UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tamina Ogrin
Kriminalizacija protestov v Sloveniji:
od »vseslovenskih vstaj« 2012/13 do protestov v času pandemije covida-19
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Tamina Ogrin
Mentorica: doc. dr. Simona Zavratnik
Kriminalizacija protestov v Sloveniji:
od »vseslovenskih vstaj« 2012/13 do protestov v času pandemije covida-19
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala Moji mentorici, družini in prijateljem za potrpežljivost in neomajno podporo.
Kriminalizacija protestov v Sloveniji: od »vseslovenskih vstaj« 2012/13 do protestov v času pandemije covida-19
Namen diplomskega dela je iz sociološke perspektive analizirati problematiko kriminalizacije protestov v Sloveniji in represijo nad protestniki. Zanima me, ali so bile kršene oziroma na kakšen način so bile kršene temeljne pravice, zlasti pravica do svobodnega izražanja in pravica do zbiranja. Pri tem se sprašujem, ali je kršenje le-teh povečalo nadzor nad državljani, ali se je naša država s krepitvijo policijske prisotnosti spreminjala v policijsko državo in kaj to pomeni za demokracijo v družbi. Prav tako me zanima katere vzporednice lahko odkrijemo s primerjavo
‘vseslovenskih vstaj’ leta 2012 in 2013 ter protesti v času pandemije Covid-19 leta 2020 in 2021. Intervjuje sem v empiričnem delu naloge opravila z desetimi posamezniki, ki so bili priča represiji na primeru protestniških vstaj v letih 2012/2013 in 2020/2021.
Ključne besede: protest, kriminalizacija, represija, nadzor, policijska država, demokracija
Criminalization of protests in Slovenia: from "all-Slovenian uprisings" to protests during the Covid-19 pandemic
The purpose of the thesis is to analyse the problem of criminalization of protests in Slovenia from a sociological perspective, with an emphasis on the protests that took place in 2012 and 2013 in Slovenia and the repression that the then-government exercised over the protesters. I wonder if and in what way fundamental rights were violated, in particular the right to freedom of expression and the right to assembly. In doing so, I question whether violating them has increased control over citizens and whether our country is - by strengthening police presence - gradually becoming a police state. I am also interested in what parallels I can discover by comparing ‘all-Slovenian uprisings’ in 2012 and 2013 and the protests in the time of Covid-19 pandemic in 2020 and 2021. In the empirical part of my thesis, I interviewed ten individuals who witnessed the repression in the case of protest in 2012/2013 and 2020/2021.
Key words: protest, criminalisation, repression, control, police state, democracy
5 Kazalo
1 Uvod ... 6
2 Pomen protesta in naloga policije ... 8
2.1 Pomen in vloga policijskega nadzora pri protestu ... 10
2.2 Policijsko nadzorovanje protestov ... 11
2.3 Nezaupanje policiji ... 13
3 Protesti v Sloveniji ... 15
3.1 Vseslovenske vstaje ... 15
3.2 Kriminalizacija vseslovenskih vstaj ... 16
3.3 Protivladni protesti v času covida-19 ... 18
3.4 Kriminalizacija protivladnih protestov ... 20
3.5 Vzporednice protestov ... 22
4 O policijski državi ... 24
5 Nadzor ... 26
6 Analiza ... 29
7 Sklep ... 33
8 Viri ... 34
Priloga A: Intervju 1 ... 38
Priloga B: Intervju 2 ... 40
Priloga C: Intervju 3 ... 42
Priloga Č: Intervju 4 ... 44
Priloga D: Intervju 5 ... 47
Priloga E: Intervju 6 ... 49
Priloga F: Intervju 7 ... 51
Priloga G: Intervju 8 ... 54
Priloga H: Intervju 9 ... 56
Priloga I: Intervju 10 ... 58
6 1 Uvod
Po vseslovenskih vstajah iz leta 2012 in 2013 so se številni avtorji spraševali o pojmu kriminalizacije na primeru protesta in drsenju države v policijsko oziroma pol policijsko državo (Zavratnik in Šori, 2016). Po skoraj desetletju se je vprašanje o demokratičnosti naše države zopet odprlo, ko so zaradi neutemeljenih in neustavnih ukrepih nove vlade, ulice prestolnice in drugih slovenskih večjih mest zopet preplavili razočarani državljani. Na (primarno) mirnih protestih v obeh obdobjih so bili zbrani ljudje, ki so izvajali svoji temeljni pravici do zbiranja in svobode govora in bili nekateri zaradi tega s strani policije kaznovani.
Policija je v mnogih primerih uporabila prekomerno silo in s tem spodbijala svoj lasten položaj in temeljno nalogo varovanja državljanov. Kot navajata della Portia in Reiter na slog policijskega delovanja vpliva zlasti politični sistem. Na primer, policija, ki zatira veliko protestnih skupin in prepoveduje širok spekter protestnih dejavnosti ter intervenira z visoko stopnjo sile, uporablja razpršen, represiven in ˝brutalen˝ protestni policijski slog (della Portia in Reiter, 1998).
V diplomskem delu bom opisala dve ˝eri˝ protestov v Sloveniji in sicer vstaje v obdobju od leta 2012 do 2013 ter proteste v času covida-19 oziroma protivladne proteste, ki so se začeli leta 2020 in še vedno trajajo. V obeh primerih so državljani preplavili ulice večjih slovenskih mest, da bi izkazali nezadovoljstvo nad vladajočimi. Pri iskanju vzporednic je bila največja podobnost vidna pri samem odzivu vlade nad protesti; pri obeh primerih je bila takrat na oblasti desna vlada. Odzvali so se z represijo in žaljivo retoriko. Kot je opazovala že della Portia s kolegi, ima levica na splošno bolj toleranten odnos do protestniških gibanj kot desnica (della Portia in Reiter, 1998).
V nadaljevanju naloge se sprašujem ali se je s kršenjem temeljnih človekovih pravic (na primeru protesta) povečal nadzor nad državljani in ali se je naša država s krepitvijo policijske prisotnosti spreminjala v policijsko državo. Termin policijska država se je razvil že v 18. stoletju in označuje državo, natančneje stanje v državi, pri katerem vladne institucije izvajajo skrajno raven nadzora nad civilno družbo in temeljnimi človekovimi svoboščinami (Chapman, 1968).
7
V empiričnem delu bom analizirala intervjuje udeležencev protestov, ki so bili med miroljubnim protestiranjem priča represivnim akcijam in kaznovanju s strani policije, nekateri izmed njih so jih občutili tudi na lastni koži.
Teza moje naloge je slednja: Kriminalizacija protestov in večanje nadzora družbe pomeni kršenje temeljnih pravic in svoboščin posameznika.
Tezo bom poskušala podkrepiti in utemeljiti s pomočjo obstoječe znanstvene literature in preko rezultatov, pridobljenih na lastni kvalitativni raziskavi.
8 2 Pomen protesta in naloga policije
Družbena gibanja lahko označimo kot ključno značilnost sodobnega političnega življenja. Ne pomenijo pa le političnih sprememb, temveč vplivajo tudi na oblikovanje naše identitete oziroma identitete državljana. Le-ta postane osnova za družbene akcije in s tem spremembe.
Tilly v delu Social Movements poudarja, da družbena gibanja kreirajo tri stvari. Kot prvo razvijajo javne kampanje, skozi organizacijo podajo kolektivne zahtevke za ciljno občinstvo.
Drugič združujejo celotne repertoarje političnih akcij, od javnih sestankov do demonstracij, peticij in ustanavljanja posebnih združenj. In nazadnje se širši javnosti predstavijo kot dobri ljudje z vrednimi cilji (Tilly, 2004). Družbena gibanja se ne omejujejo le na zahteve po spremembi posameznih politik, temveč nasploh izzivajo moč države, predvsem tako, da izvajajo pritisk prek protestov (della Porta 2013, str. 152).
Protest ali demonstracijo lahko definiramo kot množično javno zavzemanje za kakšno idejo, zadevo, za kakšnega človeka, družbeno ureditev, politiko in podobno, kakor tudi množično javno oporekanje le-tem in podobnim zadevam (Leksikon Cankarjeve založbe za družboslovje, 1979). Kot navaja Zvonarević gre za obliko političnega življenja ˝izven parlamentarnega boja˝
in presega običajne stopnje politične participacije (Zvonarević, 1978).
Poleg tega so protesti eden od temeljev liberalne demokracije in predstavljajo svobodo in pravico, ki jo ima državljan, da uporabi ˝svoj glas˝ in da je ta slišan in enakovreden kot vsi drugi glasovi sodržavljanov. To je navsezadnje ideja liberalne demokracije. Je politični sistem, ki temelji na predpostavki, da je moč v rokah ljudstva (Mansley, 2013).
9
Pojem protesta krojita dve osnovni človekovi pravici, ki sta zapisani v Ustavi Republike Slovenije. Govorimo torej o pravici do zbiranja in pravici do svobodnega govora. Pravico do svobodnega govora oziroma izražanja zapisuje 39. člen1:
- Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
- Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Pravica do zbiranja in združevanja pa se nahaja v 42. členu2, kjer je navedeno slednje:
- Zagotovljena je pravica do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj.
- Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
- Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni.
- Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
1 Ustava Republike Slovenije, 1991 in dop. 2006, 39. člen
2 Ustava Republike Slovenije, 1991 in dop. 2006, 42. člen
10
2.1 Pomen in vloga policijskega nadzora pri protestu
V nadaljevanju nas zanima kakšen pomen oziroma vlogo ima policijski nadzor na primeru demonstracije. Tako pri t.i. vseslovenskih vstajah kot pri protestih v času covida-19 je namreč prišlo do uporabe policijskega nasilja na protestih, ki so natančneje opisane v nadaljevanju.
Zanima nas ali so bile te nasilne akcije upravičene.
Zakon o javnem zbiranju ali ZJZ3, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, jasno določa, da je v primeru javnega shoda organiziranega v skladu z določbami ZJZ, policija dolžna zagotoviti, da shod ne bo moten ali oviran. 28. člennavaja, da je dolžnost policije občasno nadziranje poteka shodov in prireditev. V primerih, ko gre za sprevode, demonstracije in neorganizirane shode, policija po uradni dolžnosti vzdržuje javni red (ZJZ, 2011).
Nunič navaja, da gre pri ustavni ali zakonski omejitvi pravice do svobodnega zbiranja in združevanja za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote. Policija lahko uporabi silo za vzpostavitev javnega reda zgolj takrat, ko obstajajo razlogi za to in na ukaz (Nunič, 2011).
Policija in drugi pristojni organi lahko vodijo prekrškovne postopke proti udeležencem javnih shodov na treh pravnih podlagah, ki so:
– 4. alineja 1. odstavka 39. člena Zakona o javnih zbiranjih zoper posameznika, ki poziva udeležence shoda oziroma prireditve, ki je razpuščena, naj se ne razidejo (razpon globe od 150 do 300 EUR);
– Zakon o varstvu javnega reda in miru iz razlogov nasilnega in drznega vedenja, nedostojnega vedenja, povzročanja hrupa, pisanja po objektih, vandalizma;
– 39. člen v povezavi s 57. členom Zakona o nalezljivih boleznih v povezavi z Odlokom o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v Republiki Sloveniji, saj na dan nastanka tega dokumenta še vedno velja prepoved zbiranja nad določenim številom ljudi (razpon globe od 400 do 4.000 EUR).
3 Zakon o javnem zbiranju- ZJZ, 2002, 28.člen
11
Slednji je veljal le na protivladnih demonstracijah izvedenih v letih 2020 in 2021, ko je bilo omejeno gibanje in zbiranje nedovoljeno zaradi poskusa zaustavitve širjenja virusa covid-19 (Zakonjšek, 2020).
2.2 Policijsko nadzorovanje protestov
Pomen in sama vloga policije oziroma policijskega dela na primeru javnih demonstracij je torej jasno zapisana v uradnem listu. V prvi vrsti je temeljna dolžnost policije, kot navaja zakon, varovanje življenja, kar pomeni, da je njena primarna naloga, da varuje in brani državljane, ne glede na vladajočo oblast. Kot bomo videli v nadaljevanju je policija na obeh opisanih protestniških vstajah v Sloveniji uporabila neprimerno silo in s tem zlorabljala svoj položaj. Pri tem menimo, da je državljane s svojimi dejanji dehumanizirala in s tem pokazala, da njena primarna naloga v tem primeru očitno ni varovanje, temveč represija in nespoštovanje tako ljudstva kot samega zakona in predpisane naloge.
Kot navajata della Portia in Reiter je eden od specifičnih vidikov odziva države na politično nestrinjanje prav policijski nadzor nad protesti, katerega definiramo kot policijsko ˝ravnanje˝ s protestnimi dogodki; bolj nevtralen opis tega, kar protestniki običajno imenjujejo ˝represija˝, država pa kot ˝zakon in red˝ (della Portia in Reiter, 1993). Avtorja v delu opisujeta več t.i.
slogov policijskega delovanja. Nanje zlasti vpliva politični sistem. Na primer, policija, ki zatira veliko protestnih skupin in prepoveduje širok spekter protestnih dejavnosti ter intervenira z visoko stopnjo sile, uporablja razpršen, represiven in ˝brutalen˝ protestni policijski slog.
Ko govorimo o t.i. policijski kulturi ne smemo pozabiti, da tradicije niso vpletene le v zakone, temveč tudi v politično kulturo. Zdi se, da je policijsko delo na protestih še posebej občutljivo na kulturno razumevanje državljanskih pravic in policijske moči. ˝Ukoreninjenost˝
demokratične kulture ima na videz zelo pomembne posledice na reakcije elit na t.i. izzivalce, in obratno. Lipset4 opisuje, da splošne delovne izkušnje policistov povečujejo možnost, da se bodo kakršnekoli avtoritarne lastnosti, ki jih prinesejo iz svojega socialnega okolja, povečale in ne zmanjšale. Na splošno policijsko delo od policistov zahteva, da so do ljudi sumničavi in da od njih pričakujejo konvencionalno obnašanje in trdoživost. Policisti se po navadi počutijo
4 Lipset, Seymour Martin. 1971. "Why Cops Hate Liberals—and Vice Versa." In The Police Rebellion: A Quest for Blue Power, edited by William J. Bopp, 23-39. Springfield, III: Charles C. Thomas.
12
obkroženi s sovražnim okoljem, ki lahko, zlasti v kombinaciji z nekaterimi organizacijskimi značilnostmi, kot je militarizacija, vodi do izolacije od družbe in agresivnih občutkov do tistih, ki jih dojemajo kot ˝raznolike˝ (Lipset, 1971, str. 29., v della Portia in Reiter, 1998, str. 14).
Velik problem je neznanje oziroma neizobraženost policistov glede motivov protestnikov oziroma pomena demonstracije. Raziskave Willemsa5 in kolegov kažejo, da policisti presenetljivo slabo poznajo motive protestnikov. Njihov pogled na protestnike je kompleksen, ker so ˝mirni protestniki˝ postavljeni v opozicijo s ˝huligani˝. Težava, ki se je pojavljala tudi na primeru opisanih demonstracij v Sloveniji, je izenačevanje mirnih protestnikov s huligani.
Mirni demonstranti imajo po navedbah policije pragmatičen interes in jasen cilj, za katerega se angažirajo z veliko vpletenostjo in verodostojnostjo. Izkoristijo svojo osnovno pravico do demonstracij. Na drugi strani pa so tu nasilni huligani, katere ne zanima tema celotnega konflikta, temveč le izgredi; njihova agresivnost se realizira v boju s policijo. Navadno so to manjše skupine, ki se premikajo od demonstracije do demonstracije, kjer iščejo konflikt, velikokrat pa jih celo podpirajo ali financirajo t.i. ˝wire-pullers˝ oziroma sive eminence (Willems, 1988, str. 153, v della Portia in Reiter, 1998, str. 25). Akcije nasilnih huliganov so se dogajale tudi pri miroljubnih demonstracijah v Sloveniji, tako pri t.i. vseslovenskih vstajah kot pri protestih, ki so se odvijali v času epidemije covida-19.
Prav tako obstaja povezava med politično ekonomijo in naravo kazenskega pravosodnega sistema, ki se razširi na način oziroma stil policijskega nadzorovanja protesta. Neoliberalizem je tako povezan z višjo ravnijo državnega nasilja in z bolj razširjenim monopolom, medtem ko je socialna demokracija povezana z nižjo ravnjo državnega nasilja. Pri protestih policija predstavlja poosebljeno državo, slog policijskega nadzora pa predstavlja politične prioritete vladajoče oblasti. Brutalni, represivni, torej ˝trd˝ policijski slog je tako značilen za neoliberalne oblike policijskega dela, medtem ko je ˝mehak˝ slog značilen za socialno demokratske oblike (Mansley, 2013).
Pomembno je dejstvo, da bolj ˝globoka˝ oziroma ˝zrela˝ kot je demokracija, manj je nasilja, saj večja volilna udeležba in enakopravnejša zastopanost v parlamentu pomeni, da večji delež prebivalstva meni, da imajo besedo pri političnem odločanju, zato ima manj razlogov, da bi šli na ulice. Velikodušna socialna poraba in ekonomsko enakopravnejša družba pomenita manj
5 Willems, Helmut, Roland Eckert, Harald Goldbach, and Toni Loosen. 1988. Demonstranten und Polizisten.
Motive, Erfahrungen und Eskalationsbedingungen. Weinheim and Munich: Juventa.
13
relativne prikrajšanosti. Močnejše zaupanje v policijo zmanjšuje verjetnost spopada (Mansley, 2013).
Čeprav so se v zadnjih treh desetletjih pojavile spremembe policijskega delovanja na protestih, so še vedno razvidni pomembni elementi kontinuitete. Policija ostaja državna agencija za varovanje reda in varnosti. Nabor možnosti za posredovanje ostaja v bistvu nespremenjen, prevladujoč slog policijskega delovanja na protestih v Evropi pa je torej ˝brutalni˝ slog in pa represivni slog (della Portia, 2013).
2.3 Nezaupanje policiji
Nezaupanje vladi oziroma državi neizogibno vodi tudi v nezaupanje državnim institucijam kot je policija. Policijo lahko štejemo za najvidnejše nosilce vladne oblasti in moči, pomembno pa je vedeti tudi, kaj si ljudje mislijo o policiji in njihovem delu, zato ker to lahko služi kot pomemben družbeni indikator političnega ˝zdravja˝ neke družbe v celoti (Benson, 1981).
