• Rezultati Niso Bili Najdeni

visokošolska knjižnica kot družabni in skupnostni prostor

Visokošolske knjižnice so vse od nastanka univerz predstavljale njihovo osrednje me-sto, tako v simbolnem pomenu kot pomenu njihove fizične umestitve v akademsko okolje. Kot fizični prostor so bile zgradbe načrtovane statično, namenjene v prvi vrsti hranjenju in varovanju gradiva ter skrbi za knjižnične zbirke. V najboljših prostorih je

»kraljevalo« gradivo, in ne uporabniki. Freeman (2005) meni, da tovrstne tradicionalne

25 Odprti znanstveni proces se je začel z odprtim dostopom, gre pa v smeri odprtosti tudi drugih procesov raziskovanja in znanstvenega komuniciranja (odprto recenziranje, odprti znanstveni dialog, odprti proces znanstvenega dela, odprti formati, odprti podatki raziskav). Večja uporaba digitalne tehnologije zahteva tudi odpravljanje zaprtosti in skrivanja v znanosti.

knjižnice seveda niso knjižnice prihodnosti. Številne generacije visokošolskih knjižni-čarjev so knjižnice vse preveč dojemale le kot portale za dostop do informacij, najprej klasičnih in kasneje digitalnih, ob tem pa bolj ali manj pozabljale, da so namenjene ljudem. Zato bi v prvi vrsti morale vedeti, kako se uporabniki učijo, kako uporabljajo informacije in na kakšen način sodelujejo v življenju učeče se skupnosti (Demas, 2005) in, kot navaja Neal (2011), svoje prostore preoblikovati v učne, intelektualne, družabne in skupnostne prostore, za katere bodo značilni fleksibilnost, prilagodljivost in upo-rabnost. Knjižničarji naj se manj ukvarjajo s statistikami o gradivu in z njim povezanimi delovnimi procesi, usmerijo naj se na uporabnike, ponudijo takšne pogoje, da bosta učni in raziskovalni proces potekala tudi v knjižnici in v sodelovanju s knjižnico.

Čeprav bodo nekatere zbirke klasičnega gradiva tudi v prihodnje za proučevanje zani-mive le v izvirni obliki, pa danes gradivo večinoma izvirno nastaja v digitalni obliki ali se digitalizira. Dejavnost knjižnic, ki je usmerjena na zagotavljanje in ponudbo klasičnega gradiva, za okolje zato postaja nezanimiva. Njihov odziv je viden pri novogradnjah in prenovah, pri katerih se vedno manjši delež prostora namenja knjižničnim zbirkam.

Knjižnice postajajo središča za podporo študiju, študijski prostori se širijo in posta-jajo prijaznejši za uporabo, uvaposta-jajo tudi storitve, ki so bile tradicionalno umeščene v študentske centre, npr. kavarne in obedovalnice, sobe za sestanke, mesta za počitek in sprostitev ipd., omilile so pravila glede hrane in pijače, začele organizirati kulturne dogodke, ponudile prostor za umetniške razstave ipd. Ob tem, da tovrstne dejavnosti spet privabljajo obiskovalce, pa jih vse več izvajajo zunanji izvajalci, in ne knjižničarji.

Ross in Senney (2008) zato opozarjata na nevarnost, da knjižnice postanejo prostor, v katerem bodo večino storitev izvajali drugi. In če bodo uporabniki v knjižnice prihaja-li le zaradi tovrstnih dejavnosti, bo knjižnica težko tekmovala z raznimi študentskimi centri, učilnicami, restavracijami ipd. Če stroka ne bo poudarila svojega unikatnega poslanstva v spreminjajočem se okolju tudi z vidika ponudbe fizičnega prostora, bo visokošolska knjižnica vedno bolj izgubljala svojo resnično vrednost.26

Vprašati se torej moramo, zakaj bi danes uporabniki še obiskovali knjižnice, ko pa lah-ko do informacijskih virov dostopajo kjerlah-koli v visolah-košolskem prostoru in zunaj nje-ga. Freeman (2005) meni, da imajo knjižnice kot fizični prostor pomembno vlogo pri razvoju intelektualnega življenja visokošolskih ustanov. Predstavljajo edini osrednji prostor, kjer se nove tehnologije kombinirajo s tradicionalnimi viri znanja, kjer so sto-ritve usmerjene na uporabnike ter podpirajo družbene vzorce učenja, poučevanja in raziskovanja. Ob tem ko internet po svoje izolira ljudi, jih v nasprotju z njim knjižnica

