4.1 Pridobitev vozniškega dovoljenja
V Evropski uniji mladi običajno začnejo z učenjem vožnje med 16. in 18. letom, starost pa je odvisna od omejitev, ki veljajo v sistemu vozniških dovoljenj posamezne države članice.
Starost, pri kateri lahko kandidati pridobijo vozniško dovoljenje, se med evropskimi državami razlikuje, razlikujejo pa se tudi omejitve, ki veljajo za voznike začetnike v prvih letih njihove vozniške kariere. Mladi vozniki tako pričnejo voziti z začasnim vozniškim dovoljenjem, omejitve pa se nanašajo na nižjo dovoljeno stopnjo alkoholiziranosti, strožji pa je tudi sistem kazenskih točk. V številnih državah EU je v sistem vozniških dovoljenj vključeno tudi obdobje učenja, v katerem se lahko (mladi) vozniki začetniki vozijo le s spremljevalcem, ki je izkušen voznik. V nekaterih evropskih državah je obdobje vožnje s spremljevalcem obdobje pred končnim vozniškim izpitom, v drugih državah pa po tem, ko kandidat opravi končni vozniški izpit, vendar še ni star 18 let (DaCoTA, 2012).
Glavni cilj sistemov izdajanja vozniških dovoljenj je izključiti posameznike z nezadostnimi vozniškimi sposobnostmi in kompetencami. Sistemi izdajanja dovoljenj temeljijo na zakonih in predpisih, ki se nanašajo na zahteve za pridobitev dovoljenja (npr. starost, vozniške sposobnosti), kakovost dovoljenj (npr. omejitve), upravne postopke za izdajo dovoljenj (npr.
izdaja, odvzem) in sposobnost za vožnjo. Sistemi se bolj ali manj razlikujejo glede predmetov, ki se preverjajo, formalnih postopkov in institucij znotraj sistema.
Nekatere države uporabljajo večstopenjski pristop pri usposabljanju voznikov, ki vključuje obvezno usposabljanje pred in po opravljenem preskusu vožnje. Za izobraževanje voznikov je pomembno, da se udeleženci usposabljanja ne naučijo samo, kako obvladati vozilo, in se ne seznanijo samo s prometnimi predpisi, temveč se naučijo tudi oceniti tveganje in dejavnike, ki povečujejo tveganje v cestnem prometu, ter znajo tudi dobro presoditi svoje lastne sposobnosti in omejitve (DaCoTA, 2012).
4.2 Pridobivanje kompetence za varno vožnjo motornega vozila
Varen voznik je oseba, ki ni le spretna pri upravljanju vozila, temveč je tudi razumna in modra.
Za mlade in neizkušene voznike velja veliko večje tveganje udeležbe v prometni nesreči kot starejše, bolj izkušene voznike. Izobraževanje in usposabljanje kandidatov za voznike in (mladih) voznikov začetnikov predstavlja pomembno orodje za njihovo pripravo na varno
11
vožnjo motornega vozila v cestnem prometu in za ozaveščanje o tveganjih, ki jih ta predstavlja.
Hierarhični pristop nam pomaga strukturirati in jasneje razumeti, katere kompetence potrebuje varen voznik. Hierarhična opredelitev voznikovih aktivnosti med vožnje vozila predstavlja temelj za oblikovanje “matrike ciljev usposabljanja voznikov”, znane kot matrike GDE (Goals for Driver Education). Ideja hierarhičnega pristopa je, da sposobnosti in predpogoji na višji ravni vplivajo na zahteve, odločitve in vedenje na nižji ravni. Pri usposabljanju voznikov so se kot zelo pomembne za vožnjo in varnost v cestnem prometu izkazale naslednje ravni (DaCoTA, 2012):
4. raven – Življenjski cilji in spretnosti za življenje se nanašajo na osebne motive in težnje v širši perspektivi; ta raven temelji na spoznanju, da življenjski slog, socialno okolje, spol, starost in druge individualne predpostavke vplivajo na stališča, vedenje med vožnjo in udeležbo v prometnih nesrečah.
3. raven – Cilji in kontekst vožnje, pri kateri so v ospredju cilji, ki so v ozadju vožnje, in kontekst, v katerem se vožnja izvaja kot npr. izbira med dnevno ali nočno vožnjo, vožnjo v času prometne konice ali vožnjo pod vplivom alkohola, utrujenosti ali stresa itd. v povezavi z namenom potovanja.
