UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Katja Poznič
PRVI UKREPI PRI ALERGIJSKIH REAKCIJAH V OSNOVNIH ŠOLAH
diplomsko delo
FIRST AID STEPS FOR ALLERGIC REACTIONS IN PRIMARY SCHOOLS
diploma work
Mentor: viš. pred. Robert Sotler Recenzent: viš. pred. Jože Prestor
Ljubljana, 2022
ZAHVALA
Z zaključenim dodiplomskim študijem in napisanim diplomskim delom zaključujem pomembno obdobje v svojem življenju. Obdobje, polno vzponov in padcev ter možnosti pridobivanja znanja tako na teoretičnem kot na praktičnem področju zdravstvene nege.
Ob tem se iskreno zahvaljujem mentorju viš. pred. Robertu Sotlerju za vso strokovno pomoč in vodenje, spodbudo ter znanje, ki mi ga je predal tekom pisanja diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi recenzentu viš. pred. Jožetu Prestorju za hiter in strokoven pregled diplomskega dela.
V prvi vrsti se zahvaljujem družini, predvsem staršema Ireni in Radu, ki sta me tako motivacijsko kot finančno podpirala tekom študija ter bratu Davorju, ki je prispeval k oblikovni urejenosti diplomske naloge. Zahvaljujem se sošolkam Kaji, Evi, Ajdi in Danijeli, s katerimi smo izkusile pravo študentsko življenje in ustvarile veliko nepozabnih spominov.
Zahvaljujem se tudi bližnjim prijateljem, sostanovalki Maji in sodelavcem na internistični prvi pomoči za vse spodbudne besede.
“As you grow older, you will discover that you have two hands, one for helping yourself, the other for helping others.” — Audrey Hepburn
IZVLEČEK
Uvod: Alergije in pojav hudih alergičnih reakcij pri šoloobveznih otrocih so vse pogostejše, medtem ko šole na to niso ustrezno pripravljene. Hitri prvi ukrepi in dobro izobraženo šolsko osebje so ključnega pomena, saj s tem preprečimo, da bi prišlo do anafilaktičnega šoka in prenehanja dihanja. Namen: Predstaviti želimo simptome in znake alergijske reakcije in anafilaktičnega šoka, alergene, preventivo in zdravljenje ter vlogo učitelja kot laika v osnovnih šolah. Prikazati želimo pravilen pristop in prve ukrepe pri alergijski reakciji in anafilaktičnem šoku. Metode dela: Uporabljena je bila deskriptivna metoda s pregledom tujih in domačih znanstvenih ter strokovnih člankov. Elektronski viri so bili pridobljeni iz baz podatkov PubMed, ScienceDirect, Medline, Wiley Online Library, Cinahl, Cochrane Library in na portalu Dikul. Slovenska literatura je bila pridobljena iz baze COBISS+.
Rezultati: Ob kritičnem pregledu literature smo ustvarili pregled ob prvih ukrepih pri alergični reakciji in anafilaktičnem šoku, kakšen je pravilen pristop in uporaba adrenalina.
Prepoznava simptomov in znakov alergijske reakcije in klic na številko 112 sta prva izmed ukrepov pri alergični reakciji. V primeru prenehanja dihanja smo prikazali pregled temeljnih postopkov oživljanja pri otroku. Učitelja pri prvi pomoči obravnavamo kot laika. Razprava in zaključek: Simptomi in znaki alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka so velikokrat neustrezno prepoznani. Učitelji so zaradi pomanjkanja znanja nesamozavestni pri izvajanju prvih ukrepov in uporabi adrenalina. Pomembno je, da pri pristopu poskrbimo za svojo lastno in otrokovo varnost, pokličemo na številko 112, odstranimo alergen in apliciramo samoinjektor adrenalina, če ga ima otrok pri sebi. Otroka glede na potek alergijske reakcije namestimo v sedeč ali polsedeč položaj, pri šokiranem v ležeči položaj. V primeru prenehanja dihanja začnemo s TPO. Prva pomoč vključuje tudi preventivne aktivnosti, ki zajemajo redno nošenje samoinjektorja adrenalina s sabo in izogibanje alergenom. Učitelji imajo premalo znanja o izvajanju prvih ukrepov pri alergijskih reakcijah, vendar so zanimanja za dodatna izobraževanja velika.
Ključne besede: prva pomoč, alergijska reakcija, anafilaktični šok, adrenalin, šola
ABSTRACT
Introduction: Allergies and the occurrence of severe allergic reactions in school-age children are becoming more common, while schools aren't adequately prepared for this.
Quick first steps and well-educated school staff are crucial to prevent anaphylactic shock and respiratory arrest. Purpose: We want to present the symptoms and signs of allergic reaction and anaphylactic shock, allergens, prevention and treatment, and the role of the teacher as a layman in primary schools. We want to show the right approach and first steps in allergic reaction and anaphylactic shock. Methods: A descriptive method was used to review foreign and domestic scientific and professional articles. Electronic sources were obtained from specialized databases, PubMed, ScienceDirect, Medline, Wiley Online Library, Cinahl, Cochrane Library and DiKUL portal. Slovenian literature was obtained from the COBISS + database. Results: With a critical review of the literature, we created an overview of the first steps in allergic reaction and anaphylactic shock, what is the right approach and the use of adrenaline. Recognizing the symptoms and signs of an allergic reaction and calling 112 are the first steps in an allergic reaction. In case of cessation of breathing, we have shown an overview of the basic resuscitation procedures in a child. In first aid, we treat teacher as a layman. Discussion and conclusion: Symptoms and signs of an allergic reaction or anaphylactic shock are often inadequately recognized. Due to lack of knowledge, teachers are insecure in taking the first steps and using adrenaline. It is important to take care of your own and the child's safety when approaching, call 112, remove the allergen and apply the adrenaline injector if the child has it with him. Depending on the course of the allergic reaction, the child is placed in a sitting or semi-sitting position, with the shocked child in a position for the shocked person in a supine position . In case of respiratory arrest, start with TPO. First aid also includes prevention, which includes regularly carrying an adrenaline self-injector with you and avoiding allergens. Teachers do not have enough knowledge about the implementation of the first steps in allergic reactions, but there is great interest in additional education.
Keywords: first aid, allergic reaction, anaphylactic shock, adrenaline, school
KAZALO VSEBINE
1 UVOD...1
1.1 Alergijska reakcija ...2
1.2 Alergen ...3
1.2.1 Alergija na hrano ...4
1.2.1.1 Individualni zdravstveni plan za alergične otroke ...5
1.2.2 Alergija na zdravila ...6
1.2.3 Alergija na pik žuželk ...7
1.2.4 Inhalacijske alergije ...7
1.3 Anafilaksija ...8
1.3.1 Patofiziologija anafilaksije ... 10
1.4 Anafilaktični šok ... 12
1.5 Preventiva ... 13
1.6 Zdravljenje... 14
1.6.1 Adrenalin ... 14
1.6.2 Antihistaminik ... 16
1.7 Vloga učitelja... 17
2 NAMEN... 19
3 METODE DELA ... 20
4 REZULTATI ... 21
4.1 Pristop ... 21
4.1.1 Shema VODDO ... 22
4.2 Klic na številko 112 ... 22
4.3 Prepoznava simptomov in znakov ... 23
4.4 Prva pomoč pri alergični reakciji ... 23
4.4.1 Šok ... 25
4.4.1.1 Prva pomoč pri anafilaktičnem šoku ... 26
4.5 Temeljni postopki oživljanja pri otroku ... 26
4.6 Avtomatski zunanji defibrilator (AZD) ... 29
5 RAZPRAVA ... 30
6 ZAKLJUČEK ... 33
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 35
KAZALO SLIK
Slika 1: Potek anafilaksije ... 11
Slika 2: Samoinjektor adrenalina ... 16
Slika 3: Prikaz uporabe samoinjektorja ... 24
Slika 4: Prikaz izvajanja TPO pri otroku, starejšemu od 1 leta ... 28
Slika 5: Položaj defibrilacijskih elektrod pri otroku ... 29
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ABCDE Airway, breathing, circulation, disability, exposure (dihalna pot, dihanje, cirkulacija, invalidnost, izpostavljenost)
AZD avtomatski zunanji defibrilator
ERC European and Slovenian Resuscitation Councils (Evropski in slovenski svet za oživljanje)
IFRC International Federation of Red Cross and Red Crescent Society (Mednarodna zveza Rdečega križa in Rdečega polmeseca)
NO dušikov oksid
PAF paroksizmalna atrijska fibrilacija
SAMPLE Symptoms, allergies, medications, past history, last food and drink, events (simptomi, alergije, zdravila, pretekla obolenja, zadnji obrok, opis dogodka)
VODDO varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje, obtok TPO temeljni postopki oživljanja
1
1 UVOD
Alergije in pojav hudih alergijskih reakcij pri šoloobveznih otrocih so vse pogostejše, medtem ko šole na to niso ustrezno pripravljene. Ustrezni in hitri prvi ukrepi ter dobro izobraženo šolsko osebje so ključnega pomena za preprečitev hude alergijske reakcije ali prenehanja dihanja (Ferran et al., 2020).
Alergija ali preobčutljivost je posledica pretiranega odziva imunskega sistema na določeno snov, ki jo imenujemo alergen. Da alergija nastane, je potrebna senzibilizacija, to pomeni, da organizem snov prepozna kot tujo in proti njej razvije močan imunski odgovor. Ob ponovnem ali enem od nadaljnjih stikov z alergenom se razvije preobčutljiva reakcija (Malić et al., 2019).
