UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA MALIĆ
Koncept postmodernega mesta na primeru Los Angelesa
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
EVA MALIĆ
Koncept postmodernega mesta na primeru Los Angelesa
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Dejan Rebernik Študijski program: Geografija – E
Ljubljana, 2021
2
Zahvaljujem se svojemu mentorju red. prof. dr. Dejanu Reberniku za strokovno vodenje, pomoč in napotke pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi prijateljem in družini, ki so bili ob meni in me podpirali v času študija, še posebej mojima babicama Draginji in Danici.
3 Izvleček
Koncept postmodernega mesta na primeru Los Angelesa
Diplomsko delo govori o Los Angelesu kot postmodernem mestu. Najprej smo analizirali ključna teoretična izhodišča, pristope in pojme, ki so povezani s postmodernim mestom. Nato smo analizirali mesto Los Angeles glede na demografsko in gospodarsko strukturo ter si pogledali, kakšno je mesto vizualno in kaj je zanj značilno. V zadnjem delu smo opisali urbano omrežje Slovenije in njeno demografsko ter gospodarsko strukturo ter v zaključku naredili primerjavo med obema.
Ključne besede: urbanizacija, mestno prebivalstvo, postmodernizem, Slovenija, Los Angeles
Abstract
Los Angeles, a Concept of a Postmodern City
This paper discusses Los Angeles as a postmodern city. First, we analysed the main
theoretical basis, approaches and definitions that are connected to a postmodern city. Then we analysed the city of Los Angeles from the demographical and economical point of view. We described what the city looked like and what its specifics were. In the last part of this paper, we described the urban network of Slovenia and its demographical and economical structure and in the end, we made a comparison of the two.
Key words: urbanization, urban population, postmodernism, Slovenia, Los Angeles
4
Vsebina
1. Uvod ... 5
1.1. Namen in cilji ... 5
1.2. Metode dela ... 5
2. Koncept postmodernega mesta ... 6
2.1. Fenomenološki pristop ... 7
2.2. Razvojni pristop ... 8
2.3. Razlike med fenomenološkim in razvojnim pristopom ... 8
2.4. Postmoderno mesto po Edwardu W. Soji ... 9
3. Los Angeles ... 13
3.1. Teoretski okvir ... 13
3.2. Zgodovinski oris ... 14
3.3. Struktura zaposlenih ... 15
3.4. Industrializacija in deindustrializacija ... 17
3.5. Vizualnost mesta in razporeditev dejavnosti ... 19
3.5.1. Varovane soseske ... 21
3.5.2. Robna mesta ... 22
3.6. Demografska razporeditev v mestu ... 22
3.7. Sixty Mile Circle ... 24
4. Slovenija ... 26
4.1. Razmestitev in razvoj nakupovalnih središč ... 26
4.2. Urbanizacijski procesi ... 28
4.3. Kreativna in kulturna industrija ... 29
4.4. Prebivalstvo v Sloveniji ... 32
4.5. Primerjava ... 34
5. Sklep ... 39
6. Summary ... 40
7. Viri in literatura ... 41
8. Kazalo grafov, slik in tabel ... 43
5
1. Uvod
1.1. Namen in cilji
V diplomskem delu želimo proučiti koncept in razvoj postmodernega mesta na primeru Los Angelesa in ugotoviti, kateri procesi, trendi in pojavi, povezani s konceptom postmodernega mesta, so bili prisotni tudi na območju Slovenije. V prihodnje želimo proučiti:
o definicijo postmodernega mesta,
o postmoderno mesto na primeru Los Angelesa (mestna sestava, socialna sestava, razporeditev dejavnosti),
o značilnosti urbanizacije v Sloveniji z vidika koncepta postmodernega mesta.
1.2. Metode dela
Izdelava diplomskega dela je zajemala več različnih metod. Največ časa smo namenili pregledu obstoječe literature in virov, ki so zajemali območja, ki smo jih kasneje proučevali. Začeli smo s pregledom tuje literature za del diplomske naloge, ki se nanaša na mesto Los Angeles in koncept postmodernega mesta, kasneje pa smo nadaljevali s pregledom literature, ki zajema območje Slovenije.
Vključenih je bilo tudi nekaj statističnih podatkov, ki smo jih poiskali večinoma na državnih straneh (tako domačih kakor tujih). Podatki, ki so bili vključeni v drugem delu naloge (Los Angeles), so bili pridobljeni večinoma iz knjige Edwarda W. Soje Postmodern Geographies:
The Reassertion of Space in Critical Social Theory, medtem ko smo za drugi del naloge podatke pridobili iz statističnega letopisa Jugoslavije med leti 1918 in 1988 ter iz Socialnih razgledov 2006.
Metoda terenskega dela je zajemala opazovanje okolice in fotografiranje mesta Los Angeles, vse avtorske slike pa so nastale leta 2018.
6
2. Koncept postmodernega mesta
Za razumevanje diplomske naloge je pomembno, da najprej razložimo in opredelimo, kaj je postmoderno mesto, kakšne so njegove funkcije in v čem se razlikuje od ostalih mest. Tako bomo v zaključku lahko primerjali procese, pojave in trende na ameriških ter na slovenskih tleh.
Marjan Hočevar (2000) je v svojem delu Novi urbani trendi: prizorišča v mestih – omrežja med mesti za začetek razprave o splošni dinamiki razdelil v dve skupini teoretsko-konceptualnih usmeritev, in sicer je ločil fenomenološko-kulturološke usmeritve ter razvojno-evolucijske usmeritve.
V delu avtor izpostavi nazore več različnih strokovnjakov, katerih mnenja ne sovpadajo, vseeno pa jim je skupno to, da pri vseh družbeno-prostorsko postmodernost opredeljuje proizvodnja in potrošnja nematerialnih dobrin.
Za lažje vizualno razumevanje sem iz zgoraj navedenega dela poustvarila primerjalno tabelo, ki odraža razlike med modernim in postmodernim mestom.
Moderno/fordistično mesto Postmoderno/postfordistično mesto
Urbana struktura o homogenost
o trajno »zaprta« urbana distriktnost
o lokacijsko coniranje o izrazitost centralno-
periferne delitve
o linearna suburbanizacija o vpetost v nacionalno
teritorialno strukturo o nacionalni
infrastrukturni in tehnološki standardi o nacionalni prostorski
koridorji
o fragmentiranost o večvozličnost
o heterogena prostorskost o selektivna in fleksibilna
lokacijska coniranja o večcentralnost
o vpetost v globalne ali interregionalne
teritorialne strukture o globalni infrastrukturni
ter informacijski in tehnološki standardi o nadnacionalni prostorski
in virtualni koridorji
Urbana ekonomija Proizvodna osnova:
industrijska, množična proizvodnja, ekonomija
»velikosti«, materialna proizvodnja, orientiranost na teritorialno zaledje
Storitvena osnova: fleksibilna
»konzumpcijska«
proizvodnja in diverzifikacija storitev, nematerialne storitve, neteritorialna orientiranost
Urbana kultura Razredna delitev: socialno in prostorsko segregirana in homogenizirana, delitev na množično in elitno kulturno proizvodnjo in potrošnjo, lokalna in nacionalna vpreženost
Življenjskostilska delitev:
horizontalna delitev:
heterogena, socialno in prostorsko razpršena in fragmentirana, storitveno naravnana, mikrolokalna in
obenem globalno
kompatibilna (izmenljiva)
7
Urbana podoba in
arhitektura
Funkcionalistična:
univerzalistični standardi, stilska neraznovrstnost in nerazločljivost, monotonost
urbane krajine,
funkcionalnost in
neestetskost urbane opreme
Eklektična: univerzalistični in globalistični standardi s hkratnim mešanjem stilov in (lokalnih) estetskih tradicij, spektakularnost, teatralnost, prevlada estetskih nad funkcionalnimi merili v urbani opremi
Urbano planiranje Dolgoročno totalistično:
mesto pojmovano kot zamejen teritorij in v okviru statičnosti družbenih potreb, prevlada sektorskega in tehnicističnega planiranja, okvir hierarhičnega nacionalnega urbanega sistema, vzpostavljanje intraurbane dostopnosti
Dolgoročno –
fragmentaristično in strateško: mesto pojmovano kot odprt prostorski sistem in v okviru dinamičnosti
družbenih potreb,
kombinacija holističnega, parcialnega in potrošniško naravnanega planiranja, planiranje odprtosti – interurbane dostopnosti Urbana uprava, vladanje Institucionalno upravljanje:
prevladujoča politična in institucionalna vloga paradržavnih agencij, redistribucija virov in sredstev za družbene potrebe, upravljanje z javnimi storitvami
Kombinacija
institucionalnega in korporativnega podjetništva:
partnerstvo javnih institucij in
zasebnih agencij,
mobilizacijska uporaba virov in sredstev v kontekstu (so)vlaganja, tržna domena javnih storitev
Tabela 1: Razlike med modernim in postmodernim mestom (Vir: Hočevar, 2000, str.51)
Kakor je razvidno, so poglavitne značilnosti oziroma razlike, ki ločijo postmoderno mesto od modernega v tem, da je postmoderno mesto aktivno na neki višji, globalni ravni, razpršeno, fragmentirano, osredotočeno na nematerialne storitve, polikulturno ter poliglotsko. Tipičen primer takega mesta je Los Angeles, ki ga bomo v nadaljevanju tudi proučili, pred tem pa bomo pogledali še dve že prej omenjeni usmeritvi.
