Vpliv dejavnikov na razvoj stiske pri otrocih

Vsak otrok doživlja zunanje in notranje obremenitve drugače, še posebej v času otroštva, ko se mu dogajajo spremembe, ki zahtevajo njegove prilagoditvene sposobnosti (Tomori, 1994).

Mikuš Kos (1991) opisuje, da se kažejo izrazite individualne razlike v odzivu na stresne življenjske dogodke, saj ta vpliva različno na posameznike. Odvisen je od kombinacije neugodnih dejavnikov in prisotnosti varovalnih dejavnikov, od procesov v otroku, v družini, v šoli in v širšem okolju, ki lahko povečujejo ali pa zmanjšujejo odpornost otroka na pojav stiske.

12

Isti dejavnik deluje kot varovalni dejavnik v neki situaciji in kot rizični dejavnik v drugi (Bregant in Bregant, 1996). Tudi Mikuš Kos (1991) govori o kumulativnem vplivu dejavnikov, saj ima isti dejavnik tveganja na vsakega posameznika drugačen vpliv. Stiska otroka lahko izhaja iz vseh področij, ki so zanj med prehodom iz enega obdobja v drugega pomembna (Tomori, 2014).

1.3.1.1 Duševno zdravje otroka

Zaviršek (2004) opisuje duševno zdravje kot dinamično, kjer se vsak posameznik premika na kontinuumu dobrega, boljšega, slabšega in slabega duševnega zdravja. Kje se bo posameznik ustavil, je odvisno od vsakdanjih dogodkov, travm iz otroštva, raznih primanjkljajev, telesnih sposobnosti in od telesne ranljivosti za duševne stiske. Tudi Jeriček Klanšek (2005) opisuje duševno zdravje kot večplastni procesni koncept, ki je še posebej pri otrocih težko merljiv.

Poudarja, da je zanje pozitivno duševno zdravje pomembno pri učinkovitem spoprijemanju z izzivi in spremembami, s katerimi se srečujejo skozi odraščanje. Tomori (1994) opredeli samopodobo, ki jo otrok izraža skozi nezadovoljstvo s seboj, s svojo zunanjo podobno, z osebno lastnostjo, kot velik možen vir stisk, še posebej pri otrocih, ki nimajo čustvene podpore bližnjih ali pa so nasploh negotovi. Tudi Jeriček Klanšček idr. (2016) pojasnjujejo, da ima pomembno vlogo, kako otrok dojema samega sebe in svoje sposobnost, saj so pozitivna samopodoba, tkanje socialnih stikov, udejstvovanje na raznih področjih kazalniki dobrega duševnega zdravja ter zato potrebni za učinkovito spoprijemanje otroka z vsakdanjimi stresorji.

Pri definiranju duševnega zdravja podaja Mikuš Kos (1999a) koncept štirih kriterijev, ki nakazujejo manjšo verjetnost pojava duševne stiske pri otroku, takrat ko:

– je otrokovo notranje psihično stanje stabilno, – ima otrok ustrezne odnose in uspešno deluje, – se otrok ustrezno razvija,

– otrok dobro obvladuje naloge in težave v življenju.

1.3.1.2 Otrok in njegovo okolje

Tako v okolju kot osebnosti posameznika lahko najdemo dejavnike, ki blažijo učinke stresa (Lamovec, 1998, str. 13). Čačinovič Vogrinčič (2006) poudarja pomen vzpostavitev socialne mreže, ki otroku v stiski omogoča novo učenje in pridobivanje nove pozitivne izkušnje. Tudi Vec (2011) navaja raziskavo, ki povezuje razvoj čustvenih in vedenjskih težav pri otroku z

vključenostjo v socialno mrežo. Antonovsky (v Bešter, Kožar Tratnik, Breznik in Dolinar, 2019) je raziskoval učinek duševnega, vedenjskega in čustvenega ravnotežje poleg že zadovoljenih osnovnih življenjskih potreb in razbral, da ta posamezniku omogoča razvoj stika s samim seboj in z drugimi. Posledično z ljudmi, s katerimi deli svoje življenje, lažje sodeluje in nudi svoj prispevek k družbi, kar mu nudi občutek razumljenosti in umeščenosti v socialno okolje. Na socialnem področju ima otrok lahko težave pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ali pa negotovost pri razvijanju bližine (Tomori, 1994).

Ključen varovalni dejavnik psihične odpornosti pri otroku je odnos, ki opogumlja, podpira, neguje zaupanje ter pomaga razvijati dejavnike, ki vplivajo na sposobnost soočenja z izzivi (American Psychological Association, 2019). Ko je otrok v dolgotrajni stresni situaciji brez podpore, se verjetnost nastopa stiske veča in takrat potrebuje prisotnost nekoga na katerega, ki mu lahko nudi pomoč in podporo (Mikuš Kos, 1999b). Otroci so bolj ranljivi kot starejši, saj so v veliki večini odvisni od okolja, otroci s posebnimi potrebami pa še toliko bolj, saj so njihove zmožnosti za reševanje za reševanje obremenjujočih situacij manjše (Bertoncelj Pustišek, 1994). Od odnosa in pričakovanj oseb, ki so otroku pomembne, je precej odvisno, kakšno samopodobo bo imel otrok, ta pa je ključna pri obvladovanju kriznih situacij, zato je širše družbeno okolje pomemben varovalni dejavniki (Mikuš Kos, 1999b, str. 33). Tomori (1994) poudarja, da je tako premajhna kot prevelika družabnost lahko vir notranjih stisk ali pa zunanjih konfliktov.