Raziskave kažejo, da večina nekdanjih komunističnih držav spada med družbe z najmanj zaupanja (Rothstein in Uslaner, 2005). Sztompka6 meni, da je bila ˝kultura nezaupanja˝ v teh državah okrepljena z določenimi karakteristikami političnega sistema, kot so: visoka raven negotovosti, s katero so se državljani soočali med sprejemanjem novega demokratičnega sistema, neučinkovito nadziranje oz. opazovanje institucij, ki so bile zadolžene za ohranjanje zakona in reda, podoba novih političnih elit z lastnimi interesi in višja pričakovanja, ki so bila izoblikovana v času tranzicije (Sztompka, 1999, v Andreesco in Keeling, 2012, str. 230).
Maja 2021 je Mladina objavila javnomnenjsko raziskavo, ki jo na vsaki dve do tri leta izvaja slovenska policija. Le-ta celotnega poročila ni objavila, vendar je Mladina na podlagi zakona o dostopu do podatkov javnega značaja pridobila celotno poročilo o izvedeni anketi. Direktor policije Olaj je rezultate namreč želel zamegliti, pri tem pa je za upad zaupanja v policijo okrivil negativno medijsko poročanje in ne na primer prekomerne represije, ki jo oz. jo je izvajala policija. Zaupanje do policije in zadovoljstvo nad delom slovenske policije je namreč od leta 2016 hudo upadlo. Procentualno gledano je bilo nezaupanje do policije v letu 2016 14 %, leta
6 Sztompka, P. (1999). Trust: a sociological theory. Cambridge, UK: Cambridge University Press.
14
2021 pa kar 49,9 %. Prav tako se je nezadovoljstvo nad delom povečalo iz 20 % leta 2016 do 52,2 % leta 2021 (Mekina, 2021).
Menim, da veliko nezaupanje državljanov Slovenije do policije kot institucije ni presenetljivo.
V državi se že nekaj časa ˝borimo˝ s krizo (ne)zaupanja na širšem spektru, saj so mnogi državljani razočarani oziroma močno nezadovoljni s stanjem naše države, predvsem z nekaterimi institucijami ter njihovim delovanjem. Raziskava Valicona ˝Ogledalo Slovenije˝, ki meri zadovoljstvo prebivalcev, je marca 2021 objavila rezultate, ki kažejo na močan upad zaupanja v predsednika republike in policijo (glede na čas pred epidemijo). Na dnu lestvice ostajajo ključne institucije izvršne in zakonodajne oblasti ter cerkev (Valicon, 2021).
15 3 Protesti v Sloveniji
V tem poglavju na kratko opisujemo obe ˝eri˝ protestov, torej vseslovenske vstaje in protivladne proteste v času covida-19. Nadaljnje bom opisala kriminalizacijo omenjenih protestov in med njima poskušala najti vzporednice. Vzrok za obe protestniški gibanji je bilo nezadovoljstvo državljanov nad politikami vladajočih. Državljani so v obeh primerih protestirali predvsem proti korupciji, neustavnimi ukrepi v času epidemije covida-19 in povsem avtoritarnimi ambicijami, zaradi katerih se je državljanom začelo porajati vprašanje o pravičnosti in demokratičnosti naše družbe.
3.1 Vseslovenske vstaje
S pojmom vseslovenske vstaje označujemo množične demonstracije, ki so se odvijale v več slovenskih mestih s pričetkom v Mariboru novembra 2012. Od 2. novembra 2012 do 29. junija 2014 se je v več slovenskih mestih zvrstilo okoli 50 vstaj.
Prva v Mariboru se je pričela kot odgovor oziroma odziv na koruptivna dejanja takratnega mariborskega župana Franca Kanglerja. Kot navaja Vezjak: ˝Val protestov vzniknil iz trivialnega ozadja in motivov: ko je mariborski župan želel uvesti radarski sistem nadziranja prometa, je do konca razjezil množico. Morda predvsem tisto, ki je tudi sicer lačna in brez denarja. Podatek o več kot 20.000 kaznih zaradi prehitre vožnje v le dveh tednih v mestu s 100.000 prebivalci so ljudje sprejeli kot stalno grožnjo njihovim družinskim proračunom.˝
(Vezjak, 2013, str. 3)
Po odstopu Kanglerja z mesta župana decembra istega leta so se demonstracije v Mariboru končale, a se je protestniška vstaja razširila še v druga slovenska mesta kot poziv za odstop takratne vlade. ˝Na spontanih shodih, ki so bili koordinirani na socialnih omrežjih in v mrežah aktivističnih kolektivov, so odzvanjala gesla proti politično kapitalskim klientelističnim in koruptivnim navezam, proti varčevalnim ukrepom, s katerimi oblasti prenašajo breme krize na tiste, ki je niso povzročili, proti odtujenemu političnemu sistemu, za resnično demokracijo˝
(Zavratnik in Kurnik 2013, str. 7). Ena od temeljnih zahtev je bil odstop Janeza Janše, takratnega predsednika vlade in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Sumi korupcije so bili
16
potrjeni v poročilu Komisije za preprečevanje korupcije, ki je 9. januarja 2013 z obremenjujočimi ugotovitvami za premierja Janeza Janšo in tudi za voditelja opozicije Zorana Jankovića. Podpora koalicijski vladi je tokrat padla pod kritično mejo tudi med koalicijskimi partnericami; 23. januarja 2013 je izstopila iz koalicije DL (Državljanska lista), kasneje DeSUS in pa SLS (Slovenska ljudska stranka). Vlada je z 30 poslanci postala manjšinska, kljub temu pa predsednik vlade ni pristal na odstop (Zajc, 2013). Ko je nazadnje le prejel nezaupnico v Državnem zboru, je tudi dolgo trajajoče protestniško gibanje popustilo.
Med najbolj množične prištevamo Mariborsko vstajo ˝Nesimo ga vun˝ 3. decembra 2012, ko je mariborske ulice preplavilo okoli 20.000 protestnikov. Podobno število se je zbralo v Ljubljani 8. februarja 2013, kjer sta vzporedno potekali tretja vseslovenska ljudska vstaja in aktivnosti protestivala. S pojmom kulturni ˝protestival˝ označujemo akcije kulturnikov, umetnikov in drugih, ki so preko recitacij, petja, vizualnih in drugih oblik umetnosti izkazovali nestrinjanje z vlado.
3.2 Kriminalizacija vseslovenskih vstaj
Naj poudarimo, da so tako organizatorji protestov kot tudi velika večina protestnikov, ki so se zbirali na ulicah slovenskih mest, protestirali mirno in brez uporabe kakršnegakoli nasilja.
Preko socialnih omrežij in medijev so organizatorji protestov večkrat opozarjali in nagovarjali državljane, naj protesti potekajo mirno in da nasilnega vedenja kot organizatorji ne podpirajo.
Eden od mariborskih organizatorjev protestov je zapisal: "Protest je potekal mirno, protestniki pa smo svoja stališča izražali na zelo ustvarjalne načine. Žal pa te ustvarjalnosti niso imeli čisto vsi protestniki, od katerih je peščica nezadovoljstvo izrazila na destruktiven način. Od vandalizma navedenih posameznikov se distanciramo, ker menimo, da to ni pravilen način za dosego končnih zahtev,…" (Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora, 2012).
V ogromnih množicah se pogosto znajde tudi ozek krog huliganov, ki izkoristijo priložnost in primarno miren dogodek uporabijo za izvajanje nasilja. Tako svojo frustracijo in nezadovoljstvo izražajo preko nasilnih akcij, naperjenih proti policistom, ostalim protestnikom, novinarjem in v uničevanje javne lastnine. Do incidenta je prišlo 30. novembra 2012 v Ljubljani, ko je desničarska skupina, ki je bila pomešana med mirne protestnike, izzvala nasilje. ˝Izzvano nasilje je spodbudilo policijsko intervencijo, medtem ko je odgovor o vpletenosti neonacističnih
17
pripadnikov oz. organizirane skupine v incident ostal odprt tudi po parlamentarnih preiskavah naslednje vlade˝ (Zavratnik in Šori, 2013, str. 28). Še vedno ostaja vprašanje glede delovanja neonacistične skupine pod okriljem t.i. sive eminence, odprto in brez pravega epiloga.
Ne glede na opisan incident je v času vseslovenskih vstaj policija večkrat uporabila neprimerno silo do mirnih protestnikov, ki so jih izenačevali s huligani. V Ljubljani je prvič v zgodovini samostojne Slovenije uporabila vodni top. Tako v Mariboru ko v Ljubljani so za varovanje in obvladanje protestnikov uporabili solzivec, plinski razpršilec, prav tako pa nad njimi izvajali hudo fizično nasilje s pomočjo palic in drugih sredstev za ukrepanje. Prišlo je do množičnih aretacij, priprtij (tudi mladoletnih) oseb, visoki denarnih kazni in ostalih akcij policije, ki so že leta 2012 in 2013 nakazovale, da s kriminalizacijo protestov drsimo v policijsko državo.
Kot v članku navaja Toplak: ˝Z ustrahovanjem je nato nadaljevalo sodstvo prek nesorazmernih denarnih in zapornih kazni za udeležbo na protestih, izrečenih na podlagi ovrgljivih dokazov.