2.1. Fenomenološki pristop
Za začetek je potrebno pojasniti sam pojem fenomenologije kot smeri v filozofiji:
»Fenomenologija je proučevanje struktur zavesti, ki jih doživljamo s stališča prve osebe.
Osrednja struktura izkušnje je njena intencionalnost, usmerjenost k nečemu, saj gre za izkušnjo nekega predmeta ali okoli njega. Izkušnja je usmerjena k predmetu zaradi njegove vsebine ali pomena (ki predstavlja predmet) skupaj z ustreznimi omogočenimi pogoji. Druge veje, s katerimi je povezana, pa vendar se med sabo razlikujejo, so ontologija, epistemologija, logika in etika. Uveljavila se je v začetku 20. stoletja v delih Husserla, Heideggerja, Sartreja, Merleau- Pontyja in drugih« (Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2013).
Hočevar (2000) navaja kot fenomenološko-kulturološko usmeritev tisto, katere »skupna izhodišča temeljijo na pojasnjevanju protislovnosti in vzajemnosti pospešene, predvsem pa spremenjene dinamike pojavov, novih pojavnih oblik (delovanja) globaliziranih prostorskih praks posameznikov ter skupin na različnih ravneh družbene organiziranosti« (Hočevar, str.
52).
8
Tovrstna usmeritev se ne ukvarja z nekimi zakonitostmi na dolgi rok. Kot tipičen primer bi lahko navedli (re)konceptualizacijo protislovnosti in vzajemnosti novih (postmodernih) prostorskih praks. »Osnova tega so novi pojavi družbeno-prostorskega segmentiranja, ki jih je mogoče pojasnjevati kot hkratno povečevanje na eni strani prostorske homogenizacije in univerzalizacije ter na drugi strani prostorske heterogenizacije in partikularizacije.
Homogenizacija se pri tem nanaša na povečevanje fizične podobnosti v prostorih in med prostori, univerzalizacija pa na krepitev enotnih standardov oziroma sinhronizacije v časovno- prostorski organiziranosti. Heterogenizacija je nasprotnosmerni proces in se nanaša na raznovrstnost znotraj prostorskih entitet, partikularizacija pa se nanaša na krepitev edinstvenosti prostorskih atributov. Edinstvenost nekega kraja je namreč osnova za razločljivost med prostorskimi entitetami« (Hočevar, 2000, str. 53).
Zgoraj opisani pristop se je od 90. let naprej uveljavil predvsem v urbani sociologiji in urbani geografiji (Hočevar, 2000).
2.2. Razvojni pristop
Pri razvojnem pristopu izhodišča temeljijo na »evolutivnem pojasnjevanju protislovnosti in vzajemnosti trendov spreminjanja dinamičnih družbeno-prostorskih procesov ter odnosov na različnih ravneh družbene organiziranosti. Za razprave znotraj te usmeritve je (običajno) ključno, da na podlagi razumevanja poteka in zakonitosti preteklih razvojnih faz ter sistematične obravnave sedanjih pojavov (sistematizacije indikatorjev) predvideva nastajajočo razvojno logiko« (Hočevar, 2000, str. 53).
»Temeljno izhodišče je pojasnjevanje globalno-lokalne družbeno-prostorske dinamike, kar pa ni zgolj okvir pojavov novih oblik prostorskega diferenciranja in segmentacije. Nove prostorske, predvsem pa neprostorske (virtualne) prakse pod vplivom tehnološkega napredka omogočajo oziroma povzročijo kvalitativno prehajanje iz ene v drugo družbeno-prostorsko logiko. V okviru tematiziranja preobrazbe mest ta pristop zaznamuje veliko, pogosto tudi ''odločilno'' pripisovanje pomena novih, zlasti informacijskih, telekomunikacijskih tehnologij pri prehajanju iz ene v drugo razvojno logiko« (Hočevar, 2000, str. 54).
2.3. Razlike med fenomenološkim in razvojnim pristopom
Kljub razlikam med pristopoma je za razumevanje kompleksnih prostorskih procesov nujno potrebno součinkovanje in proučevanje obeh pristopov in ne samo enega, tako je potrebno na procese gledati horizontalno in vertikalno ter poiskati presečišča (Hočevar, 2000).
»Takšno oplajanje lahko preprosto opredelimo z ustvarjalnim eklekticizmom, komplementarnostjo, medsebojnim poznavanjem in upoštevanjem, vzajemnim navajanjem, prizadevanjem za zbliževanje različnih znanstvenih jezikov ter različnih pogledov na skupni predmet proučevanja« (Hočevar, 2000, str. 55).
Fenomenološki pristop:
- izhaja iz horizontalnih izhodišč - v splošnem vidi dinamiko
asimetričnih pojavov
Razvojni pristop:
-
izhaja iz vertikalnih izhodišč - prepoznava novo logiko družbenostiin prostorskosti
9 2.4. Postmoderno mesto po Edwardu W. Soji
Losangeleška šola se je uveljavila v poznih 80. prejšnjega stoletja, Los Angeles pa je bil opredeljen kot prototip markantnih trendov, vključno z gospodarskim prestrukturiranjem, demografsko preobrazbo, smrtjo javnega prostora, disneyfikacijo urbanega okolja in okoljsko degradacijo. Različni avtorji so imeli svojevrstne pristope. Tako je na primer Frederic Jameson bralce popeljal skozi hiperprostore hotela Bonaventure, da bi si lažje predstavljali pojem in koncept postmodernega kapitala, Edward Soja opazuje mesto od zgoraj in opisuje njegovo etnično in ekonomsko raznovrstnost, ki jo definira obroč premišljeno postavljenih vojaških kopleksov, Mike Davis pa z drugega vidika opiše uničenje mesta s strani naravnih nevarnosti, kot so požari, poplave, veter in drugih (Warren, 2020).
Soja je v svojem delu leta 1989 z naslovom Postmodern Geographies: The Reassertion of Space in Critical Social Theory kompleksno opisal postmoderno mesto. V delu avtor dojema postmodernizem kot nek periodični, ponavljajoči se koncept, ki se nanaša na spremembo v miselnosti in materialnih dobrinah. V nadaljevanju se bomo oprli na recenzijo zgoraj omenjene knjige s strani Michaela Deara, ki je bila objavljena v Annals of the Association of American Geographers.
Dear (1990 str. 649) povzema Sojin koncept postmodernega mesta takole: »Sestavljen je iz štirih dimenzij in vsaka od njih bi se lahko našla v literaturi o postmodernizmu: epohalni prehod v materialno življenje in kritično razmišljanje, zavračanje totalizirajočega diskurza in iskanje novega.«
Nadalje Dear (1990, str. 650) pravi, da Soja opredeli novo ontologijo (poglavja 1, 2, 5 in 6), ki naj bi bila presečišče med zahodnim marksizmom in marksistično geografijo. Kot pionirje postmoderne geografije pa izpostavi Michela Foucaulta, Johna Bergerja, Ernsta Mandela, Frederica Jamesona, Marshalla Bermana, Nicosa Poulantzasa, Anthonya Giddensa, Davida Harveya in še posebej Henrija Lefebvreja, močno pa se opira tudi na Marxa, Heideggerja in Sartra. Soja meni, da sta v obdobju med letoma 1880 in 1920 prevladovala dva velika modernizma, in sicer pozitivizem in marksizem. Te tradicije so povzročile ''virtualno izničenje prostora s časom v kritični družbeni misli'' in ''izrinile [geografijo] iz konkurenčnega bojišča teorij. Zakaj točno se je to zgodilo, je še vedno nejasno, vendar pa so bile posledice tega ogromne. Najpomembneje je, da je razvrednotenje kraja skrivalo globok ''prostorski popravek'', ki se je pojavil, ko so se prestrukturirala kapitalistična družbena razmerja. Enako pomembna za našo disciplino pa je bila ''evolucija'' geografije ter njena razvijajoča se obsedenost z opisovanjem površja in odmaknjenost od modernega socialnega razmišljanja. Po Soji je tako geografija kot disciplina do leta 1960 spala.
V 70. letih se je ponovno prebudilo zanimanje za vesolje, ki je bilo povezano z večanjem pomena marksistične geografije. Soja priznava, da so bili poleg marksistične geografije prisotni tudi drugi pritiski, recimo delo Dereka Gregoryja. Učinek naraščajočega prostorskega zavedanja je bil razkriti potrebo po novi ontologiji, to je metateoretičnem diskurzu, ki skuša odkriti, kakšen mora biti svet, da bi bilo mogoče znanje in človeško delovanje, kaj pomeni biti, povzema Dear (1990, str. 650).
80. leta 20. stoletja so bila za humano geografijo zelo pomembna, saj so se soočali s preobrati znotraj stroke, kar je bilo posledica razvoja znotraj discipline same in pa odziv na zunanje dejavnike. Veliko geografov, ki so prihajali z angloameriškega območja, je dejansko zavračalo pozitivistične nazore in interpretacije. To so bili predvsem tisti, ki so se ukvarjali z analizo prostora. Preobrazba se je odvijala hitro, zajemala pa je vsa področja družbenega življenja od
10
politike, kulture do gospodarstva, s tem pa je posledično naraščalo tudi zanimanje za nove pristope znotraj ved. V sklopu preobrazbe je bilo pomembno tudi to, da so se ustvarili novi koncepti in analitična orodja (Minca, 2020).
