UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
DIPLOMSKO DELO
Velike Lese, 2021 ENIA MAY GRABRIJAN
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
ENIA MAY GRABRIJAN
Sonaravno in solidarno onkraj antropocena
Diplomsko delo
Študijski program:
Etnologija in kulturna antropologija – E
Mentor: red. prof. dr. Rajko Muršič
Velike Lese, 2021
Hvala mentorju za ostro oko, vse podeljeno znanje in zaupanje!
Srčna hvala ljubim domačim, za vse.
Hvala vsakomur, s komer si lahko delim poti in izmenjujem (za)misli.
To je za vsa sončna pa čudaška bitja.
Izvleček
Sonaravno in solidarno onkraj antropocena
To diplomsko delo je droben poskus opolnomočenja vsakogar in obenem povabilo k solidarnemu prepletanju pri soustvarjanju pravičnejšega, dostojnejšega, prijetnejšega sveta za vsa bitja. Avtorica je radovedno pristopila k devetim posameznicam in posameznikom, katerih prizadevanja so skupaj predstavljena kot raznoliki načini sonaravnosti in solidarnosti z bolj ali malce manj vsakdanjimi praksami delovanja. V iskanju osredotočenosti pa se diplomsko delo sprva sooči z večplastnim konceptom antropocena.
Ključne besede: etnologija, kulturna antropologija, antropocen, sonaravnost, solidarnost, bodočnost, več-kot-človeško
Abstract
Sustainable and solidary beyond the Anthropocene
This thesis is a modest attempt to empower an individual as well as an invitation to solidary intertwining in co-creating a more fair, dignified, pleasant world for all beings.
The author focused her curiosity on nine individuals whose efforts are collectively presented as diverse ways of sustainable and solidary (more or less) everyday actions. In a quest for focus, however, the thesis is firstly faced with the multilayered concept of the Anthropocene.
Key words: ethnology, cultural anthropology, Anthropocene, sustainability, solidarity, futurity, more-than-human
Kazalo
1. Sončna bitja in sončni pojmi spregovorijo za uvod 5
2. Danes 9
3. Antropocen 13
3.1 O kom ali o čem? 21
3.2 Natura in kultura 24
3.4 Zoreče misli 27
4. Sonaravno in solidarno 29
5. Recipročnosti 31
6. Konglomerat glasov 32
7. Vsakdanje 34
7.1 Informacijska sita (ni)smo 34
7.2 Zobljemo, srkamo, goltamo 35
7.3 Drobtine dneva 37
8. Tuhtanje 41
8.1 Širjave 41
8.2 Mehurčki 44
8.3 Razraščanja 46
9. V jutro 48
10. Sklep 51
11. Summary 52
12. Literatura in viri 53
13. Seznam sogovornic in sogovornikov 62
1. Sončna bitja in sončni pojmi spregovorijo za uvod
Enkrat sem med čečkanjem v skicirko pribeležila nekaj takega: zanimajo me sončni ljudje. Iz glave na papir takrat ni mogla pasti ustreznejša beseda, ki bi lahko zaobjela ljudi, na katere sem ob tem pomislila. Se je pa nekaj srečanj, pogovorov, prigod kasneje ta beseda začela drobiti v bolj oprijemljive pojme – morebiti sončne pojme, ki se stapljajo z regenerativnimi kulturami. Oprimem se koncepta regenerativnih kultur, kakor jih dojema Arne Harms – zdijo se »heterogen, svet-objemajoč in le ohlapno usklajen nabor praks,« ki so v sozvočju z »negovanjem znotraj več-kot-človeških odnosov« (2021: 239). To so pravzaprav zamisli, kako skrbeti za Zemljo ter vse njene prebivalke oz. prebivalce.1 »V igri je [brezimno] družbeno gibanje, ki brbota na mnogih mestih in ga podpira mnogo različnih skupin ljudi« (2018: 1), meni Amba Jessida Sepie, ki se v svoji doktorski disertaciji osredotoča na zbir staroselskih znanj za drugačno osmišljanje prihodnosti globaliziranega sveta. Vsakodnevno rastejo pobude, ki ponujajo zmožnosti za blaginjo (2019: 9), pravi Helena Norberg-Hodge, pobudnica lokalizacijskega gibanja. Tako Christof Mauch:
Naš svet je poln – večinoma nepovedanih – zgodb počasnega upanja.
Navdihuje jih pričakovanje in vodi ideja, da so stvari lahko drugačne. So
‘počasne’ v njihovem odvijanju in so počasne, ker prihajajo z zamiki. (2019: 21;
navednice v izvirniku)
Pri regenerativnih kulturah gre za »poskus omogočanja občutka povezanosti,« pri čemer so intimne prilagoditve med drugim tudi politična praksa, ki »omogoča in izraža zavezanost do drugih, pa naj gre za dvonožne, pernate ali zakoreninjene v tleh«
(Harms 2021: 238). To prikliče v spomin izjavo sogovornika Pineta, ki ga je iskanje odgovora na vprašanje, v čem se ljudje razlikujemo od živali, privedlo do veganstva.
Enkrat je poudaril:
1 Naprej v pisanju ponekod uporabim samo žensko ali moško besedno obliko, ne da bi s tem
Katero hrano kupuješ, kaj boš pojedla, to je samo po sebi politično dejanje.
Kakšno stanovanje boš imela, je politično dejanje. /…/ Ali boš sama pridelala hrano ali jo boš kupila. Vsi načini življenja, kakršna koli odločitev … je politična.
Tako se sogovornica Gala sprašuje: »Na kakšen način lahko prispevam k svetu?«
En primerek regenerativnih kultur se vrti okrog obračanja navznoter in predelave sebe na bolj ali manj političen, a neposredno ekološko občutljiv način. (Harms 2021: 238)
Druge vrste regenerativnih kultur predstavljajo na primer (skupnostne) prakse vrtnarjenja, ki cvetijo po permakulturnih načelih (Harms 2021: 239): skrbi za naravo, za ljudi in za pravično razdeljevanje presežkov. Harms še osvetli, kaj je omenjenima vrstama skupnega: »Obe se zavzemata za spremembo vsakdanjega odnosa do negovanja – spojenega negovanja okolja, družbe in sebe« (2021: 239).
To razumem kot načine sonaravnega in solidarnega delovanja, kot raznolika prizadevanja za dober vpliv na svet. Tega sogovornica Neja dojema takole:
Zemlja, pa vse, kar je na njej, vključno s tem intelektualnim delom, se pravi, kar ima vsak v glavi. Neke predstave pa vse to.
Ko filozof Charles Eisenstein razmišlja o lepšem svetu, pove, da ga po koščkih soustvarjamo, tudi ko recimo delujemo kot aktivisti v zaporu, sodelujemo na tečaju permakulturnega načrtovanja, osvobajamo delfine ali pa izvajamo akupunkturo, in izpostavlja povezanost takšnega početja (2019a).
Podobno se zdijo povezani pojmi, s katerimi se lahko srečujemo znotraj regenerativnih kultur, na primer: permakultura, zmanjškarstvo,2 veganstvo, odrast, napravi sama … Sogovornica Eremita pravi, da je navdihujočih praks neskončno in dodaja: »Jaz bom rabila sto tisoč let, da se bom kaj naučila (smeh), da bom lahko v bilokako korist in pomoč!«
Lahko si predstavljam, da je za marsikaterega od navedenih terminov že bil čas in morda še bo čas, ko jih niti ne bo treba uporabljati, da bi s posebnim izrazjem opisovali takšne načine delovanja. Tako razumem Tysona Yunkaporto, ki sem ga ob več
2 Uporabljam izraz, ki ga je za gibanje zero waste vpeljala ekipa Rifuzla.
priložnostih slišala reči nekaj takšnega: Ni treba poimenovati, mi samo naredimo to!
Yunkaporta se je s knjigo Peščeni govor: Kako lahko staroselski način razmišljanja reši svet odločil »ponovno obiskati zemljevide,« ki so nastali, ker so skupnosti avstralskih staroselcev »vedno poznale svoje načine risanja zemljevidov časa/prostora«, tem zemljevidom slediti in »videti, kam nas to vodi pri prepoznavanju nevzdržnih vzorcev in sil, ki ogrožajo ves obstoj« (Yunkaporta 2020: 65). Nato pripominja:
Začeti moramo delati z zemljo in ne proti njej. Naše skupnosti si morajo izmenjevati znanje med seboj, hkrati pa ohranjati svojske sisteme, zakoreninjene v raznoterih pokrajinah, za katere skrbijo. (Yunkaporta 2020: 81) Ko se je Boštjan Videmšek skupaj s fotografom Matjažem Krivicem odpravil na pot v svet, da bi sledil obetavnim praksam, ki se vzpostavljajo kot odziv na podnebno krizo, ga je očaral grški otok Tilos, prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju. In ko je tamkajšnjo županjo povprašal, zakaj je otok tako poseben, da lahko njegovi obiskovalci opazujejo, kakšna bi lahko bila prihodnost, je županja odgovorila, da začudenja ne razume, in dodala:
Za nas ni to nič posebnega. Živimo naravno. Povezani smo z okoljem.
Zavedamo se svojih odgovornosti. Ne trošimo, ne pretiravamo, živimo zmerno.
