Da bi se lahko otrok ustvarjalno izražal, podajal zanimive in drugačne ideje, da bi postavljal vprašanja, potrebuje okolje, v katerem se počuti slišanega in sprejetega. Odrasli, ki vstopajo v pedagoški proces (npr. umetniki, starejši ljudje, ljudje s posebnimi znanji in veščinami), morajo otroka vzeti resno, poslušati njegova vprašanja in trditve ter predvsem zaupati njegovim odločitvam. Uporabljati morajo način komunikacije, ki je do otrok spoštljiv, razumevajoč in upoštevajoč otrokovega načina odzivanja. Zavedati se moramo, da se vsi učimo tudi ob napakah in tudi te otroku omogočajo boljši razvoj reševanja vse bolj kompleksnih problemov (Podobnik, 2009). V procesu se mora otrok dobro počutiti in vzgojitelj mora oblikovati takšno okolje, kjer bo otrok sproščeno raziskoval.
3.3.1 Vloga vzgojitelja
V pedagoškem konceptu Reggio Emilia vzgojitelj spoznavanje posameznega problema organizira v obliki zanimivega izziva za otroke (presenečenje ali igra). Otrokom pusti možnost, da ga sprejmejo, dojamejo in se nanj odzovejo. S premišljeno provokacijo skuša otroku vzbuditi zanimanje in pozornost ter mu z ustrezno nadgradnjo omogočiti, da svojo idejo tudi realizira. Otrok o izkušnji razmišlja, se pogovarja, jo podoživlja. Ob likovni interpretaciji lahko na koncu nastane končen produkt ideje (lahko je likovni izdelek).
Vzgojitelj po potrebi z novim izzivom nevsiljivo vskoči, ko otrok ne ve, kako naprej, in mu začne navdušenje popuščati ali začne obupavati. Izzivi morajo biti prilagojeni otrokovim sposobnostim in vzgojitelj premišljeno oblikuje na podlagi opazovanja otroka, pri tem mu je velikokrat v pomoč ateljerist (Rabitti, 1994). V pristopu Reggio Emilia se držijo pravila, da morajo vzgojitelji biti pripravljeni za učenje skupaj z otroki in ob njih. Ključna značilnost ustvarjalnega odraslega je, da ima sposobnost čudenja in je sposoben radovednost ohranjati tudi po tem, ko ima že veliko znanja in izkušenj (Thornton in Brunton, 2007). Vloga vzgojitelja v vrtcu Reggio Emila je hoditi ob otrocih in ne pred njimi ali za njimi (film Anywhere else 2003). Zelo pomembno je, da vzgojitelj med procesom prevzame vlogo
16
aktivnega opazovalca, saj mu informacije, ki jih bo ob tem dobil, omogočajo kakovostno načrtovanje nadaljnje aktivnosti (Podobnik, 2009).
3.3.2 Vloga ateljerista
V pristopu Reggio Emilia ima veliko vlogo ateljerist, s katerim otroci spoznavajo posamezne (likovne) pojave, orodja, materiale. Otrokom omogoča, da jih preizkušajo, z njimi praktično manipulirajo, ob tem razvijajo motorične spretnosti in fleksibilnost. Ateljerist je strokovni sodelavec, ki je po izobrazbi lahko likovnik, glasbenik, fotograf, plesalec, geolog … Obvlada različne spretnosti in ima občutek za likovno govorico otroka ter zna izvabiti iz njega otroku lasten odziv (Podobnik, 2009).
Skupaj z vzgojiteljem načrtuje posamezno dejavnost, razmišlja o možnostih (likovnega) izražanja otrok. Pri svojem delu načrtuje izražanje tako z različnimi likovnimi kot nelikovnimi materiali, pestrim naborom pripomočkov in orodij, ki pri otroku izzovejo radovednost.
Predvidi različne možnosti preizkušanja materialov, pripomočkov, postopkov. Ti so lahko tudi manj običajni in nenavadni (Podobnik, 2009), pomembno je, da ve, kaj želi z njimi v procesu doseči. Ateljerist se sproti dogovarja z vzgojiteljem, skupaj načrtujeta, se pogovarjata o otrokovih odzivih in se odločata o poteku projekta, nadgradnji, dopolnjevanju in različnih izraznih variacijah.
