Bibliotherapy in a library
Vlasta Zabukovec
Oddano: 29. 11. 2017 – Sprejeto: 29. 1. 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek
1.01 Original scientific paper UDK 028.8:615.85:026/027
Izvleček
Biblioterapija je na kratko rečeno svetovanje ob knjigi ali s knjigo. Je nedirektivna sve- tovalna metoda, ki pomembno vpliva na bralčev čustveni, kognitivni in socialni vidik delovanja. V prispevku bodo predstavljena izhodišča biblioterapije in bibliosvetova- nja. V raziskavi, kjer je sodelovalo 48 knjižničarjev, se je potrdilo, da so se knjižničarji z biblioterapijo že srečali in da si želijo sistematičnega usposabljanja, ki bi jim omogo- čilo razvijanje kompetenc za vodenje biblioterapije. Na tej osnovi in skladno s teoretič- nimi izhodišči se predlaga poimenovanje tega procesa bibliosvetovanje.
Ključne besede: biblioterapija, bibliotekarji, bibliosvetovanje, kompetence
Abstract
Bibliotherapy is a counselling process on books or with books. It is a nondirective counselling method with important influence on reader’s emotional, cognitive and so- cial aspect. Starting points of bibliotherapy and bibliocounselling will be presented.
48 librarians included into the research confirmed that they had already some experi- ence with bibliotherapy, but on the other side the systematic training for developing appropriate competences is needed. On the basis of this conclusion and according to the theoretical framework, it is suggested to use the term “bibliocounselling” instead of “bibliotherapy”.
Keywords: bibliotherapy, librarians, bibliocounselling, competences
1 Uvod
Dovolim si začeti z modro izjavo: »Najprej je bila beseda, nato zdravila in šele nato zdravnik,« ki na preprost, vendar jasen način opiše del tistega, kar se do- gaja tudi v procesu biblioterapije. Biblioterapija je izrazna terapija, ki pisano be- sedo uporablja kot terapevtsko sredstvo in se pogosto povezuje s terapevtskim pisanjem. Abdullah (2002) bibilioterapijo opredeli kot branje z zdravilnim učin- kom. Hynes in Hynes-Berry (1986) jo opredeljujeta kot metodo uporabe literature in/ali kreativnega pisanja za doseganje kvalitativnih sprememb na čustvenem, vedenjskem, kognitivnem in/ali socialnem področju življenja. Podobno sta jo opredelila tudi Pardeck in Pardeck (1993). Biblioterapija je dinamičen interaktiven proces vodenega branja, ki bralcem pomaga, da se soočijo s svojimi čustvenimi težavami, duševnimi stanji ali preprosto na podlagi prebranega spremenijo svoj način življenja oziroma stremijo k osebnostni rasti. Tako biblioterapija praviloma vodi k ozaveščanju stisk in dilem, pogovoru in iskanju mogočih poti za spremembe oziroma osebnostno rast. Karges-Bone (2015) pravi, da biblioterapija ponuja vrsto izzivov. Za učitelje je primerno orodje, saj na nevsiljiv in ne preveč formalen način omogoča seznanitev s kompleksnejšimi življenjskimi temami. Otrokom omogoča soočanje s stresom in anksioznostjo ter jih nauči uporabe literature tudi takrat, ko odraslih ni poleg. Poleg vsega pa pomembno vpliva tudi na besedni zaklad.
Pardeck in Pardeck (1993) pravita, da biblioterapija poteka preko štirih zapored- nih faz: izbor, identifikacija, predstavitev in spremljanje. Prvi fazi se nanašata na izbor ustrezne literature, zadnji pa na identifikacijo s pomembnimi osebami v pripovedi in načrtovanimi spremembami v realnem življenju. Sridhar in Vaughn (2000) pišeta o treh fazah biblioterapije: identifikacija, vpletenost in vpogled.