/.../ Delujemo kot skupnost. Pogovarjamo se in – dogovorimo. Trudimo se po najboljših močeh. Stremimo k pravičnosti. Medsebojni in okoljski. To je naša dolžnost. (Videmšek 2020: 33)
V eni izmed epizod podkasta Osmišljevanje spreminjajočega se sveta (glej Gamble 2021) je permakulturnica Morag Gamble izmenjevala misli s kolektivom Artist as Family. Zdajle, ko pišem ta stavek, so ravno na začetku enoletnega potovanja s kolesi nekje vzdolž avstralske obale. Podobno so kolesarili že pred leti, ko so se na poti od domačega Daylesforda do rta York preživljali po permakulturnih načelih in svoje dogodivščine zajeli v knjigo Umetnost svobodnega potovanja (glej Jones in Ulman 2015). Sicer bivajo na manjši posesti v sožitju z naravo in v sozvočju z nenačrtovano skupnostjo podobno mislečih. V omenjenem podkastu so povedali, da preprosto ne cenijo tekmovalnosti, ne cenijo pohlepa, ne cenijo onesnaževanja in kupovanja stvari, zavitih v plastiko za enkratno uporabo; da si prizadevajo živeti tako, da se čim manj zanašajo na »te velike zunanje sisteme«, da so čim bolj »v odnosu s svetom« (Gamble
2021). Zgoraj nanizane misli so mi blizu, njihove združene moči pa raziskovalno skušam spremljati kot sonaravne ter solidarne načine delovanja.
Slika 1: Kisa zelje, februar 2021, risba; Enja Grabrijan.
2. Danes
Ko danes v mislih preletim pogovore z ljudmi v zadnjih mesecih, se mi zdi, da je skoraj vsako kramljanje zaznamoval vrelec ekološke, družbene, socialne, ekonomske – po vsej verjetnosti pa še kake druge – krize. V nadaljevanju natrosim peščico drobcev prebranega in slišanega, ki začinijo to opažanje.
»Da je svet ugrabljen in mu vlada kriminal, ki se mu reče denar, je nešteto dokazov,«
je v nekem pismu zapisal Andrej Rozman - Roza (2020: 16). Lefteris z grškega otoka Ikaria je pred kratkim povedal: »Naš um in našo zavest so kolonizirale kapitalistične vrednote, in čeprav je problem pred našimi očmi, tega ne moremo videti.«3 Timothy Morton o posledici industrijske revolucije: »Na obzorju preži nekaj veliko večjega in grozečega – in utegne izničiti naše obzorje oziroma vsa obzorja. Globalno segrevanje /.../« (2018: 129). In Boštjan Videmšek o vseobsegajoči podnebni krizi:
Podnebna kriza je namreč velika, celostna, vseobsegajoča vojna. Vojna človeštva proti človeštvu. Vojna človeštva proti novim generacijam. Vojna človeštva proti živalskemu svetu. Vojna človeštva proti celotnim ekosistemom.
Vojna človeštva proti planetu, ki nas gosti. Vojna človeštva proti ravnovesju, (so)bivanju, prihodnosti. Zločin človeštva in zločin proti človeštvu – in človečnosti. Spopadanje s podnebno krizo je ključna frontna črta našega časa.
(2020: 16)
Glenn A. Albrecht uporablja neologizem solastalgija, ki naj bi zajel izgubo endemičnega občutka za prostor pri ljudeh po vsem svetu, in hkrati opisuje stisko ob negativnih okoljskih spremembah (2020: 13–14). Neja se je čudila nedavno nastalemu divjemu odlagališču v bližini doma, kjer je zdaj sredi neke parcele nekdo odvrgel kopalno kad: »Mislim, kako lahko to pripelješ?« Sogovornica Rozi opaža, da tako,
3 Del pogovora v okviru projekta Medland, še neobjavljeno. V izvirniku: Our mind and our consciousness has been colonized by capitalism values, and even though the problem is in
ko greš na sprehod, vidiš, da se stvari spreminjajo. Tudi tam, na robu Ljubljane, ali so kaki poseki ali so potke širše pa bolj ravne, tako, take male stvari, ampak v bistvu se kar spremeni, no.
Ko sem jo vprašala, kako se ji zdi, da zaznavamo podnebne spremembe, je odvrnila:
Mi ne zaznavamo, ja. Ker to, da se požge [del gozda], se vidi, je iz enega na drug dan. So pa [druge stvari] glih take stvari, da malo, po malo, po malo … Ko sva se pogovarjali o spreminjajoči se Ljubljani in omenili stanovanjsko krizo, je sogovornica Mojca Marija Frida rekla: »Mislim, da bo prej šlo ful ful ful še narobe, preden bo spet se popravljalo.« In ko govori o Ljubljani, pravi, da se ta kaže kot »svet v malem«.
»Glavno gonilo težav sveta je neenakost,« mi je nedavno zaupala moja mama (pogovor, 17. 7. 2021). Okolje, v katerem trenutno živimo, sogovornik Čarli doživlja kot okolje, »ki skrbi samo za en procent družbe, ki je zelo zaprto do drugačnosti«. Ko sva z Galo razmišljali o tem, kaj bi bilo dobro spremeniti v svetu, sem potarnala, kako to, da se nismo »naučili poskrbeti za najranljivejše«, in kako to, da ni »samoumevno, da vsi moramo imeti dom, da vsi moramo imeti priskrbljeno hrano, da se vsi moramo počutiti varne.« »Problem je v sistemu. Ekonomskem, političnem sistemu. V družbi je problem,« je menil Pine. Tako Rajko Muršič:
Rešiti moramo tri stvari: prva, ključna, je okolje, druga je mirovništvo, saj ne vemo, če bomo prenesli toliko oboroževanja, tretja pa je delavska. Moramo ugotoviti, kakšno razmerje med najbogatejšimi in najrevnejšimi ljudmi je dopustno. Vse tri skupaj dajo celoto. (Grilc 2020)
Rozi je povedala, da ko nekaj časa opazuješ situacijo, »vidiš, da moramo [nekaj]
spremeniti, pa enostavno … bolj preprosto živeti. Kolikor si to vsak interpretira, no«.
Tu bi sogovornica Marcela morda dodala, da je važno »samo to, da si aktiven. Pa na kakršnem koli področju že«.
Charles Eisenstein govori o stanju nekakšne nujnosti,4 ki izvira iz občutka neskladja med tem, kar počnemo, in tistim, kar bi želeli početi, oz. iz zavedanja, da človeštvo
4 V angleščini: urgency.
trenutno ne izpolnjuje tega, kar bi moralo izpolnjevati (2021a). To obrazloži nekako tako, da smo ljudje pripravljeni učinkovati bolj zdravilno na planet, a smo namesto tega
»še vedno v izkoriščevalski, izčrpljevalski, uničevalski, dominantni vlogi« (2021a).5
Amba Jessida Sepie pa pravi:
Kot samoumevno razumem, da smo sodobni prebivalci planeta skrbniki prihodnosti in da kaskadne krize obstajajo, ne glede na njihove izvorne točke.
Prav tako čutim, da so me izčrpale begajoče informacije, neučinkovite politike, nasilni zločini, lačni otroci, rasizem, stanovanjska kriza, propaganda, /.../
neskončna revščina, vojne, religiozne debate, /.../ družbena omrežja, reklamni oglasi, /.../ kakor so nedvomno tudi številne druge, ki živijo v teh časih.
Družbeno-ekološka sprememba se ne zdi le zapoznela, temveč tudi izredno privlačna, četudi pomeni tveganje, da bi lahko drugače razmišljali o svetu.
(2018: 120)
»V kakšnem času ali časih živimo,« se sprašuje Wayne Hope in dodaja: »Ali je mogoče globalno razumevanje preteklosti, sedanjosti in prihodnosti izraziti s kakršnokoli avtoriteto?« (2020: 121) Meni, da so tovrstna vprašanja pravzaprav vprašanja epohe (Hope 2020: 121) oz. dobe, omejenega trajanja z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred (SSKJ 2021).
Sozvočno z Olgo Cielemęcko in Christine Daigle bi to krizno gmoto zajela v koncept antropocena:6
Antropocen označuje vrsto kriz: prvič, okoljsko krizo, sestavljeno iz niza pogosto medsebojno povezanih pojavov, kot so podnebne spremembe, množični izpusti ogljikovega dioksida, sevanje, uporaba plastike in s tem
5 Meni, da je v tem občutku tudi nekaj dobrega: zavedamo se, da imamo na zalogi še neizkoriščen potencial, ki ga lahko potegnemo iz rokava in prispevamo k spremembam. Po njegovem mnenju so nekatere pomembne spremembe naslednje: ohranjanje, obnavljanje ter zaščita mokrišč in gozdov; prakticiranje regenerativnega poljedelstva, ki obnavlja zemljo in biotsko raznovrstnost. Dodaja, da ne verjame, da nas bo morebitno izumrtje človeške vrste spodbudilo k spremembam, temveč da imamo pravzaprav dano izbiro, v kakšnem svetu bi si želeli živeti. Da smo soočeni z vprašanjem: (so)ustvarjanju kakšnega sveta bomo posvetili svoje človeške darove (Eisenstein 2021a)?
6 Besedo antropocen v besedilu pišem ležeče, ker se (mi) zdi koncept na trenutke zelo izmuzljiv; kot bomo videli malce kasneje, pa v zvezi z njegovim sprejetjem tudi tečejo
povezano onesnaževanje, degradacija zemlje, izguba biotske raznovrstnosti, izumiranje vrst, deforestacija, toksično onesnaževanje, kisanje oceanov in čezmeren ribolov. Potem sta tu politična kriza, ki se kaže v nezmožnosti naslavljanja in učinkovitega obravnavanja teh problemov na svetovni ravni, ter etična kriza, ko se trudimo ponovno vzpostaviti odnose z nečloveškimi drugimi ali pa vsaj skušamo slediti moralnemu kompasu, da bi ustavili naše izkoriščevalsko razmerje do naravnega sveta in zagotovili kontinuiteto naše vrste.7 Povzroča tudi epistemološko, ontološko in kozmološko krizo, ko na dnevni red postavlja vprašanje o tem, kaj smo in kaj je naš prostor /.../ v tem novem geološkem obdobju, v katerem postajamo neustrezni, nemočni in ogroženi. (2019: 68)
7Oziroma kontinuiteto vseh vrst (opomba avtorice besedila).
