• Rezultati Niso Bili Najdeni

Matej Sande LJUBLJANA POVZETEK Magistrska naloga se osredotoča na ženske, ki so noseče ali matere in so ali so bile uporabnice prepovedanih drog

N/A
N/A
Protected

Academic year: 2022

Share "Matej Sande LJUBLJANA POVZETEK Magistrska naloga se osredotoča na ženske, ki so noseče ali matere in so ali so bile uporabnice prepovedanih drog"

Copied!
81
0
0

Celotno besedilo

(1)

1

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

KATARINA POGLAJEN

NOSEČNOST, MATERINSTVO IN UPORABA DROG MAGISTRSKO DELO

LJUBLJANA, 2016

(2)

2

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIALNO PEDAGOGIKO

KATARINA POGLAJEN

NOSEČNOST, MATERINSTVO IN UPORABA DROG MAGISTRSKO DELO

Mentor: dr. doc. Matej Sande

LJUBLJANA, 2016

(3)

3 POVZETEK

Magistrska naloga se osredotoča na ženske, ki so noseče ali matere in so ali so bile uporabnice prepovedanih drog. V prvem delu naloge sem teoretično raziskovala vlogo, pomen ženskosti, nosečnosti, materinstva in uporabe drog. Usmerila sem se v vprašanja, kakšno je mnenje okolice o ciljni skupini in kako te odzive doživljajo uporabnice.

Zanimalo me je, kakšne oblike pomoči in pristopov so na voljo pri nas in kako je za tovrstno populacijo poskrbljeno v tujini. V ospredje ocenjevanja, kako uspešen je nek pristop zdravljenja, sem postavila mnenje uporabnice o tem, v kolikšni meri ta pristop zadovoljuje njene specifične potrebe in želje.

Intervjuvane uporabnice drog so v času nosečnosti in še kasneje po porodu imele občutke strahu in krivde. Krive se počutijo zaradi uporabe drog, strah jih je posledic uporabe in odvzema otroka. Včasih imajo občutek, da jih okolica ne razume in jih obsoja.

Uporabnice drog so po večini zadovoljne z oskrbo s strani različnih institucij. Izkazalo se je, da o tem sploh veliko ne razmišljajo in nimajo izoblikovanega mnenja. Ponavadi se prepustijo strokovnim delavcem in se ne sprašujejo o pravilnosti določenega ravnanja.

Opisujejo predvsem neke slabe izkušnje s posameznimi strokovnimi delavci, kar zagotovo ne moremo posploševati. Velika večina ima najslabše izkušnje z oporo svoje družine in oporo očeta otrok.

Brskanje po tuji literaturi je pokazalo, da obstaja veliko nekih napotkov o načinih dela s tovrstno populacijo. Pri nas je zagotovo potrebno še veliko dodatnega znanja o delu z uporabnicami drog, ki so noseče ali matere, saj med strokovnimi delavci še vedno obstoja premalo znanja, preveč predsodkov do uporabnic in premalo multidisciplinarne povezanosti med strokovnjaki.

Ključne besede: ženske, materinstvo, nosečnost, uporaba drog

SUMMARY

This thesis focuses on pregnant women and mothers who are or were using drugs. The first part of the thesis consists of a theoretical research of the significance of femininity, pregnancy, motherhood and the use of drugs. The main questions that I tried to answer are: How do the people around them percept the target group, and how the members of the target group experience these perceptions? Which support groups and approaches are available in Slovenia and abroad?

(4)

4

The basis for the evaluation of each treatment was the opinion expressed by members of the target group and the extent to which the treatment met their specific needs and desires.

Interviewees who used drugs during pregnancy and after birth expressed feelings of fear and guilt. They feel guilty because they used drugs; they are afraid that the use might have an effect on child’s health and that the children would be taken from them. They think that people around them do not have a full understanding of their behaviour and judge them. Drug users are mostly satisfied with care they receive from various institutions. It turns out they do not think about it and do not have a shaped opinion. They usually leave decisions to professionals and do not doubt their practices. They sometimes describe bad experience with individual professionals, but this cannot be generalized. The majority of them describe their families and fathers of children as the least supportive.

The study of foreign literature has shown that there are many ways of working with this target group. In Slovenia, we still lack knowledge and experience with pregnant women and mothers who are or were using drugs, which is shown as an excessive bias towards the target group and inability for multidisciplinary integration.

Key words: women, mootherhood, pregnancy, drug use

(5)

5 UVOD

Magistrska naloga Materinstvo, nosečnost in uporaba drog pomeni nadaljevanje moje diplomske naloge Ženske in droge, kjer sem se usmerila v raziskovanje razlik med moškimi in ženskami glede uporabe drog. Glavne ugotovitve diplomske naloge so bile, da imajo ženske uporabnice drog drugačne potrebe kot moški. Najpomembnejše spolno specifične potrebe žensk so se povezovale s temo nosečnosti in materinstva. Ti dve temi sta se izkazali kot edini bistveni razliki, zato sem se odločila, da ju raziščem v mojem nadaljevanju z magistrsko nalogo.

V teoretičnem delu naloge skušam raziskati ženske, ki so uporabnice drog in hkrati noseče ali v vlogi matere. Skozi literaturo sem ugotavljala, kakšen položaj zaseda ženska v družbi in kakšne so njene vloge, s poudarkom na vlogi materinstva. Temo materinstva sem povezala z uporabo drog in ugotavljala, kakšno je stanje v Sloveniji glede pomoči ciljni skupini, in odkrivala možnosti in različne pristope zdravljenja tako pri nas kot tudi v tujini.

V raziskovalnem delu sem preko intervjujev ugotavljala, kako uporabnice kombinirajo različne vloge v življenju (mati, uporabnica) in kako jih vidijo drugi oz. kakšne položaje zastopajo v družini in okolici. Zanimalo me je tudi, kako uporabnice doživljajo samo sebe, kdo v življenju jim nudi oporo in kakšno vlogo pri tem nosijo institucije. Pri tem sem se usmerila v vprašanja, v kolikšni meri so njihove potrebe in želje zadovoljene in kakšna je dostopnost ter prilagojenost institucij potrebam in željam uporabnic.

(6)

6

KAZALO VSEBINE POVZETEK

SUMMARY UVOD

TEORETIČNIUVOD ... 8

1.OŽENSKI ... 8

1.1. Družbeno in biološko ... 8

1.2. Družbeni položaj žensk ... 9

1.3. Vloge ženske ... 11

2.MATERINSTVO ... 14

2.1. Mit o materinstvu ... 14

2.2. Reprodukcija kot stvar biologije ali družbenega? ... 15

3.NOSEČNOST,MATERINSTVOINUPORABADROG ... 17

3.1. Obseg problematike ... 17

3.2. Družben pogled... 19

3.3. Odkritje nosečnosti ... 21

3.4. Težave med nosečnostjo ... 22

3.5. Obravnava nosečnice ... 23

3.6. Vpliv uporabe drog na nerojenega otroka ... 24

3.7 Porod ... 27

3.8. Oskrba otroka z neonatalnim abstinenčnim sindromom ... 27

3.9. Dojenje... 29

4.UPORABADROG ... 30

4.1. POLITIKA na področju DROG PRI NAS ... 30

5.PROGRAMIPOMOČI ... 34

5.1. V abstinenco usmerjeni programi oz. terapevtski programi ... 35

5.2 Programi zmanjševanja škode ... 36

6.POMOČMATERAMINNOSEČNICAMUPORABNICAMDROG ... 38

6.1. Kaj pravi zakon? ... 38

6.2. Nekaj smernic pomoči ... 38

7.PROGRAMIPOMOČIVSLOVENIJI ... 40

8.PRIMERIDOBREPRAKSEIZTUJINE ... 43

ZAKLJUČEKTEORETIČNEGADELA ... 44

EMPIRIČNI DEL ... 45

IZHODIŠČE RAZISKAVE ... 45

METODOLOGIJA ... 46

Vrsta raziskave ... Error! Bookmark not defined. Opis vzorca ... 46

(7)

7

Postopek vzorčenja ... 47

Merski instrumenti in viri podatkov ... 47

Omejitve raziskave ... 47

Obdelava in analiza podatkov ... 47

REZULTATI ... 51

KARIERA UPORABE DROG ... 51

NOSEČNOST ... 51

ODZIV BLIŽJIH ... 53

UPORABA DROG MED NOSEČNOSTJO ... 54

POČUTJE MED NOSEČNOSTJO ... 56

ZDRAVSTVENA OSKRBA MED NOSEČNOSTJO ... 56

POROD ... 59

VPLIV UPORABE DROG NA OTROKA IN UPORABNICO IN ODTEGNITVENI SINDROM PRI OTROKU ... 59

SPREMEMBE PO PORODU ... 61

PRIMERJAVA ZDRAVLJENJ ... 62

OPORA DRUŽINE ... 66

OPORA PARTNERJA, KI JE OČE OTROK ... 67

ODZIV OKOLICE ... 69

NAČRTI ZA PRIHODNOST ... 70

SKLEPI ... 70

PREDLOGI ... 74

ZAKLJUČEK ... 75

LITERATURA ... 76

(8)

8

TEORETIČNI UVOD 1. O ŽENSKI

1.1. Družbeno in biološko

»Diskurz o ženskah je še vedno ujet v binarnost med naravo/kulturo, telesom/razumom, zasebnim/javnim, civilnim/ političnim, čustvenim/racionalnim in biološkim/družbenim spolom, pri čemer naj bi prvi binarni pol pripadal ženskam, drugi pa moškim.«

(Leskošek, 2002,8)

Moi (1999) je mnenja, da so razlike med spoloma tesno vpletene v patriarhalni vrednostni sistem, kjer vsak položaj lahko analiziramo kot hierarhijo, kjer »ženstvena« plat velja za negativno, nemočno stopnjo.

