• Rezultati Niso Bili Najdeni

Znanje zdravstvenih delavcev o motnji avtističnega spektra in obvladovanje

Tabela 3: Prikaz znanja zdravstvenih delavcev o MAS in obvladovanje agresivnega vedenja pri otroku in mladostniku z MAS.

Avtor, leto, država

Naslov, tipologija Metodologija Vzorec Bistvene ugotovitve

Mitchell et in children with autism spectrum disorder in the hospital setting: A pilot and feasibility cluster

Trajala je štiri mesece.

V raziskavo je bilo povabljenih 160 MS iz ene bolnišnice.

Rezultati pri MS prikazujejo srednje in nižje znanje obvladovanja agresivnega vedenja pri mladostniku z MAS. Po izobraževanju je 40 do 50 MS visoko ocenilo svoje pridobljeno znanje s področja razvoja spretnosti obvladovanja

agresivnega vedenja pri MAS.

Avtor, leto, država

Naslov, tipologija Metodologija Vzorec Bistvene ugotovitve

Shawahna,

Trajala je od januarja do maja 2019.

Raziskave se je udeležilo 357 MS, ki so izpolnile vprašalnik o MAS.

MS so se po lastni oceni ocenile kot neustrezno seznanjene s simptomi in zdravljenjem MAS.

Povprečna ocena znanja je znašala 35,8 %. MS so izrazile tudi nizko zaupanje v svojo sposobnost izobraževanja staršev ali skrbnikov o MAS. 75 % je izrazilo željo po nadaljnjem izobraževanju o MAS, 82 % pa bi izobraževanje rado vključilo v šolanje.

how prepared are our future providers?

Vključenih je bilo 191 študentov, ki so

Avtorji so vprašalnik razdelili na vprašanja glede splošnega znanja otrok z MAS, vključno z metodo komuniciranja, senzorične občutljivosti, razumevanje vedenja MAS in zagotavljanja oskrbe s poudarki na različne akutne pridružene bolezni. Slabše znanje o MAS so ugotovili pri 91,4 % študentov.

24 Avtor, leto,

država

Naslov, tipologija Metodologija Vzorec Bistvene ugotovitve

Corsano et vedenja pri otrocih z MAS.

V raziskavo je bilo povabljenih 136 MS iz treh italijanskih

bolnišnic. Sodelovalo jih je 93. Vprašalnik je bil razdeljen na dva dela. V prvem so bila

Preko vprašalnika KCAHW so MS dosegle 60 % pravilnih rezultatov, kar znaša skupek 11,4 doseženih točk vprašalnika. Manj točk so dosegle pri domeni, ki je spraševala o znanju začetka komorbidnosti pri MAS. Pri

socialno‑demografskih vprašanjih so prišli do ugotovitve, da imajo starejše MS z daljšo delovno dobo več znanja o MAS. to Care for Children with Autism Spectrum

Vključenih je bilo 168 zdravstvenih delavcev

Celotno izobraževanje je v celoti zaključilo 129 zaposlenih. 92 % jih je verjelo, da jim bo izobraževanje koristilo. 80 % se jih je pred izobraževanjem mesečno srečevalo s težavnim vedenjem MAS. V anketah se je odnos do agresivnega vedenja pri MAS iz enega meseca pred usposabljanjem in po usposabljanju izboljšal.

Usposabljanje je pomagalo 81 % zaposlenih pri strokovnejšem obvladovanju težavnega vedenja MAS. 87 % pa jih je želelo izobraževanje vpeljati v del obveznega službenega izobraževanja.

Avtor, leto, država

Naslov, tipologija Metodologija Vzorec Bistvene ugotovitve

Wireko,

Vključenih je bilo 130 MS pediatrije in 93 MS psihiatrije iz petih bolnišnic. Vprašalnik se je navezoval na znanje MAS pri MS.

Bil je razdeljen na dva dela. V prvem delu so del je bil sestavljen iz vprašalnika KCAHW.

