• Rezultati Niso Bili Najdeni

2.1 Nekaj besed o izbranih avtorjih z vidika religiozne 19 lirike

2.1.3 Vladimir Truhlar

34

Karel Vladimir Truhlar20 (1912–1977) je teolog, pesnik in filozof, ki je začel kot povojni politični emigrant na slovenski literarni parket resno stopati šele konec šestdesetih let 20.

stoletja (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 259), prave obravnave pa je bil deležen šele dosti kasneje. Skupaj s Francetom Balantičem, Ivanom Hribovškom in še mnogimi drugimi (Vladimir Kos, Zorko Simčič, Milena Šoukal itd.) je namreč eden od tistih avtorjev, ki so dobili »možnost umestitve v slovenski literarni kanon večinoma šele po l. 1990 […], seveda pa so bila [njihova dela že prej] umeščena v politično-emigracijsko invarianto kanona« (Matajc 297).

Je avtor šestih pesniških zbirk, pri čemer je zbirka V dnevih šumi ocean slovenski ponatis (in rahla preureditev) v Argentini že objavljenih zbirk Nova zemlja in Rdeče bivanje, zbirki Motnordeči glas in Kri pa sta izšli šele posthumno.

Svojo literarno pot je Vladimir Truhlar začel z revialnimi objavami. Znano je, da je svojo prvo pesem objavil leta 1930 (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 265), predvsem pa je pomembna njegova objava leta 1939, ko je v Domu in svetu objavil »cikel pesmi v prozi 'Naše obale', [nato pa] se dolgo časa ni več oglašal s poezijo« (Pibernik, »Opombe«, v:

»Vladimir Truhlar ZD 1« 269). Po odhodu v Rim je leta 1958 v Argentini v okviru Slovenske kulturne akcije21 izdal prvo pesniško zbirko Nova zemlja, po tem, ko je nekaj pesmi izdal v tamkajšnji reviji Meddobje. Pesnik sam je naslov zbirke razložil z besedami, da je »'Nova zemlja' […] zemlja, doživeta znotraj doživljanja absolutnega oz. krščanskega absolutnega, tj.

Boga v Kristusu, v Kristusovem Duhu« (Truhlar, v: Pibernik, »Vladimir« 124).

Dejstvo je, da so se kritični odzivi, ki so bili »omejeni zgolj na zdomske publikacije in zamejski tisk« (272), precej razlikovali od tistih, ki sta jih bila v tem istem obdobju deležna Anton Vodnik in Edvard Kocbek. Zbirka je bila zelo pozitivno sprejeta, Alojzij Geržinič je o njej med drugim denimo zapisal: »Truhlarja vodi kontemplacija. […] To je jezik mistike, višji od spoznanja, da je vse minljivo le prispodoba« (Geržinič, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 273). Podobno pozitivno se je odzval Slavko Srebrnič in o naslovu zapisal: »Nova zemlja – to ni zemlja strasti in krvi, upanje in razsulo, to je knjiga ubranosti in harmonije, ni zemlja viharja in prevrata, v božji biti je zasidrana, iz nje raste, v njej ima svoj obstoj in pomen« (Srebrnič, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 273). V nadaljevanju piše tudi o avtorjevem slogu, kjer izpostavi prosti verz, v vsebinskem

20 V nadaljevanju zgolj Vladimir Truhlar.

21 V nadaljevanju SKA.

35

smislu pa govori o »metafizičnem razmerju do stvari« (274). Branko Rozman se prav tako dotakne vsebine in zapiše, da se nauk sv. Janeza od Križa »skrči na eno samo trditev: Bog je vse. Duša naj se odtrga od krivih videzov stvari, ki niso nič, da si jih dobi znova, očiščene in poplemenitene v globinah Boga. Mistični doktor z vrha goré, kjer je že minilo zemeljsko gledanje stvari in biva le čast in slava božja, opeva lepoto stvarstva v liričnih barvah, ki jih je težko kdo dosegel« (Rozman, v: Pibernik, »Vladimir« 130). V nadaljevanju pa se sprašuje: »Ali ni to ključ za razumevanje Truhlarjeve pesniške zbirke? Vsebinsko namreč. Vse je le toliko, kolikor je odsev božji« (130). Zanimiv je tudi odziv Rafka Vodeba, ki Truhlarja označi za ekspresionista, pri čemer o ekspresionizmu zapiše, da je »proti površinski čutnosti impresionizma poudaril ustvarjalno silo domišljije, kraljestvo duha proti kraljestvu stroja, v ospredje je postavil človeka in njegova temeljna vprašanja« (Vodeb, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 279). Ob tem vrednost ekspresionizma vidi predvsem v tem, da je Slovencem dal

