• Rezultati Niso Bili Najdeni

Vodilo CAN

In document RAZVOJ ELEKTRONIKE ZAFESPIRATOR V3 (Strani 36-0)

3.2 Krmiljenje

3.2.2 Vodilo CAN

Novi motor se uporablja v osnovi za pogon servovolana v avtomobilu. Znotraj avtomobilov je za komunikacijo med različnimi ECU in glavnim krmilnikom pogosto uporabljeno vodilo CAN. Vodilo CAN zagotavlja robustno povezavo, ki je odporna na motnje. Kratica CAN stoji za Controller Area Network. Razvilo ga je podjetje Robert Bosch GmbH leta 1983. Trenutna osnovna verzija vodila CAN je CAN 2.0, ki se razčleni v dva dela; del A in del B. Del A uporablja osnovni 11-bitni identifikator, del B pa razširjeni 29-bitni identifikator. V 2012 je bil razvit še CAN s fleksibilnim prenosom podatkov poimenovan CAN FD, ki omogoča spremembo hitrosti prenosa podatkov znotraj enega sporočila (pošiljanje podatkov se pošilja z višjo hitrostjo kot pošiljanje identifikatorja in ostalih kosov sporočila). Mednarodna organizacija za standardizacijo je za vodilo CAN izdala standard ISO 11898.

Po standardu ISO 11898-2 (standard za fizično plast vodila CAN s hitrostmi do 1 Mbps na CAN in 5 Mbps na CAN FD) se komunikacija dosega z dvema žicama v obliki sukanega para s karakteristično impedanco 120 Ω. Vodilo uporablja diferencialna signala, to sta signal CANH in CANL. Ta dva sta lahko ali v dominantnem stanju ali v recesivnem stanju. V dominantnem stanju je na CANH napetost dvignjena proti 3,5 V in napetost na CAHL povlečena proti 1,5 V.

17 Dominantno stanje predstavlja logično 0 in ga povzroči eno od priklopljenih vozlišč, sicer je vodilo v recesivnem stanju. V recesivnem stanju je diferencialna napetost med linijama 0 V (to predstavlja logično 1). CAN sprejemniki omogočajo do 0,5 V odstopanja pri linijah v recesivnem stanju. Vodilo uporablja diferencialno vezane AND signale. To je omogočeno, ker je dominantni bit 0 in recesivni 1 in s tem se doseže prioriteto vozlišč z nižjim identifikatorjem [8].

Vodilo CAN potrebuje pravilno zaključevanje. To je pomembno za doseganje pravilnega delovanja; tipičen CAN oddajnik ima ˝open-drain˝ strukturo izhoda, torej je dominantno stanje doseženo aktivno, recesivno stanje pa pasivno. Če linija ni pravilno zaključena, se recesivno stanje ne bo pravilno vzpostavilo oziroma se bo vzpostavilo prepočasi, kar lahko povzroči nepravilno delovanje in prenos sporočila.

Najpogosteje uporabljeni zaključitvi za vodilo CAN sta standardna in ločena (ang. split) zaključitev. Najpreprostejši način zaključevanja je standardna zaključitev. Ta predstavlja en upor enake vrednosti kot karakteristična impedanca (to je 120 Ω) med diferencialnima linijama.

Ta zadostuje za pravilno delovanje in prenos. Druga pogosto uporabljena je ločena zaključitev.

Tu se uporabi dva upora in en kondenzator. Upora imata oba vrednost polovice karakteristične impedance (torej 60 Ω) in sta postavljena serijsko med diferencialni liniji. Na točki, kjer sta upora povezana, se proti zemlji poveže še kondenzator, ki je normalno med 1 in 100 nF. Za ta način zaključevanja je sicer potrebnih več komponent, ampak doda svoje prednosti. Upora in kondenzator sestavita dva RC nizkoprepustna filtra, ki filtrirata sofazne motnje na vodilu, kar pomaga pri zagotavljanju EMC. Tu bi se pojavilo vprašanje, če je nevarnost, da se filtrira tudi uporaben signal. Odgovor je ne, ker kondenzator ni direktno vezan na signalni liniji [9].

Slika 8: Standardna (levo) in ločena zaključitev (desno). [9]

Sporočila, ki se pošiljajo po vodilu CAN, imajo specificirano strukturo, odvisno od formata.

