Poučevanje, Predmetno poučevanje
Nika Kitek
POZNAVANJE DIETNE PREHRANE PRI OSNOVNOŠOLCIH
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Poučevanje, Predmetno poučevanje
Nika Kitek
POZNAVANJE DIETNE PREHRANE PRI OSNOVNOŠOLCIH
KNOWLEDGE ABOUT SPECIAL NUTRITION FOR PRIMARY SCHOOL STUDENTS
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Stojan Kostanjevec
Ljubljana, 2021
Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, doc. dr. Stojanu Kostanjevcu, za sprejem mentorstva, strokovno vodenje, pomoč in nasvete pri opravljanju magistrskega dela.
Zahvaljujem se vsem učencem, ki so sodelovali pri raziskavi.
Za vso podporo in pomoč se zahvaljujem tudi partnerju, staršem, sestri in prijateljem.
I
Preobčutljivost na hrano pomeni, da ima posameznik ponavljajoče se simptome ob zaužitju določene vrste živil, zato mu zdravnik predpiše dieto, saj mu le-ta predstavlja način zdravljenja.
Število otrok v vrtcih in šolah, ki imajo katero od bolezni v povezavi s prehrano, narašča, zato je prav, da se otroci že v zgodnjem obdobju šolanja seznanijo z vsebinami, ki so povezane s preobčutljivostjo na hrano, saj bodo le v tem primeru znali ustrezno ravnati v primeru pojava zapletov. Predmetnik osnovne šole vsebuje vsebine, ki se nanašajo na zdrav način življenja in poznavanje nekaterih bolezni, ki so povezane s prehranjevanjem. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, kakšno je zavedanje učencev o pomenu posameznih diet, njihovo znanje o medicinsko indiciranih dietah in kako dobro učenci poznajo oskrbo ob težavah pri medicinsko indiciranih dietah. Ugotavljala sem, katere vsebine v predmetniku osnovne šole obravnavajo dietno prehrano in katere vsebine, ki so povezane z medicinsko indiciranimi dietami, bi bilo potrebno vključiti v program izobraževanja. V vzorec je bilo vključenih 216 učencev in učenk od šestega do devetega razreda osnovne šole. Iz rezultatov sklepam, da je znanje osnovnošolcev o dietni prehrani pomanjkljivo in bi ga bilo potrebno izboljšati. Ugotovila sem, da je znanje učenk o poznavanju dietne prehrane boljše kot pri učencih.
Za izboljšanje znanja učencev o dietni prehrani bi bilo potrebno v predmetnik osnovne šole dodati vsebine o dietni prehrani, zlasti o preobčutljivosti na sestavine hrane in bolezni v povezavi s hrano. Omenjene vsebine je potrebno vključevati v predmetnik glede na kognitivne sposobnosti učencev. Na razredni stopnji bi spoznali vsebine, ki se navezujejo na zdrav način življenja in nekaj najpogostejših medicinsko indiciranih diet, na predmetni stopnji zlasti pri gospodinjstvu in biologiji pa bi bilo primerno podrobneje obravnavati prehrano in posamezno bolezen, na potek katere lahko vplivamo tudi s prehrano.
Ključne besede: prehrana, prehranska oskrba, dieta, poznavanje diet, alergije na hrano, osnovnošolci
II
reasons. Having sensitivity to food means, that one person experiences different symptoms after consuming some type or variety of food. In this case, a doctor prescribes a diet, as it is the only way of keeping the person healthy. The number of children in schools and kindergartens, that experience problems with nourishment, is continuously growing. This is why it is very important to let the children know about the basic facts and information of different reactions to food. This is done so they will know how to properly act in a case of an allergic reaction.
The Primary school curriculum has already got, in regards to a healthy life style, a lot of basic information. The purpose of this work was to find out how high the level of knowledge is amongst children when talking about the meaning of different diets, and how well they know the facts about medical implied diets. I tried to find out what content the primary schools are implementing in the curriculum regarding dieting. Based on the pattern of 216 students from 6th to 9th grade of primary school, I found out that knowledge about dietary nutrition is much better with girls, but much less good with boys. To keep better knowledge about dieting, the curriculum should contain contents about different kinds of diets and regarding allergic reactions or sickness, based on different reactions when consuming food.
The contents should be put into the curriculum, with attention payed to the cognitive skills of students. From the 1st till the 5th grade students should know all of the facts of healthy dieting and they should know some medical implied diets. From the 6th grade further on, the students should know about the most often prescribed medical implied diets. The attention should be focused on the subject of household knowledge and biology, and nourishment and sickness based on food allergy, which should all be taken very seriously.
Key words: food, nutritional care, diet, knowledge of diet, food allergies, elementary students
III
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 Prehranske vsebine v učnih načrtih osnovnošolskih predmetov ... 2
2.2 Dietna prehrana ... 3
2.3 Najpogostejše bolezni v povezavi s hrano in alergije pri osnovnošolcih ... 4
2.3.1 Preobčutljivost na hrano ... 4
2.3.1.1 Alergije na hrano ... 4
2.3.1.1.1 Alergija na kravje mleko ... 5
2.3.1.1.2 Alergija na jajca ... 5
2.3.1.1.3 Alergija na arašide, drevesne oreščke in sojo ... 6
2.3.1.1.4 Alergija na pšenico ... 7
2.3.1.1.5 Ostali alergeni ... 7
2.3.2 Celiakija ... 7
2.3.3 Laktozna intoleranca ... 8
2.3.4 Sladkorna bolezen ... 10
2.3.5 Debelost ... 12
3 EMPIRIČNI DEL ... 15
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 15
3.1.1 Cilji raziskave ... 15
3.1.2 Raziskovalna vprašanja ... 15
3.2 Metoda raziskovanja ... 16
3.3 Vzorec ... 16
3.4 Opis postopka zbiranja podatkov ... 17
3.5 Postopek obdelave podatkov ... 17
4 REZULTATI ... 18
4.1 Analiza učnih načrtov za osnovo šolo glede vsebin povezanih z dietno prehrano .. 20
4.2 Poznavanje dietne prehrane med osnovnošolci ... 20
4.3 Oskrba ob težavah pri medicinsko indiciranih dietah ... 41
5 RAZPRAVA ... 50
6 ZAKLJUČEK ... 54
7 VIRI IN LITERATURA ... 55
8 PRILOGE ... 60
IV
Slika 2: Prehranski krožnik za sladkornega bolnika (»Načrtovanje hrane in obrokov«, b. d.) 11 Slika 3: Inzulinska črpalka (»Zdravljenje z inzulinsko črpalko«, b. d.) ... 12
V
Tabela 2: Razširjenost alergij ali bolezni v povezavi s prehrano glede na razred, ki ga
obiskujejo učenci ... 19
Tabela 3: Poznavanje pomena besede alergija glede na spol anketirancev ... 21
Tabela 4: Poznavanje pomena besede alergen glede na spol anketirancev ... 22
Tabela 5: Poznavanje oznake alergenov na embalaži živil glede na spol anketirancev ... 22
Tabela 6: Poznavanje alergenov na šolskih jedilnikih glede na spol anketirancev ... 23
Tabela 7: Poznavanje pomena besede alergija glede na razred, ki ga obiskujejo učenci... 23
Tabela 8: Poznavanje pomena besede alergen glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 24
Tabela 9: Poznavanje oznake alergenov na embalažah živil glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 24
Tabela 10: Označba alergenov na šolskih jedilnikih glede na razred, ki ga obiskujejo učenci 25 Tabela 11: Poznavanje alergenov med anketiranimi učenci (% učencev) ... 25
Tabela 12: Prepoznavanje vrste jajc kot alergen glede na spol anketirancev ... 27
Tabela 13: Prepoznavanje vrste jajc kot alergen glede na razred, ki ga obiskujejo učenci... 27
Tabela 14: Poznavanje prehrane pri laktozni intoleranci glede na spol anketirancev ... 28
Tabela 15: Poznavanje prehrane pri celiakiji glede na spol anketirancev ... 29
Tabela 16: Poznavanje možnosti kontaminacije hrane z glutenom glede na spol anketirancev ... 29
Tabela 17: Poznavanje prehrane pri laktozni intoleranci glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 30
Tabela 18: Poznavanje prehrane pri celiakiji glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 31
Tabela 19: Malica za osebe s celiakijo glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 31
Tabela 20: Poznavanje dejavnikov med učenci, ki vplivajo na pojav debelosti glede na spol anketirancev ... 33
Tabela 21: Poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na pojav debelosti glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 35
Tabela 22: Poznavanje črpalke za uravnavanje sladkorja v krvi in merilca sladkorja v telesu glede na spol anketirancev ... 37
Tabela 23: Poznavanje črpalke za uravnavanje sladkorja v krvi in merilca sladkorja v telesu glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 38
Tabela 24: Poznavanje črpalke za uravnavanje sladkorja v krvi in merilca sladkorja v telesu glede na spol anketirancev ... 39
Tabela 25: Poznavanje črpalke za uravnavanje sladkorja v krvi in merilca sladkorja v telesu glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 40
Tabela 26: Opozorilo sošolcu s celiakijo glede na spol anketirancev ... 42
Tabela 27: Opozorilo vrstnika učitelju/-ici za sošolca z laktozno intoleranco glede na spol anketirancev ... 43
Tabela 28: Opozorilo sošolcu s celiakijo glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 44
Tabela 29: Opozorilo vrstnika učitelju/-ici za sošolca z laktozno intoleranco glede na spol anketirancev ... 45
Tabela 30: Oskrba v primeru alergije na arašide glede na spol anketirancev ... 46
VI
Tabela 33: Ukrepanje pri padcu sladkorja sladkornemu bolniku glede na razred, ki ga
obiskujejo učenci ... 49
VII
Graf 2: Demografska struktura vzorca glede na razred, ki ga obiskujejo učenci ... 16 Graf 3: Poznavanje alergenov med anketiranimi učenci (% učencev) ... 26 Graf 4: Hrana, ki jo lahko posameznik z alergijo ali boleznijo v povezavi s prehrano uživa (število anketirancev je 216) ... 41
VIII ITM - indeks telesne mase
EFAD - European Federation of the Associations of Dietitians
ICDA - International Confederation of Dietetic Associations (Mednarodni kongres dietetičnih združenj)
1 1 UVOD
Dieta predstavlja prehranjevalni načrt, pri katerem oseba zaužije manj hrane ali določene vrste hrane, z namenom hujšanja ali iz zdravstvenih razlogov (Diet, 2015). Dieta predstavlja način zdravljenja pri preobčutljivosti na hrano. Preobčutljivost na hrano vključuje alergijo na hrano in nealergijsko preobčutljivost na hrano (Barber idr., 2018). Nezaželene reakcije na hrano razvrstimo na alergije in intolerance na hrano. Razlika med njima je imunski odziv organizma, saj je alergija povzročena z imunskim odzivom na alergen, ki je v hrani, intoleranca pa ne (Crowe, 2019).