Odziv MS je bil 88,8 %, kar je statistično sprejemljivo. Študija je pokazala, da so MS v psihiatriji bolj seznanjene z MAS kot MS v pediatriji preko vseh štirih domen. Kljub temu je bila med vsemi MS raven znanja o MAS nizka.

Med socialno-demografskimi značilnostmi, kot so razlike med spoloma, starostjo, delovnimi

izkušnjami in znanjem MS, ni razlike v znanju o MAS.

Manj kot 5 % udeleženih je svoje znanje o MAS izrazilo na ravni strokovnjaka, 33 % jih je izrazilo dobro znanje, skoraj 20 % jih je izrazilo, da o MAS niso dobro podučeni. Približno tri četrtine anketirancev je poročalo o zelo nizkem znanju o najboljši praksi za zdravstveno nego o

obvladovanju vedenja in upravljanja zdravil pri MAS. Največ znanja o MAS so imeli profesorji, ki so učili pediatrijo in psihiatrijo.

26 Avtor, leto,

država

Naslov, tipologija Metodologija Vzorec Bistvene ugotovitve

Bakare et

Prva domena je vsebovala osem vprašanj o motnjah socialne interakcije pri otrocih in

mladostnikih z MAS, druga domena je vsebovala eno vprašanje o razvoju komunikacije in jezika pri MAS, tretja domena je vsebovala štiri

vprašanja o obnašanju pri MAS in četrta domena je vsebovala šest splošnih vprašanj o MAS. Manj kot 70 % je prepoznalo simptome MAS. Le 218 študentov (28,8 %) je sodelovalo pri zdravljenju MAS.

5 RAZPRAVA

Agresivno vedenje predstavlja velik izziv pri veliko otrocih in mladostnikih z MAS. Mlajši kot je otrok, lažje izkazuje le-to. Mazurek in sodelavci (2013) so prišli do ugotovitve, da so starejši otroci in mladostniki z MAS nad šestim letom starosti manj dovzetni za pojav agresivnega vedenja. Takih otrok je bilo 733, medtem ko je izkazovalo agresivno vedenje 851 otrok z MAS, starih pod šest let. Inteligenčni količnik, ocenjen pri otroku in mladostniku z MAS nad 76, pomeni manjšo verjetnost pojava agresivnega vedenja. Prav tako je pogostejše agresivno vedenje pri moškem spolu, beli rasi, bolj vokalnih otrocih in mladostnikih z MAS ter na pojav agresivnega vedenja pri MAS vpliva stopnja izobrazbe staršev ali skrbnikov. V 78,2 % so otroci in mladostniki z MAS, ki izkazujejo agresivno vedenje, dovzetnejši za samopoškodovanje (Mazurek et al., 2013). Agresivno vedenje s poškodovanjem sebe izraža 25,4 % otrok in mladostnikov z MAS, kar predstavlja četrtino otrok s potrjeno diagnozo MAS, agresivno vedenje do drugih pa 22,6 % (Doenyas et al., 2021). Najdovzetnejši za agresivno vedenje so med petim in sedmim letom starosti s 56,8 %, sledijo otroci z MAS med drugim in četrtim letom s 54,6 %, otroci z MAS med osmim in desetim letom s 50,9 %, s 48,3 % med 14. in 17. letom ter s 46,9 % med 11. in 13. letom starosti (Mazurek et al., 2013).

Povezava med trenutnimi čustvi in vedenjem vpliva na pojav težavnega vedenja otroka in mladostnika z MAS. V kolikor je otrok z MAS občutljivejši na spremembe, to lahko privede do hitrejšega pojava agresivnega vedenja (Menezes, Mazurek, 2021). Preko agresivnega vedenja otrok in mladostnik z MAS izkazuje verbalno ali neverbalno komunikacijo. Tako dokaže, da je viden, slišen in ima svoje potrebe, katerih glavni namen jih je uresničiti (De Giacomo et al., 2016). Z agresivnim vedenjem komunicira lahko tudi iz občutka nelagodja.

