Sekundarna skupina, kjer vsak učenec predstavi svoj del podpoglavja

Ko je vsak posameznik pripravljen na nadaljnjo poučevanje, učitelj ponovno razdeli razred na nove skupine, kjer upošteva, da so skupine mešane, kjer je v vsaki novi skupini le po en član predhodne skupine. Vsak posameznik tako pouči preostale člane skupine

o svojem delu satelitske slike, vključno z geološkim zemljevidom, prerezom in geološko zgodovino, ki jo je naštudiral v prvotni skupini. Po smislu sestavljanke predstavlja ta del postopka postavitev vseh kosov sestavljanke na mizo, preden jih začnemo sestavljati, vendar se na tem mestu še ne pokaže celotna slika, saj so posamezni kosi še raztreseni po mizi.

Slika 3: Sekundarna skupina, kjer se izoblikuje celota.

Na vsakem kosu so tako različni vzorci in barve, kar pomeni, da noben posameznik ni imel celotne zgodbe, ampak je prinesel le del slike. Skupina mora tako sodelovati pri sintezi analiz iz štirih različnih področij, da ustvari oziroma sestavi celotno sliko in s tem tudi celotno poglavje. Tako dobimo končno podobo sestavljanke, saj se na tem mestu kosi sestavijo, da lahko vidimo celoto. Brez tega koraka namreč metoda jigsaw ne bi imela smisla. Učitelj na koncu zahteva, da si vsak učenec ustvari sestavljen prerez za celotno območje, da zaključi učno uro z znanjem celotnega poglavja (K-2 Teachers Alliance 2021).

Metoda jigsaw tako temelji na medsebojnem učenju učencev. Učitelj sicer vodi obravnavo nove učne snovi, vsak učenec v skupini pa dobi svoj del naloge, ko ga obvlada znanje izmenja. Cilj je, da na koncu vsi učenci usvojijo celotno znanje. Tak način dela omogoča globoko učenje. Učitelj tako pripravi več besedil, ki govorijo o različnih vidikih iste teme, vsak vidik pa mora biti zapisan na svojem listu. Oblikujemo toliko skupin učencev, kolikor besedil smo pripravili. Vsaka skupina se poglobi v svoje besedilo in učenci postanejo strokovnjaki za ta del naloge, vsak posameznik si tudi zapiše ključne misli. V naslednjem koraku se presedejo v nove skupine, ki so sestavljene tako, da v vsaki sedi vsaj eden učenec iz vsake ekspertne skupine. Učenci se med seboj seznanijo z

izbranim vidikom obravnavane teme ter oblikujejo celotno sliko, zgodbo ali rešitev naloge. V zadnjem koraku pa skupine predstavijo ključna spoznanja. Ob koncu učne ure učitelji učence spodbujajo, naj vsak zase razmisli o učenju učenja in odgovori na nekaj preprostih vprašanj (na primer: Česa sem se danes naučil? Kaj mi to koristi? Kako sem doživel metodo učenja? Koliko sem bil dejaven? Kako mi takšno učenje v skupini ustreza?) (Ažman 2014, 11).

3. PREDSTAVITEV KATEHEZE

Izraz kateheza najdemo šele v Novi zavezi Svetega pisma, kot glagol doneti oziroma odmevati (κατηχείν), ki pomeni poučevati, ustno učiti, učiti z živim glasom ali pripovedovati. Pogosto je tako uporabljen glagol poučevati (διδάσκειν), kjer pa apostol Pavel zraven tega glagola uporabi še izraz doneti oziroma odmevati (κατηχείν). To je do tedaj sicer redka in tuja beseda za judovsko religiozno govorico, vendar se vedno uporablja le v pomenu poučiti v veri (Stegu 2014, 63).

