UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
BARBARA ČUK
VLOGA VZGOJITELJA PRI PREPOZNAVANJU IN UKREPANJU V PRIMERIH NASILJA V DRUŽINI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJI
BARBARA ČUK
Mentorica: DOC. DR. SANJA BERČNIK
Somentorica: ASIST. DR. LAURA ROŽMAN KRIVEC
VLOGA VZGOJITELJA PRI PREPOZNAVANJU IN UKREPANJU V PRIMERIH NASILJA V DRUŽINI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Barbara Čuk, rojena 17. 4. 1994, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je zaključno delo z naslovom Vloga vzgojitelja pri preprečevanju in zaščiti otrok v primeru nasilja, pri mentorici doc. dr. Sanji Berčnik in somentorici asist. dr. Lauri Rožman Krivec moje avtorsko delo.
Ljubljana, 2021 Podpis:
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Sanji Berčnik ter somentorici asis. dr. Lauri Rožman Krivec za vse strokovne napotke, usmeritve in nasvete pri pisanju diplomske naloge.
Hvala vsem vzgojiteljem, ki so sodelovali pri izpolnjevanju anketnih vprašalnikov.
Velika zahvala gre mojemu partnerju Blažu, kateri mi je skozi celoten študij stal ob strani in me spodbujal ter moji družini, prijateljem in mojim sošolkam Anji, Jani, Katarini in Nicol s katerimi smo spletle tesne prijateljske odnose, ki ji ohranjujemo še danes in moji predragi babici Marjetki, ki mi je dala motivacijo da svoje znanje nadgrajujem ter mi bila motivacija skozi vsa študijska leta.
Hvala vsem, ki ste bili del moje zgodbe skozi celoten študij in ste mi pomagali, pri nastajanju diplomske naloge.
POVZETEK
Nasilje je prisotno skozi celotno človekovo zgodovino in je prisotno vsakodnevno. Skozi zgodovino, so se spreminjale le oblike nasilja ter odnos, ki ga ima posameznik do nasilja. Ena izmed vrst nasilja je tudi nasilje v družini, v kateri so žrtve posredno ali neposredno otroci pri katerem se krši njihove pravice, saj je pravica vsakega človeka, da živi varno, brez nasilja.
V teoretičnem delu sem opisala, kaj je nasilje, ter kakšne vrte in oblika nasilja poznamo.
Podrobneje sem opisala družinsko nasilje, kakšne oblike družinskega nasilja poznamo, ter kakšna je vloga vzgojitelja pri zaznavanju, prepoznavanju in preprečevanju nasilja v družini nad otroki. Dotaknila sem se, tudi kakšne so vzgojiteljeve naloge, ko se sreča z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini.
V empiričnem delu sem ugotavljala, kako pogosto so se vzgojitelji srečali s primeri družinskega nasilja ter kakšna navodila imajo, ko se pojavi sum nasilja v družini nad otrokom. Zanimalo me je tudi, kako vzgojitelji ocenjujejo svoje znanje na področju prepoznavanja nasilja v družini nad otrokom, ter ali potrebujejo novo znanje na tem področju. V raziskavi sem ugotovila, da imajo anketiranke z daljšo delovno dobo več izkušenj z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini.
Ugotovila sem tudi, da anketiranke niso dovolj usposobljeni na področju prepoznavanja nasilja v družini ter vse anketiranke ne glede na delovno dobo potrebujejo izobraževanja na tem področju. Anketiranke so se strinjale, da imajo jasna navodila na koga naj se obrnejo v primeru, ko gre za sum nasilja v družini.
Ključne besede: nasilje v družini, otrok, vzgojitelj, zaščita, preprečevanje.
ABSTRACT
Violence has been present throughout human history and is present on a daily basis. Throughout history, only the forms of violence and the attitude of the individual towards violence have changed. One of the types of violence is also domestic violence, in which the victims are children directly or indirectly, in which their rights are violated, as it is the right of every person to live safely, without violence.
In my theoretical work, I described what violence is and what kind of violence we know. I have described in more detail family violence, what forms of family violence we know, and what role the preschool teacher has in detecting, identifying and preventing domestic violence against children. I also touched on what the preschool teacher job is when he meets a child who is a victim of domestic violence.
In my empirical work, I looked at how often the preschool teacher have faced cases of family violence and what instructions they have when there is a suspicion of domestic violence against a child. I was also interested in how the preschool teacher assess their knowledge in recognising domestic violence against children, and whether they need new knowledge in this area. In the research, I found that respondents with longer working lives have more experience with a child who is a victim of domestic violence. I also found that the respondents are not sufficiently trained in the field of recognizing domestic violence, and all respondents, regardless of their length of service, need education in this field. Respondents agreed to have clear instructions on who to turn to in case of suspected domestic violence.
Key words: domestic violence, children, kindergarten teacher, protection, prevention
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 NASILJE ... 3
2.2 Vrste in oblike nasilja nad otroki ... 4
2.3 Nasilje v družini ... 5
2.3.1 Vzroki za nasilje v družini ... 7
2.3.2 Oblike nasilja v družini ... 8
3 PREPOZNAVANJE IN OBRAVNAVA NASILJA V VRTCU IN VLOGA VZGOJITELJICE ... 10
3.1 Vloga vzgojitelja pri prepoznavanju in zaznavanju nasilja v družini nad otroki ... 10
3.2 Vzgojitelj in njegova vloga pri obravnavi nasilja v družini ... 13
3.3 Zapis dogodka ... 18
3.4 Vzgojitelj in njegovo delovanje v internem timu ... 20
3.5 Vzgojitelj in njegova vloga pri nudenju pomoči in delu z otrokom, ki je žrtev nasilja . 20 4 EMPIRIČNI DEL ... 23
4.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 23
4.2 Cilji raziskave ... 24
4.3 Raziskovalna vprašanja ... 24
4.4 Metode raziskovanja ... 24
4.5 Opis vzorca ... 24
4.6 Postopki zbiranja podatkov ... 26
4.7 Postopki obdelave podatkov ... 27
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 28
5.1 Kako pogosto se vzgojitelji v vrtcih soočajo s primeri družinskega nasilja? ... 28
5.2 Kako vzgojitelji v vrtcih ocenjujejo svoje znanje na področju prepoznavanja nasilja nad otrokom v družini? ... 31
5.3 Kakšna navodila imajo vzgojitelji v vrtcih za ukrepanje v primeru suma na nasilje v družini? ... 34
5.4 Katero znanje bi vzgojitelji še potrebovali za lažje prepoznavanje in ukrepanje v primeru
družinskega nasilja nad otrokom? ... 35
6 ZAKLJUČEK ... 39
7 LITERATURA ... 41
KAZALO SLIK Slika 1: Grafični prikaz nalog vzgojitelja iz pravilnika ... 17
KAZALO GRAFOV Graf 1: Delavno mesto anketiranca ... 25
Graf 2: Delavna doba ... 25
Graf 3: Lokacija vrtca ... 26
Graf 4: Obravnava otrok nasilja v družini ... 28
Graf 5: Obravnava otrok žrtev nasilja v družini po delavni dobi anketirancev ... 29
Graf 6: Obravnava otrok žrtev nasilja v družini po lokaciji vrtca ... 29
Graf 7: Obravnavanje otrok, ki so žrtve nasilja v družini ... 30
Graf 8: Jasnost navodil kako ravnati, ko gre za sum nasilja v družini ... 31
Graf 9: Povprečna ocena znanja anketirank pri prepoznavanju nasilja nad otroki v družini glede na delavno dobo v vaškem vrtcu ... 33
Graf 10: Povprečna ocena znanja anketirank pri prepoznavanju nasilja nad otroki v družini glede na delavno dobo v mestnih vrtcih ... 33
Graf 11: Ali potrebujete novo znanje, glede na daljšo delavno dobo ... 37
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Ocena znanja na področju prepoznavanja nasilja nad otrokom v družini ... 32
Preglednica 2: Podana navodila v vrtcu ob sumu nasilja v družini nad otroki ... 35
Preglednica 3: Katero znanje anketiranke potrebujejo na področju nasilja v družini nad otroki za lažje prepoznavanje in ukrepanje na tem področju ... 36
1
1 UVOD
V diplomskem delu bom raziskovala vlogo vzgojitelja pri prepoznavanju in ukrepanju v primerih nasilja v družini. Vrtec je otrokov drugi dom, v katerem preživi velik del svojega otroštva. Vzgojitelj1 predstavlja varno zavetje, zaupanja vredno osebo ter zgled za otroka. Zato je pomembno, da vzgojitelj tekom celotnega bivanja v vrtcu spremlja otrokov razvoj, ga spodbuja, mu je v pomoč ter opazuje vedenjski razvoj (Dobnikar, 2009).
Poleg zgoraj naštetega je pomembno tudi, da je vzgojitelj pozitiven, podaja navodila na pozitiven način, pohvali otroka, ustvarja pozitivno klimo, odgovarja na otrokova vprašanja, ga uči reševanja konfliktov na pozitiven način in ustvari odnos med njim in otrokom, ki temelji na zaupanju.