3. Antropocen
V iskanju načina, kako (si) približati »zamisel v nastajanju« (Lövbrand idr. 2015: 212), ki je »manj kot ena, a več kot številčna« (Swanson idr. 2015) in je podžgala (in še naprej iskri) raznolike interdisciplinarne razprave, se sprva seznanimo z dogajanjem na znanstveni konferenci v Mehiki na začetku leta 2000. Takrat naj bi se Nobelovemu nagrajencu, atmosferskemu kemiku ter meteorologu nizozemskih korenin Paulu J.
Crutznu ob razpravah o različnih biofizikalnih spremembah utrnilo, da se je planet Zemlja toliko spremenil, da pravzaprav nismo več v holocenu (Vince 2014: 7). Biologa Eugena F. Stoermerja, sicer severnoameriškega raziskovalca diatomej oz.
kremenastih alg, pa sta skrbela segrevanje in kisanje oceanov, ki uničujeta koralne grebene (Haraway idr. 2016: 539). Skupaj sta v odmevnem članku, naslovljenem preprosto Antropocen, ponudila termin, ki bi opisal človeški vpliv na Zemljo na globalni ravni (Haraway idr. 2016: 539).
Kolikor vemo, so znanstveniki obravnavali človeški vpliv na planet že leta 1873, ko je Antonio Stoppani, italijanski geolog, spregovoril o dobi antropozoik, ko lahko novo telursko silo po moči primerjamo z večjimi zemeljskimi silami (Crutzen 2002: 23). Tudi severnoameriški okoljevarstvenik George Perkins Marsh je v 19. stoletju pisal o tem, kako človeštvo spreminja površje Zemlje (Zalasiewicz 2014: 26). Izraza antropocen ali antropogen se je leta 1922 domislil ruski geolog Aleksej P. Pavlov in ga je nato v 80.
letih 20. stoletja ponovno izbrskal Eugene F. Stoermer (Troha 2018: 121).
V skupnem članku, pomembnem izhodišču razprave o antropocenu, Crutzen in Stoermer zapišeta, da se ob že nastali ozonski luknji, hitri rasti prebivalstva, vse hitrejši uporabi fosilnih goriv in naraščajočemu vplivu človeških dejavnosti na Zemljino površje in ozračje med drugim zdi primerno »poudariti osrednjo vlogo človeštva pri geologiji ter ekologiji« in za trenutno geološko dobo priporočiti temu ustrezen termin (Crutzen in Stoermer 2000: 17). Prav ustreznost izraza antropocen pa je precej žgoča tema.
Poglejmo.
Soočeni smo z geološkim časom, ki se meri v stotinah tisočev ter milijonih let, in z vprašanjem: ali imamo ljudje moč nekakšne geološke sile? Kakšno geologijo sploh živi telo (Yusoff 2016: 8)? Če se človeštvo poimenuje kot geološka sila, se dojema kot
organizem, ki je8 pomemben pripetljaj v Zemljinem zapisu, in ga ni več mogoče videti zgolj kot organizem, ki si je svoje geomoči pridobil z izkoriščanjem fosilnih goriv (Yusoff 2016: 12). Vse družbe pa nosijo sledi geoklimatskih pogojev, v katerih so se porajale, kakor tudi geološke vzorce, vtisnjene v družbene vzorce (Clark in Gunaratnam 2017).
Nigel Clark in Yasmin Gunaratnam menita, da »ni kultur, ki bi ne prepuščale [zemeljskih] tokov ali plasti, ki se jih dotikajo« (2017: 159).
Da na raznolike načine vplivamo na planet, ki ga poseljujemo, in smo s tem postali nekakšen »integralen del usode življenja na Zemlji« (Vince 2014: 7), priča sicer vse večja gmota podatkov. Nikogar ne bi želela obremeniti s podatki, ob katerih mi postane tesno pri srcu. Zato se tu oprem na misel sogovornice Neje, ki pravi, da »vsak pa ve vsaj malo, ker težko se izogneš informacijam.« In ko sem sogovornici Mojci Mariji Fridi rekla, da se mi včasih zdi, da tako ali tako vemo stvari, pa nas niti ne ganejo, in me to straši, mi je odvrnila: »Ja. Mislim zato, ker je toliko tega. Za prežvečiti.« Morton pa meni, da pravzraprav »obupno potrebujemo primerno raven šoka in strahu v zvezi z določeno ekološko travmo – pravzaprav z osrednjo ekološko travmo našega časa, s tem, kar opredeljuje antropocen« (2018: 21), kajti:
Ta družba, ki ji infuzijo daje nafta, je zadela ob meje končnosti našega sveta.
/.../ Problem je rast, ki kopiči krize vseh vrst. (Liegey idr. 2015: 24)
Tu bi morebiti ustrezal komentar Rachel Carson: »Zgodovinarji, ki bodo pisali o našem času, bodo prav gotovo osupli nad našim otopelim čutom za pravo mero« (1972: 19).
Vrnimo se k rešetanju termina antropocen. V enem od prvih prispevkov k razpravi, v članku Geologija človeštva, Crutzen predlaga, da za začetek te dobe določimo drugo polovico 18. stoletja, ko je bilo v analizi polarnega ledu že mogoče zaznati vse večje koncentracije ogljikovega dioksida in metana, hkrati pa ta zamejitev prikladno sovpada z Wattovim izumom parnega stroja leta 1784 (Crutzen 2002: 23), ki je s polno paro naprej pognal industrijsko revolucijo.
8 Oziroma bo – Kathryn Yusoff govori o človeku kot fosilu-v-nastajanju (glej 2016).
Kasneje so vznikali predlogi, da bi začetek antropocena umestili denimo v čas odkritja ognja, neolitske revolucije ali pa Kolumbovih manevrov, ki so zaznamovali kolonizacijo Amerik (Dvorščak 2021).
»Ključna sestavina pripovedi o antropocenu je torej obvladovanje ognja,« ugotavljata Malm in Hornborg (2014: 63). Zemlja je »na svoji površini poustvarjala sled Sonca in lastne staljene notranjosti,« Zemljina »ognjena zgodovina« je sprožala podnebne spremembe, meni Clark (2012: 273). Ogenj ni en sam, obsega veliko in označuje odnose »med gorivom, toploto in kisikom /.../, med zemljo in nebom, svetlobo in temo,«
hkrati predstavlja »nevarnost in potencialnost« (Fisher 2020: 192). S pojavom organizma »z zmožnostjo zajemanja, generiranja in oddajanja ognja« (Clark 2012:
273) je bila tudi začrtana pot do fosilnega gospodarstva (Malm in Hornborg 2014: 63):
»Vzpon do nehumane planetarne moči poganjajo fosili iz obdobja karbona, katerih snovna energija omogoča politične formacije poznega kapitalizma« (Yusoff 2013:
779–780).
Po trenutno prevladujočem mnenju bi začetek antropocena lahko določili po geoloških sledovih iz obdobja med letoma 1945 in 1963, ko so ostanki atomskih eksplozij obkrožili planet in ustvarili plast radioaktivnih elementov ter usedlin (Monastersky 2015: 147).
Antropocen nam nudi kontekst za premišljevanje lastnih odnosov z zemljo – skozenj lahko te odnose uzremo kot geološke, ne le biološke (Yusoff 2016: 9). Bauer in Ellis pa pravita, da: »Ni in tudi nikoli ne bi moglo biti točnega datuma, kdaj so ljudje postali
‘geofizični’. Biti biološki pomeni tudi biti geofizičen« (2018: 214; navednice v izvirniku).
Običajno se o geološki časovnici odloča na podlagi stratigrafije, ki zemeljske plasti razporeja po starosti predvsem glede na kamnine (Monastersky 2015: 145). Izbira tipske lokacije, ki nato z zapičenim zlatim žebljičkom določa mejo med dvema obdobjema, je razplet skrbnega iskanja in usklajevanja ustreznih vzorcev. Geološka obdobja prepoznamo po kamninah, ki so značilne v globalnem merilu, pri tem pa je pomembno, da se vplivi določenega obdobja po vsem svetu kažejo istočasno (Dvorščak 2021). To pomeni, da so ločnice preteklih geoloških dob povečini
zaznamovale posebne spremembe, vidne v plasteh, recimo pojav vseprisotnega fosila (Monastersky 2015: 145). Pri antropocenu je stvar bolj zapletena (Monastersky 2015:
145), saj je zamisel že na začetku predvidevala drugačen pristop – med drugim soočenje z bodočnostjo oz. »prihodnjo preteklostjo« (Simonetti 2019: 58) – za geologinjo pa tako predstavlja nekaj novega in vznemirljivega (Zalasiewicz 2020: 39).
Ob tem se negeologinji poraja vprašanje, kako je mogoče na podlagi stratigrafskih vzorcev zadnjega stoletja predvideti vplive epohe, ki naj bi trajala še tako dolgo v prihodnost (Davis in Todd 2017: 766).
Preteklo bo na milijone let, da bo večina sprememb zemeljskih procesov, ki jih ljudje spodbujamo od industrijske revolucije, tvorila svojske signale, od katerih se bo le fragment odtisnil v kamen (Simonetti 2019: 52) – pojasnilo, ki ga pomnimo z zavedanjem »poudarjanja trdnih plasti« v geologiji (Simonetti 2019: 47). Da bi lahko človeške odpadke upoštevali kot »veljaven dokaz, ki prispeva k formalizaciji antropocena«, morajo ti postati tehnofosili (Simonetti 2019: 47):
Pri tem je pomembno razlikovati ‘antropogeno’ od antropocena. /.../ Osnova antropocena kot kronostratigrafske enote [je] prepoznavna le po antropogenih kazalnikih v stratigrafskem zapisu, ki so skoraj globalno sinhroni. /.../ Dokazi o globalni sinhronosti so določeni z ustreznimi starostnimi kazalniki, kot so radiometrijsko datiranje /.../, artefakti, specifična obstojna organska onesnaževala, sodobni plastični polimeri, industrijsko pridobljeni pepel, radionuklidi iz bombe ali ohranjeni ostanki invazivnih vrst, ki jih prinaša človeška dejavnost. (Zalasiewicz idr. 2021: 4)
Yusoff usmerja pozornost na fosile, ki »govorijo in porajajo vprašanja o človeškem rodoslovju, dediščini, načinih preteklega in prihodnjega preživetja« (2013: 788).
