Lena Dominelli nam z zelenim socialnim delom ne zagotavlja enotnega modela prakse, vendar nam ponuja smernice, skladne z etičnim in moralnim stališčem, ki se zavzema za pravično razporeditev zemeljskih virov, ter našo dolžnostjo za skrbno ravnanje in varstvo naravnega okolja (Dominelli, 2012: 194−195). Z zelenim socialnim delom ves čas poudarja, da je za socialne delavke ključno razumevanje, da ne smemo, predvsem pa da ni mogoče ljudi in naravnega okolja med seboj ločevati, človekov obstoj je od slednjega odvisen (Dominelli, 2012: 199). Človek s svojim ravnanjem uničuje naravno okolje, s tem pa tudi svoj življenjski prostor. Posledice okoljske krize bodo za mnoge ljudi uničujoče, še posebej pa bodo njene učinke čutili tisti ljudje, s katerimi so socialne delavke najbolj v stiku. Zaradi tega Lena Dominelli z zelenim socialnim delom ves čas opozarja na neenakomerno porazdelitev dobrin, storitev ter naravnih virov in si prizadeva za njihovo odpravo (Dominelli, 2012: 25). Socialne delavke se morajo vključevati v ukrepe zoper okoljske krize na individualni, skupnostni in mednarodni ravni. Ljudi morajo ozaveščati o posledicah okoljske krize ter skupaj z njimi raziskovati možne rešitve. Zavedati se morajo, da samo osebno delovanje ni dovolj, potrebno je iskanje kolektivnih rešitev, ki temeljijo na doseganju soglasij med ljudmi na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni (Dominelli, 2012: 99−100).
Skozi čas se je razumevanje o odvisnosti človeka od naravnega okolja zelo spreminjalo.
Pionirke socialnega dela so zelo zgodaj naredile povezavo med zdravjem in dobrim počutjem ljudi ter okoljem, v katerem so živeli in delali. Pri svojem delu so izhajale iz ljudi in njihovih potreb, počele so to, kar je za socialno delo posebno. Aktivno so poslušale, kaj je tisto, kar ljudje potrebujejo, ter skupaj z njimi raziskovale in soustvarjale možne rešitve.
60
Danes smo prišli do točke, ko v socialnem delu ne moremo in ne smemo več zanemarjati okoljske krize in pomena, ki ga ima naravno okolje za življenje ljudi. Lena Dominelli z zelenim socialnim delom ves čas poudarja človekovo odvisnost od naravnega okolja in izraža nujnost ukrepanja socialnih delavk v primeru okoljske krize. Zato, da se lahko ustrezno odzovejo, predvsem pa, da socialne delavke razumejo problem okoljske krize, ne zgolj na lokalni, ampak na globalni ravni, je pomembno izobraževanje. Če študentke skozi celoten študij pridobivajo ustrezna znanja ter predvsem pridobivajo ustrezne spretnosti in praktične izkušnje, bodo svoje delo veliko prej opravljale na način, da skrbijo oziroma varujejo tako ljudi in naravno okolje. Z vidika zelenega socialnega dela to pomeni, da se bodo v svoji praksi zavzemale za socialno in okoljsko pravičnost, kajti ena brez druge ne moreta (Dominelli, b. d.: 8). Hkrati pa se mi zdi pomembno poudariti, da so vse spretnosti in znanja, ki jih študentke pridobijo med študijem, tudi če eksplicitno ne naslavljajo naravnega okolja, nujno potrebna. To so tista znanja, ki so specifična za socialno delo, ki nas ločujejo od preostalih strok in omogočajo socialnim delavkam edinstveno priložnost za pomoč in varovanje ljudi ter naravnega okolja. Vsebinam, ki jih v socialnem delu že obravnavamo, znanje in spretnosti, ki jih že imamo, moramo zgolj razširiti ter jih razumeti v povezavi z okoljsko krizo. Socialne delavke že danes opravljajo naloge, kot so na primer zagovorništvo, svetovanje, izobraževanje, vzpostavljanje prvega stika, sodelovanje s posameznimi osebami, skupinami ali skupnostmi, priznavanje obstoječega znanja in spretnosti lokalnega prebivalstva, iskanje razpoložljivih virov (Dominelli, 2012: 200−201) ter mnoge druge. Vse te spretnosti lahko in morajo socialne delavke uporabljati tudi pri svoji vsakodnevni praksi, ukrepih in rešitvah, ki jih sprejemajo skupaj z ljudmi, ter se zavedati omejitev naravnega okolja.