»najmočnejšo – če ne prvo – religiozno liriko« (279). Razmišlja tudi, da je Truhlar v primerjavi s preostalimi t. i. ekspresionisti (Anton Vodnik, Jože Udovič itd.) sicer »izrazno skromnejši, a je zato bolj enovit in dokončen« ter da je »ekspresionizem v njem dosegel svoj cilj: 'težko motni karmin' je bil krik, vprašaj, protest, zdaj pa je mir, sijaj, blaženo sožitje« (279). V Truhlarjevi liriki vidi »ravnotežje, [kjer je] vsaka stvar […] na svojem mestu, vsa razmerja so jasna in pravilna« (279), v slogovnem smislu govori o »asketski natančnosti izraza« (280). Vinko Beličič zapiše, da so ga pritegnile predvsem barve, t. i. »ekspresionistična barvna metaforika«

(Beličič, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 283), o vsebini pa razmišlja in se sprašuje: »Predmet njegove poezije je človek in njegovo razmerje do sveta okoli njega. Ali so to molitve? So meditacije? Za vsem je nekje nevidni Bog kot središče čarobnega kroga: vse izvira iz njega in vse je obrnjeno vanj. […] Truhlar ne pozna in ne čuti pregraj niti med sabo in Bogom niti med sabo in svetom. V njem se srečujeta lepota Stvarnika in lepota stvarstva« (283). V nadaljevanju zapiše, da gre pri dotični zbirki za »izrazito moderno religiozno liriko, [ki sta ji] Sveto pismo in krščanska filozofija […] poglavitna vira« (283). V primerjavi z Antonom Vodnikom in Silvinom Sardenkom pri Truhlarju izpostavlja večjo omejenost, pomensko točnost in pesniško izbranost izraza (293).

Precej podobnih odzivov je bila deležna tudi naslednja Truhlarjeva zbirka z naslovom Rdeče bivanje (1961), ki je prav tako izšla v Buenos Airesu. Že recenzent (po vsej verjetnosti Karel Rakovec (289)) revialne objave nekaterih (kasneje v zbirki objavljenih) pesmi izpostavi Truhlarjev do preprostosti prečiščen, barvit in pesniški jezik (289–290), njegovo pesnitev pa imenuje »asketsko sloka pa silna« (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 289). Ob

36

napovedi zbirke je v Glasu SKA zapisano, da gre pri Truhlarju za »liriko neke nadnaravne religiozne slutnosti« (Pibernik, »Vladimir« 134), pa tudi v kritikah je zopet izpostavljena meditativnost, saj »misel in zunanja podoba pesmi ustvarjata v človeku občutje spokojnosti, miru, nenavezanosti na stvari kljub njih prisotnosti; teženje v nevidni svet, v Težišče« (Rozman, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 294). Stanko Janežič vse to lepo poveže:

Truhlar je izrazito duhovni lirik. V čudovito lepem jeziku harmonično niza podobe, misli in čustva iz svoje zrele umirjenosti, vdano zazrt v vsebarvno stvarstvo in v žarno silo duha, ki je vzmet vsemu bivanju in dogajanju od vekomaj. Pesmi so polne simbolike, duhovnih globin in tihe lepote. Zato so težke in površnega bralca ne bodo ogrele. Za razumevanje je potrebno pravo duhovno nastrojenje, neka umetniška zrelost in težnja po novem izražanju v poeziji. (Janežič, : »Vladimir Truhlar ZD 1« 294)