Sporočilo je jasno: ni načina protestiranja, ki bi bil zares varen pred represijo, zato je bolje ostati doma, protesti pa se s tem de facto ilegalizirajo˝ (Toplak, 2013, str. 24). Na tretji mariborski vstaji so namreč policisti pridržali 119 ljudi, od tega so jih kazensko ovadili 28. Obtožnica je skupino desetih fantov bremenila suma, da so na najbolj množični tako imenovani mariborski vstaji decembra 2012 okoli 22. ure na območju Glavnega trga ali Starega mostu v Mariboru s skupinskim delovanjem poskušali preprečiti uradnim osebam uradno dejanje. Čeprav je bila skupina sedmih leta 2012 obsojena na zaporno kazen sedem mesecev, so jih leta 2014 oprostili obtožb (˝Protesti v Mariboru: Sedem obtoženih vstajnikov oproščenih˝, 2014).
18 3.3 Protivladni protesti v času covida-19
Protivladni protesti v času covida-19 so se začeli v začetku leta 2020 kot odgovor na nezadovoljstvo novo sestavljene vlade pod vodstvom Janeza Janše. Po odstopu Marjana Šarca je SDS-u namreč uspelo sestaviti koalicijo ravno pred začetkom epidemije. Sledilo je mnogo spornih vladnih odločitev in dejanj, od višanja plač ministrom in državnim sekretarjem do napada novinarjev in novinarskih organizacij, sumov korupcije, zaustavljanje soglasja za vpis na univerze in nazadnje (neustavnih) ukrepov s strani vlade, pod pretvezo zaustavljanja širjenja epidemije covida-19. Poleg denimo antifašističnih in militarističnih protestov so se odvijali tudi okoljevarstveni in kulturniški protesti in protesti šolarjev, dijakov ter študentov, ki so bili prav tako odgovor na zakone in neutemeljene odločitve, ki jih je sprejemala vlada. Demonstracije, ki še vedno trajajo, so se začele v prestolnici, a so se kmalu preselile tudi v druga slovenska mesta.
Skupina Brez strahu je 28. februarja 2020 organizirala prvo demonstracijo pod imenom Proti koaliciji sovraštva’ v Ljubljani, kjer se je zbralo okoli tisoč mirnih protestnikov. Zaradi poskusa zajezitve virusa covid-19, so 19. marca z odlokom začasno prepovedali gibanje in zbiranje na javnih površinah, kar je pomenilo, da shodov ni bilo mogoče prijavljati, kar je zakonsko potrebno (˝Tukaj smo, ker ste prelomili svojo obljubo˝, 2020).
Vseeno to ni ustavilo nezadovoljnih državljanov, ki so začeli nestrinjanje z vlado tako izkazovati na druge načine, ki niso bili v konfliktu z zakonom. Pred Trgom republike so tako potekali t.i. individualni protesti. Ker je bilo gibanje na javnih površinah v okviru rekreacijskih dejavnosti dovoljeno, so se 24. aprila 2020 tako začeli zdaj znani, skoraj tradicionalni ˝Protesti na kolesih˝. Ti so trajali vse do junija, dokler nekaterih omejitev gibanja niso omehčali. 24.
junija 2020 je na Prešernovem trgu potekala znana ˝antiproslava˝ ob dnevu državnosti, kjer so se protestniki srečali tudi z pripadniki ˝rumenih jopičev˝ oziroma pro-vladnikov. Med skupinama je nastalo nekaj trenja, vendar ni prišlo do nasilnega konflikta. Oktobra se je zaradi poslabšanja epidemioloških razmer protestna akcija skoraj popolnoma zaustavila.
19
Enega najhujših izgredov v zgodovini samostojne Slovenije beležimo 5. novembra leta 2020 v Ljubljani, ko se je zbralo več različnih protestnih skupin oziroma skupin z različnimi cilji.
Manjša skupina huliganov je verbalno in fizično napadala policiste, novinarje in ostale protestnike, uničevala javno lastnino, itd. Policija je tako drugič v zgodovini samostojne Slovenije uporabila vodni top. Pobudniki petkovih protivladnih protestov so na družbeno omrežje zapisali: ˝V četrtek na ljubljanskih ulicah niso potekali protesti, temveč vnaprej pripravljeni izgredi, na katerih je zaenkrat še neidentificirana skupina posameznikov zlorabila napovedan protest za nasilno delovanje, ki naj bi legitimiziral policijsko nasilje in demoniziral protestniško gibanje˝ (Protestna ljudska skupščina, 2020). Tako kot na vseslovenski vstaji, kjer se je dogodil podoben incident, do danes ostaja vprašanje o morebitnem vplivu sive eminence odprto.
28. maja 2021 je potekal eden izmed najštevilčnejših protestov do sedaj. Ker so Trg republike ogradili z železnimi ograjami, so se protestniki premaknili na križišče Tivolske in Celovške in ustvarili ˝nov Trg republike˝. Prisotni so bili tudi člani opozicije, mnogi kulturniki in aktivisti.
Protivladni protesti potekajo še danes, organizatorji pa obljubljajo, da se boj za pravice in temeljne svoboščine ne bo končal, dokler sedanja vlada ne odstopi iz položaja. Poleg tega pa je pomembno tudi, kot navaja Peruber: ˝V gibanjih, kot je bila nedavna kolesarska mobilizacija, je za merilo uspeha veliko bolj kot to, ali je vlada Janeza Janše padla ali ne, pomembno, koliko novih tovarištev se je stkalo, koliko novih iniciativ vzniknilo, ter koliko ljudi se je prvič spolitiziralo skozi protestniško dinamiko˝ (Peruber, 2020).
20 3.4 Kriminalizacija protivladnih protestov
Trend kriminalizacije protestov na primeru protivladnih protestov leta 2020 in 2021 se v primerjavi z vseslovenskimi vstajami ni le nadaljeval, ampak predvsem močno povečal.
Kriminalizacija je bila prisotna skoraj na vsakem protestu. Nasilnih akcij s strani policije ter neutemeljenih oglobljanj protestnikov pod pretvezo zaustavljanja širjenja virusa je bilo v veliko več. Tudi v primeru protivladnih protestov so organizatorji preko medijev in socialnih omrežij poudarjali, da morajo protestniki ravnati odgovorno in da ne podpirajo kakršnegakoli nasilja.
Neutemeljena kriminalizacija se je začela že aprila leta 2020, ko je potekal protest ˝Stopala upora˝. Povsem mirni protestniki so namreč pred parlamentom na tla položili papirnata stopala z napisanimi sporočili. Identificirali so 65 oseb. Policija je nekatere popisala, posledično pa so prejeli odločbe in kazni v višini 420 evrov. Pri tem s se sklicevali na kršenje odloka o prepovedi gibanja in zbiranja (Daugul, 2020).
20. maja 2020 je policija proti šestim posameznikom, ki so s kredo pisali na pločnik, uvedla prekrškovne postopke. Forum za demokracijo (Forum za demokracijo, 2020) je ob tem v javnem pismu napisal:
Ravnanje na zadnjem protestu štejemo za represivno v dveh ozirih: policija je pri Jenullu popolnoma po nepotrebnem in nesorazmerno uporabila fizično silo, čeprav za to ni obstajal noben povod ali upravičeni razlog, obenem pa je v risanju s kredo prepoznala prekršek, s čimer je ravnala najmanj v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, saj v takih primerih praktično nikoli doslej ni ukrepala. Končno so naši otroci navajeni s kredo nekaznovano risati po asfaltu in tudi »ristanci« so pomemben del njihovega odraščanja.
Na devetem petkovem protestu je sledilo (nelegitimno) masovno ustavljanje, popisovanje, izpraševanje mimoidočih na podlagi suma, da se bodo posamezniki protesta udeležili.
Generalni direktor policije je pri tem navedel, da je policija v okolici poteka protesta izvedla zgolj 20 postopkov identifikacije, česar naj ne bi bilo moč smatrati za sistematično legitimiranje ali zastrahovanje potencialnih udeležencev protestov. Poostreno ugotavljanje identitete naj bi bilo upravičeno na podlagi potencialno nasilnih incidentov na predhodnem protestu (˝Travner:
20 legitimiranj ob 7000 protestnikih ni ne sestimatično ne zastraševanje˝, 2020).
21
Prav tako je zaradi suma grožnje s smrtjo junija 2020 policija po predlogu predsednika vlade začela kazenski postopek proti osmim protestnikom, ki so na protestu nosili transparent z geslom ˝smrt janšizmu˝.
5. novembra 2020 je policija zopet uporabila vodni top, tokrat drugič v zgodovini samostojne Slovenije. Poleg tega je uporabila tudi solzivec, izstrelili so šestnajst plinskih in pet gumijastih nabojev, slednji so bili uporabljeni prvič. Poškodovanih je bilo 15 policistov, 2 novinarja ter protestnik. Na strani policije je zapisano, da so podali kazenske ovadbe zoper desetih posameznikov (RS, Ministrstvo za notranje zadeve, 2020).
22 3.5 Vzporednice protestov
Ko se sprašujemo o vzporednicah med obema opisanima protestoma, se te zdijo povsem jasne.
V obeh primerih je namreč sedež vlade zasedala ista stranka, pod vodstvom istega politika.
Vzroki so se nekoliko razlikovali, a je v obeh primerih v ospredju vendarle avtoritarni slog vodenja. Zanima nas predvsem zakaj je do (visoke) kriminalizacije protestov prišlo, pri čemer opazimo eno večjo razliko. In sicer sam odziv vladujočih na proteste in protestniška gibanja.