Nelagodje otrok z MAS zazna preko neznanih sprememb okolice, katere negativno vplivajo na čustva, ta pa posledično privedejo do pojava agresivnega vedenja. Konstantno izpostavljanje spremembam lahko pri otroku in mladostniku z MAS izzove gastrointestinalne motnje, katere so z neprimernim vedenjem velikokrat prikrite (Menezes, Mazurek, 2021). Komorbidne motnje spanja in pomankanje pozornosti sta znak morebitnega pojava agresivnega vedenja pri otroku z MAS (Hill et al., 2014). Motnje spanja so prisotne pri 60 % otrok in mladostnikov z MAS, kar se izkazuje z dihalnimi motnjami med spanjem, nespečnostjo, hiperhidrozo in motnjo budnosti. V primeru prisotnih motenj spanja je pričakovano težavno vedenje, zlasti agresivno vedenje. Pri otrocih in mladostnikih z MAS

28

je agresivno vedenje prisotno pri 10 % več posameznikov kot pri posameznikih brez MAS (Fadini et al., 2015).

Odgovornost in pomembna vloga MS je v tem, da zdravstveno stanje prepozna in aktivno ukrepa (Menezes, Mazurek, 2021). MS s ukrepanjem pri otroku in mladostniku z MAS prepreči razvoj hude oblike agresivnega vedenja, ki pripomore k samopoškodovanju in poškodovanju drugih. Preko terapevtskega odnosa MS hitro prepozna spreminjanje vedenja, zato glede na posameznika in okolje lahko prepreči poslabšanje. Pri otroku in mladostniku z MAS predstavlja lahko že odvzem krvi stresno situacijo, ki jo izkazuje z agresijo (Bronsard et al., 2010). Pomembno je, da takrat ukrepamo z jasnimi ukazi, pozitivnimi komentarji, pohvalo in podporo, preko katere vodimo otroka do umiritve in zaupanja (Charman et al., 2021). Starši z naučenimi vedenjskimi intervencijami lažje obvladujejo težavna vedenja svojih otrok in mladostnikov z MAS. Moojed in sodelavci (2016) so dokazali, da v petkratnem srečanju starše v 80 % naučimo lažjega razumevanja in obvladovanja agresivnega vedenja otrok in mladostnikov z MAS.

Zdravila za zdravljenje MAS še ne poznamo, poznamo pa različne zdravilne učinkovine za zdravljenje spremljajočih stanj in lajšanje glavnih simptomov. Kar 48 % staršev je za lajšanje agresivnega vedenja pri otroku in mladostniku z MAS uporabljalo psihiatrična ali psihotropna zdravila. Najpogostejši med uporabljenimi sta bili zdravili Risperdal in Abilify in sta pripomogla k obvladovanju težavnega vedenja, ki se izkazuje kot grizenje, udarjanje, škodovanje sebi in drugim (Doenyas et al., 2021).

Pri MAS je pomembno poznavanje povezave med MAS in akutno boleznijo otroka ali mladostnika. MS ob obvladovanju bolnih otrok in mladostnikov z MAS začutijo nelagodje obvladovanja zdravstvenega stanja. Brez poznavanja osnovne dispozicije MAS tvegamo napačno razumevanje, predstavitev in komunikacijo pri zdravljenju bolnih otrok in mladostnikov z MAS. MS mora upoštevati vsakodnevni vrstni red individualne rutine, saj le tako dosežemo celotno in kakovostno obravnavo MAS (Austriaco et al., 2019). V pediatriji je bilo med 130 MS 87,7% MS, ki niso imele pogostega srečanja z MAS. V psihiatriji pa pogostega srečanja z MAS ni bilo pri vseh 93 MS. Pomankanje znanja o MAS nakazuje na dejstvo, da je v Gani delež otrok in mladostnikov z MAS zelo nizek v primerjavi z deležem izven Afrike (Wireko Gyebi, Ashiagbor, 2018). Manj kot 30 % MS se sreča z MAS med šolanjem in le 70 % pridobi ustrezno znanje. MAS v nekaterih manj razvitih državah, kot je Nigerija, predstavlja stigmo, ki izključuje učenje bodočih MS (Bakare et al., 2015). Vedenje

