(Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), 2019).
1.6.2 Antihistaminik
Antihistaminiki ublažijo srbež, vendar ni dokazano, da bi bili učinkoviti pri anafilaksiji. Pri otrocih, starih od sedem do 12 let, se aplicira v obliki klemastina oziroma Tavegyla, in sicer od 0,5 do 1 mg, pri otrocih nad 12 let pa 2 mg, kar je ena ampula. Ko se alergijska reakcija začne, lahko otrok, starejši od šest let, zaužije peroralni antihistaminik. Pri otrocih starih od 6 do 12 let, je priporočen odmerek pol tablete (5 mg), dvakrat na dan. Pri otrocih starejših od 12 let, je priporočen odmerek 1 tableto (10mg), enkrat na dan (Košnik et al., 2015).
Antihistaminiki zavirajo izločanje histamina, kar odpravi srbenje in koprivnico, ne pa življenjsko ogrožajočih simptomov. Medtem ko antihistaminiki v kombinaciji z
17
glukokortikoidi niso primerni za primarno zdravljenje anafilaktične reakcije (Sicherer &
Simons, 2017).
1.7 Vloga učitelja
Ercan in sodelavci (2012) so v članku navedli, da je glavni razlog nepripravljenosti učiteljev v osnovnih šolah neustrezna prepoznava simptomov anafilaksije in nepoznavanje pravilne uporabe samoinjektorjev adrenalina. Zaradi pomanjkanja znanja niso dovolj samozavestni pri izvajanju prvih ukrepov. Priporočljivo bi bilo, da bi vsaka osnovna šola imela protokol ravnanja v primeru hude alergijske reakcije. Poskrbeti bi morali za ustrezno izobraževanje učiteljev, predvsem o pravočasni in pravilni uporabi samoinjektorjev adrenalina.
Karadag in Yildirim (2017) sta v članku opredelila, da so učitelji v osnovnih šolah prve osebe, ki pristopijo do otroka, ko potrebuje prvo pomoč. Zdravje otrok v šolah je pogosto zanemarjeno. Pri veliko osnovnošolskih učiteljih je opaziti pomanjkanje osnovnega znanja prve pomoči, saj nimajo ustreznega znanja ali izobraževanj, ki bi se jih lahko udeležili. V primeru, da ima učitelj v razredu otroka, ki je alergičen, se mu zagotovi laično izobraževanje o uporabi samoinjektorja adrenalina in simptomih ter znakih anafilaktične reakcije, da jih pravočasno prepozna. Žal pa velikokrat s tem niso seznanjeni drugi učitelji ali osebe, ki se gibljejo okoli otroka v času njegovega šolanja. Edino znanje o prvi pomoči, ki ga dobi večina učiteljev, je iz tečaja prve pomoči za vozniški izpit ali pa informacije pridobijo iz drugih virov, kot so internet, televizija, revije in podobno, kar se šteje pod vire, ki velikokrat niso dovolj zanesljivi. Učitelji so dovolj zainteresirani in bi se udeležili splošnih izobraževanj o prvi pomoči, ki bi bile tako teoretične kot praktične. Tako bi lahko medicinske sestre, ki obiskujejo osnovne šole po Sloveniji in poučujejo otroke o zobozdravstveni vzgoji ter spolni vzgoji, izvajale tudi izobraževanja o prvi pomoči za otroke in učitelje.
Učitelji v skladu z veljavno zakonodajo nimajo posebnih dolžnosti glede pomanjkanja medicinskega znanja s strani varovanja otrokovega zdravja, kar je v bistvu odgovornost šolskega oziroma zdravstvenega sistema. Obstajajo uradna priporočila, v katerih so vključeni podatki o prisotnosti šolanih ljudi v šolah pri prepoznavanju simptomov in zagotavljanju nujnosti zdravljenja z adrenalinom (Ferran et al., 2020).
V primeru poslabšanja kronične bolezni, v tem primeru pojavu alergijske reakcije, učitelj lahko da otroku antihistaminike, ki jih ima pri sebi, vendar morajo predhodno imeti pisno
18
dovoljenje staršev ali skrbnikov, kot tudi zdravniško dovoljenje ter navodila za dajanje zdravila. Ključno je, da ob pojavu hude alergijske reakcije poleg nujne medicinske pomoči, čim prej obvestijo tudi starše ali skrbnike (Slabe et al., 2016).