Alergen je antigen oziroma beljakovina, ki sproži alergijski odziv z vezavo IgE protiteles po začetni preobčutljivosti. V organizem vstopi skozi dihala, prebavila, kožo ali pa se preobčutljiva reakcija izzove že neposredno po stiku s kožo ali sluznico (Pekar et al., 2018).
Spremljajoči znaki hude alergijske reakcije, ki zahteva takojšnje ukrepanje, so koprivnica, srbeče in pordele oči, ki se solzijo, bolečina v trebuhu, bruhanje, driska, oteklina obraza, jezika, ustnic, vratu, rok, stopal, občutek cmoka v grlu in oteženo požiranje, piskajoče dihanje, dušenje, hripavost, hlastanje za zrakom, splošna huda prizadetost, zmedenost in vznemirjenost, padec krvnega tlaka, omotica, možna je tudi nezavest (Malić et al., 2019).
Huda alergijska reakcija lahko vodi v anafilaktični šok, ki jo Ploj (2007) opredeli kot četrto stopnjo anafilaksije in se lahko razvije od nekaj sekund do nekaj minut po stiku z alergenom.
Gre za vrsto distribucijskega šoka, za katerega je značilno, da je pretok krvi zmanjšan zaradi velikega razširjanja žil, kar povzroči prerazporeditev krvi v področja, kjer ni nujno potrebna, posledično pa povzroči padec krvnega tlaka, zožitve dihalnih poti in hipoksijo, saj je količina kisika, ki doseže vitalne organe, močno zmanjšana (Piazza, 2014).
V osnovnih šolah so za otroke odgovorni učitelji, zato je ključnega pomena, da ti prepoznajo znake hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka in znajo ustrezno ukrepati.
Pomembno je, da se ravnamo po shemi VODDO (varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje, obtok) in takoj pokličemo na številko 112. Preverimo, če ima otrok pri sebi samoinjektor adrenalina in ga apliciramo oziroma ga otrok aplicira sam. Pri znanih alergikih je učitelj
2
seznanjen, kje ima otrok shranjen svoj samoinjektor adrenalina. V primeru težav z dihanjem otroka namestimo v polsedeč ali sedeč položaj, če pa prevladujejo težave s krvnim obtokom, ga namestimo v ležeč položaj. Pomembno je, da alergen, če je to mogoče, takoj odstranimo.
Otroka opazujemo, mu ne dajemo zdravil, hrane ali pijače. V primeru nezavesti ga namestimo v položaj za nezavestnega, če pa pride do zastoja srca, nemudoma začnemo z izvajanjem TPO (temeljni postopki oživljanja) (Malić et al., 2019).
Glavni razlog, da učitelji v osnovnih šolah niso ustrezno pripravljeni na pojav hudih alergijskih reakcij, je, da ne prepoznajo simptomov in ne poznajo pravilne uporabe samoinjektorjev adrenalina. Zaradi pomanjkanja znanja niso dovolj samozavestni pri izvajanju prvih ukrepov (Ercan et al., 2012).
1.1 Alergijska reakcija
Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na določeno snov, ki jo imenujemo alergen.
Običajno vključuje kronično vnetje, kamor štejemo atopične bolezni, kot so alergijski rinitis, astma, atopijski ekcem ali dermatitis in urtikarijo (Kuo et al., 2020).
Poznamo več oblik alergijskih reakcij takojšnje preobčutljivosti (Ploj, 2007):
• alergijski rinitis: pogosta alergijska reakcija, ki se kaže z vodenim izcedkom iz nosu, kihanjem, solzenjem, dražečim vnetjem sluznice oči, nosu in žrela;
• poslabšanje astme se razvije nenadno ali v nekaj dneh in nastane zaradi izpostavljenosti alergenu pri bolnikih z alergijsko obliko astme. Simptomi so dušenje, piskajoče dihanje, dražeč kašelj, pospešeno dihanje in srčni utrip. Izrazitejši so ponoči in ob telesni aktivnosti;
• koprivnica ali urtikarija: značilni kožni izpuščaji, ki so veliki od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov, rdeče ali pordele barve, močno srbijo in so dvignjeni nad raven kože. Nastanejo zaradi večje prepustnosti sten kapilar in venul v zgornji plasti kože.
Najpogosteje se pojavijo na udih in obrazu takoj oziroma v nekaj minutah po stiku z alergenom in izginejo v nekaj urah;
• angioedem: je oteklina, ki ni ostro omejena kot koprivnica in ne srbi. Nastane v globljih plasteh kože ali podkožja, v sluznici dihal ali prebavil. Ob alergijski reakciji
3
je angioedem viden predvsem okoli oči in na ustnicah. Najnevarnejši je, če zajame sluznico zgornjih dihal, saj lahko pride do dihalne stiske ali zadušitve;
• anafilaksija: je najhujša oblika takojšnje alergijske reakcije in zajame vso telo. Je življenjsko ogrožajoče stanje in se razvije v nekaj minutah po stiku z alergenom.
Atopija je izraz, ki pomeni osebno in/ali družinsko nagnjenost na preobčutljivost na določen alergen, ki se razvije običajno v otroštvu ali adolescenci. Kronične atopične bolezni imajo lahko škodljive učinke na otrokov razvoj nevroloških sposobnosti. Zato otroka, ki ga zaradi alergij redno spremljajo pri pediatru alergologu, po navadi napotijo tudi k otroškemu psihiatru. Psihološko pomoč pa bi potrebovali tudi skrbniki oziroma starši otrok, saj so ti zaradi otrokove bolezni prav tako močno dovzetni za psihološke težave (Kuo et al., 2020).
Čas alergijske reakcije je različen glede na alergen; po pikih žuželk ali po parenteralnih zdravilih je nekaj minut po stiku z alergenom, medtem ko po hrani ali zaužitih zdravilih v roku pol ure do nekaj ur. Kako močna bo alergijska reakcija, je odvisno od posameznika.
Odvisna je tudi od količine in vstopa alergena v telo (Košnik et al., 2015).
1.2 Alergen
Alergen je antigen oziroma beljakovina, ki sproži alergijski odziv z vezavo IgE protiteles po začetni preobčutljivosti. Posledično vzdraži človekov imunski sistem. Od nealergenih beljakovin se razlikuje po sposobnosti senzibilizacije pri občutljivih oziroma alergičnih osebah (Pekar et al., 2018).
V telo lahko vstopi skozi (Ploj, 2007):
• dihala v obliki pelodov, plesni, perja, iztrebkov živali,
• prebavila v obliki hrane,
• kožo v obliki pikov žuželk, injekcije zdravil, kozmetike,
• ali pa se preobčutljiva reakcija izzove že neposredno po stiku s kožo ali sluznico.
Piazza (2014) šteje med najpogostejše alergene cvetni prah, hišni prah, oreške, lupinarje, sojo, mleko in mlečne izdelke, jajca, osji in čebelji pik, lateks in nekatera zdravila.
V Evropi ima alergijo 25 % šoloobveznih otrok, od tega ima 4–7 % osnovnošolskih otrok alergijo na hrano. Štirje najpogostejši alergeni, ki so najverjetneje vzrok anafilaksije pri
4
otrocih, so arašidi in ostali drevesni oreški, kravje mleko in kokošja jajca. Ostali pogosti alergeni, ki so prav tako vzrok hude alergijske reakcije, so ribe, školjke, soja in pšenica.
Pojav anafilaksije ocenjujejo na pojav ene epizode na 10 000 otrok na leto, od tega predstavljajo 82 % šoloobvezni otroci. Ferran in sodelavci (2020) so v članku navedli, da se alergije na hrano in anafilaktične reakcije pojavijo pri 10–18 % šoloobveznih otrok, prav tako so znani primeri smrti šoloobveznih otrok po anafilaktični reakciji zaradi hrane.
Wilfox in sodelavci (2018) so med druge najpogostejše alergene poleg hrane navedli okoli 33 antibiotikov, kot so β-laktami, nesteroidna protivnetna zdravila, kemoterapevtiki, splošni anestetiki in alergeni za imunoterapijo.
Poleg alergena so pri približno petini alergikov potrebni še dodatni dejavniki, ki hkrati povečajo jakost anafilaksije. To so telesni napor, okužba, uživanje nesteroidnih antirevmatikov, alkohola, psihični stres in menstruacija (Košnik et al., 2015).
Wilfox in sodelavci (2018) so v članku navedli, da tudi geografska lega vpliva kako pogosto in močno reakcijo bo povzročil določen alergen, glede na to, kateri alergeni prevladujejo v določeni pokrajini.
1.2.1 Alergija na hrano
Šolski otroci imajo večjo možnost pojava anafilaksije zaradi alergije na hrano kot otroci druge starosti. Prav tako je večja možnost slabega izida zdravljenja, če se anafilaksija pojavi v šoli kot doma. Hanna in sodelavci (2016) so v članku navedli, da so alergije na hrano najpogostejši vzrok za anafilaksijo, čeprav je tveganje za smrtni izid nizko. Alergije na hrano so pogosto vzrok socialne omejitve in povečane možnosti pojava tesnobe in stresa pri otrocih in materah alergičnih otrok, kar posledično zmanjšuje kakovost njihovega življenja.
Za najpogostejše alergene, ki povzročajo smrtno anafilaksijo, veljajo arašidi in drevesni oreški, medtem ko so kravje mleko in morski sadeži najpogostejši sprožilci anafilaktične reakcije. Kravje mleko je najpogostejši povzročitelj anafilaksije s smrtnim izidom pri otrocih. Sprožilci hrane so si med seboj različni, ker obstajajo različni vzorci in priprava le- teh, na primer različne vrste mleka (kravje, ovčje, kozje). Osebe z alergijami na hrano so tudi bolj dovzetne za astmo kot ostali alergiki (Pouessel et al., 2018).