V zadnjih letih je vedno več oseb, ki imajo alergijo na hrano (Volfand, 2011). Alergija na hrano pa predstavlja tudi velik izziv za vzgojno-izobraževalne ustanove (Muñoz Furlong, 2009). V zakonu o šolski prehrani (2013) je zapisano, da šola organizira dietne obroke v okviru dodatne ponudbe, v skladu s svojimi zmožnostmi. V šoli pripravljajo dietne obroke v skladu s potrdili o medicinsko indiciranih dietah, katere predpiše specialist pediater v skladu z veljavnimi strokovnimi priporočili (Avčin idr., 2018). Med medicinsko indicirane diete uvrščamo sladkorno bolezen tipa 1, alergijo na hrano, celiakijo, metabolne motnje in kronične bolezni (Nacionalni strokovni posvet o šolski prehrani, 2019).
Namen magistrskega dela je bilo ugotoviti znanje učencev o poznavanju dietne prehrane in ustrezne oskrbe osebe v primeru reakcije na hrano. Na podlagi raziskave je mogoče oblikovati predloge, katere vsebine bi bilo potrebno še vključiti v predmetnik osnovne šole.
Magistrsko delo je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del zajema pregled vsebin povezanih s prehrano v osnovni šoli, dietno prehrano ter najpogostejše bolezni povezane s hrano in alergijami na hrano v osnovni šoli. Najpogostejše bolezni povezane s hrano in alergijami na hrano, ki so opisane, so: alergija na kravje mleko, alergija na jajca, alergija na pšenico, alergija na arašide, drevesne oreščke in sojo, celiakija, laktozna intoleranca, sladkorna bolezen in debelost. V empiričnem delu sem z uporabo vprašalnika, ki je vseboval tudi preizkus znanja, ugotavljala, ali imajo učenci kakšno bolezen v povezavi s hrano ali alergijo na hrano in ali poznajo koga, ki jo ima. Preverjala sem znanje učencev o boleznih v povezavi s hrano in alergijami na hrano ter pravilno ukrepanje učencev v posameznih primerih. Prav tako sem ugotavljala, ali so razlike v znanju glede na spol in razred, ki so ga učenci obiskovali. Na podlagi rezultatov sem prikazala znanje učencev od šestega do devetega razreda o dietni prehrani in ukrepanjem v primeru nezaželene reakcije na hrano.
Preverjanje znanja učencev o dietni prehrani in oskrbi v primeru negativne reakcije na hrano je pomembno, saj je učencev z alergijo ali boleznijo v povezavi s prehrano vedno več. Možnost, da bodo učenci prišli v stik z osebo, ki ima preobčutljivost na hrano, je vedno večja in posledično bi morali znati uporabiti znanje za nudenje pomoči. Zato bi bilo smiselno, da bi se te vsebine vključevale v predmetnik glede na njihove kognitivne sposobnosti.
2 2 TEORETIČNI DEL
2.1 Prehranske vsebine v učnih načrtih osnovnošolskih predmetov
Otroci se že na začetku šolanja srečajo z vsebinami, ki so povezane s prehrano. Te vsebine skozi proces šolanja nadgrajujejo in poglabljajo. V prvem, drugem in tretjem razredu se pri predmetu spoznavanje okolja srečajo z vsebinami, ki so povezane z zdravim načinom življenja in rastjo.
Pri tej temi spoznajo pomen uravnotežene in pestre prehrane, gibanja, počitka in higiene.
Spoznajo nevarne snovi, ki lahko ogrožajo naše zdravje, pa tudi bolezni ter zaščito pred njimi.
Učenci se naučijo, da nekatere bolezni povzročajo mikroorganizmi ter da poznamo bolezni, za katerimi ljudje zbolimo le enkrat, in da lahko mnoge bolezni preprečimo z zaščitnim cepljenjem (Program osnovna šola spoznavanje okolja. Učni načrt, 2011). Bolezni, ki jih spoznajo, so:
angina, norice, prehlad, gripa, škrlatinka, rdečke in pljučnica (Grošelj in Ribič, 2015). V četrtem razredu morajo učenci pri predmetu naravoslovje in tehnika znati opisati pomen hrane in znati razložiti, kaj se dogaja s hrano v človeškem telesu (Program osnovna šola naravoslovje in tehnika. Učni načrt, 2011). Učenci spoznajo prebavni trakt in prehransko piramido (Mežnar idr., 2016). V petem razredu te vsebine nadgradijo. Učenci morajo znati razložiti pomen raznovrstne in uravnotežene prehrane za našo rast, razvoj in zdravje (Program osnovna šola naravoslovje in tehnika. Učni načrt, 2011). Podrobneje spoznajo hranilne snovi in različne prehranjevalne navade (Mežnar idr., 2018). Pri skrbi za zdravje se morajo zavedati, da so sami odgovorni za svoje zdravje in da lahko številne bolezni preprečijo z odgovornim ravnanjem ter da zasvojenost z nikotinom, alkoholom ali mamili predstavlja bolezen, katero je lažje preprečevati, kot pa zdraviti (Program osnovna šola naravoslovje in tehnika Učni načrt, 2011).
Bolezni, ki jih spoznajo, so: sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, anoreksija in bulimija (Mežnar idr., 2018). Prav tako morajo znati predstaviti in pojasniti vzroke in posledice za podhranjenost in prehranjenost ljudi (Program osnovna šola naravoslovje in tehnika. Učni načrt, 2011). V šestem razredu pri urah gospodinjstva spoznajo priporočila zdrave prehrane, znake zastrupitve s hrano in ukrepanje v teh primerih. V učnem načrtu ni zapisanih ciljev in standardov znanja, ki bi se nanašali na bolezni v povezavi z neustrezno prehrano in alergijami na hrano (Program osnovna šola gospodinjstvo. Učni načrt, 2011). Pri analizi učbenika za gospodinjstvo ugotovimo, da učenci spoznajo podhranjenost, prehranjenost, debelost in srčno- žilne bolezni (Hitti idr., 2009). V osmem razredu se pri pouku biologije naučijo, da je bolezen motnja v delovanju in zgradbi organizma ter da so nekatere bolezni posledica notranjih okvar, poškodb ali okužb. Spoznajo tudi delovanje prebavnega sistema človeka, pri čemer se naučijo, da prebavni sistem omogoča pretvorbo velikih molekul iz hrane v manjše molekule. Te manjše molekule lahko posamezne telesne celice uporabijo za pridobivanje energije (Program osnovna šola biologija. Učni načrt, 2011). Učenci spoznajo bolezni, kot so karies ali zobna gniloba, driska ali diareja, prekomerna telesna masa in debelost, hepatitis, zastrupitev s hrano, anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, multipla skleroza, epilepsija, parkinsonova bolezen in alzheimerjeva bolezen (Kreft idr., 2019).
3 2.2 Dietna prehrana
Beseda dieta izvira iz grške besede diaita in pomeni način življenja (Pokorn, 2005). Besedo dieta se v različni literaturi definira različno, a s skupno rdečo nitjo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (Dieta, 2014) je dieta definirana kot »posebna predpisana prehrana, zlasti za bolnike«. Nacionalni inštitut za javno zdravje (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2010) opredeljuje dieto kot »predpisano prehranjevanje«. V angleškem jeziku se pojavljajo tudi druge definicije, kot npr. »hrana in pijača, ki jo zaužije človek oziroma skupina ljudi« ali
»prehranjevalni načrt, pri katerem nekdo zaužije manj hrane ali določene vrste hrane, z namenom hujšanja ali iz zdravstvenih razlogov« (Diet, 2015) pa tudi »običajna količina in vrsta hrane in pijače, ki jo zaužije oseba iz dneva v dan« ter »režim prehranjevanja, načrtovanega tako, da izpolnjuje potrebe posameznika, vključno z nekaterimi živili ali njihovo izključitvijo«
(Diet, b. d.).
Dietetika je veja medicine, ki s prilagajanjem hrane ohranja zdravje ali pa vrača izgubljeno zdravje. Cilj dietetike je določiti takšno prehrano, ki zdravje ohrani in prepreči ali ozdravi nekatere bolezni. Izbrati je potrebno količinsko, kakovostno in prehransko ustrezno dieto glede na način prehranjevanja posameznika (Pokorn, 2005).
Dietetiki so zdravstveni delavci, ki si prizadevajo za podporo posameznikom, družinam, skupinam in prebivalstvu pri zagotavljanju ali izbiri hrane, ki je prehransko ustrezna, varna, okusna in trajnostna. Ocenjujejo posebne prehranske potrebe skozi celotno življenjsko dobo in to pretvorijo v nasvet in/ali zdravljenje. Pred to definicijo je EFAD v Evropi sprejel definicijo vloge dietetika ICDA (International Confederation of Dietetic Associations): Dietetik je oseba s kvalifikacijo na področju prehrane in dietetike, ki jo priznajo nacionalni organi. Dietetik uporablja prehransko znanje za izobraževanje skupin ljudi in posameznikov o zdravju in boleznih (Dietitians in Europe Definition, Profession and Education, 2016).
