Vpogled v Mednarodni dan medicinskih sester 1994: zdrava družina za zdrav narod

(1)

MEDNARODNI DAN MEDICINSKIH SESTER 1994

INTERNATIONAL NURSES DAY 1994

ZDRA VA DRUŽINA ZA ZDRAV NAROD

Uvod

»...zdravje posameznika ali družine ne pomeni od- sotnosti problemov, ampak sposobnost spoprijemanja z njimi.«

(Stefan Vanistendael, lnternational Catholic Child Bureau, na seminarju, katerega pokrovitelj je bil du- najski NGO Committee on the Family, november

1992).

Združeni narodi so razglasili leto 1994 za med- narodno leto družine in poudarili, da je družina osnovna enota družbe. V skladu s tem primerno je ICN za terno mednarodnega dneva medicinskih sester - 12.

5. 1994 - izbral »Zdrave družine za zdrav narod«.

Definicij izraza »družina« je veliko. Te vključujejo:

- ljudi, ki si delijo gospodinjstvo,

- specifično skupino ljudi v tesnem odnosu, ki jih povezujeta skupna zgodovina in prihodnost, - skupino oseb, ki so povezane krvno, z imenom ...

- najbolj intimno družbeno okolje in istočasno glavni vir stresa, socialne podpore: oboje vpliva na zdravje.

Ne glede na to, kako jo opredelimo, je družina tista, ki zagotav lja osnovno podporo svojim članom in služi kot temeljni kamen naroda. Družina je tudi tista, ki usmerja prihodnost naroda skozi vzgojo mladih.

Znotraj družine zdravstveno stanje vsakega člana vpliva na počutje ostalih članov in na družino kot celoto. Dokument SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) »Zdravje za vse do leta 2000« opredeljuje zdravstveno stanje kot tisto, ki usposablja ljudi, da živijo ekonomsko in socialno produktivno življenje.

V zadnjih letih je družina doživela veliko sprememb. Ekonomski vzpon, tehnološke inovacije, mo- dernizacija in socialni razvoj so močno vplivali na zdravstveno stanje družine. Mnoge od teh sprememb so bile pozitivne, nekatere pa so imele tudi negativne posledice. Kot pravi glavna direktorica urada Zdru- ženih narodov na Dunaju Margaret J. Anstey, zadnje

»stalne spremembe... dokazujejo, da posamezniki prevzemajo vse večji nadzor nad lastno usodo in izkoriščajo dodatne možnosti za bolj raznoliko življenje. lstočasno je sposobnost mnogih družin, da bi zadovoljile osnovne potrebe, oslabela zaradi oko- liščin, ki so zunaj njihovega nadzora« (Anstey,

1991).

Po vsem svetu revščina, vojne, politično zatiranje, naravne nesreče in ekonomske krize trgajo družinske vezi. V veliko primerih so družine geografsko ločene.

Medtem ko nekateri člani družine ostajajo, drugi za-

čno iskati nov dom v upanju, da bodo izboljšali svoj položaj.

Poročilo v »The Family« (poročila in novice Zdru- ženih narodov) pravi, da je bila trenutna populacija migranotv po vsem svetu ocenjena na 15 milijonov.

Številka ne vključuje palestinskih beguncev in pre- gnanih kamboških begunskih družin (v času poročila so v teku politična pogajanja, katerih posledica je lahko vrnitev teh družin v njihove domovine). Pri- bližno 80% od ocenjenih 15 milijonov je žensk in otrok.

Kriz begunskih družin je nešteto. Žrtve so prisiljene zapustiti svojo domovino zaradi konfliktov, politične nestabilnosti, naravnih nesreč in lakote. Visoki ko- misariat za begunce pri Združenih narodih opredeljuje etnične konflikte za glavni in naraščajoči vir beguncev in preseljenih oseb.

Obseg tega problema lahko nakaže dejstvo, da sta julija leta 1993 v nič manj kot 25 etničnih konfliktih obe strani za dosego svojih ciljev uporabljali nasilje.

Tudi družina kot ekonomska enota je pretrpela spremembe. V širšem smislu družina zagotavlja emocionalno, finančno in materialno podporo svojim čla- nom in usposablja in motivira otroke na njihovi poti odraščanja, ko postajajo produktivni člani družbe.

Vendar pa je težko spolnjevati vse te zahteve, kadar se številne družine srečujejo z osnovnimi problemi preživetja. Več kot milijarda ljudi po vsem svetu živi v »popolni revščini« in si ne morejo zagotoviti niti najskromnejših sredstev za življenje. Najmanj dve milijardi pa je takšnih, ki si s prihodki ne morejo zadovoljiti najosnovnejših neposrednih potreb (Ja- cobson, 1993).

Ženske, ki še vedno nosijo glavno odgovornost za vzdrževanje strukture družine in vzdrževanje otrok, često najbolj trpijo. Dve od treh žensk (gledano v svetovnem merilu) živita danes v revščini. Najmanj milijarda ljudi po vsem svetu nima dostopa do ne- oporečne vode. Večina le-teh živi na področjih, kjer za vodo za družino skrbijo ženske in dekleta. Raziskave manjšega obsega iz Afrike in Azije so pokazale, da ženske porabijo pet do sedemnajst ur tedensko za zbiranje vode iz oddaljenih virov.

Pojav, ki je značilen za večino dežel v razvoju in razvite dežele, da ženske prevzamejo posebno odgovornost in si prizadevajo za zdravje svojih družin, kar predstavlja predstopnjo razvoja kasnejšega mo- dernega sistema zdravstvenega varstva.

Glede na poročilo SZO iz leta 1985, »so ženske tiste, od katerih se pričakuje, da bodo zdravstveno

(2)

izobraževale in vzgajale, da bodo ustvarjale zdravo domače okolje (od čiste vode do polnovredne hrane), da bodo določale velikost družine, da bodo skrbele za to, da bodo otroci cepljeni, da bodo nanje pazile v občutljivih letih, jih vodile na zdravstvene preglede, kadar bo potrebno, in da bodo skrbele za ostarele.«

Pomembna vloga medicinskih sester je, da podpirajo ženske pri njihovi odgovomosti na področju primamega zdravstvenega varstva. Izboljšanje njihovega zdravja, izobraževanja in socialnega statusa žensk so pomembni mejniki pomoči ženskam pri iz- vajanju teh odgovornosti.

Namen tega dokumenta je podati povzetek pregleda mnogih problemov, ki jim je izpostavljeno zdravje družine. Obravnava številne stopnje v življenjskem ciklusu in življenjskem slogu, ki lahko vplivajo na zdravje družine, ter dejavnosti, ki podpirajo integriteto družine. Poleg tega dokument obravnava tri glavne globalne izzive, s katerimi se srečuje družina: aids, pismenost in nasilje. Nazadnje pa obravnava tudi postopke medicinskih sester, ki zagotavljajo profesionalno delovanje, s pomočjo katerega je mogoče obravnavati zdravje družine.

Podpora družini: življenjski ciklusi

Zdrava nosečnost

Specifične zdravstvene potrebe žensk so predvsem povezane z njihovo reproduktivno vlogo. Nosečnost, porod in dojenje so sami po sebi normalni procesi.

Toda problemi se pojavijo, kadar je okolje pomanj- kljivo in neustrezno (SZO, 1985).

Ocenjeno je bilo, da 500.000 žensk letno umre zaradi vzrokov, povezanih z nosečnostjo, večino katerih bi se dalo preprečiti. Tragedija ni le prezgodnja smrt ženske, ampak tudi posledice, ki jih ima smrt za družino.

Ena od 14 žensk v Afriki umre za posledicami poroda. V Aziji je to razmerje 1:18, v nasprotju z

1:4000 ali celo 1:7000 v industrializiranih deželah (Chlebowska, 1990).

Glavni vzrok smrti mater sta krvavitev in sepsa.

Toksemija nosečnosti zahteva 20% smrti mater v večini držav. Študije so pokazale, da si glavni vzroki za smrt mater - krvavitev, kompliciran porod, sepsa, eklampsija in septični splav niso le podobni po vsem svetu, ampak se jih da v večini primerov preprečiti.

Ustrezno obporodno varstvo je ključnega pomena za zdravje žensk in za zdravje prihodnjih rodov. Od- stonost takega varstva lahko pripelje ne samo do smrti žensk in otrok, ampak tudi do inkontinence, uri- namega prolapsa, urogenitalne infekcije, vezikovagi- nalne fistule.

Podhranjenost z anemijo je resen problem svetovnih razsežnosti v razvitih deželah in deželah v razvoju.

Vpliva na bolezen in smrtnost mater, porodno težo novorojenčka in materino sposobnost dojenja.

V mnogih držav ah igrajo močno vlogo miti, ki omejujejo prehranjevanje nosečnic in še dodatno iz- črpavajo ženske. V Afriki, Aziji in na Srednjem vzhodu tabuji preprečujejo nosečnicam uživanje številnih živil, na primer jajc, mleka, ponekod celo sadja in zelenjave (Jakobson, 1993).

Podhranjenost in anemija med nosečnostjo poveču- jeta dovzetnost za nalezljive bolezni, na primer čre- vesne parazite in malarijo. Na področjih, kjer je malarija endemična bolezen, ženske izgubijo odpornost med prvo nosečnostjo in povečata se možnost spon- tanega splava in smrti. Malarija na placenti povečuje tveganje nizke porodne teže. Nosečnice so tudi bolj dovzetne za poliomielitis, gobavost, sladkorno bolezen, infekcijsko zlatenico, infekcije urogenitalnega trakta in tuberkulozo.