Naša kultura žensko postavlja v položaj, ki je izključujoč, saj ji ne dopušča, da bi se vzpostavila kot subjekt, ker je sprejela vlogo objekta. Prepričanje oz. različne artikulacije mita o ženski so tako močno zasidrani v zavesti moških in žensk, da se zdijo že kar

»naravni«. (Kristan, 2005) Na ta način se kaže notranji preplet vsake identitete z biološkimi in družbenimi dejavniki. Moškemu in ženskemu spolu se pripisujejo različni vzorci ravnanja, ki se običajno pripisujejo njuni različni »naravi«. Spolna identiteta, družbeni status in način, kako oseba v družbi funkcionira, se kažejo kot povezani fenomeni, ki so razloženi kot "naravno dejstvo". (Štular, 1998, Ettore, 2007)

Zaradi razmišljanja o naravnem oz. naturalizaciji žensk prihaja v odnosu do spolne razlike do »nelagodja v kulturi« in reproducira žensko redukcijo na simptom in obenem zdravilo. Kot primer nelagodje lahko opišemo kot obsedenost z modo in lepoto, ki je postala tehnika, s katero ženske discipliniramo telo in duha. Zanimivo je, da se zaradi sofisticiranih tehnik oblasti tega ne zavedamo in tovrstno početje sprejmemo za svojo samostojno odločitev, ki prihaja od znotraj. Zanimivo je, da ženske podlegamo konstruirani ženski identiteti, v tem primeru komponenti normativne ženskosti, idealu lepe, suhe in spolno privlačne ženske. Kultura nas je nekako zavedla, da je videz pomemben, hkrati nas obsoja zaradi preokupiranosti z njim. (Kristan, 2005)

Ideje o vrojeni oz. naravni identiteti se zdijo preveč enostavne, predvsem pa zavajajoče, ker se ne vprašajo o obstoječih razmerah med spoloma in ne razpravljajo o spolno specifičnih pozicijah v družbi. (Štular, 1998; Ettore, 2007) Štular (1998) nadaljuje, da

(9)

9

psihološki proces formiranja identitete ni nikoli zaključen, ampak nenehno poteka v interpersonalnih interakcijah v povezavi s socialno percepcijo. Posameznikom oz.

posameznicam je pomembno tudi to, da nas drugi dojemajo tako, kot se dojemamo sami.

Gre za internalizacijo že ustaljenega obrazca identitete. Bauman (2002) pravi, da so vse identitete na nek način socialne identitete, saj je tudi osebna identiteta vedno vezana na dogovor, strinjanje, nestrinjanje med ljudmi. Identiteta je potemtakem socialni konstrukt, ki se oblikuje preko medsebojnih odnosov.

Bourdieu (2010) se strinja, da je spol postal zgodovinsko gledano eden izmed najbolj trdnih in vztrajnih strukturirajočih struktur. Posledično se sprejema in dojema kot nekaj naravnega, kar ni potrebno posebej utemeljevati in mu ustrezata tako struktura časa kot tudi prostora.

Kljub temu je D. Zaviršek (1999) mnenja, da se počasi zavedamo dejstva, da spol ni nepomemben znotraj družbene realnosti, saj se biološke razlike spola vzpostavljajo v različnih družbenih praksah. Kakšne so predstave o ženskah in moških, se spreminja glede na čas in kulturo.

1.2. Družbeni položaj žensk

Klasično seksistično razmišljanje v androcentrično usmerjeni družbi je, da je moški skrbnik in predstavnik družine v javnosti. S tem je določena tudi njegova moč nad ženo (in otroki). Takšen pripis je zagotovo bliže interesom moškega, saj opravičuje njihov odpor do vključitve v gospodinjska in domača dela, hkrati pa jim omogoča občutek (zamišljen, če ne realen), da je on tisti, ki vzdržuje družino. (Jogan, 2003)

Ženskam se stereotipno predpisuje pasivnost in potrpežljivost. Ti spolni stereotipi se utrjujejo že v otroštvu preko pravljic. Kot primer lahko navedemo Grimmove pravljice, kjer srečujemo samo ponižne, potrpežljive, dobre, pridne in sočutne (revne) deklice.

Ravno te lastnosti pripeljejo do srečnega konca, do princa iz sanj, s katerim bodo srečno živele do konca svojih dni. (Kristan, 2005)

Oakley (2000) je mnenja, da je položaj žensk v družbi ambivalenten. Na eni strani se jo gleda skozi spolno kategorijo, kateri se pripisuje tradicionalne (ženske) vloge, na drugi strani pa so videne kot osebe, ki so zmožne osebnega izpolnjevanja.

V naši družbi naj bi bili moški in ženske enaki z enakimi pravicami in dolžnostmi. Temu ni tako, saj položaji postajajo neenaki, stanje v naši družbi pa je vedno bolj

(10)

10

neenakopravno. Ženske želijo biti enakopravne v družini in poklicu, vendar je zaradi protislovja z dejansko neenakostjo na trgu delovne sile to postalo skoraj nemogoče. Vse to ustvarja tekmovanje med spoloma. Ženske naj bi bile izenačene z moškimi glede možnosti izobraževanja, vendar »vrata, ki se odpirajo v izobraževanju, se na trgu dela spet zaloputnejo.« (Beck, 2001) Posledično se ženske zaposlujejo na manj vplivnih položajih. Če naredimo medgeneracijsko primerjavo, ugotovimo, da imajo ženske višjo izobrazbo in praviloma tudi boljše možnosti za zaposlitev, vendar se v praksi izkaže drugače, saj ženska »naravna dota« ostaja družinsko delo, ki je »normalno« in brezplačno. (prav tam)

Enakost spolov na trgu dela še ni dosežena, saj so ženske danes pogosteje v negotovem položaju glede zaposlitve. Dobivajo tudi nižjo plačo. Razlika v plačilu v EU trenutno znaša 16,4 %. S starostjo se ta razlika še povečuje in pri pokojninah znaša 39 %. Pogosto se dogaja, da so ženske zaposlene za skrajšani delovni čas, čeprav je njihova želja delati poln delovni čas. Poleg tega še vedno ženska prevzema večji del gospodinjskih opravil, zato imajo manj časa za opravljanje poklica, velikokrat se tudi težko vrnejo na delo po koncu porodniškega dopusta. (Odbor za pravice žensk in enakost spolov, 2015)

Beck (2001) meni, da enakopravnosti med moškim in žensko ni mogoče oblikovati v institucionalnih strukturah, ki predpostavljajo neenakopravnost med moškimi in ženskami. Nasprotja med spoloma producira delo. Delo, ki je plačano, predpostavlja ločenost produkcije ter družine in gospodinjsko delo. Družinsko delo in produkcija sta podvržena organizacijskim načelom, ki sta si v nasprotju. Gospodinjsko delo je samoumevno in brezplačno, medtem ko pri pogodbeni zaposlitvi veljajo zakoni in pravila trga ter individualna konkurenca, mobilnost. V primeru, da poskušamo združevati gospodinjsko s poklicnim delom, to ni več zasebno, ampak politično. Z zasebnim soočanjem moškega in ženske je prišlo do sprememb znotraj družine, poklicne sfere in med spoloma. To je privedlo do sporov in zamenjav vlog ali do oblikovanja mešanih vlog, kar pa protislovij ni odpravilo.

Na drugi strani Giddens (2000) zagovarja, da javna sfera z demokratizacijo omogoča pogoje za demokratizacijo zasebne sfere, v kateri naj bi bili odnosi svobodni in enaki. To ne pomeni popolne enakosti, ampak možnost, da partnerja dosežeta ureditev, ki je enakopravna in pogajana v skladu načela avtonomije. Partnerja lahko dosežeta za oba sprejemljivo ravnovesje med nalogami in nagradami tako, da se o tem medsebojno

(11)

11

dogovorita. Omogočeno je, da si delo delita na netradicionalen način delitve dela z enakimi ekonomskimi viri.

Jogan (2004) je mnenja, da je glavni cilj emancipacije to, da se preoblikujejo spolno specifične strukture. Te strukture moramo narediti takšne, da bodo omogočale uresničiti načelo enakih možnosti spolov za vsa področja delovanja.

Odbor za pravice žensk in enakost spolov (2015) predlaga različne ukrepe, ki bi spreminjali spolno specifične strukture, ki se danes zdijo že skoraj odporne na spremembe. Gre za dejavnosti, ki bi pripomogle k zmanjševanju razlik v plačah, povečanju ekonomske neodvisnosti žensk, izboljšanju dostopnosti žensk do trga dela in poklicnega napredovanja, povečanju enakosti v procesu sprejemanja odločitev in odpravi diskriminatornih praks povezanih s spolom.

1.3. Vloge ženske

1.3.1. Žena in gospodinja

Moderna gospodinja je oseba, ki ima dve vlogi: je ženska in delavka v poklicu, ki ima enake značilnosti, kot vsa druga delovna mesta, z razliko, da gospodinjstvo ni plačano.

Gospodinjsko delo je eno izmed področij razlikovanja, ki se ohranja kljub poudarkom, da morata mož in žena sodelovati in oba skrbeti za otroke. Eden izmed dejavnikov, ki to prepričanje ohranjajo, je prepričanje v »naravno« delitev med spoloma. (Oakley, 2000)

V procesu industrializacije so se oblikovale tradicionalno določene spolne vloge in tradicionalna delitev dela. Ta proces je povzročil ločitev produkcije od potrošnje in delovnega mesta od doma. Dom je dobil oznako zasebno, delo pa oznako javne sfere.

Obdobje industrializacije je poskrbelo, da so se razlike med spoloma institucionalirane.