Polloni in sodelavci (2016) so v študiji navedli dejstva, da imajo v nekaterih državah v šolah zaposlene šolske medicinske sestre, ki skrbijo za zdravje otrok in jim nudijo prvo pomoč, medtem ko so v Sloveniji, v sosednjih državah in drugod zanje odgovorni učitelji, ki jim lahko nudijo laično prvo pomoč. Tako nosijo veliko odgovornost za posebne zdravstvene razmere njihovih učencev. Polloni in sodelavci (2016) so v raziskovalni študiji dokazali, da so učitelji pripravljeni sodelovati pri izvajanju prvih ukrepov pri alergični reakciji, medtem ko se ne počutijo dovolj samozavestne, da bi prvi pristopili do otroka, prepoznali simptome anafilaksije in pravilno aplicirali samoinjektor adrenalina. Večina se jih je že srečala z otroki z alergijo. Večina smrtnih primerov anafilaksije se zgodi zaradi prepoznega začetnega zdravljenja, večkrat zaradi nenaklonjenosti apliciranja samoinjektorja adrenalina. Avtorji so navedli, da lahko prisotnost kronične bolezni, tudi alergija na hrano, povzroči ustrahovanje otroka s strani sošolcev, saj je omejen do udeležbe pri različnih aktivnostih. Ključna rešitev za otroka s hudo obliko alergije bi bila ustvariti zdravo okolje v šoli, v kateri bi se tako počutil varno in sprejeto.
Smernice za obvladovanje alergičnih reakcij v šolah morajo vsebovati informacije o potrebnih vrstah usposabljanja, ponudnikih usposabljanja, pravnih obveznostih za šolsko osebje in najnovejše relevantne informacije o samoinjektorjih adrenalina. Nezadostne informacije negativno vplivajo na učiteljevo znanje, ozaveščenost in usposobljenost izvajanja prve pomoči kot tudi na njihovo samozavest (Lawlis et al., 2017).
19
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je predstaviti znake in simptome hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka ter ukrepe prve pomoči pri otrocih v osnovnih šolah.
Cilji diplomskega dela so ugotoviti kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji ali anafilaktičnem šoku v osnovnih šolah, kako ju prepoznamo ter kateri so najpogostejši alergeni, ki ju povzročijo.
V sklopu ciljev smo si zastavili dve raziskovalni vprašanji: »Kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji otroka v osnovni šoli in kakšna je pri tem vloga učitelja?«
20
3 METODE DELA
Metoda, ki bo uporabljena za izdelavo diplomskega dela, bo deskriptivna s pregledom strokovnih in znanstvenih člankov. Literatura, ki smo jo pregledali, je bila iskana in najdena na specialnih bazah podatkov, kot so PubMed, ScienceDirect, Medline, Wiley Online Library, Cinahl, Cochrane Library, in na portalu Dikul. Za iskanje slovenske literature smo uporabili bazo COBISS+. Postavili smo si določene kriterije, in sicer starost člankov med letoma 2011 in 2021, slovenski in angleški jezik, recenzirane publikacije, dostopne univerzi v Ljubljani. Tri dela, ki so bila starejša od deset let, so bile knjige in učbeniki, ki so temelj osnovne literature, so relevantne in vsebujejo podatke, ki so še vedno uporabni v praksi.
Izključitveni kriteriji so bili dvojniki, literatura, ki ni polno dostopna, in literatura, starejša od deset let. Iskanje virov je potekalo od aprila do junija 2021. Za iskanje le-teh so bile uporabljene ključne besede: prva pomoč (angl. first aid), alergija (angl. allergy), alergijska reakcija (angl. allergic reaction), anafilaktični šok (angl. anaphylactic shock), adrenalin (angl. adrenalin), šola (angl. school), otroci (angl. children), učitelji (angl. teachers).
21
4 REZULTATI
V tem poglavju bomo predstavili pristop k oboleli osebi, kakšen je sistem klica na številko 112 in na kaj moramo biti pozorni, kako nudimo prvo pomoč pri alergijski reakciji in anafilaktičnem šoku ter kakšen je protokol temeljnih postopkov oživljanja v primeru prenehanja dihanja otroka.
4.1 Pristop
Pri pristopu moramo upoštevati dva pogoja. Kot prvi pogoj ne smemo odlaševati z apliciranjem prve doze intramuskularnega adrenalina ter drugič, poskrbeti moramo, da je dihalna pot prosta, ko pristopamo po protokolu ABC (airway, breathing, circulation, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija) (Omerović & Prosen, 2015).
Pristop k poškodovani ali oboleli osebi je pomemben korak pri prvi pomoči. Prvi korak je splošna ocena situacije. Pregledamo kraj, zagotovimo lastno varnost in poskrbimo za osebno zaščito. V primeru nesreče se ravnamo po mehanizmu nujnosti poškodb ali obolenj. Sledi pregled poškodovancev ali obolelih, pri katerih preverimo dihalno pot, dihanje, cirkulacijo, invalidnost in izpostavljenost. Slednje prepoznamo po angleški kratici ABCDE (airway, breathing, circulation, disability, exposure, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija, invalidnost, izpostavljenost). Če opazimo katerokoli življenjsko ogrožajoče stanje, takoj ukrepamo. Torej vzpostavimo odprto dihalno pot, zagotovimo dihanje, oživljamo in zaustavimo resno krvavitev. Poškodovanca ali obolelega namestimo v ustrezen položaj. Že med prvim pregledom pokličemo na pomoč, ko opravimo oceno kraja in poškodovanca, pa pokličemo še nujno medicinsko pomoč. V primeru večjega števila udeležencev pokličemo 112 že prej oziroma lahko to opravimo med izvajanjem prve pomoči s pomočjo prostoročnega telefoniranja. Na koncu opravimo še nadaljnjo oceno, kar zajema postavljanje vprašanj in anamnezo ter pregled osnovnih vitalnih znakov, kar je odvisno od tega, koliko izkušenj in znanja iz prve pomoči ima tisti, ki je prvi pristopil k poškodovancu ali obolelemu.