Izobraževanje o religiji začne že v prvem stoletju razlikovati med kerigmo, katehezo in homilijo. Kerigma je namreč prvo oznanilo Kristusovega vstajenja neverujočim, vendar v nadaljevanju spremlja proces priprave na krst in se pridružuje homiliji, celotni pastorali ter liturgičnemu delovanju Cerkve. Na drugi strani je homilija ali redno poučevanje znotraj liturgije, ki je namenjeno vsem članom krščanske skupnosti. Sama homilija je veliko bolj razvita kot kerigma, saj ima neko temeljno vsebino in jo je mogoče prosto razlagati. Poslušalce tako vodi k duhovni poglobitvi in jim pomaga razumeti Sveto pismo na podlagi njihovega konkretnega življenja (Stegu 2014, 63).

Kateheza je nekje na sredi, saj so osebe, katerim je namenjena, že sprejele kerigmo in s tem tudi samo vero v Kristusa. Te vere še ne poznajo, zato jo sistematično spoznavajo preko kateheze. Prva kateheza se je v prvih stoletjih izvajala v obliki katehumenata, kjer so duhovno sporočilo poglobili s pomočjo homilije. Kateheza je tako temeljna predstavitev celote krščanskega verovanja, saj je začetna vera že vzbujena, sedaj je potreben le uvod v celotno vsebino, da osebo pripravimo na prejetje krsta. Kateheza sicer ne daje odgovorov na zapletena teološka vprašanja ali se poglablja v eksegetske podrobnosti, saj se dotika bistva in ponuja le temelj vere. S tem je torej postala temeljni pouk krščanske vere, z namenom uvajanja v krščansko življenje in pripravo na krst (Stegu 2014, 63).

V 20. stoletju s je v sklopu katehetskega gibanja znova pojavil in začel uveljavljati izraz kateheza, kot poskus vrnitve v prva stoletja krščanstva. S tem bi poskušali preseči meje preveč razumsko in pojmovno zastavljenega religijskega izobraževanja in katehetskega dela, ki je zaznamovalo obdobje med Tridentinskim in Vatikanskim koncilom. Danes pa

kateheza vse bolj pomaga človeku, da bi razvil svojo identiteto in se v polnosti uresničil.

Govorimo lahko tako o krščanskem oblikovanju posameznikov, saj osebe zorijo v luči krščanske vere, kar je rezultat vzgojne dejavnosti, sama kateheza pa ima za cilj rast v veri. Ta vzgojni proces namreč spodbuja posameznike, da so sposobni gojiti zavestno, svobodno in odgovorno življenje. Izraz kateheza ima v današnjem času mnogo ožji pomen, saj zajema le cerkveno dejavnost, ki se nanaša na vernike, načrtno poglabljanje krščanskega sporočila ter vzgojo miselnosti v veri in v praktičnem življenju, ki bo v skladu s krščansko vero. Religijsko izobraževanje tako ustreza le potrebi, da podamo neke temelje, sistematičnost in poglobitev življenju po veri in cerkveni praksi, kateheza pa je v službi večjega zorenja verskega življenja posameznikov in skupin, ki so na poti povezave krščanskega sporočila z njihovimi zahtevami, težavami in pričakovanji. Samo teološko raziskovanje in tudi religijsko izobraževanje si prizadeva za poglobitev spoznanja o presežnem v objektivnosti, medtem ko si kateheza prizadeva poglobiti Božjo besedo v subjektivnosti, oziroma v odnosu do človeka kot takega (Stegu 2014, 64 – 66).

V ožjem pomenu lahko katehezo opišemo tudi kot preprosto poučevanje obrazcev, ki izražajo vero, medtem ko je kateheza v širšem pomenu celostno uvajanje v življenje po krščanski veri. Pri ožjem pomenu lahko mislimo tudi prvotno oznanilo, oziroma kerigmo ali tudi samo posamezno učno uro. Razlikovati moramo tudi med religijskim poukom v šoli in katehezo, ki se izvaja v župniji (verouk), saj religijski pouk v šoli ni kateheza, ampak je samo informiranje o verstvih, medtem ko je kateheza uvajanje v osebno vero in vzgoja celotnega življenja v skladu s krščanstvom. Tako razlikujemo tudi pri odraslih med religijskim izobraževanjem odraslih ter katehezo odraslih, ki označuje uvajanje v osebno vero in vzgojo za življenje, ki pa je skladna s krščanskim razumevanjem človeka. Vendar gre v praksi predvsem za preplet obeh vidikov, zato lahko uporabljamo oba izraza. Sama kateheza tako posamezniku pomaga in ga podpira na poti k življenju iz vere, ki je temeljni cilj krščanstva (Stegu 2014, 64 – 66).