»V 5. in 6. poglavju Soja nekako spodbuja k rekonstruirani ontologiji. Začne z eksistencialno prostorskostjo Martina Buberja, ki opozarja na ''prvotno prostornost'', ki je prisotna pri rojstvu človeške zavesti. Naše ''biti'' v svetu se zgodijo z distanciranjem (objektivizacijo), ki nam omogoča, da zavzamemo stališče do sveta. Od samega začetka se Soja posveča Sartru, Heideggerju in Husserlu, da bi proučil ločenost sveta in transcedentalni ego, s poudarkom na temeljni prostorskosti v Heideggerjevi in Sartrovi filozofiji. V 6. poglavju se posveti Giddensu, ki naj bi ''prvič ponudil sistematično družbeno ontologijo, ki bi lahko ponovno uveljavila prostor v kritični družbeni teoriji« (Dear, 1990 str. 650).
Po mnenju Soje se splošni izraz ''modernizacija'' nanaša na ''neprekinjen proces prestrukturiranja družbe, ki se občasno pospeši z namenom, da pride do preoblikovanja v prostoru in času, kar izhaja predvsem iz zgodovinskih in geografskih dinamik načina proizvodnje. Soja umesti prehod v postmodernost v poznih 60. letih, spremljalo pa ga je geografsko prestrukturiranje, ki se je odcepilo na tri različne poti: posthistoricizem, ponovna uveljavitev prostora v ''ontološkem boju'', postfordizem – vse bolj prožen, neorganiziran režim kapitalistične akumulacije in postmodernizem – kulturna in ideološka preobrazba, ki spreminja naše doživljanje družbenega bitja (Dear, 1990, str. 651).
»Vse tri poti so izmenično potrebne za reševanje geografske uganke. Tako Soja apelira na Frederica Jamesona, naj obudi postmoderno pokrajino, kasneje pa se obrne tudi na Giddensa, da bi sistematično prikazal prostorskost družbenega življenja, na svet pa gledal kot na ''večplastni sistem družbeno ustvarjenih nodalnih regij, konfiguracijo različnih in hierarhično organiziranih krajev. Na podlagi teh načel Soja analizira sodobno urbano in regionalno prestrukturiranje in prostorskost kot posledici postfordizma. Na regionalni ravni se osredotoči na geografsko neenakomeren razvoj, prostorsko razdelitev dela in prilagodljivo specializacijo pod postfordizmom, ki skupaj tvorijo novo (trenutno še nestabilno) regionalizacijo nacionalnih gospodarstev. Na urbani ravni prouči štiri prototipe severnoameriških mest (merkantilističnega, industrijskega, korporacijskega in fordističnega, ki ga upravlja država), kot peto možnost pa izpostavi postmoderno mesto« (Dear, 1990, str. 651).
Ključno vprašanje postmodernizma je bilo pojav postmodernega mesta, ki je zavračal načela čikaške šole, hkrati pa je pozival k razmišljanju o postmodernem urbanizmu. Mesto je videlo kot kompleksen družbeno-prostorski fenomen, ki se ga ne da opisati samo z eno izčrpno definicijo. Poleg postmodernega mesta in njegove preobrazbe so geografe zanimale tudi spremembe v širšem družbenem obsegu tako so prišli do pojma postmoderna epoha, za katero so bili značilni nova kulturna logika, postfordistično politično gospodarstvo ter radikalna rekonfiguracija prostora. Tako postmodernizem ni bil sprejet kot enkratna manifestacija, ampak kompleks različnih perspektiv, predmetov in procesov ter mešanica ljudi in krajev, ki jih ni mogoče interpretirati s klasičnimi analitičnimi orodji iz preteklosti (Minca, 2020).
11
Slika 1: Prototipi severnoameriških mest (Vir: Soja, 1989, str. 174)
V zaključku 7. poglavja Soja zagovarja ''kritične regionalne študije'' kot sredstvo za razumevanje posledic prestukturiranja/prostorskosti posthistoricizma, postfordizma in postmodernizma. Ker se tudi mnogi drugi strokovnjaki zelo različnih prepričanj zavzemajo za vrnitev k regionalizmu, bi bilo pomembno poudariti, da Sojino ''kritično'' stališče pomeni emancipacijski pristop k človeškemu znanju, zaključuje Dear (1990, str. 651).
Rebernik (2008 str. 111) pove, da je Soja v svojem delu kot kvintesenčno postmoderno mesto in kot »prototip naše urbane prihodnosti« opredelil Los Angeles. Tako je na njegovem primeru opisal nov tip mesta, za katerega je značilna polikulturnost, policentričnost in poliglotskost, poleg vsega tega pa mesto oblikujejo tudi mnoge notranje delitve in členitve.
Pacione (2009, str. 97) pravi, da je Soja opredelil postmoderna mesta z naslednjimi šestimi karakteristikami:
1. Prestrukturiranje ekonomske osnove urbanizacije – ključne spremembe se odvijajo v organizaciji in tehnologiji znotraj industrijske proizvodnje, prihaja do prerazporejanja
12
delovne sile znotraj mesta. Prehod iz fordistične urbanizacije z masovno proizvodnjo, v postfordistično urbanizacijo.
2. Oblikovanje globalnega sistema svetovnih mest – širjenje mest, pojav globalnih mest in s tem pojav tujega kapitala v vseh aspektih, lokalno postaja globalno – glokalizacija.
3. Radialno prestrukturiranje urbanih oblik – pojav megamest, zunanjih mest, robnih mest idr., prostorska organizacija je bistveno drugačna kot pri modernem mestu, ki je bilo bolj koncentrično in sektorsko zasnovano. Opazen je pojav suburbanizacije.
4. Spremenjena socialna struktura mesta – novi vzorci socialne fragmentacije, segregacije in polarizacije, razlike v življenjskem slogu, večanje razlik med revnimi na eni in bogatimi na drugi strani, socioekonomska struktura mesta postaja vedno bolj fluidna in fragmentirana, tako je težje določati razmestitev v neko standardno družbeno lestvico.
5. Razvoj »zaprtih in varovanih« mestnih območij – kompleksnost postmodernih mest je pripeljala do razvoja varovanih in zaprtih mestnih območij. Najbolj značilen praktičen primer so t.i. varovane soseske (gated communities)
6. Korenite spremembe v predstavi mesta – kako podoba mesta, zaznana s strani posameznika vpliva na vedenje in življenjski slog v postmodernem mestu. Mediji in popularna kultura sta privedli do »hiper-resničnosti«. V praksi to pomeni vplive na to kako ljudje delujejo (jedo, delajo, se oblačijo, volijo itd.) in ravno te vplivi odražajo socialno zgradbo urbanega prostora.
Te karakteristike so bistvene za razumevanje koncepta postmodernega mesta kot si ga je zamislil Soja.
Učinek, ki ga je pustil postmodernizem bi tako lahko povzeli na več načinov. V ospredju je zagotovo dejstvo, da je pomagal povezati geografijo in socialno teorijo, filozofijo in na sploh vse veje socialne smeri ter tako pripomogel širšemu znanju in sposobnosti razmišljanja izven okvirjev. Odprl je pot preučevanju prostora, kraja, regije in okolja in spodbudil pluralizem znotraj geografije, ki se je povezala tudi s teorijo, epistemologijo in metodami empiričnih analiz. Zgoraj navedeni učinki niso posledica zgolj in samo postmodernizma, je pa le-ta odigral bistveno vlogo (Soja, 2001).
13
3. Los Angeles
3.1. Teoretski okvir
Območje metropolitanske regije Los Angelesa zajema okrožja San Bernardino, Riverside, Ventura, Orange in Los Angeles. To območje je bilo v 90. letih prejšnjega stoletja eno izmed najbolj razvitih industrijskih območij na svetu. Po količini proizvedenega materiala in po številu zaposlenih je prekašalo celo metropolitansko regijo New Yorka, trenutno pa temu ni več tako.
(Soja, 1989).
Slika 2: Karta metropolitanske regije Los Angeles (Vir: Soja, 2014, str. 10)
Od poznih 60. let prejšnjega stoletja se je regija soočala z območji zgostitve industrije, finančnimi vložki in višanjem števila delovnih mest. Medtem ko so ostale regije med leti 1970 in 1980 izgubljale delovna mesta na področju proizvodnje, se je ta številka v Los Angelesu višala. Posledično je tako naraščalo število prebivalcev, še naprej pa je tudi naraščala plača in urna postavka delavcev. Glede na razmere na trgu in zaposljivost je bil najštevilčnejši delavski razred oziroma blue collar, ki je dobil ime po službeni uniformi delavcev – modrih haljah, ki so jih nosili v proizvodnji (Soja, 1989).
Največji napredek se je odvijal na področju industrije visoke tehnologije, njegov vpliv pa se je širil na območje celotne regije in kaj kmalu je bilo tehnikov, matematikov, inženirjev in ostalih podobno izobraženih več kot kjer koli drugje na svetu. Povečal se je pomen finančništva, bankirstva ter managementa. Poleg vsega zgoraj naštetega je imel Los Angeles v 90. letih poleg Washingtona DC največ vladnih uslužbencev, pristanišči Long Beach in San Pedro pa sta vztrajno rasli na podlagi uvoza in izvoza. Od korejske vojne dalje v 50. letih prejšnjega stoletja je območje postalo priljubljeno tudi na področju vojaške industrije in njenega razvoja. Tukaj
14
hranijo tudi veliko količino orožja, saj je zrak suh in tako ne kondenzira, zato je orožje vedno pripravljeno za uporabo (Soja, 1989).