Bralec naj bi ključne osebe najprej identificiral s podobnimi lastnostmi, kot jih ima sam; temu sledi čustvena vpletenost. Šele nato lahko bralec postopoma spremeni videnje svojega vedenja in se odloči za spremembo. Kakorkoli že po- imenujemo faze pri izvajanju biblioterapije, lahko zasledimo, da vedno najprej izberemo ustrezno literaturo, se o njej vodeno pogovarjamo in na podlagi tega v svoja življenja vnašamo spremembe.
Abdullah (2002) meni, da lahko biblioterapija sledi različnim ciljem, od tega, da ponudi informacijo, omogoča vpogled, spodbuja razpravo o problemih, o novih vrednotah in stališčih ter usmerja v iskanje realističnih rešitev. Hkrati pa spod- buja zavedanje, da se tudi drugi srečujejo s podobnimi stiskami, kar lahko bralcu ponuja čustveno razbremenitev in optimističen pogled v prihodnost.
Ko se odločamo za biblioterapijo, je prvi korak izbira ustrezne literature. Ta je odvisna od starosti udeležencev, stopnje izobrazbe, kulturnega okolja in še vr- ste drugih dejavnikov. A za vse lahko uporabimo priporočila O’Sullivana (2004).
Literaturo je razvrstil v štiri skupine. V prvo sodijo knjige, ki vključujejo moralne dileme. V drugo sodijo knjige s poglobljenim (psihološkim) pristopom. V tretjo skupino uvrstimo knjige, ki opisujejo resnične značaje oseb in so povezane z žele- nimi. Smiselno je tudi, da so glavni liki podobne starosti kot bralec. V četrto skupi- no pa uvrstimo knjige z različnimi kulturnimi ozadji in zastopanostjo obeh spolov.
Če na kratko povzamem, ima biblioterapija več izhodišč. Presega lahko klasično svetovanje in tradicionalne načine učenja oziroma osebnostne rasti. Posameznik med branjem odkriva pomembne vidike sebe. Pri tem je usmerjen v oblikovanje samega sebe in spoznavanje zunanjega sveta. Pokazalo se je tudi, da spodbuja konstruktivnejšo in optimistično razmišljanje ter ustvarjalno soočanje s problemi (Mazza, 2003). V svetovanju pa je biblioterapija definirana kot nedirektivna meto- da, ki omogoča aktivno vlogo bralca v svetovalnem procesu. Biblioterapija je inter- aktivna, saj prebrano gradivo omogoča dialog med bralcem in biblioterapevtom.
2 Izvajalci biblioterapije
Preden odgovorimo na vprašanje, kdo so lahko izvajalci biblioterapije, bi želeli pojasniti sam termin biblioterapija. V ameriškem okolju se uporablja pojem bi- blioterapija. V anglosaškem in širšem evropskem prostoru je pogostejši pojem bralna terapija (Clarke, 1988). Poleg tega lahko zasledimo tudi naslednje pojme:
svetovanjem bralcem, vodeno branje, usmerjeno branje, bralni nasveti (Špoljar, 2003) ter bibliodiagnostika in biblioprofilaksa (Rubin, 1995). Gladding in Glad- ding (1991) uporabljajta termin bibliosvetovanje.
Če izhajamo ozko iz termina biblioterapija, potem bi rekli, da je branje in po- govor o vsebini terapevtski proces. Vendar razlaga ni tako zelo preprosta. Zato si poglejmo najprej definicijo psihoterapije. To je obravnava duševnih motenj s psihološkimi in ne medicinskimi sredstvi (Psychotherapy, B. l.). Dodam pa lahko še definicijo, ki jo je po Avstrijskem zakonu o psihoterapiji povzel Možina (2006, str. 16) in to dejavnost opredelil specifično in sistematično: »Psihoterapija je na- učeno, celostno, zavestno in načrtovano obravnavanje psihosocialno in psihoso- matsko pogojenih duševnih motenj in bolezenskih stanj z znanstveno utemeljenimi psihoterapevtskimi metodami v interakciji ene ali več obravnavanih oseb, z enim ali več psihoterapevti. Cilj obravnave je olajšati ali odpraviti simptome, spremeni- ti moteča prepričanja, stališča in vedenjske vzorce ter podpirati osebnostno rast in zdravje obravnavanih.« Če to povežemo z različnimi konteksti biblioterapije, kot so klinične inštitucije, šole in knjižnice, spoznamo, da v šolah in knjižni- cah izvajanje biblioterapije ni mogoče; tako možnost ponuja le klinično okolje.