Postati moramo »uglašeni s fosili – videti se kot materialni izdatki ostankov poznega kapitalizma« in se obenem zavedati lastne mineralnosti, manj v njeni vitalni, bolj v njeni trpežni obliki (Yusoff 2013: 784; 789).
Fosili nas spomnijo, da »ima naša telesna sestava izvorno mineralizacijo in fosiliziran konec« (Yusoff 2013: 788). Mineralog Vladimir I. Vernadski je menil, da smo v bistvu
»hodeči, govoreči minerali« (Pálsson in Swanson 2016: 160). Minerali v naših kosteh lahko arheologinji pripovedujejo zgodbe o spreminjajočih se odnosih bitja skozi prostor-čas (Pálsson in Swanson 2016: 161). Nekoč, ko je bilo govora o vezeh med
kamni in ljudmi, je Pavel Medvešček - Klančar pripomnil: »Kamni so bili in bodo v ljudeh ostali« (2019). Yusoff razmišlja:
Pogosto se domneva, da nekaj enega (minerala) prehaja v drugo (življenje), da je to enosmeren proces, dokler smrt ne fosilizira življenja in ga povrne v mineral /…/ Ampak kaj pa če ima to razmerje še druge poti, v katerih se geološko križa s telesnim in se ne ustvarjajo le fosili, temveč to spodbuja tudi posebne načine geološkega življenja in usmerja, kaj postanejo telesa s silo fosilne snovi – energije? Če se to zdi abstraktno, moramo samo pomisliti na razlike v pričakovani življenjski dobi fosilno bogatih in revnih [ljudi], da bi razumeli, da je potencial telesa, da je to, kar je, odvisen od fosilnih goriv, ki jih lahko vsebuje.
(2013: 788)
Slika 2: Nadiža, julij 2021, risba; Enja Grabrijan.
Med etnografskim delom z geologi se je Cristián Simonetti srečal z razumevanjem Zemljine zgodovine kot »vertikalnega zaporedja horizontalnih platform, do katerih lahko dostopamo le retrospektivno« (2019: 58), kar sam opisuje kot fosiliziran pogled na postajanje (glej 2019). Spoznal je dve prevladujoči naravnanosti v geologiji, ki nam
lahko odstreta drobec geološkega razumevanja časa, poimenuje pa ju imaginativni ter kronološki pogled (Simonetti 2019: 47). Pri imaginativni naravnanosti gre za predstave o neprekinjenih tokovih Zemljine zgodovine, medtem ko gre pri kronološki za
»identificiranje in predstavljanje tistega, kar nastopi prej in pozneje v geološkem zapisu« (Simonetti 2019: 54). Tako imaginativni pogled »utekočinja trdne snovi s premišljevanjem o globokem času«, kronološka naravnanost pa tokove Zemljinih procesov strjuje z lomljenjem v ločene kategorije (Simonetti 2019: 59). Prva torej poudarja postajanje, druga poudarja obstajanje, obe naravnanosti pa sta prisotni v razpravi o antropocenu (glej Simonetti 2019).
Antropocen pa ni le (morebitna) geološka markacija – kot koncept se je pojavil v širšem kontekstu, v katerem je bil Crutznov predlog nekako pričakovan (Troha 2018: 123).
Zrasel je znotraj raziskovalnih krogov, ki se opirajo na specializirane znanstvene vede, ki spremljajo Zemljo kot celoto energetskih in gmotnih ciklov (Hope 2020: 123). Leta 1987 se je namreč vzpostavil Mednarodni program geosfera-biosfera (IGBP), katerega namen je bil opisati in razumeti interaktivne procese sistema Zemlje, razumeti, do kakšnih sprememb v tem sistemu prihaja in kako jih spodbujajo človeška dejanja (Troha 2018: 123). Antropocen naj bi se tako začel v trenutku, ko smo lahko človeštvo prepoznali kot gibalo sprememb sistema Zemlje, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša (Troha 2018: 125).
Prišlo je do resnih znanstvenih raziskav, vendar se je sama zamisel pojavila kot vznemirjenje in razočaranje geoznanstvenikov, ki so se soočili s tem, za kar menijo, da je grozeča planetarna kriza. (Clark in Gunaratnam 2017: 151)
Antropocen bi lahko uzrli kot košček vrha ledene gore:
Znanost antropocena bi si lahko še najbolje predstavljali kot javnosti vidno in eksplicitno politizirano štrlino veliko globljega in krepkejšega dela. (Clark in Gunaratnam 2017: 152)
V antropocenu ima človeštvo – pravzaprav pa petrokemične združbe in tisti, ki vlagajo v petrokapitalizem ter kolonializem – tako velik vpliv na planet Zemljo, da radionuklidi, plastika, beton in genocid puščajo sledove v geološki strukturi (Davis in Todd 2017:
765). To je zamisel ljudi v geološkem postajanju (Clark 2017). Mimobežen preplet preteklega, sedanjega in prihodnjega v Mortonovem pisanju:
Vžgem motor v avtomobilu. Utekočinjene dinozavrske kosti se vnamejo.
Vzpnem se na apnenčasti grič. Čevljev se mi oprijema na milijarde starodavnih, v prah zmletih morskih kreatur. Diham. Bakterijsko onesnaženje iz neke kataklizme iz arhaika mi napolni alveole – pravimo mu kisik. Natipkam ta stavek. Mitohondriji, anaerobne bakterije, ki se pred kisikovo katastrofo skrivajo v mojih celicah, mi dajo energijo. Imajo lasten DNK. /.../ Hodim po življenjskih oblikah. Kisik v naših pljučih je bakterijsko razplinjanje. Nafta je nastala zaradi neke temačne, skrivnostne združitve skal, alg in planktona pred več milijoni let.
(2018: 80–81)
Če skušamo za trenutek odmisliti predlog o določitvi nove geološke dobe, smo zdajle pravzaprav v dobi holocena, ki je v periodi kvartarja, eri kenozoika in eonu fanerozoika.9 To je za zdaj edina doba, katere meja je natančno zabeležena z letnico;
začela se je pred približno 11.700 leti. Več kot kilometer globoka vrtina v ledu na Grenlandiji je razkrila odtis zadnje ledene dobe, kar je omogočilo točno datacijo začetka obdobja otoplitve, v katerem so rastle skupnosti, mesta, imperiji, sta se razširila trgovanje in kmetovanje, se je pojavljalo bojevanje in se je vse skupaj odvijalo v ponavljajočih se ciklih – kar je razvidno iz arheoloških izkopavanj (Zalasiewicz 2020:
13). Lahko bi rekli, da je holocen obdobje zemeljske zgodovine, ki ga je dodobra zaznamovala prisotnost človeštva, kar pa je tudi eden od argumentov proti vzpostavitvi novega obdobja, ki bi poudarjalo vpliv človekovih dejavnosti na planet (Monastersky 2015: 147). Bauer in Ellis (2018: 210) menita:
Da bi razumeli vlogo človeških dejavnosti pri preobražanju Zemlje, je ključno to, da jih ne dojemamo kot binarnih ločnic – prej nasproti potem – temveč bolj kot nenehno spreminjajoč se proces, ki nujno usmerja pozornost k raznolikosti akterjev in zgodovinskim, kulturnim, političnim ter ekološkim kontekstom.
Ko se sprašujemo o možni vrzeli med holocenom in antropocenom, lahko preberemo, da četudi smo ljudje ves čas preoblikovali svoja okolja, od sredine 20. stoletja dalje na globalni ravni potekajo spremembe nezaslišanih razsežnosti (Steffen idr. 2015: 91).
9 Od krajše do daljše zapisane geološke enote za opredeljevanje časa. Začetek eona
Zmožnost ljudi, da znatno preoblikujejo Zemljino površje (Lövbrand idr. 2015: 213), kaže, da je človeštvo antropocena pravcata teromorfna sila (Cielemęcka in Daigle 2019: 68).
»V prizadevanju, da bi se izognili smrti, smo ustvarili sisteme resnične končnosti, ki predstavljajo ugašanje številnih oblik življenja,« (2015: 353) zapiše Heather Davis, ko razmišlja o plastiki, ki »zaradi svoje prodornosti, banalnosti in dolgoživosti [združuje večino okoljskih skrbi našega časa]« (2015: 350). Zmrazi me ob vprašanju, ki ga zastavi Kirsty Robertson (2016) v zapisu o plastiglomeratu:10 česa se lahko naučimo, ko k izrazu antropocen pristopimo kot k ustvarjalnemu podvigu velikega obsega, tudi če je končni rezultat te ustvarjalnosti propad gostoljubnega okolja za večino vrst?
Eden izmed vseprisotnih fosilov, ki bodo morebitnim paleontologinjam v prihodnosti jasno označevali mejo med holocenom in antropocenom, je tudi velikanska kokoš.
Kokoš so ljudje udomačili pred nekaj tisoč leti, vendar se je od prednice, rdeče kokoši feniks (Gallus gallus), do danes, ko jo izkoriščamo in gojimo za mesno industrijo, ta ptica (Gallus gallus domesticus) povečala za približno štirikrat (Zalasiewicz 2020: 28- 29). Prav tako so spremembe vidne v kemijski sestavi njenega okostja, kar priča o razliki med praskljanjem po dvorišču in pusti tovarniško nadzorovani prehrani (Zalasiewicz 2020: 28-29).
