Utilitaristična (tretmajska) teorija kaznovanja

Če retributivna teorija kaznovanja izhaja iz teze, da je posameznikovo ravnanje posledica svobodne in avtonomne odločitve ter storilke oziroma storilce kaznivega dejanja opredeljuje kot polno odgovorne za svoja dejanja, za kar morajo v skladu s pravičnim povračilom po načelu sorazmernosti prekrška biti tudi ustrezno kaznovani, je na drugi strani utilitaristična logika sankcioniranja temu ravno nasprotna. Storilka oziroma storilec kaznivega dejanja namreč ni svobodna osebnost, temveč je sama žrtev različnih okoliščin, ki posledično vplivajo na posameznikove odločitve. Te okoliščine so biološkega, psihološkega ali socialnega izvora, ki pa bi jih z ustreznimi ukrepi morali spremeniti in s tem storilki ali storilcu kaznivega dejanja omogočiti, da tega dejanja ne bo več ponovil (Kroflič, 2011: 16).

Tretmajska pomoč kot nova oblika prevzgojne dejavnosti se začne uveljavljati po drugi svetovni vojni. Petrovec (1998: 26) pravi, da gre za boj zoper kriminalitete, pri katerem je potrebno spoštovanje in varstvo človeka kot posameznika in njegovih pravic, ki jih ima tudi kot delikvent. Kaznivo dejanje je namreč poleg družbenega tudi individualni problem, zato je potrebno upoštevati okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri tem pa presoditi, kakšne so moralne in psihične možnosti posameznikove resocializacije. Govorimo torej o bolj humanih načinih sankcioniranja prestopkov, ki temeljijo na podlagi humanistične psihologije, katere cilj je usmerjenost h klientu oziroma klientki in vzpostavitev enakopravnega odnosa med tistim, ki pomoč nudi in tistim, ki pomoč potrebuje. Bistvo tega odnosa pa je v tem, da posameznica ali posameznik sam pride do spoznanja o pomembnih moralnih spremembah, ki so se mu zgodile oziroma se mu morajo zgoditi, da ponovno najde človeško dostojanstvo (Petrovec 1998: 30–37).

Osrednji kriterij za presojanje ustreznosti kazenske sankcije v utilitaristični logiki sankcioniranja predstavlja koristnost učinkov sankcije za storilca, ki pa se ne izreka več kot kazen, temveč kot oblika pomoči oziroma tretma za storilko ali storilca. Oblika

pomoči zajema prevzgojne dejavnosti, lahko pa tudi medikamentozne posege, pri čemer so le-ti v povezavi z nasilnim vedenjem najbolj pogosti pri zdravljenju učencev z diagozno ADHD. Izvajajo se v obliki tretmajskih pristopov, ki prek individualnih pogovorov, skupinskih terapij kot oblike treningov socialnih veščin in pa izobraževanjem, odklonskim posameznicam in posameznikom nudijo pomoč pri vključevanju v skupino. Kanduč (2007) in Petrovec (1998) sicer opozarjata, da imajo lahko konkretni ukrepi pomoči na storilko, storilca še agresivnejše učinke kot kazen po načelu pravičnega povračila (izločitev posameznice, posameznika iz primarnega socialnega okolja, premestitev v prevzgojne zavode, zapor, druge totalne institucije ...).

Ne glede na to, da so torej tretmajski pristopi pogosto poimenovani kot oblike pomoči, so tudi tu lahko prisotna izrazita oblastniška razmerja, kjer je storilki, storilcu odvzeto dostojanstvo odgovorne osebe in kjer je nujna podreditev sistemu tretmajske pomoči (Kanduč 2007; Kroflič 2011: 18).