Žal je nasilje nad otroki danes še zmeraj prisotno in ga kljub mnogim strokovnim argumentom in trudu ne moremo popolnoma izkoreniniti. Vrtec predstavlja otroku varno okolje, kjer se med otrokom in vzgojiteljem stke odnos, ki temelji, a zaupanju med njima, enakovrednost in kompetentnost otroka, spoštljiv odnos itd. Ravno to je ključnega pomena pri prepoznavanju in obravnavi nasilja v družini nad otroki. Nasilje v družini je v večini primerov brez prič, ki bi lahko potrdile, da se to dogaja, saj se izvaja to nasilje doma, za zaprtimi vrati. Nasilje se je nekoč uporabljajo kot eno izmed vzgojnih sredstev, kjer so otroke pretepali, jih zaničevali, žalili itd. Na tem področju je malo raziskav ali pa se o tem ne govori veliko, saj nihče noče poseči v družinsko okolje; vse preveč ljudi si zatiska oči pred nasiljem, ga ne želi videti ali pa ima premalo znanja, da bi nasilje opazil. Pomembno je, da pridobimo čim več informacij na temo nasilja v družini, saj le tako lahko odreagiramo, ko se srečamo z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini. Otroci so naša prihodnost, za katere moramo skrbeti in jim pomagati, zato je dolžnost vsakega posameznika, da si ne zatiska oči pred nasiljem ter ga nemudoma prijavi.
Diplomska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu bom predstavila termin nasilje, oblike in vrste nasilja ter podrobneje obravnavala nasilje v družini in vlogo vzgojiteljev pri prepoznavanju in ukrepanju, ko se srečajo z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini. V empiričnem delu se bom posvetila raziskovanju, ali so se vzgojitelji že srečali z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini, kakšna navodila imajo podana ter katero znanje bi še potrebovali na tem področju. Rezultate sem pridobila z anoninimi anketnimi vprašalniki za
1 Beseda vzgojitelj se nanaša na oba spola.
2
vzgojitelje predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja in vzgojitelje predšolskih otrok v različnih slovenskih vrtcih. Bolje želim pridobiti vpogled, koliko anketirancev se je v svoji poklicni karieri srečalo z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini, kakšna navodila imajo zaposleni v vrtcih ter katero znanje bi še potrebovali na področju nasilja v družini.
3
2 NASILJE
2.1 Opredelitev nasilja
Nasilje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1994, str. 624) opredeljeno kot dejaven odnos do druge osebe, pri katerem je značilna uporaba sile ali pritiska. Nasilje je neskladno ravnanje s splošnimi družbenimi in pravnimi normami do druge osebe ter neustrezna in pomanjkljiva skrb (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017). Največkrat pojavljena definicija nasilja v literaturi je ta, da je nasilje vse, kar želi oseba doseči s silo s tem namenom, da prizadene drugo osebo in ji povzroči trpljenje (Zalokar Divjak, 2000). Oseba, ki je prizadeta čuti v sebi strah, žalost, razočaranje, užaljenost, sovraštvo in krivdo. Nasilje je odnos med dvema ali več osebami naenkrat, kjer ena oseba z uporabo moči ali grožnjami, da bo uporabila moč vpliva na osebo. Munc (2010) je nasilje v svojem delu opredelil kot zlorabo moči nad drugo osebo v različnih oblikah ter, da je nasilje vedenjski odgovor nasilnega načina, ki drugemu škodi, ko se oseba počuti jezna, ali jo je strah. Nasilje je kaznivo dejanje, saj je pogosto to neustrezno vedenje povezano s čustvi. V tretjem členu Zakona za preprečevanje nasilja v družini (2008) je nasilje definirano kot zanemarjanje žrtve, ne glede na njeno starost, okoliščine žrtve ali nasilne osebe in pa spol. Nasilje se dogaja, ko se šibkejšemu členu povzroči škoda z uporabo moči nad njo (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3). Kristančič (2002) v svojem delu pravi, da je nasilje simptom agresivnih ter sovražnih dejavnosti neke posamezne skupine in članov, ki so vključeni v skupini ter da je nasilje izražanje sovraštva ter agresije.
Nasilje je dejanje, ki je premišljeno, namerno, razumno dejanje in ga nasilna oseba ponavlja.
Največkrat se nasilje dogaja med osebami, ki se poznajo. Oseba, ki povzroča nasilje, je vedno odgovorna, da se nasilje sploh dogaja, saj vsaka odrasla oseba izbira svoje vedenje, v katerega je vključeno tudi nasilno vedenje kot izbira (Filipčič, 2008). Takšno dejanje večinoma poteka prikrito očem javnosti, ni dopustno in je kaznivo dejanje (Merčnik in Suban, 2009).
Tukaj moramo razlikovati, da nasilje ni konflikt med dvema osebama in tega ne smemo med seboj primerjati ali enačiti. Konflikt je del vseh odnosov, ki je pričakovan. Pri konfliktu gre le za kratkoročen spor, katerih se ni treba izogibati ali pa jih ustavljati. Pri konfliktu gre za trk dveh ali več različnih mnenj, pogledov ali želja, s katerimi se, če ugodno razrešimo konflikt, odnos med udeleženci še poglobi. Glavni cilji pri reševanju konfliktov so dogovori, ki so uresničljivi in jih sprejmejo vsi udeleženci konflikta. Čeprav so konflikti neprijetni, pa niso nevarni, pri reševanju le-teh ne uporablja nasilja, ki odnos med dvema ali več udeleženci odnos uniči in je nevarno (Filipčič, 2008). Sama se bom v diplomski nalogi posvetila nasilju v družini ter vlogi pedagoških delavcev pri prepoznavanju družinskega nasilja ter zaščiti otrok.
4
Pravica vsakega človeka je, da živi varno, brez vključenega nasilja in ima pravico, da s svojo nenasilno komunikacijo in pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, da ščiti svoje interese in osebnostne meje (Filipčič in Klemenčič, 2011).
2.2 Vrste in oblike nasilja nad otroki
Lešnik Mugnaioni (2004) v svojem delu loči med seboj oblike in vrste nasilja. Vrste nasilja loči in opisuje po kraju, kjer se nasilje dogaja, in to nasilje v družini, nasilje nad ženskami, nasilje nad moškimi, nasilje nad otroki, nasilje nad starejšimi, nasilje med vrstniki; ter na oblike nasilja, ki jih opiše z vsebino nasilja oziroma tipom nasilja, kot so ekonomsko nasilje, zanemarjanje, fizično nasilje, psihično nasilje, spolne zlorabe. Veselič, Horvat in Plaz (2014) v svojem delu razlikujejo med štirimi oblikami nasilja v družini nad otroki, ki so različne oblike fizičnega nasilja, spolne zlorabe otrok, psihično (čustveno) nasilje in opazovanje nasilja med starši. Poleg teh naštetih opozorijo tudi na pomembnost zanemarjanja otrok. Filipčič in Klemenčič (2011) pišeta o naslednjih oblikah nasilja: fizično nasilje, spolno nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje ter zanemarjanje otrok. Ančič idr. (2017) oblike nasilja opredelijo nekoliko širše, in sicer na zanemarjanje otrok, fizično nasilje, psihično nasilje, vrstniško nasilje, izkoriščanje otroškega dela, ekonomsko nasilje, spolna zloraba otrok, diskriminacija, nasilje povzročeno z zlorabljanjem informacijsko komunikacijske tehnologije, ki se ga izvaja nad otroki.
V nadaljevanju bom opisala oblike nasilja nad otroki.
Diskriminacija se dogaja takrat, ko je otrok obravnavan na drugačen način kot drugi otroci zaradi njegove rase, spola, narodnosti, jezika, invalidnosti, spola, spolne usmeritve itd.
Diskriminacija je lahko posredna ali neposredna (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017).
Ena izmed oblik nasilja je tudi izkoriščanje otroškega dela. Ta se dogaja takrat, ko se otroka uporabi kot delovno silo za pridobitev denarja na nasilen način z uporabo groženj, manipulacijo in različnimi prisilnimi oblikami. Pri tej obliki nasilja gre za povezavo več oblik, ki so: psihično, fizično in lahko tudi spolno nasilje. Otrok je prisiljen v delo zato, da zadovolji potrebo staršev, ki ga prisilijo v prosjačenje ali odplačevanje njihovih dolgov. Sem spada tudi dejstvo, da se otroka sili v prekomerno opravljanje dela v kmetijskih panogah, podjetjih, ki jih imajo v lasti njihovi starši, siljenje otroka v kazniva dejanja ter siljenje v gospodinjska opravila namesto staršev (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017). Pri izkoriščanju otroškega dela so otroku kršene pravice do zaščite, pred izkoriščanjem in delom, katero je škodljivo za otroka, vpliva na njegovo zdravstveno stanje, razvoj in izobraževanje, ki so zapisane v 32. členu
5
Konvencije o otrokovih pravicah (1992). Če otrok dela, pa mu mora odrasla oseba zagotoviti varno okolje, ki ne pušča posledic na otroku, ter pošteno plačilo.
V današnjem času je uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) zelo priljubljena tudi med otroki, s tem pa se povečuje tudi nasilje z uporabo le nje nad njimi. Otroci lahko nasilje z uporabo IKT neposredno doživljajo, ga opazujejo kot uporabniki IKT ali pa ga celo sami izvajajo. Nasilje se v tem primeru lahko izvaja kot zavajanje otrok, izsiljevanje, grožnje ali kakršne koli prisile otrok preko telefonskih klicev, SMS-sporočil, fotografij ali video vsebin.
Otrok je z uporabo IKT podvržen spletnemu nadlegovanju, zalezovanju, kibernetskemu ustrahovanju, prevaram, žaljenju in sekstingu, kar pusti na otroku lahko posledice tudi v nadaljnjem življenju (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017).
