše v svoji koži in velikokrat sprejemajo napačne odločitve, kot so poskusi samoumorov in druge oblike samopoškodovanja (motnje hranjena, alkohol in droge). Sicer pa medvrstniško nasilje vpliva tudi na učni razvoj otroka (Olweus, 1994).

Otrok, ki je žrtev medvrstniškega nadlegovanja, se v šoli ne bo počutil varnega, hkrati bo to vplivalo na njegov psihološki razvoj, če ne tudi fizični. Občutil bo ponižanje in stres, kar bo za njega predstavljalo travmatično izkušnjo (Borg, 1999; Garbarino in deLara, Harryman, 2004; Twemlow, 2000 v Safran: 2007: 45). Zato je pomembno, da šola, ki predstavlja prostor, kjer naj bi se učenci počutili varno, nasilja med učenci ne spregleda, poudarja Pečjak (2014). Če se na nasilje učitelji ne odzovejo in ne reagirajo ustrezno, učitelji s tem kažejo učencem, da na nek način pristajajo na nasilno vedenje, žrtev pa izgubi zaupanje v odrasle, pravi Pušnik (2012). S tem se strinja tudi Dekleva (1996), ki pravi, da takšna reakcija učiteljev ne more prispevati k zmanjševanju nasilnih dejanj med učenci. Posledice medvrstniškega nasilja so tako dolgoročne in za sabo pustijo žrtve, ki so čustveno nemočne in jim šolski prostor predstavlja nevarno okolje, kamor imajo odpor prihajati. Velikokrat so posledice lahko tudi hude oblike depresije, ki v najhujših primerih vodijo celo do samomora.

Posledic medvrstniškega nasilja pa ne občuti le žrtev, temveč tudi tisti, ki nasilje povzročajo. Ostrman (2002: 139) meni, »da se povzročitelji podajajo v večje tveganje za poznejše neprilagojeno vedenje, kar seveda bistveno zmanjša in zoži njegova pričakovanja za prihodnost, poklicno in družbeno promocijo.« Na koncu so tukaj še tisti, ki niso žrtve in niso povzročitelji, so pa zraven, ko se medvrstniško nasilje dogaja. Že samo en učenec »nasilnež« lahko pri vseh drugih povzroči občutek strahu in to ne samo pri žrtvah, temveč tudi pri vseh ostalih, ki so navzoči. Ugotovljeno je bilo, da je razlog, ko učenci želijo zamenjati šolo ali pa preprosto manjkajo pri pouku, velikokrat ravno strah pred psihičnim ali fizičnim maltretiranjem njihovih vrstnikov (Borg, 1999;

Galloway, 1994; Juvonen, 2001, v Safran, 2007: 46).

Med otroki so velike razlike v psihični odpornosti zoper travmatska doživetja, izgube ali kronično stresne okoliščine ter v sposobnostih obvladovanja življenjskih izzivov in težav. Mikuš Kos (2017: 78) psihično odpornost opiše kot sposobnost uspešnega soočanja z neugodnimi okoliščinami, ne da bi bil otrok zaradi tega dolgoročno prizadet in ne da bi se pojavile dolgotrajne čustvene ali vedenjske težave. Otrokovo psihično odpornost ali ranljivost pogojujejo biološki dejavniki, prejšnje izkušnje, širši kontekst, viri pomoči in aktualna situacija. Odpornost je tesno povezana z varovalnimi dejavniki in sposobnostjo obvladovanja. Varovalni dejavniki se v dinamičnem procesu vgradijo v novo kvaliteto odziva na težave – v psihično odpornost. Dolžnost staršev, učiteljev, strokovnjakov je, da ugotovijo, kako lahko okrepijo otrokovo psihično odpornost z aktiviranjem zunanjih virov in z neposredno pomočjo otroku (prav tam).