Ko so člani Geološkega društva London pripravili članek Ali zdaj živimo v antropocenu? (Zalasiewicz idr. 2008), se je pod okriljem Podkomisije za stratigrafijo kvartarja vzpostavila tudi Delovna skupina za antropocen (z angleško kratico AWG) ter se lotila seciranja predloga o antropocenu. Spomladi 2019 so člani tega raziskovalnega kolektiva glasovali o dveh pomembnih vprašanjih. Večinsko pritrdilno so odgovorili, da naj antropocen obravnavamo kot formalno stratigrafsko enoto, ki jo določata zlati žebljiček oz. odsek in točka stratotipa globalne meje (z angleško kratico GSSP). Prav tako so se strinjali, naj se za osnovo določitve začetka te dobe opremo na stratigrafske signale iz sredine 20. stoletja (Working Group 2021). Čeravno antropocen uradno še ni bil določen kot nova doba v zemeljski zgodovini, pridobiva
10 Plastiglomerat je sestavljena snov, ki se tvori ob lepljenju kamnin ter staljene plastike.
vse večjo veljavo znotraj geologije, še posebej pa se je izkazal kot vrlo plodovit koncept.
V članku Kdo govori za prihodnost Zemlje? skupina družboslovnih znanstvenic (Lövbrand idr. 2015: 212) zapiše:
Četudi se zavedamo, da je antropocen koncept v nastajanju, trdimo, da je prevladujoča zgodba, ki jo pripovedujejo vodilni okoljski znanstveniki v visoko profiliranih znanstvenih člankih in konferenčnih deklaracijah, do zdaj ponudila okrnjeno razumevanje prepletenih odnosov med naravnimi, družbenimi ter kulturnimi svetovi.
Kakšno zgodbo pripovedujemo o okoljskih krizah, o vlogi človeštva na Zemlji in o prisotnosti človeštva v geološkem času, navsezadnje določa, »kako razumemo, kako smo prišli sem, kam želimo biti namenjeni in kaj nam je narediti« (Davis in Todd 2017:
763–764). Te besede nas seznanijo z nekaterimi osrednjimi tematikami, ki se vrtinčijo znotraj razprave o antropocenu. Posvetili se bomo pogosto razprtim vprašanjem univerzalizma ter dihotomije nature in kulture.
3.1 O kom ali o čem?
Znanstveni diskurz /.../ se zanaša na homogenizirane besede, kot sta ‘mi’ ali pa ‘človek’, ki imajo moč, da zameglijo odgovornost in zakrijejo kompleksne in številne okoljske zgodbe, ki obstajajo v tej dobi. (Simonetti 2019: 49)
Za Nigela Clarka in Yasmin Gunaratnam »prepoznavanje raznovrstnosti stališč in izkustev« navsezadnje pomeni, da »smo priča globoki neenakosti pri izpostavljenosti globalnim spremembam« (2017: 150). Mnoštvo humanistov je že poudarilo, kako konceptu antropocena ni uspelo ustrezno obravnavati odnosov moči (glej recimo Davis in Todd 2017; Bauer in Ellis 2018; Hope 2020; Moore 2017). Deborah Bird Rose o moči pravi, da »je [ta] v zmožnosti, da ne slišimo izrečenega, da ne izkusimo posledic lastnih dejanj in gremo namesto tega samovoljno ter izolirano naprej« (2015: 128). Kot termin in kot koncept je antropocen neroden, saj po eni strani govori o preobrazbi
Zemlje in hkrati o novem načinu geološkega postajanja za človeka, po drugi pa še vedno vsebuje vse miselne strukture in procese nerazlikovanja (Yusoff 2016: 17).
Ko o kompleksnih okoljskih problematikah današnjega časa govorimo tako poenoteno, pozabimo na vse umeščene konflikte, porazdelitev bogastva in razmerja moči, ki navsezadnje poganjajo veliko pospeševanje (Lövbrand idr. 2015: 214), kakor predlagatelji označujejo obdobje od druge polovice 20. stoletja, s pospešeno rastjo prebivalstva, industrializacijo in globalizacijo (Working Group 2021): »Signali, povezani z velikim pospeševanjem, bi zlahka izpostavili narode severne poloble kot spodbujevalce sprememb, ki prinašajo zoro antropocena« (Simonetti 2019: 55).
Davis in Todd razumeta antropocen kot podaljšek kolonialne logike, ki sistematično briše različnost (2017: 769) in trga vezi – med rastlinjem in živalmi, med ljudmi in zemljo, med minerali in našimi kostmi (2017: 770). Kyle Whyte govori o déjà vuju in kot upor tej nepravičnosti izpostavlja:
Podnebna pravičnost je stvar preloma ciklične zgodovine kolonialnih strategij, ki posegajo v naše okoljske odgovornosti, pravice do [svobodnega] prilagajanja okoljskim spremembam in pravice do zavračanja industrijskih, kapitalističnih in kolonialnih vrednot. (2016: 12)
Davis in Todd nadaljujeta: »Ekocidne logike, ki zdaj vladajo našemu svetu, niso neizogibne ali ‘človeške narave’, marveč so posledica vrste odločitev« (2017: 763;
navednice v izvirniku). Eva Lövbrand idr. (2015: 214) opozarjajo, da so okoljski problemi posebej zapleteni, ko trčijo ob vsakdanja življenja posamičnih ljudi in prostorov; človeška bitja so vendarle »vedno in povsod umeščena«. Franz Krause podobno izpostavlja »kontrast med podnebjem, ki ga znanstveniki poznajo skozi dokumentacijo, in vremenom, ki ga ljudje poznajo iz izkušenj« (2020: 83–84).
Da vseeno – četudi z zrnom soli – lahko razmišljamo o človeški enotnosti, nakažeta naslednja uvida:
Čeprav je vse človeško življenje nastalo skozi prekarne ekološke splete, ki segajo daleč onkraj ljudi /.../, ljudje nis[m]o ves čas enaki, kar pomeni, da nimamo vsi skupne ali iste ravni odgovornosti. (Simonetti 2019: 49)
Enotnost od spodaj navzgor torej lahko razumemo toliko, kolikor je življenje vsakogar izmed nas vpeto v izkoriščanje fosilnih goriv, še vedno pa je ta enotnost prežeta z razmerji moči (Yusoff 2016: 9).
Pomembno opažanje pa sta prispevala Clark in Gunaratnam, subtilno rekoč:
»Geoznanstveni zagovorniki antropocena so sami poudarili, kako so spremembe sistema Zemlje globoko neenake v svojih vzrokih in posledicah« (2017: 150; za opozorila geoznanstvenikov prim. recimo Steffen idr. 2015). Simonetti dodaja, da se geologinje zavedajo »neenakomerne porazdelitve odgovornosti za trenutno svetovno okoljsko krizo, pa tudi političnih posledic izbire začetnega datuma antropocena«
(2019: 55). Ob daljših birokratskih postopkih, pomislekih in skrbi za geološko časovnico (glej recimo All in good time 2015), »do danes izraz ostaja le predlog med geoznanstveniki« (Simonetti 2019: 50–51). Žarometi, uperjeni v Delovno skupino za antropocen, terjajo, da se geologi in znanstveniki, ki preučujejo zemeljske sisteme, izrekajo o planetarnih procesih in razmerjih, ki segajo onkraj njihovih specializacij (Simonetti 2019: 53), zaradi česar so »člani AWG dejansko v posebno neugodnem položaju« (Simonetti 2019: 53).
V iskanju primernejšega izraza so se porodili predlogi drugačnih poimenovanj – Donna Haraway je vzkliknila: »Tako transformativen čas na Zemlji se gotovo ne more imenovati antropocen« (2016)! Haraway, s pajkom vrste Pimoa cthulhu v mislih, predlaga dobo chthulucen:11
Oblikujejo [jo] nenehne večvrstne zgodbe in prakse postajanja-skupaj-z /.../ v negotovih časih, v katerih se svet ni končal in nebo (še) ni padlo. /.../ Človeška bitja niso edini pomembni akterji chthulucena. Red je ponovno oživljen:
človeška bitja so z Zemljo in iz nje; biotske in abiotske moči te Zemlje pa so osrednja zgodba. (2016)
Izraza plantažocen naj bi se domislile antropologinje, ki so opomnile na »globalno kroženje« (Davis idr. 2019), saj se plantažni sistemi opirajo na premeščanje ljudi, mikrobov, živali, rastlin; plantaže gojijo suženjstvo rastlin in mikrobov (Haraway idr.
2016). Plantažocen predstavlja »uničujoče preoblikovanje« različnih krajin z
11 Tako kot osrednji termin tega poglavja, tudi izraze kapitalocen, plantažocen, chthulucen,
izkoriščevalskimi oblikami dela, danes pa je prisotno recimo v obliki monokulturnega kmetovanja ali mesne industrije (Haraway 2015: 162). Davis in soraziskovalci menijo, da moramo »radikalno ozavestiti« pomen plantaž pri globalnih okoljskih spremembah, ob tem pa ne smemo spregledati vloge tako človeških kot nečloveških rasnih politik, ki strukturirajo plantaže (2019: 10).
Ob upoštevanju, da je pridobivanje energije s pomočjo fosilnih goriv stvar »sistemov moči, ki so osredotočeni na dobiček, izkoriščanje, izčrpavanje biosfere in družbeno- ekološko uničenje,« so predlagali ime kapitalocen (Hope 2020: 124). Jason Moore zastavi vprašanje:
Ali res živimo v antropocenu – ‘dobi človeka’ – z njegovimi evrocentričnimi in tehno-determinističnimi pogledi? Ali pa živimo v kapitalocenu – ‘dobi kapitala’ – zgodovinski dobi, ki jo je zaznamovalo neskončno kopičenje kapitala? Način odgovarjanja na to vprašanje, bo oblikoval analizo – in odziv na – krize sedanjosti. (2017: 596; navednice v izvirniku)
Moore meni, da je »razumevanje kapitalističnih izvorov – in možnih poti krize enaindvajsetega stoletja – zahrbtno delo,« naša stališča pa so »zelo parcialna«, zato je pomembno, da nas vodi »odprtost za revizijo globoko zasidranih okvirov« (2017:
621).