5
Anafilaksija, odvisna od telesne aktivnosti, je motnja, ko se simptomi razvijejo in poslabšajo ob telesni aktivnosti oziroma naporu, potem ko je otrok zaužil hrano, na katero je alergičen.
Največkrat je povzročitelj pšenica. Velikokrat sta sočasna povzročitelja tudi menstruacija pri deklicah in alkohol (Wilfox et al., 2018).
Možnost, da se anafilaktična reakcija ponovi, je pri alergijah na hrano manjša kot pri alergijah na zdravila ali pike žuželk. Imenujemo jo dvofazna anafilaksija (Sicherer &
Simons, 2017). Omerović in Prosen (2015) kot razlog pojava dvofazne anafilaksije navedeta tudi nezmožnost odstranitve alergena iz prebavnega trakta, ki ga zaužijemo s hrano.
Pouessel in sodelavci (2018) so v članku navedli, da lahko do anafilaksije zaradi alergij na hrano pride tudi zaradi malomarnosti pacientov in zdravstvenega osebja do oznak za alergijo.
Pogostokrat je kriva nezadostna komunikacija pri prehranjevanju alergikov v restavracijah ali na drugih družabnih dogodkih, neustrezna priprava hrane, kar lahko povzroči navzkrižno kontaminacijo z alergeni, ali uživanje hrane v neznanem okolju.
V šolskem okolju je tveganje za kontaminacijo z alergeni večje zaradi deljenja malic in kosil med otroci (sladkarij, slanih prigrizkov, sendvičev …), zaradi plastenk za pitje, neumitega in uporabljenega pribora, poskusa pri naravoslovnih predmetih na osnovi hrane ali pri gospodinjstvu. Možnost za pojav anafilaksije je večja na šolskih izletih. Lawlis in sodelavci (2017) navajajo, da so primarno za znanje o ravnanju s hrano pri takšnih otrocih odgovorni starši, v šolskem okolju pa jih lahko hitro zavedejo vrstniki, zato potrebujejo dodatno podporo.
Evropska zakonodaja je uvedla zahtevo, da so podani podatki o vseh alergenih, prisotnih v živilih, ne glede na to, ali je hrana pakirana ali prodana iz gostinskega lokala, in je zapisana v evropski uredbi o informacijah o živilih za potrošnike 1169/2011. V njej je zapisano tudi, da se lahko opozorila, kot so »lahko vsebujejo sledi alergenov«, uporabljajo samo takrat, kadar je to opravičeno, torej pri navzkrižni kontaminaciji alergenov pri nedoslednem upravljanju v živilskih podjetjih (Pouessel et al., 2018).
1.2.1.1 Individualni zdravstveni plan za alergične otroke
Individualni zdravstveni plan je dokument, ki za vsakega otroka vključuje podatke o preventivnih ukrepih za preprečevanje izpostavljenosti znanim alergenom v šolskem okolju,
6
podatke o indikacijah za pogoje šolskega obroka pri alergičnem otroku in posamezen načrt za anafilaksijo, v nujnem primeru vključno s kompletom za prvo pomoč. Dokument podpiše pediatrični alergolog in šolski ali osebni zdravnik. Po podatkih drugih študij se je individualni plan najbolj uporabljal v Franciji, in sicer so zabeležili 46 700 primerov alergičnih otrok v šolskem letu 2014/2015 v osnovnih šolah po vsej državi. Glede na individualni program, ki so ga v svoji študiji predstavili Pouessel in sodelavci (2017), je kivi odgovoren za okoli 10 % alergičnih reakcij pri otrocih v ameriških šolah, kar je pogostejše kot v evropskih šolah.
1.2.2 Alergija na zdravila
Najpogosteje anafilaksijo, povzročeno z zdravili, pri otrocih povzročijo predvsem beta- laktami antibiotiki in nesteroidna protivnetna zdravila, kar je posledica pogostega predpisovanja teh zdravil (Tanno & Demoly, 2020).
Wilfox in sodelavci (2018) so v članku navedli, da se med najpogostejša zdravila, ki povzročajo anafilaksijo, poleg penicilina štejejo tudi kemoterapevtiki in analgetiki. Bolniki s cistično fibrozo in bolniki, ki se dnevno srečujejo z antibiotiki in podobnimi zdravili in so nanje alergični, so še posebno ogroženi za pojav anafilaktične reakcije.
Alergijske reakcije na zdravila ločimo glede na endotip reakcije. To so lahko reakcije, posredovane z IgE protitelesi, s celicami T, farmakološke interakcije in genetske predispozicije. Razlikujemo alergijsko reakcijo, ki se pojavi po večkratnih odmerkih zdravila, ali alergijsko reakcijo, ki se pojavi ob izpostavljenosti prvemu odmerku. Takojšnja alergijska reakcija na zdravila se pojavi v roku od ene do šestih ur. Prepoznamo jo po značilnih simptomih na koži in dihalih ter po gastrointestinalnih simptomih. Zakasnela alergijska reakcija na zdravila se pojavi od nekaj dni do nekaj tednov po stiku z alergenom.
Prizadet je lahko izolirano eden ali pa sistemsko več organskih sistemov, predvsem jetrni, pljučni, ledvični in hematološki sistem (Muraro et al., 2017).
Ker so alergije na hrano vse pogostejše, obstaja možnost, da bo otrok imel alergijsko reakcijo na zdravila, ki vsebujejo živilske beljakovine. Sommerfield in sodelavci (2019) so v študiji navedli, da je pri otrocih najpogosteje uporabljen anestetik propofol. Ta je formuliran v lipidu emulzije, ki vsebuje olje sojinih zrn in jajčni lecitin. Kljub temu je pojav anafilaktičnih reakcij zelo redek. Povezujejo ga predvsem z alergijami na jajce in arašide, ker so arašidi
7
obravnavani kot navzkrižna reakcija s sojo. Prav tako so v študiji dokazali, da so cepiva proti ošpicam in gripi varna za otroke, ki imajo alergijo na jajca. Količina alergena, ki je potrebna za povzročitev alergične reakcije in je prisotna v zdravilu, se razlikuje tudi na podlagi načina in mesta aplikacije zdravila.
1.2.3 Alergija na pik žuželk
Anafilaksija, ki nastane po piku žuželk, predstavlja 20 % vseh anafilaksij (Wilfox et al., 2018). Povzročajo jo največkrat žuželke iz reda Hymenoptera (čebele, ose in mravlje). Pri otrocih je verjetnost za pojav anafilaksije manjša kot pri odraslih (Tanno & Demoly, 2020).
Tveganje za pojav anafilaksije po piku žuželk je pri otrocih manjše kot pri odraslih, vendar kljub temu z leti narašča. Posledice anafilaksije pri piku žuželk so predvsem psihološke, kot sta strah in tesnoba. Izid je za alergičnega otroka lahko usoden v primeru, da ne dobi pravočasne prve pomoči, če gre za neposreden pik žuželke v usta, če pride do zadušitve ali če gre za množične pike žuželk in so ti usodni, še preden pride do hude alergične reakcije.
Prvi ukrepi pri otroku z znano alergijo na pik žuželk so uporaba samoinjektorja adrenalina, ki ga mora imeti takšen otrok vedno s sabo, in hlajenje nastale otekline. Pri čebeljem piku čim prej odstranimo želo, saj s tem zmanjšamo količino strupa, ki ga spusti v telo.
Pomembno je izogibanje območij, kjer se čebele, ose in sršeni najraje zadržujejo. V vsakem primeru, ali ima otrok znano alergijo na pik žuželk ali ne, pa je pomemben takojšnji klic na 112 (Ludman & Boyle, 2015).
1.2.4 Inhalacijske alergije
Inhalacijske alergije se največkrat pojavijo po tretjem letu starosti. Otroci z alergijami na inhalatorne alergene imajo vsakoletna obdobja, ki so podobna prehladu, vendar gre za tako imenovane inhalacijske alergije, ki trajajo od 10 do 14 dni. Najpogostejša simptoma sta vnetje nosu in očesne veznice. Pri vsakem posamezniku je odvisno, na kateri anatomski del telesa bo alergen najbolj vplival. Med najpogostejša vnetja zgornjih dihalnih poti spada alergijski rinitis, ki se kaže kot zamašen nos, izcedek iz nosu, kihanje, srbenje nosu in postnazalna drenaža. Najpogostejši sprožilci so cvetni prah, hišni prah in živalski prhljaj.
Lahko je sezonski ali trajni. V obeh primerih ima pomemben vpliv na kakovost življenja, saj
8
je lahko moteč dejavnik pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti, spanju, izgubi produktivnosti kognitivnega delovanja in je posledica pogostega izostanka v šoli. Pogost je tudi alergijski konjuktivitis, ki se tako prekriva z alergijskim rinitisom, da se pogostokrat šteje kot ena bolezen (rinokonjuktivitis). Manj pogosta posledica je vnetje srednjega ušesa ali otitis media, ki ga bolj povezujejo z astmo kot z inhalacijskimi alergijami. Med inhalacijske alergije, ki prizadenejo spodnja dihala, uvršamo alergijsko astmo (Mims &
Veling, 2011).
Da ublažimo omenjene simptome, lahko izpiramo oči ali nosne votline, z navadno fiziološko raztopino. Zdravniki alergologi otroku predpišejo antihistaminike, kapljice za oči in razpršila za nos (International Federation of Red Cross and Red Crescent Societies – Allergic reaction and anaphylaxis (IFRC), 2020).