Zato ne moremo sprejeti dejstva, da v knjižnicah izvajamo biblioterapijo. Kako
pa lahko poimenujemo proces pogovora ob knjigi oziroma prebranem? Odgovor se skriva v procesu svetovanja.
Resman (1999, str. 110) definira »… svetovanje kot odnos med svetovalcem in sve- tovancem, pri katerem svetovalec nakazuje možne odgovore na dileme, vprašanja, ravnanja, ki se postavljajo kot alternative, med katerimi svetovanec izbira in se od- loča za najustreznejšo. Za izbrano pot svetovanec sam sprejema tudi odgovornost.
Svetovanje je v osnovi semantično nedirektiven proces.«
Pri biblioterapiji v ospredje postavljamo razvoj, zato ne moremo izvajati terapije oziroma zdravljenja. Njen namen je razsvetlitev in razumevanje in je usmerje- na v zdravi del osebnosti. Biblioterapevt je moderator, prebrano pa je sprožilec sprememb (Zabukovec, Resman in Furlan, 2007). Biblioterapija je lahko tudi pre- ventivna metoda, saj branje namensko izbranih vsebin lahko deluje preventivno, predvsem če gledamo z razvojnega vidika. Zato je primerna tako za otroke in mladostnike kot za odrasle. Svetovanje ob branju je lahko namenjeno (i) posre- dovanju informacij in reševanju problemov, (ii) podpori ali (iii) osebnostni rasti (Zabukovec, Resman in Furlan, 2007).
Glede na to, da biblioterapijo v knjižnici izvajajo knjižničarji, ki niso usposobljeni za delo z duševno bolnimi osebami, ampak vodijo pogovore o prebranem z dušev- no zdravimi osebami, predlagam, da se ta proces poimenuje »bibliosvetovanje«.
Izvajanje bibliosvetovanja bi bilo lahko omogočeno tudi knjižničarjem, ki se s specifično usmerjenim izobraževanjem lahko usposobijo za njegovo ustrezno izvajanje.
Do podobnih spoznanj je v svoji raziskavi prišla tudi Obalova (2007). Knjižničarji šolskih in splošnih knjižnic so menili, da je glede na to, da je pri biblioterapiji v ospredju terapevtski proces, za katerega knjižničar ni usposobljen, ta proces najbolje izvajati v sodelovanju s strokovnjaki. Za tovrstno izvajanje nista primerni ne splošna ne šolska knjižnica. Za okolje knjižnic pa je Obalova predlagala po- imenovanje bibliosvetovanje, kar pomeni, da proces razumemo kot svetovalni.
3 Namen raziskave
Zanimalo nas je, kakšne izkušnje z biblioterapijo1 imajo knjižničarji in kakšni so njihovi načrti glede izvajanja. Želeli smo izvedeti, kako zaznavajo svojo kom-
1 Termin biblioterapija uporabljam zato, ker je bolj uveljavljen kot bibliosvetovanje in ga knjižni- čarji bolje razumejo. Seveda pa je pri tem mišljeno bibliosvetovanje.
petentnost za izvajanje biblioterapije in katerih vsebin bi se udeležili, če bi bilo organizirano izobraževanje. Zanimalo nas je njihovo mnenje o primernosti bibli- oterapije in opis procesa biblioterapije.
4 Metoda
Udeleženci: 48 knjižničarjev, ki so sodelovali na izobraževanju o biblioterapiji (priložnostni vzorec), organiziranem v okviru portala Dobre knjige. V tem prime- ru ni bila pomembna vrsta knjižnice, iz katere prihajajo, ampak interes za biblio- terapijo, ki so ga izkazali z obiskom izobraževanja. Knjižničarji imajo v povprečju 18,6 leta delovne dobe, od tega 14,6 leta kot knjižničarji. Razlike med njimi so velike, saj je razpon delovne dobe od 3 do 39 let.