Poleg zgoraj naštetih razlogov za rast samega območja so presenetljivi tudi razlogi za upad, kot so izguba delovnih mest, zaprtje tovarn in večanje stopnje revščine. Veliko ljudi na tem območju si dejansko ne more privoščiti nastanitve v obliki hiše in namesto tega živijo v garažah ter poceni hotelih in motelih. Tisti, ki so najnižje na družbeni lestvici, pa spijo na ulicah v kartonastih škatlah ali pa v šotorih (Soja, 1989).
V Los Angelesu in na splošno po Ameriki imajo velike probleme z revščino. Brezdomci imajo po ulicah postavljene svoje šotore in tam, kjer so bolj številčni, dejansko tvorijo cel kamp.
Največji delež brezdomcev predstavljajo tisti, ki so odvisniki od drog in niso bili sposobni ostati trezni, zato so jih izključili iz programa za odvajanje od drog in tako med drugimi nekateri izgubijo tudi streho nad glavo. Ravno ta nasprotja tvorijo mesto Los Angeles kot celoto, saj je to območje součinkovanja različnih interesov, vzorcev in procesov. Tako je mesto izjemno razgibano z jezikovnega, kulturnega in etničnega vidika in ravno zaradi teh lastnosti je edinstveno in posebno.
3.2. Zgodovinski oris
Za razliko od ostalih velikih mest Los Angeles ni nikoli doživel močne centralizacije. Od začetkov mesta leta 1781 pa do uspešne urbanizacije je minilo stoletje. Med letoma 1880 in 1920 je bila rast prebivalstva zelo intenzivna; prebivalstvo se je s 35.000 povzpelo na 1.000.000, kar pomeni, da se je v 40 letih prebivalstvo povečalo za skoraj tridesetkrat. Od leta 1920 do 1940 je bilo obdobje velike gospodarske krize in takrat je število prebivalcev v mestu naraslo še za dva milijona (Soja, 1989).
Graf 1: Naraščanje števila prebivalcev v Los Angelesu med leti 1860 in 2010 (Vir podatkov: spletna stran LAAlmanac, 2021)
Središče javnih, finančnih in političnih aktivnosti je bilo vedno locirano v središču samega mesta oziroma v tako imenovanem downtownu. Južno od njega je bilo območje industrijske cone, ki se je postopoma razširilo do dveh največjih pristanišč na tem območju, San Pedro in Long Beach. Kot posebnost mesta bi lahko izpostavili black gold suburbs. To so bila predmestja, ki so se razvila sočasno z razvojem naftne industrije. Svoj razmah so doživela v 30.
15
letih 20. stoletja, oblikovala pa so se v bližini naftnih polj ali rafinerij. Med seboj so bila povezana z železnico, ki je bila v tistih časih ena izmed bolj razvitih v Ameriki. Demografska struktura je bila v teh mestih specifična; prebivalci so bili večinoma mladi beli protestanti (Soja, 1989 in Viehe 1991).
Na začetku je mesto merilo 111 km2 , do leta 1930 pa je imelo že kar 1.144 km2. Urbanizacija je temeljila predvsem na filmski industriji, kmetijstvu, naftni industriji in razvoju nepremičninskega trga. Imeli so tudi uspešno proizvodnjo, ki je bila namenjena predvsem lokalnemu območju. Delavci so se borili za svoje pravice in tako je mesto postalo eno izmed pomembnejših na področju učinkovitega nadzora dela in sindikalnih gibanj (Soja, 1989).
Z letom 1920 je bil Los Angeles najbolj motorizirano mesto na svetu, kar je pripomoglo tudi k značilni razpršenosti mesta. Kaj kmalu so ljudje spoznali, da je v tem zaslužek in tako se je začela proizvodnja avtov ter avtomobilske opreme, ki je pomenila začetek fordističnega načina dela. Istočasno je svoj razvoj doživela letalska industrija, ki jo je spodbudila navezanost na avtomobilsko in strojno industrijo, predvsem pa primerno okolje. To je postavilo temelje fordistični eri v medvojnem obdobju. V času velike gospodarske krize so štirje večji proizvajalci avtov začeli z masovno fordistično proizvodnjo, ki je bila locirana prav v Los Angelesu in do leta 1940 je mesto imelo ob srednjem zahodu največjo proizvodnjo avtov, gume in stekla. To je bil tudi razlog za kasnejšo uspešno ekonomsko rast. V času korejske vojne je bilo veliko ljudi zaposlenih tudi v letalski industriji (Soja, 1989).
Pospešena industrializacija Los Angelesa v sredini prejšnjega stoletja je bila posledica fordistične proizvodnje in je tudi zaznamovala pas rje na severovzhodu združenih držav Amerike. Proizvodnja je bila še naprej zelo pomembna. V določenih sektorjih se je sčasoma samo še povečevala in tako je Los Angeles postal industrijska metropola, ki ni bila več samo prostor industrijske fordistične prozvodnje, pač pa tudi prostor spodbujanja keynezianizma in množične potrošnje (Soja, 1989).
Los Angeles je kaj kmalu postal prototip industrializacije na območju sončnega pasu in urbane rasti.
3.3. Struktura zaposlenih
Struktura zaposlenih po dejavnostih se je v prejšnjem stoletju dokaj dinamično spreminjala.
Najvišji porast je bil zabeležen pri storitvenih dejavnostih v 60. in 70. letih 20. stoletja. Podobno kot v Los Angelesu je delež storitvenih dejavnosti naraščal tudi drugod v razvitih državah sveta.
Zanimivo je bilo, da je po deležu prehitel tudi proizvodne dejavnosti, kar je bilo precej presenetljivo, saj so od 20. let naprej te bile vodilne po številu zaposlenih. Posledično se je z večjo zaposljivostjo v storitvenih dejavnostih ter razmahom trgovine, finančništva in zavarovalništva nižal delež zaposlenih v vladnem sektorju in tako je naraščal pomen terciarnega sektorja. Višanje deleža zaposlenih je bilo sprva prisotno predvsem v okrožjih na obrobju same metropolitanske regije ne glede na sektor, medtem ko je središčna okrožja pestil upad deleža, ki pa se je kasneje pričel višati (Soja, 1989).
16
Graf 2: Sprememba zaposljivosti po sektorjih med leti 1960 in 1979 (število) (Vir: Soja, 1989, str.198)
Graf 3:Sprememba zaposljivosti po sektorjih med leti 1960 in 1979 (deleži) (Vir: Soja, 1989, str.198)
Za pravo razumevanje je potrebno pogledati obe sliki, saj je ponekod prišlo do manjšega deleža v sami panogi, vseeno pa se je zvišalo število zaposlenih. Dober primer so finančništvo, zavarovalništvo in nepremičnine, kjer je v prvem obdobju delež znašal 59,1 %, nato pa se je v drugem znižal na 21,9 %, vendar pa če pogledamo prvi graf, ki prikazuje dejanske številke in ne deležev, vidimo, da je število zaposlenih v teh panogah naraslo za tretjino.
17 3.4. Industrializacija in deindustrializacija
Začetki industrializacije so bili na tem območju precej specifični. Industrializacija je zajela precej široko območje samega mesta Los Angeles in je segala do dveh velikih pristanišč, San Pedro in Long Beach. S širjenjem industrije so nastajala območja, kot je Vernon, kjer stalne poselitve praktično ni bilo mogoče najti. Vsi objekti so bili namenjeni proizvodnji ali pa skladiščenju izdelkov. Poleg tega je bilo to območje, na katerem je bilo zaposleno veliko število ljudi. Čisto za občutek je avtor navedel, da je na tem območju bilo zaposlenih 50.000 ljudi, medtem ko je na istem območju živelo manj kot sto ljudi. Danes je to območje zapuščenih tovarn in proizvodnih obratov z visokim deležem brezposelnosti, ekonomsko na dnu in precej zapostavljeno. Takih območij je seveda še dosti in to nikakor ni osamljen primer. Še eno izmed takih je South Gate, kjer je nekoč stal velik proizvodni obrat South Gate Assembly, ki je bil last podjetja General Motors, ki je bilo v času industrializacije eno izmed vodilnih v svoji panogi.
V 80. letih prejšnjega stoletja je na istem mestu stala zgolj ena tovarna istega podjetja, ki je v hudih časih kar precej izgubilo, danes pa je na tem mestu postavljena šola (Soja, 1989).
Slika 3: Tovarna General Motors (Vir: spletna stran) Slika 4: Tovarna General Motors druga stran (Vir: spletna stran)
V času med letoma 1978 in 1982 je zaradi zapiranja tovarn in obratov službo izgubilo veliko ljudi, kar je bila posledica že zgoraj omenjenega naraščanja pomena terciarnega sektorja. Nastal je problem, predvsem ker delavci, ki so bili zaposleni v tovarnah, niso bili ustrezno izobraženi in kvalificirani za delo v drugem sektorju, zato je narasla stopnja revščine in nezaposlenosti.
Morda je najbolj zanimivo, da je prišlo do drastičnega upada sindikalnih gibanj, ki so na območju Los Angelesa padla s 30 % na 23 %. Za padec sta bili krivi deindustrializacija in terciarizacija (Soja, 1989).