Prostorsko ločevanje med domom in delom je ženskam onemogočilo vključitev med delovno silo. Posledično so se ženske bolj posvetile družinskemu življenju in domu, vključevanje v javno sfero je s tem postalo omejeno. (Černigoj Sadar, 2000)

Jogan (2001) je mnenja, da je bila delitev dela po spolu in osebnostih lastnosti nadzorovana tako, da se je moškim določila javna sfera in s tem nadrejen položaj, medtem ko je bila ženskam dodeljena zasebna sfera in podrejen položaj. Oboje je institucionalno zagotovljeno. Tudi Leskošek (2002) pravi, da je že od nekdaj gospodinjstvo gledano kot naravni poklic žensk. Od tega, kako je bila ženska dobra kot

(12)

12

gospodinja, je bil odvisen tudi njen odnos z možem. Če je bila ženska v gospodinjstvu nespretna, je to pomenilo, da bo imela težave z možem oz. je lahko prišlo tudi do ločitve.

Švab (2001) bolj kot o gospodinjstvu govori o družinskem delu, ki je v moderni družini predvsem spolno determinirano. Empirične raziskave narejene v današnjem času ne ugotavljajo bistvenih sprememb. Te ugotovitve v neki meri veljajo predvsem za tista dela, ki so povezana z gospodinjskim delom. Vtis, da se družinsko delo ne spreminja, dajejo predvsem kvantitativne analize opravljanja gospodinjskih del (kuhanje, čiščenje ipd.) po spolu. Te analize se redko osredotočajo na odkrivanje mehanizmov, ki omogočajo in poganjajo spolno delitev dela. Odpornost do spreminjanja lahko pojasnimo z naravo družinskega dela, s funkcionalnostjo družinskega dela ter z atributi in pogoji, ki jih ustvarja rizična družba.

1.3.2. Lepa ženska

»Glavna nuja ženske je, da očara moško srce, neustrašno in drzno, kot le more, to je nagrada, h kateri težijo vse junakinje;najpogosteje se od njih ne zahteva drugih kvalitet kakor lepota. Razumljivo je, da postane skrb za fizični videz za mlado dekle prava obsesija;ne glede na to, ali je princeska ali pastirica, vselej mora biti lepa, da bi bila ljubljena in srečna.« (De Beauvoir, 2000, 173)

Ključni pomen za žensko identiteto, ki deluje kot moralni imperativ in kot delujoča značilnost ženske, je lepota. Ženski videz se zagotovo veliko bolj poudarja kakor moški.

O tem, kako nujna je privlačnost ženskih teles, govori že poimenovanje »lepši spol«.

Ženska lepota je nekaj pričakovanega, iskanega in nagrajenega v številnih situacijah. Za sodobno zahodno kulturo je značilno, da ženske že od malih nog uči, da na svoje telo gledajo kot na objekt. Poleg tega jih spodbuja, da ga pokažejo drugim. Večina žensk se je nezavedno, skozi različna sporočila, ki jih prejema, naučila, da je zunanjost pomembna in da je veliko odvisno od videza. (Kuhar, 2004)

Eden izmed idealov lepote je tudi vitko telo, ki ga večkrat povezujemo s srečo, uspehom, mladostjo, vitalnostjo, zdravjem in družbeno sprejemljivostjo. Želja po vitkem telesu je danes prignana do ekstremov. Vse več žensk trpi za različne oblike odvisnosti od hrane (odklanjanje hrane, pretirano hranjenje, basanje s hrano in nato bruhanje ter kombinacije tega). To dokazuje povezanost odvisnosti s fenomenom razvitih držav, kjer obstaja posebna ideologija ženskega telesa. Ženske imajo za vsakodnevno borbo s hrano individualne razloge: iskanje identitete in razmejitve sebe od drugih, nadzor nad čustvi,

(13)

13

doseganje uspeha in idealnega telesa ipd. Tako kot večina odvisnosti je tudi hrana edino področje, ki ga lahko nadzirajo in rečejo »ne«. Odvisnost tako postane način življenja, ki poskuša premagati strah, občutek praznine in lastne neavtonomnosti. (Zaviršek, 1992)

1.3.3. Ženska kot delavka

Beauvoir (2000, 533) pravi, da je ženska največ razdalje z moškim naredila s tem, da se je zaposlila.

Černigoj Sadar (2000) ugotavlja, da se je v zadnjih desetletjih povečalo število žensk in mater z majhnimi otroki, ki so zaposlene na trgu delovne sile. Razloge lahko iščemo v povečanju storitvenega sektorja, večjih finančnih pritiskih, povečanem dostopu žensk do izobraževanja, padanju rodnosti, povečanju števila razvez, sodobnih potrošnih vzorcih, javnem varstvu otrok ... Kljub temu imajo ženske danes slabše zaposlitvene pogoje kot moški. Poleg tega opravijo več neplačanega dela, ki jim pomeni dvojno ali celo trojno obremenitev (gospodinjstvo, skrbijo za otroke in včasih še za ostarelega člana družine).

Zaradi takšne delitve dela so tudi ženske, ki niso obremenjene z neplačanim delom, prikrajšane, saj delodajalec predpostavlja, da takšne obremenitve ženska ima oz. če jih še nima, jih bo pa še imela. Neplačano delo ženskam omejuje ponudbo dela, zmanjšuje njihov zaslužek in možnost, da bi poklicno napredovale.

1.3.4. Usodna ženska

»Famme fatale je ambivalenten lik, ki briše mejo med pasivnostjo in aktivnostjo, med zavednim in nezavednim in ni podvržena moči, ampak je njena nosilka.« (Kristan, 2005, 137)

Usodna ženska oz. bolj znana kot femme fatale, je ženska, ki je ambivalentna in ima v sebi neko skrivnost, ki jo ne razumemo, česar moški oz. moška kultura ne razume. Tisto, kar ne razumemo, ponavadi prinaša grožnjo. V tem primeru je to usodna privlačnost, ki pa je na eni strani zaželena, na drugi ogrožujoča. (prav tam)

Famme fatale v današnjem času pomeni vse tisto, kar ni materinsko telo. Gre za telo, ki ničesar ne producira, se ne podvrže materinstvu in ni ujeto v družbeno zapovedane oblike vedenja. Ženska je zaradi tega privlačna in hkrati grozeča. Taka ženska ostaja svobodna, posledično se nam zdi, da prinaša nekaj nevarnega, a ostaja usodno privlačna. Moški o njej sanjarijo kot o Ženski, medtem ko je ženska, katere ključna vloga je mati, za njih bolj mati kot ženska. (prav tam)

(14)

14

2. MATERINSTVO

2.1. Mit o materinstvu

Oakley (2000) mit poimenuje kot »popolna domišljijska pripoved«, katere naloga je utelesiti kakršnekoli splošne ideje o naravnem in zgodovinskem pojavu. Ideologija, ki govori o mestu ženske, vsebuje dve trditvi, ki sta glede na splošno prepričanje resnični, a v resnici neresnični: »Le ženske so gospodinje, so vselej bile gospodinje« in druga trditev: »Le ženske so matere, so vselej bile matere in so edine primerne za vzgojo otrok.« Prvo trditev lahko poimenujemo »mit o delitvi dela po spolu«, drugega pa »mit o materinstvu«.

Mit o obstoju matriarhata je postal popularen v 19. stoletju, ki je povezan z naraščanjem materinske moči in oblasti. (Kristan, 2005)

Badinter (2000; v Kristan, 2005) pa pravi, da nobena teorija, ne tista o matriarhatu in ne o patriarhatu, ni prepričljiva. Če smo v današnjem času v stanju, ki ga označujemo kot

»propadanje patriarhata«, pa ob tem zagotovo ne nastaja kaj takega, kot je »nov matriarhat«. Sama je mnenja, da se naša družba, ki je demokratična, zlahka prilagodi tako odsotnosti moči očeta ali matere. Argumentom proti shemam matriarhat-patriarhat nasprotuje, ker naj bi bili preveč togi in obenem kompleksni in so plod današnjih pogledov in jih ne moremo uporabljati za nazaj za prazgodovinske skupnosti. Proti takšnemu razmišljanju argumentira tudi tako, da vez med materjo in otrokom, ki predstavlja prvi in evidenten družbeni odnos, še ne pomeni, da obstaja matriarhalna oblast.

Stermecki (2005) in Oakley (2001) pravita, da mit o materinstvu izhaja iz že zelo zgodnjih procesov socializacije ženskih spolnih vlog, ki verjame, da je materinstvo usoda, ki doleti vsako žensko. Tudi psihoanalitična teorija trdi, da je materinstvo ključno za psihosocialni razvoj žensk. Po tej teoriji naj bi bilo materinstvo ključnega pomena za psihoseksualni razvoj ženske. Freudovska teorija predpostavlja, da se ženske že od otroštva čutijo prikrajšane, ker se niso rodile kot moški. Materinstvo in želja po njem predstavlja kompenzacijo tega zavidanja ter omogoča, da ženske sprejmejo svoje vloge.

Po Freudu si deklica na začetku želi početi vse, kar počnejo dečki. Pozneje to pomanjkljivost skuša nadomestiti in to jo pripelje do normalnega ženskega vedenja.

(15)

15

Oakley (2000) to teorijo zavrne in meni, da je vloga teorije povezane z mitom o materinstvu, da ženske zaupajo in delajo to, kar jim narekuje narava. Standardi, ki jih je potrebno doseči, da si »dobra mater«, so izjemno zahtevni in kompleksni, poleg tega so tako sprejemljivi in kontradiktorni, da postanejo že nedosegljivi. Nadaljuje, da so antropologi odkrili, da mit nima samo simbolne ali pojasnjevalne funkcije. Primarna funkcija mita je vzdrževanje obstoječega družbenega reda. Pojmi, ki jih prenašajo miti v družbi, veljajo za svete in jih ljudje tudi prenašajo kot svete. Lastnost, da je nekaj sveto, opraviči mišljenje, da je nujna družbena naloga ohraniti status quo in podpreti stališče tistih, ki trdijo, da bo svet ostal vedno takšen, kot ga poznajo.