otroka in mladostnika z MAS lahko vpliva na izkušnjo zdravstvene storitve. Z izobraževanjem MS o obvladovanju težavnega vedenja pri MAS lahko izboljšamo izkušnjo zdravstvene storitve. MS v veliki meri stremijo k rednem izobraževanju. V raziskavi so Lucarelli in sodelavci (2018) ugotovili, da tako izobraževanje v živo kot preko spleta pomaga pri izboljšanju obvladovanja težavnega vedenja pri MAS. Bolnišnice, ki zdravijo otroke in mladostnike, imajo odgovornost zagotavljati kakovostno in dostopno oskrbo. S podanim znanjem se MS lažje prilagajajo potrebam vseh pacientov (Lucarelli et al., 2018).

MS so na podlagi zastavljenih vprašanj dokazale, da je delo z otroki in mladostniki z MAS težko in kompleksno. Kar 55 % MS je navedlo, da je težje obvladovati interakcijo otroka z MAS, medtem ko jih je 45 % navedlo, da so imele težave pri komunikaciji, kot so težave pri izražanju potreb in nelagodje otrok z MAS. 70 % MS je navedlo potrebo po izboljšanju kakovosti hospitalizacije s strategijami obvladovanja odnosa do otrok in mladostnikov z MAS, 30 % pa potrebo po ustreznih komunikacijskih tehnikah. MS so se ob stiku z otrokom z MAS soočile z težavo, saj so velikokrat začutile negativne občutke, kot so žalost, trpljenje, nelagodje, neustreznost, nezadovoljstvo in zadrega. Zaradi empatije in težav pri soočanju z občutki so se naučile z njimi soočati. V zdravstveni obravnavi so si pri obvladovanju otrok in mladostnikov z MAS pomagale s proaktivnim vedenjem, kot je uporaba igrač, spoštovanje adaptacije otroka na okolje, miren pomirjajoč ton glasu in prošnja pomoči staršev ali skrbnikov. Med opravljanjem zdravstvenih posegov in postopkov, kot so merjenje vitalnih znakov, aplikacija terapije, odvzem krvi, so otroci in mladostniki z MAS izkazovali agresivno vedenje. Za zajezitev in obvladovanje omenjenega si je 90 % MS zaželelo večje znanja o MAS, 77 % pa bi se z veseljem udeležilo tečajev o specifičnih strategijah pri razumevanju MAS (Corsano et al., 2019).

Mitchell in sodelavci (2021) pojasnjujejo, da se v Avstraliji štiri od desetih MS vsaj enkrat v karieri udeležijo simuliranega izobraževanja za lažje obvladovanje težavnega vedenja pri otroku in mladostniku z MAS. Vsaj eno izobraževanje v simuliranem okolju usposobi MS za lažje in uspešnejše obvladovanje agresivnih incidentov pri MAS. MS je z znanjem pri obvladovanju agresivnega vedenja bolj samozavestna in ima lažji nadzor nad podano situacijo. Višji rezultati znanja o MAS so prisotni pri MS, ki imajo več izkušenj in znanja na podlagi daljše delovne dobe, višjo izobrazbo in MS, ki so v procesu šolanja.