18
Slika 5: Karta večjih tovarn, ki so se zaprle med leti 1978 in 1982 (Vir: Soja, 1989, str. 202)
Disciplina dela je bila primarna stvar, ki se je začela tekom tega obdobja spreminjati. Glavni povod za to je bila želja, da bi znižali stroške in s tem namenom so začeli višati stopnjo centralizacije in koncentracije kapitala, prav tako pa so okrepili mobilnost kapitala. Ljudje so bili prestrašeni, saj so vedeli, da to lahko prav kmalu vodi v zaprtje ali pa v menjavo same lokacije. Tako so se bili primorani zadovoljiti s tem in sprejeti nižje plačilo, kot so ga imeli pred tem za enako delo (Soja, 1989).
Letalska industrija/elektronika in proizvodnja oblačil sta bili dve dejavnosti, ki sta bistveno pripomogli k razvoju industrije v Los Angelesu.
Letalska industrija/elektronika je v 70. letih prejšnjega stoletja doživela pravi razcvet. Delež zaposlenosti se je v sedmih sektorjih, ki zastopajo to dejavnost, zvišal za kar 50 % in na voljo so bila mnoga nova delovna mesta, predvsem v proizvodnji. Za občutek citiram avtorja:
»Naraščanje števila zaposlenih v teh sedmih sektorjih je bilo večje od skupnega povečanja števila novih delovnih mest v Houstonu v istem obdobju in je številčno skoraj enakovredno celotni visokotehnološki delovni sili v Silicijevi dolini« (Soja, 19891 str. 204).
Pri teh številkah in dejstvih se nam poraja vprašanje, kako to, da je bila letalska industrija tako močno razvita ravno na tem območju. Razlog je preprost. Kalifornija je že od 40. let 20. stoletja zvezna država, ki je prejela največ obrambnih pogodb, s tem pa je seveda imela na voljo tudi dovolj sredstev za financiranje. Razvoj v 80-ih je dodatno pospešil še vojaško osredotočen keynezijanizem pod taktirko Ronalda Reagana, ki je kasneje začel tudi vojno zvezd (Soja, 1989).
Vojna zvezd je bila pobuda za obrambo, ki bi prestregla jedrske rakete v vesolju in tako ustvarila neke vrste ščit pred napadi (Teller, 2018).
19
Proizvodnja oblačil se je v 70. letih 20. stoletja povečala za 60%. Predstavljala je področje največje zaposljivosti med nizko plačanimi deli. Delavci, ki so se zaposlovali v panogi, pa so bili večinoma migranti. Zanimivo je, da je dejansko vplivala na skoraj vsak sektor, predvsem vizualno (Soja, 1989).
3.5. Vizualnost mesta in razporeditev dejavnosti
Razpršena decentralizacija je že od 19. stoletja nekakšen simbol kapitalističnih mest in Los Angeles je eno izmed takih, če ne celo najboljši primer takega mesta. V času, ko so se v drugih mestih po Ameriki soočali s stagnacijo ali celo krčenjem urbanega prostora, se je v Los Angelesu vse odvijalo v nasprotni smeri; tam je potekala intenzivna suburbanizacija. S tem se je istočasno s seljenjem prebivalstva na obrobje mesta selila tudi industrija, v mestu pa so se zgostile vladne dejavnosti, bankirstvo in finančništvo. Zaskrbljujoč vidik je to, da je poleg vsega tega tukaj največja koncentracija brezdomcev v državi. Osrčje urbane regije predstavlja LAX oziroma Mednarodno letališče Los Angeles. Posebnost regije je razpršenost dejavnosti, ki pa so med seboj na nek način povezane, recimo tehnološko, tako so dejansko locirane vsaka na svojem delu, a vendar funkcijsko odvisne druga od druge, tako da učinkujejo in dosegajo svoje cilje sinhrono (Soja, 1989).
Posledica razpršitve različnih dejavnosti je bila tudi tipična razporeditev prebivalstva po mestu.
Delavski sloj je živel lociran bolj v središčnih delih, kjer se je v preteklosti nahajala velika večina proizvodnih obratov, višji srednji sloj (white collar) pa na obrobju mesta (Soja, 1989).
Los Angeles je izjemno razpršeno mesto, s širokim gravitacijskim območjem. Okrožje Ventura je od samega središča oddaljeno dobrih 60 kilometrov, kar približno ustreza razdalji med Jesenicami in Ljubljano, pa vendar je okrožje še vedno del Los Angelesa. V okrožju lahko vidimo veliko majhnih trgovin ob glavnih cestah, veliko število avtomobilskih salonov, bencinskih servisov in tudi večjih nakupovalnih centrov. Na območju Venture so večinoma družinske hiše, ki prikazujejo tipično podobo ameriškega predmestja.
20
Slika 6: Pogled na Los Angeles in njegov downtown (Avtorica: Eva Malić, 2018)
Slika 7: Pogled na Los Angeles iz Griffith observatorija (Avtorica: Eva Malić, 2018)
21
Slika 8: Tipičen primer hiše v predmestju z belo ograjo in dovozom, naselje Thousand Oaks (Avtorica: Eva Malić, 2018)
3.5.1. Varovane soseske
Pojav varovanih sosesk se je naglo povečal v drugi polovici 20. stoletja z namenom, da bi se ljudje zavarovali pred zunanjim svetom. V primerjavi z industrijskim mestom deluje postmoderno mesto zaradi večje pojavnosti varovanih sosesk veliko bolj zaprto. Soseske so se oblikovale z namenom, da bi imeli nadzor nad tem, kdo vstopa v ''mesto'', saj je bilo ljudi strah kriminala, drog, brezdomcev in bili so skeptični glede družbenih in političnih odločitev v državi (Grant, Mittelsteadt, 2004).
Na drugi strani imamo nepremičninski trg in nepremičninske agente, katerim je zgoraj omenjeno oblikovanje sosesk prišlo zelo prav, saj je to postalo odlična tržna niša, za katero je marsikdo pripravljen odšteti veliko vsoto denarja (Grant, Mittelsteadt, 2004).
Glede na tipologijo varovanih sosesk sta Blakely in Snyder ločila tri različne tipe:
1. soseska, oblikovana glede na življenjski slog – kot pove že ime, so te soseske oblikovane specifično glede na življenjsko obdobje in potrebe v njem. Kot primer bi lahko navedli upokojence,
2. prestižna soseska – odraža željo po prepoznavnosti, hkrati pa tudi privatnosti. Večinoma so na privlačnih lokacijah z zelo poostrenim nadzorom. Kot primer lahko izpostavimo vse soseske, kjer večinoma bivajo bogati in slavni,
3. soseska z območjem varovanja – predeli mesta, v katerih se je prepovedano gibati in so zaprti oziroma izolirani od preostalega dela mesta. Skupina ljudi zapre del ulice za tiste, ki tam ne živijo (Blakely, Snyder, 1997).
22
Tovrstne soseske so oblika segregacije glede na starost, raso ali družbeni razred. V Ameriki so prebivalci večinoma tisti, ki so višje na družbeni lestvici in bele polti (brez latinomeričanov), soseske pa so v večini primerov locirane v urbano ali suburbano okolje (Grant, Mittelsteadt, 2004).
Varovane soseske so dejansko mesta v mestih. Vso potrebno infrastrukturo imajo prebivalci na voljo znotraj zaprtih vrat, preverjanje za vstop v samo sosesko pa je precej podobno preverjanju na državni meji. Varnostniku na vhodu v sosesko moraš pokazati svoj osebni dokument in povedati, koga izmed prebivalcev boš obiskal, kar pomeni, da nenajavljen praktično ne moreš vstopiti, saj varnostnik kontaktira prebivalca, ki naj bi obiskal, in na ta način potem odobri oziroma zavrne vstop v mesto. Vse hiše znotraj sosesk so zelo velike, pogosto je znotraj tudi podeželski klub (country club), manjše jezero, golf igrišče in druge površine, namenjene preživljanju prostega časa.
Slika 9: Primer varovane soseske v Westlake village s pogledom na jezero Sherwood (Avtorica: Eva Malić, 2018)
3.5.2. Robna mesta
V času po drugi svetovni vojni, ko sta se začeli deindustrializacija in suburbanizacija, so se razvila robna mesta. To so mesta, ki so funkcionalno neodvisna od mestnega središča, posebnost pa je, da imajo ob glavnih prometnicah vso potrebno infrastrukturo, kot so nakupovalni centri, šole, bolnišnice in parki (Pacione, 2009).
Joel Garreau je v svojem delu Edge City: Life on the New Frontier navedel pet kriterijev, po katerih naj bi se mesto uvrščalo med robna:
1. ima več kot pet milijonov kvadratnih čevljev pisarniških površin, 2. ima vsaj šesto tisoč kvadratnih čevljev površin, namenjenih prodaji,
3. ima več delovnih mest kot prebivalcev in je tako zaposlitveno središče za okolico, koncentracija ljudi naj bi bila večja po deveti uri zjutraj,
4. obravnavano je kot celota,
5. pred tridesetimi leti ni bilo niti najmanj podobno mestu (Garreau, 2011).
3.6. Demografska razporeditev v mestu
V 80. in 90. letih je bila večina podjetij v lasti japonskih in kanadskih lastnikov, kar je bilo poleg Los Angelesa prisotno zgolj še v New Yorku. Tako je tuj kapital sčasoma poskrbel tudi za migracijo ljudi s tako rekoč vseh delov sveta. S priseljevanjem so tako tudi priseljenci oblikovali svoje običaje, navade, prišlo pa je tudi do vizualnih sprememb v okolici. Tako so postopoma oblikovali čisto svoje predele mest, ki so bili oblikovani glede na etnično pripadnost posameznikov, ki so tam živeli (Soja, 1989).