Ta je bil pri primerjavi obeh protestniških gibanj precej podoben. V članku Mladine nas Petrovčič spominja, da so od leta 2013 vse do leta 2017 po obsodbi Janeza Janše pred sodiščem potekali redni protesti, katerih cilj oziroma namen je bil destabilizacija sodstva in oprostilna sodba Janše. Takrat je bila vlada v rokah Mira Cerarja in Alenke Bratušek. Čeprav so protestniki pred sodiščem vztrajali vsak dan, žalili in kritizirali zaposlene v pravosodju, prav tako uporabljali ˝žaljive˝ transparente, se je policija takrat odzvala popolnoma drugače. Okoli sodišča ni bilo ograj, popisali niso nobenega protestnika, policija praktično ni bila navzoča razen, da je zaposlenim in obiskovalcem sodišča omogočila dostop (Petrovčič, 2020).
V kontrastu je bil odziv vladajočih na proteste v letih 2012 in 2013 ter 2020 in 2021 veliko bolj represiven. Še toliko bolj leta 2020 in 2021, ko je vlada pod pretvezo zaustavljanja širjenja virusa implementirala številne ukrepe, ki so neposredno kršili osnovne človekove pravice, torej pravico do zbiranja in svobodnega govora: postavljanje ograj okoli Trga republike in bližnjih ulic, uporaba fizičnega nasilja nad protestniki z različnimi pripomočki, kaznovanje mimoidočih zaradi suma udeležbe na protestu, pregon protestnikov zaradi nošenja transparentov in metanja papirnatih aviončkov itd. Kriminalizacija protestov v obeh obdobjih je bil povod za utemeljeno skrb ljudstva, da se bo kriminalizacija razširila še na druge vidike vsakdanjega življenja. Po opažanju della Portie in kolegov ima levica na splošno bolj toleranten odnos do protestniških gibanj kot desnica. To se kaže v mehkejšem odnosu do policijskega nadzorovanja protestov, kadar so na oblasti leve stranke oziroma stranke blizu levice (della Portia in Reiter, 1993). Nizka toleranca do protestniških gibanj je bila v Sloveniji poleg samega načina policijskega nadzorovanja protestov opazna tudi v retoriki vladajočih pri odzivu na dogajanje. V obeh instancah so iz samega vrha prihajale ostre kritike uperjene proti organizatorjem protestniških gibanj in samim protestnikom. Predsednik vlade Janez Janša in nekateri ministri so mnogo svojih komentarjev objavljali tudi na družbenih omrežjih, največkrat na svojih Twitter računih.
Protestnike so večkrat označil za ekstremno levico, leve fašiste, zombije, kaviar socialiste,…
23
Udeležence protivladnih protestov leta 2020 in 2021 so označevali za neodgovorne in jih večkrat obtožili ogrožanja celotne slovenske populacije, ko naj bi s protestiranjem kršili omejitve gibanja in zbiranja in s tem širili virus. Poleg tega so jim javno grozili s kazenskim pregonom. S strani desno usmerjenih medijev so javno linčali nekatere organizatorje protestov in novinarje, ki so izrazili kakršnokoli podporo protestnikom. Ob tem je eden izmed glavnih organizatorjev protestov leta 2020 in 2021 Jaša Jenull izjavil: 'Zdi se mi problematično, da desničarski mediji in tviteraši o mojem življenju pišejo povsem mimo objektivne resničnosti.
Že v izhodišču so sporni napadi na osebni ravni zaradi nekih stališč, še bolj sporno pa je, če so ti napadi popolnoma izmišljeni…' (Trampuš, 2020)
24 4 O policijski državi
O premiku v policijsko državo sta se spraševala že Zavratnik in Šori po protestih leta 2012, to vprašanje pa se je razvilo v utemeljen strah in skrb po nasilnih dejanjih in absurdnih ter predvsem neustavnih omejitvah, ki smo jim od začetka protestov 2020 še vedno priča. ˝Prelom v družbi, ki ga je zaznamovala izjemno velika uporaba sistemskega nasilja in v katerem se je povsem razkrila brutalna politika neke vlade, je v analizah vstajniških iniciativ definiran kot prehod v »policijsko ali polpolicijsko državo«˝ (Zavratnik in Šori, 2016, str. 24). Zopet smo se torej znašli na točki preloma med državo blaginje in policijsko državo. Med demokracijo in represijo. Pojem represije oziroma pridevnik 'represivni' se običajno pripenja na policijski in vojaški aparat države in jo lahko, kot navaja Kanduč (2016, str. 58-59), označimo kot:
… železna pest, ki udari po opoziciji, ko so procesi družbene reprodukcije ekonomskih, političnih in ideoloških struktur resno ogroženi ali pa že skoraj v razkroju. V tem pogledu je mogoče razumeti represijo kot eno izmed resda najbolj zloveščih podob državnega posredovanja ('mediacije') med vladajočimi in vladanimi ali kot mehanizem ekstremnega političnega sankcioniranja, ki pa vključuje pisano paleto ekstenzivnih in intenzivnih ukrepov, npr. državni udar, pretepanje, zapiranje, mučenje in celo ubijanje stavkajočih, agitatorjev, aktivistov, demonstrantov ali protestnikov,…
Termin policijska država se je razvil že v 18. stoletju in označuje državo, natančneje stanje v državi, pri katerem vladne institucije izvajajo skrajno raven nadzora nad civilno družbo in temeljnimi človekovimi svoboščinami. V sodobni policijski državi je pojav policijske službe kot ofenzivne sile, ki je spremenila njeno tradicionalno vlogo, torej vlogo zagovornika obstoječega reda in zaščitnika države. Ta sprememba vključuje tudi sistematično in namerno uporabo policijskih pooblastil za spreminjanje narave države in ˝spreobrnitev˝ pogledov državljanov; policija meni, da je politična prevzgoja pomemben del njihove naloge (Chapman, 1968).
Policijska država pa je tesno povezana tudi s pojmom policijske brutalnosti, kateri smo bili priča tudi na vseslovenskih vstajah in protestih v času epidemije. Kot navaja Chapman ni dvoma o tem, da moč policije ultimativno temelji na zakoniti uporabi sile. Fizična prisila je eden od posebnih atributov države, katerih agenti v tem pogledu so tudi policijske sile (Chapman, 1968).
O policijski brutalnosti lahko torej govorimo, ko policija izkoristi svoj položaj in svojo moč in preseže uporabo sile, ki je potrebna za doseganje njihovega namena ali pa se izvaja na nezakonit
25
način. Kot primer se spomnimo na fizično nasilje, ki ga je policija izvedla nad aktivistoma, ki sta preskočila ograjo na Trgu republike in pobirala papirnata letala kot primer presežne uporabe sile. Kot navaja za članek Mladine eden od omenjenih aktivistov Jaša Jenull: 'Zdelo se mi je pomembno izvesti mirno in nenasilno akcijo pobiranja aviončkov. In niti me ni presenetilo, čeprav bi me moralo, da so policisti takoj skočili name ter me zgrabili in mi po tem, ko sem poskusil iti nazaj čez ograjo, tega niso pustili, me podrli na tla in odvlekli stran' (Petrovčič, 2020). Popisovanje mimoidočih zaradi suma udeležbe na protestih pa je primer nezakonitega načina delovanja. Vseeno je potrebno omeniti že zgoraj omenjeno in sicer, da je neka množica ljudi (v tem primeru protestniki na demonstraciji) lahko nevarna in izjemno nepredvidljiva.
Miren protest se sicer lahko razvije v nasilen izgred, kar se je zgodilo tudi na demonstracijah v Sloveniji v obdobju zadnjih desetih let. To pa seveda ne opravičuje spornih akcij s strani policije, ki so jih izvajali nad mirnimi protestniki, katere so enačili s huligani. Pri tem prostora za diskurz in opravičevanje oziroma iskanja legitimnih razlogov za nasilne akcije policije ni. Večina kolektivnega nasilja se razvije iz dejanj, ki sprva niso nasilna. Če bo prišlo do nasilja, je zelo odvisno od tega, kako se bodo oblasti odzvale. Tilly je ob raziskavi številnih incidentov v zahodni Evropi od leta 1800 ugotovil, da so oblast oziroma organi oblasti začetniki nasilja in prav tako odgovorni za večino smrti in poškodb. Slednja ugotovitev ni presenetljiva glede na njihov poseben dostop do orožja in pa vojaško disciplino (Tilly, 1978).
Poleg tega je pomembno spomniti, da je bila ena prvih akcij novega predsednika vlade v letu 2020 razrešitev generalne direktorice policije, načelnice generalštaba slovenske vojske in generalnega direktorja SOVA-e,… kasneje tudi direktorja uprave kriminalistične policije.
Položaje so tako prevzele ˝desne roke˝ predsednika vlade. Prav tako je med epidemijo dobila Slovenska policija več pristojnosti; eden najbolj represivnih ukrepov je bil zakon, po katerem je policija dobila pristojnost za preverjanje tistih, ki so morali biti v samo izolaciji ali karanteni.
Pri tem se je v javnem pismu oglasila tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki je kot odziv zapisala: ˝Z vidika ustavne pravice do zasebnosti je sporno najmanj to, da bodo na njegovi podlagi represivni organi, med katere sodi policija, pridobivali osebne podatke za povsem nejasno opredeljene namene, množično in na zalogo˝ in pa ˝Taki posegi tem organom tudi v času epidemije ne bi smeli biti dovoljeni, saj za to ni bilo predstavljenih nobenih utemeljenih razlogov, še manj nujno potrebnih podatkov in analiz˝ (Prelesnik, 2020).