Varno materinstvo

Iniciativa za primamo zdravstveno varstvo, raz- glašena leta 1978 v Alma Ati in ponovno poudarjena v Rigi 1988, s svojim ciljem za zdravje za vse, nedvomno zagotavlja okvir za varstvo nosečnic in otrok.

Vendar SZO ocenjuje, da samo 60% porodov na svetu spremlja usposobljena oseba. (Women, Health and Development, 1985). V Afriki in Južni Aziji samo pri tretjini porodov sodelujejo usposobljene osebe, v primerjavi s 64%v Latinski Ameriki in več kot 90% v Vzhodni Aziji in Severni Ameriki. V mnogih de- želah tretjega sveta so porodničarji edini vir zdravstvenega varstva mater ali edina izbira na klinikah, ki si.L0lahko privoščijo (Jacobson, 1993).

Se več, poleg tega, da same potrebujejo vamost in podporo med nosečnostjo in porodom, morajo ženske skrbeti še za zdravje družine in pogosto tudi za zdravje njihove skupnosti. Od njih pričakujejo, da bodo za- gotavljale zdravo domače okolje (od čiste vode do polnovredne hrane), učile prihodnje rodove zdravega življenja, odločale o velikosti družine, skrbele za otroke, pazile, da bodo cepljeni in jih vodile na zdravstvene preglede, kadar je to potrebno, ter skrbele za ostarele.

Po podatkih UNICEFA (letno poročilo o stanju otrok po svetu 1989) je pretirana pogostost porodov v kratkih intervalih, pri materah, ki so ali premlade ali prestare, vzrok za skoraj 25 % vseh smrti mater in otrok po vsem svetu.

Čeprav starost pri poroki in porodu skoraj v vseh državah tretjega sveta narašča, je še vedno 50%vseh porodov pri materah pod 19. letom. Porod je lahko usoden za žensko, ki še ni dosegla zrelosti. Stopnja smrtnosti pri ženskah mlajših od 19 let, je pogosto trikrat večja kot pri ženskah med20-24 letom (Chle- bowska, 1990).

Glavni cilj, ki zadeva zdravo materinstvo in je bil postavljen in splošno sprejet na Svetovnem vrhu za

(3)

Zdrava družina za zdrav narod

otroke (World Summit of Children, 1990), je, da bi morali imeti vsi pari dostop do informacij in uslug v zvezi s preprečitvijo zanositve, ki so prezgodnje, prepogoste, prepozne ali preštevilne.

Po podatkih UNICEFA bodo ta cilj »izvajali s potrebnim prilagajanjem specifičnemu položaju dolo- čenih držav, glede na faze, standarde, prioritete in dostopnost virov in glede na kulturno, versko in druž- beno tradicijo« (UNICEF, 1993).

Ostali cilji, ki so bili postavljeni na Svetovnem vrhu za otroke do leta 2000, so: zmanjšanje smrtnosti mater za 50 %, za vse nosečnice pa možnost dostopa do predporodnega varstva, strokovne pomoči pri porodu in svetovanja v primerih rizične nosečnosti in nujne porodniške pomoči.

Projekti vamega materinstva za področje vsega sveta poudarjajo rast povprečne starosti pri poroki in podaljševanje intervala med rojstvi, povečevanje šte- vila predporodnih ambulant in števila usposobljenih oseb pri porodih, izobraževanje otrok v šolah o od- govornem spomem življenju, zagotavljanje ustreznih zdravil in zagotavljanje kontracepcije po dostopni ceni.

Dojemljivost za posebnosti kulture je seveda klj- učni koncept za medicinsko sestro, ki poučuje bodoče matere o vseh vidikih osebnega varstva in varstva otroka, od dojenja do prehranjevanja družine, ne- oporečne vode in sanitarij, dobre higiene in obvladovanja bolezni prebavil.

Zdravje otrok

»Z naraščanjem zaupanja v jodiranje soli - raz- meroma preprost postopek - bosta oba, vlada in pri- vatna industrija, motivirana za obogatitev ostale hrane in za »dvojno obogatitev«, na primer soli z jodom in fluoridi. Ostale prehrambene proizvode je prav tako mogoče obogatiti, na primer sladkor ali čaj z vita- minom A in moko z železom.«

(David P. Haxton, »Salt producers join govern- ments to end iron deficiency.« First Call for Children.

Apri1/June 1993).

Eno od redkih načel, ki so vsesplošno sprejeta, je, da je dojenje najboljša prehrana za novorojenčke. Ju- nija 1991 sta SZO in UNICEF sprožila gibanje Baby Friendly Hospital Initiative (BFHI) - ki je spodbudilo neverjetna prizadevanja za pospeševanje in spodbujanje dojenja. Cilj pobude je bila mobilizacija sistemov zdravstvenega varstva in osebja, ki naj vzpod- buja ženske, da začno z dojenjem takoj po porodu in izključno samo dojijo od 4 do 6 mesecev.

Iniciativa zagovarja stališče, da so novorojenčki v isti sobi kot matere, zavrača hranjenje po steklenički, se zavzema za prekinitev uporabe zastonj ali poceni proizvodov za otroke in za oskrbo družine z infor- macijami o prednostih dojenja.

V preteklosti je mnogo bolnišnic in veliko zdravstvenega osebja, tudi medicinskih sester, aktivno od-

15 vračalo matere od dojenja, ločevalo matere in otroke in uporabljalo industrijsko pripravljene izdelke kot alternativo pri prehranjevanju dojenčkov. SZO po- roč a, da ima s stekleničko hranjen otrok v revnem okolju 15-krat večjo možnost, da bo umrl zaradi prebavnih motenj, in 4-krat večjo možnost, da bo umrl zaradi pljučnice, kot dojen dojenček.

Medicinska sestra, ki ni pripravljena pomagati žen- skam, da bi dojile, ne bi smela delati z materami in otroki.

Dojenje je povezano tudi z naravnim zaviranjem ovulacije. Čeprav dojenje ni absolutno zanesljivo sredstvo preprečevanja zanositve, izkušnje kažejo, da je eno od pomembnih naravnih sredstev za zagotavljanje razmikov med rojstvi. V Afriki in Aziji dojenje preprečuje povprečje štirih potencialnih porodov na žensko (UNICEF, 1993).

Pri štirih mesecih lahko začne otrok uživati sok in žitarice, pri šestih mesecih pa lahko jé hrano iz »dru- žinskega lonca«. S tem, ko bo medicinska sestra vo- dila mater pri prehranjevanju otroka, jo bo tudi učila načel hranjenja cele družine - ravnovesje ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob kot tudi nujno po- trebnih vitaminov in mineralov. Medicinska sestra bo poudarjala visoko vsebnost beljakovin in nizko stopnjo maščob, pomembnost sadja in zelenjave in omejevanje soli in sladkorja.

Bolezni, ki nastanejo zaradi pomanjkanja mikro- hranil, kot so anemija zaradi pomanjkanja železa, golšavost zaradi pomanjkanja joda ter kseroftalmija zaradi pomanjkanja vitamina A, je mogoče preprečiti.

Medicinske sestre bodo v prvih bojnih vrstah v bitki za zatiranje teh bolezni, pri svetovanju in pomoči dru- žinam, zavzemale se bodo za jodiranje vse soli in s tem za odpravljanje nepravilnosti, ki jih povzroča pomanjkanje joda, za dostopnost dodatkov vitamina A in podobno.

Medicinske sestre morajo zastopati enakopravno prehranjevanje otrok ne glede na spol. V nekaterih okoljih verjamejo, da dečki potrebujejo več in boljšo hrano kot deklice. V mnogih okoljih gledajo na deklice, ki bodo s poroko postale članice drugih družin, kot na začasne članice in so torej manj vredne od dečkov.

Vsesplošno cepljenje otrok proti kozam, davici, oslovskem kašlju, tetanusu, otroški paralizi in tu- berkulozi je cilj svetovne razsežnosti. UNICEF ocenjuje, da je več kot 80%otrok na svetu cepljenih, cilj je v sedmih letih doseči 90^%precepljenost.

Programi cepljenja so pot, po kateri je mogoče vplivati na starše tudi v zvezi z ostalimi aktivnostmi promoviranja zdravja in učenja. Medicinska sestra lahko izkoristi te priložnosti za razgovore z družinami o terapiji oralne rehidracije in na področjih, kjer je dehidracija prebavnega trakta potencialno nevama, za pogovore o neoporečni vodi in sanitami ureditvi, o simptomih nevame respiratorne infekcije in možnosti ustreznih zdravil (antibiotikov).

(4)

Primarno zdravstveno varstvo otrok vključuje nad- zorovanje njihove rasti in razvoja, zagotavljanje po- moči, svetovanja, podporo staršem, emocionalno podporo, spodbujanje napredovanja zdravja in rutinsko pediatrično varstvo.

Zdravje adolescentov

»Katerikoli trden izobraževalni pristop mora jasno pokazati, da načrtovanje družine vključuje več kot samo načrtovanje rojstva in izogibanje neželeni no- sečnosti; mladim ljudem je treba pomagati razumeti, da je vzdrževanje družine lahko zanimivo in zado- voljujoče, ko so dovolj zreli, da bodo razumeli odgovornosti kakor tudi zadovoljstvo ...«

(Fred M. Hetchinger. »Adolescent health: A genera- tion at risk.« Carnegie Quarterly, Vol 37, No 4, Fall 1992, p 5).