Kristan (2005) je mnenja, da so vsi miti o materinstvu neka maska, ki usodno vpliva na to, kako ženske dojemajo materinstvo v kulturi in kakšne so njihove izkušnje. V zvezi s to temo je v naši kulturi še vedno »zarota molka«, ki jo morajo matere in ženske nujno začeti spreminjati. Potrebno je odstranjevati te maske in spregovoriti o tem, kakšne so realne izkušnje v zvezi z materinstvom. Družba, ki deluje na samoumevnosti in pretvarjanju v zvezi z materinstvom, je del zakrivanja, ki poskrbi, da se obstoječi vzorci moči v kulturi ohranjajo. Odnos kulture na ta način ostaja ambivalenten, poln podcenjevanja in poveličevanja. V obeh primerih je posledica marginalizacija in domestikacija žensk kot mater.

2.2. Reprodukcija kot stvar biologije ali družbenega?

Ena izmed nalog, ki naj bi bila vezana izključno na žensko »naravo« je reprodukcija (Ettore, 2007). Švab (2001) se strinja, da reproduktivna funkcija ženske in s tem povezana materinska vloga povzroči ujetost med naravo in kulturo. Posledično je njena biološkost družbeno determinirana in njena družbenost biološko determinirana. Družbenost se opisuje z biološkimi atributi, kar privede do paradoksa, ker biološkost ni naravna, ampak vsebuje veliko družbenih atributov. Vse bolj se zdi, da tudi današnji čas razmišlja podobno. Biološka določenost žensk ima tu velik pomen, čeprav nekatere spremembe (npr. množično zaposlovanje žensk) kažejo, da se predstave o materinstvu spreminjajo.

Poudarek je še vedno na tem, da je v samem temelju zasebnosti ključna in nespremenjena vloga matere. Vzrok tega nespreminjanja je predvsem njihova »biološkost«.

Biološki determiniranosti nasprotuje Stermecki (2004), ki pravi, da so pojmi ženskosti povezani z dejstvom, da ženske rojevajo in večinoma otroke tudi vzgajajo. Družbena ocena ženske se izraža skozi prizmo materinstva. Ženska postane prava z vlogo matere,

(16)

16

medtem ko so tiste, ki nimajo otrok, v percepciji družbe videne kot neprave. Materinstvo je tako postalo eno izmed najmočnejših identitet in hkrati družbeno priznana vrednota.

Švab (2001) nadaljuje, da v socialnokonstruktivistični perspektivi materinstvi ni biološko dano, ampak družbeno definirano. Iz tega pogleda materinstvo ni enopomensko, ampak se razume skozi kontekst zgodovinskih, razrednih, kulturnih etničnih in drugih značilnosti.

Oakley (2001) gleda na materinstvo iz perspektive družbenega in je mnenja, da je položaj žensk v družini odvisen predvsem od materinstva. Stremecki (2005) se strinja, da je materinstvo ena najmočnejših identitet, ki je družbeno priznana vrednota. Če problematiziramo materinstvo, ga s tem izdamo, hkrati pa ženske s tem zanikajo svojo ženskost in identiteto. V družbi, kjer se verjame v mit dobre matere, ženske skušajo potlačiti družbeno nesprejemljiva čustva ali jih zakrivajo. Od njih se ne more pričakovati, da se bodo svoji vlogi matere odpovedale, saj pričakovanja izhajajoča iz mita o materi ne bodo mogle nikoli izpolniti in se od njega osvoboditi. Še več, v pogovoru bodo tudi same prikimavale stereotipom srečnih, izpopolnjenih žensk, ki so v prvi vrsti matere, šele potem ostalo.

Dokler ženske ne počnejo nič drugega, kot pa da se ukvarjajo s svojim »trebuhom«, o vseh pomembnih stvareh odločajo »drugi« ali bolje moški. Temeljno načelo raznovrstnih družbenih in političnih sistemov in pripomoček, ki zagotavlja, da moški dominirajo v družbi, je materinstvo. Vloga matere je postala odraz družbe in dokaz »prave« ženske, saj jo družba ocenjuje skozi prizmo materinstva. (Stermecki, 2005)

Chodorow (1999, v Kristan, 2005) pravi, da materinstvo ni niti produkt biologije niti namernega učenja vlog, ni samo stvar biologije ali zgolj stvar kulture. Njena osrednja misel je, da ženske kot matere producirajo pri hčerkah materinske sposobnosti in v njih vzbudijo željo po materinstvu oz. povedano drugače – materinstvo se reproducira skozi psihološki odnos mati – hči, pri čemer matere oblikujejo hčerke, ki želijo biti matere, s čimer materinstvo samo sebe reproducira. Stermecki (2005) poziva, da je potrebno ženskam dati prostor, kar zahteva, da ponovno razmislimo o razmerju mati – hči.

Možnost, da hči oblikuje svojo lastno identiteto, se pojavi, ko hči vidi mater kot žensko.

V tej vlogi pa jo ne more videti, dokler v simbolnem redu za ženske ni druge pozicije kot materinstvo.

(17)

17

V današnjem času veliko govorimo o absolutnem materinstvu. Materinstvo za žensko pomeni zadovoljstvo, bližino, izpolnitev ter začetek večjega spoštovanja lastnega telesa.

Hkrati pa se nove matere srečajo s težavami prehoda v starševstvo, kar je velikokrat posledica prehajanja med različnimi vlogami in oteženega usklajevanja le teh. Položaj nove matere je še težji, če ženska postane mati zelo mlada, je doma, ima nizke dohodke, je brezposelna, uporablja droge … (Drglin, 2003)

Področje materinstva danes postaja področje, v katero posegajo strokovnjaki z različnimi teorijami in praksami, ki oblikujejo trende v družbi. Na področju materinstva je prišlo do zmede, ki se kaže tudi v stiku z javnim zdravstvom, ki na eni strani skrbi za dojenčke, od mater pa se pričakuje, da skrbno sledijo navodilom, ki so pogostokrat nepraktična in psihološko obremenjujoča. Danes se pri nas poudarja povezovalno starševstvo, ki zagovarja dolgotrajno dojenje ter druženje z otrokom. To se zdi logičen odgovor na današnje prenatrpane vrtce, pomanjkanje časa za preživljanje časa z otrokom zaradi prenatrpanih urnikov v službi. Na tem mestu lahko opazimo, da prihaja do nasprotij med tistim, kar se v družbi pričakuje, in dejanskim stanjem. Kdo si lahko privošči povezovalno starševstvo? Najbrž samo privilegirani, saj odsotnost z dela za veliko večino žensk pomeni večje tveganje za slabše socialne razmere v družini. (Vidner Ferkov, 2014)

3. NOSEČNOST, MATERINSTVO IN UPORABA DROG 3.1. Obseg problematike

Podatki po EMCCDA iz leta 2008 kažejo, da je na leto 30.000 žensk, ki so noseče in uporabljajo opioidne droge.

Po podatkih nacionalnega Perinatalnega informacijskega sistema Slovenije o številu uporabnic prepovedanih drog, ki so rodile, je podrobnejša analiza podatkov, opravljena s strani Mihevc Ponikvar (2008, v Drev, Krek, Štokalj, 2011) pokazala, da je bilo v obdobju 2006–2007 med 38.280 rojstev v Sloveniji 99 porodnic, ki so v kartoteki imele zapis o uporabi drog. Od tega je 25 porodnic uporabljalo droge v zadnjem trimesečju nosečnosti. Največje število porodnic je bilo na obalno-kraški regiji. Povprečna starost žensk je bila 29 let. Največkrat je šlo za samske ženske z nižjo izobrazbo v primerjavi s preostalimi porodnicami, ki težav z drogo niso imele. V povprečju so na prvi ginekološki pregled prišle pet tednov kasneje in so v nosečnosti pogosteje kadile kot druge nosečnice.

Med novorojenčki mater uporabnic drog je bilo več prezgodnjih porodov in nižje porodne teže pri novorojenčkih kot pri drugih novorojenčkih. Mihevc Ponikvar (prav tam)

(18)

18

ocenjuje, da so ti podatki glede na metodologijo zbiranja podatkov pomanjkljivi in da je število porodnic, ki imajo težave z uporabo drog, večje.

Natančnih podatkov o številu mater uporabnic prepovedanih drog v Sloveniji nimamo.

Mejak (2011) je navedla podatke, da jih je po podatkih centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti okoli 170.

V Porodnišnici Ljubljana so od leta 2002 do konca leta 2009 zabeležili 52 rojstev, pri katerih je bilo v porodnem zapisniku označeno, da so ženske v nosečnosti uporabljale droge. Od vseh porodov (45.215) to predstavlja 0,12 % porodov. (Hafner Trajkovski, Nahtigal, 2010)

Podatki o številu rojstev otrok materam uporabnicam drog v Sloveniji v letu 2012, ki so bile zabeležene kot uporabnice Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Zraven je zapisana tudi vrsta substitucije, ki so jo uporabnice dobivale v nosečnosti. (vir: Kastelic, 2013, interni podatki)

ŠTEVILO ROJSTEV IN VRSTA SUBSTITUCIJE V LETU 2012

A 2012 C

Ime centra ŠTEV. ROJSTEV VRSTA SUBSTITUCIJE Porodnišnica

BREŽICE 1 najprej na subox, nato mtd Ljubljana

CELJE 3 vse mtd 1 LJ, 2 v Celju

ILIRSKA

BISTRICA 1 Mtd

IZOLA ne dobimo podatka

JESENICE 1 0,8 ml mtd Jesenice

KOČEVJE 2 Ljubljana

KOPER 1 mtd

KRANJ 0 mtd Kranj

LJUBLJANA 5 3 mtd, 2 bup Ljubljana

LOGATEC 0 suboxon Ljubljana

MARIBOR 3 vse mtd 1 Ptuj, 2 UKC Maribor

MURSKA 2 MS, MB

(19)

19 SOBOTA

NOVA GORICA 1 1 mtd, 1 bup Šempeter

NOVO MESTO 0

PIRAN 0 Izola

PIVKA 3 2 mtd, 1 bupr Postojna

SEŽANA 0

TRBOVLJE 1 Sploš bol Trbovlje

VELENJE 2 1 mtd, ena brez terapije Celje,

SKUPAJ 26

Če se malo bolj poglobimo v podatke, lahko vidimo, da je najbrž še kar nekaj uporabnic drog, ki med nosečnostjo ne poiščejo pomoči oz. se ne razkrijejo. Podatki, ki sem jih uspela pridobiti, se nanašajo na število rojstev v porodnišnici. Raziskav, ki bi zajele tudi vključenost mater v socialne programe, nisem našla. Potrebno se je vprašati, zakaj ne pride do razkritja višje število uporabnic, ki so noseče ali matere. Mogoče je glavni vzrok še vedno v strahu pred negativnimi odzivi okolice in strokovnih delavcev.

