UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Leo Šamanić
VPLIV SREBRNOPROGE NAPIHOVALKE LAGOCEPHALUS SCELERATUS NA EKOSISTEM VZHODNEGA MEDITERANA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA BIOTEHNIŠKA FAKULTETA Študijski program: Biologija in kemija
Leo Šamanić
VPLIV SREBRNOPROGE NAPIHOVALKE LAGOCEPHALUS SCELERATUS NA EKOSISTEM VZHODNEGA MEDITERANA
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Primož Zidar
Ljubljana, 2018
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Primo ž u Zidarju za strokovno pomo č , svetovanje in usmerjanje pri izdelavi magistrskega dela.
Zahvaljujem se asistentu Branku Dragi č evi ć u z Inštituta za oceanografijo in ribarstvo v Splitu za strokovno pomo č .
Zahvaljujem se mojima sošolkama Tini in Ines, ki sta me podpirale skozi ves študij.
Zahvaljujem se seveda moji celotni dru ž ini, ki me je podpirala
skozi ves študij in mi omogo č ila, da študijska leta v Ljubljani
minejo sre č no in uspešno.
I Kazalo vsebine
Kazalo preglednic ... III Kazalo slik ... IV Izvleček ... V Abstract ... VI
1. Uvod ... 1
2. Sredozemsko morje ... 2
3. Ogroženost Sredozemskega morja ... 3
3.1 Tujerodne vrste in spremembe v sredozemski ihtiofavni ... 3
3.1.1 Lesepske migracije ... 5
3.1.2 Invazivne vrste ... 6
3.2 Klimatske spremembe ... 7
3.3 Odpadne snovi, balastne vode in drugi vplivi na morsko okolje ... 8
4. Ribe napihovalke ... 10
4. 1 Biologija in ekologija srebrnoproge napihovalke Lagocephalus sceleratus ... 10
5. Tetradotoksin ... 13
5.1 Izvor strupa ... 13
5.2 Kemija toksina in mehanizem delovanja ... 13
5.3 Toksičnost Lagocephalus sceleratus ... 14
6. Škodljivi vplivi vrste L. sceleratus ... 15
6.1 Vpliv L. sceleratus na zdravje ljudi ... 15
6. 2 Vpliv L. sceleratus na ribolov ... 15
7. Možnost komercialnega izkoriščanja srebrnoproge napihovalke ... 17
7.1 Srebrnoproga napihovalka v prehrani ... 17
7.2 Uporaba srebrnoproge napihovalke v medicinski namen ... 17
7.3 Uporaba za akvarijske namene ... 18
7.4 Priporočila Organizacije združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) ... 18
II
8. Srebrnoproga napihovalka v vzhodnem Mediteranu- raziskave v okolici otoka Rhodos .... 19
9. Srebrnoproga napihovalka v Jadranskem morju ... 21
9. 1 Splošne značilnosti Jadranskega morja ... 21
9.2 Pojavljanje L. sceleratus v Jadranskem morju ... 21
9.2.1 Pregled pojavljanja srebrnoproge napihovalke v Jadranskem morju... 22
9.3 Klimatske spremembe in pojavljanje srebrnoproge napihovalke v Jadranskem morju . 24 9.4 Negativen vpliv tujerodne vrste na ekosistem Jadranskega morja- primer skakavke Pomatomus saltatrix ... 29
9.5 Možni vplivi srebrnoproge napihovalke na ekosistem Jadranskega morja ... 30
9.6 Priporočila za Jadransko morje ... 31
10. Zaključek ... 32
11. Literatura ... 33
III
Kazalo preglednic
Tabela 1. Seznam novih ribjih vrst Sredozemskega morja ... 4 Tabela 2. Vrste iz rodu Lagocephalus. ... 10 Tabela 3. Najvišje temperature izmerjene v Jadranskem morju (Crometeo,2017) ... 26
IV
Kazalo slik
Slika 1. Razširjenost L. sceleratus v domačem habitatu ... 11
Slika 2. Srebrnoproga napihovalka Lagocepahalus sceleratus (FishBase, 2010). ... 12
Slika 3. Strukturna formula tetradotoksina. ... 14
Slika 4. Področja raziskave L. sceleratus na otoku Rhodos (Kalogirou, 2013). ... 19
Slika 5. Projekcija pojavljanja vrste L. sceleratus v Jadranskem morju ... 23
Slika 6. Ekstremne temperature Jadranskega morja v mesecu avgustu leta 2017 (Crometeo, 2017). ... 25
Slika 7. Trend gibanja povprečne letne površinske temperature morja v obdobju od 1982 do 2013 na posameznih območjih v Sredozemskem morju (Omstedt in Shaltout, 2014). ... 27
Slika 8. Povrprečne letne površinske temperature Jadranskega morja za obdobje od 1982-2013. (Prirejeno po Omstedt in Shaltout) ... 28
Slika 9. Število srebrnoprogih napihovalk v Jadranskem morju v posameznih obdobjih. ... 29
V
Izvleček
V magistrskem delu smo obravnavali tematiko razširjanja invazivne vrste Lagocephalus sceleratus v vzhodnem Mediteranu. Raziskali smo, kakšne posledice je ta invazivna vrsta pustila na ekosistem vzhodnega Mediterana, predvsem na ribolov, kot pomembno gospodarsko dejavnost. Preučili smo biologijo in ekologijo srebrnoproge napihovalke ter njen možni vpliv na zdravje človeka. Poleg tega smo ocenili, ali srebrnoproga napihovalka predstavlja nevarnost za ekosistem Jadranskega morja. Naredili smo projekcijo širjenja vrste v Jadranu na podlagi podatkov pridobljenih z Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu. Raziskovalni pristop, ki smo ga uporabili, je teoretična raziskava. Uporabljali smo temeljni instrument, literaturo v hrvaškem, slovenskem in angleškem jeziku. Uporabljali smo tudi bazo podatkov Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu. Ta raziskava lahko prispeva k razvoju ihtiologije in boljšemu razumevanju problematike invazivnih vrst v stoletju klimatskih sprememb.