Poleg zgornjih oblik nasilja nad otroki je zelo pomembno, da se posvetimo tudi vrstam nasilja nad otroki, v katere spada vrstniško nasilje ter nasilje v družini.
Vrstniško nasilje v današnjem času prisotno skoraj vsakodnevno in se dogaja v okolju, kjer sta žrtev in nasilna oseba podobne ali enake starosti in sta vrstnika. Vrstniško nasilje se dogaja v šolah, na poti v šolo in iz nje ter šolski okolici. Najpogostejše oblike tega nasilja so: fizično, psihično in ekonomsko nasilje. Pomembno je, da se vrstniško nasilje ne enači s konfliktom, saj gre pri vrstniškem nasilju za zlorabo moči ene osebe nad drugo, zato je pomembno, da odrasla oseba poskrbi, da se to zaustavi (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017).
Ena izmed vrst nasilja je tudi nasilje v družini, ki ga bom tudi sama podrobneje predstavila v nadaljevanju. Ta vrsta nasilja je pomembna pri obravnavi problema, ki sem si ga zadala v svojem diplomskem delu, saj je še vedno tema, o kateri se ne veliko govori, a bi se moralo.
2.3 Nasilje v družini
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) (2008) je prvi zakon v Sloveniji, kt jasno opredeli različne vrste nasilja v družini ter določa vloge, naloge in sodelovanje različnih državnih in nevladnih organizacij pri obravnavi nasilja v družini in opredeljuje ukrepe za varstvo osebe, ki je žrtev nasilja. Vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, je dolžan po zakonu to prijaviti ne glede na to, ali ga zavezuje poklicna molčečnost ali ne. Vsakršno izpostavljanje otrok medijem je prepovedano, saj je naša dolžnost, da otroka zavarujemo pred kakršnim koli nasiljem ter pred podoživljanjem nasilja (Filipčič, 2008).
ZPND (2008, čl. 3) opredeli, nasilje kot kakršno koli uporabo fizične, spolne, psihične ali ekonomske moči enega družinskega člana nad drugim. Nasilje je tudi zalezovanje, telesno
6
kaznovanje ali zanemarjanje žrtve ne glede na njegovo starost, spol ter kakršnokoli drugo okoliščino žrtve.
V 19. členu Konvencije otrokovih pravic Unicef opredeljuje nasilje nad otrokom na splošno, kot uporaba fizičnega in duševnega nasilja, poškodbe ter zloraba žrtve, spolno in ekonomsko nasilje ter zanemarjanje in kakršnokoli malomarno zdravljenje otrok (Skubic, 2018).
Filipčič in Klemenčič (2011) pravita, da nasilje v družini zajema različne oblike in intenzitete ravnanja, ki imajo različne posledice. Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega in ekonomskega nasilja proti družinskemu članu ne glede na spol in starost osebe. Ko gre za vzgojo otrok, se dojemanje za dopustne vzgojne metode zelo razlikuje med posamezniki, saj bo za nekoga vzgajanje z občasnimi klofutami nekdo označil za sprejemljivo vzgojo in postavljanje mej spet drugi, pa za obliko nasilja.
Skubic (2018) opredeljuje nasilje ali zlorabo nad otrokom kot vsako dejanje ali neustrezna skrb, ki lahko pripelje do telesnih poškodb, čustvene škode, spolnega zlorabljanja, izkoriščanja otrok ali pa celo do smrti.
Kakor pravi 4. člen ZPND (2008), je otrok žrtev nasilja že v primeru, če je le prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom oziroma živi v okolju, v katerem se nasilje izvaja, saj utrpi škodo tudi, ko opazuje posredno izvajanje le-tega.
Kakor pravijo Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik (2017), so nasilna dejanja v veliki večini povzročena iz strani odrasle osebe, ki jo otrok pozna in je ta del njegovega življenja. Nasilje je žal dandanes še vedno prepogosto prisotno v naših življenjih in je družbeno spremenljivo kot način discipliniranja in vzgajanja otrok.
Nasilje v družini lahko izvaja eden ali več družinskih članov naenkrat, to pa ni vedno le starš (Javornik Novak in Miklič, 2014). Kakor pravi Dobnikar (2009), je družina opredeljena zelo široko glede na to kdo vse spada v družino po Zakonu za preprečevanje nasilja v družini.
Družinski člani so po 2. členu zakona ZPND (2008): zakonca ali zunajzakonska partnerja;
sorodniki v ravni vrsti; sorodnik v stranski vrsti vse do vštetega četrtega kolena; oseba v svaštvu v ravni vrsti ter stranski vrsti vse do vštetega drugega kolena; posvojitelj in posvojenec; rejniki in otroci, ki so nameščeni v rejniških družinah; skrbnik ter varovanec; osebi, ki imata skupnega otroka; vse osebe, katere živijo v skupnem gospodinjstvu ter osebi, ki sta v partnerskem odnosu neodvisno od tega, ali živijo skupaj ali ne. Tudi Skubic (2018) piše o tem, da nasilje nad
7
otrokom v družini največkrat izvaja starš, skrbnik ali oseba, katera je primarno zadolžena za varstvo skrb in nego otroka.
V preteklosti so bili otroci v večini kultur kot nek status objekta in lastnina odraslih. Njihova funkcija je takrat bila kot dodatna delovna sila in bili so garanti ekonomskih in socialnih varnosti staršem in drugim članom v gospodinjstvu. Otroštvo se je začelo šele v 19. stoletju, saj se je s takratnimi reformami in znanostmi spremenilo obnašanje do otrok. Na tem področju je prišlo do bistvene spremembe z delom Alice Miller, v katerem je poudarila, da se nad otroki dogajajo psihične zlorabe, ko odrasla oseba ne more tolerirati emocionalnih potreb otrok in nanje odgovarjati. Življenje otrok, v katerih so bivali, je bilo drugačno od predstave otroštva in družine. Le z zatajitvijo realnosti so se posamezniki začeli soočati s problematiko nasilja (Zaviršek, 1993).
Ko pride do zlorabe zaupanja in uporabo moči nad otrokom, mu s tem povzročimo strah, bolečino, tesnobo jezo, krivdo in ga s tem trajno poškodujemo. Takšni otroci so odvisni od družbe, v kateri se rodijo, zato je ta družba odgovorna za celostni razvoj otrok. Pri tem imajo največjo odgovornost starši ter družina, nato pa tisti, ki naj bi skrbeli za otroke, jih vzgajali, socialno zaščitili, izobraževali in zdravili, ter nato še vsi ostali, ki verjamejo v človekove pravice, in pa odgovorno državljanstvo (Veselič, Horvat in Plaz, 2014).
2.3.1 Vzroki za nasilje v družini
Družina je konstantno izpostavljena različnim spremembam, ki so posledice življenja. Sem spadajo rojstvo otroka, odraščanje, odhod od doma, staranje itd. Pri vseh teh dogodkih je prisotna kriza, ki pusti tudi posledice za naprej, saj je družina ena izmed stresnih skupin prav zaradi prevelike čustvene navezanosti, ki je značilna za družinske odnose. Ker je čustvena navezanost prevelika, je tu prisotna tudi neprostovoljnost, zaradi katere otrok ni zmožen izstopiti, saj je čustveno nesamostojen, nezrel in nesposoben preživetja. Člani družine opravljajo aktivnosti skupaj in zaradi tega lahko pride, do razhajanja pričakovanj med njimi.
Zato lahko tu govorimo tudi o vezanem prepričanju, da ima en družinski član vpliv na ravnanje in pa stališča drugega člana družine, kar lahko privede do nasilja zaradi nestrinjanja ali pa zamolčanje le tega, zaradi vpliva nasilneža nad žrtvijo (Filipčič, 2002).
Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroči, saj s tem pridobi občutek moči, ki pa je lažen (Premzel, 2016).
Kanduč (2003) v svojem delu pravi, da je dejanje, ki ga naredi otrok, za odraslo osebo lahko moteče, nesprejemljivo, nadležno in pa zoprno ter je lahko ravno to dejanje povod za nasilje.
8
Vzroki za nasilje v družini so naslednji: trma otroka, zavračanje hrane, jok za pozornost, uriniranje brez nadzora, neprimerno vedenje in razgrajanje (Filipčič, 2002). Tudi Premzel (2016) navaja vzroke za nasilje, ki pa so opredeljeni drugače, in sicer kot neizobraženost staršev, nesoglasje v družini, grobost, duševne motnje staršev ali skrbnikov, nedosledni ukrepi, slaba komunikacija, depresija ter nevednost o vzgoji. Ančić idr. (2017) pišejo o tem, da je vzrok za nasilje v družini discipliniranje in vzgoja otrok z nasilnimi dejanji, ki pa je vse preveč pogosto vzrok za nasilje v družini.
Ta dejanja niso nič takšnega v primerjavi s tem, da to počnejo v večini vsi otroci. Težava pri odraslih nastopi tedaj, ko odrasli ta dejanja interpretirajo, kot da imajo opraviti z odraslo osebo, ki je že zmožna ugoditi njihovim željam in že prepoznati pričakovanja odrasle osebe, oziroma interpretira to kot namerno početje z namenom, da otrok želi odraslo osebo izzivati, prizadeti, ponižati, frustrirati in razočarati (Kanduč 2003). V večini teh primerov gre pri odrasli osebi za mišljenje, da z vedenjem, ki je agresivno, dobijo želene rezultate (Premzel, 2016).