Adolescenca je pogosto čas velikih pretresov. Pro- ces odraščanja je čas konfliktov in negotovosti, ko svet otroštva naenkrat zamenja nov svet, ki je zelo dru- gačen in v mnogih pogledih tudi tvegan. Zdravje mladih ljudi je postalo pomembno področje po vsem svetu. Delno je tako zaradi naraščajočega razume- vanja vpliva na te skupine na zdravje okolice. Poleg tega spreminjajoče se okoliščine, skupaj s spremi- njajočimi se vedenjskimi vzorci povečujejo zdravstveno tveganje pri mladih, posebno na področju zdravega spolnega življenja.

Adolescenca je čas velikih telesnih, duševnih in čustvenih sprememb. Odraščajoči si prizadeva, da bi bil odrasel in se hkrati brani pred odraslostjo, odkriva spolnost, preskuša neodvisnost, doživlja telesne spremembe, ima različne skrbi in se sprašuje o naj- različnejših stvareh. Adolescent ima veliko potrebo po tem, da ga odrasli razumejo, po vzgoji in vodenju. V najboljšem primeru je družina vir njegove podpore, vloga zdravstvenih strokovnjakov je podpirati družino pri razvijanju življenjskega sloga.

Toda v mnogih državah po svetu otroci odraščajo brez vzgoje in vodstva staršev, brez dobrih vzorov, v globoki revščini, izkoriščani, zanemarjeni, zapuščeni.

Otroci ceste, ki v mnogih državah čutijo, da jih je družba zavrgla, se združujejo v skupine in bande, v katerih podzavestno iščejo strukturo družine.

Po podatkih UNICEFA (1990) 30 milijonov otrok po vsem svetu preživi večino svojega časa na cestah, kjer služijo od časa do časa manjše količine denarja s prodajanjem časopisov, loščenjem čevljev, čuvanjem avtomobilov, čiščenjem avtomobilskih stekel. Od teh 30 milijonov jih je okoli 10 milijonov popolnoma zapuščenih, takih, ki so izgubili ali prekinili veze s svojim domom.

Medicinske sestre, usposobljene za delo z motenimi osebnostmi, izkušene v delu s skupinami in ki poznajo vedenje adolescentov, lahko iščejo možnosti dela s skupinami mladih injim pomagajo uporabljati njihovo moč v zdrave namene.

Pri delu z adolescenti je pomembno, da spoštujemo njihovo telesno in duševno suverenost in da jim za- upamo, da lahko razvijejo spretnosti, ki so potrebne za napredovanje in varovanje lastnega zdravja. Levin, profesor javnega zdravstva piše, da »je tradicija javnega zdravja v osnovi epidemiološka in klinična ... tisti vidiki zdravja mladih, ki nas zanimajo, so njihovi problemi, se pravi nesreče, odvisnosti, spolno pre- nosljive bolezni, najstniške nosečnosti in tako naprej ...

Toda strategije, ki so umerjene k zmanjševanju teh problemov, morajo upoštevati dejavnike širšega druž- benega in političnega konteksta, ki vplivajo na boj mladih ljudi za preživetje, rast, razumevanje in željo, da bi bili razumljeni.«

V globalnem iskanju programov, ki bi pomagali mladim ljudem, da se razvijajo v pozitivno smer, se je skupen projekt SZO in Mednarodne fondacije z mlade (International Youth Foundation, 1991) osredotočil na programe, ki so krepili zaupanje in samospoštovanje;

občutek pripadnosti družini ali skupnosti, sposobnost biti nekdo in vzdrževati osebno integriteto; in kom- petenco v različnih življenjskih spretnostih.

Načrtovanje družine

Odgovorno starševstvo, glavna skrb vseh programov načrtovanja družine, postavlja za svoj glavni cilj, glede na UNICEF, izboljšanje preživetja, blaginje in kvalitete življenja otrok, matere in družine. Ker za- viranje prehitre rasti števila prebivalcev ostaja problem, je treba preučiti pozitivne vidike načrtovanja družine za zdravje družine.

Z načrtovanjem družine in svetovanjem o odgo- vornem starševstvu bi preprečili neželene nosečnosti, znižali veliko razširjenost splava in znižali stopnjo rodnosti in tako prispevali k boljšemu zdravju mater.

Glede na podatke UNlCEFA (1990) živi danes po vsem svetu okoli 300 milijonov parov, ki si ne želijo več otrok, a ne uporabljajo nikakršnega učinkovitega sredstva za preprečevanje nosečnosti. Izraz »načrto- vanje družine« vzbuja močna čustva na obeh straneh.

V večini držav obstajajo zagovorniki in nasprotniki, z izvirnimi filozofskimi, religioznimi, kulturnimi razlikami in razlikami v politiki. Medtem ko se mnogi strinjajo glede tega, kako pomembni za otrokovo pre- živetje in razvoj so razmiki med porodi, pa se močno razlikujejo v sredstvih, ki naj se uporabijo za dosego teh ciljev. V svojem Načrtu za akcijo (The PIan for Action) je Svetovni vrh za otroke (World Summit for Children) oznanil: »Vsi pari morajo imeti dostop do informacij o pomembnosti odgovornosti pri načrto- vanju velikosti družine in o številnih prednostih, ki jih prinesejo večji časovni razmiki med otroki - pre- prečevanje nosečnosti, ki so prezgodnje, prepozne, preštevilne in prepogoste.«

Poleg tega Načrt za akcijo določa, da morajo biti ti cilji, tako kot ostali cilji za otroke in za razvoj v devetdesetih izvršeni »z ustreznimi prilagoditvami

(5)

Zdrav a družina za zdrav narod

specifičnim situacijam vsake države pri do10čanju faz, standardov, prioritet in dostopnosti virov, glede na upoštevanje kulturnih, verskih in družbenih tradicij«

(UNICEF, 1993).

V svojem poročilu leta 1992 o stanju otrok po svetu (State of the World's Children), je UNICEF povzel prednosti odgovornega načrtovanja družine:

- Načrtovanje bi lahko ohranilo življenje približno 25-33 % od 500.000 žensk, ki letno umrejo zaradi vzrokov, ki so povezani z nosečnostjo in porodom.

Lahko bi tudi preprečilo ogromno število inva- lidnosti, ki so boleče, dosmrtne, ki so pogosta posledica visoko tveganih in često nezaželenih rojstev.

- Načrtovanje družine lahko prepreči večino več kot 50.000 nelegalnih splavov, ki jih izvršujejo vsak dan in katerih rezultat je 150.000 smrti žensk letno.

Lahko tudi precej zmanjša zahteve po splavu v državah, kjer je ta praksa legalna.

- Načrtovanje družine lahko drastično izboljša kva- liteto življenja žensk - kratkoročno in dolgoročno- z zmanjšanjem telesnih in duševnih bremen, ki jih povzroča preveč otrok, ki so rojeni preblizu skupaj, ali če jih je ženska imela prezgodaj a1i prepozno.

Lahko podaljša čas, ki je na voljo za nego otroka, za izobraževanje žensk, za poklicno usposabljanje, za služenje prihodkov, za aktivnosti v skupnosti, za osebnostni razvoj in za počitek in sprostitev, ki sta danes milijonom žensk v deželah v razvoju prak- tično neznana.

- Načrtovanje družine lahko reši življenja nekaj milijonom otrok letno. Načrtovanje družine bi pre- preči10predvsem tiste porode, ki so znani kot visoko rizični - porode v obdobju dveh let po prejšnjem, porode mater mlajših od 18 let ali starejših od 35 let ali tistih, ki že imajo tri ali več otrok. Ker je večina smrti otrok povezana s temi dejavniki tveganja, bi lahko bil rezultat primerno načrtovanih razmikov med otroki zmanjšanje smrtnosti otrok.

Načrtovanje družine lahko vidno izboljša prehram- beno zdravje otrok v vseh deželah v razvoju. Manj porodov in večji razmiki med njimi bi materam dali več časa za dojenje in odvajanje od dojenja in jim pomagalo preprečevati nizko porodno težo, ki je močno povezana z nedohranjenostjo v prvih letih življenja.

- Načrtovanje družine izboljša kakovost življenja otrok. Kakovost nege otroka - ki vključuje igro in spodbudo kot tudi zdravje in izobraževanje - neizogibno raste, če starši lahko vzgoji otrok posvetijo več časa, denarja in energije.

V letu 1993 je SZO sprejela resolucijo z zdravju mater in otrok in načrtovanju družine za zdravje (Ma- ternal and Child Health and Family Planning for Health), ki ponovi inherentno povezavo med zdravjem, prehrano in družbenim položajem žensk na eni strani in zdravjem, rastjo in razvojem otrok in adolescentov na drugi strani. Izraža zaskrbljenost, da je bil napredek omejen v nekaj osnovnih razsežnostih pro-

17 grama načrtovanja zdravja mater in otrok, posebno tistih za materinsko varstvo in varstvo novorojenčkov in načrtovanje družine; da veliko držav z največjimi potrebami ni nujno pridobilo s takim razvojem; da rast in sestava prebivalstva in migracije napredku po- stavljajo nove prepreke; in da se nadaljuje neenakost, ki vpliva na ženske nasploh, in škodljive tradicije, kot so poroke otrok, omejevanje hrane med nosečnostjo in pohabljanje ženskih spolovil, ter ovirajo doseganje ciljev, kot so zdravje, razvoj in človeške pravice za vse člane družbe.