1.3 Anafilaksija
Anafilaktična reakcija ali anafilaksija se od navadne alergične reakcije razlikuje po prisotnosti življenjsko ogrožajočih simptomov, kot so težave z dihanjem in prisotnost simptomov v cirkulaciji, kot je padec krvnega tlaka, nezavest ali šok (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
Termin »anaphylaxia« razčlenimo na »ana«, kar pomeni proti, in »phylaxia«, kar pomeni zaščita. Pri anafilaktični reakciji sta prizadeta vsaj dva organska sistema, pojavijo se tudi nenadne spremembe v vitalnih funkcijah. Običajno, vendar ne vedno, so prisotne spremembe na koži in sluznici, medtem ko simptomi znižanega krvnega tlaka in distribucijskega šoka niso obvezni za diagnozo. Pojavi se hitro in je lahko usodna. Wilfox in sodelavci (2018) so opredelili tri možne klinične scenarije, ki se lahko pojavijo kot posledica anafilaksije:
• hiter in nenaden potek (od nekaj minut do ur): prizadeti so koža in/ali sluznica, pojavi pa se vsaj eden izmed naslednjih znakov: dihalna ogroženost, znižan krvni tlak ali simptomi disfunkcije končnih organov;
• ob vzpostavitvi stika z alergenom ali sprožilcem se v nekaj minutah do urah pojavijo vsaj dva ali več izmed naslednjih znakov: prizadeta koža ali sluznica, okvara dihal, znižan krvni tlak, krči in bolečina v trebuhu ali bruhanje;
9
• po vzpostavitvi z znanim alergenom se pojavi znižan krvni tlak (od nekaj minut do ur).
Anafilaksija lahko poteka v blagi obliki, kar je odvisno, kaj jo povzroča. Simptomi in znaki so rdeče, srbeče oči, sopenje ali izcedek iz nosu, kihanje, krče v trebuhu, driska in bruhanje, srbenje, koprivnica na koži in otekanje obraza. Huda anafilaksija obsega zožitev dihalnih poti, težave z dihanjem, vključno s težko sapo, piskanjem ali astmi podobno klinično sliko.
Pojavi se otekanje jezika in grla, kar povzroča hripavost, težave pri požiranju. Prepoznamo znake šoka, vključno z zmedenostjo ali vznemirjenostjo, bledo ali pepelasto kožo, kar lahko posledično vodi v kolaps in neodzivnost (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
Dodatno tveganje za nastanek ali resnost anafilaksije povečajo okužba, uživanje nesteroidnih antirevmatikov, napor, sprememba vsakodnevne rutine in uživanje alkohola (Vesel, 2017).
Za smrtni izid oziroma hud potek anafilaksije so največkrat krivi naslednji dejavniki (Košnik et al., 2015):
• diagnoza astme ali kardiovaskularne bolezni ali bolezni mastocitov pri bolniku,
• pozna aplikacija adrenalina,
• sedeč in ne ležeč položaj bolnika med potekom anafilaksije,
• prejemanje zaviralcev angiotenzinove konvertaze ali blokatorjev beta adrenergičnih receptorjev.
Simptomi anafilaksije se lahko pojavijo ponovno po popolnem izboljšanju, med 1 in 78 uro po začetnem pojavu. Gre za dvofazno anafilaksijo, ki je povezana z začetno manifestacijo anafilaksije ter po navadi poteka v hujši obliki. Aplicira se več kot en odmerek adrenalina, osebo je potrebno pozorno opazovati (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
Anafilaksijo lahko zamenjamo tudi z drugimi podobnimi kliničnimi slikami, kot so akutna urtikarija, poslabšanje astme, laringitis, oralni alergijski sindrom, zastrupitve (npr. z ribami, etanolom, opiati), šok druge vrste, epilepsija, ali pa s psihogenimi reakcijami, kot so vazovagalna sinkopa, panična epizoda ali hiperventilacijski sindrom (Košnik et al., 2015).
10 1.3.1 Patofiziologija anafilaksije
Glavni organi, ki so prizadeti ob anafilaktični reakciji, so koža, dihala, kardiovaskularni sistem in prebavila. To so tarčni organi, ki vsebujejo največ mastocitov. Ti se aktivirajo prek protiteles IgE ali pa po neIgE posredovanem mehanizmu pride do sproščanja obstoječih mediatorjev – histamina in triptaze – in do sinteze novih mediatorjev, na primer aktivacije trombocitov, prostaglandinov, levkotrienov, citokinov in kemokinov. Posledično pride do sistemske vazodilatacije, hipotenzije, tahikardije, depresije delovanja srca, vazokonstrikcije koronarnih arterij, krčenja gladkih mišic, bronhov, aktivacije sistema komplementa in do tvorbe bradikinina. Hkrati lahko povzročijo akutno popuščanje levega srčnega prekata, krčenje koronarnih arterij in posledično ishemijo srčne mišice. Aktivirajo se tudi kompenzatorni mehanizmi, in sicer izločanje noradrenalina in aktivacija sistema renin- angiotenzin-aldosterona. Prizadetih je več organskih sistemov, vendar so življenjsko ogrožajoče predvsem manifestacije, ki se pojavijo na dihalih in obtočilih. Pri mlajših so največkrat usodne tiste, ki se pojavijo na dihalih in v lažji obliki, največkrat je to bronhospazem (Košnik et al., 2015).
Anafilaksija, ki je posredovana z IgE protitelesi, spada v kategorijo tipa 1 in je glavni mehanizem, na katerem temelji alergijska anafilaksija. Klasična pot poteka tako, da po izpostavljenosti oziroma stiku z alergenom vrsta signalov sproži proizvodnjo IgE alergenov z B celicami, kar sproži pojav senzibilizacije ali preobčutljivosti. Ko pride do ponovnega stika z alergenom, se specifični kompleks IgE-antigen-alergena veže na receptor Fc-epsilon- RI, ki se nahaja na mastocitih oziroma bazofilcih. Z ustrezno signalizacijo aktivira in degranulira celice, kar sprosti predhodno oblikovane mediatorje, encime, citotoksine in olajša sintezo novonastalih vnetnih mediatorjev. Ti z neposrednim delovanjem na tkiva povzročajo alergijske simptome. Sproščanje bazofilnega mediatorja povzroči zardevanje, srbečico, koprivnico, angioedem, težko dihanje, sopenje, slabost, bruhanje, drisko, hipotenzijo, hipoksijo in kardiovaskularni kolaps vključno z drugimi simptomi (Wilfox et al., 2018).
Skupna in specifična IgE protitelesa začnejo naraščati pri otrocih, starih od tri do šest let, in doseže vrh v najstniških letih (Mims & Veling, 2011).
Do hude anafilaksije pride zaradi (Košnik, 2015):
• delovanja histamina,
11
• aktivacije sintetaze dušikovega oksida (NO) v notranji plasti žilne stene, kar povzroča vazodilatacijo in poveča prepustnost kapilar,
• paroksizmalne atrijske fibrilacije (PAF),
• bradikinina, ki povzroči angioedem, ki je odporen proti adrenalinu,
• aktivacije komplementa.
Slika 1: Potek anafilaksije (Wilfox et al., 2018)
Wilfox in sodelavci (2018) so v članku opredeli histamin kot mediator, ki se sprošča ob anafilaktični reakciji, ki neposredno vpliva na gladke mišice in povzroči njihovo krčenje.
Večkrat ponovljena huda anafilaksija lahko povzroči resne okvare koronarnih arterij in je v dolgoročnem roku lahko posledica začetka srčnega popuščanja, vendar je kljub temu zelo redka.
Glede na burnost in obsežnost prizadetosti jo razdelimo na štiri stopnje:
1. stopnja: pospešen utrip, občutek nemira, srbenje kože, alergijski rinitis, koprivnica;
2. stopnja: simptomi prve stopnje, angioedem, vrtoglavica, bruhanje, driska, krči v trebuhu;
12
3. stopnja: simptomi prve in druge stopnje, oteženo dihanje, piskanje, hripavost, pordela in topla koža, nižji krvni tlak;
4. stopnja: simptomi prve, druge in tretje stopnje, motnje zavesti, krči, znaki distribucijskega šoka.
Vsaka anafilaksija ima individualen potek, simptomi so lahko različni. Prva in druga stopnja nista življenjsko ogrožajoči, vendar lahko napredujeta. Tretja in četrta stopnja sta lahko v primeru nezdravljenja življenjsko ogrožajoči (Ploj, 2007).
Košnik in sodelavci (2015) so navedli, da se simptomi anafilaksije ponovijo od 4 do 12 ur po prvi epizodi oziroma stopnji, po navadi v lažji obliki. Druga stopnja nastane kot posledica kasne faze ali pa zaradi nadaljevanja absorpcije alergena.
Ker je koža eden izmed najpomembnejših organov, ki so prizadeti ob anafilaktični reakciji, ima le-ta vpliv na kožne teste, ki predstavljajo pomembno vlogo pri ugotavljanju preobčutljivosti na določen alergen. Po anafilaktični reakciji se koža obnavlja tudi do šest tednov, zato se od štiri do šest tednov po anafilaktični reakciji ne sme opravljati kožnega testa, sicer so lahko rezultati testa lažni (Wilfox et al., 2018).
Po anafilaktični reakciji je potrebno otroka sprejeti v bolnišnico in opazovati. Opazovanje je predvideno po prizadetosti dihal vsaj 6 do 8 ur, v primeru anafilaktičnega šoka pa vsaj 24 ur (Vesel, 2017).
1.4 Anafilaktični šok
Anafilaktični šok je življenjsko ogrožajoče stanje, ki se razvije iz anafilaktične reakcije v nekaj sekundah do nekaj minutah po stiku z alergenom. Zaradi sproščanja kemikalij ob reakciji pride do nenormalnega razširjenja žil, kar povzroči padec krvnega tlaka in zožitev dihalnih poti (Piazza, 2014).