3.1 Metode pri katehezi

»Vsebina kateheze, ki je tudi objekt vere, ne more biti brezskrbno podrejena kakršnikoli metodi, temveč zahteva, da se ob metodi razmišlja o naravi evangelijskega sporočila in

njegovih virov ter upošteva tudi konkretne razmere cerkvenega občestva in posameznega kristjana. Pomembna je zavest, da vzgojni cilj kateheze določa metodološko izbiro.« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 117) Kateheza namreč ceni različne metode, upošteva metodiko in didaktiko, ki ju vodi evangelij.

Kateheza doseže pravi namen, vzgojo v veri, če uporablja metode, glede na starost in umsko razvitost kristjanov, glede na njihovo stopnjo cerkvene in duhovne zrelosti ter na druge osebne okoliščine. Posredovanje vere v katehezi je kot uresničitev srečanja med Božjo besedo in človeško izkušnjo. V katehezi se cenijo metodologije, ki so bolj usmerjene v življenjske izkušnje ali te, ki so usmerjene na sporočilo vere. Pomembo je upoštevati tudi princip soodvisnosti, ki postavi v odnos oba vidika. Sestavini del kateheze je človeška izkušnja, saj je pomembna iz vidika identitete, kot tudi vsebine in metode.

Kateheza tako po Jezusovem zgledu pomaga osvetliti in razložiti življenjske izkušnje v luči evangelija. Da kateheza ohrani krščansko oznanilo razumljivo, mora človeško izkušnjo ovrednotiti, saj le ta ohranja dotik z resnico razodetja. V prvih stoletjih Cerkve so namreč verniki imeli dolžnost, da so se izpovedi vere učili na pamet. Tega se poslužujemo tudi danes, saj taka besedila notranje usvojimo, jih vedno bolj dojemamo v njihovi globini in tako postanejo del osebnega in skupnostnega krščanskega življenja.

Da pa premagamo tveganje nesmiselnega pomnjenja, je pomembno, da v katehezo vključimo tudi druge elemente katehetske dejavnosti, kot so odnos, dialog, razmišljanje, spremljanje in druge (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 117 – 121).

»Kateheza uporablja jezik, ki izraža vero Cerkve,« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 121) hkrati pa ceni vse jezike, ki ji pomagajo uresničevati vse naloge kateheze, posebej pa je pozorna na narativni jezik, saj je »pomemben za posredovanje sporočila vere v kulturi, ki trpi zaradi pomanjkanja globokih in učinkovitih komunikacijskih vzorov.« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 123)

Pomembno za katehezo je tudi delo v skupini, saj je krščansko občestvo prvi subjekt kateheze. Pomembno je za vsa starostna obdobja, tako za najmlajše, ki jim skupina pomaga pri socializaciji, za mlade, ki jim skupina pomaga pri pristnih odnosih ter za odrasle, ki si želijo soodgovornosti v Cerkvi in družbi. Katehet je povabljen, da skupini omogoči izkušnjo občestva, ki ob evangelijskem oznanilu posredovanja vere predvidi

neposreden stik med osebami. Skupina na najboljši možni način doseže svoj cilj, v kolikor je v njej učinkovita in intenzivna komunikacija (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 126 – 127).