3.3.3 Vloga staršev in sodelovanje z okoljem
Veliko vlogo v pedagoškem pristopu ima sodelovanje s starši in okoljem, v katerem se nahaja vrtec. Sodelovanje je na različnih ravneh in skladno s potrebami posameznega projekta.
Malaguzzi (1993) meni, da imajo starši pravico aktivno participirati pri vzgoji in izobrazbi otrok, ki so jih zaupali v vzgojo in varstvo javni instituciji. Participacija staršev pri vsakodnevnem življenju in delu vrtca vodi k boljšemu počutju otrok, saj se vzpostavlja komunikacijska mreža med sodelujočimi (Malaguzzi, 1993). Starši so vabljeni k sodelovanju, saj so najboljši opazovalci svojih otrok, in vzgojitelj si z njihovimi opažanji veliko pomaga (pri načrtovanju dejavnosti). Otroku dajejo potrditev in podporo kot senzibilni spodbujevalci.
Pri različnih projektih se povabi tudi druge zanimive odrasle (starejši občani, ljudje z zanimivimi izkušnjami, znanjem, poklici ...) (Podobnik, 2009).
17
V procesu Reggio Emilia je starš videti kot bistveni vir otrokovega učenja. Izmenjava idej med starši in vzgojitelji je ključna v kreiranju pozitivnega in produktivnega učnega okolja.
Vzgojitelji v vrtcu Reggio Emilia sprejmejo želje in potrebe staršev ter jim skušajo pomagati v izboljšanju otrokovega znanja in počutja. Primer: vzgojiteljica je opazila, da veliko staršev izraža mnenje, da njihovi otroci ne spijo dobro, zato je vrtec organiziral izobraževanje s strokovnjakom, ki je staršem pomagal s koristnimi nasveti (Reggio Emilia approach).
Participacija staršev v vrtcu poteka tudi prek srečanj, ki potekajo redno v posameznem oddelku. Na srečanjih razpravljajo o tem, kaj se dogaja v oddelku, o usmeritvah, tako praktičnih kot pedagoških, pri delu z otroki. Za individualno srečanje predlagajo tako starši kot vzgojitelji. Pomen participacije staršev v Reggio Emilia je razumljiv predvsem v kontekstu spremenjenih družinskih razmer. Družine so pogosto dvo- in ne, kot je bilo v preteklosti, večgeneracijske. Pogoste so družine z enim otrokom, zato je pristop, ki udejanja idejo, da je za vzgojo otrok odgovorna tudi lokalna skupnost in da pri vzgoji sodelujejo vsi člani skupnosti, razumljen kot opora družinam (Spaggiari, 1998).
18
II EMPIRIČNI DEL
5 OPREDELITEV PROBLEMA
Otroci v predšolskem obdobju dosežejo velik napredek na vseh področjih opazovanja, spoznavanja in zaznavanja. Predstave o predmetih, ki jih imajo otroci v predšolskem obdobju, so relativno preproste in enostranske (Djačenko in Lavrenti, 1998). S številom različnih izkušenj te predstave postajajo vedno bolj kompleksne (Matthews, 2003).
V empiričnem delu diplomske naloge sem raziskala, kako otroci vrednotijo svoje likovno delo. Ali je otrok zadovoljen s svojim izdelkom, ali od vzgojitelja in staršev pričakuje pohvalo, občudovanje, potrditev. Ali želi svoj izdelek pokazati, ali ga komu nameniti in s kakšnimi besedami ga vrednoti. Ali otrok želi delo razstaviti ali ne. Prav tako sem raziskala, kakšen je odnos staršev na ista vprašanja; ali je bil njihov otrok zadovoljen s svojim izdelkom, ga je želel komu pokazati in kaj je pričakoval kot povratno informacijo od staršev in kako je otrok po njihovem mnenju ovrednotil svoj izdelek. Na podlagi pridobljenih podatkov je bila narejena primerjalna analiza, s čimer smo ugotavljali skladnosti in razlikovanja v odnosu otrok in njihovih staršev do otrokovega likovnega izdelka.