Anafilaktični šok spada med distribucijske šoke. Distribucijski šok nastane kot posledica izgube sposobnosti majhnih arterijskih žil, da uravnavajo enakomerno porazdelitev krvi po telesu, kar posledično vodi do nezadostne perfuzije tkiv. Zaradi razširitev žil in izgube žilnega upora, ga imenujemo tudi »topel« šok (IFRC – Shock, 2020).
13
Wilfox in sodelavci (2018) so v študiji navedli pomembno posledico anafilaktičnega šoka na otrokovo duševno zdravje. Ogroženo je tudi njihovo socialno življenje. Pri približno 12 % ljudi, ki doživijo anafilaktični šok, se lahko razvijejo posttravmatske stresne motnje, ki imajo dolgoročne učinke, kot so strah, tesnoba, omejeno družbeno, družinsko in poklicno življenje.
1.5 Preventiva
Preventiva pred alergijsko reakcijo je izjemno pomembna. Vključuje izogibanje alergenom ter zdravstveno vzgojo otroka, staršev in učiteljev. Med drugimi priporočamo označevanje živil tako doma kot v šoli (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
Za preprečitev ponovne alergijske reakcije otroku in staršem priporočamo udeležbo šole o uporabi adrenalina, jih poučimo, kako se izogniti alergenu, če je to le mogoče, kdaj in kako uporabiti set zdravil za prvo pomoč, v kateri položaj namestimo otroka ob anafilaktični reakciji in o pomenu takojšnjega klica nujne medicinske pomoči na številko 112. Zaželeno je, da se otrok, klub temu ali je bila anafilaktična reakcija enkratna ali pa se je že večkrat ponovila pri otroku z znano alergijo, udeleži preventivnega pregleda pri alergologu (Košnik et al., 2015).
Alergolog bo skupaj z otrokom in starši določil oceno tveganja za eventualno ponovno reakcijo, izvedel diagnostično testiranje, dal natančna navodila za ukrepe za zmanjšanje tveganja stika z alergenom, poskrbel za individualen načrt ukrepanja ob anafilaksiji in predpisal samoinjektor adrenalina. V primeru znane alergije, otroku in staršem priporočamo obisk pediatričnega dietetika, s katerim, bodo načrtovali dieto za otroka, kot preventivo v izogib alergenom v hrani. V preventivo za anafilaksijo po pikih žuželk prištevamo pouk o ukrepih za izogibanje ponovnim pikom ter specifično imunoterapijo. Namen te je doseči desenzibilizacijo oziroma toleranco na strup. Postopek traja po navadi pet let, poteka pa v obliki aplikacije podkožnih injekcij strupa ose ali čebele. Če gre za potrjeno alergijo na določena zdravila se opredeli tudi, ali je otrok alergičen na strukturno podobna zdravila znotraj iste skupine. Tudi tu je možen desenzibilizacijski postopek (Vesel, 2017).
Otroci z znano hudo alergijo lahko pri pediatru alergologu pridobijo kartico, kjer so navedeni podatki o njegovih alergenih in verjetnosti pojava anafilaksije. Zaželeno je, da ima otrok kartico vedno pri sebi (Sicherer & Simons, 2017).
14 1.6 Zdravljenje
Adrenalin je zdravilo prvega izbora pri sumu na anafilaktično reakcijo. Prav tako ni nobene absolutne kontraindikacije za uporabo le-tega pri reakciji, medtem ko ob srbežu in urtikariji oziroma ob pojavu simptomov ali znakov kožne alergijske reakcije apliciramo antihistaminike (Košnik et al,. 2015).
1.6.1 Adrenalin
Adrenalin oziroma epinefrin je najpomembnejše zdravilo za zdravljenje anafilaktične reakcije, zato je pomembno, da ga otrok dobi čim prej po začetku reakcije. Aplicira se preko samoinjektorja v mišico. V primeru, da v petih minutah ni izboljšanja stanja, se aplikacija adrenalina ponovi (European and Slovenian Resuscitation Councils (ERC), 2021).
Njegovo delovanje prek alfa adrenergičnih receptorjev zveča periferni upor, izboljša prekrvavitev srca in zviša krvni tlak ter zmanjša angioedem. Prek beta-1 adrenergičnih receptorjev izboljša krčljivost srca in zveča srčno frekvenco. Prek beta-2 adrenergičnih receptorjev preprečuje sproščanje histamina iz mastocitov in bazofilcev ter širi dihalno pot.
Apliciramo ga ob simptomih in znakih, ki kažejo prizadetost dihal ali kardiovaskularnega sistema, kot so hripavost, lajajoč kašelj, težko požiranje in dihanje, stridor, piskanje, cianoza, hipotenzija, kolaps, huda bradikardija in/ali odpoved srca. Kadar je huda anafilaksija pri osebi že poznana, apliciramo adrenalin že ob pojavu blagih simptomov, s katerimi se je začela predhodna anafilaksija, zato je pomembno, da obolelega ali skrbnike povprašamo o že znanih alergijah in predhodnih anafilaktičnih reakcijah. Apliciramo ga v zunanji del zgornje stegenske mišice, ker je sistemska absorpcija na tem predelu veliko hitrejša kot drugje. Če je oboleli že znan alergik, ima lahko s sabo samoinjektor adrenalina. Maksimalni odmerek je od 0,5 mg, pri otrocih 0,3 mg, oziroma ga apliciramo 0,01 mg na kg telesne teže.
Aplikacija se lahko ponovi dvakrat oziroma se ponavlja na 5 do 10 minut. Adrenalina se ne aplicira pod kožo ali subkutano, ker se aplicira počasneje, slabše in nepredvidljivo (Košnik et al., 2015).
Glavni učinki adrenalina so krčenje žil, povečanje perifernega žilnega upora, zmanjšanje edemov sluznice, olajšanje dihalne stiske ter preprečitev hipotenzije in pojava šoka (Wilfox et al., 2018).
15
Zakasnela aplikacija adrenalina lahko poleg slabih izidov povzroči hipoksično-ishemično encefalopatijo in smrt. Prezgodnja aplikacija adrenalina je posledica manjše možnosti hospitalizacije in možnosti smrtnega izida. Pri pediatričnih bolnikih, približno od 6 do 19 %, poleg prve doze potrebujejo še drugo aplikacijo adrenalina. Redko je potreben tretji odmerek, ki je po navadi potreben pri otrocih s prekomerno telesno težo. Dodatni odmerki adrenalina so potrebni pri hudih in hitro napredujočih anafilaksijah, zapoznelih učinkih adrenalina zaradi pozne aplikacije, zaradi neustreznega odmerka ali aplikacije pod optimalno potjo. Prav tako ponovimo aplikacijo adrenalina, če se simptomi anafilaksije ponovijo po nekaj minutah/urah po prvi reakciji. Adrenalin je zaželeno aplicirati tudi kot preventivo pri na primer generalizirani akutni koprivnici, ki ni smrtno nevarna, ampak se pojavi v kontekstu izpostavljenosti znanemu alergenu, in je bila predhodno ob stiku že prisotna anafilaksija (Sicherer & Simons 2017).
Obstajata dve vrsti samoinjektorja: z vidno iglo na koncu ali skrito iglo, ki se sproži ob uporabi. Apliciramo ga v sredino zunanje strani stegenske mišice, lahko tudi čez oblačila, če ta niso predebela oziroma če je anafilaktična reakcija zelo huda. Ne uporabljamo samoinjektorja z adrenalinom takrat, ko je pretečen rok uporabe ali pa je adrenalin v njem nenavadnega videza in barve. Vedno sledimo navodilom pravilne uporabe, da se izognemo neprijetnim posledicam. V nujnih primerih sicer ne bo časa za branje navodil, zato je velik poudarek na praksi in vadbi uporabe testerja samoinjektorja. Stranski učinki, ki se lahko pojavijo, so pospešen in nereden srčni utrip, glavobol, vznemirjenje, tesnoba, strah, šibkost, tresavica, vrtoglavica, bledica, potenje, slabost in bruhanje. Nekateri stranski učinki so posledica anafilaktičnega šoka (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
Napake uporabe adrenalina pri prvi pomoči so: nepravilna prepoznava simptomov in diagnosticiranje anafilaksije ter posledično nepravilna uporaba adrenalina, hudo alergični otroci, ki s sabo ne nosijo samoinjektorja adrenalina, ko ni dostopa do adrenalina v javnih prostorih, kot so letališča, šole, športni stadioni, restavracije in podobno. V primeru, ko gre pri otroku samo za akutno urtikarijo brez vpletenosti drugega organskega sistema, otroku apliciramo samo antihistaminike. Ko pa je poleg akutne urtikarije vpleten še drug organski sistem, je prva izbira za zdravljenje adrenalin (Wilfox et al., 2018).
Pomembno je, da samoinjektor adrenalina shranjujemo v primernem prostoru (v notranjosti) in na primerni temperaturi (od 20 do 25 °C). V primeru potovanj naj ne bo izpostavljen
16
pretiranemu mrazu ali vročini na temperaturi od 15 do 30 °C. Prav tako moramo biti pozorni na rok uporabe (Sicherer & Simons, 2017).
Tanno in Demoly (2020) sta v članku navedla, da so samoinjektorji adrenalina komercialno dostopni le v 32 % sveta.
Slika 2: Samoinjektor adrenalina
(Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), 2019).