Z raziskavo, ki so jo izvedli v šolskem letu 2012/2013, so ugotovili, da je v Sloveniji približno 12 otrok na zavod oziroma v povprečju 2,9 % populacije (3456 otrok), ki ima bolezen, pri kateri je potrebna dieta (Poličnik, 2015). A število v vzgojno-izobraževalnih zavodih narašča (Nacionalni posvet o šolski prehrani, 2019). Po podatkih iz leta 2018 ima v Sloveniji medicinsko predpisano dieto od 5000 do 6000 otrok in mladostnikov. Število bolnikov z medicinsko predpisano dieto ves čas narašča, zato točnega podatka ni. Do osemnajstega leta starosti ima okoli 3000 do 3500 otrok in mladostnikov alergijo na hrano. Celiakijo bi naj imelo 1200 otrok, sladkorno bolezen tipa 1 ima 700 otrok do osemnajstega leta in laktozno intoleranco ima polovica otrok do osemnajstega leta. Vsako leto odkrijejo 70 novih otrok in mladostnikov, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1 (Lorenčič, 2018).
4
2.3 Najpogostejše bolezni v povezavi s hrano in alergije pri osnovnošolcih 2.3.1 Preobčutljivost na hrano
Pogosto se poroča o nezaželenih učinkih na organizem, kar običajno negativno vpliva na kakovost življenja (Ekerljung idr, 2019). Preobčutljivost na hrano pri človeku izzove stik z določenim alergenom, ki je običajno beljakovina in pride v telo skozi prebavila (Kovač, b. d.).
Preobčutljivost na hrano je splošni izraz, ki se uporablja za posameznike, ki trpijo zaradi ponavljajočih se simptomov, kadar jedo določeno hrano. Zdravila za preobčutljivost na hrano ni, zato edini način zdravljenja predstavlja ustrezna dieta, pri kateri izločimo živila, ki jo povzročajo. Preobčutljivost na hrano vključuje alergije na hrano in nealergijsko preobčutljivost na hrano. Alergijo na hrano povzroči nenormalni imunski odziv, medtem ko ima intoleranca na hrano neimunsko podlago. Alergije na hrano običajno posredujejo IgE. Reakcija se po zaužitju pojavi zelo hitro. Simptomi so včasih blagi (izpuščaji, srbečica), lahko pa so reakcije tudi življenjsko nevarne (anafilaksija) (Barber idr., 2018).
2.3.1.1 Alergije na hrano
Alergije na hrano predstavljajo resen zdravstveni problem tako pri otrocih kot tudi pri odraslih (Koren Jeverica, 2012). Otroci so bistveno bolj ranljiva skupina od odraslih, saj sta pri njih pomembna še njihova rast in razvoj (Poredoš, 2020). V zadnjih desetletjih je vse več oseb, ki imajo alergijo na hrano, katera prizadene 6–8 % otrok in 2–3 % odraslih v Evropi in Severni Ameriki (Volfand, 2011).
Ali bo posameznik razvil alergijo na hrano, je odvisno od njegove genetske dovzetnosti, torej, ali je nagnjen k razvoju alergijskih bolezni, ki so posredovane s protitelesi IgE. Katera vrsta alergije se bo razvila pri posamezniku, je odvisno od tega, s katerimi alergeni bo prišel v stik (Pokorn, 2005). Diagnosticiranje alergije na hrano je kompleksno in v večini primerov zahteva dokaz klinične reaktivnosti pri domnevno alergični osebi. Dokaz klinične reaktivnosti najlažje prikažemo z izvedbo t. i. provokacijskega testa (Koren Jeverica, 2012). Diagnozo lahko postavi alergolog ali ustrezen specialist (Pokorn, 2005).
Simptomi takojšnje alergije na hrano (alergija, ki je posredovana preko IgE) se lahko kažejo na:
a) koži (rdečica, srbečica, urtikarija, angioedem),
b) prebavnem traktu (bolečine v trebuhu, bruhanje, driska), c) dihalih (rinitis, kašelj, hripavost),
d) kardiovaskularnem sistemu (umirjenost, motnje zavesti, tahikardija, hipotenzija) (Koren Jerevica, 2018).
Najpogostejši prehranski alergeni so: kravje mleko, jajce, arašidi, drevesni oreščki, pšenica, soja, ribe in morski sadeži (Koren Jerevica, 2018). Živila, ki lahko povzročijo alergijo pri:
- otrocih: jajca, mleko, moka, arašidi, orehi, ribe in soja;
- odraslih: sadje, zelenjava, arašidi, orehi, ribe in lupinarji (Pokorn, 2005).
Alergijo na kravje mleko, jajca in sojo večina otrok preraste do tretjega leta starosti, medtem ko alergija na ribe in arašide traja dalj časa. (Pokorn, 2005).
5 2.3.1.1.1 Alergija na kravje mleko
Kravje mleko predstavlja eno najpomembnejših alergij na hrano pri dojenčkih in majhnih otrocih. Alergija na kravje mleko je opredeljena kot imunsko posredovani odziv na beljakovine v kravjem mleku, ki se pojavi z zaužitjem. Je ena najpogostejših alergij na hrano v zgodnjem otroštvu, pri čemer je ocenjena razširjenost v razvitih državah od 0,5 % do 3 % pri starosti enega leta (Flom in Sicherer, 2019). Alergija na kravje mleko lahko poteka preko z IgE posredovanega mehanizma ali pa preko celičnih mehanizmov (ne-IgE), ki povzroči zakasnelo reakcijo (Koren Jeverica, 2012). V primeru, da je alergija na kravje mleko posredovana z IgE, se simptomi običajno pojavijo v nekaj minutah do dveh ur po zaužitju (Flom in Sicherer, 2019). Pri lažjem poteku alergijske reakcije so simptomi lažji in se kažejo predvsem s strani prebavil in kože, kot npr. gastroezofagealni refluks in atopijski dermatitis. Lahko pa pride tudi do resnejše alergijske reakcije na mleko. V tem primeru pride do anafilaktične reakcije (Koren Jeverica, 2012).
Podatki različnih študij kažejo, da alergija na kravje mleko predstavlja problem po vsem svetu, saj lahko ima vseživljenjske posledice na zdravje zaradi možnosti pojava drugih alergij na hrano (Flom in Sicherer, 2019).
Zdravljenje alergije na mleko temelji na izločanju beljakovin iz kravjega mleka iz prehrane.
Dieta pri alergiji na kravje mleko mora upoštevati zadosten vnos kalcija, kateri je sicer prisoten v mleku in tudi vitaminu D, saj lahko v nasprotnem primeru pride do nezadostnega povečanja telesne mase in mineralizacije kosti. (Bocquet idr., 2018).
Alergeni v kravjem mleku spadajo v skupino kazeinov in beljakovin sirotke (alfa-laktalbumin, beta-laktgloblin, goveji albumin) (Koren Jeverica, 2018). Po strukturi so podobne beljakovine tudi v ovčjem ali kozjem mleku, zato otroci podobno reagirajo tudi na ti dve vrsti mleka.
Nadomestki običajnih mlečnih formul za dojenčke predstavljajo hidrolizati sirotke ali kazeina, pri večjih otrocih pa tudi sojino mleko. V primeru, da otrok ne tolerira niti ekstenzivnega hidrolizata, se uporabijo aminokislinske formule (Koren Jeverica, 2012).
Običajno otroci do četrtega leta razvijejo toleranco na beljakovine kravjega mleka. Alergija na kravje mleko izzveni prej pri tistih, pri katerih je bila posredovana preko celičnih mehanizmov.
Pri tistih, pri katerih je bila posredovana preko IgE, pa nekoliko kasneje ali pa sploh ne (Koren Jeverica, 2012).
2.3.1.1.2 Alergija na jajca
Alergija na jajca je druga najpogostejša alergija pri otrocih in lahko povzroči anafilaksijo (Joshi in Tan, 2013). Pri jajcih predstavljajo alergen beljakovine, ki se v večini nahajajo v beljaku.
Alergijske reakcije na jajca potekajo preko IgE mehanizma, zato pride do takojšne reakcije.
Najpomembnejši alergen v jajčnem beljaku je ovomukoid, nekoliko manj alergena sta ovalbumin in ovotransferin (Koren Jeverica, 2012). Ovomukoid je odporen proti vročini in degeneraciji prebavnih encimov, zato je najbolj alergena beljakovina. Simptomi se lahko pojavijo v nekaj minutah do dveh ur po zaužitju jajc. Za reakcije sta običajno značilni urtikarija in bruhanje. Jajce lahko povzroči anafilaksijo z dihalnimi in/ali kardiovaskularnimi simptomi, kot so kašelj, piskanje, zategovanje prsnega koša in grla, hipotenzija in kolaps. Večina alergenih beljakovin je v jajčnem beljaku in ne v jajčnem rumenjaku (Joshi in Tan, 2013). Raziskave kažejo, da večina otrok lahko prenaša jajca, ki so toplotno obdelana, npr. v kakšnem biskvitu
6
ali piškotih, saj visoka temperatura uniči terciarno strukturo alergenov (Koren Jeverica, 2012).
Alergijo na jajca zdravimo z dieto, pri kateri popolnoma izključimo jajca in jajčne jedi iz prehrane (Accetto, b. d.).