3.2. Družben pogled

Družben pogled na ženske, ki so noseče in uporabljajo droge, je negativen, saj so lahko označene kot nemoralne, deviantne, neodgovorne in neprimerne za materinstvo. Identiteta žensk, ki so matere in uporabljajo droge, je kontaminirana in glavna tarča diskriminacije.

Diskriminira se jo bolj kot moškega, ki uporablja drogo. (Whittaker, 2003)

Ženske uporabnice drog, ki so matere, v naši družbi predstavljajo kompleksen problem ravno zaradi mitov, oblikovanih okoli ženske in njene vloge v družbi, o katerih sem pisala zgoraj. Zapostavljenost žensk izhaja že iz spolnih razlik. Obsojene so, ker uživajo droge.

Če pa so poleg tega še noseče ali matere, se jih opisuje kot neodgovorne, deviantne in kot osebe, ki kažejo slabo podobo na ostale ženske in matere. (Ettore, 2007)

Dokler ženska izpolnjuje vlogo materinstva uspešno, ni problematična. Problem postane, ko ta vloga v očeh drugih ni takšna, kot so si predstavljali. Vsi se moramo odločiti, kako in na kakšen način bo potekala naša reprodukcija. Z uporabo drog se to zaplete, saj telo uporabnice drog ni videno kot idealno in primerno za nosečnost in materinstvo tako iz

(20)

20

moralnih kot tudi zdravstvenih razlogov. (Murphy in Rosenbaum, 1999) Posledično se oblikuje stigma, ki ima vpliv na različnih področjih življenja. Goffman (2008) se je veliko ukvarjal s posameznikovim upravljanjem s stigmatizirano identiteto. Stigma je lastnost, ki se nanaša na rasna, spolna, seksualna in telesna odstopanja. S temi odstopanji posamezniki ravnajo tako, da lastnosti, ki v družbi veljajo za stigmatizirane, prekrijejo tako, da oblikujejo identiteto, ki je bolj sprejemljiva. Gre za neko vrsto prehajanja med manj ogrožajočimi identitetami. Muršič (2006) dodaja, da biti uporabnica drog in mater pomeni izčrpanje pri poskusih upravljanja z dvojno stigmo, z drugimi besedami, upirati se negativnim etiketam, ki jih lepi družba. Pogosto se ženska poistoveti z razvrednoteno identiteto, ki ji je na nek način vsiljena. S tem se stigmatiziranje multiplicira.

Moč stigmatizacije se kaže z izgubo mesta v družbeni hierarhiji. Večina ljudi si prizadeva, da bi pripadala nestigmatizirani večini. Stigma in z njo povezano zavračanje oseb, ki so stigmatizirane, privede do tega, da se večina teh ljudi izogiba in le ti niso deležni spodbud, ki bi jim pomagale k napredku, saj se od njih pričakuje manj kot od ostalih. Negativne posledice označevanja so, da stigmatizirani ljudje nase gledajo skozi prizmo stigme in živijo v strahu, da se bo uresničila. (Nastran Ule, 1990)

Noseča uporabnica drog je torej odklonska, njeno telo je celo dvakrat označeno. Najprej je označeno zaradi jemanja drog, na drugi strani pa je učinkom neke substance izpostavljen tudi njen otrok, zato jo označujejo kot morilko, ki z uporabo drog škoduje svojemu otroku v maternici. V tem se močno kaže že prej omenjeno področje družbene kontrole, ki izvaja nadzor nad telesi in zapoveduje, kaj je zdravo in kaj družbeno sprejemljivo. (Ettore, 2007)

V naši družbi je uporaba drog med nosečnostjo videna kot neodgovorno ravnanje matere, ki z uporabo ogroža zdravje svojega nerojenega otroka. Vlogi nosečnice in uporabnice drog se med seboj ne skladata, kljub temu da si tudi uporabnica drog v nekem trenutku svojega življenja želi postati mati. Materinstvo ponavadi v okolju uporabnice pomeni spoštovano in cenjeno vlogo. Okolje jo lahko začne bolj spoštovati in ceniti, hkrati pa ji lahko pomeni motivacijo za zmanjšanje ali celo prenehanje uporabe drog. Nekatere ženske svojo nosečnost celo predpisujejo višji sili, kot sporočilo, da še vedno obstaja možnost, da se spremenijo oz. pokažejo v drugi luči. (Murphy in Roseunbaum, 1999) Družbeni stereotipi ženske uporabnice drog obsojajo bolj kot moške, zato se ženske s svojo odvisnostjo težje spopadajo. Stereotipne oznake matere uporabnice drog uvrščajo

(21)

21

najnižje, saj naj bi predstavljale vse tisto, kar je v nasprotju z materinstvom. Uporabnicam je pogosto skupno to, da se soočajo s slabimi izkušnjami, ki jih povzročajo strokovnjaki in javne institucije z nezaupljivim odnosom. Posledično pomoč največkrat poiščejo v nevladnih organizacijah. Uporabnice ne potrebujejo pomoči za lastno preživetje, ampak za skrbi, ki jih imajo, in za podporo pri spopadanju z odvisnostjo. Matere, partnerice, žene izražajo tudi željo po stikih z otroki, ki so bili oddani v rejništvo. (Fingušt in Pesek, 2012)

Zaviršek (1996) pravi, da je uporaba drog pri ženskah povezana z dojemanjem same sebe, s samopodobo in občutki samozavesti in lastne vrednosti. Praviloma ženska vse to definira kot negativno, preko občutkov lastne pomanjkljivosti. Uporaba drog predstavlja del realnega sveta, v katerem posameznica živi. V tem svetu je povezana z različnimi družbenimi pričakovanji, podobami, kaj ženska je in kakšen je njen lasten odnos do same sebe. Za mnoge ženske je uporaba drog povezana z njeno vlogo v družini in družbi, ki je velikokrat podrejena, za druge pa s travmatičnimi izkušnjami iz otroštva. Uporaba drog je pogostokrat odgovor na stresne situacije ali pa odgovor na občutke, ki jih doživljajo kot negativne.

3.3. Odkritje nosečnosti

Odkritje nosečnosti je pri uporabnicah drog velikokrat problematično, ker so znaki v nekaterih primerih drugačni kot sicer. Nekatere izgubijo menstruacijo in za nosečnost ugotovijo šele v drugem ali tretjem trimesečju. Ženske v tem primeru ne morejo več prekiniti nosečnosti, hkrati pa je prepozno, da bi prenehale z uporabo drog, saj lahko s tem ogrozijo življenje otroka. V takih primerih se velikokrat poslužujejo metadona.

Metadon pripomore k bolj stabilnemu in manj stresnemu življenju, saj jim ni več potrebno skrbeti za pridobivanje denarja za heroin. Posledično se nosečnica lahko posveti načrtovanju, osvajanju starševskih prijemov, nakupu potrebnih stvari … Negativna stran substitucijske terapije z metadonom je obravnava nosečnic v porodnišnici. Večina uporabnic se boji rojstva otrok, saj jih preplavajo dvomi, ali bo z njim vse v redu, bo imel abstinenčno krizo ali ne. Še posebej pa jih je strah bolnišničnega osebja in njihove reakcije, ko bodo izvedeli za njihovo uporabo drog. Ženske pogosto govorijo o tem, da se počutijo krive, kadar pri otroku pride do abstinenčnega sindroma, čeprav je nemogoče napovedati, ali se bo pojavil ali ne, ne ve se niti, v kolikšni meri se bo izrazil. Uporabnice ponavadi občutijo krivdo. Takoj ko je otrok rojen, ga pozorno opazujejo in iščejo morebitne znake abstinenčnega sindroma. Občutek krivde je prisoten skozi celotno

(22)

22

otrokovo življenje in se pojavlja ob vsaki težavi, ki se pojavi pri otroku. (Murphy in Roseunbaum, 1999)

Murphy in Roseunbam (1999) ugotavljata, da je večina nosečnosti pri uporabnicah drog nenačrtovanih in da večina uporabnic otroka obdrži. Ob ugotovljeni nosečnosti večino žensk preplavijo nasprotujoča si čustva; po eni strani strah in krivda, a hkrati tudi upanje na boljše življenje.

Kastelic (1999) svetuje, da je v primeru, da noseče uporabnice drog metadona ne prejemajo in da so uporabnice opiatov, vključitev v vzdrževalni metadonski program boljša odločitev kot nadaljnja uporaba drog. Nosečnice, ki so vključene v vzdrževalni metadonski program, prejemajo primeren odmerek metadona. Zaradi rasti plodu in povečane telesne teže nosečnice je velikokrat potrebno odmerek metadona v tretjem trimesečju celo povečati. Po porodu pa priporoča zmanjšanje odmerka do 30 odstotkov.