V šolah se pomoč izvaja skozi svetovalne pogovore in s skupinskim delom, pri katerem je v ospredju predvsem ozaveščanje moralnih konfliktov in spodbujanje razvijanja socialnih veščin za nenasilno reševanje konfliktov. Cilj psiholoških teorij kot strokovne podlage metodi individualno-svetovalnim pogovorom je v prvi vrsti pomoč odklonskim posameznicam in posameznikom pri zavedanju izvorov frustracij in odklonskega vedenja ter krepitev samopodobe. S tem lahko posameznica, posameznik konfliktne situacije rešuje na socialno sprejemljivejši način (Kroflič 2011: 22). Ob čemer pa Gordon (1989) jezik strokovne delavke, delavca oziroma dobro komunikacijo, ki temelji na sprejemanju verbalnih in neverbalnih sporočil sogovornice, sogovornika, in predstavlja enega izmed ključnih elementov komunikacijskih tehnik tretmajskih pristopov, poimenuje jezik sprejemanja. Za jezik sprejemanja je pomembno aktivno poslušanje svetovalne delavke oziroma delavca, ki ima zaupanje in verjame, da je posameznica, posameznik problem sposoben rešiti. Pomemben je tudi čas, ki si ga vzame za sogovornico ali sogovornika, in pa sposobnost vživetja v njeno ali njegovo občutje, pri tem pa še zmeraj ohranja svojo pozicijo in usmerja proces individualnega svetovanja (Gordon, 1989: 44). Poleg tega so po mnenju Gordona pomembna tudi jaz-sporočila, ki temeljijo na sporočanju svojih čustev, občutkov in mišljenj, za katere posameznik oziroma posameznica prevzema odgovornost, ob tem pa negativno ne

vrednoti dejavnosti drugih (prav tam).

Nasilno in odklonsko vedenje mladostnikov v šolah je, kakor pravi Rutter (1997) rezultat zapletene kombinacije dejavnikov narave in nege. Narava se v tem primeru nanaša na dejavnike nevrofizološkega izvora, kot sta na primer temperament otroka in hiperaktivnost, medtem ko nega zajema tako neposredne kot tudi posredne vplive na otrokov razvoj. Neposredna vpliva sta zanemarjanje otroka ali zloraba otroka, posredni vplivi pa se nanašajo na socialni razred otrokove družine oziroma slab ekonomski položaj staršev (Collins idr., 2000; Kazdin, 1995; prim. Brofenbrenner in Morris, 1998, v Kroflič 2011). Za lažje razumevanje antisocialnega oziroma odklonskega vedenja pri mladostnikih pa se najprej vprašajmo, katera so tista področja, na katerih omenjeni mladi občutijo določene primanjkljaje in ali je te primanjkljaje možno tudi omejiti, če ne celo popolnoma odpraviti. Dewey Carducci (1980, v Kroflič, 2011: 41), dolgoletni srednješolski učitelj, govori o primanjkljajih na treh področjih. Prvič, zaznani so razvojni zaostanki v moralnem presojanju (Gibbs, Potter, Barriga in Liau, 1996), kar po besedah Carduccija pomeni, da so ti mladostniki običajno »obtičali na določeni stopnji moralnega, etičnega, socialnega ali emocionalnega razvoja, na kateri jih zanima le, kako zadovoljiti svoje trenutne potrebe, ne glede na to, kakšen učinek bo slednje imelo na druge.« Drugo, kognitivno izkrivljanje, ki izhaja iz zaščite lastnih interesov, pomeni, da težavni mladostniki za lastno neprimerno obnašanje večinoma krivijo druge. Tretje področje, kjer je možno zaznati primanjkljaje, pa se nanaša na pomanjkanje socialnih veščin, zaradi česar mladostniki ne vedo, kako v primeru konflikta priti do konstruktivne rešitve. Vzrok posledično neprimernemu vedenju so torej lahko slabo razvite socialne veščine posameznice, posameznika (Griffin idr. 2001 v Žižak 2009: 401). Pomanjkanje na področju socialnih veščin mladostniki občutijo kot kratkotrajne in dolgotrajne negativne posledice, ki se najbolj izražajo v šolskem kontekstu, in sicer neposredno na področju posameznikovih odnosov z vrstniki in učitelji ter posredno na šolskem udejstvovanju (Elliott, Sheridan in Gresham, 1989 ter Gresham in Elliott, 1990). Gresham poudarja, da nobena druga vedenjska kategorija ni tako pomembna za prilagojeno delovanje otrok in mladih z vedenjskimi motnjami, kot so socialne veščine. Ravno treningi socialnih veščin pa so ena izmed najbolj razširjenih strategij učenja prosocialnega vedenja tako na preventivni kot tretmajski ravni (Žižak