Pripomočki: Podatke smo zbrali s pomočjo spletne ankete 1KA in je vključevala naslednje vsebine: izkušnje z biblioterapijo, načrtovanje izvajanja biblioterapije, kompetentnost za izvajanje biblioterapije, primernost biblioterapije za različne skupine uporabnikov in opis procesa biblioterapije.
Postopek: Udeležencem izobraževanja smo poslali vabilo za sodelovanje pri re- ševanju ankete. Zbiranje podatkov je zagotovilo anonimnost, saj so vsi prejeli zgolj povezavo na anketo. Zbiranje podatkov se je začelo 14. 9. 2017 in se je za- ključilo po 14 dnevih.
5 Rezultati
Rezultati bodo predstavljeni po naslednjih vsebinskih sklopih: izkušnje z bi- blioterapijo, načrtovanje izvajanja biblioterapije, kompetentnost za izvajanje bibliote rapije, primernost biblioterapije za različne skupine uporabnikov in opis procesa biblioterapije. Nekatera vprašanja so bila opcijska, zato je odgovarjalo manj knjižničarjev. Pri nekaterih se je zgodilo, da so ga knjižničarji sami izpustili.
Zato nastopajo razlike v numerusu (N).
5.1 Izkušnje z biblioterapijo in načrti za izvajanje
Pred 1 letom Pred 5 leti Pred več ko 5 leti Drugo
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Slika 1: Število let, ko so se knjižničarji prvič srečali z biblioterapijo (N = 46)
Malo manj kot 60 % knjižničarjev se je z biblioterapijo srečalo pred več kot peti- mi leti, petina pa pred petimi leti (Slika 1). Nekateri so omenili, da so bila to t. i.
poljudna srečanja.
Da (26 %)
Ne (74 %)
Slika 2: Izkušnje s sodelovanjem pri biblioterapiji (N = 47)
Dobra četrtina knjižničarjev je v biblioterapiji že sodelovala (Slika 2).
Ne
Da Če ste odgovorili z DA,
zapišite, kolikokrat ste jo vodili
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Slika 3: Izkušnje z vodenjem biblioterapije (N = 46)
10 % knjižničarjev je vodilo biblioterapijo (Slika 3). Večina je povedala, da so to počeli kot informatorji. Ena knjižničarka je omenila, da elemente biblioterapije vključuje v tematike na literarnem krožku. Od tistih, ki so biblioterapijo vodili, je samo šest takih, ki so v njej tudi sodelovali (Preglednica 1).
Preglednica 1: Sodelovanje in vodenje biblioterapije
Vodenje biblioterapije Sodelovanje v
biblioterapiji
DA NE
DA 6 3
NE 29 1
12 knjižničarjev (16 %) je povedalo, da biblioterapijo izvaja redno (Slika 4). Dodali pa so še, da pišejo knjižna priporočila, uvajajo elemente pri literarnem krožku in da uvedbo biblioterapije načrtujejo. Ena knjižničarka je poleg tega omenila, da rada svetuje in pomaga ljudem, da najdejo literaturo, primerno zanje.
Da Ne Drugo
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
16 %
76 % 9 %
Slika 4: Redno izvajanje biblioterapije (N = 45)
5.2 Načrtovanje izvajanja biblioterapije
Zanesljivo Ne vem Ne načrtujem Jo že izvajam
0 % 10 % 20 % 30 % 40 % 50 %
24 % 38 % 18 %
20 %
Slika 5: Načrtovanje izvajanja biblioterapije (N = 45)
Slaba četrtina knjižničarjev načrtuje izvajanje biblioterapije, slaba petina tega ne bo počela, 38 % pa se glede tega še ni odločilo (Slika 5).