V svojem stališču do tega problema je ICN navedla, da imajo vsi pari in posamezniki osnovno pravico do svobodnega in odgovornega odločanja o številu otrok in presledkih med njirni, do dostopa do informacij, izobrazbe in sredstev za izvrševanje svojih odločitev.

Vloga medicinske sestre v načrtovanju družine mora biti usklajena z njeno/njegovo odgovornostjo za posameznika, družino in za skupnost, s katerimi so- deluje.

Stališče tudi predlaga poti, po katerih lahko sodelujejo nacionalne zveze medicinskih sester. Na- cionalne zveze lahko:

- zagotovijo, da so medicinske sestre seznanjene s prebiva1stvom države, z načrti za razvoj, z me- todami načrtovanja družine in dejavnostmi;

- sode1ujejo z drugimi skupinami in vplivajo na oblikovanje razvoja zdravstvene politike, ki upošteva vzorce rasti prebivalstva, dejavnike okolja, ekonomske, zdravstvene in ostale socialne potrebe;

- delujejo pri izvrševanju ustreznih in kulturno pri- mernih dejavnosti načrtovanja družine in splošno dosegljivem materinskem in otroškem zdravstvenem varstvu;

- varujejo pravice posameznikov in parov do se- znanjanja s programi načrtovanja družine, do izobrazbe in uslug in pravice do od10čanja o številu otrok in presledkov med njimi;

- zagotavljajo možnosti za pogovore in oblikovanje stališč v zvezi z načrtovanjem družine, ki naj vodijo stroko in njene izvajalce in

- zagotavljajo spoštovanje pravice posameznih medicinskih sester v skladu s Kodeksom medicinskih sester (ICN Code for nurses), da ne izvajajo do- ločenih dejavnosti zaradi osebnih prepričanj (delujejo v skladu s svojimi prepričanji).

Zdravje ostarelih

V mnogih državah družina tradicionalno vključuje več kot samo dve generaciji staršev in otrok; tudi stari starši pogosto delijo isti dom. Kombinirani viri [mane in delitev odgovornosti je pomagalo izboljšati kakovost življenja celi družini.

Danes so najhitreje rastoča skupina prebivalstva ljudje, stari okoli 80 let in starejši (The Fami1y, 1991).

V ZDA, na primer, se je odstotek ljudi, starejših od 65 let, potrojil in trend se nadaljuje. Med letoma 1900 in

(6)

1976 se je števi10 1judi srednjih let z živimi starši povečalo od 10 na 47%. Do 1980 je imelo 40% odraslih otrok pri svojih poznih petdesetih 1etih najmanj enega živega starša, 20% takih pa je bilo v njihovih poznih šestdesetih 1etih (Thibodeau, 1993).

Kakorkoli že, čeprav ljudje živijo dlje, tisti nad 65 let danes predstavljajo tretjino porabnikov zdravstvenega varstva in polovico vseh sprejetih v bolnišnice (Mikulencak, 1993).

Med odraslimi, starimi 65 let in več, jih ima 80 % vsaj eno kronično bolezen in potrebujejo določeno stopnjo nege, da lahko naprej živijo v svojih skup- nostih. Več kot 85%tega varstva izvajajo neformalno družine ali prijatelji (Burggraf, 1993). Ostarele lahko razdelimo na tiste, ki lahko sami opravljajo svoje dnevne opravke in sami zadovoljujejo svoje dnevne potrebe, mogoče z določeno pomočjo ostalih; in na slabotne ostarele, tiste, ki so pretežno ali v celoti odvisni od drugih in potrebujejo nadzor in telesno oskrbo. Za mnoge jo zagotovijo družine.

Vendar pa zmanjšan obseg mnogih družin pomeni, da je število otrok, ki so na razpolago za delitev bremena, zelo upadlo, celo do te stopnje, da se veliko odraslih znajde v položaju, ko morajo sami skrbeti za ostarele starše.

O negi otroka je sicer precej literature, na žalost pa jo je bilo o uspešni negi ostarelih malo. Pomembno je tudi, da razumemo osnovno razliko med obema pro- cesoma. Tisti, ki neguje otroka, je usmerjen v prihodnost, samostojnost otrok se povečuje. Nega, ki jo potrebuje ostarel človek, pa se bo kvečjemu pove- čevala in z njo se bo povečevala stopnja odvisnosti oskrbovanca od negovalca.

Veliko stresov je povezanih z nego staršev.

Družinski člani - negovalci - imajo pogosto duševne motnje in bolezni, povezane s stresom, ker so telesno in čustveno izčrpani. Čustva, ki jih izkuša negovalec obolelega družinskega člana, so v času nege raznolika in zajemajo tako občutke krivde, čustveno prizadetost in neizbežno soočenje z izgubo kot tudi žalost, potrtost, jezo, frustracijo, osamljenost, izolacijo in strah.

Negovalci imajo lahko začetne težave pri prevze- manju pomoči. Vztrajnost je nujno potrebna pri pre- pričevanju negovalcev o potrebi po negi in ostalih oblikah pomoči. Dnevna oskrba ostarelih postaja se- stavni del dolgoročnega, v skupnosti utemeljenega varstva v mnogih državah. Te programe po navadi podpirajo verske ustanove, bolnišnice, domovi za ostarele ali centri za odrasle. Glavni namen je pomagati posameznikom ostati v skupnosti, po navadi z usposabljanjem družine in negovalcev za nadaljnjo oskrbo osebe na domu (Eddowes, 1993).

V času, ko oskrba ostarelih prehaja od institucij na družino oziroma skupnost, zagotavlja holistični pristop zdravstvene nege temelj za ocenitev potreb. Me- dicinske sestre morajo igrati aktivno vlogo pri izo- braževanju družinskih članov. Najnovejša študija je

opredelila tri paradigme oskrbovanja ostarelih (Thi- bodeau, 1993).

Prva paradigma: mlada družina, odrasli otroci so pri 30-ih in 40-ih letih z mladimi ali šoloobveznimi otroci.

Njihovi starši so pri 50-ih, 60-ih letih in so relativno neodvisni in pokretni. Eden od staršev se je odločil, da se bo preselil k otrokom zaradi smrti zakonskega partnerja, finančnih težav ali strahu in osam1jenosti. V takih primerih je selitev enega od staršev razumljena pozitivno s strani vseh družinskih članov. Zago- tovljeni sta mu vamost in družba odraslih in vnukov, zmanjšale so se finančne skrbi. Odrasli otroci gledajo na starša kot tistega, ki prispeva k družinski fmančni blaginji in ki pomaga pri varstvu otrok in vzdrževanju gospodinjstva. Otroci so veseli, ker stari starši živijo z njimi.

Druga pradigma: družina srednje starosti z odraslimi otroki pri 50-ih ali 60-ih z najstniki ali odraslimi otroki in s starši pri 70-ih ali 80-ih letih. Odrasli otroci so na vrhu svoje kariere, se bližajo upokojitvi ali pa so se pravkar upokojili, medtem ko so njihovi starši po navadi že izgubili zakonskega partnerja, so pokretni, ampak imajo zdravstvene probleme. Te družine gledajo na skupno življenje bolj ambivalentno zaradi stresov, ki so jih povzročile povečane potrebe po času, prostoru in energiji. Potrebe po povečanem času vodijo k zmanjšanju energije pri odraslih otrocih, medtem ko so najstniki lahko nejevoljni zaradi izgube prostora ali svobode.

Tretja paradigma: starejša družina: odrasli upo- kojeni otroci pri 60-ih ali 70-ih živijo s staršem pri poznih 80-ih ali 90-ih letih. S svojim staršem živijo že najmanj pet let. Naraščujoče zdravstvene potrebe obo- jih in povečana potreba po času in vlaganju energije prispevajo k ternu, da ima ta življenjska izkušnja negativen predznak za vse člane družine.

Thibodeau je zaključil, da so čas, prostor in energija ključni elementi pri oskrbi staršev. Družine, v katerih potrebe niso številne, gledajo oskrbovanje staršev pozitivno. Ko pa se potrebe po času, prostoru in energiji povečajo, postane skrb za starše negativna izkušnja za vse vključene družinske člane. To verjetno velja za področje vsega sveta.

Podpora družini: življenjski slogi

To je bilo desetletje, ko so države po vsem svetu pretresale tragične vojne, suše, poplave, izbruhi vul- kanov, potresi in, kakor pravi UNICEF, klici »tihih nujnih primerov« podhranjenosti, bolezni in ende- mične revščine.

Toda kljub vsemu, kar se je zgodilo, življenjska doba še naprej raste v deželah v razvoju od 46 let v letu 1960 na 63 let danes. To je dobra novica. Slaba stran medalje pa je, da se povečujejo bolezni življenjskega sloga - ki jih povzročajo nezdrav a prehrana, stres, kajenje, debelost, pomanjkanje rekreacije in druge slabe navade, za katere je veljalo, da prizadevajo

(7)

predvsem zabodne narode - in to predvsem v deže1ab tako imenovanega tretjega sveta. Po podatkih SZO so bo1ezni živ1jenjskega sloga krive za 45 % vseh smrti v deželab v razvoju. Do leta 20 15naj bi odstotek narastel na 60 % in potencialno izenačil napovedan odstotek za razvite deže1e - 75 %.