Če sta bili Truhlarjevi prvi dve zbirki v Sloveniji povsem spregledani in od oblasti celo prepovedani (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 301), temu ni moglo biti tako z naslednjo zbirko V dnevih šumi ocean, ki je pravzaprav samo ponatis teh prvih dveh zbirk, pri čemer pa je »nekaj pesmi […] izpustil in dodal nekaj novih, prav tako je nekatera besedila spremenil oziroma dopolnil« (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 302). Zbirka je bila v kompozicijskem smislu tudi povsem na novo zgrajena, pesmi pa razdeljene v devet ciklov (302). Spremno besedilo »s poudarkom na avtonomiji umetniškega ustvarjanja« (305), v kateri se je dotaknil tudi potrebe po »živem dialogu med literaturo in religijo (305), je napisal Edvard Kocbek. Med drugim je zapisal, da je treba »teološke pojme razlagati na bivanjski način« (Kocbek, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 308), o Truhlarjevem pesništvu pa je tako zapisal, da verski simboli za Truhlarja »niso več samo simboli, ampak del resničnosti. Verski simboli so mu že prav tako prabesede, kot so prabesede morje, velemesto, zemlja, kruh, mavrica, žalost, služba. Njegovo izražanje krščanstva ni več reprezentativno ali zgolj estetsko, temveč bivanjsko« (308).

Zbirka je v Sloveniji sicer doživela vrsto odzivov, vendar predvsem na svojem ideološkem bregu, medtem ko je »osrednja slovenska kritična populacija, ki je pripadala uradni partijski ideologiji«, izid ignorirala. Izjemno pozitiven je nepodpisan uredniški zapis Mohorjeve družbe.

Avtor (podobno kot vsi kritiki pred njim) izpostavlja modernost, verzno kračino, odsotnost rim, jasnost, točnost in pesniško izbranost izraza, barvne metafore ter »ubranost notranjega ritma«

(Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 310), nato pa zapiše: »Značilno za njegove pesmi je ravnotežje med smiselno jasnostjo in meditativno poglobljenostjo, prepletanje

37

zunanjega in notranjega sveta« (310). Pesmi vsebinsko opredeljuje kot molitve oz. meditacije, Truhlarjev pesniški svet pa primerja s svetom Antona Vodnika. Zapiše še:

V Truhlarjevi pesmi se srečujemo z lepim izrazom, ki je ponekod jezik mistike, srečujemo se z novim gledanjem na vidni in nevidni svet, najgloblja človekova notranja doživetja, ki pa terjajo zbranost, če jih hočemo doumeti; privlači zlasti s svojevrstnim ustvarjanjem podob, s poudarkom barv v njihovih neštetih odtenkih, s čimer daje svojemu pesniškemu izrazu, svoji misli in podobi jasnost, plastičnost in nazornost.

Iz njega zbirke poje ubranost, umirjenost, ljubezen do stvarstva in Boga, do vidnega in nevidnega sveta, meditativnost, ki ji je izhodišče in Težišče – Bog. (Pibernik, »Opombe«, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 311)

Jože Gregorič se zaustavlja predvsem pri sodobnost Truhlarjevega pesniškega izraza, pri čemer poudarja sodobno in s tem tudi Truhlarjevo poezijo vidi kot nedoločeno, nejasno in za bralca pogosto tudi (pre)zahtevno in nerazumljivo:

Sodobni pesniki pa besedam ne dajejo istega pomena in iste naloge, kakor jo imajo besede v vsakdanji rabi; s podobami, ki jih vidimo v naravi, pesnik ne želi slikati realnega sveta, marveč so mu predvsem metafore, simbol našega notranjega stanja, pa zopet več kot simbol. Beseda ne označuje nekih predmetov ali dogodkov, ampak pesnikov doživljaj, stanje duševnosti, njegove zavesti. Pesnik se zateka k prispodobam, metaforam, zlasti kadar hoče izraziti nadčutni, metafizični svet. In v metafizičnih razsežnostih se giblje tudi Truhlarjeva pesem. Tu postanejo besede močno nedoločene, njih izraz je bolj slutnja kakor jasna predstava. Že simbolizem in ekspresionizem sta skušala svoja zapletena duševna stanja izraziti s pomočjo zvokov, glasbe in ritma, z oblico barvnih odtenkov. […] Pesem postaja umik v lastno notranjost, samogovor, manj pa glasna pesem, ki naj jo slišijo še drugi, vsi, in naj v njih izvabi podobne odmeve. S tem pa se pesnik oddaljuje od bralca, ki le trudoma dojema njegovo misel in izpoved.