4. UPORABNOST JIGSAW METODE V PRAKSI

Večina razmišlja o metodi sestavljanke, ki se uporablja zgolj za učenje podkategorij določene splošne lekcije, vendar pa je lahko metoda še preprostejša. Vsaka skupina je namreč lahko odgovorna za odsek poglavja v učbeniku, posebno matematično strategijo, kulturo okrožja znotraj regije, analizo poezije ali kakšnih drugih umetniških del. Tako lahko govorimo o več različnih primerih uporabe metode sestavljanke v razredu:

1. Metoda posameznih kosov. Ta metoda je bolj primerna za virtualne učilnice ali mlajše učence, saj začnejo kot posamezniki, ki se nato združijo in predstavijo svoj del sestavljanke. Učitelj tako vsakemu učencu dodeli podkategorijo za raziskovanje in od vsakega otroka zahteva, da ustvari diapozitiv, ki ga nato deli z razredom, da v celoti razvijejo njihovo podkategorijo. To je možno izvesti tudi v tradicionalni učilnici, vendar more imeti celotna učna ura dovolj podkategorij.

Metoda se lahko tudi prilagodi glede na število podkategorij in število učencev na podkategorijo, kar omogoča tudi bolj poglobljeno delo.

2. Sodelujoče skupine. Tukaj učitelj razdeli učence v skupine, kjer število učencev v posamezni skupini temelji na številu podkategorij, ki bodo predelane. Vsaka skupina tako dobi podkategorijo za skupno raziskovanje in predelovanje. Vsaka skupina nato tudi ustvari predstavitev, ki jo podeli s celotnim razredom.

3. Sestavljanka znotraj skupin. Tudi ta metoda omogoča vsakemu članu manjše skupine, da razvije podkategorijo in deli opažanja znotraj skupine. Tako tudi pri tej metodi učitelj razdeli pouk na podkategorije, kjer se nato ustvarijo manjše skupine, kjer vsak učenec dobi eno podkategorijo lekcije. Vsaka manjša skupina tako dobi enak nabor podkategorij. Posameznik tako razišče lastno podkategorijo in se kasneje sreča s posamezniki drugih skupin z isto temo, da skupaj bolje razvijejo svoje razumevanje in postanejo strokovnjaki za njihovo podkategorijo. Vsak učenec se nato vrne v svojo prvotno skupino, kjer ostale člane pouči o svoji podkategoriji. Učenci pa si nato sami ustvarijo zapiske, da lahko v celoti razumejo vse podkategorije. Ta metoda je primerna tudi za učence,

ki se učijo delati v skupini, vendar jim ni prijetno govoriti pred celotnim razredom (K-2 Teachers Alliance 2021).

Na koncu izpeljane jigsaw metode, je pomembno, da učitelj preveri znanje učencev, predvsem zato, da izve, katere dele bi moral ponovno predstaviti. Takšna ocena naj bi namreč zagotovila, da so vsi učenci razumeli celotno snov, ne samo svojega strokovnega dela sestavljanke. Najbolj primerno je torej, da učitelj poda posamezniku individualni rezultat, na podlagi pridobljene ocene, pri metodi sestavljanke znotraj skupin lahko učitelj poda oceno glede na povprečje rezultata posameznega učenca znotraj skupine.

Ta način namreč pomaga zagotoviti, da vsi učenci sodelujejo pri poučevanju snovi in tvorijo medsebojno odgovornost. Vendar je ta način točkovanja primernejši za višje razrede ter študente, ki že bolje razumejo svojo vlogo pri metodi sestavljenke (K-2 Teachers Alliance 2021).

Dokazano je namreč, da kdor dobi priložnost za poučevanje nekih informacij, veščin, drž ter raznih vrednot, se osebno bolj poglobi v snov in jo tudi bolje razume. Metoda sestavljanke omogoča medsebojno poučevanje, ne glede na kateri ravni se uporablja.