Z dieto, pri kateri popolnoma izključimo jajca in jajčne jedi iz prehrane, ne pride do energetskega ali prehranskega primanjkljaja, saj večino sestavin jajc lahko zagotovijo druga živila. Osebam, ki so alergične na jajca, se odsvetuje uživanje kakršnih koli ptičjih jajc, saj so po sestavi podobna kokošjim in lahko sprožijo alergijsko reakcijo. Prav tako osebe z alergijo na jajca ne smejo uživati jedi, ki vsebujejo jajca (sladoledi, peciva, mlečni kruh, žemlje, temni kisli kruh, drobtine, majoneza, tatarska omaka, pudingi, kreme za torte, tiramisu, testenine in zakuhe z jajci) in jedi, ki bi lahko vsebovale jajca (mesni izdelki, margarine z dodatkom jajčnega lecitina, nekateri pripravljeni nadomestki za jajca in preste). Pomembno je, da pred nakupom živila preberemo deklaracijo, na kateri mora biti po evropski zakonodaji zapisano, da
»vsebuje jajca« (Accetto, b. d.).
Alergija na jajca izzveni v večini primerov do sedmega leta, v nekaterih primerih pa do šestnajstega leta starosti in predstavlja rizičen dejavnik za kasnejši razvoj astme in alergij na vdihane alergene (Koren Jeverica, 2012).
2.3.1.1.3 Alergija na arašide, drevesne oreščke in sojo
Oreščki so eni izmed osmih najpogostejših alergenov. Alergijske reakcije nanje so lahko zelo hude. Arašidi in oreščki predstavljajo 70 do 90 % zabeleženih smrtnih primerov anafilaktične reakcije, povezane s hrano, samo alergija na oreščke pa 18 do 40 % primerov anafilaksije (Sicherer in Weinberger, 2018). Alergija na arašide je preko IgE posredovana alergija (Koren Jerevica, 2018). Raziskave so pokazale, da uživanje oreškov pozitivno vpliva na srce in ožilje, kot tudi zniževanje holesterola, trigliceridov in glukoze v krvi na tešče. Oreščki, ki predstavljajo alergijo, so: orehi, mandlji, pistacije, indijski oreščki, pekani, lešniki, makedamija, brazilski oreščki in pinjole. Alergija na oreščke se običajno razvije do drugega leta starosti. Število alergij na oreščke se s starostjo lahko poveča, saj je število oreščkov, ki jih lahko otroci zaužijejo, vedno večje, kar pojasni naraščajočo stopnjo preobčutljivosti (Sicherer in Weinberger, 2018).
Arašidi predstavljajo pomemben prehranski alergen za otroke. Alergija na arašide se lahko pojavi že zelo zgodaj v življenju. Arašidi predstavljajo tisti alergen, ki lahko povzroči težje anafilaktične reakcije. Alergija na arašide je v večini primerov doživljenjska (Koren Jeverica, 2012).
Alergija na drevesne oreščke, kot so lešniki, orehi, mandlji, pistacije itd. se pojavijo pri nekoliko starejših otrocih, saj je ta alergija značilnejša za odrasle. Običajno se otroku, ki je alergičen na eno vrsto oreščkov, svetuje, da ne uživa drugih vrst oreškov, saj bi lahko prišlo do navzkrižne reaktivnosti. Alergija na drevesne oreščke je v večini primerov doživljenjska (Koren Jeverica, 2012). Zdravljenje alergije na oreščke poteka z doživljenjsko dieto, pri kateri iz prehrane izključimo vse arašide in oreščke ter živila, ki jih vsebujejo. Tisti, pri katerih bi lahko stik z alergenom pomenil ogrožajočo reakcijo, morajo zraven sebe ves čas nositi adrenalin v avtoinjektorju (Lalek, b. d.).
7
Lešnike najpogosteje uživamo v pecivu, čokoladi in nekaterih namazih, kot je na primer čokoladni namaz znamke Nutella. Indijske oreščke pogosto najdemo v azijskih jedeh, tortah, čokoladah in komercialno pripravljeni omaki pesto. Pinjole lahko najdemo v solatah in indijskih jedeh. Makadamijo najdemo v pecivu in sladoledih (Sicherer in Weinberger, 2018).
Tudi alergija na sojo je značilna za otroke, a v večini primerov izzveni vsaj do adolescence.
Alergija na sojo je manj proučevana od ostalih alergij (Koren Jeverica, 2012).
2.3.1.1.4 Alergija na pšenico
Alergija na pšenico je redkejša, a vseeno predstavlja možnost alergijske reakcije pri otrocih.
Alergeni, ki sprožijo reakcijo, spadajo v globulinsko ali gluteninsko frakcijo. Z raziskavami je bila ugotovljena navzkrižna reaktivnost med pšenico in drugimi žiti, kot so npr. rž, oves in ječmen. Klinična navzkrižna reaktivnost ni pogosta. Zaradi navzkrižne reaktivnosti z alergeni v pelodu trav ima veliko otrok, ki so alergični na travni pelod, pozitivne alergološke teste na žita. V večini primerov alergija na pšenico pri otrocih izzveni do petega leta starosti (Koren Jeverica, 2012).
Pšenica lahko povzroči alergijske reakcije, ki jih povzročajo IgE in ne-IgE. Reakcije, ki jih povzročajo IgE, se lahko pojavijo bodisi pri zaužitju (alergija na hrano) bodisi pri vdihavanju pšenice. Trenutno zdravljenje alergije na hrano temelji na popolnem izogibanju pšenici ali, če jo zaužijemo, lahko uporabimo samoinjekcijski epinefrin, ki lahko reši življenje. Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da lahko v bližnji prihodnosti imunoterapija predstavlja veljaven način zdravljenja bolezni (Cianferoni, 2016).
2.3.1.1.5 Ostali alergeni
Med ostale alergene uvrščamo ribe in morske sadeže, ki prav tako lahko povzročijo alergijsko reakcijo pri otrocih, sicer pa so veliko pogostejši v odrasli dobi. Hrana, ki vsebuje navzkrižne alergene s pelodom dreves in trav (sadje, zelenjava, nekateri drevesni oreški), lahko povzroči alergijsko reakcijo pri otrocih, a je prav tako pogostejša pri odraslih (Koren Jeverica, 2012).
2.3.2 Celiakija
Razumevanje celiakije se je v zadnji polovici 21. stoletja spremenilo. Tradicionalno so nanjo gledali kot na otroško bolezen, za katero je značilna malabsorpcija. Danes pa vemo, da je celiakija kronična, avtoimuna bolezen, ki lahko prizadene vse starosti (Agardh idr., 2018).
Celiakija je kronična, prebavna motnja, ki nastane zaradi zaužitja prehranskih glutenskih izdelkov pri gensko dovzetnih posameznikih (Aralica idr., 2017). S pojmom gluten imenujemo proteine, ki se nahajajo v zrnju pšenice, ječmena, rži, pire in ovsa (Društvo celiakija, b. d.). Te proteine sestavljata dve večji skupini beljakovin: glutenini in gliadini (Brank, b. d.). Gluten je snov, ki kruhu in drugim žitnim izdelkom daje obliko, trdnost in strukturo (Food and Drug Administration, 2018). Povzroči lahko okvaro sluznice tankega črevesa, s čimer se zmanjša funkcija črevesa in posledično pride do motenj v absorpciji hrane (Društvo celiakija, b. d.).
V otroštvu se bolezen pogosto kaže z nizko rastjo, zapoznelo puberteto, kronično drisko, napenjanjem trebuha in anemijo. Pri odraslih se lahko simptomatski ali klasični primeri bolezni pojavijo s kronično drisko, napihnjenostjo trebuha in bolečino, šibkostjo in malabsorbcijo (Alaedini idr., 2008).
8
Celiakijo diagnosticirajo na seroloških testih in endoskopiji želodca ter dvanajstnika s histopatološko analizo biotopov sluznice (Žalec, 2019). Eden najbolj občutljivih in specifičnih seroloških označevalcev celiakije je IgA anti-transglutaminaza 2 (anti-TG2) ali anti- endomizijska protitelesa (Alaedini idr., 2008). Edini način zdravljenja celiakije je stroga, doživljenjska dieta brez glutena. Bolniki morajo iz svoje prehrane izločiti glutenska živila.
Brezglutenska živila lahko vsebujejo pod 20 mg/kg glutena. Iz svoje prehrane morajo izključiti prehranske izdelke iz pšenice, pire, ječmena, rži, kamuta, tritikale, bulgurja in ovesa. Poleg izključitve teh živil morajo upoštevati tudi uravnoteženost prehrane, saj morajo bolniki dobiti vso potrebno energijo iz makrohranil (ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe) (Žalec, 2019).
Bolniki s celiakijo lahko uživajo živila, ki naravno ne vsebujejo glutena in v času njihove priprave ni prišlo do kontaminacije z glutenom. Ta živila so: meso, ribe, jajca, mleko in mlečni izdelki, sadje in zelenjava (brez dodanih aditivov), riž, koruza, ajda, amarant, proso, kvinoja in različna semena brez glutenskih primesi (laneno, sezamovo, bučno, sončnično …). Pozorni morajo biti na živila s skritim glutenom, kot so npr. začimbne mešanice, jušne kocke in nekateri aditivi. Zato je zelo pomembno, da berejo deklaracijo živil, ki jih uporabljajo pri pripravi jedi (Žalec, 2019).
Bolniki s celiakijo lahko uživajo živila, ki naravno ne vsebujejo glutena.
Ponudba brezglutenskih izdelkov se povečuje. Gre za izdelke, ki so narejeni v posebnih, z glutenom nekontaminiranih pogojih, in so brez sestavin, ki bi vsebovale gluten. Brezglutenska živila prepoznamo po zapisu »posebej formuliran za osebe s celiakijo« in znaku s prečrtanim žitnim klasom (Slika 1) ter navedbo certifikata, ki ga je izdalo Društvo za celiakijo v državi, iz katere izdelek prihaja. Zapis »brez glutena« jamči, da je vsebnost glutena v izdelku manjša od 20 mg/kg živila (Žalec, 2019).