Format je ali za CAN 2.0A ali za CAN 2.0B. Razlika med njima je, da A podpira samo standardne identifikatorje, medtem ko B podpira tako standardne kot razširjene identifikatorje.

Vodilo CAN je v recesivnem stanju, če se po njem ne prenašajo nobeni podatki. Za sporočilo s standardnim identifikatorjem je struktura (zaporedje bitov) naslednja:

18 - začetni bit – 1 bit, ki je dominanten in predstavlja začetek sporočila,

- identifikator – 11 bitov in vsako vozlišče na vodilu ima svojega,

- polnilni (ang. stuff) bit – 1 bit, namenjen sinhronizaciji; dodan je kjerkoli v sporočilu, če je poslanih zaporedoma 5 bitov z istim stanjem, saj se s tem hitro prepozna napako na vodilu,

- prošnja za samodejno pošiljanje (RTR) – 1 bit, poda podatek o tem, če je sporočilo samodejno ali normalno; za normalno mora biti bit dominanten,

- razširitev identifikatorja (IDE) – 1 bit, definira obliko identifikatorja, za standardno je dominanten,

- rezerviran bit – 1 bit,

- dolžina podatka – 4 biti, poda dolžino podatka tega sporočila, - podatki – 0-64 bitov (8 bajtov),

- krožno preverjanje redundance (ang. cyclic redundancy check oziroma CRC) – 15 bitov, namenjeno preverjanju, če je prišlo do napake pri prenosu,

- CRC delimiter – 1 bit, mora biti recesiven,

- ACK bit – 1 bit, za preverjanje prenosa; če je željeno vozlišče prejelo sporočilo in v CRC ni zaznalo napake, tu postavi željeno vozlišče vodilo na dominantno,

- ACK delimiter – 1 bit, mora biti recesiven,

- konec sporočila (ang. End-of-frame oziroma EOF) – 7 bitov, morajo biti recesivni, - med-sporočilni prostor (ang. inter-frame spacing oziroma IFS) – 3 biti, morajo biti

recesivni, namenjeni temu, da je med sporočili nekaj časa; če po tem pride dominanten bit, ta predstavlja začetek sporočila.

Če se uporablja razširjeni identifikator, je zelo podoben izgled sporočila, le z nekaj spremembami v zgornjem delu pri identifikatorju. Tako izgleda postavitev bitov od začetnega bita do dolžine podatka:

- identifikator A – 11 bitov, predstavlja prvi del razširjenega identifikatorja,

- SRR (substitute remote request) – 1 bit, na istem mestu kot RTR; sporočila z razširjenim identifikatorjem imajo nižjo prioriteto od standardnih in tu se to uveljavi,

- razširitev identifikatorja (IDE) – 1 bit, za razširjeno verzijo mora biti recesiven, - identifikator B – 18 bitov, drugi del razširjenega identifikatorja,

- prošnja za samodejno pošiljanje – 1 bit, - rezervirani biti – 2 bita.

19 Slika 9: Izgled sporočila za vodilo CAN, vmes so dodani tudi polnilni biti. [8]

Vodilo CAN se ob vsakem prehodu iz recesivnega v dominantno stanje sinhronizira, da ne pride do napak pri hitrosti prenosa, ki bi jih lahko povzročila odstopanja oscilatorjev v različnih vozliščih. Krmilnik znotraj vozlišča v naprej izračuna, čez koliko časa naj bi se pojavil nov bit in če odstopa, se temu prilagodi. Da je to prilagajanje mogoče, je vsak bit sestavljen iz segmentov (sinhronizacija, časovni segment 1 in časovni segment 2) in ti segmenti so sestavljeni iz več časovnih koščkov (ang. time quanta). Krmilnik lahko nato prilagaja čas enega bita s tem, da ali daljša časovni segment 1 ali krajša časovni segment 2. Časovni košček predstavlja en urin cikel, ki je nastavljen za delovanje modula za vodilo CAN tako da se s tem posledično definira hitrost prenosa (ang. bit rate) [8].

20 3.3 Merjenje

Za pravilno delovanje so potrebni senzorji za pretok, tlak ter pozicijo motorja. Za pretok in tlak se lahko uporabijo enaki senzorji, saj je merjenje pretoka izvedeno tako, da se meri dva tlaka na vsaki strani merilnika pretoka s točno določenim zračnim uporom.