26 5 Nadzor
˝Čeprav se vsi rodimo svobodni, smo povsod v verigah˝
(Rousseau, 1762).
Nadzor oziroma socialni nadzor je izraz, ki se v sociologiji pogosto uporablja za označevanje družbenih procesov, s katerimi reguliramo obnašanje posameznikov ali skupin (Scott, 2014).
Pri zakonskem omejevanju osnovnih človekovih svoboščin, ki so se pod pretvezo nadzorovanja širjenja virusa neutemeljeno uveljavljale med epidemijo covida-19 in bile dokazano neustavne, se sprašujemo o pojmu svobode oziroma pojmu nadzora. Le-ta se je močno povečal in pri tem nas zanima, če se bo nadzor s strani države ohranil in nadaljeval v vsakdanjem življenju tudi po letu 2021.
Nekatere akcije in odločitve vlade so namreč tako v letih 2012/2013 kot tudi 2020/2021 nakazovale na to, da se naša demokratična družba premika v družbo nadzora. Kot opisuje Salecl je govor o sodobni družbi kot družbi nadzorovanja danes postal obči diskurz (Salecl, 1993).
Brez tega ne more obstajati. Pomembno pa je, da ločujemo med nadzorom nad stvarmi in nadzorom nad ljudmi, pri čemer gre za vprašanje prisile in drugih oblik usmerjanja delovanja posameznikov (Kovačič, 2006). Ob stran postavimo dokazano neustavne (korona) omejitve, ki jih je postavljala vlada in se najprej usmerimo le v kriminalizacijo protestov in povezavo te z večanjem sistemskega nadzora družbe, ki nas v nalogi pravzaprav zanima. Premik k družbi nadzora pomeni odmik od demokratične družbe, v primeru protesta je (med drugim) samo omejevanje protesta in zbiranja ter omejevanje prostora.
O tem sta razpravljala že Zavratnik in Šori, ki sta omejevanje prostora javnega izražanja na trgih in pred vladnimi stavbami z železnimi ograjami primerjala s postavljanjem ograj na državnih mejah, kot primer trenda sistemskega povečevanja nadzora (Zavratnik in Šori, 2016).
Enako se je dogajalo med demonstracijami v letih 2020 in 2021, ko so ograje omejevale dostop do Trga republike. Junija 2020 je skupina, v kateri je bilo tudi nekaj priznanih kulturnikov, preplezala ograjo in na Trgu republike brala ustavo Republike Slovenije. Čeprav so bili povsem mirni, so jih policisti odnesli na drugo stran ograje, po tem pa so zaradi domnevne kršitve prejeli denarno kazen. Nevidne ograje pa je vlada simbolično postavljala tudi med občinami in tako – zopet neustavno – v imenu varnosti omejevala gibanje državljanom.
27
Kot drugo izpostavimo že omenjeno omejevanje svobode v obliki represivnega ravnanja policije in tudi vojske nad mirnimi protestniki. Kot opisano je naloga policije na primeru protesta, pa tudi širše gledano, popolnoma jasna: varovanje državljanov. Pri obeh protestih se policija svojih pooblastil ni držala. V prejšnjem poglavju je opisanih le nekaj nasilnih akcij s strani policije, ki so pomembne pri vprašanju ali država drsi v polpolicijsko oziroma policijsko državo.
Tretja točka je omejevanje javnega izražanja in kaznovanje le-tega, na primeru kaznovanja protestnikov zaradi vsebine njihovih transparentov ali pa kaznovanje protestnika zaradi pisanja s kredo po tleh. Kot omenjeno so osem protestnikov, ki so imeli na svojem transparentu napisano ˝smrt janšizmu˝, ˝povabili˝ na zaslišanje, saj naj bi njihovi transparenti neposredno grozili predsedniku vlade Republike Slovenije. Trdili so, da gre za grožnjo s smrtjo po 135.
členu kazenskega zakonika, čeprav je tožilstvo že presodilo, da ne gre niti za kaznivo dejanje sovražnega govora (Petrovčič, 2020).
Omenjena kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin na primeru kriminalizacije protestov kažejo, da je Slovenija res na točki preloma, torej med demokracijo in družbo nadzora.
Skrb, da država drsi v policijsko državo, je očitno utemeljena, pojem svobode pa pri tem pod vprašajem. Vprašanje, če se bo nadzor še povečal in nadaljeval tudi po letu 2021 oziroma po koncu pandemije, še vedno ostaja odprto, vendar pri mnogokaterih državljanih vzbuja strah.
Poleg same kriminalizacije protestov, ki močno nakazuje na to, da je država na točki političnega preloma, pri vprašanju nadzora ne smemo spregledati tudi nekaterih ostalih akcij vlade; na primer napad na javne medije (pri tem seveda najbolj očiten napad na RTV Slovenija, kasneje še na druge medijske hiše), pri tem njihove novinarje in novinarke ter njihova dela označevati kot nelegitimna, kot laži, obenem pa propagiranje in spodbujanje lastnih medijev (na čelu z Nova24) in sistematično uničevanje STA. Eden od mnogih primerov je na napad na urednico in voditeljico Tednika Jeleno Aščić, ki jo je zaradi komentiranja nekaterih vprašljivih potez Janeza Janše, stranka SDS prijavila na novinarsko častno razsodišče. Kljub temu, da je razsodilo v prid novinarki, se tu ni končalo. V članku Mladine zapiše: ˝… linču na družbenih omrežjih so se pridružili še 'mediji v službi resnice', ki so sproducirali kar nekaj sovražnih, žaljivih in lažnih člankov o meni…˝ (Aščić, 2020)
28
Drugi primer je postavljanje svojih ljudi na visoke položaje in s tem pridobivanje nadzora nad vsemi javnimi institucijami. Tretji primer je napad na kulturo in umetnost ter poveličevanje drugih ˝sprejemljivejših˝ oblik umetnosti, po drugi strani pa so iz razvida izbrisali samozaposlenega delavca v kulturi Zlatana Čordića. Slednji se je namreč redno in aktivno udejstvoval protivladnih protestov leta 2020 in 2021. Umetnik naj bi (kot navaja odločba ministrstva) '… v zadnjem letu s svojimi javnimi aktivnostmi in delovanjem bistveni del svojega ustvarjalnega časa namenjal dejavnostim, ki niso povezane z izkazovanjem usposobljenosti za opravljanje kulturne dejavnosti, zaradi katere je bil vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi' (Matoz, 2020).
29 6 Analiza
Kvalitativno raziskavo v obliki intervjuva sem izvedla med aprilom in julijem 2021. Nekatere intervjuje sem opravila v živo v Ljubljani, druge pa preko družabnih omrežij ali elektronske pošte. Intervjuvala sem deset udeležencev protestov, starih med 19 in 61 let. Štirje vprašani so študentje Univerze v Ljubljani. Ostali vprašani so zaposleni, vsi razen enega imajo univerzitetno izobrazbo. Čeprav vsi intervjuvani prebivajo v Ljubljani, nekateri prihajajo iz drugih slovenskih mest. Postavila sem jim deset vprašanj, analiza pa je pokazala naslednje ugotovitve:
Kot prvo je bil razlog udeležbe tako pri vseslovenskih vstajah kot protivladnih protestih od 2020 dalje pri vprašanih v vseh primerih enak. Šlo je za nestrinjanje z vlado oziroma njenim načinom delovanja.
Prav tako so bili odgovori na vprašanje pomena protesta med vprašanimi izredno podobni. Vsi se zavedajo, da je protest njihova temelja pravica in prav tako dolžnost. Vprašana intervjuvanka 6 je dejala tudi, da se je zaradi protestov leta 2020 in 2021 zopet počutila, kot del 'nečesa večjega': ˝Vedno pa se tudi počutim kot del nekaj večjega. Nekega kolektiva. Med pandemijo smo se odtujili še bolj, kot smo odtujeni že tako ali tako. In protesti so bili nekaj, kar nas je zopet spravilo skupaj. Osebno so me motivirali in me spomnili, da na svetu nisem sama in da moramo stopiti skupaj, če hočemo kot družba sploh obstajati.˝ (Intervju 6, 2021)7
Večina vprašanih je proteste (v priori) zaznavalo kot mirne in odgovorne, čeprav so se vsi spominjali nasilnih huliganskih akcij, ki so očrnile proteste. Poleg tega so nekateri poudarili tudi, da so organizatorji protestov velikokrat opozarjali, naj bodo ti mirni: ˝Tudi organizatorji in različne iniciative so po socialnih omrežjih vedno pred protestom opozarjale, da moramo biti previdni in odgovorni (zaradi korone) en do drugega. Da nasilja ne podpirajo.˝ (Intervju 3, 2021)8. Nekateri pa so mnenja, da protesti kot taki niso oziroma ne bi smeli biti ˝mirni˝, kot je dejal intervjuvanec: ˝Demonstracije sam vidim kot nemirne same po sebi, ampak tudi zaradi tega efektivne. Mislim, da tuljenje in zvončkljanje ni ravno mirno, ampak tako je prav!˝
(Intervju 4, 2021)9
7 Osebni intervju je na voljo v prilogi F
8 Osebni intervju je na voljo v prilogi C
9 Osebni intervju je na voljo v prilogi Č
30
Menijo, da se je policija v veliki večini odzivala s prekomerno silo in da ni šlo le za odziv na provokacije protestnikov. Prav tako pa nekateri opozarjajo, da je uporaba prisilnih sredstev pri določenih primerih upravičena: ˝Pri nekaterih akcijah se strinjam, da so se vmešali tudi policisti, saj so nekateri protestniki verbalno ali pa fizično izzvali nasilje˝ (Intervju 1, 2021)10.