23
V velikem številu so prihajali predvsem ljudje iz srednje in južne Amerike (Kubanci, Mehičani, Kolumbijci) ter Azijci (Korejci, Tajci, Vietnamci, Iranci). Tako so belci v Los Angelesu postopoma postajali vse manj in manj številčni. Zanimivo je dejstvo, da so v 50. letih belci (brez latinoameričanov) predstavljali kar 85 % populacije mesta, danes pa se delež giblje okoli 30 % (Soja, 1989).
Slika 10: Karta večjih etničnih skupin in njihov delež v mestu Los Angeles (Vir: Soja, 1989, str.218)
Premik se je zgodil tudi v mestnem svetu, kjer so poleg belcev sedaj člani lahko tudi Azijci, Latinoameričani in temnopolti; slednji so po mestu zelo razdeljeni in fragmentirani po različnih getih, kjer je večna prebivalcev podvržena revščini in diskriminaciji (Soja, 1989).
Dejavnost, ki je najbolj zaznamovala obdobje priseljevanja, je tudi neformalna ekonomija, v sklopu katere se odvija trgovina z belim blagom, tihotapljenje drog predvsem iz držav Južne Amerike, tihotapljenje orožja in druge nezakonite aktivnosti.
Povečalo se je število ilegalnih prehodov meja, policija pa se je soočala tudi s porastom nasilnih kaznivih dejanj. Tako je imelo mesto že takrat kar visoko stopnjo nevarnosti in veliko število aktivnosti, povezanih s tolpami, ki je razumljivo višje na območjih getov (Soja, 1989).
S priseljevanjem ljudi z vsega sveta se je oblikovalo ne le polikulturno, pač pa tudi poliglotsko središče sveta, ki je ena izmed temeljnih lastnosti, ki bi jih pri konceptu postmodernega mesta lahko izpostavili. Ob vožnji po cestah je moč zaslediti dvojezične cestne napise, ki se pojavljajo v angleščini in španščini, zaradi bližine meje je ta jezikovna skupina tudi najbolj izrazita. Velika je tudi pojavnost azijskih jezikov (filipinski, korejski, kitajski, vietnamski), na nekaterih območjih, ki imajo visok delež azijskega prebivalstva, pa lahko zasledimo tudi oglasne panoje v kitajskih pismenkah.
24 3.7. Sixty Mile Circle
Mesto in njegova okolica sta definirana s pojmom Sixty Mile Circle, kar si lahko predstavljamo kot krožnico s premerom 60 milj oziroma približno 100 kilometrov, ki obkroža središčno točko, ki je locirana v finančnem središču (downtown) Los Angelesa – City Hall (mestna hiša) na križišču ulic Temple in Spring. Ta krožnica se nato razprostira skozi vseh pet že na začetku omenjenih okrožij, ki imajo skupaj več kot 12 milijonov prebivalcev (Soja, 1989).
Soja pravi, da krožnica »preseka južno obalo na stičišču okrožij Orange in San Diego, blizu San Clementa in nuklearne elektrarne San Onfore. Prvo obzidje, ki ga ugledamo, je Camp Pendleton Marine Corpse Base, ki je največja vojaška baza v Kaliforniji glede na število zaposlenih. Ko prečkamo Camp Pendleton, Cleveland National Forest in vitalni akvadukt reke Kolorado, smo prispeli do obzidja številka dve, in sicer March Air Force Base, ki leži blizu mesta Riverside.
Če preletimo Sunnymead, Box Spring Mountains in Redlands, smo že pri obzidju številka tri, in sicer pri Norton Air Force Base, ki je blizu mesta San Bernardino in južno od skoraj praznega rezervata Indijancev San Manuel. Da bi nadaljevali pot po krožnici, se moramo dvigniti višje in prečkati vrhove gorovja San Bernardino in National forest, skozi Cajon Pass in prečkati staro pot Santa Fe, v slikovito puščavo Mojave. Blizu Victorvilla je obzidje številka štiri, in sicer George Air Force Base, približno enako oddaljeno je suho jezero Mirage, blizu katerega se nahaja obzidje številka pet, Edwards Air Force Base. Južneje se nahaja vesoljski koridor, ki se razteza od Lancasterja do letališča Palmdale in Air Force Plant 42. Pot nas tokrat popelje dalje skozi Antelope Valley, akvadukt Los Angeles, Interstate 5, Los Padres National Forest, Wild Condor Refuge, Ojai in kaj kmalu smo zopet pri Pacifiku pri Mission of San Buenaventura v okrožju Ventura. Nekaj kilometrov stran je obzidje številka šest, in sicer je to kompleks zdaj neaktivne vojaške letalske baze v Oxnardu po imenu Naval Construction Batallion Center of Port Hueneme. Sledi ji Naval Air Missile Center v Point Mugu. Če bi želeli, bi krožnico lahko zaključili nad objekti US Naval na San Nicolasu in San Clemente Islands« (Soja, 1989, str.
224–227).
25
Slika 11: Karta, ki prikazuje Sixty Mile Circle (Vir: Soja, 1989, str. 226)
26
4. Slovenija
4.1. Razmestitev in razvoj nakupovalnih središč
Kot nakupovalno središče definiramo območja, ki imajo v eni ali pa v več stavbah locirane gostinske in storitvene dejavnosti ter trgovske lokale. Navadno se nahajajo na dobro dostopnih lokacijah in imajo veliko število parkirnih prostorov, saj velika večina obiskovalcev pride z avtomobilom ali pa kakšnim drugim motoriziranim prevoznim sredstvom. Zgrajena so načrtno in imajo običajno skupno upravo in marketing, poenoten pa je tudi delovni čas. Razlika med nakupovalnim središčem ter veleblagovnico ali trgovsko hišo je v tem, da ima prvo večje število trgovskih lokalov, je večje in ima večjo ponudbo blaga (Drozg, 2001).
Slika 12: karta krajev z nakupovalnimi središči (Vir: Drozg, 2001, str. 13)
Kot je bilo že prej omenjeno, so nakupovalna središča navadno locirana na obrobju mesta, ali pa v njegovem središču, bolj pogosta je lega na robu. Vendar pa je v Ljubljani, Velenju in Mariboru nakupovalno središče tudi v centru mesta. Poleg dobre dostopnosti, ki jo tovrstna lega nudi, je na obrobju mesta laže pridobiti vso potrebno dokumentacijo. Posledično se lahko torej začne tudi prej graditi, cena zemljišč je nižja, poleg vsega naštetega pa so tudi cenejši stroški same gradnje. Novogradenj je med nakupovalnimi središči bolj malo, v večini primerov gre za tuje vlagatelje, medtem ko domači uporabijo zgradbe propadlih industrijskih podjetij na območjih skladiščnih in industrijskih con. Dober primer tega je ljubljanski BTC (Drozg, 2001).
27
Slika 13: BTC leta 1979
Slika 14: BTC leta 2017
28
Kar se tiče velikosti v Sloveniji prevladujejo mala nakupovalna središča. Od tega jih je sedem v Ljubljani, dva v Mariboru in eden v Celju. Z velikostjo samega središča je neposredno povezano tudi število parkirnih mest, tako jih je v večjih središčih občutno več (Drozg, 2001).
V zadnjih dveh desetletjih je moč opaziti tudi večanje števila parkirnih hiš. V preteklosti so bili avtom namenjeni predvsem odprti parkirni prostori, sedaj pa je bolj priljubljeno graditi parkirne hiše, saj imajo te na enaki površini veliko večje kapacitete. Na območju BTC-ja so tako zgradili parkirno hišo City Park, v kateri lahko parkira 1.650 avtomobilov, in parkirno hišo BTC City, v kateri lahko parkira 758 avtomobilov.
Nakupovalna središča so se pri nas množično začela pojavljati v 90. letih oziroma po osamosvojitvi. Njihovo število se iz leta v leto povečuje. Postopoma k nam prihajajo tudi tuje trgovske verige, ki si na naših tleh ustvarjajo podružnice. Medijsko najbolj izpostavljena v zadnjem letu je bila zagotovo švedska Ikea, ki je svoja vrata odprla na območju BTC-ja, kjer so se nekoč nahajali parkirni prostori in skladišča podjetja Frigologo.
4.2. Urbanizacijski procesi
Že kar nekaj časa je na območju naše države prisotno višanje deleža pozidanih površin in manjšanje ostalih, predvsem obdelovalnih površin. To je med drugimi posledica zlasti dviga življenjskega standarda in spremenjenega načina življenja. Vendar pa tovrsten proces pravzaprav neracionalno izkorišča prostor v pokrajini (Ravbar, 2005).
Slovenija ima razmeroma nizko stopnjo urbanizacije, vendar pa se je pod vplivom industrializacije v 60. in 70. letih odvijala forsirana urbanizacija. Od leta 1961 je delež mestnega prebivalstva s 36,1 % leta 1981 narasel na 48,9 %. Razlog so bile predvsem večje migracije podeželskega prebivalstva in dinamičen razvoj manjših mest. Po letu 1981 pa pride do upada rasti mestnega prebivalstva. Uravnotežena rast urbanega in neurbanega prebivalstva je bila prisotna samo v nekaterih mestnih regijah, npr. osrednjeslovenski in gorenjski. V 80. so se selitveni tokovi tako obrnili in začela se je selitev iz mestnih središč na mestno obrobje, kar je bilo po mnenju mnogih avtorjev začetek in osnova suburbanizacije na naših tleh. (Ravbar, 1989).