(Gregorič, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 312–313)

Na kvalitete in hkrati pomanjkljivosti Truhlarjeve poezije pa opozarja tudi Alojz Rebula, ki jo pohvali z besedami, da je »religiozna na tisti edini način, ki je v poeziji dopusten: ne kot apologija, ampak kot vizija (Rebula, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 316), zmoti pa ga dejstvo, da

»ta poezija ne pozna tragike« (316), čeprav priznava, da ne gre ne za kak »plehki bogomiselni optimizem« ne za »pietistično maziljenost« (316), saj bolečina je prisotna – ampak »rane ne rjovejo, ampak se v bolečini odpirajo v 'tihem podarjanju'« (316). Zdi se, da Rebula tu dvomi predvsem o avtentičnosti tovrstnega izkustva.

Vsebinsko in estetsko pa zbirko ponovno pohvali tudi Stanko Janežič, ki zapiše, da zna Truhlar

»najenoličejšo vsakdanjost preiskriti s sijočo lepoto in jo oživiti z vsenavzočnostjo Boga. V

38

Bogu je vse stvarstvo lepo, čisto, ima svoj pomen in se že spreminja v 'Novo nebo in Nov kraj'«

(Janežič, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 320).

Že Beličič ob Truhlarjevem prvencu Nova zemlja razmišlja o poglavitnih virih Truhlarjeve poezije, France Papež pa se ob zbirki V dnevih šumi ocean v reviji Meddobja znova vrača k temu: »Truhlarjeva poezija teži v absolutno po svojih poteh – spremljata jo filozofija in teologija in z njima krščansko nazor, poln emotivne nabitosti« (Papež, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 323). K temu vseeno pripominja, da so Truhlarjeve pesmi »v smislu katoliške estetske miselnosti bolj refleksivne kot emotivne« (323).

Iz Truhlarjeve naslednje pesniške zbirke z naslovom Luč iz črne prsti (1973), ki je zopet izšla v Sloveniji, v svoji nalogi ne obravnavam nobene njegove pesmi, zato ji ne bom posvečala pretirane pozornosti. Vsekakor gre za nekakšen odmik od Truhlarjevega prejšnjega pisanja, saj

»vsebuje izjave krajev, rastlin, živali, ljudi« (Truhlar, v: »Vladimir Truhlar ZD 1« 343), precejšen poudarek pa daje tudi razmerju »med Cerkvijo in svetom« (343).

Obe zbirki, ki sta še ostali, Motnordeči glas in Kri, je sam Truhlar pripravil še za časa svojega življenja, vendar sta izšli šele posthumno – v samozaložbi ju je izdala Zora Truhlar Langus, pesnikova sestra (Pibernik, »Komentar«, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 229). V pogovoru z Alojzom Rebulo je Truhlar o zbirki Motnordeči glas dejal, da »gre za pesniški izraz globoke religije, t. j., za izraz globin tistega, kar n. pr. označujemo s čisto izrabljenimi besedami Kristus, Cerkev, Sveto pismo, Vera, Molitev, Milost, Hoja za Kristusom …« (Truhlar, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 230). Urednik, p. dr. Lojze Bratina, je v uvodni besedi k obema zbirkama med drugim citiral samega Truhlarja, ki je v Leksikonu duhovnosti zapisal, da je estetska uresničitev preveta z izkustvom absolutnega (Truhlar, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 232), pri čemer »izraz – podoba, znamenje – simbol prenaša izkustvo absolutnega – lepega iz poeta v bralca pesmi;

saj jim s svojo izkustveno kvaliteto poleg vsebine posreduje tudi izkustvo absolutnega« (232).

Sam Bratina sicer v kontekstu Truhlarjeve poezije ne govori ne o pozitivni in ne o metafizični, temveč o »teološki estetiki« (Bratina, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 232), ki »spričuje lepoto […]

inkarniranega, živega, doživetega Boga ljubezni« (233). V tej isti uvodni besedi pa Bratina zapiše tudi naslednje: »Prvi Truhlarjev duhovni kažipot v miselni svet, eden največjih krščanskih genijev Solovjev pravi: 'Dopolnjena resnica se uresničuje v življenjski enotnosti, enotnosti telesa, ki ga preveva Duh in v njem biva Bog; v tem je resnica sveta in v tem je

39

njegova lepota.' Preprosto rečeno, smisel krščanske estetike je, da v spoznavanju čutnega sveta živi vsebino odrešenja kot lepoto« (Bratina, v: Pibernik, »Vladimir« 207).