Tlak se lahko meri na tri načine: absolutno, atmosfersko ter diferencialno. Razlikujejo se po tlaku, glede na katerega se merijo. Absolutni se meri glede na vakuum, atmosferski glede na atmosferski tlak in diferencialni meri glede na neko drugo vrednost tlaka. Diferencialni je normalno uporabljen za merjenje pretoka, saj s tem ni potrebnega še enega dodatnega senzorja [10].

Za pošiljanje podatkov nadzornemu sistemu imajo senzorji možnost pošiljanja analognega in/ali digitalnega signala. Za prejemanje analognih signalov je pomembno, da je na sprejemniku analogno-digitalni pretvornik, če ne je potrebno dodati še tega. Za pošiljanje podatkov digitalno sta največkrat uporabljeni vodili I2C ali SPI. Digitalni prenos podatkov je veliko bolj odporen na motnje, ampak je nujno, da prejemnik prav tako lahko komunicira preko danega digitalnega vodila.

Ker se mora senzor pozicije nahajati pri motorju, ga nismo dodali na glavno vezje, ampak samo povezavo nanj. Senzor pozicije prav tako lahko pošilja vrednosti ali analogno ali digitalno, pri čemer je digitalna povezava zanesljivejša.

3.4 Alarmi

Za proženje alarma smo uporabili zvočni element. V ta namen je uporabljen piezoelektrični piskač. Ta omogoča generiranje zvoka s fiksno frekvenco. Jakost zvoka se lahko nastavlja z napetostjo, zato je smiselna uporaba signala PWM za krmiljenje piskača.

21

4 Opis sklopov sheme

V prejšnjem poglavju so bili splošno opisani potrebni sklopi in komponente za elektroniko ventilatorja. V tem poglavju bodo opisani še detajlno vsi sklopi sheme vezja za FEspirator V3.

Opis sheme bo narejen po zgledu blokovne sheme iz prejšnjega poglavja. Nekatere manjše sklope sem združil skupaj. Shemo smo narisali s programskim orodjem Altium Designer.

Vsi uporabljeni upori in kondenzatorji so SMD (ang. Surface-Mounted Device) in velikosti 0603, če v opisu ni specificirano drugače. Upori imajo nazivno moč 100 mW in toleranco 1 %, kondenzatorji do vključno kapacitivnosti 100 nF pa nazivno napetost 25 V ter kvalitetno oznako X7R ali bolje.

Kot THT (ang. Through Hole Technology) komponente smo uporabili zgolj priključke Wűrth serije 3211 in 2365, kratkostičnik (ang. jumper), 6x1 priključek za ST-LINK, piezoelektrični piskač, senzorja za tlak in pretok, stikalni pretvornik za napajanje GUI ter ženski priključek USB 2.0 tip B. Ostale komponente so SMD, saj je sestava SMD komponent hitrejša pri večjih količinah.

Po celotnem vezju smo na linije, ki so bolj izpostavljene možnosti človeškega dotika in povezane na mikrokrmilnik, dodali zaščite proti elektrostatičnemu udaru oziroma ESD zaščite.

ESD zaščito predstavljata dve serijsko vezani schottky diodi. Spoj katode prve (spodnje) in anode druge (zgornje) diode smo vezali na linijo, ki jo ščitimo. Katodo druge diode smo vezali na napetost, na katero želimo omejiti napetost linije. S tem omejijo, da bo v primeru previsoke napetosti na liniji (priključena napetost plus padec napetosti čez diodo, za schottky diodo je to okoli 0,3 V) druga dioda začela prevajati. Anodo prve diode smo vezali na zemljo oziroma GND in predstavlja zaščito v primeru negativnih napetostnih pulzov. Tu so primerne schottky diode zaradi njihovih hitrih odzivnih časov. Na tem vezju smo uporabili komponento BAT54-04 podjetja Infineon v ohišju SOT-23.

Slika 10: ESD zaščita na liniji z napetostjo do 3,3 V in serijskim uporom za omejevanje toka.

22 4.1 Izbiralnik napajanja

Kot sem že opisal, smo za napajanje ventilatorja kot celote uporabili dva vira. Glavni je iz omrežja in pomožni je baterijski vir napajanja. Oba smo na vezje priklopili s svojim 2-polnim priključkom Wűrth 2365. Ti dve napajanji smo prioritetno ločili, da ne morata vplivati eno na drugo, za kar smo uporabili dva para P-kanalnih MOSFET-ov, okenski detektor za preverjanje napetosti, upore za prilagoditev merjenih in krmilnih signalov, N-kanalna MOSFET-a za izvajanje prioritetnega delovanja in schottky diodi s skupno katodo za zagotavljanje napajanja celotnega sklopa. Prav tako smo za pošiljanje stanja napajanja krmilniku uporabili dva N-kanalna MOSFET-a in nekaj uporov. Poleg priključkov za napajanje smo dodali še en 2-polni priključek Wűrth 2365 za izhodno napajanje 12 V z enakim načinom povezave.