Prebivalstvo je tako najhitreje naraščalo v obmestnih naseljih, ki so imela ugodno lego in so ležala ob prometnicah, s tem pa so bila posledično dobro povezana z večjimi središči, ki so imela zanje pomembno vlogo. V okolici Ljubljane bi tako lahko omenili Brezovico, Dragomelj, Grosuplje in Vodice. Tovrsten trend naraščanja prebivalstva se lahko opazi med drugim tudi po številu novogradenj, ki strmo naraščajo in zavzemajo vse več in več prostora. V Grosuplju so tako med drugim postavili stanovanjsko sosesko Sončni dvori, ki se nahaja poleg gospodarske cone Grosuplje, v preteklosti pa so bile tu obdelovalne površine. V Dragomlju, ki se nahaja med Ljubljano in Domžalami, pa je nastala soseska Novi Dragomelj.
29
Slika 15: Soseska Sončni dvori v Grosuplju
Slika 16: Soseska Novi Dragomelj
Najbolj izrazit urbanizacijski proces, ki se odvija pri nas, je tako suburbanizacija, do katere je prišlo predvsem v 80. letih prejšnjega stoletja. Število prebivalcev v mestih se je zmanjšalo, zvišalo pa se je v obmestjih. Razlogi, zakaj so se ljudje pričeli odseljevati na obmestni prostor, so različni, a velja izpostaviti predvsem to, da so bile nepremičnine na teh območjih cenejše kakor v mestih, zelo pomemben dejavnik pa so tudi drugačne vrednote, ki jih tovrstni prostor prinaša. Predvsem bi tukaj izpostavili povezanost z naravo in pa močnejša povezanost krajevnih skupnosti, kar se v mestih ne pojavlja v tolikšni meri.
4.3. Kreativna in kulturna industrija
»Kulturni in kreativni sektor (KKS) vključuje vse sektorje, katerih dejavnosti temeljijo na kulturnih vrednotah ali umetniškem in drugem individualnem ali skupinskem ustvarjalnem izražanju« (Murovec, Kavaša, Bartolj, 2020, str. 8/9).
Že od nekdaj je kultura igrala veliko vlogo v življenju ljudi, sedaj pa je ta še toliko večja, saj je s tehnološkim napredkom prišlo tudi do razvoja novih vej znotraj tovrstne industrije in pričakovano se je tudi pomen in vloga v človekovem vsakdanu temu primerno povišala. Poklici, ki bi jih pri kulturnem in kreativnem sektorju lahko izpostavili, so arhitekt, knjižničarji, vse vrste glasbene, gledališke in filmske umetnosti, kulturni turizem itd. Tu velja izpostaviti, da se
30
ta industrija loči od drugih predvsem v velikem prispevku intelektualnega kapitala, ki morda v drugih sektorjih nima tolikšnega vpliva ali pa ni toliko izrazit.
Po podatkih Statistične analize stanja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji 2008–2017 je v kreativnih poklicih v Sloveniji zaposlenih 4,7 % vseh zaposlenih, če pa k temu prištejemo še ostale podporne poklice, se delež poviša na 7 %. 32 % je takih, ki so znotraj kulturnega in kreativnega sektorja, vendar niso definirani kot podporni (Murovec, Kavaša, Bartolj, 2020).
0% 5% 10% 15% 20% 25% 30%
Glasba Radio in televizija Arhivi, knjižnice in kulturna dediščina Kulturno-umetnostna vzgoja Video in film Arhitektura Oblikovanje in vizualna umetnost Oglaševanje Knjige in tisk Programska oprema in igre Uprizoritvena umetnost in umetniško…
Deleži registriranih organizacijskih enot v posameznih panogah KKS leta 2017
Graf 4: Deleži registriranih organizacijskih enot v posameznih panogah KKS leta 2017 (Vir: Murovec, Kavaša, Bartolj, 2020, str.21)
Med značilnosti kulturne in kreativne industrije nedvomno spada tudi dejstvo, da je največ zaposlenih v t.i. mikro podjetjih, ki ne štejejo več kakor deset zaposlenih.
Med probleme, s katerimi se sooča industrija, velja izpostaviti nezaščitenost intelektualne lastnine, manko infrastrukture, manko marketinških kompetenc, finančna nestabilnost in kadrovska podhranjenost (Murovec, Kavaša, Bartolj, 2020).
31
0.0%
2.0%
4.0%
6.0%
8.0%
10.0%
12.0%
14.0%
16.0%
Primerjava deleža organizacijskih enot v KKS med letom 2008 in letom 2017
delež enot v KKS med vsemi enotami leta 2008 delež enot v KKS med vsemi enotami leta 2017 Graf 5: Delež enot v KKS med vsemi enotami po statističnih regijah leta 2008 in 2017 (Vir: Murovec, Kavaša, Bartolj, 2020,
str.30)
Če pogledamo zgornji graf, vidimo, da je od leta 2008 do leta 2017 v čisto vsaki statistični regiji delež kreativne in kulturne industrije narasel. Najvišji delež je bil v osrednjeslovenski regiji, kar je bilo tudi pričakovano, glede na to da se v tej regiji nahaja prestolnica. Če pa primerjamo odnose med kohezijskima regijama, lahko iz podatkov razberemo, da zahodna kohezijska regija v številu organizacijskih enot prednjači pred vzhodno kohezijsko regijo.
Ravbar in Bole (2007) sta v delu Geografski vidiki ustvarjalnosti s pomočjo analize ugotovila, da so ustvarjalni poklici v Sloveniji zelo neenakomerno razporejeni. 22 % je občin, ki imajo neznatno število ustvarjalnih poklicev. Od tega se skoraj vse nahajajo v severovzhodni Sloveniji. 36 zaposlitvenih središč je bolj pomembnih in le-ta nudijo več kot 5.000 delovnih mest. Najbolj seveda izstopa Ljubljana. Prisotnost ustvarjalnih poklicev je v redkih primerih prisotna tudi v nekaterih manjših središčih, recimo v Ajdovščini, Kočevju, Tolminu, Ribnici itd., kar je dokaz, da tovrstna industrija ni vezana zgolj in samo na večja mesta.
Razlog, da je največ kreativne in kulturne industrije locirane v Ljubljani, je zagotovo v tem, da je mesto središče države. Tu se nahajajo vsa pomembna ministrstva, kar pa je zelo ugodno z vidika pretoka informacij, ki je tako zaradi bližine hitrejše. Zaradi središčne lege je privlačna lokacijsko, kader je bolj izobražen, prihodki so višji, prav tako pa privablja prebivalstvo iz celotne države. Mesto je deležno tudi večjega dela finančnih spodbud znotraj države, predvsem na področju uprave, oskrbe, izobraževanja in kulture, ta pa so pomembna z vidika izboljševanja in dvigovanja življenjske ravni (Ravbar, Bole, 2007).
32
Slika 17: Primer kreativne industrije v Ljubljani (Avtorica: Eva Malić, 2021)
4.4. Prebivalstvo v Sloveniji
Prebivalstvo v Sloveniji je bilo v 19. stoletju odraz takratnih gospodarskih razmer. V tistem času je prevladovala agrarna družba in tako je bil tudi delež agrarnega prebivalstva največji in je prevladoval. Izjema niso bila niti večja mesta. Največji mesti sta bili takrat Ljubljana in Maribor, ki sta v prihodnjih desetletjih še naprej rasli in se razvijali. Prebivalstvo se je najbolj povečalo v času po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do povojne urbanizacije, ki je pospešila populacijski razvoj. Novo mestno prebivalstvo je bilo prisotno predvsem v industrijskih in večjih mestih, medtem ko se je le majhen delež naselil v starejša fevdalna in majhna mesta (Vrišer, 1974).
Tako se je z urbanizacijo in industrializacijo začel večati delež mestnega prebivalstva, vse bolj pa se je nižal delež agrarnega, kar je tudi sovpadalo z manjšanjem pomena kmetijstva v državi.
33
Graf 6: Naraščanje deležev prebivalstva med leti 1869 in 1971 v Sloveniji (Vir: Vrišer, 1974, str. 69)
Narodnostno so v Sloveniji poleg najštevilčnejših Slovencev prevladovali predvsem narodi z območja Jugoslavije (Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Muslimani,1 Srbi) ter Italijani in Madžari.
Od tujih narodov so bili najštevilčnejši Hrvati. Delež Madžarov se je od leta 1948 do 1981 zmanjšal, povišal pa se je delež ostalih, že prej naštetih narodov. Najbolj izrazit poskok v številu je bil prisoten pri Hrvatih, Srbih in Muslimanih.
Graf 7: Prebivalstvo glede na narodno pripadnost v Sloveniji (Vir podatkov: statistični letopis SFRJ)
Do sredine 20. stoletja je bila Slovenija država odseljevanja, nato pa se je trend obrnil in postala je država priseljevanja. Statistični podatki kažejo, da se je v 70. letih v državo priselilo največ ljudi, ki so prihajali pretežno iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, saj za ljudi iz zahodne
1 Muslimani so mišljeni kot Bošnjaki v statističnemu letopisu SFRJ med letoma 1918 in 1988.
34
in severne Evrope Slovenija ni bila privlačna. Ob osamosvojitvi je prišlo do začasnih sprememb selitvenih tokov, ki pa so se kmalu umirile (Šircelj, 2006).