Cilj današnjih smernic je, da se prepreči nadaljnje toleriranje, povzročanje in pa opravičevanje kakšnega koli nasilja nad otroki, sploh pa nasilja, pri katerem naj bi se ohranjal tradicionalni odnos prejšnjih generacij. Otroci in odrasli, ki so žrtve nasilja, to razumejo kot nekaj običajnega in sprejemljivega. Zato je treba to preprečiti (Ančić in drugi, 2017).
2.3.2 Oblike nasilja v družini
Poznamo različne oblike nasilja v družini, ki jih opisujejo različni avtorji (Štirn in Minič, 2017;
Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008; Ančić in drugi, 2017; Filipčič in Klemenčič, 2011; Kuhar, 1999), in te so: psihično nasilje, fizično nasilje, spolno nasilje, zanemarjanje otrok in ekonomsko nasilje
Fizično nasilje je namerna uporaba fizične sile, ki otrokom povzroči bolečino, ponižanje in strah, ne glede na to, ali ob tem nastanejo poškodbe nad otrokom. Je najbolj vidna oblika nasilja (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008). Pri fizičnem nasilju so opazne spremembe na telesu, ki so lahko maj opazne, kot so bolečine ob dotiku, razne spremembe na koži itd., ter izrazite, ki pa so poškodbe na telesu, ki pa so lahko lahke ali hude ali smrt. Fizična zloraba otroka vključuje tudi vsa dejanja, ko starš zavestno in namerno ne zaščiti otroka pred nastankom poškodb, čeprav je zaznal nevarnost, da bo do njih prišlo (Ančić in drugi, 2017). Pri tej vrsti nasilja se otrok boji odrasle osebe in sem spadajo: boksanje, grizenje, lasanje, cukanje, ureznine, vbodnine, strelne rane, polivanje otroka z vodo, zažiganje, potiskanje, metanje, tresenje, pretepanje, klofutanje, privezovanje otrok na različne predmete, zvijanje udov, povzročanje in
9
izpostavljanje podhladitvam, siljenje otrok s hrano, izzivanje bolezenskih simptomov pri otroku, zastrupljanje in pa detomor. Udarci so lahko povzročeni na več načinov in pa z različnimi predmeti. To nasilje lahko izvaja en družinski član ali več družinskih članov naenkrat (Štirn in Minič, 2017).
Psihično nasilje je vsakršno vedenje, ki otroku škoduje pri čustvenem razvoju in lastni vrednosti. Vključuje kritiziranje, grožnje, odrekanje ljubezni in zavračanje otrok, skrbi za otroka in nudenje podpore. To nasilje se težko dokaže, a je v večini primerov prisotno poleg primerov uporabe tudi drugih oblik nasilja (Štirn in Minič, 2017). Pri tej obliki nasilja se pojavi nadvlada ene osebe ali več oseb skupaj nad otrokom in poteka na besedni ali nebesedni ravni.
Otrok je pri tem nasilju ponižan, prestrašen in razvrednoten. S tem privedemo do tega, da se otrok boji, ne zaupa odrasli osebi, se zaničuje, ima občutek krivde in ne želi sodelovati (Filipčič in Klemenčič, 2011). Psihično nasilje so: grožnje, ustrahovanje, zastraševanje, žaljenje, ponižanje, preklinjanje otroka, kritiziranje, označevanje otrokove osebnosti na negativen način, kritiziranje otrokovega vedenja, povzročanje občutka krivde, kričanje, neprestano nadzorovanje otroka, neprestano omejevanje otroka in socialnih stikov z ostalimi, manipuliranje, medijsko izkoriščanje otrok za doseganje ciljev odrasle osebe (Ančić in drugi, 2017).
Kuhar (1999) definira spolno nasilje kot poseganje v integriteto otroka, ki je nezaželeno. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) v tretjem odstavku pravi, da je spolno nasilje vsakršno ravnanje s spolno vsebino, v katero je družinski član prisiljen ali pa zaradi stopnje razvoja te vsebine ne razume. Hrovat, Čobec in Strle (2016) v svojem delu opisujejo spolno zlorabo kot nadmoč odrasle osebe nad otrokom z nadvlado in prisilo v spolnost s tem namenom, da ima odrasla oseba kontrolo in moč nad otrokom in z namenom samozadovoljitve in zadovoljitve spolnih potreb. Pri otroku, ki doživi spolno zlorabo, so kršene etične, moralne in socialne norme in pa zakonska določila. Spolne zlorabe so naslednje: samozadovoljevanje v otrokovi prisotnosti, dotikanje intimnih delov otroka in siljenje otroka v dotikanje intimnih delov odraslih, potiskanje prstov ali predmetov v danko/vagino otroka, prodiranje s penisom v danko/vagino otroka, siljenje otroka v izdelavo spolnih posnetkov ter gledanje le-teh, intimno poljubljanje otroka in siljenje njega, da se z usti dotika genitalij odraslega ali obratno, otipavanje intimnih delov otroka ali siljenje otroka v otipavanje odrasle osebe, siljenje otrok v prostitucijo, načrtno opazovanje otrok pri intimnih opravilih, slačenje vpričo otroka itd. (Štirn in Minič, 2017).
Eno izmed oblik nasilja je tudi ekonomsko nasilje, ki se dogaja takrat, ko so vključene vse oblike poniževanja in pa prevlade nad žrtvijo. Otroku so odvzete vse pravice, do sredstev, ki so
10
potrebna za njegovo preživetje in pravica do zaslužka (Štirn, Minič, 2017). Ta oblika vsebuje odrekanje sredstev za preživetje, kot so plačevanje preživnine, izkoriščanje otrok za delo, izkoriščanje otrokovega dohodka, otroška prostitucija, prodaja otrok s tem namenom, da se ga delovno izkoristi, in ugrabitve otrok v zameno za denar (Ančić in drugi, 2017).
Zanemarjanje se dogaja, ko oseba, ki je dolžna skrbeti za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih okoliščin, ne poskrbi zanj (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 3). Zanemarjanje je lahko enkratna ali večkratna neustrezna skrb ali ravnanje odrasle osebe bodisi staršev ali skrbnice, ki ne zadovolji telesne, psihične, čustvene, kognitivne izobraževalne ali socialne potrebe otroka, ali pa so te zadovoljene na neustrezen način. Zanemarjanje lahko ogroža tudi življenje otroka ali pa negativno vpliva na njegovo zdravstveno stanje in psihosocialni razvoj. Zanemarjanje je lahko telesno, psihično, čustveno in kognitivno zanemarjanje (Ančić in drugi, 2017). Telesno zanemarjanje je: otroka starši zapustijo, spodijo od doma, puščajo samega dlje časa, neustrezna prehrana, neustrezno bivališče, otroka izpostavijo nevarnosti, kemična zasvojenost v nosečnosti, pomanjkljiv nadzor nad otrokom, neprimerna higiena itd. Psihično, čustveno in kognitivno zanemarjanje je odrekanje izpolnitve osnovnih psiholoških potreb (ljubezen, naklonjenost, pozornost, čustvena podpora), ignoriranje, neprimerne spodbude za otrokov razvoj, izpostavljanje otrok nasilju, ne zaščita otrok pred zanemarjanjem, otroku nima možnosti šolanja, neupravičena odsotnost otrok od pouka, izoliranost otroka, s strani staršev ni sodelovanja s šolo in vrtci, otroku ni nudena potrebe po stikih in varni navezanosti, itd. (Štirn, Minič, 2017). Zanemarjanje in nasilje nad otrokom je vsakršno neustrezno ravnanje glede na pravne in splošno družbene norme, pomanjkljiva in neustrezna skrb za otroka ter opuščanje potrebne skrbi zanj. Otrok pa je lahko ogrožen tudi zaradi razmer, v katerih živi in so te neprimerne. Otrok je lahko žrtev več različnih oblik nasilja in tudi zanemarjanja naenkrat (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017).
3 PREPOZNAVANJE IN OBRAVNAVA NASILJA V VRTCU IN VLOGA VZGOJITELJICE
3.1 Vloga vzgojitelja pri prepoznavanju in zaznavanju nasilja v družini nad otroki
Vloga vzgojitelja je v otrokovem življenju zelo pomembna, saj predstavlja otroku varno zatočišče in zaupanja vredno osebo. Vzgojitelj se lahko v svoji poklicni karieri sreča tudi z
11
žalostnimi zgodbami, ki vključujejo različne oblike in vrste nasilja in mora biti na to tudi pripravljen (Ančić, Horvat Svetitič, Horvat in Sušnik, 2017). Tudi Miller (2000) piše o tem, da so imajo vzgojitelji pomembno vlogo v otrokovem življenju, saj mu nudijo oporo, spremljajo otrokov razvoj v času bivanja v vrtcu, spodbuja otroka in razvija otrokove sposobnosti pri spoprijemanju z različnimi težavami in problemi, s katerimi se lahko sreča v svojem življenju (Miller, 2000). V Kurikulumu za vrtce (1999) piše, da je zelo pomembno, da vzgojitelj dobro pozna vsakega otroka in njegove navade ter se posveča celotni skupini kakor tudi vsakemu posamezniku, saj je le tako moč opaziti kakršnakoli nenavadna odstopanja posameznega otroka.