Leta 1991 je SZO sprožila program, imenovan In- ter-Health, utemeljen na konceptu, da je treba bolezni zaradi splošno razširjenih vzrokov - nezdravega živ- ljenjskega sloga - obravnavati skupaj, ne pa vsako posebej. Tako razmišljanje je v skladu s holističnim pristopom - celostnim pogledom na človeka in ne le na en sam simptom ali bolezen, in pomeni osrediščanje na celo družino pri poučevanju osnovnih načel zdravega življenja.

V nasprotju z nalezljivimi boleznimi, ki jih pre- našajo paraziti, bakterije ali virusi, prinašajo slabe navade več tveganj naenkrat. Zdravje debelega člo- veka, ki kadi, ali človeka z visokim krvnim tlakom in z visoko stopnjo holesterola, je nedvomno ogroženo.

Še več, zdravstvenih navad se naučimo in jih izvajamo znotraj družine, tako da je verjetnost, da začno ostali člani brez intervencije slediti istim vzrocem vedenja, velika. Eden izmed ciljev medicinske sestre mora biti aktiviranje družinskih članov, da bodo aktivno so- delovali pri vzdrževanju svojega lastnega zdravstvenega varstva. Ne glede na to, ali se srečuje z družino medicinska sestra v primamem zdravstvenem varstvu, medicinska sestra v bolnišnici, ko načrtuje rehabi- litacijo za hospitaliziranega družinskega člana, šolska medicinska sestra, v medicini dela na delovnem mestu starša - kakršnakoli je njena vloga, bo medicinska sestra, ki je profesionalno odgovoma, obravnavala svojega varovanca v sklopu družine kot ce1ote.

Sledijo primeri dejavnikov tveganja za zdravje, ki so posledica nezdravega življenjskega sloga.

Prehrana

Hrana, ki vsebuje veliko živalskih maščob, soli in prečiščenega sladkorja in vključuje malo sveže zelenjave in sadja, zvečuje tveganje srčnožilnih bolezni, kapi in visokega krvnega tlaka in tudi določenih vrst raka.

Pomanjkanje vitaminov in mineralov lahko povzro- ča različne motnje, od pomanjkanja energije zaradi pomanjkanja železa do resnih sprememb na pljučih.

Pomanjkanje železa, posebno pri ženskab, lahko po- vzroči resno anemijo. Kalcij ni pomemben samo za formiranje kosti, če ga ni dovolj, lahko nastane osteo- poroza in nevamost zlomov v nadaljnjem življenju.

Nepravilno prehranjevanje povzroča tudi raka na že1odcu, podhranjenost in debelost, ki poveča tveganje srčnožilnih oholenj, raka, sladkome bolezni in artritisa.

Nezmemo pitje povzroča cirozo jeter, nevrološke napravilnosti, srčnožilne bolezni, raka ustne votline,

19 osteoporozo, sladkomo bolezen in ranDna želodcu in dvanajstemiku.

Mednarodna konferenca o prehranjevanju (Intema- tional Conference on Nutrition), ki sta jo sponzorirala SZO in Organizacija za hrano in kmetijstvo (Food and Agriculture Organization), se je odvijala decembra 1992 v Rimu. Združila je 1400 delegatov in 160 držav, ki so sprejeli dopolnjeno Svetovno deklaracijo o prehranjevanju (World Declaration ofNutrition) in Načrt Akcije (PIan of Action).

Deklaracija poziva k:

- izkoreninjenju lakote in neprehranjenosti;

- zagotovitev dostopa do hrane, neoporečne vode in urejenih sanitarnih pogojev, zdravstvenih servisov in izobraževanja za vse ljudi;

- ojačanju pripravljenosti za ocenjevanje narave, obsega in vzrokov problemov prehranjevanja in za razvijanje strategij in programov, ki se bodo lotevali teh problemov na nacionalni ravni.

Posebej so poudarili, da »je pravica žensk in od- raščajočih deklic do ustrezne prehrane ključnega pomena«. Deklaracija poziva tudi k izkoreninjenju, v času desetih let, lakote, smrtnosti povezane z lakoto, pomanjkanja vitamina A injodinov in k odpravljanju ovir za optimalno dojenje.

Premajhna telesna aktivnost

Telesna neaktivnost ali pomanjkanje redne rekreacije je eden glavnih dejavnikov tveganja za srčnožilne bolezni, ki pa gaje lahko nadzorovati. Zivljenjski slog, za katerega je značilno pomanjkanje gibanja, lahko povzroča debelost, ki povečuje tveganje sladkome bolezni pri odraslih. Sladkomi bolniki so potencialni kandidati za visok krvni tlak in ostale srčnožilne bolezni in za okvare jeter. Sladkoma bolezen je tudi glavni vzrok za slepoto. Menijo, da določene oblike aerobičnih vaj, ki jih izvajamo 20-30 minut dnevno, vzdržujejo telesno kondicijo človeka. Celo sprehod lahko zadovolji to potrebo.

Stres

Stres je opredeljen kot zaznavanje tele sne ali du- ševne ogroženosti in spoznanje, da so lastni viri ne- zadostni za spoprijemanje z omenjeno ogroženostjo.

Stres ima tudi neposreden vpliv na posameznikovo zdravje.

Neka študija je ugotovila, da posamezniki, ki so izpostavljeni izjemnemu stresu, v 90 odstotkih pogosteje zbolijo kot tisti, ki takšnemu stresu niso izpostavljeni (Halpem, 1987). Obstaja dosti družinskih spremenljivk, ki lahko vplivajo na odziv družinskih članov na stres. Razdelimo jih lahko v tri skupine:

- demografske struktume spremenljivke, - stresni dogodki družinskega življenja, - družinska interakcija/funkcioniranje.

(Campbell, 1986).

(8)

Med demografskimi/strukturnimi spremenljivkami so zakonski stan, starost družinskih članov, število otrok, etnično ozadje, socialno-ekonomski položaj.

Stresni dogodki družinskega življenja vključujejo smrt zakonca, ločitev itn., medtem ko sta družinska interakcija in funkcioniranje merljiva na podlagi raz- ličnih lestvic in metod. Na primer, spremenljivke, ki jih meri eden izmed sistemov, so znotrajdružinska komunikacija, kohezivnost, odločanje, zakonsko zadovoljstvo, sreča in bližina.

V drugem sistemu meritev se merijo kohezija, organizacija, konflikti, nadzor, samostojnost, odprtost za izražanje občutij, moralno-religiozni poudarki, in- telektualno-kulturna umeritev, usmeritev akcija-re- akcija, usmeritev dosežkov.

Kobasa v svojih študijah o stresu opiše določene

»stresno odporne značilnosti«, ki po povezane z zni- žano pojavnostjo bolezni. To so obvladovanje, izziv in predanost. Ljudje, ki znajo obvladovati stres, bodo nanj gledali kot na izziv in ne kot grožnjo. Taki ljudje občutijo, da lahko obvladujejo svoje življenje in so predani svojemu delu, družini in domu (Kobasa,

1979).

Benson in Stuart sta dodala četrto značilnost: bli- žina. Razložila sta, da odnosi in socialna podpora ojačajo čoveka in povečata njeno/njegovo zmožnost obvladovanja stresnega položaja (Benson and Stuart,

1992).

Poškodbe lahko preprečžmo

»Prepogosto na nesreče gledamo kot na dejanja usode, kot nekaj, kar je skrito v kartah, kar je neizogibno. To pa ni tako. Nesreče niso niti nepred- vidljive niti nenapovedljive. Naredimo pa zelo malo oziroma ne dovolj, da bi jih preprečili«.

(Dr. Claude Romer, Chief, WHO Injury Prevention Unit).

Ne glede na povezavo med poškodbami in ne- izogibnimi nesrečami, veliko poškodb so nesreče. So predvidljive, mogoče se jim je izogniti in z inter- vencijo medicinskih sester se nanje da vplivati. Glede na podatke SZO, 2,5 milijona ljudi letno umre v nesrečah na cestah, doma, na delovnem mestu, na igriščih; zaradi ognja, utopitve, zastrupive; v naravnih nesrečah. Enako tragičenje podatek, dajih vsaj toliko ostane popolnoma invalidnih in desetkrat več delno invalidnih (izguba končine ali vida) (SZO, 1993).

Število ljudi z manjšimi poškodbami, ki pa potrebujejo strokovno pomoč, je astronomsko.

V večini industrializiranih držav so poškodbe glavni krivec smrti za ljudi, stare od enega do 44 let (SZO, 1989). V deželah v razvoju paje mogoče na podlagi trendov sklepati, da so skoraj v vseh državah poškodbe med glavnimi zdravstvenimi problemi ljudi. Devet od desetih držav z najvišjo stopnjo smrtnosti poroča o večji stopnji smrtnosti, ki je posledica nesreč, za-

strupitev in nasilja, kot od parazitranih bolezni (SZO, 1993).

Statistični podatki kažejo, da se pripeti doma 33% vseh nesreč in 40 % usodnih nesreč. Otroci (pod 5) in ostareli (nad 65) so najpogostejše žrtve nesreč doma, posebno usodnih.