2009: 403). S tem se strinjajo številni avtorji, ki opozarjajo na to, kako pomembni so treningi socialnih veščin za otroke in mladostnike, ki v razvoju zaostajajo na področju samokontrole, socialnega, učnega in čustvenega razvoja. Poleg tega je trening socialnih veščin eden izmed najbolj tradicionalnih ukrepov, namenjen otrokom, za katere sta značilna agresivno vedenje in nedisciplina, ter najbolj učinkovit način obravnavanja nasilniškega vedenje otrok in mladostnikov (prav tam). Po Greshamu (1997 v Žižak 2009: 404) trening socialnih veščin poteka na treh ravneh, začne se z osvajanjem in učenjem socialnih veščin; nadaljuje s spodbujanjem uporabe in vadbe socialnih veščin in nazadnje z omogočanjem posploševanja ali prenosa veščin na druge socialne okoliščine. Zelo pomembno pa je tudi oblikovanje pozitivne vrstniške kulture in varnega ozračja, ki članom skupine omogoča, da prevzemajo perspektive drugih in jim pomagajo, hkrati pa pomoč prejemajo tudi sami, pri čemer gre za pomembno krepitev socialnih veščin (Kroflič, 2011: 22).

Za uspešno premagovanje vedenjskih težav posameznic in posameznikov je pomembno spodbujanje nadaljnjega oziroma ponovnega vključevanja teh oseb v programe izobraževanja. Mnoge empirične raziskave namreč dokazujejo, da se kriminalno vedenje statistično pomembno povezuje s slabimi socialnimi razmerami storilcev, ki jim ožajo prostor bolj produktivnih načinov reševanja življenjskih težav (prav tam). Vloga izobraževalnega sistema v današnjem času je poleg podajanja znanja tudi seznanjanje mladostnika z vrednotami, predvsem pa spodbujanje njegovega moralnega razsojanja (Medveš, 1991) ter razvoj tako imenovane prosocialne naravnanosti do sočloveka, šolske skupnosti, naravnega okolja in nenazadnje do samega sebe; sem prištevamo sočutje (compassion), prizadetost (indignation) in empatično krivdo, vse skupaj pa tvori osnovo za oblikovanje spoštljivih odnosov (Kroflič, 2008)

Tretmajski pristopi se kot oblika pomoči pri prevzgojnem procesu oseb, ki imajo vedenjske težave, spopadajo z določenimi očitki. Petrovec (1998) opozarja na pomanjkljivost, ki se nanaša na to, kaj je obsojenemu v korist, saj se o tem vselej odloča nekdo drug s pozicije moči ali pod varnim okriljem znanstvenega pristopa h kriminaliteti. Poleg tega se odklonskih posameznic in posameznikov ne tretira kot odgovorne osebe, pač pa kot takšne, ki so potrebni pomoči. Hkrati tretmajski postopki

izvzemajo perspektive žrtve, ki je bila v določenem odklonskem vedenju prizadeta oziroma oškodovana. In pa, do tretmajskih obravnav prihaja v omejenem in nenaravnem socialnem okolju, kjer so odzivi drugačni, kakor pa bi bili v dejanski življenjski situaciji, kjer je več možnosti, da se vedenjsko problematično dejanje ponovi.

(Kroflič, 2011: 23).