Slika 1: Označba brezglutenskih izdelkov (Forstner Holešek, 2019) 2.3.3 Laktozna intoleranca
Laktozna intoleranca je klinično stanje, za katero so značilni simptomi, ki jih je mogoče pripisati malabsorpciji laktoze (mlečni sladkor). To lahko povzroči zmanjšana ali odsotna aktivnost laktaze ali zmanjšana sinteza encima laktaze (Catanzaro idr., 2021). Laktaza je encim, ki se nahaja na celicah sluznice črevesja in je nujno potrebna za razpad laktoze. Molekula laktoze ne more prehajati iz črevesja v kri, zato mora v tankem črevesu najprej razpasti na enostavna sladkorja – glukozo in galaktozo (Šmid, 2012).
9
Laktoza ali mlečni sladkor je glavni vir energije v mleku in je sestavljena iz dveh molekul – molekule glukoze in molekule galaktoze, ki sta med seboj povezani z glikozidno vezjo. Ko se vez razcepi, molekula laktoze razpade in tako se lahko molekuli glukoze in galaktoze vsrkata v kri. Črevesne celice tvorijo encim laktazo, ki se nahaja na vršičkih resic tankega črevesa in cepi glikozidno vez (Šmid, 2012).
Koncentracija laktoze je v različnih vrstah mleka različna. V materinem mleku je 7,0 mg/100 mL, v kravjem mleku 4,7–5 mg/100 mL, v ovčjem mleku 4,4–4,8 mg/100 mL, v kozjem mleku 4,3–4,8 mg/100 mL in v bivoljem mleku 4,8–5,0 mg/100 mL. V mleku rastlinskega izvora (riževo, mandljevo, ovseno, sojino mleko) laktoze ni (Catanzaro idr., 2021).
Laktozno intoleranco prepoznamo po različnih simptomih, kot so bolečine v trebuhu, napihnjenost, napenjanje, driska (v nekaterih primerih zaprtje), slabost in bruhanje (Catanzaro idr., 2021). Simptomi so odvisni od več dejavnikov, kot npr. količina zaužite laktoze, stopnja pomanjkanja laktaze, količina zaužite hrane in s tem čas prebavljanja (Šmid, 2012). V povprečju se njihov začetek pojavi približno eno uro po zaužitju hrane, ki vsebuje laktozo, lahko pa se pojavijo tudi prej ali pozneje (Catanzaro idr., 2021).
Ločimo tri vrste laktozne intolerance:
1. primarna laktozna intoleranca, ki nastopi po obdobju dojenja. Značilna je za okolja, kjer uživajo zelo malo mleka in mlečnih izdelkov;
2. sekundarna laktozna intoleranca je posledica bolezni in operacij na črevesju;
3. prirojena laktozna intoleranca je prisotna ob rojstvu in je posledica nezmožnosti proizvajanja laktaze (Šmid, 2012).
Laktozno intoleranco lahko diagnosticiramo z dvema metodama. Ti metodi sta direktna in indirektna metoda. Pri direktni metodi z endoskopsko preiskavo prebavil odvzamemo košček sluznice tankega črevesa in določimo aktivnost encima laktaze. Indirektnih metod pa je več:
1. dihalni test prisotnosti vodika v izdihanem zraku, 2. krvni test merjenja glukoze v krvi,
3. merjenje kislosti blata in 4. gensko testiranje (Šmid, 2012).
Največ laktoze se nahaja v svežem mleku. Fermentirani mlečni izdelki jo vsebujejo bistveno manj, saj jo razgradijo mlečnokislinske bakterije. Tudi siri vsebujejo manj laktoze, saj je večina ostane v sirotki. Sirotko se danes veliko uporablja za razne slaščice, omake, kreme in namaze, zato je težko ugotoviti, ali so prebavne težave posledica zaužitega mleka ali ne. Laktoza se nahaja tudi v drugih vrstah živil, za katere ne bi pomisli, da jo vsebuje, kot so npr. klobase, hrenovke, paštete, omake. Laktoza spada tudi med aditive in se tako nahaja še v številnih drugih izdelkih, kot so različna žita, predpripravljena hrana, suhomesnati izdelki, piškoti, mlečna čokolada, mleko v prahu in sirotka (Šmid, 2012).
Ob postavitvi diagnoze laktozne intolerance omejimo uživanje laktoze oziroma jo razdelimo v manjše količine. Ljudje z laktozno intoleranco običajno brez težav prebavijo približno 12 g laktoze. Če zaužijejo več kot 15 g laktoze, pa se že pojavijo simptomi. Ljudem, ki so intolerantni na laktozo, se priporoča uživanje jogurtov in drugih mlečnih izdelkov, ki vsebujejo žive
10
mlečnokislinske in bifidobakterije ter druge probiotične mikrobne kulture. Uživajo lahko tudi mleko brez laktoze (Šmid, 2012).
2.3.4 Sladkorna bolezen
Število ljudi s sladkorno boleznijo se je z 108 milijonov leta 1980 povečalo na 422 milijonov leta 2014. (World Health Organization, 2021). Število bolnikov s sladkorno boleznijo narašča tudi v Sloveniji, saj se je od leta 2010 do 2019 število oseb, ki prejemajo zdravilo za zniževanje krvnega sladkorja, povečalo za 25,9 % (Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.).
Sladkorna bolezen ali diabetes je presnovna motnja, za katero je značilna previsoka koncentracija glukoze v krvi, kar je posledica motene sekrecije inzulina, motenega delovanja inzulina ali obojega. Poznamo več vrst sladkorne bolezni: sladkorna bolezen tipa 1, sladkorna bolezen tipa 2 in gestacijski diabetes. Sladkorna bolezen tipa 1 je značilna za mlajše in je posledica propada beta celic trebušne slinavke. Sladkorna bolezen tipa 2 je značilna za odrasle.
Bolniki so največkrat debelejši, imajo povišan delež telesne maščobe in zmanjšano občutljivost na inzulin. Gestacijski diabetes ali nosečnostna sladkorna bolezen je motnja v toleranci na glukozo, ki se pojavi v nosečnosti. Običajno se po porodu raven glukoze v krvi normalizira (Pokorn, 2005). Pri sladkorni bolezni tipa 1 so simptomi hitro opazni, pri sladkorni bolezni tipa 2 pa lahkot traja tudi nekaj let in se običajno pojavijo šele, ko je sladkor zelo visok, več kot 10 mmol/L (Pokorn, 2005 in Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.).
Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1 poteka z inzulinom. Kako bomo zdravili sladkorno bolezen tipa 2 je odvisno od njenega kliničnega poteka in samega stanja ob odkritju. V primeru, da jo odkrijemo dovolj zgodaj in je delovanje beta celic trebušne slinavke dobro, lahko zadošča že samo prilagoditev prehrane, gibanja in telesne mase. Ker pa beta celice v vsakem primeru propadajo, je slej kot prej potrebno zdravljenje z zdravili. Ko zdravljenje z zdravili ne zadostuje več, je potrebno pričeti zdravljenje z inzulinom (Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.).
Inzulin je endokrini peptidni hormon, ki veže receptorje, vezane na plazemsko membrano v ciljnih celicah, da organizira integriran anabolični odziv na razpoložljivost hranil (Petersen in Shulman, 2018). Ko načrtujemo zdravljenje, katero vsebuje tudi dieto, moramo pri tem upoštevati starost bolnika, zaposlenost, študij, fizično aktivnost, prehranjevalne navade in socialni status. Dieta za sladkorne bolnike je dejansko zdrava prehrana in strmi k čim nižjemu glikemičnemu indeksu. Za sladkorne bolnike se predpiše tri glavne obroke (zajtrk, kosilo in večerja) in dva do tri dopolnilne obroke (dopoldanska malica, popoldanska malica in povečerek). Vsak obrok naj bi vseboval sadje in zelenjavo, žita in stročnice ter mleko in mesne izdelke. Za sladkornega bolnika je pomembno, da zaužije veliko počasi prebavljivega škroba (npr. testenine, cela zrna žit, stročnice) in malo hitro razpoložljive glukoze (Pokorn, 2005).
Pri oblikovanju diete za sladkorne bolnike moramo upoštevati energijske potrebe po hranilnih snoveh (Pokorn, 2005). Beljakovine naj predstavljajo 15–20 %, maščobe 20–35 % in ogljikovi hidrati 40–70 % energijskih potreb (Priporočila o prehrani in telesni dejavnosti pri sladkorni bolezni tipa 2, 2020). Zaužita prehrana v procesu presnove sprosti energijo, katero izražamo v kilokalorijah in sicer 1 g ogljikovih hidratov vsebuje 4 kcal, 1g beljakovin vsebuje 4 kcal, 1g maščob vsebuje 9 kcal in 1g alkohola vsebuje 7 kcal (»Načrtovanje hrane in obrokov«, b. d.).
11
Slika 2: Prehranski krožnik za sladkornega bolnika (»Načrtovanje hrane in obrokov«, b. d.) Zdravljenje sladkornega bolnika z inzulinom je precej bolj zapleteno od tistega, pri katerem so bolniki zgolj na dietni prehrani in na peroralnih preparatih. Jedilnik za sladkornega bolnika, ki se zdravi z inzulinom, je prilagojen odmerkom inzulina – časovno in kalorično. Za sestavljanje jedilnika se uporablja sistem enot (Pokorn, 2005).
Sladkorno bolezen imamo pod kontrolo takrat, kadar je vrednost krvnega sladkorja na tešče 6 mmol/L ali manj. Nekoliko slabša urejenost je, če je vrednost na tešče 7 mmol/L in po obroku 11 mmol/L ali več (Zveza društev Diabetikov Slovenije, b. d.).
Neprekinjena podkožna infuzija inzulina z inzulinsko črpalko je vedno bolj priljubljena možnost zdravljenja otrok in odraslih s sladkorno boleznijo tipa 1. Z raziskavami je bilo ugotovljeno, da z inzulinsko črpalko zmanjšamo tveganje za hudo hipoglikemijo v primerjavi z zdravljenjem z injekcijami. Cilj inzulinske črpalke je posnemati fiziološki profil bazalnega inzulina z nastavljeno hitrostjo bazalne infuzije za kritje različnih potreb ponoči in med obroki.