Znanje o MAS je v revnejših državah, kot so Savdska Arabija, Palestina, Egipt, Turčija in Nigerija, nižje, saj družine težje pošiljajo svoje otroke v izobraževanje. MS tam tako vedo

30

le osnovne informacije o MAS (Shawahna, 2021). Gardner in sodelavci (2016) navajajo slabo znanje MAS tudi v ZDA med študenti zdravstvene nege. Profesorji zdravstvene nege so poročali o slabem znanju najboljše prakse poznavanja MAS. Na splošno se niso počutili dobro pripravljene poučevati študente zdravstvene nege o skrbi posameznika z MAS. Prav tako niso imeli dobre povezave med teorijo in prakso. Tako profesorji kot študentje, ki so imeli osebne stike z osebami z MAS ali klinično strokovno znanje, so bili dovzetnejši za poučevanje in razumevanje MAS. Rezultati prikazujejo potrebo po dodatnih ciljnih razvojih fakultet zdravstvene nege o MAS za razvoj boljše oskrbe vseh posameznikov z MAS. Kljub izzivu učinkovitosti do celotne vključitve ustrezne vsebine pri učenju študentov zdravstvene nege o MAS lahko z ustvarjalnim poučevanjem študentom omogočimo najboljšo možnost za učenje in uporabo znanja v praksi. S teorijo in simulacijsko prakso tako pomagamo bodočim MS osvojiti kompetence za učinkovito zdravstveno nego pri MAS (Gardner et al., 2016).

6 ZAKLJUČEK

Znanje o MAS je razmeroma novo in se skozi čas spreminja. Sprva so MAS pripisovali duševni motnji shizofrenije, kmalu pa je MAS postala samostojno opredeljena diagnoza, s katero, opredeljujemo osebe s spremenjenim vedenjem socialne interakcije ter verbalne in neverbalne komunikacije. S hitrim razvojem diagnoze so v zadnjih dvajsetih letih tako izboljšali kakovost življenja in omogočili lažje vključevanje v družbo. Otroci in mladostniki z MAS potrebujejo individualno prilagoditev in potrpežljivo vzgojo. Tak otrok in mladostnik zahtevata tudi od MS in drugega zdravstvenega osebja strokovno obravnavo.

V diplomskem delu smo se dotaknili visoko pojavnega agresivnega in težavnega vedenja pri MAS, ki je prisotno pri odraščajočih otrocih z MAS. Z njim se otrok ali mladostnik z MAS lahko sporazumeva in uveljavlja svoj prav. Z vzdrževanjem reda v njihovem življenju in z dodajanjem minimalističnih sprememb zmanjšamo nastanek agresivnega vedenja pri otroku in mladostniku z MAS. Če naredimo njim nepoznano spremembo, lahko izzovemo čustveno občutljivost, ki se izkaže kot agresivno vedenje do sebe ali drugih. Med raziskovanjem podanega smo prišli do zaključka, da je agresivno vedenje pri otrocih in mladostnikih z MAS prisotno pri večini. MAS ima veliko več moških kot žensk, saj se znaki in simptomi izraziteje pokažejo pri moškem spolu. Socialno-demografske značilnosti in spol pa na pojav agresivnega vedenja ne vplivajo.

Iz obravnavanih raziskav v diplomskem delu je razvidno, da se agresivno vedenje pojavi, kadar otrok ali mladostnik z MAS zazna njemu nepoznano spremembo. To je lahko tudi obisk zdravstvene ustanove, kar je zanj sprememba v vsakdanji rutini. Vloga MS je, da otroka individualno, strokovno in kakovostno popelje skozi proces zdravstvene nege.

V Sloveniji je področje MAS in agresivnega vedenja še dokaj neraziskano, saj nismo zaznali raziskav, ki bi jih lahko vključili v pregled literature. MS se na danem področju samostojno izobražuje in znanje tako prenaša. Tu nastopi pomembnost rednega vključevanja v raziskovalni proces, ki vpeljuje izboljšanje delovne prakse. V tujini so raziskave prikazale slabše poznanje MAS in obvladovanje agresivnega vedenja pri otrocih in mladostnikih z MAS. Največ znanja so izkazale MS s področja psihiatrije, velik delež jih je izkazalo zanimanje za redno izobraževanje o MAS. Z doseganjem znanja o MAS pridobijo MS samozavest in odločnost za kakovostno in strokovno opravljanje svojega dela. Menimo, da

32

bi bil prvi pomemben korak k boljšemu znanju diplomantov zdravstvene nege v Sloveniji ta, da se v kurikulumih temu področju da večji poudarek.