Nosečnost in porod velikokrat predstavljata dobro motivacijo za spremembe.

3.4. Težave med nosečnostjo

Noseče ženske, ki uporabljajo drogo, se soočajo z mnogimi strahovi:

- Strah, da jim bodo otroka po rojstvu vzeli

- Strah in zmeda o tem, ali uporaba drog škoduje še nerojenemu otroku

- Strah, da jo bodo drugi obsojali, v primeru, da bo imela kakršnekoli težave v nosečnosti

- Strah, da jo bodo drugi videli kot neskrbno in »nepravo« mati, če ji ne bo uspelo prenehati ali zmanjšati uporabo drog (Whittaker, 2003)

Murphy in Rosenbaum (1999) ugotavljata, da se poleg vseh strahov, ki jih imajo, soočajo tudi z vprašanjem razkritja pred medicinskim osebjem in socialnim delavci, saj s tem tvegajo, da jih bodo stigmatizirali, ponižali in mogoče tudi odvzeli otroka po rojstvu.

Njena odločitev je ponavadi odvisna od vrste droge, ki jo uporablja. Če je to npr. crack (pri nas bolj kokain), potem jih je bolj strah za zdravje svojega otroka, v primeru uporabe heroina pa jih je bolj strah stigmatizacije in odvzema otroka. Velikokrat se uporabnice drog odločijo za razkritje. Razlog je predvsem v skrbi za nerojenega otroka, saj razkritje omogoča boljšo oskrbo s strani strokovnih delavcev. Včasih pride do tega, da se uporabnice ne odločijo za oskrbo. Razlog ni v tem, da bi bile neodgovorne, kakor jih

(23)

23

strokovni delavci velikokrat označijo, ampak se bojijo diskriminacije in odvzema otroka, saj so velikokrat obravnavane kot ne dovolj dobre za materinstvo.

Uporaba drog ponavadi ni edina težava, s katero se sooča mater. Problemi, ki jih imajo noseče ženske, ki uporabljajo drogo, so velikokrat povezani tudi s slabimi socio- ekonomskimi razmerami, ki vključujejo slabo podporo s strani družine, prijateljev, partnerja (še posebej če je tudi ta uporabnik), izkušnje s kriminalnimi dejanji, obsodbami, nasiljem (v družini, s strani partnerja ...), finančne težave, težave s stanovanjem … (Whittaker, 2003)

Vse te težave uporabo drog še dodatno zapletajo. Včasih pride do tega, da uporabnice ne živijo več s svojimi otroki, druge pa se izogibajo zdravljenja. Uporaba drog lahko zmanjša zmožnost matere oz. staršev, da bi otroku zagotovili vso oskrbo, ki jo potrebuje.

Lahko ima tudi resne posledice, kot so zanemarjanje, težave v šoli, čustvene, vedenjske težave in možnost, da tudi otroci postanejo uporabniki. (The National Treatment Agency for Substance Misuse, 2012)

Nosečnice, ki uporabljajo droge, se med nosečnostjo velikokrat soočajo s težavami pri odločitvi glede uporabe drog. Če se med nosečnostjo odločijo, da bodo z drogo prenehale, lahko s tem povzročijo težave pri plodu oz. otroku ali celo smrt še nerojenega otroka. Če se odločijo za nadaljevanje uporabe, s tem povzročijo, da so videne kot slabe matere, ki delajo škodo otroku. V obeh primerih so odločitve napačne, kar pomeni, da so že iz začetka preden postanejo matere, lahko obsojene na neuspeh. (Murphy in Rosenbaum, 1999)

3.5. Obravnava nosečnice

Kastelic in Konapfel-Rihtar (1999) navajata, da morajo nekatere nosečnice na opazovanje že pred porodom, nekatere pa celo že na začetku nosečnosti. Pomembno je, da nosečnica zdravstveno osebje obvesti, da jemlje droge ali da je vključena v vzdrževalni metadonski program. Zdravnikova naloga je, da se poveže s Centrom za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, če se nosečnica že zdravi. O tem, da oseba prejema metadon, ima pravico vedeti samo tisto zdravstveno osebje, za katero je to pomembno pri obravnavi, ne pa tudi drugi, ki so v obravnavi.

Nosečnost je zagotovo priložnost, preko katere lahko pridemo v stik z uporabnico.

Intervencija pomoči lahko prepreči prenose različnih okužb, kot so HIV, hepatitis B in C.

(24)

24

Hkrati lahko predstavlja tudi pomoč ženskam z dvojnimi diagnozami. To so tiste, ki uporabljajo drogo in imajo hkrati težave v duševnem zdravju. S primernimi pristopi lahko nosečnici pomagamo tudi pri različnih socioekonomskih težavah in težavah z odnosi bližnjih. (Giraudon, Hedrich, Montanari, Guarita, Wiessing, 2009)

Zdravstvena stroka noseči uporabnici drog, ki uporablja opioidne droge, odsvetuje takojšno prenehanje uporabe, saj lahko privede do splava. Največkrat uporabljena oblika pomoči je metadon, ki omogoča nadzor nad uporabo in zmanjša možnost komplikacij pri novorojenčku. Pri tem je zanimivo tudi dejstvo, da so ugotovili povezavo med metadonom in neonatalnim abstinenčnim sindromom (NAS) pri novorojenčkih.

(Kocherlakota, 2014) Raziskava, ki so jo naredili med ženskami, ki so med nosečnostjo prejemale različne količine metadona, je pokazala, da so novorojenčki v 28 % imeli znake NAS in to že pri nižjih dozah metadona (5–30 mg). Pri srednji količini (31–50 mg) je številka narasla na 43 %, pri visokih dozah (51–95 mg) pa celo na 71 %. Zaradi tega iščejo druge rešitve, ki bi zmanjšale težave novorojenčkov. Nekatere raziskave kažejo boljšo rešitev v buprenorphinu, ki naj bi bil boljši od metadona, saj naj bi simptomi NAS trajali manj časa kot pri uporabi metadona. (Scully idr., 2004 v EMCCDA, 2012) Najnovejše raziskave pa bistvenih razlik med metadonom in buprenorphinu ne kažejo.

Pomembno se je zavedati, da imata obe zdravili kot dokazano posledico neonatalni abstinenčni sindrom. (Kocherlakota, 2014)

3.6. Vpliv uporabe drog na nerojenega otroka

Študije o tem, kako raba psihoaktivnih snovi med nosečnostjo vpliva na potek nosečnosti, nosečnico in še nerojenega otroka, so različne. Veliko študij prihaja iz ZDA, v katere so vključene tudi uporabnice z nižjim socialnim statusom. Študije so lahko nezanesljive, saj se mešajo z drugimi dejavniki, kot sta npr. socialno ekonomski status in izobrazba. To mešanje povzroči, da naprimer se ženske iz nižjega ekonomskega statusa lahko prehranjujejo z bolj nezdravo hrano, saj si bolj zdrave ne morejo privoščiti ali pa jim primanjkuje znanja o zdravem načinu življenja. V državah z višjo socialno podporo (Nizozemska, Anglija, Škotska) pristojne službe ugotavljajo vpliv drugih dejavnikov, kot npr. kajenje, prehrana … Edini vpliv oz. posledica, ki je zanesljiva za novorojenčke, je neonatalni abstinenčni sindrom. (Walker, 1999 v Mejak, 2010)

(25)

25

Raziskava iz leta 2011, ki je bila narejena v Liverpoolu na fakulteti John Moore’s, kaže možne vplive posamezne droge na nosečnost. Sem sta vključeni tudi dovoljeni drogi, kot sta alkohol in tobak.

Alkohol Tobak Konoplja Amfetamini Kokain Opiati Nizka

porodna teža

+ + + + +

Splav + + + + +

Smrt v maternici

+ + + + +

Smrt dojenčka ob porodu

+ + +

Razvojne težave

+ +

Prezgodnje rojstvo

+ + +

Zmanjšana rast ploda

+ +

Neonatalni abstinenčni sindrom

+ +

Prezgodnje raztrganine posteljice

+ +

Težave z dihanjem

+

Finnegman in Keegan (2010) pišeta o tem, da nosečnice, ki uporabljajo heroin, tvegajo spontan splav, prezgodnje rojstvo, anomalije novorojenčka ... Njegov vpliv oz. vnos v tkiva ploda je skoraj takojšni oz. v času ene ure. Ženske, ki uporabljajo heroin, velikokrat uporabljajo tudi druge substance, kot so alkohol, tobak, kokain. Vsi imajo vplive na

(26)

26

nosečnost, zato je zelo težko določiti vpliv posamezne droge na plod (npr. vpliv heroina).

Tudi sam heroin je velikokrat zmešan z različnimi snovmi, kot so npr. amfetamini, ki imajo lahko neodvisne nasprotujoče si učinke na nosečnost in plod.

Uporaba prepovedanih drog med nosečnostjo lahko pusti resne posledice na plod. Vzrok je mogoče najti v tem, da posteljica, v kateri leži plod, lahko posrka različne snovi, ki jih zaužije nosečnica. (Prabhakar Kocherlakota, 2014)

Kastelic (1999) pravi, da uporaba drog med nosečnostjo povečuje možnost težav v nosečnosti oz. pri nerojenem otroku, vpliva na potek poroda, nadaljnje življenje in vzgojo otrok. Pri tem je pomembno, da upoštevamo tako vrsto drog, način kot tudi pogostost jemanja drog. Res je, da je prenehanje jemanja najboljši način, da se takšnim težavam izognejo, vendar je velikokrat oteženo zaradi različnih življenjskih okoliščin (partner je uživalec drog, drugi uživajo drogo …).

Murphy in Rosenbaum (1999) poročata, da so najpogostejše posledice uporabe drog zmanjšan obseg otrokove glave, prezgodnji porod in znižana porodna teža. To predstavlja tudi glavni vir strahu pri ženskah uporabnicah drog. Strah ustvarjajo tudi mediji s svojim senzacionalističnim poročanjem in s tem ustvarjajo moralno paniko na večih področjih.