Znotraj logike za izbiro napajanja smo dodali še logiko prižiganja in ugašanja sistema s tipko, saj tako ni potrebnih nekaterih dodatnih komponent. Za to delovanje smo dodali schottky diodi s skupno katodo za združitev potencialov brez medsebojnega vplivanja ter N-kanalni MOSFET s prebojno diodo ali napetostnim delilnikom za doseganje pravilne napetosti. Za tipko smo dodali še priključek ter npn bipolarni tranzistor s preduporoma za upravljanje svetleče diode v tipki.

Pod ta sklop smo dodali tudi komunikacijo z baterijo preko vodila I2C. Ta je sestavljena iz 2-polnega priključka Wűrth 3211 ter smo na vsaki liniji dodali še ESD zaščito ter serijsko vezan 100 Ω upor za omejitev toka. Dvižna upora, ki sta potrebna za vodilo I2C, se nahajata v shemi za krmilnik.

Slika 11: Shema povezave z baterijski krmilnim sistemom preko vodila I2C.

4.1.1 Izbiralnik z okenskim detektorjem, paroma P-kanalnih MOSFET-ov ter prioritetnima N-kanalnima MOSFET-oma

Osnovni princip delovanja je bil povzet iz članka Dual power path multiplexer avtorja Michaela Hartshornea [11]. Za okenski detektor smo izbrali enakega kot v članku in to je TPS3701 [12]

podjetja Texas Instruments, ki zagotavlja visoko-napetostno detekcijo (do 36 V) z interno referenco 400 mV. Njegovo zgradbo prikazuje Slika 12. Konfiguracija med vhodnimi

23 priključki in primerjalnikoma povzroči, da bo v primeru prisotne napetosti več kot 400 mV na vhodu INB izhod OUTB povlečen na GND in v enakem primeru na INA bi izhod OUTA bil v stanju visoke impedance.

Slika 12: Funkcijska blokovna shema okenskega detektorja TPS3701 [12].

Na vezju smo INA vezali na baterijsko ter INB na omrežno napajanje. Za preverjanje prisotnosti napajanja smo uporabili primerne napetostne delilnike na vhodih INA in INB. Med napajalno linijo iz omrežja in vhodom INB smo uporabili napetostni delilnik z uporoma 2 MΩ in 75 kΩ, ki ob prisotnosti napetosti približno 11 V preseže napetost 400 mV na vhodu INB in posledično povleče izhod OUTB na GND. Med linijo za baterijsko napajanje ter vhodom INA smo uporabili napetostni delilnik z uporoma 2 MΩ in 84,5 kΩ, ki preklopi izhod OUTA v stanje visoke impedance, ko je na napajalni liniji napetost višja od 10 V. Uporabili smo različna napetostna delilnika, da se ne odprejo vsi P-kanalni MOSFET-i naenkrat ob vklopu. Upori so tako visokih vrednosti, da povzročajo čim manjšo dodatno porabo moči.

TPS3701 potrebuje napajanje, ki ga dobi iz napajalnih linij preko dveh schottky diod s skupno katodo. Tu smo uporabili logiko napajanja iz več virov, ki smo jo želeli s tem izbiralnikom nadomestiti, ampak je primerna za napajanje tega dela vezja. Prav tako smo jo uporabili za napajanje ob vklopu, ki bo predstavljeno pri logiki prižiganja in ugašanja sistema s tipko. Ta del vezja ne porablja velikih moči, ampak so potrebne ob prižiganju sistema, tako da smo uporabili komponento BAT120C podjetja Nexperia, ki vsebuje dve schottky diodi s skupno vezanima katodama v SOT-223 ohišju in zagotavlja do 1 A neprekinjenega toka skozi diodi.

Za napajanje TPS3701 smo dodali še blokirni kondenzator vrednosti 100 nF.