Pri ustvarjanju pravične in vzdržne družbe pa socialne delavke niso same. Čačinovič Vogrinčič, Kobal, Mešl in Možina (2005: 5) uporabljajo besede soustvarjanje, soraziskovanje, sooblikovanje in sodelovanje. Zaradi kompleksnosti okoljske krize morajo tako socialne delavke soustvarjati predvsem skupaj z ljudmi, svojimi uporabnicami in uporabniki, omogočati, da se sliši njihov glas, njihove potrebe in tudi njihove rešitve. Skupaj z njimi morajo raziskovati, kako lahko pripomorejo k bolj pravični in vzdržni družbi ter tako zaščitijo sebe in naravno okolje. Poleg tega pa morajo socialne delavke vstopati v partnerski odnos in soustvarjanje rešitev tudi z drugimi strokami, vsaka namreč nosi svoje posebno znanje. Socialne delavke nimajo ustreznega znanja o možnih načinih zmanjšanja porabe energije ali o tem, zakaj je pomembno, da zaščitimo določeno naravno območje, to znanje
61 imajo druge stroke. Prav tako pa te iste stroke nimajo ustreznih znanj, kako navezati stik z ljudmi, se z njimi pogovarjati, poskrbeti, da so slišani in spoštovani, poskrbeti, da se upošteva, kako obstoječe neenakosti vplivajo na življenje ljudi ter kako lahko določeni ukrepi razmere še poslabšajo, skratka, primanjkujejo jim tista znanja, ki so specifična za socialno delo. Pri boju z okoljsko krizo je tako ključnega pomena sodelovanje različnih ljudi in strok, ki nosijo specifična znanja in izkušnje, ki so potrebne za ustvarjanje sprememb in ustreznih rešitev, ki upoštevajo tako potrebe ljudi kot omejitve naravnega okolja.
Zelene socialne delavke lahko igrajo pomembno vlogo pri vključevanju ljudi pri oblikovanju alternativnih vizij, ki temeljijo na vzdržnem razvoju in spoštljivem partnerstvu med naravnim okoljem in ljudmi. Zamenjava trenutnih izkoriščevalskih in destruktivnih praks z vzdržnimi postaja pomembna naloga zelenih socialnih delavk (Dominelli, 2012: 198), pri tem pa je ključnega pomena skupno ustvarjanje znanja in rešitev (Dominelli, 2012: 199).
Socialne delavke imajo ključno vlogo pri uresničevanju socialne in okoljske pravičnosti, pri čemer prevzemajo številne vloge, prek katerih poskušajo spodbujati odpornost ljudi in skupnosti ter varovati naravno okolje. Ljudi ozaveščajo, razpravljajo o možnostih vzdržnega razvoja in se zavzemajo za pravično delitev naravnih virov, zavzemajo se za ukrepe na lokalni in globalni ravni ter spodbujajo razvoj skupnosti, ki skrbijo za naravno okolje (Dominelli, b. d.: 11).
Socialne delavke morajo naravno okolje spoštovati in varovati zaradi koristi, ki jih ima za ljudi ter zaradi njegove lastne vrednosti. Pomembna vloga, ki jo nosijo socialne delavke, sta tako varstvo in zaščita naravnega okolja. Kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo, kakšno hrano uživamo, v kakšnem okolju živimo, vse našteto ima velik vpliv na vse nas ter na naše uporabnice, ne glede na to, ali z njimi sodelujemo v mladinskem centru, domu za stare, centru za socialno delo ali kjer koli drugje. Zelene socialne delavke so zato zaskrbljene zaradi uničevanja naravnega okolja in ponavljajočih kršitev človekovih pravic, ki iz tega izhajajo; kritične so do gospodarskega sistema, ki ohranja neenakosti in revščino; prav tako so kritične do pomanjkanja sprejemanja odgovornosti korporacij, vlad ali posameznih oseb zaradi okoriščanja z izkoriščanjem naravnega okolja in ljudi (Dominelli, 2013: 437).
Številne posamezne osebe, organizacije in gibanja se bojujejo proti sistemu, ki uničuje in izkorišča naravno okolje in ljudi, ter so pri tem veliko bolj izpostavljeni in v nevarnosti.
Socialno delo je lahko njihov zaveznik, podpornik, socialne delavke pa se lahko njihovi akciji oziroma uporu pridružijo direktno ali le posredno. Z zagovorništvom in poudarjanjem
62
pomena naravnega okolja za ljudi, predvsem pri posegih in projektih, ki to okolje uničujejo, lahko v socialnem delu naredimo prostor, v katerem lahko ljudje spregovorijo in so slišani, ter opozarjamo na pomen človekovih pravic, varovanja naravnega okolja za ljudi danes in v prihodnje ter varovanja naravnega okolja zaradi njega samega.
Zeleno socialno delo je bistvenega pomena za zmanjševanje človekovega posega in izkoriščanja naravnega okolja, zagotavljanje pravične razdelitve virov ter spodbujanje vzdržnega razvoja, s katerim skrbimo za potrebe ljudi danes in v prihodnje ter ščitimo naravno okolje. Vključuje kritiko neoliberalizma, hiperurbanizacije in potrošništva ter temelji na socialni in okoljski pravičnosti, pri čemer je ključnega pomena glas lokalnega prebivalstva, spoštovanje njihovega znanja ter soustvarjanje rešitev za zaščito ljudi in naravnega okolja (Dominelli, 2013: 438).