Za pravno ureditev plačila za delo so pomembni različni mednarodni pravni viri.
Najpomembnejši mednarodni dokumenti so sprejeti na univerzalni ravni v okviru Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN) in Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju MOD), na regionalni, evropski ravni pa v okviru Sveta Evrope (v nadaljevanju SE) in Evropske unije (v nadaljevanju EU) oziroma Evropske skupnosti (v nadaljevanju ES). Mednarodne organizacije ne določajo konkretne in podrobne ureditve v zvezi s plačami, ampak predvsem temeljna načela, ki jih je potrebno upoštevati pri pravnem urejanju na področju plač. V zvezi s pravico delavca do plačila so na mednarodni ravni priznane pravice kot temeljne človekove pravice (Kresal, 2009, str. 20-21). Pravila povezana s članstvom v mednarodnih organizacijah so v prvi vrsti odvisna od določb ustanovitvenih aktov in prakse vsake mednarodne organizacije, zato je težko postaviti neka splošna pravila (Sancin, 2009, str. 59).
Za dosego skladnosti se tako sprašujemo, ali se lahko zadovoljimo s tem, da na mednarodne organizacije prenesemo legitimnost, ki jo tem organizacijam dajejo države, njene podpisnice. Ker so vlade usklajene in ker le one upravljajo specializirane organizacije, bi moral biti tudi rezultat tega, kar dajejo te organizacije, usklajen (Delmas-Marty, 2007, str. 41).
Organizacija združenih narodov (OZN)
OZN kot univerzalna mednarodna organizacija je bila ustanovljena 26. junija 1945 v San Franciscu s ciljem zagotavljati svetovni mir in varnost, krepiti prijateljske odnose med državami ter spodbujati mednarodno sodelovanje na gospodarskem, socialnem, kulturnem in humanitarnem področju. Kljub dejstvu, da se OZN ne ukvarja s področjem delovnega prava, so njeni akti, predvsem tisti, ki se nanašajo na človekove pravice,
6
pomembni za mednarodno delovno pravo (Šercer & Scortegagna Kavčnik, 2020, str.
34-35).
Cilji OZN iz 1. člena ustanovne listine, ki jih moramo brati z upoštevanjem določb iz preambule, so ohranjanje miru, reševanje sporov ter spodbujanje socialne, gospodarske in humanitarne blaginje. V ustanovni listini ti tvorijo neprekinjeno mrežo.
Listina v celoti priznava, da miru ni mogoče ohranjati, če se spori ne rešijo, in da nepravičnost ter gospodarsko in socialno pomanjkanje ustvarjajo razmere za nestabilnost (Higgins, 2018, str. 173). OZN je v zvezi s plačilom delavcev vključila nekatere določbe v svoje najpomembnejše dokumente s področja človekovih pravic.
Poudarjena je pravica do določene minimalne plače, ki zagotavlja delavcu dostojen življenjski standard (Kresal, 2001, str. 22).
Najbolj pomembna dokumenta OZN s področja človekovih pravic v povezavi z delovnim razmerjem sta tako:
Splošna deklaracija človekovih pravic (SDČP, Uradni list RS, št. 24/2018) iz leta 1948, ki poleg človekovih pravic ureja tudi nekatere socialno-ekonomske pravice. V okviru pravice do dela v svojih štirih odstavkih 23. člena natančneje določa, da ima vsakdo pravico do dela in proste izbire zaposlitve, pravičnih in ustreznih delovnih pogojev ter varstva pred brezposelnostjo. Pri izplačilu plače pa ima vsak delavec brez kakršne koli diskriminacije pravico do enakega plačila za enako opravljeno delo. Delavec, ki pa opravlja delo, ima pravico do pravičnega in ustreznega plačila, s katerim sebi in svoji družini zagotavlja dostojen življenjski standard, ki se po potrebi dopolni z drugimi ukrepi socialnega varstva. Deklaracija ni obvezujoča, ima pa močan moralni vpliv.
Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92) iz leta 1966. Sprejela ga je generalna skupščina Združenih narodov leta 1966, veljati je začel leta 1976. S tem paktom so države podpisnice potrdile spoznanje, da je s SDČP mogoče ideal svobodnega človeškega bitja, ki uživa državljanstvo in politične svoboščine ter je prost strahu in revščine, doseči le tedaj, če so ustvarjeni pogoji, ki omogočajo vsakomur, da uživa svoje ekonomske, socialne, kulturne in politične pravice. Pakt v svojih členih, predvsem v prvih členih III. poglavja, dopolnjuje pravice iz delovnega razmerja, ki jih določa SDČP (Šercer & Scortegagna Kavčnik, 2020, str. 35-36).