Zbirko Motnordeči glas je Truhlar sicer skoraj gotovo pripravil pred letom 1969 (Pibernik,

»Komentar«, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 234), gre pa – problemsko in vsebinsko – »za nadaljevanje tistega duhovnega raziskovanja, ki ga poznamo iz zbirke Rdeče bivanje« (235).

Pesmi so polne svetopisemskih motivov, zaznamuje jih »pot do bistvenega«, pri čemer se

»znajdeva v območju nedojemljivih razsežnosti« (235). »Ustavlja se pred zadnjo Skrivnostjo, do katere je mogoče [priti] samo skozi 'prostorje duha'« (235). Zbirka Kri, ki naj bi nastala še v obdobju, ko je Truhlar živel v Rimu, pa se od Motnordečega glasu in pravzaprav tudi vseh preostalih zbirk precej razlikuje že v zunanjeoblikovnem smislu. Gre za kratke, enokitične miniature gnomične narave, ki so skrajno »vsebinsko zbite v kratko izrečenost z razsežnim miselnim ozadjem« (236).

Kritičnim odzivom na zbirko Kri spričo dejstva, da v nalogi ne bom obravnavala nobene tam objavljene pesmi, ne bom namenjala posebne pozornosti, na kratko pa bom povzela odzive na zbirko Motnordeči glas. Luigi Michieletto govori v zvezi z zbirko o poeziji, ki je »zmeraj novo odkrivanje nekega 'zadnjega' smisla v popolni prepustitvi« (Michieletto, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 238), Martin Jevnikar o tem, da se je »Truhlar čudovito umiril, se umaknil iz vidnega sveta v svojo notranjost, v dno svoje biti, kjer posluša 'zamolklordeči glas', kjer doživlja Absolutnega, kjer najde mir in uteho in kjer razume vse: vero, molitev, Sveto pismo, smrt«

(Jevnikar, v: »Vladimir Truhlar ZD 2« 247), pri čemer pa dodaja, da se mu Skrivnost »od vsepovsod primika in hkrati odmika« (248), ter zaključi: »To je zbirka izrazite duhovne lirike, v kateri se zreli pesnik v svojem dnu poglavlja v doživljanje Boga, ki se mu primika in odmika, da ga 'nikoli in v ničemer ne morem zaseči', a mu 'zamolklordeče govori' Prabeseda« (250).

Alojz Rebula v zbirki poudari prevlado miselne naravnanosti nad intuicijo (Rebula, v:

»Vladimir Truhlar ZD 2« 244) in doda, da so pesmi »v izrazito religioznem ključu, večkrat v dvogovoru z Bogom, v kontemplativni povzdignjenosti« (244). Tudi France Kejžar izpostavlja predvsem dejstvo, da vanjo »odkrito vstopa religiozna krščanska motivika« (Kejžar, v:

»Vladimir Truhlar ZD 2« 240), dodaja, da govor lirskega subjekta postaja slovesnejši (240), predvsem pa v kontekstu religiozne lirike opozarja na nevarnost didaktiziranja, ki se mu Truhlar spretno ogne. Logos, Prabeseda je Kristus, ki vstopa v svet, Truhlar pa ga »kliče in ogovarja«

(242), vendar ne s teološkim, ampak s pesniškim govorom, »ki je prežet z metaforiko, ta pa je

40

resnična v svoji drugačnosti in odprtosti in govori slikovito po predmetih in skozi predmete in vse združuje v eno bratstvo« (242). Povedano sklene z besedami:

S tem je Motnordeči glas poezija. V njej je še mogoče zaslediti romantično subjektivnost, ki pa jo Truhlar z Drugim, s Prabesedo, z Logosom že prerašča. Ravno s tem namreč v pesem vstopa krščanska tematika in z njo krščanska transcendenca, kar zbirki daje svojevrsten položaj v sodobnem svetu poezije in jo hkrati v tem svetu problematizira z vprašanjem, ali ni vsebina vnaprej zadušila oblike in pesmi navrgla didaktični značaj. Ravno metaforika in sveža govorica Truhlarjeve pesmi pa to nevarnost odvrneta in hkrati Motnordeči glas uvrščata med izvirno religiozno poezijo. (242)