2.2.1 FUNKCIJSKA IGRA
Funkcijska igra, ki jo Piaget poimenuje tudi raziskovalna/zaznavno gibalna igra, vključuje gibalne aktivnosti in raziskovanje značilnosti ter uporabo različnih predmetov.
S spoznavnega vidika je to najpreprostejša vrsta igre in prevladuje v prvem letu
življenja, začne pa se že v prvem mesecu. Otroci jo najhitreje ‘usvojijo’ in čeprav v drugem letu začne rahlo upadati, ostane prisotna celo predšolsko obdobje. Z gibanjem in zaznavanjem ne razvija le svojih osnovnih funkcij, temveč tudi razumevanje vzročno-posledičnih odnosov. Te gibalne in zaznavne funkcije so na začetku vezane na njegovo lastno telo, nato na osebe okoli njega, potem pa na predmete in ostali zunanji svet. Belsky in Most (1981, v Otrok v vrtcu 2001) opišeta pet razvojnih ravni funkcijske igre: dejavnosti na relaciji roka—usta (roko ali predmete potiska v usta), preprosto upravljanje s predmeti in igračami (obrača plišastega medvedka), igralne dejavnosti s predmeti in igračami, ki ustrezajo njihovim funkcijam (medvedka položi spat na blazino), igralne dejavnosti s predmeti in igračami, ki ne ustrezajo njihovim funkcijam (medvedka uporablja na cesti za avtomobilčke), igralne dejavnosti, pri katerih otrok vzpostavlja odnos med predmeti in igračami (medvedka hrani z žličko), šesta razvojna raven pa je že prehod k simbolni igri. Otrok manipulira s predmetom, dokler ne spozna vseh njegovih lastnosti, ki se jih da občutiti, saj se hoče naučiti čim več o njih. Primeri funkcijske igre so: igra s prsti na rokah, plazenje, vstajanje na noge, plezanje, skakanje, tipanje, odpiranje/zapiranje pokrovov, tipanje peska v peskovniku, pretakanje vode, gnetenje plastelina, raztegovanje elastik, vrvic … Oblike te igre so tudi lovljenje, prerivanje, ki opazovalcu delujejo agresivno, a pri otrocih izvabljajo pozitivna čustva (Nemec, Krajnc, 2017; Devjak in Berčnik, 2018).
2.2.2 SIMBOLNA IGRA
Simbolna igra, tudi igra pretvarjanja oziroma domišljijska igra se začne že zelo zgodaj, ko otrok začne posnemati ljudi iz svojega okolja. Igra se, kakor da bere časopis kot oče, pije kavo kot mama. Značilno je, da uporablja simbolna sredstva, torej, da kavo pije iz škatlice, ki mu predstavlja skodelico, ali pa celo predmet, ki ne obstaja, na primer, da bere časopis iz rok brez predmeta v njih. V igri otrok predstavlja neko osebo/vlogo, pojav, dejanje. Lahko je izmišljeno ali pa iz realnega sveta. Tudi pri simbolni igri otrok dejavnost najprej usmerja nase, kasneje pa na druge ljudi in igrače.
Ta oblika igre se pojavi že pri malo več kot enoletnih otrocih, in sicer v obliki neposrednega posnemanja za odraslimi. Najbolj pogosta je med drugim in šestim letom, ko otrok posnema tudi situacije, ki so se zgodile pred časom in uporablja simbolne funkcije. Skozi igro se odražajo otrokove želje, izkušnje in tudi stiske (Batistič
Zorec, 2002, v Devjak in Berčnik, 2018). Smilansky in Shefatya (1990, po Devjak, Berčnik, 2018) izpostavita šest nujnosti za simbolno igro: imitativno igro vlog, pretvarjanje, vezano na igrače, verbalno pretvarjanje v igri, ki se nanaša na dejavnosti ali situacije, vztrajanje v igri vlog, interakcije ter verbalno komunikacijo.
Ta igra z manj strukturiranimi in manj realističnimi igračami spodbuja ustvarjalnost in omogoča raznovrstnost. Simbolno igro pogosteje opazimo pri otrocih, ki so jezikovno bolj razviti (Nemec, Krajnc, 2017). Dojemalne igre so različne simbolne dejavnosti, med katere spada tudi igra vlog. Druga poimenovanja so še dramska ali sociodramska igra. Otroci se pretvarjajo, da se igrajo družino, različne poklice, da vozijo različna prevozna sredstva … Poleg igre vlog so tu tudi slušne, opazovalne, posnemovalne in bralne dejavnosti. Igra vlog je najbolj kompleksna oblika simbolne igre. Za igro vlog se mora otrok zavedati, da se lahko kadarkoli med igro vrne v realnost (reverzibilnost) in da je, čeprav v igri igra drugo vlogo, hkrati to on sam (decentracija) (Devjak, Berčnik, 2018).