Uporabnice opija se velikokrat soočajo s socialno ekonomskimi problemi, kot so brezposelnost, brezdomnost in nižja izobrazba. (Unger, Metz in Ficher, 2012) Brezdomnost je zagotovo ena izmed problematičnih značilnosti, ki pranaša psihosocialne težave, pomanjkanje podpore bližnjih in partnerja, nasilje in tudi ukvarjanje s prostitucijo.

Brezdomne nosečnice in tiste, ki nimajo opore bližnjih, manjkrat iščejo pomoč in ponavadi prej odidejo iz procesa zdravljenja, kot tiste, ki imajo dom in oporo s strani bližnjih in partnerja. (Giraudon idr. 2009)

Težavo predstavlja prostitucija, ki vodi do zdravstvenih težav, kot so infekcije (HIV, hepatitis C). Ženske uporabnice drog se velikokrat srečujejo tudi z različnimi psihiatričnimi težavami. Raziskava iz Obstetrics and GynecologyInternational kaže, da ima kar 56 % uporabnic opioidih drog težave v duševnem zdravju. (Unger, Metz, Ficher, 2012)

Finnegman in Keegan (2010) pravita, da je potrebna oskrba matere med nosečnostjo in oskrba matere in novorojenčka po porodu. Potrebno je upoštevati njune potrebe. V

(27)

27

nosečnosti je potrebno redno opravljanje testov za vse možne okužbe, kot so HIV, hepatitis B in C. Strokovni delavci morajo ozaveščati bodočo mater o možnostih zdravljenja, vplivih določene droge na plod.

3.7 Porod

Prva, ki na dan poroda pride v stik z nosečo uporabnico drog, je babica, ki neodvisno od tega, ali je uporabnica drog ali ne, posname kardiotokografski zapis in izmeri vitalne funkcije. Kasneje skupaj izpolnita porodni zapisnik. Nekaj podatkov je možno pridobiti že iz materinske knjižice. Če so prisotni znaki poroda, jo premestijo v porodni blok. Delo babice je enako za vse, neodvisna od tega, ali porodnica uporablja drogo ali ne. (Bregar, Sotler, 2010)

Uporaba opioidih drog je velikokrat povezana s preobčutljivostjo na bolečino in toleranco na zdravila, ki se uporabljajo za zmanjšanje bolečine. (Unger, Metz, Fischer, 2012)

Pri približno 60–90 % otrok, ki so v maternici izpostavljeni učinkom opioidih drog, se razvije neonatalni abstinenčni sindrom. Od tega jih 50–75 % potrebuje oskrbo z zdravili.

Največkrat terapijo potrebujejo novorojenčki, ki so bili izpostavljeni metadonu. Znaki so večinoma enaki in neodvisni od vrste droge. Začetek, časovno trajanje in intenzivnost neonatalnega abstinenčnega sindroma zavisijo od vrste droge, časa in količine zadnjega uživanja ter od tega, kakšna je hitrost metabolizma pri novorojenčku. Znaki neonatalnega abstinenčnega sindroma takoj po rojstvu navadno niso prisotni, saj se razvijejo kasneje, v prvih dveh urah življenja, verjetneje 14 in v 24–48 urah (heroin) ali šele v 7–10 dneh (metadon). Subakutni neonatalni abstinenčni sindrom, katerega prepoznamo po nemirnosti, razdražljivosti, tremorju in motnjah v spanju, pa lahko traja še 3–6 mesecev po porodu. (Dobrinja, 2006)

Po porodu je pomembna pomoč, ki je usmerjena v podporo pri prehodu v starševstvo.

Dobro je, da o tem govorimo že v obdobju nosečnosti, saj v času po porodu lahko sledi zelo stresno obdobje. Za matere, ki so med nosečnostjo uspele zmanjšati uporabo, je tveganje, da bodo zapadle v stanje pred nosečnostjo, visoko, zato je potrebnega veliko dela tudi na področju preventive in psihosocialne podpore. (Whittaker, 2003)

3.8. Oskrba otroka z neonatalnim abstinenčnim sindromom

Neonatalni abstinenčni sindrom (v nadaljevanju NAS) je klinična diagnoza, ki se pojavlja pri novorojenčkih, ki so bili izpostavljeni različnim substancam v prenatalnem času.

(28)

28

Posledično se lahko zgodijo motnje v centralnem, živčnem in respiratornem sistemu, kot tudi težave prebavnega trakta. Posledice uporabe opioidnih drog v nosečnosti so po porodu lahko obsežne in močno izražene. Kljub temu sindrom redko povzroči smrt, večkrat pa se zgodi, da novorojenčki potrebujejo daljšo in bolj intenzivno zdravstveno oskrbo. (Kocherlakota, 2014)

Unger, Metz in Fischer (2012) so si postavili vprašanje, v katerih primerih pride do NAS in v katerih ne. Obstaja veliko študij na to temo, vendar novejše ugotovitve ne pokažejo, kako napovedati neonatalni abstinenčni sindrom. Dejavnik, ki ima dokazan vpliv na pojav sindroma in na njegovo intenziteto, je uporaba opiatov in kokaina, saj ti zlahka preidejo v otrokovo posteljico, hkrati pa se ta transfer še poveča ob naraščanju gestacijske dobe.

Zanimiva je tudi raziskava, ki govori o tem, da je pri uporabnicah benzodiazepinov neonatalni abstinenčni sindrom potekal dlje kot pri ženskah, ki jih niso uporabljale.

Spekter uporabe, ki povzroča simptome NAS, se je skozi čas spreminjal. Pred letom 1970 je veljalo, da je NAS posledica uporabe morfija in heroina. Danes je NAS sekundarna posledica uporabe heroina, morfija, metadona, buprenorfina, analgetikov, antidepresivov in drugih substanc. Težava se pojavi predvsem ob uporabi več različnih drog naenkrat.

(Kocherlakota, 2014)

Znaki neonatalnega abstinenčnega sindroma so najbolj prisotni v prvih dneh otrokovega življenja. Pojavijo se v polovici primerov pri novorojenčkih, ki so jih rodile matere, ki so med nosečnostjo uporabljale opij. Kljub temu da lahko napovedujemo dejavnike tveganja za NAS, je neodgovorjenih še veliko vprašanj na temo povezanosti uporabe drog in neonatalnega abstinenčnega sindroma. Obstaja velika možnost, da bodo nekoč lahko odgovorili nanja. Potrebno se bo poglobiti v biokemične procese v placenti med nosečnostjo, s katerimi bi lahko pojasnili, kolikšna količina določene droge preide v krvni sistem ploda. Kakorkoli že, potrebne so nadaljnje raziskave, ki bodo razjasnile to vprašanje. Hkrati pa se na tem mestu postavlja novo vprašanje, kaj odgovori prinašajo različnim oblikam pomoči, ki so na voljo. (Unger, Metz, Fischer, 2012)

Novorojenček, ki kaže znake neonatalnega abstinenčnega sindroma, potrebuje podporno zdravstveno nego. Če se po lestvicah, ki določajo stopnjo sindroma, oceni, da otrok potrebuje zdravljenje, potem mu to tudi nudijo. Zdravljenje pri nas poteka z morfijem ali phenobarbitonom. (Lekan, 2011)

(29)

29

Poleg zdravljenja z morfijem ali phenobarbitonom je na pomembnem mestu tudi nega oz.

podporna oskrba. Pomembno je, da preden začnemo s kakršnimkoli farmakološkim sredstvom, poskusimo z nego brez zdravil. Takšna oskrba vključuje odstranitev vseh dražljajev (zvoki, premočna svetloba), ki imajo vpliv na otrokovo zaznavanje, ki je v tem času bolj izostreno. Pri nekaterih pomagajo tudi nežni glasbeni zvoki in masaža.

Pomembno je, da pomagamo doseči mirno spanje in budnost. Poskrbeti je potrebno tudi za pogostejše hranjenje in vzdrževanje normalne telesne temperature. Strokovnjak, ki je v stiku z materjo in otrokom, mora imeti profesionalen, skrben odnos. Pomembno je, da nima predsodkov. Skrb, ki nudi kvalitetno oporo materi in otroku, lahko omogoči, da se izognemo zdravilom, hkrati pa lahko zmanjša čas oskrbe v bolnišnici. (Kocherlakota, 2014)

Kastelic in Kostnapfel - Rihtar (2010) pravita, naj bo otrok v času krize v mirnem okolju, v katerem ni prisotnih veliko zunanjih dražljajev. Za zdravljenje znakov abstinenčnega sindroma se uporablja opiat (phonobarbiton), ki ne zmanjša sesalnega refleksa in prepreči, da bi novorojenček imel drisko. Zdravljenje ponavadi poteka do tri tedne.

Tudi Cetin Lovšin (2006) priporoča, da imamo otroka v mirnem, po možnosti zatemnjenem okolju. Poskrbeti je potrebno, da je posteljnina mehka in brez grobih robov.

Pomembno je, da poskrbimo za vnos tekočine, dovolj kalorij, nego kože in predvsem dovolj pestovanja.

Zagotovo pa je po mnenju Dobrinja (2006), pomembno, da je v vse procese zdravstvene nege novorojenčka vključena tudi mati. Po porodu je z materjo potrebno vzpostaviti ustrezen odnos, ki je zaupen in spoštljiv.