Da bi označil »vizijo zaželenega prihodnjega stanja, v katerega je mogoče usmeriti družbene spremembe,« Glenn A. Albrecht predlaga izraz simbiocen (2020: 21).
Albrecht pravi, da bo to doba človeškega obstoja, ki bo nudila »ponovno integracijo«
ljudi s preostalim življenjem (2020: 22).
3.2 Natura in kultura
Bauer in Ellis menita, da je antropocen za številne humaniste ter družboslovce
»temačno obdobje odnosov med ljudmi in okoljem«, kar povezujeta z »razraščanjem evrocentričnega prepričanja o razkolu med naravo in človeštvom« (2018: 210).
Pravzaprav pa podobno menijo tudi nekateri člani Delovne skupine za antropocen:
Antropocen v svojem geološkem (torej kronostratigrafskem/geokronološkem) smislu zajema vse dogodke in procese na Zemlji /.../, bodisi človeške bodisi naravne. Dejansko je samo razlikovanje med človekom in naravo vse bolj odveč, saj sta se zgodovina človeštva in zgodovina narave združili v eno zgodbo. (Zalasiewicz idr. 2021: 5)
Ločevanje entitet narave in kulture je sicer tudi del tega, kar je Marisol de la Cadena poimenovala antropo-neviden12 proces, v katerem so heterogeni svetovi, ki se ne izoblikujejo z delitvijo med ljudi in neljudi – kot tudi ni nujno, da v svojih sestavah s to delitvijo prepoznavajo različne entitete – prisiljeni upoštevati to razlikovanje in ga hkrati preseči (2015). Tim Ingold pravi: »Ker iz etnografije vemo, da se ljudje ne strinjajo vedno glede tega, kaj je živo in kaj ne, in tudi če se strinjajo, je to lahko iz povsem različnih razlogov,« in dodaja, da iz etnografije prav tako vemo, »da ljudje ne razlikujejo univerzalno med kategorijami živih in neživih bitij« (2006: 10). De la Cadena zapiše, da je antropo-neviden »bila in ostaja vojna nad praksami ustvarjanja sveta, ki ignorirajo ločnico med entitetami narave in kulture – in je upor tej vojni« (2015).
Antropocen je oddaljen pogled na to, kako je na zemeljske kemijske cikle vplivala ena samcata vrsta, pravi Donna Haraway in problematizira: »Ampak ni samo dejanje ene vrste« (Haraway idr. 2016: 539). Je koncept, ki poudarja materialno (so)odvisnost in krhkost človeštva, in nas vabi, da premislimo zakoreninjene domneve o avtonomnosti in samozadostnosti človeškega subjekta (Lövbrand idr. 2015: 213). Za Cielemęcko in Daigle postavlja antropocen človeka ob bok nečloveškim svetovom v trenutku, ko se zavemo obsega škode, ki smo jo povzročili (2019: 68). Pravita, da smo »vso zgodovino ignorirali, kako prepletena bitja smo, in se pozicionirali kot ločeni in samostojni umi«
(Cielemęcka in Daigle 2019: 70). Morton meni, da
entitete, ki sobivajo z nami, vse bolj pritiskajo na našo zavest. /.../ imamo priložnost skleniti nova zavezništva med ljudmi in neljudmi. (2018: 136)
Tako Deborah Bird Rose:
12 Igra se z zapisom in zvenom besede, v angleščini anthropo-not-seen namesto
Vsa živa bitja dolgujejo svoje življenje ne le svojim prednikom, ampak tudi vsem drugim, ki so jih vedno znova negovali in negujejo vsako živo bitje v času njegovega življenja. (2012: 131)
Ob zanimanju za človeško različnost v socialni in kulturni antropologiji je Gísli Pálsson omenil morebitno širjenje raziskovalnega čudenja:
Porajajoče se znanje o svetu mikrobiomov se zdi usojeno povabilo k nadaljnjemu razmišljanju o človeški naravi in variacijah. Poleg človeškega genoma so v človeškem telesu prisotni genomi drugih organizmov, večinoma črevesnih bakterij. Kaj šteje kot ‘mi’ in kaj je več-kot-človeško? Glede na to, da ima mikrobni ekosistem nepogrešljivo vlogo pri delovanju imunskega sistema in tako služi za razlikovanje sebe od ne-sebe, nismo le gostitelji naših mikrobiomov, oni so naš sestavni del. (2017: 6; navednice v izvirniku)
Anna L. Tsing pravi, da glede na to, kako velik del celic človeškega telesa predstavljajo bakterije, naša telesa postajajo skozi bakterije, meni, da z večvrstnim združevanjem šele postanemo, kdor smo:
Bolj smo podobni mikoriznim glivam, kot si predstavljamo. Zaradi tega bomo morali neznansko spremeniti svoje teorije ‘človeškega’ delovanja v svetu. Kako lahko ljudje delujejo kot samostojna sila, če naš ‘mi’ vključuje druge vrste, zaradi katerih smo, kdor smo? (Tsing 2014: 230; navednice v izvirniku)
Vendar prevladujoči znanstveni diskurz o antropocenu naravo upodablja kot objekt – predmet z omejitvami in kritičnimi prelomnicami, ki jih je mogoče izmeriti in upravljati (Lövbrand idr. 2015: 213). Crutzen in Schwagerl sta oznanila: »Nič več nismo mi nasproti ‘Naravi.’ Namesto tega zdaj mi odločamo, kaj narava je in kaj bo« (2011).
Tako je razglašeno, da človek kot imetnik geomorfne moči postane tudi odgovoren za svet (Yusoff 2016: 16). Kathryn Yusoff odgovarja:
Odgovoren za svet! Kot da bi zemlja bila na voljo človeški odgovornosti. Kot da je svet nastal zavoljo človeške zavesti /.../, namesto za užitek polžev ali pa širjenje bakterij skozi tisočletja, ali pa za mešanje prodnikov in premikanje balvanov; kot da bi geneza sveta bila za ‘nas’ same. (2016: 16–17)
3.4 Zoreče misli
S konceptom antropocena se ustvarjajo tudi polja za sotočje različnih miselnih tokov:
Na kratko, združena premišljevanja o Zemljinih in družbenih postajanjih bi nam lahko pomagala raziskati bogate večplastne formacije, ki smo jih podedovali zaradi spregledanih, obrobnih ali pa še neuresničenih geosocialnih možnosti, ki brbotajo v njih. (Clark in Yusoff 2017: 6)
Tako za humanistke kot naravoslovke ponuja antropocen priložnost za drugačno osmišljanje povsem osnovnih akademskih navad in praks (Swanson idr. 2015: 163).
Simonetti omenja dragocen poziv iz vrst humanistov, da se ponovno premislijo razmerja med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi; navsezadnje so nenadoma soočeni »geološki in človeški temporalni procesi« (2019: 48) in »je teoretiziranje dinamičnega planeta – nič manj kakor ostalih vidikov njegovega prebivalstva – težnja k tako ukvarjanju z dediščino kot zapletanju z novim ali nastajajočim« (Clark in Yusoff 2017: 11). In »ko izginjajo celi svetovi, njihove izgube ni mogoče razlagati le s kvantitativnimi meritvami«, menita Harlan Morehouse in Marisa Cigliano, ki poudarjata pomen »drugih pripovedi v antropocenu«, saj je
»zbiranje uvidov, perspektiv in zgodb, ki so daleč od teh prevladujočih [antropocenskih] pripovedi, strategija za uresničevanje boljših prihodnosti« (2020:
914).
Clark in Gunaratnam predlagata, naj koncepte geoznanosti (omenjata denimo koncept sistema Zemlje) »odpremo in rekonstruiramo tako, da jih izpostavimo družboslovnim konceptom« (2017: 151). In kakor naj bi sodobno geoznanost odprli kritični ter interpretativni družboslovni misli, vznikajo zamisli, da silam Zemlje razpremo same kategorije družbenega, kulturnega, političnega, zgodovinskega (Clark in Yusoff 2017:
6):
Povedano drugače, ne gre le za to, kako razširiti ali obogatiti sestavo skupnih svetov, temveč kaj [sploh] narediti s silami, ki so sposobne prekiniti, spodkopati ali preplaviti same pogoje političnega in družbenega življenja. (2017: 15) V preambuli Manifesta za bivanje v antropocenu preberemo:
Raziskave za antropocen morajo uporabiti in bodo uporabljale ustvarjalnost človeškega potenciala za zmanjšanje škode in spodbujanje cvetoče biosfere.
(Gibson idr. 2015: i)
Antropocen »je bil neverjetno generativen pri zagotavljanju izraza, ki združuje grozote okoljske krize in ponovno oživlja naš odnos s svetom na način, ki privlači, a je hkrati tudi drugačen od okoljskih gibanj v preteklosti« (Davis in Todd 2017: 776). Je priložnost, da obravnavamo vprašanja pomena, odgovornosti, vrednosti in namena v času bliskovitih in stopnjujočih se sprememb (Lövbrand idr. 2015: 211–212). Vsemu navkljub je »dragoceno prakticirati velikodušnost,« ko se trudimo poimenovati »ta prelomni trenutek in njegove oblike materialne ter jezikovne pomembnosti, kakorkoli neustrezno že naj bi to ime bilo« (Yusoff 2016: 9).