26 Podobno menita avtorici Jackson in Hahn (2011): študentje so s prostorskimi in tehnološkimi novostmi sicer lahko zelo zadovoljni, kar pa ne pomeni nujno, da knjižnice resnično prispevajo k uresničevanju poslanstva in k boljšim končnim izidom dejavnosti matičnih visokošolskih ustanov.

združuje. Demas (2005) predstavlja rezultate študije uporabnikov knjižnice visokošol-skega kolidža Carleton v Minnesoti (ZDA), ki kažejo, da jo študentje obiskujejo zelo pogosto,27 čeprav imajo v okviru kolidža veliko drugih možnosti za študij in dostopanje do informacijskih virov. Študentski domovi in učni prostori so opremljeni z brezžičnim omrežjem, učilnice in laboratoriji pa so odprti za študij tudi ponoči. Avtor ugotavlja, da so današnji študentje večopravilni, vključeni želijo biti v več aktivnosti hkrati in po-trebujejo različne stimulanse; knjižnica jim to omogoča. Študija je pokazala naslednje najpogostejše razloge za obisk knjižnice: branje, razmišljanje in sprostitev v varnem in mirnem prostoru; individualni in skupinski študij; uporaba elektronske pošte, elektron-skih storitev knjižnice ter spleta; pridobivanje in uporaba informacij; ustvarjanje novih informacij; izvajanje študijskega procesa v knjižnici; brskanje po klasičnem knjižnič-nem gradivu; uporaba »neknjižničnih« storitev. Motivi za obisk visokošolske knjižnice kot fizičnega prostora so torej raznovrstni, poseben izziv za knjižnice pa pomeni najti primerno ravnovesje v ponudbi prostorov za podporo tako skupinski kot individual-ni dejavnosti uporabindividual-nikov in tudi njihovi potrebi po družabindividual-nih dogodkih in drugih

»neknjižničnih« storitvah.

Upadanje zanimanja uporabnikov za tradicionalne storitve in fizični obisk knjižnic je visokošolske knjižnice vodilo k uvajanju družabnega (ang. social) modela prostora, tj. k širitvi prostorov za skupinski študij, razvoju skupnih informacijskih okolij in ponudbi za tovrstne knjižnice nekoč nenavadnih prostorov, kot so kavarne, obedovalnice, galerije, knjigarne, avditoriji, konferenčne sobe ipd.28 Močno podporo so pri tem našle v pe-dagoški paradigmi visokošolskega izobraževanja in sociologiji znanja, ki poudarja, da znanje ni le proizvod individualnega znanstvenoraziskovalnega dela s pomočjo infor-macijskih virov, ampak predstavlja tudi družbeni proces. Študij naj bo zato proces, te-melječ na sodelovanju med študenti in pedagoškimi delavci, delo v skupinah pa način, ki študentom omogoča, da lahko svoje ideje delijo z drugimi in skupaj ustvarjajo novo znanje. Gayton (2008) opozarja, da knjižničarji ob tem ne smejo pozabiti, da uporabni-ki v knjižnice prihajajo tudi zaradi skupinske izkušnje (ang. communal experience), tj.

biti združen z drugimi pri skupni dejavnosti, študiju. Številni študentje preživljajo čas v knjižnici prav zato, ker cenijo prostor, ki individualni študij postavlja v družbeni kon-tekst. Skupnostni (ang. communal) prostor knjižnice je namenjen temu, da se vsakdo v njem počuti dobrodošlega, primarno ni nujno namenjen druženju, ga pa omogoča.

27 36 odstotkov študentov knjižnico obiskuje dnevno, nadaljnjih 50 odstotkov vsaj enkrat na teden.

Dnevno je vstopov v knjižnico v povprečju kar 1150, za 450 čitalniških sedežev je od nedelje do četrtka prava tekma. Na kolidžu študira 1610 študentov, zaposluje pa 600 pedagoških delavcev in podpornega osebja.

28 Shill in Tonner (2003; cv: Gayton, 2008, str. 63) sta v obsežni študiji o prenovah visokošolskih knjižnic v obdobju med letoma 1995 in 2002 ugotovila opazno povečanje števila knjižnic, ki so poročale o uvedbi takšnih prostorov. Obisk se je po prenovah v povprečju (mediana) povečal za 37,4 odstotka.