Inzulinske črpalke imajo tudi integrirane bolusne kalkulatorje, ki omogočajo izračun odmerka inzulina na podlagi štetja ogljikovih hidratov. Izračun ustreznih odmerkov inzulina zahteva, da uporabniki izvajajo pogoste preiskave glukoze v krvi (samoizmerjena glukoza v krvi) ob pravem času ali pa uporabljajo stalno spremljanje glukoze in natančne ocene sestave obrokov in vsebnosti ogljikovih hidratov. Inzulinske črpalke vključujejo zunanjo infuzijsko garnituro za dovajanje inzulina iz inzulinskega rezervoarja v ohišju črpalke v podkožje. V primeru okvare črpalke lahko pride do nepojasnjene hiperglikemije in diabetične ketoacidoze. V normalni fiziologiji se inzulin zelo hitro izloča iz β-celice kot odgovor na obrok ali v pričakovanju obroka (Evans idr., 2019).
12
Slika 3: Inzulinska črpalka (»Zdravljenje z inzulinsko črpalko«, b. d.) 2.3.5 Debelost
Debelost in prekomerna telesna masa sta glavna globalna problema številnih držav (Efzekhari idr., 2020). Debelost je kronična presnovna bolezen in predstavlja pomemben dejavnik tveganja pri nastanku civilizacijskih bolezni (Bilban, 2018 in Pokorn, 2005). Zanjo je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu (Bilban, 2018).
Ločimo dve obliki debelosti:
- hiperplastična (povečano število maščobnih celic, značilna za otroke);
- hipertofična (povečane maščobne celice, značilna za odrasle) (Biliban, 2018).
V primeru skrajne debelosti pride do povečanja števila maščobnih celic in povečane velikosti maščobnih celic (Bilban, 2018).
Svetovna razširjenost prekomerne telesne mase in debelosti se je od leta 1980 podvojila do te mere, da je skoraj tretjina svetovnega prebivalstva zdaj razvrščena kot prekomerno težka ali debela. Stopnje debelosti so se povečale v vseh obdobjih pri obeh spolih, ne glede na geografsko lego, narodnost ali socialno-ekonomski status (Chooi idr., 2019). V Sloveniji je bilo leta 2014, 64 % oseb s prekomerno telesno maso (leta 1990 pa 49,5 %) (Bilban, 2018). Število otrok in odraslih, ki so prekomerno težki in debeli, narašča. Od leta 1975 do 2016 se je število prekomerno težkih ali debelih otrok in mladostnikov (starih od 5 do 19 let) več kot štirikrat povečalo, s 4 % na 18 %. Leta 2016 je imelo več kot 1,9 milijarde odraslih prekomerno telesno maso, od tega je bilo več kot 650 milijonov debelih. Istega leta je bilo več kot 340 milijonov otrok in mladostnikov prekomerno težkih ali debelih (World Health Organization, 2020).
Naraščanje števila debelih ljudi lahko pripisujemo prekomernemu energijskemu vnosu, sedečemu načinu življenja in dedni dovzetnosti (Bilban, 2018). Torej, če je količina zaužite energije prevelika in preseže porabo, to pospeši nalaganje telesnega maščevja in pride do
13
debelosti (Pokorn, 2005). Z debelostjo se poveča tudi tveganje za nastanek sladkorne bolezni tipa 2, rakavih obolenj, povišanega krvnega tlaka ter bolezni srca in ožilja (Bilban, 2018).
Spanje omogoča psihološke procese, kot so aktivnost imunskega sistema, telesni metabolizem in hormonsko ravnovesje, čustveno in duševno zdravje in učenje. Številne študije so poudarile negativne učinke pomanjkanja spanja na duševno in fizično ravnovesje. S pomanjkanjem spanja bi se lahko spremenile kognitivne funkcije, kot so nadzor spomina in čustev ter uravnavanja lakote. Raziskave so pokazale, da lahko zmanjšano trajanje in/ali kakovost spanja vpliva na presnovo glukoze in spremembe prehranskih navad. Epidemiološke študije so pokazale, da je zmanjšanje trajanja in kakovost spanja povezano s povečano pogostostjo debelosti, diabetesom, boleznimi srca in ožilja in smrtnostjo. Eden prvih znakov povezave med zmanjšanim trajanjem spanja in povečano telesno maso izhaja iz ugotovitve, da je povečanje števila prekomerno težkih ali debelih oseb v industrijskih družbah spremljalo enako zmanjšanje povprečnega trajanja spanja za približno eno ali dve uri. Številne raziskave so pokazale, da pri otroci, starih od pet do devet let, ki spijo manj kot deset ur na noč, obstaja 1,5 do 2 krat večja nevarnost, da postanejo debeli v primerjavi s tistimi, ki spijo dovolj. Medtem ko odrasli, ki spijo manj kot šest ur na noč, tvegajo 50 % debelosti. Prekomerno uživanje hrane vodi do povečanega tveganja za debelost pri ljudeh s pomanjkanjem spanja in je povezano s spremembami hormonov odgovornih za nadzor lakote in apetita, zlasti leptina in grelina. Grelin je hormon, ki ga med postom proizvaja želodec in hipotalamusu pošilja signale, ki spodbujajo središča lakote, medtem ko leptin, ki ga proizvajajo adipociti, pošilja signale sitosti (Bonanno idr., 2019).
V zadnjih letih se povečuje število dokazov o tem, da ima stres, zlasti povečanje stresnega hormona kortizola, vlogo pri razvoju debelosti. A vsi posamezniki se na stres ne odzivajo enako. Kortizol povečuje apetit in daje prednost energijsko gosti hrani. V naši družbi povečanje števila debelih ljudi sovpada s povečanjem dejavnikov, ki povečujejo proizvodnjo kortizola, kot so kronični stres, uživanje hrane z visokim glikemičnim indeksom in zmanjšana količina spanja (Savasm idr., 2018).
Genetika ima pomembno vlogo pri nagnjenosti k debelosti in lahko prispeva do 70 % tveganja za bolezen. Odkritih je bilo več kot sto genov in variant genov, povezanih s prekomerno telesno maso. Vendar tveganje za genetsko debelost ne pomeni vedno dejanskega razvoja debelosti, kar kaže na zapletene interakcije med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi vplivi in posledičnimi epigenetskimi spremembami (Golden in Kessler, 2020).
Izguba telesne mase zahteva vzdrževanje stanja, v katerem je poraba energije večja od vnosa energije. To omogoča porabo shranjene maščobe kot vira energije. Zmanjšanje dnevnega vnosa energije za ustvarjanje energetskega primanjkljaja je mogoče doseči skozi različne prehranske spremembe. Te prehranske spremembe vključujejo zmanjšane porcije in vnos kalorij, izbira bolj hranilnih živil, izogibanje živilom z visoko energijsko vrednostjo, upoštevanje glikemičnega indeksa živil, pogostost obrokov, upoštevanje sestave makrohranil. Sladke pijače, pecivo z visoko vrednostjo maščob in sladkorja zamenjamo z živili, ki imajo nižji delež energije, a vsebujejo več mikrohranil, vode in prehranske vlaknine, saj le-te povečajo sitost in zmanjšajo energijsko gostoto hrane (Art idr., 2016).
14
Indeks telesne mase (ITM) se najpogosteje uporablja za razvrščanje debelosti (Farr idr., 2017).
ITM je opredeljen kot telesna masa v kilogramih, deljena s kvadratom višine v metrih (Britannica, The Editors of Encyclopaedia, b. d.). ITM ni popolno merilo, ker ne ocenjuje neposredno telesne maščobe. Mišice in kosti so gostejše od maščobe, zato ima športnik ali mišičast človek visok ITM, vendar nima preveč maščob. Zdravi razpon za odrasle je ITM med 18,5 in 24,9. Prekomerna teža je opredeljena kot indeks telesne mase od 25 do 29,9, debelost pa kot ITM 30 ali več. Te točke ITM pri odraslih so enake tako za ženske kot za moške, ne glede na njihovo starost. Za klinične in raziskovalne namene je debelost razdeljena na tri kategorije: razred I (30–34,9), razred II (35–39,9) in razred III (več kot 40) (»Why Use BMI?«, b. d.)
15 3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Ugotavljala sem, kakšno je poznavanje dietne prehrane med osnovnošolskimi otroci. V raziskavi, ki je bila izvedena v šolskem letu 2012/2013, so ugotovili, da je v Sloveniji približno 12 otrok na zavod, ki ima bolezen, pri kateri je potrebna dieta (Poličnik, 2015). A to število v vzgojno-izobraževalnih zavodih narašča (Nacionalni strokovni posvet o šolski prehrani, 2019).
Po pregledu učnih načrtov v slovenskih osnovnih šolah in v tujini sem zaznala vsebine, kjer učenci spoznavajo različne bolezni, pri katerih je potrebna dieta ter njihovo preprečevanje in obvladovanje, a med njimi niso zastopane tiste, katere so v zadnjih letih v porastu in predstavljajo resen problem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Vključevanje teh vsebin v predmetnik osnovne šole bi pripomoglo k boljšemu ozaveščanju o preprečevanju reakcij na hrano in ukrepanjem v primeru reakcije. Znanje učencev o različnih boleznih, pri katerih je potrebna dieta, je pomembno, predvsem z vidika zavedanja o sami problematiki, ker se tudi učenci srečujejo s sošolci, ki se prehranjujejo po principih različnih diet. Pomembno je, da se učenci zavedajo posledic v primeru neupoštevanja diet za učence s predpisanimi dietami oziroma vnosu morebitnih alergenov v šolski prostor. Znanje o boleznih, pri katerih je potrebna dietna prehrana, in njihovim preprečevanjem, obvladovanjem ter zdravljenjem bi pripomoglo, da bi znali učenci ustrezno pomagati sošolcu, prijatelju ali znancu, ki ima bolezen, pri kateri je potrebna dieta.