3.9. Dojenje

Dojenje se spodbuja, saj prinaša številne prednosti, hkrati pa preko mleka novorojenček dobiva zelo nizke odmerke metadona (v primeru, da je uporabnica na metadonu), kar dodatno pomaga k zmanjšanju krizne reakcije pri dojenčku. Dojenje se odsvetuje v primeru okužbe z virusom HIV ali hepatitisom C. V tem primeru je potrebno razmisliti o prednostih dojenja in v kolikšni meri je prisoten virus hepatitisa C v krvi matere. V primeru okužbe s HIV in nadaljnje uporabe droge se ne doji. (Verster in Buning, 2000)

(30)

30

Dojenje je pomembno tudi zaradi tega, ker pripomore k vzpostavitvi vezi med materjo in otrokom, materi daje občutke moči, prisotnosti in pomembnosti pri skrbi za svojega otroka. (Kocherlakota, 2014)

4. UPORABA DROG

V svoji prejšnji nalogi sem o uporabi drog pisala o tem, da gre za družbeno določeno kategorijo in sama po sebi droga ni problematična, ampak takšna postane takrat, ko jo kot takšno določimo. Teoretično sem raziskovala različne pristope in poglede na odvisnost.

Del raziskovanja sem namenila tudi literaturi, ki se osredotoča na ženske uporabnice drog. (Rozina, 2013) Tokrat bom pisala o obstoječi politiki drog pri nas in o tem, kako pomaga materam oz. nosečnicam uporabnicam drog, kakšne oblike pomoči ponuja in odkrivala morebitne nepokrite potrebe.

4.1. POLITIKA NA PODROČJU DROG PRI NAS 4.1.1. Kratka zgodovina

Kvaternik Jenko (2006) pravi, da imajo Združene države Amerike danes vlogo varovalca demokracije, hkrati pa je ta država postala ena izmed najvplivnejših, ki s svojimi idejami in politiko do drog nosi pomembno vlogo, ki se širi v druge države, tudi Slovenijo. Njen vpliv se kaže že v ameriški vojni proti prepovedanim drogam, kar smo dolga leta posnemali tudi pri nas. Kot primer smo leta 1974 na Bledu imeli javno razpravo o legalizaciji drog in dekriminalizaciji njihovih uporabnikov, vendar so nasprotniki menili, da bo v primeru legalizacije drog prišlo do tega, da bodo ljudje postali »pasivni, parazitski in bolni.« (prav tam) Konec osemdesetih oz. začetek devetdesetih let je prišlo do ugotovitve, da z bojem proti drogam ne pridemo do želenega učinka. Začelo se je prelomno obdobje, ko smo oblikovali politiko na področju drog, ki se je usmerjala bolj v celovito reševanje problematike drog. Rezultat je bil nacionalni program na področju drog, oblikovan v letu 1992, ki jeomogočal reševanje tovrstne problematike na višjo raven. (Kvaternik, Grebenc in Rihter, 2008)

Slovensko politiko na področju drog lahko od tu naprej umestimo bolj v javno zdravstvo, ki sicer v svojem delovanju vključuje več področij, vendar njen poudarek oz. temelj ostaja zaščita javnega zdravja ter zmanjšanje ponudbe drog. Leta 1998 je bil ustanovljen Urad vlade RS za droge. Njegova glavna naloga je bila oblikovanje strateškega dokumenta na področju drog. Delovanje urada je bilo neodvisno, vključeval je

(31)

31

strokovnjake iz različnih področij dela, ki so v času oblikovanja programa sestankovali na različnih okroglih mizah in posvetih in organizirali vrsto raziskav na omenjeno tematiko.

Državni svet je v februarju 2004 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu na področju drog (2004–2009), ki je postala temeljno delo, iz katerega so se oblikovale različne dejavnosti na področju drog. Kmalu zatem je bil ukinjen Urad za droge in hkrati ustanovljen nov pod okriljem Ministrstva za zdravstvo, ki pa ga danes kot takega ni več.

(prav tam)

V letih 1999 in 2000 so bili v Sloveniji sprejeti trije pomembni zakoni na področju nedovoljenih drog:

- Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog (ZPUPD)

- Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD)

- Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge (od leta 2007 nameščen z uredbo EU: uredba o razvrstitvi prepovedanih drog)

Pomembno je tudi omeniti, da je Slovenija podpisnica vseh konvencij OZN, ki opredeljujejo področje prepovedanih drog. Slovenska zakonodaja je v skladu s pravnim redom EU in z vsemi usmeritvami Sveta Evrope. (Kvaternik, Grebenc in Rihter, 2008) Glede razvoja nevladnih organizacij nizkopražne usmerjenosti se je aktivno delovanje pokazalo konec osemdesetih let, natančneje leta 1988 z ustanovitvijo prve metadontske ambulante. Delovala je pod okriljem zdravstva, vendar je bila ta ustanovitev velik mejnik na področju zmanjševanja škode zaradi uporabe drog. Leta 1991 je prišlo do prvega programa, ki je omogočal zamenjavo igel. Začetki omenjenega programa so povezani z nastankom društev in organizacij, kot so Stigma, društvo Svit idr., ki imajo veliko zasluge pri vzpostavitvi nizkopražnih programov pri nas. Posledično imamo danes v Sloveniji mrežo organizacij, ki so aktivne na področju nedovoljenih drog. Večina teh organizacij se je v letu 2005 združila v zvezo nevladnih organizacij. Njihov namen je spodbujanje in razvijanje politike zmanjševanja škode, oblikovanje in razvijanje novih pristopov na področju obravnavanja drog, usposabljanje prostovoljcev za delo v različnih programih zmanjševanja škode, povezovanje strokovnjakov iz različnih področij, povezovanje domačih in mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo s tematiko uporabe drog, prispevanje k boljši prepoznavnosti pristopa zmanjševanja škode, izboljšanje

(32)

32

komunikacije med programi in posamezniki, ki delujejo na področju zmanjševanja škode.

(Flaker, 2006)

Leta 2014 je bila sprejeta nova Resolucija o nacionalnem programu na področju drog (2014–2020). Njen glavni poudarek je celovit in uravnotežen razvoj vseh aktivnosti, ukrepov in programov, ki vplivajo na reševanje problematike uporabe drog pri nas.

Usmerjena je v multidisciplinarne rešitve, tako preprečevanje ponudbe prepovedanih drog kot tudi dejavnosti na področju zdravljenja, preventive in socialne obravnave.

Nevladne organizacije imajo na področju drog v Sloveniji zelo pomembno vlogo, ker imajo pod okriljem različne programe pomoči uporabnikom in njihovim svojcem. Te organizacije se povezujejo v zveze in opravljajo vlogo sogovornika ministrstvom, katerim pomagajo pri oblikovanju politik in različnih ukrepov. Predstavniki zvez so tudi člani Komisije Vlade RS za droge. (Nacionalni program na področju drog 2014–2020)

4.1.2. Tipi politike

Droge, še posebej prepovedane, so pomemben element v mednarodni politiki. Obstajajo različni mednarodni dokumenti, ki se ukvarjajo s prepovedanimi drogami. V sodobnih družbah se v razprave o drogah vključujejo tri perspektive: prohibcionistična, javnozdravstvena in klasično liberalna. (Kvaternik Jenko, 2006)

Prohibicionistična politika izhaja iz ameriškega modela in trdi, da so droge slabe, saj povzročajo odvisnost in zločin, zato je treba omejiti njihovo uporabo in kaznovati vse tiste, ki jih uporabljajo ali so v kakršnikoli povezavi z njimi (npr. preprodajalci).

Javnozdravstvena perspektiva želi legalizirati (legalizacija marihuane) in medikalizirati uporabo drog. Odvisnost je za njih bolezen, ki potrebuje zdravljenje, na kazni oz. sankcije zaradi uporabe drog pa gledajo kot nehumane in predrage za državni proračun.

Klasičnoliberalna perspektiva vidi uporabo drog kot vedenje, ki je odvisno od določenih vrednot, ki jih ima družba. Vprašanje o uporabi drog je v tem primeru etično in ne zdravstveno. Vzrok uporabe drog je, ker se je nekdo tako odločil in zaradi vplivov okolja na tega posameznika.Ta perspektiva podpira idejo samonadzora, ki jo utemelji s študijami o uporabnikih drog, ki znajo nadzirati svojo uporabo drog, saj so za to motivirani. Droge po mnenju te perspektive ne povzročajo zločina. (prav tam)

Temelj mednarodnega okvirja nadzora nad proizvodnjo in posedovanjem teh snovi je v treh konvencijah Združenih narodov. Te konvencije vsako državo zavezujejo, da

Reference

POVEZANI DOKUMENTI

Da so uporabo prepovedanih drog v času pandemije povečali, je v naši raziskavi poročala približno četrtina anketiranih, kot dva ključna razloga za to, pa so navedli dolgčas

Med anketiranimi uporabniki programov zmanjševanja škode je 75,3 % takih, ki so bili v zadnjem letu obravnavani tudi v drugih programih za uporabnike prepovedanih

najpogosteje so to druge matere uţivalke drog. Poostren nadzor zdravstvenega osebja nad njihovim telesom in plodom v nosečnosti jemljejo sebi v prid, saj na ta način preverijo ali

Pogosto opazujem svet okoli sebe, tako mlajše, starejše kot tudi svoje vrstnike.. In se kar zmrazim ob misli, kako dojemamo svet okoli sebe in vedno bolj zremo v takšne in

[r]

Delo Geografskega društva Slovenije je bilo v letu 1970 zelo raznovrstno. Po sklepu, ki je bil sprejet na izrednem občnem zboru na Ravnah leta 1969, bo odslej redni letni občni

- ali prostočasne dejavnosti pomagajo pri krepitvi samopodobe učencev, - ali imajo učenci, ki jih obiskujejo, boljši uspeh v šoli,.. - kdo svetuje

ZMANJŠANJE DELEŢA POVZROČITELJEV PROMETNIH NESREČ NA SLOVENSKIH CESTAH, KI SO POD VPLIVOM ALKOHOLA, PREPOVEDANIH DROG IN DRUGIH PSIHOAKTIVNIH SNOVI.. V zadnjih letih