5.3 Kompetentnost za izvajanje biblioterapije
Poznavanje literature Poznavanje procesa biblioterapije Poznavanje dinamike skupine Vodenje skupine Postavljanje vprašanj Aktivno poslušanje Empatično ravnanje
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Zelo kompetenten Zadovoljivo kompetenten Pomanjkljivo kompetenten Slika 6: Lastna ocena kompetentnosti za izvajanje biblioterapije (N = 12)
Knjižničarji, ki izvajajo biblioterapijo, so se ocenili kot empatične, z dobrim po- znavanjem literature in razvito veščino aktivnega poslušanja. Slabše pa poznajo vodenje in dinamiko skupine ter proces biblioterapije (Slika 6).
Poznavanje literature Poznavanje procesa biblioterapije Poznavanje dinamike skupine Vodenje skupine Postavljanje vprašanj Aktivno poslušanje Empatično ravnanje
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Zelo verjetno Verjetno Ni verjetno
Slika 7: Zaznana potreba po usposabljanju za izvajanje biblioterapije (N = 41)
Knjižničarji so izrazili svoja predvidevanja glede izbire vsebin pri morebitnem usposabljanju za izvajanje biblioterapije (Slika 7). Najbolj verjetno bi izbrali vse- bino, ki se nanaša na sam proces izvajanja biblioterapije, poznavanja dinamike skupine ali vodenje skupine. Najmanj verjetno je, da bi izbrali teme empatično ravnanje, aktivno poslušanje in postavljanje vprašanj, čeprav je tudi ta delež relativno visok; to bi storila več kot polovica vprašanih.
5.4 Primernost biblioterapije za različne skupine uporabnikov
Za odrasle Za mladostnike Za starostnike Za šolske otroke Drugo Za predšolske otroke
0 % 20 % 40 % 60 % 80 % 100 %
Slika 8: Primernost biblioterapije za skupine uporabnikov
Večina knjižničarjev meni, da je biblioterapija primerna za odrasle, mladostnike in starostnike (Slika 8). Nekateri so poudarili, da je s prilagojenim pristopom primerna za vse skupine uporabnikov. Dodali pa so še, da jo lahko izvajamo pri osebah s posebnimi potrebami, pri bolnikih, zapornikih in vseh tistih, ki so v osebnostni ali poklicni stiski.
5.5 Opis procesa biblioterapije
Knjižničarji so biblioterapijo ocenili kot ljudem potrebno, razbremenjujočo, pri- jetno, zabavno in za uporabnike knjižnic primerno. Razumejo jo kot sodoben pristop, ki je zahteven, zapleten in del knjižničarjevega dela. Večina se nagiba k oceni, da je stroka ne priznava dovolj. Dodali so, da jo uporabniki cenijo bolj kot stroka in da bi bilo smiselno sistematično izobraževanje, tudi v okviru študija.
Ravno tako bi si želeli več usposabljanj na to temo, saj so ocenili, da njihove kompetence za izvajanje biblioterapije še niso dovolj razvite.
1 2 3 4 5 Ljudem nepotrebna
Zastarela Enostavna V stroki nepriznana Je del knjižničarjevega dela Zabavna Razbremenjujoča Prijetna Primerna za uporabnike knjižnic Zahtevna
Ljudem potrebna Sodobna Zapletena V stroki priznana Ni del knjižničarjevega dela Nezabavna
Obremenjujoča Neprijetna
Neprimerna za uporabnike knjižnic Nezahtevna
Slika 9: Opis biblioterapije s pomočjo danih značilnosti
6 Razprava
Knjižničarji imajo izkušnje z biblioterapijo, saj jih je več kot polovica bibliote- rapijo že vodila, nekaj pa jih je v procesu tudi sodelovalo. Iz njihovih opisov je razvidno, da to ni bila prava biblioterapija, ampak prej pogovor o knjigi, lahko tudi voden pogovor (Špoljar, 2003). Nekatere elemente biblioterapije pa knjižni- čarji redno vključujejo tudi pri bralnih krožkih in podobnih aktivnostih. Za tiste knjižničarje, ki so se v biblioterapijo vključili kot udeleženci, je izvajanje lažje, saj jim pretekla izkušnja omogoča jasnejšo vizijo biblioterapije. Biti udeleženec v bi- blioterapiji je pomemben element usposabljanja za samostojno izvajanje biblio- terapije, saj knjižničar tako dobi model delovanja v biblioterapevtskem procesu.