Tako imenovana »naključna zastrupitev« otrok je stoodstotno preprečljiva, meni Jenny Pronczuk, zdravstvena uslužbenka pri programu SZO za kemično varnost. »Nesreče se dogodijo, ko je otrok, čeprav samo za trenutek, puščen samoRezultat je lahko zanemarljiv ali pa izredno hud: koma, dihalna stiska, pekoča rana, dosmrtne posledice ali smrt« (SZO, 1993).

Do 40%tistih oseb, starih 65 let ali več, pade vsaj enkrat na leto in pretrpi podplutbe ali površinske rane.

V do 6 % primerov ostareli pretrpijo hude poškodbe, kot na primer zlom, ki pa ima lahko za posledico resno izgubo funkcije. Strah pred padcem lahko postane socialna prepreka (Loew, 1993).

Medicinske sestre morajo spodbujati varne pogoje življenja družine. Zelo verjetno je, da je mogoče število padcev in zastrupitev in tudi število resnih poškodb reducirati z znižanjem nekaterih najočitnej- ših dejavnikov tveganja. To je še posebej pomembno za družine z majhnimi otroki in/ali ostarelimi.

Nevarna področja, ki jih je potrebno vključiti v oceno zdravstvene nege, vključujejo dvigovanje, shra- njevanje zdravil, hranjenje in uporaba hrane, kriminal, nadzor mrčesa, ogrevanje doma. Lahko pripravimo tabelo, ki je na razpolago družinam (vključno z odraslimi otroki, ki skrbijo za ostarele starše) in pa- tronažnim medicinskim sestram.

Tabela za vsako sobo posebej je lahko zelo upo- raben pripomoček za odkrivanje nevarnosti, kot so, nepritrjena preproga, prenaložene omare, zdravila vsepovsod, nenadzorovan ogenj in neprimerno ogrevanje. Ob sestavljanju načrta za varnost se je treba pogovoriti o vseh problemih varnosti, aktualnih in potencialnih, in sicer z družino, vključno z odraslimi, najstniki in starejšimi otroci. Pozornost družine je potrebno usmeriti na varnost in na pomembnost pre- poznavanja potencialnih nevarnosti.

Kadilce je treba opozoriti na nevarnost kajenja v postelji, nevarnost vžigalic in vžigalnikov, nevarnost držanja prižgane cigarete v otrokovi bližini.

Stopnice je treba zavarovati in tako otrokom in oslabelim ostarelim preprečiti padec po njih. Nepri- trjene preproge je treba pritrditi. Obleke, ki segajo do tal, pasovi in trakovi, ki se vlečejo z njimi in drseči čevlji so lahko zelo nevarni.

Tudi pohištvo je lahko dejavnik tveganja. Odeje morajo biti oddaljene od vročih radiatorjev, tapete in dekorativni izdelki naj bodo iz negorljivega materiala, električne naprave morajo biti v dobrem stanju.

Nasvet glede hrane mora vsebovati poleg infor- macije o uravnovešeni prehrani tudi pozornost na datume izteka uporabnosti in informacijo o tveganju pogrevanja hrane.

(9)

Zdrav a družina za zdrav narod Bolezni, povezane skajenjem

Kadi1ec tvega srčni napad, kap, visok krvni tlak, p1jučnega raka in raka ustne votline, osteoporozo, kronične pljučne bo1ezni in rano na želodcu in dva- najsterniku. Dokazano je bilo tudi, dakajenje vplivana človekovo absorbcijo kalcija.

Bolezni, povezane s kajenjem, povzročijo med 2,5 in 3 milijone smrti letno, povprečno eno smrt na vsakih 10 sekund. To pomeni 100.000 smrti v Afriki, prav toliko v Latinski Ameriki, 200.000 v Aziji brez upo- števanja dveh najbolj naseljenih držav na svetu: Ki- tajska 300.000 smrti in Indija 500.000. Dodatno podatki pričajo o 1,5 mi1ijonov smrti v industrializiranem svetu.

Dejavnosti, ki podpirajo integriteto družine

Definicija dela kot »aktivnosti, ki producira do- hodek« je povzročila zanemarjanje tistih del, ki jih opravljajo ženske brez dename kompenzacije. Raz- iskave kažejo, daje ženski delovni dan daljši kot moški v vseh državah razen v Avstraliji, Kanadi in ZDA. Na nekaterih področjihje njihovo delo daljšé v povprečju za šest ur. Eden izmed razlogov za to je, da je obseg plačanega dela (pridelovanje hrane in pripravljenje dobrin za preživetje) le redko zmanjšan zaradi ob- veznosti doma. Po svetu ženske prevzemajo skoraj izključno odgovornost za varstvo otrok in hišna opra- vila. Ob upoštevanju take realnosti in spoznanju, da tradicionalna delitev na delo in dom ne zagotavlja zadostne podpore zaposlenim materam, veliko delo- dajalcev krepi integriteto družine in spodbuja boljšo vzgojo otrok.

V določenih državah so se začeli nekateri delo- dajalci vključevati v pomoč pri iskanju ali zagotav- ljanju možnosti za varstvo otrok in so s ponujanjem prožnega delovnega časa prispevali k oblikovanju osebnih umikov.

Glede na podatke SZO socialni ukrepi, ki so jim

»dodane vrednote« v korist zaposlenim ženam, kot so primeren porodniški dopust, fleksibilen delovni čas, polovična zaposlitev in možnosti za varstvo otrok v bližini delovnega mesta, povečujejo zadovoljstvo in produktivnost, zmanjšujejo odsotnost in zamujanje in izboljšajo zvestobo in moralo.

Najnovejše študije ameriškega Inštituta za družino in delo pomaga reševati delovne in družinske konflikte, dviga moralo in povečuje produktivnost. Štu- dija pri Johnson&Johnsonje ugotovila, daje odsotnost med zaposlenimi, ki uporabljajo premični delovni čas in ob politiki družinskih dopustov, upadla za 50%.

Družba American Telephone&Telegraph Co. je od- krila, da predstavlja povprečen strošek za porodniški dopust do enega leta 32 % delavkinega letnega za- služka v primerjavi s 150 % v primeru zamenjave delavke (Business Week, junij 28, 1993).

21 Ženske, delo in dojenje

SZO poudarja, da je uspešna integracija ženske produktivne in reproduktivne plati življenja osnova za otrokovo preživetje. Vsaka ženska ima pravico do dojenja. Vsak otrok ima pravico, da je dojen. Vsi ljudje imajo pravico do služenja denarja in na ta način vzdrževanja življenja in zdravja zase in za svoje dru- žinske člane. Te pravice ne sme ogrožati konflikt med prizadevanji za ekonomsko preživetje in odločitvijo ženske za dojenje (SZO, 1993).

Ženske kombinirajo dojenje z ostalimi vrstami dela v različnih družbenih okoljih, od manj industrializiranih skupnosti in podeželskih kmetij do bolj in- dustrlaliziranih neformalih in formalnih oblik urbane zaposlitve. Usklajevanje dojenja in ostalega dela zahteva določen kompromis ali prilagoditev; preproste ali naravne poti za uskladitev teh nalog ni.

Zdravstvene prednosti dojenja so dokumentirane.

Dokazi o prednostih dojenih dojenčkov pri pojavu obolenj in smrtnosti so še posebno zanimivi za zaposlene ženske. Medtem ko bolni otroci vedno predstavljajo skrb za matere, so za matere, ki morajo zapustiti delovno mesto in skrbeti za bolne otroke ali jih peljati k zdravniku, bolni otroci še večji vir skrbi.

Dojeni otroci imajo odpomejši imunski sistem in so bolj zdravi kot tisti, ki dobivajo mlečne nadomestke.

Podatki dokazujejo, da bi lahko dojenje reši10 živ- ljenje več kot milijon otrok letno, ki tako urnrejo zaradi prebavnih motenj ali akutnih infekcij dihal (WABA Women and Work Task Force, 1993).

Študije o dojenju so pokazale, da materina zaposlitev izven doma ni glavni dejavnik za pričetek dojenja, za pričetek hranjenja po steklenički ali za prenehanje dojenja. Na primer, na Finskem ni večje razlike v dolžini dojenja med zaposlenimi in neza- poslenimi ženskami pri prvem mesecu (80 % proti 78 %), pri tretjem mesecu (32 % proti 29 %) ali pri šestih mesecih (7 % proti 8 %).

V lbadanu, Nigerija, urbanem Hondurasu in Sao Paolu so študije ugotovile, da pogosteje zaposlene matere dojijo, čeprav je mešan vzorec prehranjevanja pogost povsod (SZO, 1993).

Glede na raziskave je razvidno, da na odločitev matere, da bo dojila, vplivajo bolj družbene vrednote o dojenju kot pa materina zaposlenost izven doma. Na Maliju je dojenje visoko cenjeno in ga nimajo za neprijetnost ali nadlogo. Dojenje torej ni nekaj, kar bi oviralo materino siceršnjo aktivnost.

Ženske in otroci so dobrodošli skoraj v vsaki si- tuaciji. Celo v uradnem sektorju je malo situacij, ki zahtevajo prisotnost matere, medtem ko je prisotnost otrok nesprejemljiva (SZO, 1993).