Ker sta na izhodih OUTA in OUTB možni ali napetost 0 V ali stanje visoke impedance, smo na izhodih dodali dvižne upore. Izhodu OUTB smo dodali dvižni upor vrednosti 49,9 kΩ in izhodu OUTA dvižni upor vrednosti 100 kΩ. Ta izhoda sta vezana na prioritetne N-kanalne MOSFET-e ter napajalne P-kanalne MOSFET-e. Vrati P-kanalnih MOSFET-ov na liniji za napajanje iz baterije smo povezali med dva upora. Zgornji upor predstavlja dvižni upor in je vezan na napajanje 12 V, spodnji pa je vezan na ponor zgornjega prioritetnega N-kanalnega

24 MOSFET-a in omejuje tok iz vrat P-kanalnih MOSFET-ov na GND (za boljšo predstavo glej Slika 13). Oba upora imata vrednost 499 kΩ, kar je 10-krat manj kot dvižni upor na OUTB. Ta razlika v upornostih je nujna, saj zakasni odpiranje P-kanalnih MOSFET-ov na liniji za baterijsko napajanje. V primeru nizke obremenitve na izhodu se bi ob enakih vrednostih uporov lahko v primeru preklopa iz omrežnega napajanja na baterijsko zgodilo, da se linija za baterijsko napajanje prehitro odpre in bi hkrati bili odprti obe liniji. Takrat bi linija za baterijsko napajanje odprla linijo za omrežno napajanje in lahko bi prišlo do oscilacij. Vrednosti uporov smo tu uporabili tako velike, da smo čim bolj zmanjšali porabo moči pri delovanju.

Da sistem ob preklopu med napajanji ne ostane brez energije, smo na izhodu dodali še kondenzator, ki zagotavlja napajanje v trenutku preklopa. V ta namen smo dodali SMD elektrolitski kondenzator s kapacitivnostjo 68 µF, ki ima nazivno napetostjo višjo od 12 V. Ta kondenzator predstavlja zgolj dodatno kapacitivnost, saj glavno nadomestilo napajanja med preklopom predstavlja 470 µF vhodni kondenzator za stikalno pretvorbo napetosti. Na napajalni liniji smo dodali tudi vhodna keramična kondenzatorja vrednosti 100 nF.

Slika 13: Osnovna shema izbiralnika napajanja.

Prioritetna logika odpiranja napajalnih linij je torej naslednja:

- Ko bo na napajalni liniji iz omrežja prisotna napetost vsaj 11 V, bo napetost na izhodu OUTB enaka 0 V in napetost med vrati ter izvoroma P-kanalnih MOSFET-ov na tej liniji enaka manj kot ­11 V, zato bosta MOSFET-a na liniji za omrežno napajanje prevajala. Ker bo napetost na OUTB enaka 0 V, bo spodnji N-kanalni MOSFET zaprt, kar bo povzročilo napetost med vrati in izvoroma P-kanalnih MOSFET-ov na liniji za baterijsko napajanje 0 V. Ta napetost ju bo zaprla in posledično linijo za baterijsko napajanje.

- Če bo na liniji za baterijsko napajanje prisotna napetost vsaj 10 V medtem, ko ne bo omrežne napetosti vsaj 11 V, bo na izhodu OUTA napetost približno enaka baterijski

25 napetosti (predpostavimo, da bo baterijska napetost 12 V) in zgornji N-kanalni MOSFET bo odprt. V tem primeru ni zadostne omrežne napetosti, zato bo OUTB približno enak baterijski napetosti ter posledično bo spodnji N-kanalni MOSFET odprt in P-kanalna MOSFET-a na liniji za omrežno napajanje bosta zaprta. Ker bosta N-kanalna MOSFET-a odprta, bo spodnji upor pri P-kanalnih MOSFET-ih na liniji za baterijsko napajanje povlečen na 0 V in bo iz zgornjega in spodnjega upora nastal napetostni delilnik, vezan na vrata teh P-kanalnih MOSFET-ov. Upora sta enakih vrednosti, zato bo napetost na vratih enaka polovici baterijske napetosti in napetost med vrati ter izvoroma P-kanalnih MOSFET-ov na tej liniji bo ­baterijska napetost/2 (to bo manj kot ­5 V), kar je dovolj, da se odprta.

- V primeru prisotnosti obeh napajalnih napetosti bo stanje zelo podobno obema zgoraj opisanima, le da bo spodnji N-kanalni MOSFET zaprt, saj bo zaradi prisotne omrežne napetosti OUTB enak 0 V. Zato bosta posledično zaprta tudi P-kanalna MOSFET-a na liniji za baterijsko napajanje [11].