2. raven – Vožnja v prometnih razmerah se nanaša na obvladovanje in prilagajanje vožnje glede na stalne spremembe v prometu, npr. v križiščih, pri prehitevanju ali srečevanju z ranljivimi udeleženci v prometu; na tej ravni je tudi sposobnost prepoznavanja morebitnih nevarnosti v prometu.
1. raven – Upravljanje vozila se nanaša na poznavanje konstrukcije vozila in način upravljanja z njim; sem sodijo tudi delovanje in prednosti sistemov za preprečevanje poškodb, kot so varnostni pasovi in zračne blazine.
Usposabljanje voznikov se tradicionalno osredotoča na 1. in 2. raven.
Varen voznik pa ni le spreten, ampak se zaveda tudi tveganj ter svojih sposobnosti in osebnostnih lastnosti. Da bi lahko obravnavali tudi te različne dimenzije, je bila hierarhična struktura štirih predstavljenih ravni razširjena v matriko, ki vključuje v posameznih stolpcih tri področja s specifičnimi vsebinami (DaCoTA, 2012):
a) Znanje in spretnosti:
Vsebina se nanaša na znanje in spretnosti, ki jih voznik potrebuje za vožnjo v običajnih okoliščinah; na nižjih hierarhičnih ravneh to pomeni, kako manevrirati z avtomobilom, kako
12
voziti v prometu in katera pravila je treba upoštevati; na višjih ravneh pa se nanaša na to, kako je treba načrtovati potovanja in kako lahko osebnostne značilnosti vplivajo na vedenje in varnost.
b) Dejavniki, ki povečujejo tveganje:
Poudarek na zavedanju vidikov, povezanih s prometom in življenjem na splošno, ki so lahko povezani z večjim tveganjem; na osnovni ravni so to lahko obrabljene pnevmatike, slabe zavore, pomanjkanje rutine pri izvajanju osnovnih manevrov itd., višje v hierarhiji pa so to lahko tvegana vožnja v temi, na nizkem trenju, med ranljivimi udeleženci v prometu, preveliko hitrost, psihično preobremenjenost itd.; nanaša se tudi na nevarne motive ter vidike življenjskega sloga in osebnosti, ki povečujejo tveganje.
c) Samoocenjevanje:
Področje se nanaša na to, kako voznik sam ocenjuje svoj položaj na posamezni od štirih ravni;
na osnovnih ravneh se nanaša na “umerjanje” lastnih sposobnosti, na višjih ravneh pa na zavedanje osebnih značilnosti in nagnjenj ter sposobnosti odločanja o potovanjih in življenju na splošno.
Na podlagi štirih ravni in treh področij je oblikovana matrika predstavljena v tabeli 1. Polja v matriki določajo okvir za opredelitev podrobnih kompetenc, ki so potrebne za varnega voznika.
Matriko je mogoče uporabiti za opredelitev izobraževalnih ciljev in izobraževalnih vsebin pri usposabljanju voznikov. Pri usposabljanju voznikov si prizadevamo pokriti čim večji del celotne matrike in ne le spodnje leve celice, na katere se vsebine usposabljanja kandidatov za voznike tradicionalno osredotočajo.
Pomemben predpogoj za učinkovito usposabljanje kandidatov za voznike je, da ima tudi učitelj vožnje, ki naj bi poučeval kandidata, enake kompetence. S pomočjo matrike lahko tako tudi opredelimo del izobraževanja učiteljev vožnje, ki se nanaša na varnost v cestnem prometu in vedenje voznikov.
13
Tabela 1. Matrika ciljev izobraževanja in usposabljanja kandidatov za voznike in voznikov
Ključni elementi usposabljanja voznikov
Znanje in spretnosti Dejavniki, ki povečujejo tveganje Samoocenjevanje
Hierarhične ravni vedenja voznikov IV -Osebne značilnosti, ambicije in kompetence (splošna raven)
Poznavanje in obvladovanje
III. - Okvir in premisleki v zvezi s potovanji (strateška raven)
Znanje in spretnosti na - družbenim kontekstom in družbo v vozilu,
II. - Obvladovanje prometnih situacij (taktična raven)
Znanje in spretnosti na - težke (cestne) razmere (npr. tema, slabo vreme),
I. - Osnovni nadzor vozila (operativna raven)
Znanje in spretnosti na
14