Vzgojitelj mora biti dober poslušalec, dati vsakemu otroku možnost, da je slišan ter je sposoben imeti poglobljen pogovor z otrokom. Pri vsem tem pa je pomembno tudi sodelovanje s starši, saj vzgojitelj staršem razloži otrokove značilnosti in jim pomaga spoznati svet s pogleda njihovega otroka in starše opozarja v primeru, ko otrok potrebuje pomoč in jim lahko svetuje, da se v primeru tega obrnejo na ustreznega strokovnjaka (Miller, 2000). Tudi Filipčič (2008) piše o tem, kako je pomembna vloga vzgojitelja pri zaznavanju in preprečevanju nasilja v družini nad otroki in o tem, da bi moral biti odnos med vzgojitelji, starši in otroki bolj odprt, saj bi le v tem primeru vzgojitelj lažje preprečil nasilje in nasilna dejanja v družini, ki so ga deležni otroci.
Nasilje v družini je pogosto ena izmed skrivnosti, ki jih ima družina, zato se otroci že zelo zgodaj naučijo, da o nasilju ne smejo govoriti, kar pa mlajši otroci zelo težko prikrijejo (Ančić, 2002). Vloga vzgojitelja je, da zna prepoznati in zaznati znake, ki sporočajo, da je otrok žrtev nasilja v družini, ter posledice, ki nastanejo zaradi nasilja v družini.
Različni znaki, so lahko kazalniki, da je otrok žrtev nasilja v družini in so za vzgojitelja zelo pomembni. Kakor pišejo Filipčič in Klemenčič (2011) ter Dobnikar (2009) vzgojitelj na podlagi različnih znakov lahko prepozna in zazna, da je otrok žrtev nasilja v družini. Pri otroku, ki je žrtev nasilja, opazimo različne poškodbe, kot so praske, modrice, opekline, odtisi različnih predmetov ali pa kakršne koli druge poškodbe, za katere ni pojasnila, kako so nastale. Pozorni moramo biti na kakršno koli toženje otroka o različnih bolečinah, pri bolečinah pri hoji in sedenju, pri otrokovem neustreznem vedenju, ki je lahko seksualno agresivno, pri otrokovi slabi higieni in slabi prehranjenosti. Pomembno je tudi zdravstveno stanje otroka in njegovo zdravljenje, kot so na primer: zobna higiena; če otrok, ki potrebuje očala zaradi slabega vida, in ta otrok nima očal, otrok s slabšim sluhom nima pravilne obravnave s strani staršev. Otrok lahko pokaže zaskrbljenost za nevarnost ali ogroženost staršev. Otrok je žalosten in se izogiba
12
stikov s svojimi vrstniki, nima zaupanja sam vase, kaže strah pred starši in odhodom domov, ter kaže značilno hiperaktivno in živčno vedenje.
Vzgojitelj mora biti pozoren, na vsakršno spremembo pri otroku, a mora biti pri tem zelo previden, saj so lahko znaki zavajajoči in ne more z gotovostjo trditi, da so posledice nasilja v družini. Žal je nemogoče našteti vsa vedenja in pa razpoloženja otroka, ko ta doživlja nasilje v družini in jih vzgojitelj lahko zazna, saj je le-teh preveč in na vsakega otroka vpliva drugače.
Različna vedenja in razpoloženja so lahko različno zaznana že pri otrocih, ki prihajajo iz iste družine in so žrtve nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Oseba, ki izvaja nasilje nad otrokom, se mu poskuša odkupiti za storjeno dejanje ali pa izkorišča njegovo nevednost in naklonjenost ter ga lahko tudi zastrašuje z namenom, da otrok ne spregovori, da je žrtev nasilja v družini (Dobnikarjeva, 2009). Zato ti otroci nasilje dojemajo kot nekaj vsakdanjega in normalnega in probleme rešujejo na nasilen način. Velikokrat ti otroci ne znajo oziroma ne zmorejo izražati svojih čustev in ne vejo, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne ter kaj je pravilno in kaj ne. Nasilje je njim samoumevno, saj se z njim srečujejo v svojem domu in mislijo, da je to pravilen način za izražanje čustev oziroma jeze (Filipčič in Klemenčič, 2011). Tudi Muršič (2012) piše o tem, da ko otrok doživlja nasilje v družini, vpliva to na njegovo funkcioniranje v vrtcu na takšen način, da otrok izraža svoja čustva z nasilnimi vedenji, saj je ponotranjil nasilno vedenje kot sprejemljivo dejanje, ki ga lahko v odrasli dobi prenese tudi na svoje otroke in se nasilje s tem prenaša na naslednje rodove. Zato je zelo pomembno, da se vzgojitelj z otroki pogovarja o tem in jim pove, da nasilna dejanja in dejanja, povezana s silo, niso primeren način reševanja težav, saj jih lahko rešujemo na veliko drugačnih načinov. S pogovorom se lahko kateri otrok odpre in vzgojitelju zaupa in spregovori o nasilju, ki ga doživlja (Mandl, 2010). Vzgojitelj ima lahko ob tem dogodku pomisleke, da nasilja ne more preprečiti oziroma ne ve, na koga se lahko obrne v zvezi s tem, ter se noče vmešati v družinsko okolje in je to stvar družine same. Vzgojitelji in vsi se moramo zavedati, da nasilje ogroža varnost žrtve, njegovo zdravje in vse tiste člane, ki so žrtve posredno ali neposredno (Ančić, 2002).
Ko se sreča vzgojitelj z otrokom, ki je žrtev nasilja, se mora ravnati po nalogah, ki mu jih določa Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) ter mora nemudoma, ne glede na njegovo določbo o varovanju poklicne skrivnosti, nemudoma ukrepati in obvestiti center za socialno delo ali policijo ter tožilstvo (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008, čl. 6).
13
Vzgojitelji imajo pri svojem delu Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za VIZ, v katerem so točno določeni koraki za prepoznavanje nasilja v družini. Vzgojiteljem so v pomoč tudi spodnja izhodišča, ki sta jih napisali Filipčič in Klemenčič (2011) pri naslednjih postopanjih in so v skladu s Pravilnikom o obravnavi nasilja v družini za VIZ:
1. Pomembno je, da se vzgojitelj zave, da je vedenje otroka lahko posledica nekih številnih vzrokov, ki se dogajajo v njegovem življenju, ter se zaveda, da je lahko eden od možnih vzrokov tudi nasilje v družini.
2. Pomembno je, da vzgojitelj pridobi zaupanje otroka in s tem mu daje občutek, da je vrtec varno okolje zanj.
3. Vzgojitelj naj si otrokovo vedenje poskuša pojasniti, pri katerem so mu v pomoč naslednja vprašanja: kaj je problem, kdaj se je ta problem/vedenje pojavilo, kako pogosto se to vedenje dogaja, kdo oziroma kje se občutijo posledice takšnega vedenja, kaj je vzgojitelj poskušal že storiti ter kakšni so bili nato učinki.
4. Vzgojitelj naj se pogovori svetovalnim delavcem, ki mu je v pomoč pri razlagi otrokovega vedenja; če ugotivita, da je otrok žrtev nasilja v družini, je njuna naloga narediti zapis o nasilju.
5. Pomembno je, da vzgojitelj na govorilnih urah staršem omeni svoja opažanja ter pridobi podatke, ali tudi starši opažajo otrokove spremembe vedenja. Vzgojitelj se dogovori s starši o možnih oblikah pomoči v vrtcu ter doma, ki bodo v pomoč otroku.
6. Pomembno je, da se čisto vsi zavedamo, da je o težavah doma težko spregovoriti ter jih prav tako odrasli kakor tudi otroci poskušajo prikriti. Ko se vzgojitelj pogovarja s starši, je pomembno, da pokaže svojo zaskrbljenost za otroka ter da staršem vedeti, da jim je na voljo za kakršno koli pomoč. Pomemben je, da če se starš zaupa vzgojitelju, skupaj naredita zapis, ki ga določa pravilnik.
7. Če otrok pove vzgojitelju, da je žrtev nasilja, mora vzgojitelj nemudoma narediti zapis, ki je v skladu s pravilnikom o obravnavi nasilja.
3.2 Vzgojitelj in njegova vloga pri obravnavi nasilja v družini
Naloga vzgojitelja je, da omogoči otroku, da spregovori o nasilju, ki ga doživlja, brez strahu pred obsojanjem in nelagodjem, ki ga lahko takrat doživlja tudi vzgojitelj. Otroku ne postavljamo neumestnih vprašanj in pripomb, brez pokroviteljskega vedenja in vzdihovanja, s
14
katerim pokažemo otroku, da naj potrpijo, saj se v njegovem primeru ne da ničesar narediti (Ančić, 2002). Zato je pomembno, da se vzgojitelj ob srečanju z nasiljem v družini odzove na primeren način, saj le tako lahko pomaga rešiti otrokovo stisko in zmanjša njegovo ogroženost, ter se zave, da je vedenje, ki ga kaže otrok, lahko posledica veliko vzrokov, med katere spada tudi nasilje v družini. Vzgojitelj, ki opazi spremembe pri otroku in bi te bile lahko posledice nasilja ali pa mu otrok sam zaupa, da je žrtev nasilja, mora o tem takoj obvestiti svetovalnega delavca v svojem vrtcu, v primeru njegove odsotnosti pa ravnatelja ali njegovega namestnika (Ančić in drugi, 2017).
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) v 5. in 6. členu Zakona govori o tem, kakšne so dolžnosti vzgojiteljev pri preprečevanju nasilja, ter o prijavi le-tega, ko je zaznano. Pedagoški in strokovni delavci imajo pri svojem poklicu odločbo o poklicnem varovanju skrivnosti in morajo v primeru nasilja nad otroci ne glede na to odločbo takoj prijaviti nasilje.
Naloge vzgojitelja so, da ščiti otroka in njegove interese, ki so na mestu pred interesi odraslih.