4. Sonaravno in solidarno
Neko jesen sem v Estoniji srečala dekle, ki je palmovo olje bojkotiralo zares.13 Vivi je iz domače Nemčije prikolesarila z majhnim nahrbtnikom in del poti do Baltika preplula na ladji, ker je tako pač morala narediti. Velikokrat sva se čudili, kako različno si ljudje razlagamo svoj vpliv na naravo, pa tudi, kako težko včasih spreminjamo svoje navade.
Na okrogli mizi Modrosti iz preteklosti za prihodnost: staroverstvo in sodobni okoljski boji (Mladi za podnebno pravičnost 2021) je Tomaž Grušovnik pripomnil, kako si je dolgo predstavljal, da ljudje na splošno ne vemo, kaj se dogaja, ne poznamo podatkov o antropogenem onesnaževanju okolja in tako glede tega nič ne ukrenemo. Kaj kmalu je sprevidel, da je informacij pravzaprav obilo in so nam povsem dostopne. Pravi, da ta znana dejstva, temelječa na znanstvenih dognanjih, celo zanikamo – razlog za to bi lahko bilo nehvaležno stanje kognitivne disonance (Grušovnik 2013: 168–170). Ta pomeni, da se posameznica sooča z dvema ali več nasprotujočimi si spoznanji (Grušovnik 2013: 170), kot je primer vegetarijanca, ki spoznava ozadje mlečne industrije in se mu zato vse bolj upira misel na kos sira. Da bi dosegel notranje sozvočje mora nekaj spremeniti in naposled sklene, da industrijske verige ne bo več podpiral. Po mleko se odslej odpravi le h kmetu, ki svojih ducat krav iz pašnika kliče po imenu. Pri spoprijemanju z globalnim segrevanjem pa naj bi naše usklajevanje spoznanj potekalo malce drugače. Raziskava z naključno izbranimi švicarskimi državljani, ki jo povzema Grušovnik, je pokazala, da sodelujoči niso bili pripravljeni opustiti potrošniških navad, ki prispevajo k podnebnim spremembam (2013: 171).
Kognitivno disonanco torej razrešujemo bodisi s spreminjanjem zunanje resničnosti, kot je recimo storil omenjeni vegetarijanec, bodisi poskušamo spremeniti lastne poglede oz. verovanja (Bernard po Muršič 2011: 59), kot so to morda storili nekateri udeleženci omenjene raziskave, ki so menili, da spreminjanje lastnih potrošniških navad pač nima večjega vpliva na blaženje podnebnih sprememb.
Ko skušamo soustvarjati lepši svet, delujemo na različne sonaravne ter solidarne načine, recimo v špecerijo hodimo s kozarci za vlaganje, soorganiziramo dejavnosti
13 Lahko ga najdemo, če s pogledom ošvrknemo etikete najrazličnejših proizvodov: v šamponih, čokoladicah, rezancih, čistilu za posodo, mandljevem maslu, milih .... Palmovo olje se pridobiva iz plodov drevesa oljnih palm Elaeis guineensis, ki jih obsežno sadijo na
za lokalno skupnost, se otepamo lastništva avtomobila ... Nekateri koncepti predvidevajo delovanje posameznice, medtem ko se drugi nanašajo na širši kontekst in družbeno-politične spremembe. Razlikujejo se tudi po časovnem razponu sprememb – odločitev za enkraten nakup na bolšjem sejmu ima verjetno manj daljnosežnih posledic, kot jih lahko ima prizadevanje za krčenje proizvodnje in potrošnje za izboljšanje enakosti na planetu, kar predvideva odrast (Focus 2015). Pri vsem skupaj gre za to, »da [se] dela dobro za svet« (Neja).
Slika 3: Prejeto v zasebni korespondenci, pripis sogovornice; Vsaj polovico leta preživim bosonoga, avgust 2021.
5. Recipročnosti
Vprašanja o lastnem delovanju in vplivu na neposredno okolje z vsemi bitji, ki jih to vključuje, me prežemajo iz dneva v dan, najbrž odkar pomnim. Povedano drugače:
odkar sem si lahko predstavljala hrano na krožniku v nastajanju, izvedela za nekatere oblike sodobnega suženjstva ljudi, slišala za taljenje permafrosta, prvikrat skuhala juho iz kopriv z obronka gozda, opazovala mamo in babico med šivanjem, prvič oprala posodo z vodo in otrobi, začela odkrivati inteligenco rastlin, videla dokumentarec o ladijskem prometu, začela sodelovati pri ustvarjalnih delavnicah z otroki, pripravila drva za kurjavo pozimi … Takšne in drugačne izkušnje me spodbujajo, da spreminjam svoje navade premikanja, prehranjevanja, dela, interakcij. Da se spreminja način, kako
»sem s svetom«, kot bi rekla sogovornica Mojca Marija Frida. Tako Patrick Jones iz kolektiva Artist as Family premleva: kako (ponovno) postati odgovorni sesalci prostora (Murray 2017)?14
Po srečanju z večplastnim konceptom antropocena pa se mi poraja veliko vprašanj.
Tista, ki zadevajo vsakdanje delovanje in prizadevanje za sonaravnost ter solidarnost, sem postavila sogovornicam in sogovornikoma. V naslednjih poglavjih bom zajela izseke pogovorov o solidarnosti in sonaravnosti, med katerimi so se razpirale teme odprtosti do drugačnosti in sprememb, ustvarjanja skupnosti ali pa življenja v mehurčku; veliko smo govorili o spreminjanju navad čez čas, o spektru aktivizma in idejah idealnega sveta. Besede pa so tekle tudi o nekaterih povsem vsakodnevnih praksah delovanja, ki obsegajo načine bivanja, premikanja, prehranjevanja, sporazumevanja s svetom ...
6. Konglomerat glasov
… ali nekaj besed o soudeleženkah in soudeležencih v raziskovanju. Sprva sem se za srečanja dogovorila z nekaterimi prijatelji in znanci, katerih delovanje sem lahko spremljala že nekaj časa, nato s pomočjo metode snežne kepe naokoli poslala glas in prejela mešane odzive; med njimi se je kakšen odgovor bral nekako takole: ne bi si mislil, da sem jaz primeren za to; ne vem, če delam dobro; ali vau, kako lepo, z veseljem; ali no, saj, kar boš naredila s tem, je itak tvoje, tako da ... V tem delu so zdaj zbrane nekatere misli sedmih posameznic in dveh posameznikov, s katerimi smo se srečevali v preteklem letu. S spoštovanjem njihove zasebnosti in v poskusu, da bi prikazala ne toliko posamezna kakor skupna in skupinska prizadevanja, ki jih razumem kot sonaravno in solidarno delovanje, uporabljam naslednji zapis: v njem so zgoščeno in razdrobljeno zajeti koščki njihovih misli, lastnih opažanj in še nekaterih drugih mimobežnih podatkov.
Ko so z družino šli v hribe in je našla na tleh ptičje pero, ki jo je spomnilo na pisanje, je »imela ful enih idej, da bi ljudem pokazala, kako so sami zmožni nekaj spremeniti na sebi«. Najbolj pa ga presenečajo Jesenice – tam se je nekdo odločil, da morajo nekaj narediti glede njihovega kraja in so se ljudje odzvali. Povedala mi je za citat, ki je nalepljen na steni njihovega stranišča in gre nekako takole: Ponovno poskušam začutiti človeka na vogalu pred lekarno, ono neko drevo ob cesti. V zadnjem času ga je s svojo vztrajnostjo navdušila Nika Kovač. Rozi pravi: »Prevzemimo odgovornost za svoja dejanja.« Poudarja, da je zelo pomembno, da samemu sebi zaupaš. Ko je Marcela razmišljala o zaposlitvi, si je rekla: »Nekaj bom našla, kar bo pač to, kar si želim širit (smeh).« Zaupala mi je, da si je »želela iti nekam živet brez elektrike in brez vodovoda«. Povedal je, da »je cela terapevtska pot eno razčiščevanje«. Enkrat je rekla: »Kdo drug bi se lahko prej zamislil kakor mi, ki jemljemo stvari iz smeti.« Pravi, da je enim na Švedskem popolnoma samoumevno, da se ločujeta urin in blato. Je rekel, da se ne zapleta v argumente: »Jaz sem preveč prijazen. Jaz raje samo grem.«
Ko sva govorili o zmanjškarstvu, je dejala: »Takrat ko so se pojavljali zametki tega gibanja, sem v bistvu imela občutek, pa saj jaz itak tako na nek način že živim.« Meni, da je »boljše, da nekdo sedi tam na enem kamnu, pa razmišlja sam o sebi pa o svetu, kakor da gleda televizor. To, če gledaš iz okoljskega vidika«. Rekel je: »Če bi bila
socialna država – mislim, saj je socialna država – ampak če bi bila še malo bolj, bi poskrbela za nas.« Elastiko za lase si z dvema rezoma napravi iz zgornjega dela nogavice. Mojca Marija Frida pravi: »Biti sebi dom.« Pine ima 24 let. Marcela ima 33 let. Neja ima 25 let. Svobodna ptica ima 26 let. Gala ima 30 let. Eremita ima 28 let.
Čarli ima 35 let. Mojca Marija Frida ima 30 let. Rozi ima 25 let.
Slika 4: Sogovorničin ulov iz smetnjaka na tržnici, maj 2020, fotografirala Enja Grabrijan.
7. Vsakdanje
Vsakdanje prakse delovanja si verjetno predstavljamo zelo pisano in raznoliko. S to pestrostjo predstav sem se poskušala spopasti tako, da sem se med raziskovanjem osredotočila na vidike obveščenosti, prehranjevanja, bivanja. Med pogovori so na plano priplavale še druge teme, ki so v besedilu razpršeno zapisane. Kakšne misli smo si torej s sogovorniki izmenjali o tematikah, ki so se znašle pod oznako vsakdanje?