V Sloveniji je pakt začel veljati 1. julija 1992. Pakt določa različne ekonomske, socialne in kulturne pravice, pri katerem je poudarjena pravica do samoodločbe. Vse države pogodbenice so zadolžene, da enakopravno zagotavljajo ekonomske, socialne in kulturne pravice, pravico do dela, pravičnega plačila, varnih delovnih pogojev in
7
plačanega dopusta. Določeno je tudi, da morajo države podpisnice zagotoviti pravico do socialne varnosti (Varuh človekovih pravic, 2021).
Mednarodna organizacija dela (MOD)
Ustanovitev MOD leta 1919 je pomenila pomembno prelomnico v razvoju mednarodnega delovnega prava. Tako so konvencije MOD zakonske narave, ki nadomeščajo klasične meddržavne pogodbe. (Türk, 2007, str. 362-365).
MOD, katere članica je tudi Slovenija, združuje vlade, delodajalce in predstavnike delavcev 187 držav članic. MOD si prizadeva določiti delovne standarde, razviti politiko in oblikovati programe za spodbujanje dostojnega dela za vse ženske in moške.
Zavzema se za spodbujanje socialne pravičnosti in mednarodno priznanih človekovih in delovnih pravic, pri tem pa sledi svojemu poslanstvu, da je socialna pravičnost bistvena za splošni in trajni mir (International Labour Organization, 2021).
Kot ugotavlja Bohinc (2004, str. 35-36), so v mednarodnih konvencijah in priporočilih MOD predvsem predstavljena vprašanja povezana s področij socialne in delovno pravne zakonodaje, kot na primer delovni čas, kolektivne pogodbe, plače, odmori in dopusti, delo žensk in otrok, varstvo na delu ipd. Slovenija je v povezavi z delovnim pravom ratificirala veliko pomembnih konvencij MOD, in sicer Bohinc (2004, str. 37) navaja, da so najpomembnejše konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala v povezavi z delovnim pravom naslednje:
Konvencija MOD št. 131 o določitvi minimalne plače iz leta 1970, katere bistvo je zagotoviti varstvo delavcev pred nizkimi plačami, zavezuje tudi Slovenijo, in sicer 1. člen konvencije določa obveznost vsake države, ki je ratificirala pogodbo, da bo uvedla sistem minimalnih plač, ki bo zajemal vse skupine prejemnikov plač. Z drugim odstavkom je tudi določeno, da imajo minimalne plače zakonsko moč, kar pomeni, da delodajalec ne sme zniževati plač delavcem od določene višine. Konvencija v svojem 3.
členu našteva tudi elemente, ki jih je, če je to mogoče in v skladu z državno prakso in pogoji, potrebno upoštevati pri določanju višine minimalne plače. Pri tem je treba upoštevati na eni strani potrebe delavcev in njihovih družin kot tudi ekonomske dejavnike. Predvsem se to nanaša, da je treba delavcu zagotoviti relativni življenjski standard in ga prijaviti v sistem socialne varnosti, iz katere bo delavec imel ugodnosti.
Temeljni namen konvencije št. 131, kot izhaja iz njene preambule, je zagotoviti varstvo delavcev pred pretirano nizkimi plačami. Odbor izvedencev v svojih poročilih poudarja, da je osnovna funkcija minimalne plače v skladu s konvencijo ta, da služi kot ukrep socialne zaščite in rešuje revščino, in sicer tako, da zagotavlja dostojno najnižjo raven plač. Konvencija ne vsebuje opredelitve minimalne plače in nima določb o tem, kaj
8
obsega minimalna plača. Posredno so pri opredelitvi lahko v pomoč druge konvencije MOD, ki se nanašajo na plače, tako na primer Konvencija št. 95 o varstvu plač.
Konvencija št. 131 uvaja široko polje uporabe in je usmerjena v ureditev minimalnih plač s splošno veljavnostjo za vse delavce (Kresal, 2006, str. 213-223).
Za zagotavljanje učinkovitega varstva delavčeve pravice do plače je najbolj pomembna Konvencija MOD o zaščiti plač št. 95, sprejeta v Ženevi leta 1949, ki delavcu zagotavlja, da mu je delodajalec dolžan izplačati plačo ter da lahko z njo svobodno razpolaga.