Pomembno je, da otroke seznanja o nevarnostih, ki se jim lahko pripetijo ter se jih nauči, kako se varujejo pred njimi. Vzgojiteljeva primarna naloga je, da otroka zaščiti pred zlorabami, ter poskuša preprečiti in prepoznati dogajanje v družini, ki lahko vodi v zlorabo (Dečman Dobrnjič, Rožman in Tramšek, 2004).
Ko vzgojitelj zazna nasilje, je priča njemu ali ji otrok zaupa, da je žrtev nasilja, takoj obvesti svetovalnega delavca, ki ga ima vsak vzgojni izobraževalni zavod. Če je svetovalni delavec odsoten, obvesti ravnatelja ali pomočnika ravnatelja. Vzgojitelj ima zelo pomembno nalogo pri pridobivanju informacij o nasilju v družini in mora pozorno opazovati vsakega otroka, da lahko opazi spremembe. Vzgojiteljeva naloga ni ta, da išče dokaze o nasilju, oziroma da določi za kakšno vrsto oziroma obliko nasilja gre ter kdo je povzročitelj le-tega (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009).
Vzgojitelj je dolžan narediti zapis dogodka, ki je uradni dokument. Ta dokument vsebuje opažanja vzgojitelja o dogodkih in pridobljenih informacij, ko opravi pogovor z otrokom. Ta zapis je podlaga za prijavo nasilja na centru za socialno delo, ki ga še isti dan obvestimo, v primeru, da so zaključili z delom za ta dan, pa policijo. Vzgojitelj presodi, ali so potrebni ukrepi za zaščito otroka, ter ravnatelj ali svetovalna služba obvesti starše o opravljeni prijavi nasilja, ampak le takrat ko presodijo, da je to v otrokovo korist, zato morata biti pri tem zelo previdna, da je odločitev prava (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009).
15
Ko se vzgojitelj sreča z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini, je njegovo najpogostejše vprašanje, kako naj se pogovori z otrokom, kako naj mu pomaga, kje naj se z njim pogovori, kaj je pomembno otroku ter kaj želi vedeti. Pomembno je, da ima vzgojitelj iz tega področja znanje in pozna strategije, ki so pomembne za pogovor z otrokom. Ko otrok spregovori o tem, da je žrtev nasilja, je pomembno, da mu omogočimo dovolj časa, da pove kaj misli in čuti.
Pomembno je, da se otroku verjame na besedo, da otroka pozorno poslušamo, razumemo njegov svet, poznamo, kako otrok funkcionira in doživlja dogajanje in njegove posebnosti, otroka ves čas spodbujamo in podpiramo, mu postavljamo konkretna vprašanja in pripravimo načrt za takojšno pomoč, s katero seznanimo otroka. Pri tem je pa tudi pomembno, da se takoj odzovemo na pogovor z otrokom in je ta enkraten in si vse zapisujemo, saj bo otrok moral zgodbo v postopku z drugimi organi ponoviti večkrat. Oseba, ki ji otrok zaupa, je pri pogovoru navzoča, saj mu predstavlja neko varno zavetje, pomembno je, da je prostor, v katerem se odvija pogovor, znan otroku in je prijeten ter da otrok dobi jasne odgovore na vsa njegova vprašanja. Pomembno je, da otroku povemo, da bomo o nasilju, ki ga doživlja obvestili tudi osebe, ki morajo to vedeti (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Vzgojitelj pove otroku, da ni sam kriv za nasilje, ter mu povemo, da mu bomo pomagali.
Pomembno je, da ima otrok na voljo dovolj časa za izražanje svojih občutkov, ter mu ponudimo čim več pripomočkov, s katerimi pove, kaj doživlja; če želi lahko dogodke tudi nariše.
Spodbujati je treba dejavnosti, pri katerih otrok vključi vse svoje občutke in čustva, saj s tem otroku pokažemo, da je normalno, da so prisotni občutki, ki so med seboj različni in jih izraža na primeren način. Vzgojitelj naj spodbuja igro vlog in jo opazuje, ne da bi posegal vanjo. Ker je otrok žrtev nasilja, ga ponotranji kot nekaj sprejemljivega, zato je pomembno, da mu vzgojitelj pomaga graditi prijateljstva ter mu na primerih pokaže, kako reševati probleme in konflikte brez uporabe nasilja ali poniževanja ostalih (Miller, 2000).
Dobnikarjeva (2009) v svojem delu poudarja, da je pomembno, da pri srečanju z nasiljem v družini uporabljamo osnovna načela pri delovanju in ukrepanju proti le-temu:
− Vidnost: pomembno je, da nasilje v družini zaznamo, ga prepoznamo in natančno poimenujemo, saj je natančno poimenovanje nasilja ključno pri nadaljnjih postopkih.
Poimenovanje je pomembno zato, da ne pride do prikrivanja dejanskosti in pa zavajanja o nasilju. Ko govorimo o družinskem nasilju, ne moremo iz poimenovanja razbrati, kdo je žrtev in kdo povzročitelj nasilja. Zato je potrebno točna poimenovanja, kot so nasilje nad otrokom, posilstvo, spolno nasilje nad otrokom.
16
− Preprečevanje: nasilje v družini preprečujemo, ko se dogaja, se je že zgodilo, ali pa se sploh še ni zgodilo. Pomembno je, da če se je nasilje že zgodilo, preprečimo njegovo ponovno dogajanje, kar pomeni, da takoj zaščitimo žrtev in ji nudimo pomoč in podporo naprej.
− Pristranskost: nasilna oseba je vedno odgovorna za to, da se je nasilje zgodilo in nikakor ne smemo krivde prelagati na žrtev. Žrtvi je treba nuditi pomoč, nasilna oseba pa mora odgovarjati za svoja dejanja skladno z zakonom.
− Avtonomnost: žrtev nasilja mora imeti možnost prepoznave in poimenovanja nasilja, ter se odloča sama, kakšno pomoč potrebuje. Z možnostjo te odločitve pridobiva ponovno na pozitivni samopodobi in samospoštovanju.
− Zakonitost: nasilje v družini se preganja po kazenskem zakoniku in ga moramo obravnavati kot kršitev zakona in ob tem tudi primerno ukrepati.
Vzgojiteljem je v pomoč grafični prikaz natančno določenih nalog, ki so zapisane v pravilniku, za katere je pomembno, da pozna vsak delavec v vzgojno izobraževalnih institucijah, ki je prikazan spodaj (Filipčič in Klemenčič, 2011).
17
Slika 1: Grafični prikaz nalog vzgojitelja iz pravilnika Vir: (Janjuševič in Klemenčič, 2008)
18
Millerjeva (2000) v svojem delu opisuje, katere ovire so lahko prisotne, ko pride do prijave nasilja ali zlorabe:
− strah zase in svojo varnost;
− strah pred izpisom otroka iz programa;
− strah pred povzročitvijo stresa in težav družini;
− skrb pred nasprotujočimi kulturnimi normami, saj je v nekaterih kulturah pretepanje njihova stalna praksa;
− neetično ravnanje vodstva vrtca in nadrejenih v vodstvu s tem, da odsvetujejo prijavo nasilja, zaradi tega, ker ne želijo, da se starši vznemirijo in nočejo, da bi nato otroka starši izpisali;
− strah zaradi negativnih izkušenj, kaj bodo doživeli ob naslednjem primeru nasilja.
Naloga vsakega vzgojitelja je, da prijavi vsakršno zlorabo ali nasilje, ne glede na to, kakšne izkušnje ima od prej, in ne glede na njegove pomisleke, ki jih lahko ima ob tem (Zakon o preprečevanju nasilja v družini, 2008).
Filipčič (2008) v svojem delu pravi, da ima vzgojitelj zelo pomembno vlogo pri preprečevanju nasilja v družini nad otroki, saj z otrokom preživi toliko časa, da bi moral otroka najbolje spoznati, kar se ga da v letih, ki ga preživi z njim. Med vzgojiteljem in starši ter otrokom bi moral biti bolj odprt odnos, saj bi le tako vzgojitelj lažje preprečil nasilje in nasilna dejanja v družini, v katerih se te dogajajo.
3.3 Zapis dogodka
Zapis dogodka je uradni dokument in je podlaga za opravljeno prijavo nasilja na CSD, policijo ali pa državnemu tožilstvu in podlaga za nudenje pomoči otroku v vrtcu. V zapisu se navede vse okoliščine ter opažanja, iz katerih je vzgojitelj sklepal, da je otrok žrtev nasilja in je ogrožen.
Vzgojitelj, kateri je naredil zapis mora zapisati tudi, ali je potreben takojšen ukrep, da se otroka zaščiti (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009).
V prilogi pravilnika o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009), najdemo zapisnik, ki ga izpolni strokovni delavec, ki se je srečal z žrtvijo nasilja. V zapis je treba napisati, popolne podatke vzgojno izobraževalnega zavoda ter naslov, v katerem se zapis opravi; popolne podatke o otroku, ki vsebujejo: ime in priimek, spol, datum rojstva; kdo je izdelal zapis ter kakšno je njegovo delovno meto; zapis dogodkov, ki so dobesedni kakor jih pove otrok; ali je strokovni delavec že seznanil CSD/interventno službo CSD ter ali je potrebna
19
ustrezna zdravstvena oskrba otroka ali pa takojšna zaščita otroka ter obrazloži njegovo odločitev; datum in uro, ko otrok poroča o dogodku, ali ko so bili opaženi znaki nasilja nad otrokom; predaja zapisa svetovalni službi, v kateri se zapiše ime in priimek zapisnikarja, kdaj je bil zapis zaključen ter podpis osebe, ki je zapis sestavila, ime in priimek svetovalnega delavca kateri je zapis prevzel, uro prevzema zapisnika, podpis ter telefonsko številko; na koncu zapisa se napiše še, kdo je bil v VIZ-u je bil v skladu s pravilnikom obveščen dogodku, kdaj ter kdo ga je obvestil. Ta zapis je pomemben za nadaljnjo prijavo nasilja na CSD ter je ključna informacija za vse nadaljnje postopke.