Biblioterapija je, po mnenju knjižničarjev, primerna za vse skupine uporabnikov, ki se srečujejo s stiskami, dilemami ali izzivi. Kot pravi Karges-Bonova (2015), po- govor o prebranem na manj formalen način omogoča spoznavanje kom pleksnih življenjskih situacij. Lahko jo umestimo v različne kontekste, kot so šole, bol- nišnice ali zapori. Voden pogovor bo omogočil identifikacijo z glavnimi liki in spodbudil drugačno, ustreznejše vedenje (Pardeck in Pardeck, 1993; Sridhar in Vaughn, 2000).
Knjižničarji so pripravljeni voditi biblioterapijo, vendar se zavedajo, da je njihova usposobljenost za ustrezno vodenje šibka. Predvsem se vidijo kot posamezniki, ki dobro poznajo literaturo, kar jim lahko precej pomaga pri izboru ustrezne- ga gradiva. Pri tem se lahko opirajo na spoznanja O’Sullivana (2004), ki meni, da so za biblioterapijo pomembne tiste knjige, ki odpirajo moralne dileme in so
poglobljene. Prav tako je v biblioterapijo smiselno vključevati knjige z različnimi kulturnimi ozadji, saj naša družba postaja vedno bolj večkulturna. Tudi dilem o vlogi spolov v družbi se ni treba izogibati. Knjižničarji sebe vidijo kot osebe, ki empatično ravnajo in znajo postavljati vprašanja, kar je vsekakor dobro izhodišče za izvajanje biblioterapije, ki jo razumemo kot svetovalni proces. Kot je poudaril Resman (1999), svetovalni proces odpira dialog, ki ga usmerja svetovalec. Bralec je tisti, ki sprejema odločitve v svojem življenju in je zanje tudi odgovoren.
Kljub vsemu pa se knjižničarji zavedajo, da bi potrebovali dodatna znanja glede skupinske dinamike in vodenja skupine in večina se je pripravljena usposabljanj udeležiti, če bi bila na razpolago. Tako bi dobili ustrezno usposobljene knjižni- čarje, ki bi lahko biblioterapijo izvajali v svojih delovnih okoljih. Z vodenim dia- logom bi pri uporabnikih dosegli vpogled v stiske, jih usmerili v iskanje rešitev in jim omogočili osebnostno rast (Abdullah, 2002). Knjižničarji biblioterapijo oce- njujejo kot zahtevno in zapleteno, zato je njihovo prepričanje o nujnem usposab- ljanju zelo dobrodošlo. Hkrati so ocenili, da je biblioterapija lahko tudi razbre- menjujoča, zaželena, zabavna in prijetna. Prednosti biblioterapije je po njihovem mnenju precej, zato naj bi postala sestavni del knjižničarjevih aktivnosti. Menijo, da je biblioterapija pri uporabnikih bolj cenjena kot znotraj bibliotekarske stroke.