Na Kitajskem je zaposlenim materam, ki dojijo, dovoljen polumi odmor dvakrat dnevno, da lahko nahranijo svoje otroke. Dnevna oskrba otrok in vrtci so na razpolago v tovamah in v komunah (občinah). V poljedelskih komunah so doječe ženske premeščene

(10)

na področja blizu vrtcev, v katerih so njihovi otroci. V obdobju, ko mati doji, ji lahko celo pripadajo hranljive malice, po navadi sojino mleko. Če pa je otrok daleč stran od materinega delovnega mesta, ji pripada eno- urni odmor, da v tem času z avtobusom ali kolesom pride do njega.

Nasprotno pa v Severni Ameriki veliko deloda- jalcev organizira parkirne prostore za avtomobile svojih uslužbencev, le redki pa priskrbijo dnevno oskrbo za njihove otroke. Še manj jih zagotovi jaslice ali pa sobe za dojenje za matere, ki bi rade dojile otroke na delovnem mestu.

Aids: naraščajoča kriza

Ena največjih groženj, s katero se sooča človeštvo je naraščajoča pandemična bolezen aids. Ko aids nadaljuje s svojo neusmiljeno košnjo po svetovni po- pulaciji odraslih in otrok, uničuje demografsko ravno- težje med tistimi, ki skrbijo in tistimi, ki so skrbi potrebni, in nalaga hudo obremenitev zdravstvenemu varstvu.

Po podatkih Michaela H. Emersona - direktorja globalnega programa SZO za aids, v poročilu, po- danem na 9. mednarodni konferenci o aidsu, ki je bila junija 1993 - so aids do leta 1993 odkrili pri 2,5 milijona ljudi po vsem svetu, kar je bilo za 20%več kot prejšnje leto. SZO napoveduje, da se bo med leti 1992- 2000 letna številka trikrat povečala.

SZO ocenjuje, daje več kot 13 milijonov odraslih in adolescentov in milijon otrok okuženih z virusom HIV. O največjem številu okuženih poročajo iz Afrike (južno od Sahare) - več kot 8 milijonov. Največji porast v zadnjih letih pa so zabeležili v Latinski Ameriki in jugovzhodni Aziji, in sicer po 1,5 milijona novih okužb, kot poroča Merson. Do leta 2000 SZO napoveduje skupno do 30 do 40 milijonov okužb z virusom HIV pri moških, ženskah in otrocih.

Vpliv na družino je zastrašujoč. To drži še posebno za dežele v razvoju, v katerih je kljub širjenju virusa v Zahodni Evropi in Severni Ameriki, predstavljajo 80%vseh okužb z virusom HIV. Ko se okužba razvije v bolezen, to pomeni težko breme za družino. Ko zboli tisti član, ki služi denar, je ogrožena celotna ekonomska struktura družine zaradi znižanja prihodkov in stroškov nege bolnika. Zelo pogosto so finančni viri popolnoma uničeni.

Bolezen se lahko razširi od enega družinskega člana na drugega - možje in žene izpostavljajo svoje part- nerje okužbi z virusom; mati lahko prenese virus na otroka. Starejši otroci so prisiljeni zapustiti šolo, da so lahko kos novim obveznostim na domu, pri pridelavi in pripravi hrane in pri oskrbi mlajših članov družine.

Vedno večje število mestnih otrok ostaja brez staršev in preživeli sorodniki ne zmorejo vsega. Veliko se jih bo pridružil0 približno 10 milijonom »zavrženih«, ki se že brezupno mučijo, da bi preživeli na cesti.

Ti otroci so pogosto prisiljeni v življenje, ki skoraj neizogibno vodi v okužbo z virusom HIV. V mnogih delih sveta imajo osem, devet in desetletni otroci, ki se prostituirajo, malo možnosti za zaščito pred aidsom. V Kartumu je 7% 6-14-1etnih dečkov okuženih z virusom HIV. V Sao Paolu v Braziliji je 9% testiranih otrok okuženih z virusom HIV.

Po izračunih UNICEFA bo vsaka ženska, ki bo umrla, zapustila za sabo povprečno dva otroka. Ker je prav ona ključna oseba pri preskrbi s hrano, oblekami in pri hišnih opravilih za vse svoje otroke, ima smrt matere globoke socialne in ekonomske posledice za sirote in za moža, če preživi.

Do leta 2000 bo zaradi bolezni osirotelo skoraj 10 milijonov otrok in adolescentov (UNICEF, 1993). Do leta 1990, kotje ugotovila raziskava Fonda za rešitev otrok (Save the Children Fund Survey) izvedena v Rakai, južna Uganda, je v starostni skupini pod 18 let osirotel0 12,5% otrok (UNICEF, 1990).

Za večino teh otrok bodo skrbeli stari starši in sorodniki, ki si lahko privoščijo, da jih vzdržujejo in hranijo. Stari starši, ki so verjetno pričakovali, da bodo zanje na stara leta skrbeli odrasli otroci, so priče smrti svojih otrok in se znajdejo pred ponovnim procesom vzgajanja in oskrbovanja včasih tudi do sedem, deset ali trinajst otrok. V veliko primerih se te družine brez pomoči zdravih majhnih otrok, ki lahko služijo, so- očajo z izjemnimi fmančnimi in fizičnimi težavami.

Problem, kako lahko te razširjene družine zagotavljajo hrano, obleko in izobrazbo ter ljubezen in pozornost, lahko kmalu postane eden svetovno naj- pomembnejših socialnih izzivov.

Aids pri otrocih

Zvišanje števila primerov aidsa pri otrocih je prav tako dramatično. Okužbe z virusom HIV so se začele pojavljati pri zelo majhnih otrocih sredi 1980-ih, s prenosom virusa z matere na otroka. Študije med okuženimi materami z virusom HIV po celem svetu kažejo različne stopnje okuženosti z virusom HIV pri novorojenčkih, v večini primerov med 25-40 %, pri čemer je tveganje večje pri ženskah, prikaterihje virus HIV že precej razvit.

Menijo, da skoraj vse infekcije z virusom HIV pri majhnih otrocih izvirajo od staršev. Čeprav so nekateri od teh otrok otroci intravenoznih uživalcev drog, jih večino spočnejo starši, ki ne pripadajo nobeni rizični skupini (UNICEF, 1990).

Otroci z aidsom živijo kratek čas in so bolni. Dokler bo aids neozdravljiv, bodo taki otroci in njihove matere obsojeni na neizbežno smrt. V ameriški študiji je manj kot tretjina pacientov s pediatričnim aidsom, ki je bil diagnosticiran pred 1988, in manj kot dve tretjini tistih, diagnosticir~h med 1988-1990, preživelo do decembra 1990. Aids je deveti najpogostejši vzrok smrti med otroki, starimi 1-4 let v ZDA (Stanley, 1992).

(11)

Če je otrok z aidsom v oskrbi na domu, porablja materin čas in njeno telesno in duševno energijo. To lahko škoduje njenemu lastnemu zdravju in omejuje njene vire za nego. Medicinska sestra, ki jo obiskuje, ji mora pomagati, da izdela načrt - in pri tem na pomoč poklicati družinske prijatelje ali medicinsko sestro - za zagotavljanje rednih odmorov čez dan, tako da lahko ohrani svojo moč.

Vpliv na sisteme zdravstvenega varstva

Kot vse medicinske sestre dobro vedo, je vpliv okužb z viruosm HIV močno zaznamoval sisteme zdravstvenega varstva. Marsikje, kjer je aids še posebej razširjen, še zlasti proč od glavnih mest v šte- vilnih afriških državah, je bilo pred invazijo aidsa premalo bolnišnic in zdravstvenih dejavnosti. Raz- širjenost te nesreče je bila nepredstavljiva.

Tragedija aidsa je še večja zaradi dejstva, ker je virus HIV začel vdirati v razviti svet v času, ko je bilo veliko vlad prisiljenih znižati socialne usluge kot del politike ekonomskega prilagajanja. V Afriki države porabijo za zdravstveno varstvo od 1 do 10 dolarjev na osebo letno; 1dolar je približno cena enkratne uporabe testa ELISA za odkrivanje virusa aidsa v krvnih vzor- cih. Strošek zdravstvenega varstva za vsakega bolnika z aidsom v Zairu in Tanzaniji je ocenjena na 100-1.500 dolarjev - zanemarljiva številka v primerjavi s 50.000 dolarji, porabljenimi za vsakega otroka, obolelega za aidsom v državi New York leta 1989, toda skoraj nevzdržen strošek za državo v Afriki (UNICEF, 1990).

Ker še ne poznamo ustreznega zdravila za aids ali cepiva proti okužbi z virusom HIV, je preprečevanje

»visoko tveganega spolnega vedenja« najboljša za- ščita. Medicinske sestre in ostali delavci zdravstvenega varstva delijo odgovornost za poučevanje varne spolnosti in odgovornega življenja. Pri oskrbovanju bolnikov, okuženih z aidsom, morajo biti oskrbovalci sami previdni in se zavarovati pred infekcijo prek telesnih tekočin.

Družine morajo vedeti, kako odvrniti nevarnost, kako se izogniti stiku z virusom. Prizadevanja za zmanjševanje spolne diskriminacije žensk prav tako igrajo pomembno vlogo; v številnih državah imajo ženske nižji status od moških in ne morejo vztrajati na varní spolnosti, čeprav so seznanjene s tem proble- mom.