Ključne besede: Srebrnoproga napihovalka, invazivna vrsta, Sredozemsko morje, Jadransko morje, klimatske spremembe.
VI
Abstract
In this Masters' thesis, we analyzed the topic of the expansion of invasive species Lagocephalus sceleratus in the East Mediterranean. We researched which consequences this invasive species has made to the ecosystem of the East Mediterranean, and, above all, on the fishing industry as an important economic activity. We researched biology and ecology of the silver-cheeked toadfish and it's potential influence on human health. We discovered that silver-cheeked toadfish represents a danger to the Adriatic sea ecosystem. In addition, the projection of the expansion of the species in the Adriatic sea was made on the basis of the data collected from the Institute of the Oceanography and Fisheries in Split. The research methodology used in this research was the theoretical research. We used the basic instruments as well as Croatian, English, and Slovenian literature. Furthermore, we also used the database of the Institute of the Oceanography and Fisheries in Split. This research will contribute to the development of ichthyology and to a better understanding of the invasive species issues in the century of climate changes.
Key words: Silver-cheeked toadfish, invasive species, Mediteranean sea, Adriatic sea, climate changes
1
1. Uvod
Uničevanje naravnih ovir, ki jih povzroča človek, lahko pripelje do širjenja vrst v nove habitate, v katerih nikoli prej niso bile prisotne. Razširjanje novih vrst lahko vpliva na avtohtone vrste ter na ravnovesje v ekosistemih (Golani, 2011).
Raziskave so pokazale, da biološke invazije zmanjšujejo število avtohtonih vrst in motijo procese v naravi. Invazivne vrste vplivajo tudi na gospodarstvo in zdravje človeka. Obstajajo primeri, v katerih avtohtone vrste izumrejo zaradi kompeticije z invazivnimi vrstami. Invazivne vrste pogosto odkrijemo, ko so že vzpostavile populacijo v novem habitatu, zaradi tega je zelo težko ugotoviti, kdaj in kako se je invazija začela. V zadnjih letih klimatske spremembe še dodatno vplivajo na invazivne vrste, na njihovo vedenje in distribucijo (Arguells, 2008). Veliko vrst, ki so že migrirale, so znanstveniki zabeležili in povezali s klimatskimi spremembami. V Sredozemskem morju so številne invazivne vrste vzpostavile svoje populacije. Te vrste so v Sredozemsko morje prišle na različne načine. Sueški prekop in Gibraltarska vrata sta samo dva primera, ki predstavljata migracijske poti za številne morske organizme. Sueški prekop je glavna pot za migracijo indo-pacifiških vrst v Sredozemsko morje. Odprtje tega prekopa je povzročilo veliko negativnih posledic za ekosistem vzhodnega Mediterana. Znanstveniki ocenjujejo, da je danes v Sredozemskem morju približno 790 invazivnih vrst (Golani, 2010). Raziskovanja lesepskih migracij omogočajo znanstvenikom dodaten vir podatkov pri ocenjevanju vpliva invazivnih vrst na ekosistem Sredozemskega morja. Veliko število ribjih vrst, ki so prišle skozi Sueški prekop v Sredozemsko morje, je postalo invazivnih in njihova prisotnost je začela predstavljati veliko tveganje za ekosistem vzhodnega dela Sredozemskega morja. V tem primeru lesepske migracije predstavljajo vir podatkov za preučevanje migracijskih poti in vedenja invazivnih vrst v novem habitatu (IUCN, 2008).