7.1 Informacijska sita (ni)smo
Vsakodnevno smo obdani s tokovi informacij dogajanja v svetu. Henry David Thoreau, glas iz 19. stoletja, je po izkušnji bivanja ob Waldenskem jezeru enkrat zapisal:
»Prepričan sem, da v časopisu še nisem prebral novice, ki bi si jo bilo vredno zapomniti« (2016: 79). John Naish v knjigi Dovolj omenja, da se spopadamo s pravo infomanijo (glej 2009: 14–48). Na spletni strani Nekaj divjega pa lahko preberemo predlog, da je, kar zadeva novice, »prijetno brati teden dni stare časnike. Ne traja dolgo in kmalu nehamo s tem nesmiselnim početjem« (Če nas lačni spomin ne vara 2021). »Ampak je naša dolžnost, da se informiramo o dogajanju na terenu, da kritično postavljamo pod vprašaj pripovedi o globalni rasti in tehnološkem napredku, ki nas dnevno preplavljajo,« meni zagovornica lokalizacije Helena Norberg-Hodge (2019:
18).
Zanimalo me je torej, zakaj in ali sploh se z vsakodnevnimi tokovi informacij soočajo sogovornice in sogovornika. Marcela mi je tako povedala, da občasno spremlja novice,
»mogoče kakšen časopis ali pa na netu ali pa res samo določene segmente kakšnih oddaj«, ampak ne vsak dan, kolikor je pač pri volji. »Verjamem, da je treba kar poznati situacijo, da znaš prevajati, kaj ti te novice sporočajo,« meni Čarli, ko razlaga, da se mejnstrim medije uči spremljati in skuša videti, »kaj pa je vrednega v tem, kaj pa lahko od tega izvem«. Svobodna ptica mi je v svoji maniri pripomnila: »Nisem na tekočem.«
In prikimala sem, ko je Gala govorila o tem, kako vsake toliko začuti neki vzgib, da bi
»mogla bolj spremljati, kaj se dogaja«, nakar poskuša in ugotovi: »Pa kar ne morem v resnici.« Pine novice redno spremlja: »Pogosto, prepogosto, bi jaz rekel.« Dodaja:
Spremljam teme, ki me zanimajo, politične teme, družbene, ostale mi niso tako pomembne, športa ne berem in, presenetljivo – mislim, da dosti ljudi to ne zanima, mene pa to ful zanima – lokalne novice. In pač ta neka slovenska kronika, veš, ki gre po krajih in podobno. Ker se mi zdi bolj kot ta državna politika pomembna lokalna politika.
Ko ga povprašam, zakaj, mi razloži, da je že res, da je državna politika strukturirana, da ima sisteme pa sprejema zakone (in jaz ob tem v luči trenutnih razmer zaskrbljeno pomislim, kako velik je res lahko vpliv odločevalcev na državni ravni), ampak Pine pravi:
Če opazuješ, kje se ta lajf in neko dogajanje dogaja, ne, se dogaja pač na lokalnem področju, v teh mikro prostorih, kjer ljudje živijo in kako ustvarjajo svoj prostor … Tako se lahko zoperstavimo tudi državnemu … Na tistem lokalnem nivoju, kjer se ljudje dejansko združujejo.
7.2 Zobljemo, srkamo, goltamo
K sogovornikom sem pristopila z občutkom, da s prehranjevalnimi navadami različno vplivamo na zemljo z vsemi bivajočimi entitetami in da hrana predstavlja velikanski del povezav s svetom. Vandana Shiva pravi, da je prehranjevanje »pogovarjanje z drugimi živimi bitji« (BBC 2021), »v večini primerov sveta, v katerem živimo, je pa to, pač: ne vem, od kod pride moja hrana« (Mojca Marija Frida).
Sogovornice so veliko omenjale spreminjanje prehranjevalnih navad. Čarli pa se noče
»s hrano niti toliko ukvarjati« in ostaja vegetarijanec. Neja je imela obdobje, ko ni jedla banan:
Nekje so morali izsekati nekaj zato, da jaz te banane jem, preškropljeno je, da zdrži do tle /.../ nisem jedla nobene predelane hrane, saj to najbrž veš … Spomnim se, da si je za malico kdaj pa kdaj privoščila rezine sveže čebule in domač kruh, da je »hotela jesti lokalno in pa, da ni imelo notri predelanih živil, kot je recimo
margarina.« Tako je »temeljila na fižolu in čebuli večino časa. Pa bučah, hokaido bučah« (Neja).
Slika 5: Prejeto v zasebni korespondenci, pripis sogovornice; Priprave na kosilo v naravi.
Brez stolov in mize je udobneje. V bukovem gozdu pod Krasjim vrhom. Pomlad 2021, Drežniške Ravne.
Eremitina babica je imela vrt:
Tako da sem odrasla navajena, da se zelenjavo dobiva z vrta. Pa moj deda je skrbel za kure in zajce. /.../ Jaz sem vedno z dedom hodila, sem se tam usedla med zajce, ko so še bili majhni, sem jih božala, imela sem eno kuro, katero sem vedno božala /.../ sem tudi vedela, od kje prihaja meso, katero smo jedli. /.../
Ampak vedno sem bila tako, ‘daj kura, zbeži, zbeži’ … Pol smo jo nesli domov in sem jo po poti vedno božala in sem se ji opravičevala in sem ji rekla, ‘Oprosti, ampak mi to pač moramo narediti … Mi bomo te jedli.’ In sem pač živela v prepričanju – ker moja babica je to kuhala, mi smo to jedli - in nisem vedela, da obstaja bilo kaj drugega. Ampak ni mi bilo všeč.
Nato je »spoznala enega človeka, kateri je rekel, da pač on ne je mesa«. Ob tem srečanju je uvidela, da »kure lahko pustimo na miru (smeh)«. Svobodna ptica se prehranjuje sezonsko in lokalno, da ob tem podpira tudi lokalne kmetovalce, in pravi, da to, »kar človek začuti, da je najboljše, je pač najboljše«.
Podobno sva ob neki drugi priložnosti govorili z Rozi:
Enja: Tako kot je Dario Cortese enkrat rekel, saj veš, če ugrizneš paradajz z vrta ali pa enega iz trgovine, kateri ima boljši okus? Točno veš – tistega bi mogel jesti, za katerega ti telo pove, saj ti telo pove, kaj je dobro (smeh).
Rozi: Ja, točno to. To in pa še tisti drug del, ne samo da spoštuješ vse, ampak si tudi v stiku sam s sabo.
7.3 Drobtine dneva
Tole je lepljenka izrečenega na temo bivanja, premikanja, pridobivanja dobrin.
mi smo mrhovinarji vsak si zase kaj dobi nič ne bomo stran metal’
vse bomo ponucat’ znal’
- Ingver in gverilke, izsek iz mrhovinarske pesmi
Mojca Marija Frida je podelila zgodbo, ki priča o nekaterih zametkih tovrstnega mrhovinarstva:
Moja nona /.../ stvari najde v smeteh ali pa zraven smeti. /.../ Ko sem bila majhna, me je bilo sram, ko sem kakšno stvar – lepe stvari, saj veš, kaj folk meče proč /.../ niso smeti, ampak ta koncept /.../ Če me je kdo kdaj vprašal, kje sem dobila /.../ sem rekla, ‘ja nona mi je kupila’.
Zdaj pa reče:
Glej, kaj smo našli v smeteh, mislim, cel flet smo si opremili iz smeti /.../ še z veseljem to povem.
Rozi ne kupuje oblačil, razen »jamarski kombinezon recimo«, sicer jih dobi od fantove sestre, »pa tudi zašijem, če je kaj raztrgano«. Pokazala je na majico, ki jo je imela
Tale majica je po moje že kakšnih deset let stara, hlače pa tudi, še od moje mame in očeta (smeh), ne vem, zakaj sta jih oba nosila. (Rozi)
Neja bi se rada učila šivati:
Zato ker /.../ za vsako [obleko], ki si kupim, pa vem, da je narejena, ne vem, v Bangladešu, sem ono, ‘pač to je narobe’. /.../ Imam tako obleke ene še iz osnovne šole in sem prav ono, ‘te bom imela, dokler ne razpadejo’.
Marcela se povečini oskrbuje z dobrinami iz trgovine brez plastične embalaže. Pravi, da bi lahko »definitivno« imeli manj raznoraznih trgovin, namesto »na vsakih 500 metrov« eno. Dobro bi bilo:
Da ostanejo take, ki spodbujajo ta prave prakse. /.../ Da se to širi, da ni /.../
kapitalističen majndset, ki vrti potem vse okrog.
Na srečo obstaja pravična trgovina, pravi Neja, čeprav še zmeraj ne ve, »koliko ni to samo posel nek za nekoga. To ne veš«.
Za nekatere izmed sogovornic je »najbolj pomembna stvar« (Svobodna ptica) v dnevu vrtnarjenje. Govorile smo o večnem učenju z rastlinami, izmenjavanju sadik, solidarnem polnjenju cistern z vodo, širjenju vrtov in njiv. Spregovorile smo tudi o divjih rastlinah, in ko Eremita govori o rastlinah, pravi, »da so nekako temeljne« in bi bilo lepo, »da se naučim, kako sploh rastline komunicirajo z mano«.
Sogovornika in sogovornice veliko kolesarijo, pešačijo, štopajo: »Če imaš opcijo izbrati okolju prijazno prevozno sredstvo, zakaj ga ne bi« (Marcela). Ljudje imamo veliko idej, zato ne more biti, da si ne moremo »izmisliti najboljši način gibanja po Zemlji«
(Eremita). Neja je »malo v tem razkolu osebnem«:
Groza mi je hodit v hribe, mislim, ful rada hodim v hribe, ampak da se ti tam voziš tri ure /.../, škoda je, po svoje.