7 LITERATURA

Anagnostou E, Zwaigenbaum L, Szatmari P et al. (2014). Autism spectrum disorder:

advances in evidence based practice. CMAJ 186(7): 509–19. doi: 10.1503/cmaj.121756.

Archer J (2004). Sex differences in aggression in real-world settings: A meta-analytic review. Rev Gen Psychol 8(4): 291–322. doi: 10.1037/1089-2680.8.4.291.

Austriaco K, Aban I, Willig J, Kong M (2019). Contemporary trainee knowledge of autism:

how prepared are our future providers? Front Pediatr 165(7): 1–8.

doi: 10.3389/fped.2019.00165.

Bakare MO, Tunde Ayinmode MF, Adewuya AO et al. (2015) Recognition of autism spectrum disorder (ASD) symptoms and knowledge about some other aspects of ASD among final year medical students in Nigeria, Sub-Saharan Africa. BMC Res Notes 8(1):1–

8. doi: 10.1186/s13104-015-1433-0.

Beggiato A, Peyre H, Maruani A et al. (2016). Gender differences in autism spectrum disorders: Divergence among specific core symptoms. Autism Res 10(4): 680–9.

doi: 10.1002/aur.1715.

Brignell A, Chenausky KV, Song H, Zhu J, Suo C, Morgan AT (2018). Communication interventions for autism spectrum disorder in minimally verbal children. Cochrane Database Syst Rev 11(11). doi: 10.1002/14651858.CD012324.pub2.

Bronsard G, Botbol M, Tordjman S (2010) Aggression in low functioning children and adolescents with autistic disorder. PLOS ONE 5(12): e14358.

doi: 1371/journal.pone.0014358.

Charman T, Palmer M, Stringer D et al. (2021). A novel group parenting intervention for emotional and behavioral difficulties in young autistic children: Autism spectrum treatment and resilience (ASTAR): A randomized controlled trial. J Am Acad Child Adolesc Psychiatry 1(1): 1–15. doi: 10.1016/j.jaac.2021.03.024.

34

Chung K, Jung, W, Yang J et al. (2012). Cross cultural differences in challenging behaviors of children with autism spectrum disorders: An international examination between Israel, South Korea, the United Kingdom, and the United States of America. Res Autism Spectr Disor 6(2): 881–9. doi: 10.1016/j.rasd.2011.03.016 .

Corsano P, Cinotti M, Guidotti L (2019). Paediatric nurses' knowledge and experience of autism spectrum disorders: An Italian survey. J Child Health Care 24(3): 486–95.

doi: 10.1177/1367493519875339.

Corsano P, Musetti A, Guidotti L, Capelli F (2016). Typically developing adolescents’

experience of growing up with a brother with an autism spectrum disorder. J Intellect Dev Disabil 42(2): 151–61. doi: 10.3109/13668250.2016.1226277.

de Almeida RMM, Cabral JCC, Narvaes R (2015). Behavioural, hormonal and neurobiological mechanisms of aggressive behaviour in human and nonhuman primates.

Physiol Behav 143: 121-35. doi: 10.1016/j.physbeh.2015.02.053.

DeBono A, Muraven, M (2014). Rejection perceptions: feeling disrespected leads to greater aggression than feeling disliked. J Exp Soc Psychol 55: 43–52.

doi: 10.1016/j.jesp.2014.05.014.

De Giacomo A, Craig F, Terenzio V, Coppola A, Campa MG, Passeri G (2016). Aggressive behaviors and verbal communication skills in autism spectrum disorders. Glob Pediatr Health 3(1):1–5. doi: 10.1177/2333794x16644360.

Doenyas C, Ekici B, Unay O, Gonen I, Tatli B (2021). Autism in Turkey: demographics, behavior problems, and accompanying medical conditions in a sample of Turkish youth with autism spectrum disorder. Int J Dev 1: 1–11. doi: 10.1080/20473869.2021.1937001.