V zapis dogodkov se zapiše še sledeče (Filipčič in Klemenčič, 2011):
− imena, ki jih navede otrok,
− kraje, ki jih pove,
− vse dneve,
− točen čas.
Pomembno je, da vzgojitelj napiše vse dobesedne izraze, ki jih uporabi otrok pri opisovanju nasilja, ki ga doživlja, ter njegovih besed ne spreminjamo, saj je to pomembno pri vseh nadaljnjih obravnavah in postopkih, kot so svetovanje otroku, sodna izvedenstva in kazenski pregoni povzročitelja nasilja. Pomembno je, da se v zapis vključi vsak del otrokovega pripovedovanja, čeprav se vzgojitelju ne zdi smiselno, ampak je na koncu ključnega pomena pri reševanju nasilja. Zelo je pomembna natančnost pri izdelavi zapisa. Pomembno je, da je vzgojitelj pri zapisu čim bolj objektiven in vanj ne vključuje svojega mnenja, svojih sodb in lastnih občutkov in čustev. Dogodek je treba opisati kratko in jedrnato ter poudariti ključne dogodke: kaj se je zgodilo, kdaj se je zgodilo, kje se je zgodilo ter kdo je izvajal nasilje ter kakšne oblike je to nasilje bilo (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Če je otrok nejasen pri svojem pripovedovanju, kdo je izvajalec nasilja, kje se je nasilje zgodilo ter je otrok zmeden, ko pripoveduje, je vzgojiteljeva naloga, da ga spodbuja z podvprašanji katera pa morajo biti nevtralna. Ko vzgojitelj opravi z zapisom, ki ga naredi takoj po zagovoru, ga preda svetovalni službi. Če je vzgojitelj, preden je oddal zapisnik, že obvestil interventno službo centra za socialno delo, mora to primerno navesti v samem zapisu (Filipčič in Klemenčič, 2011).
20 3.4 Vzgojitelj in njegovo delovanje v internem timu
Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (2009) v 7. členu daje pomembno vlogo pri postopku obravnave nasilja v družini internemu timu, ki ga skliče svetovalni delavec najpozneje naslednji dan in v njem sodelujejo: vzgojitelj otroka, svetovalna služba ter delavec, ki je naredil zapis. Na prvem sestanku mora biti navzoč tudi ravnatelj vrtca.
Vodja tima je svetovalni delavec in prav vsak član njega opravlja svojo nalogo, ki izhaja iz kompetenc posameznika, njegovega znanja in delovnega mesta. Skupna naloga vseh članov tima je ta, da dajejo otroku podporo in pomoč otroku, ki vsebuje konkretne naloge vsakega posameznika v timu in roke za izvedbo določenih nalog. Vzgojitelj mora zbirati vse zapiske, zaščititi mora otroka in se pogovori s starši, če je to potrebno. Starš, ki otroka ščiti, sodeluje s timom, ki se dogovori o nudenju podpore tudi njemu. Vsi zapisniki, ki so narejeni s strani internega tima, so strogo varovani (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Naloga svetovalnega delavca je, da nudi podporo družini, v kateri se nasilje dogaja, in starše obvesti o opravljeni prijavi nasilja, ampak le v primeru, ko presodi, da je to koristno za otroka.
Ko je sklican interni tim, se pogovorijo, kako bodo otroku nudili pomoč in ga podprli (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Če dobi vrtec uradno obvestilo, da ima oseba, ki izvaja nasilje, prepoved približevanja, ki ga izreče sodišče ali policija, ravnatelj vrtca sodeluje z njo in vloži prijavo če se oseba, ki izvaja nasilje, ne drži izrečene prepovedi ali pa izvaja nasilje nad vzgojiteljem (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009).
3.5 Vzgojitelj in njegova vloga pri nudenju pomoči in delu z otrokom, ki je žrtev nasilja Otrok, ki je žrtev nasilja, potrebuje osebo, ki mu je v oporo, v pomoč, ki ji lahko zaupa ter se lahko obrne nanjo kadarkoli; ta oseba je vzgojitelj. Vzgojitelj otroku omogoča čustveno in fizično varnost. Ko pride do nasilja v družini, se vse preveč ljudi zatiska oči, da se to ne dogaja in ne pomagajo žrtvi nasilja v družini. Žal se nasilja v celoti nikoli ne bo dalo izkoreniniti, ampak ga lahko skušamo zmanjšati in ravno zaradi tega je pomembno, da ko zaznamo nasilje, takoj pomagamo osebi, ki je žrtev (Ančić, 2002).
Vzgojitelj nudi oporo otroku, ki je žrtev nasilja že takoj, ko mu da vedeti, da verjame vanj, in njegovim besedam ter ga razume in da ve, kaj se otroku dogaja. Pomembno je, da pozna, kako otrok funkcionira in kako doživlja stvari in dogodke okrog sebe. Pomembno je, da je otrok
21
slišan, da se ga neprestano spodbuja in se mu pri določenih situacijah da vedeti, da ni sam, ampak smo vedno tu za njega (Filipčič in Klemenčič, 2011).
Vzgojitelj otroke ozavešča in izobražuje s pravicami, ki jih imajo, ter kako te pravice uveljavijo, saj jih na ta način zaščiti, ko jim posreduje znanje. Pomembno je, da se otroka nauči, kaj je njegov osebni prostor, v katerega ne sme nihče poseči, če nima njegovega dovoljenja, ter ga naučimo, da je njegovo telo le njegovo in se sam odloča o njem. Pomembno je, da se tudi vzgojitelj zaveda, da je objemanje otrok, božanje ali kakršnokoli dotikanje brez otrokove privolitve nedovoljeno, čeprav gre lahko za tolažbo, saj se bo le na takšen način otrok naučil s konkretnimi izkušnjami, kako upravljati svoje telo ter kje postaviti mejo z ostalimi osebami.
Pomembno je, da ima otrok varen prostor, ter lahko spregovori o vsem, brez strahu pred izgubo ljubljene osebe. Ko je otrok žrtev nasilja, bo sprejel pomoč vzgojitelja le takrat, ko mu bo zaupal (Bezenšek Lalić, 2009).
Otrok, ki je žrtev nasilja, potrebuje več časa, zato mora vzgojitelj biti potrpežljiv, razumevajoč, mu prisluhniti in skupaj z njim, ko je ta pripravljen, poiskati pomoč zanj in za družino.
Pomembno je, da otrok ve, da ni sam in ni kriv za to, da je žrtev nasilja. Pomembno je, da zna vzgojitelj opazovati in si beležiti svoja opazovanja otroka, saj so mu v pomoč pri odkrivanju odstopanj v vedenju pri posamezniku in pri preverjanju, ali je otrok žrtev nasilja ali zlorabe (Pavlović, 2008).
Pavlović (2008) pravi, da bi morali vsi zaposleni v vrtcu pridobivati znanje s področja nasilja v družini ne le posamezniki, ki se za pridobivanje znanja odločijo. Pomembno je, da bi v programe vključili pridobivanje znanja za delo z odraslimi osebami oziroma s starši. Vzgojitelji in ostali zaposleni v vrtcu imajo znanje, ki ga uporabljajo v vsakodnevni praksi in zato delujejo bolj suvereno in z otroki lažje ustvarijo zaupanja vreden in prijeten odnos. Vzgojitelji bi potrebovali izobraževanje na področju, kjer bi se seznanjali in nadgrajevali na temo preprečevanja in odkrivanja otrok, ki so zanemarjani, spolno zlorabljeni in ob tem nimajo določenih fizičnih kazalnikov zlorab ali nasilja. Pomembno je, da se izobražujejo tudi na področju zanemarjanja, ki ima pri otroku lahko posledice v počasnejšem razvoju. Ravno te posledice lahko nakažejo, da je otrok žrtev zlorabe. Znanje bi vzgojitelji in zaposleni pridobivali na delavnicah, konferencah, seminarjih itd. Ko se pojavi v vrtcu sum, da je otrok žrtev nasilja, mora pri tem sodelovati vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja, ki imata otroka v skupini, svetovalni delavec, ravnatelj ter če je potrebno tudi zunanji strokovnjaki, saj se le na ta način lahko nudi pomoč otroku in pa družini. Tudi Filipič (2008) piše, da bi se morali vzgojitelji izobraževati na
22
področju nasilja, saj bi bila njihova strokovnost in znanje tako še boljša. Prav tako bi morali biti pogumni, da bi lahko preprečili ali zaustavili nasilje v družinah, kjer se to dogaja.
23
4 EMPIRIČNI DEL
4.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Raziskovalni problem diplomske naloge je bil ugotoviti, kakšna je vloga vzgojitelja pri prepoznavanju in ukrepanju v primeru nasilja v družini. Nasilje je to, kar želi ena oseba doseči s silo z namenom, da povzroči drugi osebi trpljenje ali pa jo prizadene (Zalokar Divjak, 2000).