3.1.1 Cilji raziskave Cilji raziskave so:
1. Ugotoviti, katere vsebine v predmetniku osnovne šole obravnavajo dietno prehrano.
2. Ugotoviti, kakšno je znanje učencev o medicinsko indiciranih dietah.
3. Ugotoviti, kakšno je poznavanje diet glede na spol učencev.
4. Ugotoviti, kako dobro učenci poznajo oskrbo ob težavah pri medicinsko indiciranih dietah.
5. Ugotoviti, katere vsebine, ki so povezane z medicinsko indiciranimi dietami, bi bilo potrebno vpeljevati v pouk.
3.1.2 Raziskovalna vprašanja
Oblikovala sem naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Raziskovalno vprašanje: Katere vsebine v predmetniku osnovne šole obravnavajo dietno prehrano?
2. Raziskovalno vprašanje: Kakšno je znanje učencev o medicinsko indiciranih dietah?
3. Raziskovalno vprašanje: Kakšno je poznavanje diet glede na spol učencev?
4. Raziskovalno vprašanje: Kako dobro učenci poznajo oskrbo ob težavah pri medicinsko indiciranih dietah?
5. Raziskovalno vprašanje: Katere vsebine, ki so povezane z medicinsko indiciranimi dietami, bi bilo potrebno vpeljati v pouk?
16 3.2 Metoda raziskovanja
V raziskavi sem uporabila deskriptivno metodo raziskovanja, kot raziskovalni pristop pa kvantitativno metodo. Uporabljeni so podatki, ki sem jih pridobila z anketiranjem učencev od šestega do devetega razreda v slovenskih osnovnih šolah.
3.3 Vzorec
V raziskavi sem uporabila neslučajnostno metodo vzorčenja. V raziskavo je bilo vključenih 216 učencev šestega, sedmega, osmega in devetega razreda osnovne šole (Graf 1). Od tega je bilo 97 učencev (45 %) in 119 učenk (55 %). Iz šestega razreda je bilo 63 učencev (29 %), iz sedmega razreda 60 učencev (28 %), iz osmega razreda 57 učencev (26 %) in iz devetega razreda 36 učencev (27 %) (Graf 2).
Graf 1: Demografska struktura vzorca glede na spol anketirancev
Graf 2: Demografska struktura vzorca glede na razred, ki ga obiskujejo učenci 45%
55%
Moški Ženske
35%
33%
31%
1%
6. razred 7. razred 8. razred 9. razred
17 3.4 Opis postopka zbiranja podatkov
Poznavanje dietne prehrane pri osnovnošolcih sem ugotavljala s spletnim vprašalnikom in preizkusom znanja, ki so ga izpolnjevali učenci od šestega do devetega razreda. Vprašalnik in preizkus znanja sta vsebovala vprašanja, ki so se nanašala na poznavanje in odnos do dietne prehrane ter na ustrezno ukrepanje pri boleznih, pri katerih je potrebna dieta. Pred posredovanjem povezave razrednikom učencev, sem opravila pilotno raziskavo z 11 učenci v razredu. S tem sem preverila ustreznost in razumevanje vprašanj, ki so bila vključena v vprašalnik in preizkus znanja. Vprašalnik in preizkus znanja sta bila anonimna in oblikovana v programu 1KA. Povezava do spletnega vprašalnika je bila poslana preko elektronske pošte razrednikom učencev od šestega do devetega razreda, kateri so povezavo posredovali naprej svojim učencem. Podatke sem zbirala 49 dni. Opisan način zbiranja podatkov sem uporabila zaradi epidemioloških razmer v Sloveniji, katere so se spreminjale, saj je pouk nekaj časa potekal na daljavo, nekaj časa v razredu. Prav tako so pri pouku v razredu še vedno bili nekateri razredi v karanteni.
3.5 Postopek obdelave podatkov
Pridobljene podatke sem vnesla v program Microsoft Excel, kjer sem jih uredila. Urejene podatke sem prenesla v program SPSS (Statistical Package fort the Social Sciences), kjer sem opravila statistično analizo. Uporabila sem metodo inferenčne statistike, s pomočjo katerih sem računala statistično pomembne razlike v poznavanju in ustreznim ukrepanjem v primeru pojava bolezni ali alergij v povezavi s prehrano med učenci od 6. do 9. razreda. Vse dobljene podatke sem prikazala v tabelah in grafih.
18 4 REZULTATI
V preizkusu znanja so bila zastopana vprašanja, ki so se nanašala na znanje učencev o alergijah na hrano in boleznih v povezavi s prehrano ter, ali bi znali ustrezno ukrepati oziroma pomagati osebi, pri kateri bi prišlo do alergijske reakcije na hrano. Zanimalo me je tudi, koliko izmed anketiranih učencev ima alergijo ali bolezen v povezavi s hrano ter koliko učencev pozna osebo, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s hrano. Rezultati tega so prikazani v nadaljevanju.
Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da ima anketiranih 10,6 % alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano, od tega jo ima 9,3 % fantov in 11,8 % deklet (Tabela 1). 54,8 % vprašanih pozna osebo, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano, od tega jo pozna 38,1 % fantov in 52,1
% deklet (Tabela 1).
Ugotavljala sem tudi, če se pojavljajo razlike med dvema skupina učencem glede na razred.
Prvo skupino učencev predstavljajo učenci šestega in sedmega razreda, drugo skupino pa učenci osmega in devetega razreda. Ugotovila sem, da je več učencev (48,4 %) iz sedmega in osmega razreda, ki poznajo osebo z alergijo ali boleznijo v povezavi s prehrano, kot pa učencev iz šestega in sedmega razreda (43,9 %) (Tabela 2).
Tabela 1: Razširjenost alergij ali bolezni v povezavi s prehrano glede na spol anketirancev
Vprašanje Odgovor
Spol
Skupaj
χ2 g α Moški Ženske
f f % f f % f f % Vprašanje 3: Ali
imaš kakšno alergijo ali bolezen v povezavi
s prehrano?
Da 9 9,3 14 11,8 23 10,6
0,347 1 0,556 Ne 88 90,7 105 88,2 193 89,4
Vprašanje 4: Ali poznaš koga, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano?
Da 37 38,1 62 52,1 99 45,8
4,193 1 0,041 Ne 60 61,9 57 47,9 117 54,2
Med dekleti in fanti se ne pojavljajo statistično pomembne razlike glede tega, ali imajo alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano (ničelno hipotezo obdržimo). Vrednost HI-kvadrat preizkusa ni statistično pomembna (χ2 = 0,347, g = 1, α = 0,556). Podatkov ne moremo posplošiti na osnovno množico. Za vzorec pa lahko ugotovimo, da ima več deklet (11,8 %) alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano kot fantov (9,3 %).
Med dekleti in fanti se pojavljajo statistično pomembne razlike glede tega, ali poznajo koga, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano (ničelno hipotezo zavrnemo). Vrednost HI- kvadrat preizkusa je statistično pomembna (χ2 = 4,193, g = 1, α = 0,041). Podatke posplošimo in s tveganjem 4,1 % trdimo, da bi tudi v osnovni množici več fantov (61,9 %) kot deklet (47,9
%) poznalo osebo, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano.
19
Tabela 2: Razširjenost alergij ali bolezni v povezavi s prehrano glede na razred, ki ga obiskujejo učenci
Vprašanje Odgovor
Skupina
Skupaj
χ2 g α
1 2
f f % f f % f f % Vprašanje 3: Ali
imaš kakšno alergijo ali bolezen v povezavi
s prehrano?
Da 13 10,6 10 10,8 23 10,6
0,002 1 0,965 Ne 110 89,4 83 89,2 193 89,4
Vprašanje 4: Ali poznaš koga, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano?
Da 54 43,9 45 48,4 99 45,8
0,429 1 0,512 Ne 69 56,1 48 51,6 117 54,2
Legenda: *Skupina 1 – učenci iz šestega in sedmega razreda; Skupina 2 – učenci iz osmega in devetega razreda.
Med prvo (šesti in sedmi razred) in drugo (osmi in deveti razred) skupino se ne pojavljajo statistično pomembne razlike glede tega, ali imajo alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano.
Ničelno hipotezo obdržimo. Vrednost HI-kvadrat preizkusa ni statistično pomembna (χ2 = 0,002, g = 1, α = 0,965). Podatkov ne moremo posplošiti na osnovno množico. Za vzorec pa lahko ugotovimo, da ima več učencev iz druge skupine (10,8 %) alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano, kot učenci iz prve skupine (10,6 %).
Med prvo (šesti in sedmi razred) in drugo (osmi in deveti razred) skupino se ne pojavljajo statistično pomembne razlike glede tega, ali poznajo osebo, ki ima alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano. Vrednost HI-kvadrat preizkusa ni statistično pomembna (χ2 = 0,429, g = 1, α = 0,512). Ničelno hipotezo obdržimo. Podatkov ne moremo posplošiti na osnovno množico.
Za vzorec pa lahko ugotovimo, da učenci prve skupine (56,1 %) pozna več oseb, ki imajo alergijo ali bolezen v povezavi s prehrano kot učenci iz druge skupine (51,6 %).
V nadaljevanju so predstavljeni rezultati navedenih tematskih področij:
- analiza učnih načrtov za osnovno šolo,
- poznavanje dietne prehrane med osnovnošolci, - oskrba ob težavah pri medicinsko indiciranih dietah.