Elder J, Kreider C, Brasher S, Ansell M (2017). Clinical impact of early diagnosis of autism on the prognosis and parent-child relationships. Psychol Res Behav Manag 10: 283–92.

doi: 10.2147/prbm.s117499.

Elsabbagh M, Divan G, Koh YJ et al. (2012). Global Prevalence of autism and other pervasive developmental disorders. Autism Res 5(3): 160–79. doi: 10.1002/aur.239.

Fadini CC, Lamonica DA, Fettconte AC et al. (2015). Influence of sleep disorders on the behavior of individuals with autism spectrum disorder. Front Hum Neurosci 347(9): 1–8.

doi: 10.3389/fnhum.2015.00347.

Farmer CA, Aman MG (2011). Aggressive behavior in a sample of children with autism spectrum disorders. Res Autism Spectr Disord 5(1): 317–23.

doi: 10.1016/j.rasd.2010.04.014.

Gardener H, Spiegelman D, Buka SL (2011). Perinatal and neonatal risk factors for autism:

a comprehensive meta-analysis. AAP news 128(2): 344–55. doi: 10.1542/peds.2010-1036.

Gardner RM, Suplee PD, Jerome Demilia B (2016). Survey of nursing faculty preparation for teaching about autism spectrum disorders. Nurse Educ 41(4): 212–6.

doi: 10.1097/NNE.0000000000000237.

Goldman SE, McGrew S, Johnson KP, Richdale AL, Clemons T, Malow BA (2011). Sleep is associated with problem behaviors in children and adolescents with autism spectrum disorders. Res Autism Spectr Disor 5(3): 1223–9. doi: 10.1016/j.rasd.2011.01.010.

Hill AP, Zuckerman KE, Hagen AD et al. (2014). Aggressive behavior problems in children with autism spectrum disorders: Prevalence and correlates in a large clinical sample. Res Autism Spectr Disor 8(9):1121–33. doi: 10.1016/j.rasd.2014.05.006.

Hyman SL, Levy SE, Myers SM (2020). Identification, evaluation, and management of children with autism spectrum disorder. Hosp Pediatr 145(1): e20193447.

doi: 10.1542/peds.2019-3447.

Ibrahim K, Kalvin C, Marsh CL et al. (2019). Anger rumination is associated with restricted and repetitive behaviors in children with autism spectrum disorder. J Autism Dev Disord 49(9): 3656–68. doi: 10.1007/s10803-019-04085-y.

Kanner L (1943). Autistic disturbances of affective contact. Nervous child 2: 217–50.

Dostopno na: http://mail.neurodiversity.com/library_kanner_1943.pdf <5. 6. 2021>.

Karimi P, Kamali E, Mousavi SM, Karahmadi M (2017). Environmental factors influencing the risk of autism. J Res Med Sci 22(27): 1–12. doi: 10.4103/1735-1995.200272.

36

King BH, Navot N, Bernier R, Webb SJ (2014). Update on diagnostic classification in autism. Curr Opin Psychiatry 27(2): 105–9. doi:10.1097/yco.0000000000000040.

Kroncke AP, Willard M, Huckabee H (2016). Assessment of autism spectrum disorder.

Cham: Springer International Publishing, 3−9.

Lai MC, Lombardo MV, Baron CS (2014). Autism. Lancet 383(9920): 896–910.

doi: 10.1016/s0140-6736(13)61539-1.

Lindor E, Sivaratnam C, May T, Stefanac N, Howells K, Rinehart N (2019). Problem behavior in autism spectrum disorder: Considering core symptom severity and accompanying sleep disturbance. Front Psychiatry 10(487): 1–10.

Lindor E, Sivaratnam C, May T, Stefanac N, Howells K, Rinehart N (2019). Problem behavior in autism spectrum disorder: Considering core symptom severity and accompanying sleep disturbance. Front Psychiatry 10(487): 1–10.