Konvencija v 3. členu natančneje določa, v kakšni obliki mora biti plača izplačana, in sicer je določeno, da so plače izplačljive v denarju ter da se izplačujejo samo v zakonitih plačilnih sredstvih, prepovedano pa je plačilo v obliki zadolžnic, kuponov ali v kateri koli drugi obliki, ki naj bi predstavljala zakonito plačilno sredstvo. Nadalje (5. člen) določa, da se plača izplača neposredno zadevnemu delavcu, razen če ni z nacionalnimi zakoni ali predpisi, kolektivno pogodbo ali arbitražno odločbo določeno drugače oziroma če se zadevni delavec dogovori drugače. To je bistvenega pomeni, saj delodajalec ne sme omejevati delavca pri izplačilu plače. Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2009 (Zakon o ratifikaciji Konvencije, Uradni list Republike Slovenije, št. 51/09), veljati pa je začela leta 2010.
Na področju plačila za delo je pomembna Konvencija št. 95, katere glavni namen je zagotoviti učinkovito varstvo delavčeve pravice do plače, kar pomeni, da delavec dejansko prejme svojo plačo, do katere ima pravico ter da z njo lahko svobodno razpolaga. Plačo mora delavec prejeti na primeren način in v primernih časovnih obdobjih, v celoti, brez nedopustnih znižanj in odtegljajev, ter v taki obliki, da je delavcu zagotovljeno svobodno razpolaganje s plačo. Pravna ureditev Republike Slovenije vsebuje določbe o varstvu plače v ZDR-1, in sicer v 3. poglavju, ki med drugim obravnava vrste plačila za delo, plačilni dan, kraj in način izplačila plače, zadrževanje in pobot plače. Ob napisanem lahko ugotovimo skladnost nacionalnega prava glede varstva plačil delavcev v zvezi s Konvencijo št. 95 (Kresal, 2006, str. 223).
V priporočilu o varnosti dohodka Mednarodne organizacije za delo št. 67 (Income Security Recommendation, 1944), bi moral biti delodajalec odgovoren za pobiranje prispevkov za vse osebe, ki so pri njem zaposlene in bi moral biti upravičen do odštetja zneskov, ki jih dolguje svojim prejemkom v času plačila. Da bi olajšali učinkovito upravljanje prejemkov, je treba poskrbeti za vodenje evidence prispevkov, pripravljena sredstva za preverjanje prisotnosti nepredvidenih dogodkov, ki povzročajo prejemke, in za vzporedno organizacijo zdravstvenih služb ter služb za zaposlovanje s preventivnimi in sanacijskimi funkcijami (International Labour Organization, 2017).
9
Svet Evrope (SE)
Svet Evrope je mednarodna organizacija ustanovljena 5. maja 1949. Bil je prva organizacija evropskega gibanja za politično združitev evropskih držav z namenom sodelovanja na ekonomskem, socialnem, kulturnem in znanstvenem področju.
Osrednje področje njegovega delovanja je varstvo človekovih pravic. SE je sprejel več aktov za uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin, najpomembnejši sta Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina (v nadaljevanju MESL), ki jo je tudi Slovenija ratificirala leta 1999 (Zakon o ratifikaciji Evropske socialne listine (spremenjene), Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/99), obe obravnavata tudi področje delovnega prava (Šercer & Scortegagna Kavčnik, 2020, str. 44-45).
Pogodbenice MESL so si zadale različne cilje, in sicer Kresal (2009, str. 22) navaja, da so v prvem delu MESL pogodbenice kot cilj svoje politike zadale uresničevanje različnih pravic in načel. Nekaj najbolj pomembnih pravic je, da imajo vsi delavci pravico do pravičnih pogojev dela, varnih in zdravih delovnih pogojev, pravico do poštenega plačila, ki zadostuje za dostojen življenjski standard zase in za svoje družine, pravico do socialnega varstva itd. Vse pravice so bolj podrobno razložene v drugem delu listine.
Drugi del MESL v svojem 4. členu konkretneje opredeljuje pravico do pravičnega plačila, in sicer v prvem odstavku določa pravico do poštenega plačila, ki delavcu in njegovi družini omogoča dostojen življenjski standard. To pomeni, da imajo tako delavci pravico do minimalne plače, ki bi jim omogočala dostojen življenjski standard, vendar listina ne določa višine minimalne plače, to je prepuščeno državam podpisnicam. Nato je v drugem odstavku 4. člena določena pravica do višjega plačila za nadurno delo, razen v izjemnih primerih. Nadurno delo zahteva večje napore delavca in je zato tudi primerno višje plačano.