Med decembrom 1989 in decembrom 1991 so medicinske sestre osmih držav - Slonokoščena obala, Gana, Malavi, Tanzanija, Togo, Uganda, Zaire in Zambija - sodelovale v projektu ICN za večje vklju- čevanje Nacionalnih združenj medicinskih sester v nacionalne programe za boj proti aidsu. Glavni cilj je bil »usposobiti strokovno osebje« za načrtovanje, iz- vedbo in ocenitev izobraževalnih delavnic za medicinske sestre v njihovih lastnih držav ah. V vsaki državi je osem do deset medicinskih sester, ki jih je

23 vodil koordinator za državo, izvajalo najmanj štiri satelitske delavnice, ki so posredovale informaci je o virusu HIV in preventivi aidsa, ter oskrbi bolnikov.

Približno 800 medicinskih sester iz osmih držav je pridobilo ustrezno izobrazbo.

Kot rezultat usposab1janja je nekaj teh medicinskih sester izvršilo velike spremembe v praksi zdravstvene nege in v zdravstvenem varstvu v svojih lastnih drža- vah, kar vključuje izboljšave in stike med medicinsko sestro in bolnikom, povečuje uporabo univerzalnih zaščitnih sredstev, oblikovanje zdravstvenega varstva, ki temelji na domu in posvetovalnici in vključitev skupin v skupnosti prek osveščanja in javnega izo- braževanja.

V času celega projekta so Nacionalne zveze medicinskih sester sodelovale z vladnimi in nevladnimi agencijami in se z njimi tesno povezovale v boju proti aidsu. Rezultat projekta je tudi razvoj izobraževalnih gradiv o virusu HIV in aidsu, namenjen še zlasti medicinskim sestram, ki vključuje:

- dvotedensko izčrpno usposabljanje za medicinske sestre (v francoščini in angleščini),

- delavnice vlastni državi in s poudarkom na spe- cifikah te države (v francoščini in angleščini), - šest pisnih obvestil ICN (newsletters), Spotlight:

Zdravstvena nega in HIV/AIDS (v angleščini, fran- coščini in španščini),

- Guidelines for Mobilizing National Nurses' Asso- ciations in HIV/AIDS Prevention and Care, ki naj motivira in pomaga Nacionalnim zvezam medicinskih sester pri aktivnemu vključevanju v njihove nacionalne programe boja proti aidsu.

Kopije teh gradiv so na voljo pri vodstvu ICN v Ženevi.

Izziv pismenosti

»Pouči fantka in izobrazil boš posameznika. Pouči deklico in izobrazil boš cel narod.«

(A. lbn Badis, alžirski reformator (1889-1990).

Kot pravi specialistka za pismenost pri UNESCU Maria Luisa Jauregui de Gainza: »Pismenost žensk je izziv desetletja. Danes se vse razvojne agencije strinjajo glede pomembnosti izobraževanja žensk, če ho- černo spodbujati in vzdrževati izobrazbo družine, njeno zdravje, prehrano in splošno blaginjo.« (Ballara, 1992)

Čeprav se definicije pismenosti na splošno razlikujejo, pa lahko rečemo, da je pismena ženska tista, ki zna dovolj brati in pisati, da lahko poskrbi za izboljšanje kakovosti svojega lastnega življenja in življenja svoje družine in da spodbuja njeno polno sodelovanje v razvoju skupine in skupnosti.

Danes je skoraj milijarda oseb nad 15 letom nepismenih, ali več kot eden na vsake štiri odrasle (27,5%) (Tabela I).

Ženske so v tem pogledu bolj prikrajšane od mo- ških: v deželah v razvoju je skoraj polovica odraslih

(12)

imele matere štiri leta osnovne šole. Neka študija v Bangladešu je pokazala, da ima lahko izobraževanje matere večji vpliv na preživetje otrok kot pa zdravje družine in medicinski pripravki (Ballara, 1992).

Ženske 66,4 55,0 36,1 38,0 83,0 66,4 32,2 27,9 96,1 Moški

80,6 74,9 59,0 64,3 86,4 85,7 59,1 51,4 97,4

38 8 4 52

9 34 Milijoni

Tabe1a 1.Stopnje pismenosti odraslih glede na spol, 1990 (v odstotkih)

Oba spo1a 73,5 65,1 47,3 51,3 84,7 76,2 46,1 39,6 96,7

Tabe1a 2.Otroci osnovnošolske starostne stopnje (6-11), ki niso vpisani vosnovno šolo

%prebivalcev osnovnošo1ske starostne stopnje

49 18 19 39 30 52 Ves svet

Deže1e v razvoju:

Afrika (J od Sahare) Arabske države Latinska Amerika/Karibi V Azija

J Azija

Najmanj razvite države Razvite države Po celinah

Afrika 49,9 61,7 38,5

Amerika 90,0 90,8 89,2

Azija 66,5 76,6 56,0

Evropa/SZ 96,9 97,7 91,1

Oceanija 92,5 93,0 91,1

Odstotki pismenih odras1ih med prebiva1stvom nad 15 let.

Vir: UNESCO: World Education Report, 1991, str. 26.

Afrika (J od Sahare) Latinska Amerika/Karibi Vzhodna Azija in Oceanija Južna Azija

Arabske države Najmanj razvite države Vir: UNESCO

Učinkoviti programi opismenjevanja

Možno je, da nepismene ženske ne razumejo potrebe po spretnosti pisanja in branja. Sprašujejo »Za- kaj bi se morali ukvarjati z učenjem branja, pisanja in računanja, ko pa naše mame, stare mame in predniki tega nikoli niso znali in niso bili zato nič slabši?«

V veliko programih, ki so namenjeni učenju odraslih, delajo napako in uporabljajo gradivo, ki je pripravljeno za poučevanje otrok. Za odrasle so knjige za otroke dolgočasne, neustrezne in ponižujoče. Gra- divo za otroke je pripravljeno tako, da jim daje pri- ložnost za napredovanje na naslednjo raven izobra- ževalnega sistema.

Kar potrebujejo odrasli, pa je znanje za reševanje sprotnih problemov vsakdanjega življenja. Vsebina lekcij mora biti v skladu z njihovimi dnevnimi potrebami.

Poročilo iz Gabona pravi: »Poročamo lahko o na- daljujoči se nepismenosti in celo o določeni stopnji povratka k nepismenosti. Ure opismenjevanja in me-

Pismenost in zdravje

Veliko študij je potrdilo negativen vpliv nepismenosti na skoraj vse vidike zdravja. Raziskava je pokazala, da ženska izobrazba igra pomembno vlogo v zmanjševanju smrtnosti dojenčkov, v povečevanju življenjskih pričakovanj prihodnjih rodov in izbolj- šanju vzgoje otrok in njihovega razvoja. Pozitivno vpliva še na zmanjševanje števila rojstev, posebej še v povezavi s projekti načrtovanja družine.

Po podatkih UNICEFA bodo ženske, ki so obiskovale šole, prej zavrnile škodljive tradicije, upo- rabljale zdravstvene usluge in razumele potrebo po načrtovanju družine. Bolj izobražene ženske se po- ročajo kasneje in odlašajo z no sečnost jo in vzgojo otrok in se raje odločajo za manjšo družino. Raziskave potrjujejo, da imajo ženske brez izobrazbe v povprečju dvakrat več otrok kot tiste, ki so obiskovale šole sedem ali več let (UNICEF, 1993).

Posebno zaskrbljujoče in usodne so stopnje smrtnosti otrok. V povprečju vsako dodatno leto šolanja žensk povzroča, samo po sebi, osip smrtnosti za pri- bližno 6 na 1000 otrok. N asprotno pa stopnja smrtnosti otrok več kot dvakrat naraste pri neizobraženih materah v primerjavi s tistimi, ki so imele vsaj nekaj let šolanja (UNESCO).

V Pakistanu in lndoneziji, na primer, so odkrili, da je stopnja umrljivosti otrok upadla za do 50 %, če so žensk nepismenih in razlika med spoloma se še po- večuje. Med letoma 1970-1985 se je število nepismenih žensk povzpelo za skoraj 10 %, od 543 milijonov na 597 mi1ijonov, med tem, ko je število nepismenih moških naraslo le za štiri milijone, in sicer na 352 milijonov, kar je več kot 1% (Jacobson, 1993).

V Afriki ima 28 od 55 naštetih držav v Compendium of Statistics on Literacy, ki gaje izdal UNESCO leta

1988, odstotek nepismenih žensk nad 90. Od 45 azij- skih držav, ki jih pokriva Compedium, je ta odstotek dosežen v sedemnajstih (Chlebowska, 1990).

Problem pa ni omejen le na dežele v razvoju. Ob- stajajo dokazi, da od deset do dvajset odstotkov prebivalcev v tako imenovanih razvitih družbah nima osnovnih spretnosti branja, pisanja, operiranja s števili in reševanja problemov. VZDAje 20%Američanov, starejših od 17 let, ozÍroma 27 milijonov ljudi funk- cionalno nepismenih.

Dodatnih 45 milijonov komaj obvlada osnovne spretnosti pismenosti. Približno 65 % žensk (ki stojijo na čelu družin) in 44 % moških, ki živijo v revščini, nÍffia dokončane druge stopnje izobrazbe. Približno 40 % samohranilk je končalo manj kot osem let šolanja (Ballara, 1992).

Poleg tega več kot 100 milijonov otrok osnovno- šolske starosti ni bilo še nikoli v učilnici in so potencialni, da ostanejo nepismeni odrasli v 21. stoletju, če ne bomo takoj ukrepali. Šestdeset milijonov jih je deklic (tab. 2).