1.6.2 Antihistaminik
Antihistaminiki ublažijo srbež, vendar ni dokazano, da bi bili učinkoviti pri anafilaksiji. Pri otrocih, starih od sedem do 12 let, se aplicira v obliki klemastina oziroma Tavegyla, in sicer od 0,5 do 1 mg, pri otrocih nad 12 let pa 2 mg, kar je ena ampula. Ko se alergijska reakcija začne, lahko otrok, starejši od šest let, zaužije peroralni antihistaminik. Pri otrocih starih od 6 do 12 let, je priporočen odmerek pol tablete (5 mg), dvakrat na dan. Pri otrocih starejših od 12 let, je priporočen odmerek 1 tableto (10mg), enkrat na dan (Košnik et al., 2015).
Antihistaminiki zavirajo izločanje histamina, kar odpravi srbenje in koprivnico, ne pa življenjsko ogrožajočih simptomov. Medtem ko antihistaminiki v kombinaciji z
17
glukokortikoidi niso primerni za primarno zdravljenje anafilaktične reakcije (Sicherer &
Simons, 2017).
1.7 Vloga učitelja
Ercan in sodelavci (2012) so v članku navedli, da je glavni razlog nepripravljenosti učiteljev v osnovnih šolah neustrezna prepoznava simptomov anafilaksije in nepoznavanje pravilne uporabe samoinjektorjev adrenalina. Zaradi pomanjkanja znanja niso dovolj samozavestni pri izvajanju prvih ukrepov. Priporočljivo bi bilo, da bi vsaka osnovna šola imela protokol ravnanja v primeru hude alergijske reakcije. Poskrbeti bi morali za ustrezno izobraževanje učiteljev, predvsem o pravočasni in pravilni uporabi samoinjektorjev adrenalina.
Karadag in Yildirim (2017) sta v članku opredelila, da so učitelji v osnovnih šolah prve osebe, ki pristopijo do otroka, ko potrebuje prvo pomoč. Zdravje otrok v šolah je pogosto zanemarjeno. Pri veliko osnovnošolskih učiteljih je opaziti pomanjkanje osnovnega znanja prve pomoči, saj nimajo ustreznega znanja ali izobraževanj, ki bi se jih lahko udeležili. V primeru, da ima učitelj v razredu otroka, ki je alergičen, se mu zagotovi laično izobraževanje o uporabi samoinjektorja adrenalina in simptomih ter znakih anafilaktične reakcije, da jih pravočasno prepozna. Žal pa velikokrat s tem niso seznanjeni drugi učitelji ali osebe, ki se gibljejo okoli otroka v času njegovega šolanja. Edino znanje o prvi pomoči, ki ga dobi večina učiteljev, je iz tečaja prve pomoči za vozniški izpit ali pa informacije pridobijo iz drugih virov, kot so internet, televizija, revije in podobno, kar se šteje pod vire, ki velikokrat niso dovolj zanesljivi. Učitelji so dovolj zainteresirani in bi se udeležili splošnih izobraževanj o prvi pomoči, ki bi bile tako teoretične kot praktične. Tako bi lahko medicinske sestre, ki obiskujejo osnovne šole po Sloveniji in poučujejo otroke o zobozdravstveni vzgoji ter spolni vzgoji, izvajale tudi izobraževanja o prvi pomoči za otroke in učitelje.
Učitelji v skladu z veljavno zakonodajo nimajo posebnih dolžnosti glede pomanjkanja medicinskega znanja s strani varovanja otrokovega zdravja, kar je v bistvu odgovornost šolskega oziroma zdravstvenega sistema. Obstajajo uradna priporočila, v katerih so vključeni podatki o prisotnosti šolanih ljudi v šolah pri prepoznavanju simptomov in zagotavljanju nujnosti zdravljenja z adrenalinom (Ferran et al., 2020).
V primeru poslabšanja kronične bolezni, v tem primeru pojavu alergijske reakcije, učitelj lahko da otroku antihistaminike, ki jih ima pri sebi, vendar morajo predhodno imeti pisno
18
dovoljenje staršev ali skrbnikov, kot tudi zdravniško dovoljenje ter navodila za dajanje zdravila. Ključno je, da ob pojavu hude alergijske reakcije poleg nujne medicinske pomoči, čim prej obvestijo tudi starše ali skrbnike (Slabe et al., 2016).
Polloni in sodelavci (2016) so v študiji navedli dejstva, da imajo v nekaterih državah v šolah zaposlene šolske medicinske sestre, ki skrbijo za zdravje otrok in jim nudijo prvo pomoč, medtem ko so v Sloveniji, v sosednjih državah in drugod zanje odgovorni učitelji, ki jim lahko nudijo laično prvo pomoč. Tako nosijo veliko odgovornost za posebne zdravstvene razmere njihovih učencev. Polloni in sodelavci (2016) so v raziskovalni študiji dokazali, da so učitelji pripravljeni sodelovati pri izvajanju prvih ukrepov pri alergični reakciji, medtem ko se ne počutijo dovolj samozavestne, da bi prvi pristopili do otroka, prepoznali simptome anafilaksije in pravilno aplicirali samoinjektor adrenalina. Večina se jih je že srečala z otroki z alergijo. Večina smrtnih primerov anafilaksije se zgodi zaradi prepoznega začetnega zdravljenja, večkrat zaradi nenaklonjenosti apliciranja samoinjektorja adrenalina. Avtorji so navedli, da lahko prisotnost kronične bolezni, tudi alergija na hrano, povzroči ustrahovanje otroka s strani sošolcev, saj je omejen do udeležbe pri različnih aktivnostih. Ključna rešitev za otroka s hudo obliko alergije bi bila ustvariti zdravo okolje v šoli, v kateri bi se tako počutil varno in sprejeto.
Smernice za obvladovanje alergičnih reakcij v šolah morajo vsebovati informacije o potrebnih vrstah usposabljanja, ponudnikih usposabljanja, pravnih obveznostih za šolsko osebje in najnovejše relevantne informacije o samoinjektorjih adrenalina. Nezadostne informacije negativno vplivajo na učiteljevo znanje, ozaveščenost in usposobljenost izvajanja prve pomoči kot tudi na njihovo samozavest (Lawlis et al., 2017).
19
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je predstaviti znake in simptome hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka ter ukrepe prve pomoči pri otrocih v osnovnih šolah.
Cilji diplomskega dela so ugotoviti kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji ali anafilaktičnem šoku v osnovnih šolah, kako ju prepoznamo ter kateri so najpogostejši alergeni, ki ju povzročijo.
V sklopu ciljev smo si zastavili dve raziskovalni vprašanji: »Kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji otroka v osnovni šoli in kakšna je pri tem vloga učitelja?«
20
3 METODE DELA
Metoda, ki bo uporabljena za izdelavo diplomskega dela, bo deskriptivna s pregledom strokovnih in znanstvenih člankov. Literatura, ki smo jo pregledali, je bila iskana in najdena na specialnih bazah podatkov, kot so PubMed, ScienceDirect, Medline, Wiley Online Library, Cinahl, Cochrane Library, in na portalu Dikul. Za iskanje slovenske literature smo uporabili bazo COBISS+. Postavili smo si določene kriterije, in sicer starost člankov med letoma 2011 in 2021, slovenski in angleški jezik, recenzirane publikacije, dostopne univerzi v Ljubljani. Tri dela, ki so bila starejša od deset let, so bile knjige in učbeniki, ki so temelj osnovne literature, so relevantne in vsebujejo podatke, ki so še vedno uporabni v praksi.
Izključitveni kriteriji so bili dvojniki, literatura, ki ni polno dostopna, in literatura, starejša od deset let. Iskanje virov je potekalo od aprila do junija 2021. Za iskanje le-teh so bile uporabljene ključne besede: prva pomoč (angl. first aid), alergija (angl. allergy), alergijska reakcija (angl. allergic reaction), anafilaktični šok (angl. anaphylactic shock), adrenalin (angl. adrenalin), šola (angl. school), otroci (angl. children), učitelji (angl. teachers).
21
4 REZULTATI
V tem poglavju bomo predstavili pristop k oboleli osebi, kakšen je sistem klica na številko 112 in na kaj moramo biti pozorni, kako nudimo prvo pomoč pri alergijski reakciji in anafilaktičnem šoku ter kakšen je protokol temeljnih postopkov oživljanja v primeru prenehanja dihanja otroka.
4.1 Pristop
Pri pristopu moramo upoštevati dva pogoja. Kot prvi pogoj ne smemo odlaševati z apliciranjem prve doze intramuskularnega adrenalina ter drugič, poskrbeti moramo, da je dihalna pot prosta, ko pristopamo po protokolu ABC (airway, breathing, circulation, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija) (Omerović & Prosen, 2015).
Pristop k poškodovani ali oboleli osebi je pomemben korak pri prvi pomoči. Prvi korak je splošna ocena situacije. Pregledamo kraj, zagotovimo lastno varnost in poskrbimo za osebno zaščito. V primeru nesreče se ravnamo po mehanizmu nujnosti poškodb ali obolenj. Sledi pregled poškodovancev ali obolelih, pri katerih preverimo dihalno pot, dihanje, cirkulacijo, invalidnost in izpostavljenost. Slednje prepoznamo po angleški kratici ABCDE (airway, breathing, circulation, disability, exposure, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija, invalidnost, izpostavljenost). Če opazimo katerokoli življenjsko ogrožajoče stanje, takoj ukrepamo. Torej vzpostavimo odprto dihalno pot, zagotovimo dihanje, oživljamo in zaustavimo resno krvavitev. Poškodovanca ali obolelega namestimo v ustrezen položaj. Že med prvim pregledom pokličemo na pomoč, ko opravimo oceno kraja in poškodovanca, pa pokličemo še nujno medicinsko pomoč. V primeru večjega števila udeležencev pokličemo 112 že prej oziroma lahko to opravimo med izvajanjem prve pomoči s pomočjo prostoročnega telefoniranja. Na koncu opravimo še nadaljnjo oceno, kar zajema postavljanje vprašanj in anamnezo ter pregled osnovnih vitalnih znakov, kar je odvisno od tega, koliko izkušenj in znanja iz prve pomoči ima tisti, ki je prvi pristopil k poškodovancu ali obolelemu.