Nasilje se loči med seboj po vrstah in oblikah, vrste nasilja Lešnik Mugnaioni (2004) loči po opisu ter kraju, kjer se nasilja dogaja: nasilje v družini, nasilje nad starejšimi, nasilje nad moškimi, nasilje nad ženskami, nasilje med vrstniki ter na oblike nasilja, ki jih opisuje z vsebino nasilja oziroma tipom nasilja: fizično nasilje, psihično, spolna zloraba itd. Ena izmed vrst nasilja je nasilje v družini, ki sem ga predstavila v diplomski nalogi, saj je ta vrsta nasilja zelo pomembna pri obravnavi problema, ki sem ga zadala kot raziskovalni problem v diplomski nalogi. Menim, da je nasilje v družini še vedno premalo obravnavano in se o njem premalo govori. Nasilje v družini ima različne oblike nasilja, ki so: psihično nasilje, fizično nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje ter zanemarjanje otrok. Nasilje nad otrokom v družini lahko izvaja eden ali več družinskih članov, ki pa ni vedno le starš (Javornik Novak in Miklič, 2014).
Vzgojitelj je v življenju otroka zelo pomemben, saj mu nudi oporo, spremlja otrokov razvoj, spodbuja otroka in ga uči, kako se spoprijemati z različnimi težavami, s katerimi se lahko sreča v svojem življenju (Miller, 2000). Vzgojitelj mora biti pozoren na vsakršno spremembo pri otroku, saj so lahko te spremembe kazalniki, da je otrok žrtev nasilja v družini (Filipčič in Klemenčič, 2011). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) v 8. členu določa, da mora vzgojitelj nemudoma ukrepati v primeru nasilja v družini nad otrokom in o tem obvestiti center za socialno delo ali policijo. Pomembno je, da je vzgojitelj dober poslušalec in omogoči otroku čas, ko spregovori o nasilju v družini, ter pripravi načrt za takojšno pomoč ter s tem seznani tudi otroka (Filipčič in Klemenčič, 2011). Vzgojiteljeva naloga je, da po opravljenem pogovoru z otrokom naredi zapis dogodkov, ki je uradni dokument in podlaga za prijavo na CSD, policijo ali državno tožilstvo (Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, 2009). Vzgojitelj po opravljenem zapisu dogodka sodeluje tudi v internem timu, kjer je skupna naloga vseh članov ta, da nudijo otroku podporo in pomoč (Filipčič in Klemenčič, 2011). Kakor pravi Pavlović (2008), je pomembno, da vsi zaposleni v vrtcu pridobivajo novo znanje na področju nasilja v družini, to znanje pa je treba tudi nadgrajevati.
24 4.2 Cilji raziskave
Cilji diplomske naloge so raziskati:
− Pogostost soočenja vzgojiteljev s primeri družinskega nasilja.
− Znanja vzgojiteljev na področju prepoznavanja in obravnave nasilja nad otrokom v družini.
− Načine ravnanja v vrtcih v primeru suma nasilja nad otroki v družini.
4.3 Raziskovalna vprašanja
V diplomskem delu sem si postavila naslednja raziskovalna vprašanja, na katere sem želela pridobiti odgovore:
RV1: Kako pogosto se vzgojitelji v vrtcih soočajo s primeri družinskega nasilja?
RV2: Kako vzgojitelji v vrtcih ocenjujejo svoje znanje na področju prepoznavanja nasilja nad otrokom v družini?
RV3: Kakšna navodila imajo vzgojitelji v vrtcih za ukrepanje v primeru suma na nasilje v družini?
RV4: Katero znanje bi vzgojitelji še potrebovali za lažje prepoznavanje in ukrepanje v primeru družinskega nasilja nad otrokom?
4.4 Metode raziskovanja
V diplomski nalogi sem uporabila deskriptivno in kavzalno-neeksperimentalno raziskovalno metodo kvantitativnega tipa. Podatke sem zbirala s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika, preko spletnega orodja 1ka. Raziskovalni vzorec temeljni na neslučajnostnem vzorcu strokovnih delavcev v vrtcih v Sloveniji. Vprašalnik je sestavljen iz zaprtega in odprtega tipa vprašanj.
4.5 Opis vzorca
Anketni vprašalnik sem poslala različnim vrtcem po Sloveniji. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 109 strokovnih delavcev ženskega spola, kar predstavlja 100 % anketirank. Ker je
25
večinski delež zaposlenih v vrtcu ženskega spola, ta podatek ni bilo nepričakovan, zato razlike med spoloma ne bom primerjala.
Graf 1: Delovno mesto anketiranca
Na grafu 1 je vidno, da 53 % (58 oseb) anketiranih oseb opravlja delo na mestu vzgojitelj predšolskih otrok, 47 % (51 oseb) pa kot vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja.
Graf 2: Delovna doba
V anketi so sodelovale vzgojiteljice z različno delovno dobo v vzgoji in izobraževanju. Iz grafa 2 je razvidno, da ima 18 % (20 oseb) anketirank 31 let ali več delovne dobe, 19–30 let delovne dobe jih ima 17 % (19 oseb), največ anketirank ima delovne dobe 7–18 let, saj je delež 33 %
47% 53%
Vzgojitelj predšolskih otrok Vzgojitelj predšolskih otrok - pomočnik vzgojitelja
22%
9%
33%
17%
18%
1 (do 3 leta ) 2 (4 - 6 let) 3 (7 - 18 let) 4 (19 - 30 let) 5 (31 ali več let)
0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35%
26
(36 oseb). 9 % (10 oseb) anketirank ima v vrtcu 4‒6 let delovne dobe, 22 % (24 oseb) anketirank pa ima do tri leta delovne dobe.
Graf 3: Lokacija vrtca
Na grafu 3 je vidno, da 24 % (26 oseb) sodelujočih v raziskavi dela v vaških vrtcih, ki sem jih definirala kot vrtec ali enota, ki se nahaja v primestnem in vaškem okolju, ter 76 % (83 oseb) udeleženih dela v mestnem vrtcu, ki je definiran kot vrtec ali enota, ki se nahaja v mestnem središču ali večjem mestu.
4.6 Postopki zbiranja podatkov
Podatke sem pridobivala v času od 15. 8. 2021 do 24. 8. 2021 v vrtcih po Sloveniji. Podatke sem zbirala s pomočjo spletnega orodja 1ka. Anketne vprašalnike so izpolnjevali strokovni delavci vrtcev po Sloveniji, ki sem jih našla na spletni strani vrtcev.
Vprašalnik je bil sestavljen iz desetih vprašanj, od tega so bila 4 vprašanja za demografsko sliko, 6 vprašanj pa se je navezovalo na raziskovalna vprašanja. 8 vprašanj je bilo zaprtega tipa, 2 vprašanji sta bili odprtega tipa. Vprašanja so se nanašala na vlogo vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev, ali so se kdaj srečali z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini, kakšna navodila imajo v vrtcu, kako ocenjujejo svoje znanje na tem področju ter kakšno znanje bi si želeli še pridobiti na področju nasilja v družini.
24%
76%
Vaški vrtec - vrtec ali enota vrtca se nahaja v primestnem ali vaškem okolju.
Mestni vrtec - vrtec ali enota vrtca se nahaja v mestnem središču ali večjem mestu
27 4.7 Postopki obdelave podatkov
Podatke sem obdelala na številskih (delovna doba anketiranca in kolikokrat so se anketiranci srečali z nasiljem v družini) in opisnih spremenljivkah (spol, v katerem vrtcu dela anketiranec, delovno mesto, srečanje z nasiljem v družini, ocena anketirancev, koliko znanja imajo na temo nasilja v družini, ali imajo v vrtcih jasna navodila, kakšna so ta navodila ter katero znanje bi še potrebovali za lažje prepoznavanje in ukrepanje v primeru nasilja nad otroki v družini).
Delovno mesto anketiranca in vrtec, v katerem anketiranec dela, sem prikazala s strukturnim krogom. Ostale spremenljivke sem prikazala v preglednicah, kjer so navedeni frekvenca (število posameznega odgovora) ter strukturni odstotki.
28
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Interpretacijo rezultatov bom predstavila po raziskovalnih vprašanjih, pričela bom s prvim raziskovalnim vprašanjem, ki se glasi:
5.1 Kako pogosto se vzgojitelji v vrtcih soočajo s primeri družinskega nasilja?
Pri prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, ali so se anketiranke že srečale z obravnavo otroka, ki je žrtev nasilja v družini.
Graf 4: Obravnava otrok nasilja v družini
Kar 44 % (47 oseb) anketiranih je na odgovor, ali so se že kdaj v svoji karieri srečale z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini odgovorile, z da, 56 % (61 oseb) pa se v svoji karieri s tem še ni srečalo, z otrokom, kar je razvidno iz grafa 4. Kakor pravijo Ančić, Horvat Svetičič, Horvat in Sušnik (2017), se lahko vzgojitelji v poklicni karieri srečajo z nasiljem v družini in morajo biti na to pripravljeni. Iz rezultatov raziskave, prikazanih na grafu 4, je vidno, da se je skoraj polovica anketirancev v svoji poklicni karieri že srečala z otrokom, ki je žrtev nasilja v družini.
Da vzgojitelj opazi spremembe pri otroku, je zelo pomembno, da v času bivanja otroka v vrtcu spremlja otroka in ga opazuje (Kurikulum, 1999)
Želela sem tudi ugotoviti, kolikokrat so se v svoji poklicni karieri glede na delovno dobo srečale s primerom, ko je bil otrok žrtev nasilja v družini.