Pri vprašanju glede zaupanja v policijo so bili odgovori različni. Tisti, ki sicer zaupajo policiji, ne zaupajo vladi. Policaje vidijo le kot vršilce zakona oziroma da s svojimi akcijami le opravljajo svoje delo: ˝Policija je le del, veja večje institucije. Kot posameznikom jim zaupam.
Če sem jih potreboval - kar ni bilo velikokrat - so stvar rešili oziroma poskušali rešiti na povsem profesionalen način. Njihova dejanja na primeru protestov pa so vprašljiva. Ampak razumeti moramo od kje oziroma od koga ukazi dejansko prihajajo˝ (Intervju 5, 2021)11. Predvsem mladi so izjavili, da policiji ne zaupajo: ˝Ne zaupam. Pa tudi ne poznam nikogar, ki bi ravno zaupal policiji. Zaradi njih sem se med protesti počutila še bolj ogroženo˝ (Intervju 6, 2021)12 in pa
˝Pokazali so, da niso zaupanja vredni. Pa da sploh ne razmišljajo. Ko dobijo ukaz to storijo, pa se niti enkrat ne vprašajo ali je to prav ali narobe˝ (Intervju 4, 2021)13.
Vsi intervjuvanci so se strinjali, da je policija uporabila prekomerno silo. Intervjuvanec, ki se je leta 2012 v Mariboru udeležil protestov se spominja: ˝Spomnim se, da smo v Mariboru na trgu Svobode zažgali lutko, ki je ličila na Kanglerja in odšli do občine. Potem se je pa začelo.
Konji, helikopterji, pokanje iz vseh smeri… ljudje so brezglavo bežali, sploh nismo vedeli kam.
Nekatere so dohiteli pa jih mlatili s pendreki. Potem pa še solzivec… v nekem lokalu sem si spiral oči eno uro. Grozna noč, tega nikoli ne bom pozabil. Počutil sem se kot žival.˝ (Intervju 7, 2021)14. Predvsem mladi intervjuvanci so se predvsem spominjali nasilnih akcij na protestu pred tovarno Rog. Udeleženci protesta so povedali, da jih je bilo strah in da so se počutili ujete, ko jih je policija iz vseh strani obkolila: ˝Ko smo protestirali pred Rogom, nas je policija dejansko obkolila, nikamor nismo mogli. Skupino prijateljev nas je policija stiskala skupaj, postali smo panični, moja prijateljica je skoraj izgubila zavest in ni mogla dihati. Na enem protestu sem bila priča temu, kako je policija klečala na posamezniku in ga ni izpustila iz prijema, čeprav je izgledal popolnoma miren in se ni niti upiral˝ (Intervju 6, 2021)15. Druga
10 Osebni intervju je na voljo v prilogi A
11 Osebni intervju je na voljo v prilogi D
12 Osebni intervju je na voljo v prilogi E
13 Osebni intervju je na voljo v prilogi Č
14 Osebni intervju je na voljo v prilogi F
15 Osebni intervju je na voljo v prilogi E
31
intervjuvanka je povedala: ˝… Ko smo čez dan samo sedeli tam, so naš še pustili pri miru.
Zvečer je bilo pa obupno. Sploh nisem vedela kaj točno se dogaja, kot da ne bi bila prisebna.
Na srečo nisem bila v prvi vrsti, ko so uporabili solzivec. Me je samo malo peklo, predvsem grlo. Slišala sem nečloveško kričanje. Ena punca je rabila zdravnika. Tekli smo na vse strani, bala sem se, da me bodo aretirali ali pa pretepli˝ (Intervju 8, 2021)16.
Glede kaznovanja je vsak od vprašanih poznal nekoga, ki je bil med protesti kaznovan, dva intervjuvanca so oglobili. Intervjuvanka, ki se je udeležila protesta ˝Stopala upora˝ je povedala:
˝Ko je potekal protest pred parlamentom, sem dobila kazen, ker sem nalimala stopala s sporočilom na tla pred parlament. Do mene je prišel policaj in mi rekel, da je to nedovoljeno in da bom zaradi tega dobila kazen. Plačati naj bi morala 400 evrov. Tako sem kontaktirala pravno mrežo in so mi dodelil odvetnico. Več kot leto kasneje sem bila oproščena kazni in mi ni bilo treba plačati˝ (Intervju 6, 2021)17.
Pri vprašanju nadzora, oziroma ali država drsi iz države blaginje v državo, ki je orientirana k nadzoru, so se odgovori vprašanih nekoliko razlikovali. Nekateri so bili namreč podobnega mnenja in sicer, da je nadzor do neke mere nujen in država brez njega ne more obstajati:
˝Nadzor je neizogiben. In po mojem mnenju tam z razlogom. Brez nadzora bi družba propadla.
Pomembno pa je kako ta nadzor vladajoči uporabijo. V tem primeru so proteste in protestnike nadzorovali, namesto da bi jih varovali. In tu tiči problem˝ (Intervju 5, 2021)18. Podobnega mnenja je intervjuvanka, ki je izpostavila: 'Filozofi in ostali humanisti že dolgo preučujejo in razglabljajo o nadzoru. Kaj sploh je nadzor in na drugi strani kaj sploh je svoboda. Živimo v sistemu, ki temelji na nadzoru, ki pa ni vedno slab. Menim, da se nekateri ustrašijo že same besede in jo povezujejo z nečim negativnim. Nadzor pa mora obstajati, če ne, bi družba propadla.
Je del sistema, ki je nujen˝ (Intervju 9, 2021)19. Na drugi strani pa so vprašani, ki menijo, da država blaginje že dolgo ne obstaja, pri tem se intervjuvanec spominja: ˝Nazadnje, ko se mi je zdelo, da živim v državi blaginje, je bilo to v stari Jugi, pa mogoče pri prvi vladi nove republike.
Od takrat dalje…˝ (Intervju 4, 2021)20
16 Osebni intervju je na voljo v prilogi G
17 Osebni intervju je na voljo v prilogi E
18 Osebni intervju je na voljo v prilogi D
19 Osebni intervju je na voljo v prilogi H
20 Osebni intervju je na voljo v prilogi Č
32
Večino skrbi za prihodnost naše države, pozna pa se, da so mladi intervjuvani veliko bolj pesimistični glede prihodnosti naše države in njene demokratičnosti kot starejši. Enako je tudi pri vprašanju o občutku svobode. Mladim vprašanim se zdi, da živijo v državi, ki ni demokratična oziroma izgublja svojo demokratičnost, njihova svoboda pa je ogrožena.
˝Svoboda nam je bila z vsemi temi omejitvami odvzeta. Tukaj zame ni debate….˝ (Intervju 10, 2021)21, pravi eden od mladih vprašanih. Starejši vprašani so razglabljali o svobodi in kaj le-ta sploh predstavlja, spregovorili so tudi o kompleksnosti samega pojma, ampak se na koncu vsi strinjali, da so svobodni.
Nekateri intervjuvanci so mnenja, da je demokracija v naši državi vseeno stabilna in jih glede vprašanja o demokratičnosti Slovenije ne skrbi. Mladi so tudi pri zadnjem vprašanju - v primerjavi starejšimi vprašanimi - bolj pesimistični: ˝…21. stoletje je. Mi pa bežimo pred policaji, ki nam grozijo, da nas bodo udarili pa kaznovali pa priprli, če bomo naše mnenje delili in se postavili zase˝ (Intervju 8, 2021)22 in pa: ˝Komaj čakam, da se preselim. Jaz tukaj ne bom ostal. Potem pa se čudijo, da mladi bežimo drugam. Zakaj bi pa ostali? Še kolesarit ne smem˝
(Intervju 10, 2021)23.
21 Osebni intervju je na voljo v prilogi I
22 Osebni intervju na voljo v prilogi G
23 Osebni intervju na voljo v prilogi I
33 7 Sklep
V nalogi sem se spraševala o (globalno) naraščajočem trendu kriminalizacije protestov in ali ta pelje demokratično državo v državo nadzora oziroma policijsko državo. Na podlagi raziskanega je delo policije ob protestih in na splošno jasno, torej varovanje državljanov. Policija pa je na primeru obeh opisanih protestov delovala kot represivni aparat in s tem spodbijala lastno vlogo in svoj namen. Nasilne akcije, ki so se vrstile na vstajah, so bile ključni trenutek, da smo državljani začeli dvomiti v demokratičnost Slovenije in se spraševali, če drsimo v družbo, ki je orientirana k nadzoru.