To pa zahteva drugačen model ponudbe prostora. Družabni model predpostavlja knjižnico kot prostor, kjer se srečujejo študentje in pedagoški delavci, komunicirajo in medsebojno sodelujejo pri ustvarjanju novega znanja. Dodajanje družabnih funkcij in storitev, kot so internetne kavarne, umetniške galerije, skupinski študijski prostori in skupna informacijska okolja, spodbuja vedenje, odprto za izmenjavo mnenj in so-delovalno delo. Ne sme pa model knjižnice kot družabnega prostora prevladati nad modelom, ki je sicer v visokošolskih knjižnicah visoko cenjen že stoletja, tj. modelom skupnostnega prostora, ki omogoča miren ter poglobljen individualni študij in razi-skovalno delo.29

Ena od pomembnih privlačnosti knjižnic je prav v tem, da so unikaten prostor, kjer lahko obiskovalec uživa v tem, da je sam, a hkrati v javnem prostoru in del znanstvene skupnosti. Dogaja se, da študentje celo ne želijo knjižničnega prostora kot družabnega prostora in v knjižnici iščejo tiha mesta. Ranseen (cv: Gayton, 2008, str. 61) meni, da da-nes mogoče prevečkrat pozabimo na potrebo po tihem okolju. Živimo v glasni družbi, v kateri velja, da izmenjava energij brez zvokov ni mogoča. S ponudbo tihih prostorov knjižnica ljudem omogoči odmik od hrupne družbe. Ta prednost ni bila prepoznana, dokler hrupno družbeno okolje ni postalo norma. Zato ni presenetljivo, da obisk tradi-cionalnih čitalnic narašča. Izziv za visokošolske knjižnice je zato, da ustvarjajo varen in vabljiv skupnostni prostor za študij in raziskovalno delo in se ne ujamejo v past rekla-miranja knjižnic v prvi vrsti kot prostora za druženje. Tudi individualni študij je družbe-na aktivnost, družbedružbe-na interakcija med besedilom in njegovim bralcem. Zato se združbe-nanje ustvarja tudi brez druženja z drugimi osebami in ni dokazov, da je znanje, ustvarjeno v procesu interakcije med ljudmi, »boljše« kot ustvarjeno individualno. To ne pomeni, da naj knjižnice ne razvijajo družabnega modela prostora in ne ponujajo tudi »neknjižnič-nih« storitev, saj brez tega težko pritegnejo študente in pedagoške delavce k obisku.

A namen tovrstne ponudbe naj bo v prvi vrsti povečanje kakovosti knjižnice kot pro-stora za resno akademsko delo (Demas, 2005).30

29 V študiji uporabnikov Knjižnice Leavey na Univerzi Kalifornija sta leta 2005 njeni avtorici ugotovili, da 80,6 odstotka uporabnikov knjižnico obišče zaradi želje po individualnem študiju (Gayton, 2008, str. 62).

30 Uporabniki pri svojem delu potrebujejo hrano in pijačo, zato so kavarne in obedovalnice lahko pozitiven element knjižničnega prostora, a njihov namen ne sme biti le večanje obiska – tega morajo knjižnice doseči zaradi temeljnih storitev. Zgodovinsko so imele visokošolske knjižnice aktivno vlogo v intelektualnem in kulturnem življenju svojih okolij, tudi danes mnoge organizirajo dogodke, kot so predstavitve avtorjev, predavanja, strokovne razprave, koncerti ipd. Čeprav so knjižnice v prvi vrsti prostor za resno delo, je pomembno, da omogočijo tudi zabavo. Nekatere zato ponudijo plesne večere, gledališke predstave študentov, gradijo ludoteke, zbirajo izreke tedna in nagrajujejo avtorje najbolj izvirnih, v večernih urah organizirajo pogostitve za študirajoče v knjižnici, študentje imajo v knjižnici možnost razstavljati svoja dela ipd. Svojo podobo v očeh javnosti krepijo tudi z organizacijo obiskov in vodenj po knjižnici za turiste ter sorodnike študentov in zaposlenih na visokošolski ustanovi.

Knjižnični prostori naj torej zadovoljujejo tako družabne kot skupnostne potrebe upo-rabnikov, zato morajo knjižnice zagotavljati obe vrsti prostorov. Nič ni narobe z vklju-čitvijo novih funkcij in storitev, a novo naj bo usklajeno s starim in naj ne uniči tistega, kar je pri uporabnikih že dolgo cenjeno (Gayton, 2008). V digitalni dobi bo uporabnik v knjižnici vse bolj iskal nekaj, česar nima doma, v svoji pisarni ali širšem okolju. Po mnenju avtorja je največja prednost visokošolskih knjižnic v tem, da lahko ponudijo mirne prostore, ki spodbujajo resen študij in delo. Vzpostavljanje drugih oblik prostora pa naj bo skrbno pretehtano.