Učenci tako postanejo bolj odgovorni za poučevanje in tudi za učenje, saj poglabljajo svoje znanje in uporabljajo svoje spretnosti. Vsak učenec je namreč vključen v medsebojno poučevanje v mešani skupini, prav tako pa pomaga tudi drugim pri njihovem učenju, da lahko celotna skupina opravi zadano nalogo. Sam uspeh pri skupinski nalogi pa zahteva, da so posamezniki odgovorni, da sodelujejo pri spodbujanju vrstniškega učenja in so pozitivno odvisni drug od drugega. Ravno zaradi tega je metoda sestavljenke dragocena izobraževalna strategija na vseh stopnjah izobraževanja (K-2 Teachers Alliance 2021).

4. 1 Uporabnost jigsaw metode pri katehezi

Glede na moje predhodne izkušnje s katehezo, ki jo tudi poučujem, sem ugotovila, da je metoda jigsaw bolj uporabna pri višjih razredih verouka, saj so otroci starejši in bolj razumejo samo nalogo, kot tudi besedilo, ki ga prejmejo. V nižjih razredih je metoda uporabna v drugih oblikah, na primer kot igra vlog ali kot oblika kviza, saj so otroci bolj nagnjeni k opazovanju in si tako bolj zapomnijo snov. Ravno iz tega razloga je kateheza

na oratoriju prilagojena na več delov, kjer je prvi del igra vlog za najmlajše, da jih pritegne in s tem povabi k sodelovanju. Kasneje pa se porazdelijo po starostnih skupinah oziroma po triletjih, da se za vsako skupino izvede kateheza, ki je najbolj primerna in omogoči, da se tema dneva najbolj izkoristi in si jo otroci tudi bolje zapomnijo. Drugače je tako pri verouku, kjer so otroci že razdeljeni po razredih in je za njih posebej pripravljena snov, ki bi jo naj predelali v veroučnem letu, kar pa omogoča katehetu, da uporablja razne metode in tako popestri snov.

V prvih razredih verouka (prvi do tretji razred, oziroma obdobje do obhajila) gre tako bolj za uvod v katehezo in krščansko življenje, saj se otroke pripravlja na prejem Svetega obhajila. Glede na Slovenski katehetski načrt, je za prvo triletje predvideno skozi igro sodelovati, se povezovati, živeti konflikte in jih konstruktivno reševati, se učiti izražati svoje mnenje, sprejemati drugačnost, se medsebojno spoštovati in biti strpni (Slovenski katehetski urad 2018, 37 – 45). Sama tukaj ne bi uporabila metode sestavljanke, saj tukaj otroci večinoma še ne razumejo določenih pojmov, ki so v krščanskem življenju zelo pomembni, zato bi se tukaj bolj osredotočila na samo razlago snovi in bolj na pripovedovanje svetopisemskih zgodb. S tem bi namreč omogočila tudi, da dobijo otroci podlago za nadaljnjo izobraževanje na verskem področju. Vseeno bi morda dodala drugačno obliko jigsaw metode ali vsaj del te metode, ki je delo po skupinah ali v dvojicah. To bi uporabila predvsem za učenje novih molitev, učenje obrazca spovedi ali desetih Božjih zapovedi, učenje in spoznavanje cerkvenih praznikov, kar bi pripomoglo k lažji zapomnitvi, hkrati pa bi učenci med seboj tudi sodelovali, si pomagali in se spodbujali. Pouk bi s tem dobil tudi bolj zanimivo noto, učenci sami pa bi se počutili bolj pomembne in odgovorne, kar je pomembno tudi pri nižji starosti otrok.

V obdobju med Svetim obhajilom in pripravo na Sveto birmo so otroci že starejši in bolj dojemljivi, zato tukaj vidim večjo uporabnost jigsaw metode. Po Slovenskem katehetskem načrtu je predvideno, da so učenci samostojni do te mere, da znajo poiskati odlomek v SP že samo po kratici, poznajo evangelije, samo Sveto pismo, molitvene obrazce, samostojno sestavijo prošnje in zahvale, poznajo sestavo maše in so pri maši tudi prisotni. Učenci tudi bolj sodelujejo v skupini pri raznih debatah, so pripravljeni poslušati in tudi sprejemati druga stališča (Slovenski katehetski urad 2018, 37 – 45).