Sledijo nadaljnji ukrepi prve pomoči glede na individualno situacijo (IFRC, 2020).
22 4.1.1 Shema VODDO
Organizacija IFRC (2020) je navedla, da s pravilnim pristopom k obolelemu poskrbimo, da najprej odpravimo časovno najbolj občutljiv problem in zagotovimo ustrezno oskrbo glede na opredeljene potrebe.
Med drugim lahko k obolelemu pristopamo po shemi VODDO, kar pomeni (Malić et al., 2019):
• V – zagotovimo lastno varnost,
• O – preverimo odzivnost,
• D – preverimo dihanje,
• D – sprostimo dihalno pot,
• O – preverimo, kakšen je poškodovančev krvni obtok.
4.2 Klic na številko 112
Hitra odzivnost osebe, ki nudi prvo pomoč, je ključnega pomena. Pomemben je takojšen klic na številko 112, ki je interna številka za vse državljane Republike Slovenije, ko potrebujemo nujno medicinsko pomoč. Pomembno je, da dispečerju povemo:
1. KDO kliče, 2. KAJ se je zgodilo, 3. KJE se je zgodilo, 4. KDAJ se je zgodilo,
5. KOLIKO je ponesrečencev,
6. kakšne so POŠKODBE/STANJE POŠKODOVANCA ALI OBOLELEGA, 7. kakšne so OKOLIŠČINE na kraju nesreče,
8. kakšno POMOČ potrebujete (Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, 2014).
23 4.3 Prepoznava simptomov in znakov
Pri prvi pomoči upoštevamo verigo preživetja, ki obsega preventivo in pripravljenost pomagati osebi, ki potrebuje nujno pomoč. K temu prištevamo zgodnjo prepoznavo simptomov in znakov ter nevarnosti v okolju pri bolnem ali poškodovanem (IFRC, 2020).
Malič s sodelavci (2019) med najbolj tipične simptome in znake šteje težave z dihanjem, otekanje obraza, znake prizadetosti krvnega obtoka, omotico, splošno prizadetost ter izgubo zavesti.
Pri otrocih so najpogostejši simptomi in znaki bruhanje, koprivnica in edemi grla. Edem grla je najpogostejši vzrok smrti. Srčno-žilna prizadetost je najpogosteje opažena pri mladostnikih, kar je verjetno povezano s starostno odvisnimi fiziološkimi spremembami.
Anafilaktični šok se pojavi, ko se edem razvije v bronhospazem in nastane edem požiralnika s srčno-žilnim kolapsom, ki je posledica hipoksije in zastoja dihanja (Tanno & Demoly, 2020).
Pravilna prepoznava in opazovanje simptomov ter znakov sta pomembna tudi pri razumevanju, kdaj uporabiti samoinjektor adrenalina (Kurebayashi, 2017).
4.4 Prva pomoč pri alergični reakciji
Ko poskrbimo za lastno in otrokovo varnost, pokličemo 112 in ustrezno prepoznamo znake ter simptome hude alergijske reakcije. Sledi ustrezna prva pomoč. Prve ukrepe in vrstni red prilagodimo glede na situacijo in klinično sliko, v kateri se nahaja oboleli (Košnik et al,.
2015).
Vedno preverimo, ali ima otrok s sabo samoinjektor adrenalina ali pa ga ima njegov učitelj ali skrbnik. Če otrok ni zmožen ali ni poučen o pravilni uporabi, ga sami apliciramo v zgornji zunanji del stegenske mišice oziroma v srednjo stegensko mišico ali musculus vastus lateralis z razdalje 10 cm. Pred aplikacijo odstranimo varovalno kapico in ga odločno zabodemo v mišico ter pritisnemo na sprožilec. Počakamo 10 sekund, izvlečemo injektor in masiramo vbodno mesto, da se adrenalin počasi sprosti v mišico. V primeru, da učitelj, skrbnik ali otrok zna uporabljati samoinjektor, naj ga po začetku simptomov in znakov hude alergijske reakcije čim prej uporabi. Hudo alergičen otrok naj bi imel pri sebi vedno dva
24
samoinjektorja adrenalina, zato v primeru ponovitve alergijske reakcije, v časovnem intervalu od 5 do 10 minut, še enkrat, z drugim samoinjektorjem, ponovimo aplikacijo adrenalina. Lahko ga apliciramo skozi oblačila, če le ta niso predebela (Malić et al., 2019).
Slika 3: Prikaz uporabe samoinjektorja