Pri izbiri močnostnih P-kanalnih MOSFET-ov so najpomembnejši parametri neprekinjeni tok ponora ID, maksimalna/minimalna napetost med izvorom in vrati UGS, maksimalna napetost med ponorom in izvorom UDS ter upornost med ponorom in izvorom pri odprtem MOSFET-u RDS(on). Motor lahko povleče veliko toka, saj ga potrebuje za zagon in ta lahko naraste do 16 A (glede na meritve pri delovanju motorju). V ta namen je nujno, da je ID MOSFET-ov večji. UGS

in UDS predstavlja maksimalno napetost, pri kateri še ne pride do uničenja MOSFET-a. Ker se uporablja 12 V, je nujno da sta UGS in UDS višja. Izbrali smo IPD068P03L3 G [13] močnostni P-kanalni MOSFET podjetja Infineon v ohišju DPAK. Ta omogoča ID do ­70 A ter UGS do

±20 V, kar zadovoljuje potrebam. Prav tako ima RDS(on) enak 6,8 mΩ, tako da ne povzroča prevelikih upornosti v smeri glavnega toka. Ohišje DPAK ima na priključku 2 veliko površino za stik na baker, kar pomaga pri prenosu toplote in posledično pri hlajenju.

Pri izbiri N-kanalnih MOSFET-ov je prav tako pomembno, da sta UGS in UDS višja od vhodne napetosti, ki je normalno 12 V. ID pri izbiri teh ne potrebuje biti visok, ker ta MOSFET-a ne prepuščata visokih tokov. Prav tako RDS(on) ni ključnega pomena, ker ta upornost pri odprtem kanalu ne bo imela vpliva zaradi uporabljenih uporov z visokimi upornostmi. Tu je smiselna uporaba dveh MOSFET-ov znotraj enega ohišja, saj se s tem zmanjša potrebna površina na vezju, zato smo izbrali NDC7002N [14] podjetja ON Semiconductor v ohišju SOT-6, ki ima dva N-kanalna MOSFET-a in oba zagotavljata UGS največ ±20 V ter UDS največ 50 V.

4.1.2 Detekcija napajanja

Da uporabnik ventilatorja ve, katero napajanje ima na voljo oziroma uporablja, smo dodali detekcijo napajanj. Za detekcijo smo uporabili izhoda okenskega detektorja OUTA in OUTB.

Na shemi smo ju za boljšo preglednost vozlišči teh izhodov preimenovali v INT (pri izhodu OUTA) in EXT (pri izhodu OUTB). Signala smo vzeli iz teh dveh vozlišč, ker zagotavljata binarno logiko (ali 0 V ali napajanje 12 V). Ker mikrokrmilnik ne more sprejeti 12 V signalov, smo dodali pretvorbo signala iz 12 V na 3,3 V. Za pretvorbo smo uporabili dva N-kanalna

26 MOSFET-a, za vsak signal en. Serijsko na vsako linijo v mikrokrmilnik smo dodali upor vrednosti 1 kΩ za omejevanje toka proti GND. Prav tako smo na vsako linijo dodali dvižni upor vrednosti 100 kΩ, vezan na 3,3 V. Ta vezava omogoči negirano zaznavanje stanja vozlišč INT in EXT. Kot N-kanalna MOSFET-a sem ponovno uporabil NDC7002N.

Slika 14: Shema za pretvorbo signalov o stanju napajanja.

Stanje vhodov je predstavljeno v Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti..

Tabela 1:Stanja vhodov za preverjanje stanj napajanj.

Stolpca omrežje in baterija predstavljata napetost na napajalnih linijah. Tu smo uporabili stanji 0 oziroma 12 V. To je poenostavljen zapis za boljšo preglednost tabele. Resnični stanji sta pri omrežju več in manj kot 11 V ter pri baterija več in manj kot 10 V. Naprej v tabeli sta vozlišči

Stolpca omrežje in baterija predstavljata napetost na napajalnih linijah. Tu smo uporabili stanji 0 oziroma 12 V. To je poenostavljen zapis za boljšo preglednost tabele. Resnični stanji sta pri omrežju več in manj kot 11 V ter pri baterija več in manj kot 10 V. Naprej v tabeli sta vozlišči

In document RAZVOJ ELEKTRONIKE ZAFESPIRATOR V3 (Strani 36-0)