20
4.1 Analiza učnih načrtov za osnovo šolo glede vsebin povezanih z dietno prehrano Eden izmed ciljev magistrskega dela je bil preveriti, katere vsebine v predmetniku osnovne šole obravnavajo dietno prehrano. Analizirala sem učne načrte za osnovnošolske predmete, pri katerih se pojavljajo vsebine, ki so povezane z boleznimi v povezavi s prehrano in zdravim načinom življenja. Te vsebine se pojavljajo pri naslednjih predmetih: spoznavanje okolja, naravoslovje in tehnika, gospodinjstvo in biologija. Iz tega lahko sklepamo, da se učenci tekom celotnega osnovnošolskega izobraževanja srečujejo z vsebinami, ki so povezane s prehrano in boleznimi.
Ugotovila sem, da se učenci že z začetkom šolanja srečajo z vsebinami, ki so povezane s prehrano. V prvih treh razredih pri predmetu spoznavanje okolja spoznajo pomen uravnotežene in pestre prehrane, gibanja, počitka in higiene. Učenci se naučijo, da nekatere bolezni povzročajo majhna bitja ter da poznamo bolezni, za katerimi ljudje zbolimo le enkrat in da lahko mnoge bolezni preprečimo z zaščitnim cepljenjem (Program osnovna šola spoznavanje okolja. Učni načrt, 2011). V četrtem razredu pri predmetu naravoslovje in tehnika znajo opisati pomen hrane in razložiti, kaj se dogaja s hrano v človeškem telesu. V petem razredu morajo učenci razložiti pomen raznovrstne in uravnotežene prehrane za našo rast, razvoj in zdravje.
Prav tako morajo znati pojasniti vzroke in posledice za podhranjenost in prehranjenost ljudi (Program osnovna šola naravoslovje in tehnika. Učni načrt, 2011). Pri gospodinjstvu v šestem razredu spoznajo priporočila zdrave prehrane in znake zastrupitve s hrano in ukrepanjem v teh primerih (Program osnovna šola gospodinjstvo. Učni načrt, 2011). Pri biologiji se učenci v osmem razredu naučijo, da je bolezen motnja v delovanju in zgradbi organizma ter da so nekatere bolezni posledica notranjih okvar, poškodb ali okužb. Spoznajo delovanje prebavnega sistema človeka, pri čemer se naučijo, da prebavni sistem omogoča pretvorbo velikih molekul iz hrane v manjše molekule. Te manjše molekule lahko posamezne telesne celice uporabijo za pridobivanje energije (Program osnovna šola biologija. Učni načrt, 2011).
S pregledom učbenikov za spoznavanje okolja, naravoslovje, gospodinjstvo in biologijo sem dobila boljši vpogled v vsebine, ki jih učenci obravnavajo tekom osnovnošolskega izobraževanja. Bolezni v povezavi s prehrano so omenjene, ampak niso omenjene tiste, ki so v porastu, kot so npr. celiakija, laktozna intoleranca in alergije na hrano. Bolezni, ki jih spoznajo so: prehlad, gripa, norice, angina, rdečke, pljučnica, sladkorna bolezen, karies, diareja, prekomerna telesna masa, debelost, hepatitis, zastrupitev s hrano, anoreksija, bulimija, kompulzivno prenajedanje, multipla skleroza, epilepsija, parkinsonova bolezen in alzheimerjeva bolezen.
4.2 Poznavanje dietne prehrane med osnovnošolci
Eden od ciljev je bil preveriti znanje učencev o poznavanju dietne prehrane v primeru alergije ali bolezni v povezavi s prehrano. Za uresničitev tega cilja je bilo oblikovanih dvanajst vprašanj (Priloga 1). Zanimale so me razlike med fanti in dekleti glede njihovega znanja o tem, kaj je alergija, kaj je alergen, kako so alergeni označeni na embalažah živil in ali so alergeni zapisani tudi na šolskih jedilnikih. V nadaljevanju so predstavljeni rezultati z grafi in frekvenčnimi tabelami glede na spol in skupino učencev. Prvo skupino učencev predstavljajo učenci šestega in sedmega razreda, drugo skupino pa učenci osmega in devetega razreda osnovne šole.
21
Rezultati kažejo, da več kot polovica učencev (69,0 %) ve, kaj je alergija. Od tega je več deklet (74,8 %) kot fantov (61,9 %), ki vedo, da je alergija preobčutljiv odziv organizma na določene snovi iz živil, okolja in stvari (Tabela 1). Prav tako več kot polovica učencev (62,0 %) ve, kaj je alergen (Tabela 2), torej snov, ki sproži alergijsko reakcijo v telesu. Manj kot polovica učencev (35,2 %) ve, da so alergeni na embalažah živil označeni s poudarjenim zapisom (Tabela 3). Več kot četrtina (28,2 %) učencev meni, da alergene označujemo z veliko tiskano črko E in pripadajočim trimestnim številom (Tabela 3), kar pa je napačno. Več kot tri četrtine učencev (76,9 %) ve, da so alergeni označeni tudi na šolskih jedilnikih (Tabela 4).
Z raziskavo sem ugotavljala tudi razlike med dvema skupinama učencev. Prvo skupino predstavljajo učenci šestega in sedmega razreda osnovne šole, drugo skupino pa učenci osmega in devetega razreda osnovne šole. Ugotovila sem, da ni statistično pomembnih razlik med obema skupinama učencev. Vseeno pa lahko ugotovimo, da je več učencev osmega in devetega razreda (76,3 %), ki vedo, kaj je alergija, kot učenci šestega in sedmega razreda (63,4 %) (Tabela 7). Podoben trend zasledimo tudi pri odgovarjanju na vprašanje 5, kjer več učencev iz osmega in devetega razreda (68,8 %) ve, kaj je alergen, kot učenci iz šestega in sedmega razreda (56,9 %) (Tabela 8). Kako so označeni alergeni na embalažah živil, ve več učencev iz osmega in devetega razreda (39,8 %) kot učenci iz šestega in sedmega razreda (31,7 %). Več učencev je v šestem in sedmem razredu (33,3 %), ki napačno meni, da so alergeni označeni na embalaži živil z veliko tiskano črko E in pripadajočo trimestno številko (Tabela 9). Za označbo alergenov na šolskih jedilnikih ve več kot tri četrtine učencev iz šestega in sedmega razreda (78,9 %) in skoraj tri četrtine učencev iz osmega in devetega razreda (74,2 %). Četrtina učencev (25,8 %) iz osmega in devetega razreda pa ne ve, ali so alergeni označeni na šolskih jedilnikih (Tabela 10).
Tabela 3: Poznavanje pomena besede alergija glede na spol anketirancev
Vprašanje Odgovor
Spol
Skupaj
2Î g α
Moški Ženske
f f % f f % f f %
Vprašanje 5: Kaj je alergija?
Dedna bolezen. 1 1,0 1 0,8 2 0,9
12,908 3 0,005 Odziv imunskega
sistema, ki telesu ni škodljiv.
13 13,4 21 17,6 34 15,7 Preobčutljiv odziv
organizma na določene snovi iz
živil, okolja in stvari.
60 61,9 89 74,8 149 69,0
Ne vem. 23 23,7 8 6,7 31 14,4
Med fanti in dekleti se pojavljajo statistično pomembne razlike o poznavanju pomena besede alergija (ničelno hipotezo zavrnemo). Vrednost 2Î preizkusa je statistično pomembna (2Î = 12,908; g = 3; α = 0,005). Podatke lahko posplošimo na osnovno množico in s tveganjem 0,5
22
% trdimo, da bi tudi v osnovni množici več deklet (74,8 %) poznalo pomen besede alergija kot fantov (61,9 %). Skoraj četrtina fantov (23,7 %) se je opredelila, da ne ve, kaj je alergija.
Tabela 4: Poznavanje pomena besede alergen glede na spol anketirancev
Vprašanje Odgovor
Spol
Skupaj
χ2 g α Moški Ženske
f f% f f% f f%
Vprašanje 6: Kaj je alergen?
Snov, ki sproži alergijsko reakcijo
v telesu.
54 55,7 80 67,2 134 62,0
7,325 3 0,062 Snov, ki ne sproži
alergijske reakcije v telesu.
11 11,3 4 3,4 15 6,9 Nekaj v zvezi s
prehrano. 9 9,3 14 11,8 23 10,6 Ne vem. 23 23,7 21 17,6 44 20,4
Med fanti in dekleti se ne pojavljajo statistično pomembne razlike glede tega, ali poznajo pomen besede alergen (ničelno hipotezo obdržimo). Vrednost HI-kvadrat preizkusa ni statistično pomembna (χ2 = 7,325; g = 3; α = 0,062). Podatkov ne moremo posplošiti na osnovno množico.
Za vzorec pa lahko ugotovimo, da je več deklet (67,2 %), ki poznajo pomen besede alergen kot fantov (55,7 %).
Tabela 5: Poznavanje oznake alergenov na embalaži živil glede na spol anketirancev
Vprašanje Odgovor
Spol
Skupaj
χ2 g α Moški Ženske
f f % f f % f f %
Vprašanje 7: Kako so alergeni označeni
na embalažah
živil?
V poševnem
tisku. 13 13,4 8 6,7 21 9,7
15,243 4 0,004 So podčrtani. 15 15,5 27 22,7 42 19,4
Zapisani so
poudarjeno. 40 41,2 36 30,3 76 35,2 S črko E in
trimestno številko. 18 18,6 43 36,1 61 28,2 Niso označeni. 11 11,3 5 4,2 16 7,4
Med dekleti in fanti se ne pojavljajo statistično pomembne razlike glede znanja o oznaki alergenov na embalažah živil (ničelno hipotezo zavrnemo). Vrednost HI-kvadrat preizkusa je statistično pomembna (χ2 = 15,243; g = 4; α = 0,004). Podatke posplošimo na osnovno množico in s tveganjem 0,4 % trdimo, da bi tudi v osnovni množici bilo več fantov (41,2 %) kot deklet (30,3 %), ki bi vedeli, kako so označeni alergeni na embalažah živil.