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 7000 8000 Državljani Slovenije
Državljani držav, ki so bile del Jugoslavije Državljani drugih evropskih držav Državljani Azije in Afrike Državljani Amerike, Avstralije in Oceanije Državljani neznanega državljanjstva
Priseljevanje v Slovenijo med leti 1996 in 2004
2004 2002 2000 1998 1996
Graf 8: Priseljevanje v Slovenijo med leti 1996 in 2004 (Vir podatkov:Milivoja Šircelj, str. 68)
0 1000 2000 3000 4000 5000 6000 Državljani Slovenije
Državljani držav, ki so bile del Jugoslavije Državljani drugih evropskih držav Državljani Azije in Afrike Državljani Amerike, Avstralije in Oceanije Državljani neznanega državljanjstva
Odseljevanje iz Slovenije med leti 1996 in 2004
2004 2002 2000 1998 1996
Graf 9: Odseljevanje v Slovenijo med leti 1996 in 2004 (Vir podatkov:Milivoja Šircelj, str. 68)
4.5. Primerjava
Mesto Los Angeles lahko primerjamo zgolj s celotno Slovenijo, saj primerjava z mestoma, kot sta recimo Ljubljana in Maribor, ni smiselna, ker sta toliko manjši.
Paralela, ki jo lahko vlečemo, je, da Los Angeles kot mesto nikoli ni bil močno centraliziran.
Tudi Slovenija ni bila, saj je zanjo značilna policentrična struktura. V obeh primerih so si sledile agrarna, industrijska in postindustrijska doba, v industrijski dobi pa je bil največji poudarek na industriji in rudarstvu. Struktura zaposlenih se je v obeh primerih spreminjala skladno z gospodarskim razvojem in tako je ob prehodu iz agrarne v industrijsko dobo denimo upadel
35
delež kmetov, večal pa se je delež zaposlenih v industriji. Sčasoma se je začela doba zapiranja tovarn in obratov in začel je naraščati delež zaposlenih v terciarnem sektorju.
Razlika, ki jo je potrebno izpostaviti, je v prvi vrsti velikost mesta in velikost naše države. Torej pri vseh omenjenih stvareh je denimo število prebivalcev ali pa število zaposlenih v Los Angelesu temu primerno bistveno večje. Posebnost Los Angelesa v primerjavi s Slovenijo je, da imajo ameriška mesta oblikovano nekakšno posebno finančno središče, ki mu pravijo downtown, česar v mestih po naši državi ni moč opaziti. Seveda so tudi pri nas tovrstne dejavnosti locirane v mestu, pa vendar je pri nas prisotno še mnogo drugih dejavnosti.
Downtown se vizualno prepozna že od daleč, saj je to v Los Angelesu praktično edino območje, kjer se dvigujejo visoki nebotičniki, drugače pa prevladujejo nizke pritlične hiše, kakršne najdemo pri nas recimo v ljubljanskih Murglah. Posebnost so graščine v bogatejših predelih mesta, ki se seveda po velikosti ne morejo primerjati z našimi staromeščanskimi vilami, ki so za naše razmere kar precej velike. Urbanizacija v Los Angelesu je temeljila predvsem na filmski in naftni industriji ter na razvoju nepremičninskega trga, česar pri nas z izjemo nepremičninskega trga praktično ni moč opaziti. Letalska industrija je specifična veja industrije, ki se je razvijala v Los Angelesu sočasno z avtomobilsko in strojno.
Če pogledamo samo lokacijo, ima Los Angeles precej daljšo obalno linijo in ima tako dve večji pristanišči; to sta San Pedro in Long Beach, medtem ko pri nas vloga glavnega pristanišča pripada Luki Koper. Unikaten pojav je bil tudi pojav območij, ki so bila praktično neposeljena, saj so bili tam samo industrijski obrati. Tak primer je denimo Vernon. S pojavom suburbanizacije se je na obrobje mest poleg ljudi pričela seliti tudi industrija, kar je vodilo v zgostitev že prej omenjenih sektorjev v downtownu. Suburbanizacija se je začela odvijati z istočasnim razvojem avtomobila, ki je postal dostopen vsem predvsem z razvojem prometnega omrežja. Tu v primerjavi s Slovenijo opazimo razlike predvsem v javnem prometu, ki je pri nas v primerjavi z Los Angelesom kar dobro razvit, tam pa ljudje ne uporabljajo javnega transporta.
Izjema je recimo New York, kjer je podzemna železnica oziroma subway praktično sinonim za to mesto. Suburbanizacija v Ameriki je povzročila beg premožnejših na obrobje. Tako so v mestih ostali revni in delavci, nepremičnine v predmestjih pa so bistveno dražje v primerjavi s tistimi v mestu. V Sloveniji je ravno obratno, saj so cene nepremičnin pri nas najdražje v mestnih jedrih in so v večini primerov cenejše, bolj kot gremo ven iz mesta. Z odseljevanjem iz mesta so se oblikovale tudi tako imenovane varovane soseske, ki so se oblikovale predvsem z namenom, da bi se ljudje počutili varnejše (problemi kriminala, drog, brezdomstva). Gre za edinstven pojav, ki ga na naših tleh ne vidimo. Še najboljši približek temu pri nas bi bila stavba močerad, ki leži ob Ljubljanici.
Tako v Ameriki kot pri nas smo lahko opazili aktivno priseljevanje. Pri nas je šlo predvsem za ljudi z območja Balkana, saj za bolj razviti del zahodne in severne Evrope nismo bili zanimivi.
Medtem so se v Los Angeles priseljevali tako okoliški narodi (denimo Mehičani) kot tudi tisti iz bolj oddaljenih držav (denimo Vietnamci, Italijani, Iračani ...). Tako se je v Los Angelesu posledično zaradi zelo obsežnega priseljevanja spremenila tudi demografska sestava, saj je delež belcev (brez latinoameričanov) kar precej upadel, medtem ko pri nas do tega ni prišlo. V obeh primerih je moč zaslediti oblikovanje etničnih sosesk; pri nas so to recimo Fužine ali Rakova Jelša, v Los Angelesu pa Chinatown ali Koreatown. Ker je Los Angeles zelo blizu meje z Mehiko, se pojavljajo tudi dvojezične table, kar je na določenih mejnih območjih prisotno tudi pri nas.
Kar se procesov tiče, menim, da so se glavni odvijali tako v Sloveniji kakor tudi v Los Angelesu, izpostaviti velja kvečjemu to, da so bili časovno prej prisotni v Los Angelesu, nato pa so se postopoma začeli odvijati tudi na naših tleh. Med najbolj izrazite poteze postmodernega mesta, ki jih je mogoče zaslediti tudi v Sloveniji, bi tako nedvomno izpostavila razvoj potrošništva in
36
nakupovalnih središč, ki so na naših tleh od 90. let prejšnjega stoletja naprej še toliko bolj v razmahu. Prav tako bi izpostavila celotni sektor kulturne in kreativne industrije, ki daje postmodernizmu s svojim intelektualnim kapitalom unikaten značaj. Omeniti velja tudi policentričen značaj in polikulturnost, ki pa ni prisotna v tolikšni meri, posledično pa tudi poliglotski značaj države. Zadnja bolj izstopajoča lastnost, za katero menim, da je v naši državi tudi najbolj vizualno vplivala na pokrajino in jo v največjih razsežnostih preoblikovala, pa je zagotovo suburbanizacija.
Slika 18: Downtown Los Angeles (Avtorica: Eva Malić, 2018)
37
Slika 19: Graščina na Beverly Hillsu (Avtorica: Eva Malić, 2018)
Slika 20: Graščina na Beverly Hillsu številka 2 (Avtorica: Eva Malić, 2018)
38
Slika 21: Pogled na mesto Los Angeles iz letala (Avtorica: Eva Malić, 2018)
39
5. Sklep
Namen diplomske naloge je bilo proučiti in predstaviti, kaj postmoderno mesto pravzaprav je in kako se to odraža na primeru Los Angelesa, kakšni procesi se odvijajo v njem ter kateri koncepti so ključni za razumevanje mesta in primerjati vse zgoraj našteto tudi na primeru Slovenije.
Koncepti, ki smo jih proučili, in značilnosti postmodernega mesta nam dajo precej dober vpogled v razlike med modernim in postmodernim mestom in nam v osnovi mogoče pomagajo, da lažje razumemo sam pojem postmodernosti. Na območju Los Angelesa so se tako odvijali določeni procesi, ki so mesto preobrazili, preoblikovali in ga ustvarili takega, kakršno danes je.
Oblikoval se je izjemno razpršen urbani sistem s tipičnim poselitvenim vzorcem, pojavile pa so se tudi edinstvene varovane soseske in robna mesta, ki prav tako prispevajo svoj del k mozaičnosti mesta. Poleg vizualne pestrosti pa je prisotna tudi rasna in etnična raznolikost, ki je v nekaterih primerih tudi poskrbela za oblikovanje določenega dela mesta.
V Sloveniji preobrazba mest zagotovo ni bila tako pompozna kakor na primeru Los Angelesa, pa vendar je bila tudi pri nas unikatna. Skozi zgodovino so se mesta prilagajala in razvijala glede na trende in prav to jih dela edinstvene. Tako imamo več središč v državi, pa vendar je vsako razvito na svoj unikaten način in glede na to, kaj pravzaprav potrebuje.
Svoje delo bi zaključila z mislijo Michela Deara (2002, str. 6), da je »Južna Kalifornija nenavadna mešanica – policentrični, poliglotski in polikulturni pastiš, ki je globoko vpleten v prepisovanje ameriškega urbanizma.«