Nezaupanje policiji pa tudi vladajočim se močno povečuje. Represija in kriminalizacija se je v primerjavi z vseslovenskimi vstajami desetletje nazaj pod pretvezo zaustavljanja virusa covid- 19 pri protivladnih protestih v letih 2020 in 2021 še bolj povečala. Pri iskanju vzporednic je bila najvidnejša točka podobnosti prav odziv vladajočih na same demonstracije. Le-ti so se namreč odzvali na precej napadalno, proti protestnikom pa je bila iz samega vrha uporabljena žaljiva retorika. Pri analizi kvalitativne raziskave je razvidno, da so bili vsi udeleženci protesta priča represiji, ki jo je izvajala policija. Predvsem mladim se zdi, da jim je (bila) odvzeta svoboda in so glede svoje prihodnosti in prihodnosti države izjemno pesimistični.
Teza, da kriminalizacija protestov in večanje nadzora družbe pomeni kršenje temeljnih pravic in svoboščin posameznika, ni teza, temveč dejstvo. Po uradnih aktih opisanih v prvem delu naloge je pravica do protesta ena izmed temeljnih pravic državljana demokratične države. Pri kriminalizaciji protesta se sorazmerno veča tudi nadzor nad družbo. Če nam je lahko odvzeta temeljna pravica do svobodnega govora, neomejenega gibanja in zbiranja, kaj lahko sploh še sledi? Četudi je (bil) cilj v obeh primerih padec vlade oziroma vladajoče nomenklature, je pomemben tudi protest sam po sebi. Torej zavedanje državljanov o pravicah, ki jih imamo in ohranjanje le-teh, v tem primeru boj za političnost javnega prostora in kolektivni duh, ki se preko protestnih akcij ohranja v družbi.
34 8 Viri
1. Andreescu V, Keeling D.G. (2012). Explaining the Public Distrust of Police in the Newest European Union Countries. International Journal of Police Science &
Management. 14(3), 219-245. https://doi.org/10.1350/ijps.2012.14.3.278
2. Aščić, J. (2020). »V nekem trenutku se mi je zazdelo, da sem sredi podivjane drhali, ki me namerava linčati.«. Mladina, str. 32
3. Benson, P. R. (1981). Political alienation and public satisfaction with police services.
Pacific Sociological Review, 24, 45—6. https://doi.org/10.2307/1388792
4. Chapman, B. (1968). The Police-State. Government and Opposition, 3(4), 411-552.
https://doi.org/10.1111/j.1477-7053.1968.tb01341.
5. Daugul, L. (2020, 24. april). Protestniki s kolesi skozi središče Ljubljane in pred parlament. MMC RTV SLO. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/protestniki- s-kolesi-skozi-sredisce-ljubljane-in-pred-parlament/521827
6. Della Porta, D. in Reiter, H. (ur.). (1998). Policing Protest: The Control of Mass Demonstrations in Western Democracies. University of Minnesota Press
7. Della Porta, D. in Diani, M. (2006). Social movements. An introduction. Oxford:
Blackwell Publishing
8. Della Porta, D. (ur.). (2009). Democracy in social movements. Hampshire: Palgrave Macmillan
9. Della Porta, D. (2013). Can Democracy Be Saved? Participation, Deliberation and Social Movements. Cambridge, Malden: Polity Press.
10. Forum za demokracijo. (2020, 3. junij). Policijska represija proti protestnicam in protestnikom je popolnoma nedopustna! [Forum]. Dostopno prek
https://forumzademokracijo.net/2020/06/03/policijska-represija-proti-protestnicam-in- protestnikom-je-popolnoma-nedopustna/
11. Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora. (2012, 4. december).[ Izjava za javnost]
Facebook. [Franc Kangler naj odstopi kot župan Maribora]. Dostopno prek https://www.facebook.com/kangler.naj.odstopi/posts/-izjava-za-javnost-maribor-3-12- 20123-mariborska-vstaja-je-za-nami-zbralo-se-nas/388940267855508/
35
12. Kanduč, Z. (2016). Država, represija in legitimnost. Meško, G., Eman, K. in Flander, B. (ur.), Oblast, legitimnost in družbeno nadzorstvo (str. 41-81). Maribor, Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede
13. Kovačič, M. (2006). Nadzor in zasebnost v informacijski družbi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
14. Leksikon Cankarjeve založbe za družboslovje. (1979). Ljubljana: Cankarjeva založba 15. Mansley, D.R. (2013). Collective Violence, Democracy and Protest Policing. New
York: Routledge studies in crime and society
16. Matoz, Z. (2020, 2. december). Nove oblike discipliniranja. Delo. Dostopno prek:
https://www.delo.si/kultura/glasba/zlatko-kaznovan-z-izbrisom/
17. Mekina, B (2021). Policija je izgubila zaupanja ljudi. Mladina. Dostopno prek https://www.mladina.si/207792/policija-je-izgubila-zaupanje-ljudi/
18. Ministrstvo za notranje zadeve, RS. (2020). Z intenzivno kriminalistično preiskavo do prijetja nasilnega osumljenca. Medijsko središče PU Ljubljana. Dostopno prek
https://www.policija.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnost/sporocila-za-javnost- pu-ljubljana/107013-z-intenzivno-kriminalisticno-preiskavo-do-prijetja-nasilnega- osumljenca-informacija-z-novinarske-konference-pu-ljubljana
19. Nunič, M. (2011). Demonstracije – javna zbiranja in njihovi varuhi. Varnost 2011/1, str. 20-23.
20. Peruber, T. (2020, 12. november). Kolesarski protesti 2020: Razpoke svobode.
mešanec. Dostopno prek https://mesanec.si/kolesarski-protesti-2020-razpoke-svobode/
21. Petrovčič, P. (2020, 19. junij). Nasilje. Kdo provocira? Mladina, str. 19-23
22. Prelesnik, M. (2020). Odprto pismo. Ljubljana: Informacijski pooblaščenec. Dostopno prek https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/Covid19/Odprto_pismo.pdf 23. Protestna ljudska skupščina. (2020, 6. November). [Provokacija vlade in spodletel
poskus, da bi očrnili petkove kolesarke in kolesarje]. Facebook [Protestna ljudska skupščina]. Dostopno prek
https://www.facebook.com/101097945031028/posts/150817103392445/
24. Protesti v Mariboru: Sedem obtoženih vstajnikov oproščenih. (2014, 1. oktober). Delo.
Dostopno prek https://old.delo.si/novice/kronika/protesti-v-mariboru-sedem- obtozenih-vstajnikov-oproscenih.html
36
25. Rothstein, B. in Uslaner, E. (2005). All for One: Equality, Corruption, and Social Trust.
World Politics 58(01), 41-72. doi: 10.1353/wp.2006.0022
26. Salecl, R. (1993). Zakaj ubogamo oblast? Nadzorovanje, ideologija in ideološke fantazme. Ljubljana: DZS.
27. Scott, J. (2014). A Dictionary of Sociology (4. izd.). Oxford: Oxford University Press 28. Tilly, C. (1978). From mobilization to revolution. Reading, Mass: Addison-Wesley
Pub. Co.
29. Tilly, C. (2004). Social Movements: 1768–2004. Boulder, London: Paradigm Publishers 30. Toplak, C. (2013). Od jeznih protestov do trajnih družbenih sprememb. Časopis za
kritiko znanosti, 40(254), 21–28.
31. Trampuš, J. (2020). Brez strahu. Mladina, str. 21-25
32. Travner: 20 legitimiranj ob 7000 protestnikih ni ne sistematično ne zastraševanje. (2020, 26. junij). MMC RTV SLO. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/travner-20- legitimiranj-ob-7000-protestnikih-ni-ne-sistematicno-ne-zastrasevanje/528592
33. ˝Tukaj smo, ker ste prelomili svojo obljubo˝ (2020, 28. februar). RTV MMC SLO.
Dostopno prek https://www.rtvslo.si/slovenija/tukaj-smo-ker-ste-prelomili-svojo- obljubo/515706
34. Ustava Republike Slovenije. (1991 in dop. 2006). Uradni list Republike Slovenije št.
68/06. 30 junij. Dostopno prek http://www.us rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf 35. Valicon. (2021). Ogledalo Slovenije 2021- II: Zaupanje v institucije in institucije.
Dostopno prek https://www.valicon.net/sl/2021/03/valicon-ogledalo-slovenije-marec- 2021-ii/
36. Vezjak, B. (2012). Slovenija vstane. Uvodnik. Dialogi, 9 (12), 3–5. Dostopno prek http://www.aristej.si/slo/PDF/Dialogi%209%2012%20Uvodnik%20SLO.pdf
37. Zajc, D. (2013). Razpad vlad in oblikovanje novih koalicij v Sloveniji v obdobju 2008–
2013. Teorija in praksa, 50(5–6), 753-769
38. Zakon o javnih zbiranjih – ZJZ. (2002). Sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 20. junija.
Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1455
39. Zakonjšek, J. (2020). Pravni vidiki pravice do zbiranja. Mirovni inštitut. Dostopno prek https://www.mirovni-institut.si/wp-content/uploads/2020/07/Pravni-vidiki-pravice-do- zbiranja-Civitates.pdf
37
40. Zavratnik, S. in Kurnik, A. (2013). »Nesimo jih vun!«, Premisleki vstajništva. Časopis za kritiko znanosti, 40(254), 7-9
41. Zavratnik, S. in Šori, I. (2016). Od »Nesimo jih vun!« k zamolku ulice: diskusija o kriminalizaciji uporov in premiku k družbi nadzora. Družboslovne razprave, 32(82), 13–32. Dostopno prek https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MRC97DBL 42. Zvonarević, M. (1978). Socijalna psihologija. Zagreb: Školska knjiga.