Sledijo nadaljnji ukrepi prve pomoči glede na individualno situacijo (IFRC, 2020).
22 4.1.1 Shema VODDO
Organizacija IFRC (2020) je navedla, da s pravilnim pristopom k obolelemu poskrbimo, da najprej odpravimo časovno najbolj občutljiv problem in zagotovimo ustrezno oskrbo glede na opredeljene potrebe.
Med drugim lahko k obolelemu pristopamo po shemi VODDO, kar pomeni (Malić et al., 2019):
• V – zagotovimo lastno varnost,
• O – preverimo odzivnost,
• D – preverimo dihanje,
• D – sprostimo dihalno pot,
• O – preverimo, kakšen je poškodovančev krvni obtok.
4.2 Klic na številko 112
Hitra odzivnost osebe, ki nudi prvo pomoč, je ključnega pomena. Pomemben je takojšen klic na številko 112, ki je interna številka za vse državljane Republike Slovenije, ko potrebujemo nujno medicinsko pomoč. Pomembno je, da dispečerju povemo:
1. KDO kliče, 2. KAJ se je zgodilo, 3. KJE se je zgodilo, 4. KDAJ se je zgodilo,
5. KOLIKO je ponesrečencev,
6. kakšne so POŠKODBE/STANJE POŠKODOVANCA ALI OBOLELEGA, 7. kakšne so OKOLIŠČINE na kraju nesreče,
8. kakšno POMOČ potrebujete (Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, 2014).
23 4.3 Prepoznava simptomov in znakov
Pri prvi pomoči upoštevamo verigo preživetja, ki obsega preventivo in pripravljenost pomagati osebi, ki potrebuje nujno pomoč. K temu prištevamo zgodnjo prepoznavo simptomov in znakov ter nevarnosti v okolju pri bolnem ali poškodovanem (IFRC, 2020).
Malič s sodelavci (2019) med najbolj tipične simptome in znake šteje težave z dihanjem, otekanje obraza, znake prizadetosti krvnega obtoka, omotico, splošno prizadetost ter izgubo zavesti.
Pri otrocih so najpogostejši simptomi in znaki bruhanje, koprivnica in edemi grla. Edem grla je najpogostejši vzrok smrti. Srčno-žilna prizadetost je najpogosteje opažena pri mladostnikih, kar je verjetno povezano s starostno odvisnimi fiziološkimi spremembami.
Anafilaktični šok se pojavi, ko se edem razvije v bronhospazem in nastane edem požiralnika s srčno-žilnim kolapsom, ki je posledica hipoksije in zastoja dihanja (Tanno & Demoly, 2020).
Pravilna prepoznava in opazovanje simptomov ter znakov sta pomembna tudi pri razumevanju, kdaj uporabiti samoinjektor adrenalina (Kurebayashi, 2017).
4.4 Prva pomoč pri alergični reakciji
Ko poskrbimo za lastno in otrokovo varnost, pokličemo 112 in ustrezno prepoznamo znake ter simptome hude alergijske reakcije. Sledi ustrezna prva pomoč. Prve ukrepe in vrstni red prilagodimo glede na situacijo in klinično sliko, v kateri se nahaja oboleli (Košnik et al,.
2015).
Vedno preverimo, ali ima otrok s sabo samoinjektor adrenalina ali pa ga ima njegov učitelj ali skrbnik. Če otrok ni zmožen ali ni poučen o pravilni uporabi, ga sami apliciramo v zgornji zunanji del stegenske mišice oziroma v srednjo stegensko mišico ali musculus vastus lateralis z razdalje 10 cm. Pred aplikacijo odstranimo varovalno kapico in ga odločno zabodemo v mišico ter pritisnemo na sprožilec. Počakamo 10 sekund, izvlečemo injektor in masiramo vbodno mesto, da se adrenalin počasi sprosti v mišico. V primeru, da učitelj, skrbnik ali otrok zna uporabljati samoinjektor, naj ga po začetku simptomov in znakov hude alergijske reakcije čim prej uporabi. Hudo alergičen otrok naj bi imel pri sebi vedno dva
24
samoinjektorja adrenalina, zato v primeru ponovitve alergijske reakcije, v časovnem intervalu od 5 do 10 minut, še enkrat, z drugim samoinjektorjem, ponovimo aplikacijo adrenalina. Lahko ga apliciramo skozi oblačila, če le ta niso predebela (Malić et al., 2019).
Slika 3: Prikaz uporabe samoinjektorja (JAZMP, 2020)
Po aplikaciji adrenalina naj otrok leži na hrbtu z dvignjenimi nogami, da se prepreči sindrom praznega prekata in nenadne smrt (Wilfox et al., 2018).
Razen v primeru težkega dihanja otroka namestimo v položaj, v katerem bo lažje dihal, torej polsedeči ali sedeči položaj. V primeru bruhanja ga namestimo v bočni položaj, da preprečimo možnost aspiracije. Če prepoznamo težave, ki kažejo na prizadetost krvnega obtoka (bledica, šibek pulz), otroka, v primeru da smo za to ustrezno usposobljeni, namestimo v ležeč položaj z dvignjenimi nogami in ga obravnavamo kot šokiranega V primeru nezavesti ali zastoja srca začnemo z oživljanjem in se ravnamo po protokolu TPO (temeljni postopki oživljanja) (Malić et al., 2019).
25
Če je alergen možno odstraniti, ga odstranimo. Ploj in sodelavci (2007) navajajo, da v primeru pika žuželke pri otroku z znano alergijo poskušamo odstraniti želo, v primeru da je to ostalo v koži. Pri tem moramo biti previdni, da ne stisnemo mešička s strupom, ker bi s tem lahko povečali vnos alergena v telo. Mesto pika hladimo z obkladkom, saj s tem upočasnimo absorpcijo strupa v telo in zmanjšamo nastalo oteklino. Otroka opazujemo, merimo vitalne znake, nadziramo, mu ne ponujamo zdravil, hrane ali pijače do prihoda reševalne službe.
Medtem od otroka, staršev, učitelja vzamemo anamnezo po vzorcu SAMPLE:
• S – simptomi in znaki,
• A – starost, znana alergija,
• M – zdravila, ki jih je otrok že prejel, vzel, jih jemlje,
• P – zgodovina obolenja, bolezni,
• L – kdaj je otrok nazadnje jedel, pil,
• E – kako je prišlo do incidenta, kaj se otrok ali učitelj spomni (Malić et al., 2019).
Odločanje o tem, kako se odzvati, predstavlja učencem izziv, saj so večkrat na kraju nesreče pred učiteljem. Prepoznati morajo več simptomov in znakov, da prepoznajo hudo alergijsko reakcijo. Na podlagi prve ocene stanja, se morajo odločiti za injiciranje adrenalina in pravočasno poklicati na pomoč, kar jim predstavlja ogromen izziv. Vsakemu posameznemu alergičnemu otroku, bi morali pomagati razviti prilagojen akcijski načrt za nujne primere (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
4.4.1 Šok
Šok nastane zaradi odpovedi krvnega obtoka, saj glavni organi in tkiva ne prejmejo dovolj krvi in kisika. Kri se razporedi v področja, kjer ni nujno potrebna (Piazza, 2014).
Najpogostejši vzroki za nastanek šoka so hujše krvavitve, opekline, težave s srcem in anafilaksija. Znaki šoka so bleda ali pepelnata, hladna, vlažna in potna koža, modrikaste ustnice, ušesa in prsti, drgetanje, občutek šibkosti, omotice, tesnobe in utrujenosti. Šokirana oseba ima pospešen utrip in dihanje. Pomembno je, da znake šoka pravočasno prepoznamo, odstranimo vzrok in pričnemo z ukrepi prve pomoči (IFRC – Shock, 2020).
26
4.4.1.1 Prva pomoč pri anafilaktičnem šoku
Ko pristopimo do otroka z anafilaktičnim šokom, se ravnamo po shemi VODDO in pokličemo številko 112, da obvestimo nujno medicinsko pomoč. Če je mogoče, odpravimo možne vzroke šoka oziroma odstranimo alergen, ki je povzročitelj le-tega. V okviru laične prve pomoči otroka namestimo v položaj za šokiranega, in sicer leže na ravno podlago (ERC, 2021).
Poskrbimo, da je prizadetemu otroku čim bolj udobno, ga pokrijemo s toplo odejo, oblačili ali dvostransko metalizirano folijo iz avtomobilskega kompleta prve pomoči. Če je prizadetemu neudobno ali ima težave z dihanjem, ga lahko namestimo tudi v sedeči položaj tako, da je nagnjen rahlo naprej ali nazaj. Noge lahko dvignemo za 30 do 60 stopinj le, če imamo izkušnje iz prve pomoči npr. bolničarji, in smo pred tem izključili poškodbe hrbtenice, medenice in stegnenice. Ostanemo pri otroku, ga pomirimo in se z njim pogovarjamo. Če ima zdravila za alergijo pri sebi, mu jih pomagamo vzeti. Pomembno je, da ga pri tem opazujemo, nadzorujemo, merimo vitalne funkcije (dihanje, srčni utrip) in počakamo na prihod medicinske pomoči. V primeru neodzivnosti ali ne normalnega dihanja, pričnemo s TPO (IFRC – Shock, 2020).