1.3.1.3 Družina

Družina je prvo in prevladujoče okolje, ki otroku nudi varnost, sprejetost, možnost učenja ter zadovoljevanje čustvenih ter ostalih potreb (Žorž, 1997). Bertoncelj Pušnik (1994) poudarja, da znotraj družine lahko dobi otrok največ podpore in spodbud za zdravo in srečno življenje.

Starši vplivajo na razvoj spodbudnega družinskega okolja, ki otroku nudi čustveno podporo, ki jo potrebuje za svoje počutje in obstoj varovalnih dejavnikov, zaradi katerih imajo otroci manj vedenjskih težav ter razvijejo boljše socialne veščine, dosegajo boljši uspeh pri delu v šoli in so manj depresivni (Bešter, Kožar Tratnik, Breznik in Dolinar, 2019, str. 48). Otroci, ki jim starši pojasnijo njihove naloge na primerni razvojni ravni in jim posvečajo več časa lažje, pokažejo lastna čustva, razvijajo tesnejše odnose ter imajo pogosteje manj socialnih in čustvenih težav (Vec, 2011).

14

Družina je lahko vir nezadovoljstva, razočaranj in stisk, saj kadar ta otroku ne uspe nuditi prostorov za osebnostni razvoj, postane pomemben dejavnik tveganja, ki lahko privede do težav otroka na več področjih (Bešter, Kožar Tratnik, Breznik in Dolinar, 2019, str. 43). Otroci, ki živijo v neurejenih družinah, družinah, kjer je prisoten alkohol, telesne ali duševne bolezni, ostajajo v stiskah osamljeni ter neopaženi in so zato bolj ogroženi (Bertoncelj Pušnik, 1994).

Ranljive družine so zaradi družbenega, socialnega in ekonomskega položaja pogosto postavljene na rob družbe in se soočajo s težavami na več ravneh, kar vpliva tudi na njihove najšibkejše člane, otroke (Kobolt, 2010). Stiska, povzročena zaradi pritiska, ki ga čuti otrok, če mu starši ne nudijo podpore, se ne ukvarjajo z njim, imajo visoka in nerealna pričakovanja, se lahko prične izražati preko čustvenih in vedenjskih težav (Hladnik in Kobolt, 2011, str. 192).

Največ stisk doživljajo torej otroci znotraj ranljivih družin iz manj spodbudnega ali disfunkcionalnega okolja (Žorž, 1997), saj se soočajo z mnogimi težavami v odraščanju, kot so šolska neuspešnost, težave v duševnem zdravju, revščina in pomanjkanje ustrezne starševske skrbi (Kožar Tratnik, 2019, str. 66). Družinski odnosi otroka skozi vprašanja o osamosvajanju in problemih s sprejetostjo in z doživljanjem svoje vrednosti v odnosih s svojimi bližnjimi spravljajo v stisko (Tomori, 1994).

1.3.1.4 Šola

Vpliv šole na duševno zdravje otrok je pomembno videti v povezavi s celotnim življenjskim prostorom otroka, saj ta velikokrat prispeva k vzdrževanju in razreševanju motenj v kombinaciji z raznimi neugodnimi dejavniki (Mikuš Kos, 1991, str. 27). Šola je lahko otroku, ki je izpostavljen neugodnim družinskim razmeram varovalni dejavnik, saj ta skozi dober odnos z učiteljem, pripadnostjo skupini vrstnikov, uspešnostjo v interesni dejavnosti in raznih predmetih dobi zadovoljstvo in pozitivno izkušnjo. Hkrati lahko predstavlja otroku vir hude preizkušnje, saj se ob širjenju socialnega okolja ter vstopu v šolanje postavijo hude zahteve glede učnega napredovanja, kar lahko doživlja kot stilsko ali krizo (Bertoncelj Pustišek, 1994).

Otrok, ki doživlja hkrati slabo šolsko izkušnjo ter neugodne družinske razmere, doživlja mnoge pritiske. To lahko pusti neugodne posledice v njegovem nadaljnjem razvoju, saj ta vpliva na duševno zdravje in razvoj stiske. Prav tako stisko doživljajo otroci, čigar starši postavijo visoka pričakovanja glede uspeha (Mikuš Kos, 1991, str. 22).

Družina in šola sta povezana sistema, katerega skupni člen je otrok (Mikuš Kos, 1991, str. 30).

Kadar sta oba sistema na enaki ravni, bo otrok trdno in uspešno socializiran skladno s koncepti šole in družine. Problem nastopi, če delujeta sistema v nasprotni smeri ali pa kadar oba sistema

pritiskata na otroka in se otrok znajde v konfliktni situaciji. Sistema imata lahko različna pričakovanja, zahteve in vrednote hkrati pa otrok s svojimi lastnostmi ne more zadovoljiti pričakovanj obeh sistemov (Ibid). Tomori (1994) poudarja, da šolska neuspešnost lahko ogrozi otrokovo samopodobo, še posebej v okolju, kjer je ta tema toliko pomembna, da starši na njej gradijo svojo oceno otrok in svoje ravnanje z njih usmerjajo po uspehu, ki ga doseže v šoli.

Odnosi med družino in šolo so torej zelo pomembni za otrokovo kakovost življenja (Mikuš Kos, 1991, str. 30). Poleg teh interakcij so za osebnostni razvoj otroka važni tudi odnosi med pedagoškimi delavci in otroci, saj ti lahko prispevajo k poglabljanju stiske ali pa otroku pomagajo stisko prepoznati, razumeti ter jo z nudenjem novih spodbudnih izkušenj zmanjševati (Kobolt, 2010). Dobri odnosi s sošolci olajšajo otroku premagovanje šolskih obremenitev, ki mu niso prijetne in zanimive (Tomori, 1994).