Tukaj so tudi že zmožni sami predelati neko snov in jo smiselno sestaviti, vendar bi morali prilagoditi besedilo, oziroma pojasniti neznane pojme, še posebej če gre za besedilo iz SP, ki vsebuje besede, ki jim morda še niso znane. Metoda bi bila tukaj primerna tudi za učenje delov Rožnega venca, kjer bi lahko vsaka primarna skupina prejela le del molitve, v sekundarni skupini bi tako prejeli celoto. Vsaki skupini bi ob tem podala tudi razlago posameznih skrivnosti, da bi jih bolje razumeli in tudi lažje predstavili drugim. Za konec bi tako vsaka skupina izdelala plakat s celotnim Rožnim vencem, ki bi ga lahko izobesili tudi v učilnici, molitev pa bi vključili tudi v molitev ob koncu ali začetku same ure verouka. V tem obdobju bi lahko metodo uporabili tudi pri drugih temah, kot so razne zgodbe ali druge, bolj zapletene molitve, hkrati pa tudi za ponavljanje snovi ob koncu veroučnega leta.

Sama priprava na prejem Svete birme in tudi nadaljevanje kateheze po birmi je obdobje, ko se lahko z učenci predelajo tudi druge teme, ki so povezane s krščanskim življenjem in je s tem tudi več možnosti za uporabo različnih metod. Po SKN je za to starostno obdobje predvideno, da so učenci bolj dovzetni za poglobljena znanja družbenega nauka Cerkve, kjer se naučijo sprejemati osebne odločitve, tudi glede šole, poklica in stanu, odkrivajo lastno življenjsko poklicanost in poslanstvo, pridobijo izkušnje timskega dela in neformalnega izobraževanja, krepijo osebno vero, duhovno rastejo znotraj skupine ter skrbijo za lepe medsebojne odnose (Slovenski katehetski urad 2018, 46 – 53).

Metoda jigsaw se lahko tako uporablja kot sredstvo za ponavljanje snovi pred samim obredom Svete birme, kot tudi za pripravo posameznih tem, ki jih predstavijo škofu birmovalcu. Učenci so tukaj že toliko samostojni in razumejo svoje naloge, da lahko uporabimo jigsaw metodo za najrazličnejše teme, predvsem če želimo, da so ure verouka ali kateheze bolj razgibane, zanimive ter tudi, da spodbudimo učence k sodelovanju. Učenci so tukaj že bolj odprti za dojemanje duhovnosti, zato lahko tukaj predstavimo tudi teme, s katerimi se bolj poglobijo vase in se tudi na podlagi tega povežejo z drugimi. To metodo lahko uporabimo tudi na duhovnih vikendih in oratoriju, ko gre za bolj sproščeno obliko kateheze, da popestrimo skupinsko delo in posledično dosežemo tudi boljše rezultate.

Tudi v nekaterih šolah poznamo oblike pouka o veri, kjer gre tudi za neke vrste katehezo.

V osnovnih šolah se namreč poučuje predmet Verstva in etika, kjer gre bolj za poučevanje o samih verstvih sveta, Škofijska gimnazija pa ima predmet Vera in kultura, ki je tudi podoben osnovnošolskemu, vendar je na višji ravni. Pri obeh predmetih lahko uporabimo metodo jigsaw, ko se učimo o različnih verstvih in kulturah, prav tako pa lahko izvedemo tudi debate na razna etična vprašanja, ki se pojavljajo v različnih verstvih. Tako lahko govorimo o vprašanju splava, evtanazije, kontracepcije, kloniranja in podobnih temah, za katere lahko razvijemo veliko argumentov, se naučimo poslušanja in spoštovanja drugačnega mnenja, hkrati pa tudi samega argumentiranja in

In document METODA JIGSAW PRI KATEHEZI DIPLOMSKO DELO (Strani 14-41)