2.2.3 USTVARJALNA IGRA
Ustvarjalna igra je ustvarjanje novih izdelkov. To je lahko risba, izmišljena zgodba, oblikovanje izdelkov iz gline, sestavljanje oziroma konstruiranje … Največji predstavnik ustvarjalne igre je konstrukcijska igra: otrok gradi, sestavlja, povezuje in s tem ustvarja neko konstrukcijo. Pri tej igri si (predšolski) otrok stvari že zamišlja in predstavlja, preden se začne igrati. Na nek način naredi načrt in to pomeni, da sestavlja z nekim namenom oziroma ciljem. Zato Piaget to igro opisuje kot dejavnost, ki je nekje med delom in igro. Mlajši pa stvari še vedno poimenujejo šele na koncu ali pa ji vmes spremenijo pomen. Te dejavnosti otroke spodbujajo k primerjanju, natančnemu opazovanju, usklajevanju, predstavljanju in ustvarjanju. Pomembna je koncentracija, natančnost, vztrajnost, razumevanje prostorskih odnosov, koordinacija oko-roka in pa seveda ustvarjalnost. Materiali, ki jih uporabi za konstrukcijo, so lahko različni. Lahko so bolj ali manj strukturirani. Uporablja tako naravne materiale (pesek, mivka) kot tudi umetne (kocke, leseni kvadri, magneti, sestavljanke …). Prvič se pojavi že ob koncu prvega leta. Na začetku to počne z metodo poskušanja in napak in gradi bolj zaradi podiranja kot gradnje same. Z leti pa se nadgrajuje in postaja bolj zapletena, domiselna, ustvarjalna in vse bolj realna (Nemec, Krajnc, 2017; Devjak in Berčnik, 2018).
2.2.4 IGRE S PRAVILI
Za igre s pravili mora otrok biti sposoben pravila prepoznati, razumeti, sprejeti in se jim podrediti. Med igre s pravili vključujemo igre, pri katerih so v ospredju zaznavne in gibalne kombinacije ali pa igre s poudarkom na miselnih kombinacijah. V zaznavno-gibalno skupino spadajo skupinske gibalne igre (lisica, kaj rada ješ?, trden most …), športne igre (nogomet, muhce, odbojka, med dvema ognjema …). Poudarek na miselnih kombinacijah pa je pri namiznih – družabnih igrah (šah, karte, spomin, človek, ne jezi se …), in igrah petja. Pojavljajo se pri starejših otrocih, ki imajo zgoraj naštete sposobnosti. 2—3 letni otroci se začnejo spoznavati s takimi igrami pri interakciji z zrelejšim, starejšim partnerjem. Te igre spodbujajo zdravo tekmovalnost in sodelovanje ter so pomembne tako za socialni kot čustveni razvoj posameznika. Učijo se razmišljati o svojih in soigralčevih strategijah, saj želijo biti boljši in uspešnejši kot soigralec. Učijo se zmagovati in izgubljati, pa tudi najpomembnejše – sprejemati in upoštevati pravila. Med igre s pravili spadajo tudi didaktične igre. To so igre, ki otroka namerno spodbujajo pri razvoju. So vmesna stopnja med igro, delom in učenjem.
(Nemec, Krajnc, 2017; Devjak, Berčnik, 2018). Vsebine, pravila in cilji iger so izbrani in načrtovani tako, da spodbujajo otroke pri razvijanju določenih sposobnosti. Seveda pa se otroci le-teh ne zavedajo (Pedagoška enciklopedija, 1989 v Pečjak, 2009).
Skoraj nikoli ne moremo govoriti le o eni igri, različne vrste iger se tudi dopolnjujejo ali prepletajo – se pojavljajo hkrati (Čas in Krajnc, 2015). Funkcijska igra na primer ostaja z otrokom skozi vse njegovo otroštvo (Nemec, Krajnc, 2017). Torej se prepleta z vsemi ostalimi igrami. Ko se otrok pretvarja, kot da jé, posnema druge; ali se na primer šminka tako kot mama. V tej simbolni igri lahko opazimo tudi funkcijsko igro, saj otrok spoznava lastnosti predmeta, ki ga uporabi za šminko. Lahko tudi zamenja predmet in preizkuša, kateri je bolj podoben šminki. Tudi konstrukcijska in simbolna igra se velikokrat prepletata. Na primer, otroci se pretvarjajo, da so gradbeniki in s kockami gradijo hiše in stolpe, se igrajo, kot da gredo vmes na malico ali pa da gredo domov spat, kot da bi res bili gradbeniki.