4.5 Temeljni postopki oživljanja pri otroku
Otrok lahko zaradi hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka preneha dihati. V takem primeru začnemo z izvajanjem temeljnih postopkov oživljanja, ki jih izvajamo po algoritmu TPO za otroke. Organizacija ERC (2021) opredeljujejo TPO za otroke po sledečem algoritmu:
1. VARNOST: zagotovimo svojo in otrokovo varnost.
2. ODZIVNOST: preverimo otrokovo odzivnost, tako da ga spodbujamo in ga glasno vprašamo: »Ali si v redu?«
A: Če se otrok odzove z jokom ali premikom, ga v primeru, da ni življenjsko ogrožen, pustimo v položaju, v katerem je. Preverimo njegovo stanje in ga preverjamo na 5 do 10 minut, dokler ne pridejo reševalci. Pokličemo pomoč.
B: Če se otrok ne odzove, glasno pokličemo na pomoč in otroka obrnemo na hrbet.
27
3. DIHALNA POT: sprostimo jo z zvračanjem glave in dvigom brade. Ob tem preverjamo dihalno pot. V primeru težav s sproščanjem dihalne poti lahko poskusimo s potiskom čeljusti naprej, in sicer položimo palec in kazalec obeh rok na vsako stran spodnje čeljusti in jo potisnemo naprej, kar imenujemo trojni manever. Pozorni smo na poškodbo vratu, saj v tem primeru ne zvračamo glave nazaj, ampak se poslužujemo trojnega manevra.
4. DIHANJE: ko vzdržujemo dihalno pot, gledamo, poslušamo in čutimo dihanje tako, da približamo svoj obraz k otrokovemu obrazu in opazujemo prsni koš. Pri tem je pomembno, da največ 10 sekund gledamo premikanje prsnega koša, poslušamo dihalne šume iz otrokovega nosu in ust ter čutimo zrak na svojem licu. V primeru, da nismo prepričani, ali otrok diha ali ne, se ravnamo, kot da ne diha.
A: Otrok diha normalno – otroka namestimo v stabilni bočni položaj, pokličemo 112, opazujemo dihanje.
B: Otrok ne diha normalno oziroma ne diha – preverimo dihanje, odstranimo vse vidne ovire, ki bi lahko ovirale dihalno pot. Sledi 5 začetnih vpihov, medtem smo previdni in opazujemo, če se bo pojavil odgovor na vpihe (kašelj ali dušenje).
5. KRVNI OBTOK: ocenjujemo ga na podlagi iskanja znakov življenja in zanj ne porabimo več kot 10 sekund. Spremljamo kakršen koli premik otroka, če le-ta kašlja ali diha normalno. Preverimo srčni utrip, za kar ne porabimo več kot 10 sekund, kar pa ni zanesljivo pri odločitvi o začetku TPO, s katerim pričnemo takoj, ko ocenimo, da pri otroku ni znakov življenja.
6. AVTOMATSKI ZUNANJI DEFIBRILATOR (AZD): V primeru, da pri otroku nismo sami, pošljemo nekoga po avtomatski eksterni defibrilator, ki ga najdemo v vsaki javni ustanovi. Če smo pri otroku sami, ne zapustimo otroka, ampak pričnemo z temeljnimi postopki oživljanja.
7. TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO)
A: Znaki življenja SO prisotni: nadaljujemo z vpihi, dokler otrok spontano ne zadiha.
Če je nezavesten, ga namestimo v stabilni bočni položaj. Ponovno ocenimo otrokovo stanje.
B: Znaki življenja NISO prisotni: začnemo s stisi prsnega koša in TPO. Vpihe in stise pri šolskem otroku izvajamo v razmerju 30 : 2.
Stise izvajamo na spodnjo polovico prsnice oziroma poiščemo kot, kjer se stika spodnje rebro s sredino. Postavimo se navpično nad otrokov prsni koš, iztegnimo roke, prekrižamo roke in pritiskamo na prsni koš. Stisi naj bojo dovolj močni, da se
28
prsnica vtisne vsaj za tretjino debeline prsnega koša ali 5 cm. Izvajamo jih s hitrostjo 100–120 stisov na minuto. Po 30 stisih naredimo dva vpiha in nadaljujemo v razmerju 30 : 2.
Vpihe izvajamo tako, da sprostimo dihalno pot, zvrnemo glavo in dvignemo brado. Roko položimo na čelo in s palcem in kazalcem zapremo nos otroka. Izvajamo jih enakomerno, tako da vpihujemo v otrokova usta in opazujemo dvigovanje ter spuščanje prsnega koša med izdihom. Ponovimo jih petkrat in opazujemo njihovo učinkovitost.
Otroka, ki normalno diha in ima prosto dihalno pot, vendar je še vedno v nezavesti, namestimo v stabilni bočni položaj. S tem preprečimo zaporo dihalne poti in zmanjšamo verjetnost zatekanja izbruhane mase, sline ali drugih telesnih tekočin v zgornje dihalne poti.
Oživljanja ne prekinjamo, dokler otrok ne pokaže znakov življenja, kot so zbujanje, premikanje, normalno dihanje, odpiranje oči, jokanje. Prav tako ne prekinjamo, dokler ne pride strokovna pomoč, dokler kdo ne prevzame oživljanje ali pa če smo povsem izčrpani.
Slika 4: Prikaz izvajanja TPO pri otroku, starejšemu od 1 leta (ERC, 2015).
29
4.6 Avtomatski zunanji defibrilator (AZD)
Vsaka javna šola ali ustanova ima avtomatski zunanji defibrilator (AZD). Če pri otroku nismo sami, pošljemo ponj drugo osebo. AZD prižgemo, elektrode namestimo na otrokove prsi, kot je prikazano na sliki 5, in sledimo glasovnim navodilom defibrilatorja. Ob tem ne prenehamo z izvajanjem TPO oziroma to storimo le, če nam AZD svetuje sprožitev električnega sunka, nato nemudoma nadaljujemo s TPO (ERC, 2021).
Defibrilacijo smatramo kot zdravilo pri zastoju srca. Pri otroku se vsako zdravilo dozira v manjši količini, glede na njegovo telesno težo. Otroka starega od 1 do 8 leta starosti lahko defibriliramo, vendar samo s posebnimi, manjšimi, redukcijskimi elektrodami, ki jakost zmanjšajo za ¼. Tako otroka ne bomo predozirali z energijo, kar bi posledično povzročilo okvaro miokarda. Otroke starejše od 8 let, lahko defibriliramo normalno z uporabo AZD, ki ga dobimo v vsaki javni ustanovi. Postavitev elektrod je podobna kot pri starejših otrocih in odraslih in sicer eno samolepilno elektrodo prilepimo na golo kožo pod desno ključnico, drugo prilepimo pod levo pazduho. Za otroke se priporoča odmerek 4 J na kilogram telesne teže (Sabol, 2014).
Slika 5: Položaj defibrilacijskih elektrod pri otroku ERC (2015)
30
5 RAZPRAVA
Iz pregleda literature lahko razberemo, kako pomembno je ustrezno prepoznavanje simptomov in znakov hude alergijske reakcije ter pravilen pristop in ukrepanje ob tem.
Simptomi in znaki se lahko pojavijo v različnih kombinacijah, zato je za laika, v tem primeru učitelja, še toliko težje prepoznati alergijsko reakcijo, predvsem ko otrok običajno nima znanih alergij. Pri učitelju je odločilnega pomena, kako hitro bo k otroku pristopil, poklical na številko 112, odstranil alergen, poskrbel za zavest, dihanje in prosto dihalno pot, pravilno uporabil samoinjektor adrenalina in začel s TPO v primeru prenehanja dihanja in ustrezno ravnal ob nastopu anafilaktičnega šoka (Malić et al.. 2019).
Pomembno je razlikovati običajno alergijsko reakcijo od anafilaktičnega šoka. Pri alergijski reakciji pri alergiku opazimo kožne znake, kot so koprivnica, otekanje obraza in gastrointestinalni simptomi, kot so krči, bolečine in driska. Pri anafilaktičnem šoku pa so poleg navedenih znakov in simptomov prisotni še življenjsko ogrožajoči znaki, ki se razvijejo vzporedno in prizadenejo predvsem dihala, kot so težave z dihanjem, kratka sapa, piskanje in oteklina dihalnih poti ter krvni obtok, kar se kaže s padcem krvnega tlaka, kolapsom in šokom (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
S kritičnim pregledom literature lahko vidimo, da se postopki prve pomoči pri alergijskih reakcijah med posameznimi viri ne razlikujejo veliko. Malić in sodelavci (2019) so poudarili pristop k alergičnemu otroku po shemi VODDO in takojšen klic na številko 112, medtem ko je Ploj (2007) izpostavil kot prvi ukrep odstranitev alergena, klic na 112 pa, ko prepoznamo prve znake angioedema ali anafilaksije. Vsi viri poudarjajo pomen uporabe samoinjektorja adrenalina. Organizacija IFRC (2020) je v svojem zborniku poudarila pomen vsakodnevnega nošenja samoinjektorja adrenalina s sabo, predvsem pri znanih in hudih alergikih. Veliko staršev in učiteljev kljub temu ne zna pravilno uporabiti samoinjektorja, vendar sta v vseh virih jasno opisana namen in način njegove uporabe. Wilfox (2018) je navedel pomembnost položaja, v katerega bomo namestili otroka po alergični reakciji ali anafilaktičnem šoku. Malić s sodelavci (2019) in organizacija IFRC (2020) sta poudarila pomen anamneze po vzorcu SAMPLE ob ustrezni prvi pomoči, saj je pri otroku z alergijami izredno pomembno, kaj je zaužil oziroma kakšne so bile okoliščine dogodka glede na to, da je lahko alergen oziroma povzročitelj hrana, zdravilo, inhalant ali žuželka. V primeru prenehanja dihanja vsi viri navajajo začetek izvajanja TPO.