Pomembno je omeniti tudi zadnji odstavek 4. člena MESL, ki pa ni oštevilčen, vendar kljub temu določa, da je za uresničevanje pravic po 4. členu potrebna biti zagotovljena prostovoljno sklenjena kolektivna pogodba z zakonito metodologijo določanja plačali z drugimi sredstvi, ki ustrezajo razmeram v državi.
Evropska unija (EU)
Zametki EU so se zgodili že leta 1929, ko je francoski minister Skupščini Društva narodov predlagal ustanovitev EU kot odziv na gospodarsko krizo v Evropi. EU si je tako prizadevala reševati gospodarske težave s političnimi odgovori, namreč EU ne bi nadomestila Društva narodov, temveč samo dopolnila njegove dejavnosti (Koskenniemi, 2001, str. 323-324).
10
Lizbonska pogodba (LP, Uradni list Evropske unije, C 306, 17. december 2007) vključuje Pogodbo o Evropski uniji (PEU, Uradni list Evropske unije, C 326, 26. oktober 2012) in Pogodbo o Evropski skupnosti (PES, Uradni list Evropske unije, C 325, 24. december 2002), ki se po novem imenuje Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU, Uradni list Evropske unije, C 326, 26. oktober 2012). PDEU je začela veljati 1. decembra 2009.
Lizbonska pogodba vsebuje socialno klavzulo, ki določa, da je treba pri pripravi in izvajanju vseh oblik politik Unije upoštevati njihove socialne vidike, kot so spodbujanje visoke stopnje zaposlenosti, ustrezno socialno varnost in varovanje človekovega zdravja. To dejstvo je pomembno zato, ker lahko Sodišče Evropske unije akt, ki je v nasprotju s socialnimi cilji Unije, razglasi za ničnega. PDEU vsebuje tako pravne podlage za sprejemanje direktiv s področja delovnega prava predvsem v določbah, ki urejajo približevanje zakonodaje in socialno politiko (Šercer & Scortegagna Kavčnik, 2020, str.
48-49).
Kot navaja Kresal (2009, str. 23-25), Slovenijo formalno z vstopom v EU leta 2004 zavezuje tudi pravo EU, kar pomeni, da vsa pravna pravila, ki so sprejeta na ravni EU, prevladajo nad pravili notranjega pravnega reda države. EU sprejema različna priporočila, direktive in listine, ki urejajo različna vprašanja s področja plač z namenom, da bi stalno izboljševala življenjske in delovne pogoje v EU.
Evropski steber socialnih pravic sprejet leta 2017 v 6. načelu določa, da imajo delavci pravico do poštenih plač, ki zagotavljajo dostojen življenjski standard. Zagotovijo se ustrezne minimalne plače na način, ki zagotavlja zadovoljevanje potreb delavca in njegove družine glede na nacionalne gospodarske in socialne razmere, hkrati pa varuje dostop do zaposlitve in spodbude za iskanje dela. Vse plače se določijo na pregleden in predvidljiv način v skladu z nacionalno prakso in ob upoštevanju avtonomije socialnih partnerjev (European Commission, 2017).
Eden pomembnejših členov, ki obravnavajo področje plač, je 157. člen PDEU, ki v svojem prvem odstavku določa načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske. Enaka možnost za delo in plačilo za delo ne glede na spol je bistvenega pomena, saj so si to vprašanje postavili že ob ustanovitvi EU, zato je glede vprašanja o enakem obravnavanju moških in žensk pomembna Direktiva 75/117/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev. Poudarek direktive je na odpravi kakršne koli diskriminacije, ko gre za določanje plačila, pri katerem se uporablja sistem razvrščanja delovnih mest (Bečan, Belopavlovič, Petriček,
& Tratnik, 2005).
Za varstvo delavca je pomembna tudi Direktiva Sveta 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne
11
nesposobnosti delodajalca. Direktiva ureja pravice delavcev in njihovo zavarovanje v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca ter natančno določa opredelitev plačilne nesposobnosti delodajalca (Šercer & Scortegagna Kavčnik, 2020, str. 53).
Za pravno ureditev plačila za delo delavca so zelo pomembni mednarodni pravni viri, in sicer so najpomembnejši dokumenti sprejeti v okviru OZN, MOD, SE in EU. Menim, da je izrednega pomena, da se nekatera pravila in določbe določijo že na mednarodni ravni, ker imajo tako delavci več zaščite pred delodajalci. Tako bi lahko države upoštevale ter vključile v svojo zakonodajo smernice in opredelitve plačila za delo mednarodnih organizacij, s tem bi pa delodajalci določena pravila lažje upoštevali.