7 Zaključek
Nesporno je dejstvo, da si knjižničarji že nekaj časa prizadevajo za uveljavitev biblioterapije. Razlogov za neuresničevanje je prav gotovo več. Eden je termino- loške narave, saj biblioterapija zahteva vodenje terapevtskega procesa, za kar pa knjižničarji niso usposobljeni. Zato predlagam, da se za svetovalni proces, ki poteka ob ali po branju knjige, prevzame termin »bibliosvetovanje«. To pomeni strukturirano vodenje svetovalnega pogovora z namenom odpiranja dialoga, ra- zumevanja bralčevih stisk in vodenega iskanja drugačnih načinov razmišljanja, čustvovanja in ravnanja. Svetovalni proces zahteva določena znanja in veščine, ki jih lahko knjižničarji osvojijo v posebnih programih usposabljanj. Morda bi bilo treba razmisliti o akreditiranih programih, kar je tudi želja knjižničarjev. Vse- kakor pa je treba biblioterapiji/bibliosvetovanju dati posebno mesto in jo jasneje umestiti v knjižničarjevo delo. Prav tako ne bi smeli zanemariti raziskovalnih vidikov bibliosvetovanja, saj z empiričnimi podatki lahko potrdimo pomen in vlogo tega vidika knjižničarjevega delovanja. Kvalitativno raziskovanje, z upora- bo poglobljenih intervjujev ali fokusnih skupin med knjižničarji, lahko ponudi odgovor o vodenju procesa bibliosvetovanja in o ključnih izzivih, ki se v procesu bibliosvetovanja pojavljajo. Za natančnejši vpogled v razvoj knjižničarja biblio- svetovalca pa bi bilo treba uporabili procesne metode evalvacije.
Navedeni viri
Abdullah, M. H. (2002). Bibliotherapy. (ERIC Digest 177). Bloomington: ERIC Clearinghouse on Reading English and Communication. Pridobljeno 22. 1. 2018 s spletne strani http://
purl.access.gpo.gov/GPO/LPS44952
Clarke, J. M. (1988). Reading therapy: an outline of its growth in the UK. V J. M. Clarke in E. Bostle (ur.), Reading therapy (str. 1–15). London: Library Association.
Gladding, S. T. in Gladding, C. (1991). The ABCs of bibliotherapy for scool counselors.
School counselor, 39(1), 7–13.
Hynes, A. M. in Hynes-Berry, M. (1986). Bibliotherapy – the interactive process: a handbook.
Minnesota: North Star Press of Saint Cloud.
Karges-Bone, L. (2015). Bibliotherapy. Dayton: Lorenz Educational Press.
Mazza, N. (2003). Poetry therapy: theory and practice. New York: Brunner-Routledge.
Možina, M. (2006). Slovenska psihoterapija na prelomnici. Dialogi, 42(9), 15–29.
Obal, T. (2007). Kompetence bibliotekarja za izvajanje biblioterapije. Magistrsko delo. Lju- bljana: Filozofska fakulteta.
O’Sullivan, S. (2004). Books to live by: using children’s literature for character education.
Reading teacher, 57(7), 640–645.
Pardeck, J. T. in Pardeck, J. A. (1993). Bibliotherapy: a clinical approach for helping children.
Yverdon: Gordon and Breach Science Publishers.
Psychotherapy. (B. l.). V English Oxford living dictionaries. Oxford: Oxford University Press.
Pridobljeno 22. 1. 2018 s spletne strani https://en.oxforddictionaries.com/definition/psy- chotherapy
Resman, M. (1999). V osebnostni razvoj usmerjeno svetovanje v vrtcih in šolah. V M. Res- man, J. Bečaj, T. Bezić, G. Čačinovič Vogrinčič in J. Musek, Svetovalno delo v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah (str. 109–115). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Rubin, R. J. (1995). Bibliotherapie – Geschichte und Methoden. V H. G. Petzold in I. Orth (ur.), Poesie und Therapie: über die Heilkraft der Sprache: Poesietherapie, Bibliotherapie, Literarische Werkstätten (str. 103–134). Paderborn: Junfermann.
Sridhar, D. in Vaughn, S. (2000). Bibliotherapy for all: enhancing reading comprehension, self-concept and behavior. Teaching exceptional children, 33(2), 74–82.
Špoljar, M. (2003). Biblioterapija v splošni knjižnici. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Zabukovec, V., Resman, M. in Furlan, M. (2007). Bibliosvetovanje (biblioterapija) v šoli.
Pedagoška obzorja, 22(3–4), 63–77.
dr. Vlasta Zabukovec
Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana
e-pošta: vlasta.zabukovec@ff.uni-lj.si