Srebrnoproga napihovalka je ena od vrst, ki so skozi Sueški prekop prišle v vzhodni Mediteran. Prvič so jo leta 2003 opazili na obalah Turčije. Srebrnoproga napihovalka se je do danes zelo razširila in vzpostavila svojo populacijo v vzhodnem Mediteranu. Lahko rečemo, da je postala ena od najhujših invazivnih ribjih vrst. Problematika njenega razširjanja je še bolj pomembna, ker gre za zelo strupeno vrsto, ki vsebuje močen strup tetradotoksin, ki pri človeku povzroča paralizo in smrt. Tematika srebrnoproge napihovalke bo v prihodnosti zelo pomembna in bo postala predmet zanimanja strokovnjakov s področja morske biologije in ekologije ter genetike.
2
2. Sredozemsko morje
Sredozemsko morje obsega približno 2,5 milijonov km2 in je preko Gibraltarskega prehoda (širina 14 km) povezano z Atlantskim oceanom. Nahaja se med Evropo na severu, Azijo na vzhodu in Afriko na jugu. Sredozemsko morje je povezano z Indijskim oceanom, in sicer preko Sueškega prekopa in Rdečega morja. Sredozemsko in Črno morje povezuje ožina Bospor. Povprečna globina sredozemskega bazena znaša okoli 1500 m, največja globina, ki je izmerjena v Jonskem morju, pa znaša 5267 m. Temperatura površja Sredozemskega morja je okoli 5°C februarja, pa vse do 31°C avgusta. Slanost ni enakomerno visoka v vseh delih sredozemskega bazena. Povprečna vrednost slanosti vode znaša 38 promilov. V večjih globinah je slanost okoli 38,4 promilov. Temperatura morja je najvišja na področju vzhodnega in južnega dela. V severnejših območjih Sredozemskega morja sta temperatura in slanost nižji zaradi močnega ohlajanja površja v zimskem obdobju in zaradi pritoka sladke vode. Slanost in temperatura sta najvišji v vzhodnem delu Sredozemskega morja, ker je izhlapevanje na tem področju največje, pritok sladkih voda pa najmanjši. Vrednost slanosti takšne vode dosega 39 promilov. Slanost je najnižja ob obalah Alžira, Libije, Tunisa in Maroka. Plitvejši del med Sicilijo in obalo Tunisa deli Sredozemsko morje na dve podregiji, to je vzhodni in zahodni Mediteran oziroma vzhodni in zahodni del Sredozemskega morja. Ta del med obalo Sicilije in Tunisa predstavlja biogeografsko bariero, zaradi katere organizmi, ki so prišli iz Rdečega morja niso mogli nadaljevati proti zahodnemu delu Sredozemskega morja. Nekatere nove ribje vrste, kot so modropikasta trumpetača Fistularia commersonii in temni morski kunec Siganus luridus, so uspešno migrirale v zahodni del Sredozemskega morja. Zaradi svojega geografskega položaja in zelo počasne izmenjave vode z oceanom, je Sredozemsko morje eno izmed najbolj ogroženih in najbolj občutljivih morij na svetu. Viri onesnaženja Sredozemskega morja so številni in zapleteni. V Sredozemskem morju poteka 30 % mednarodnega pomorskega prometa in 20 % svetovnega prometa nafte. 85 % vseh onesnaževalcev Sredozemskega morja pa prihaja iz celine (Dulčić in Dragičević, 2011).
3
3. Ogroženost Sredozemskega morja
V zadnjih tridesetih letih narašča število znanstvenikov, ki se ukvarjajo z raziskovanjem negativnih vplivov na morsko okolje, zato se je formirala znanstvena veda, ki se imenuje varstvena biologija morja. Glavni in osnovni cilj varstvene biologije morja je zaščita morja in oceanov. Kot glavne vzroke za ogroženost morskega okolja znanstveniki pogosto navajajo splošno onesnaženje, onesnaženje z mikroorganizmi, evtrofikacijo, invazivne vrste in klimatske spremembe. Večinoma gre za sinergijsko delovanje več dejavnikov (Jakl in Mosor, 2016). Kot glavne grožnje za Sredozemsko morje strokovnjaki navajajo klimatske spremembe, invazivne tujerodne vrste, urbanizacijo in prelov (IUCN, 2008). Nekateri znanstveniki izpostavljajo evtrofikacijo, morske odpadke, balastne vode ter izlitje nafte (Van Dyke, 2003). V zadnjih letih vse večjo nevarnost za Sredozemsko morje predstavlja tudi masovni turizem. Veliko število turistov vsako leto obiskuje posamezne destinacije na obalah Sredozemskega morja, kar dodatno vpliva na onesnaženje morja, saj se v tem času proizvaja največ odpadnih voda (Crowder in Norse, 2005).
3.1 Tujerodne vrste in spremembe v sredozemski ihtiofavni
Tujerodna vrsta je vrsta, ki živi izven svojega naravnega območja razširjenosti, kamor je prišla z namernim ali nenamernim vstopom (Jogan in Kos, 2012).Nekatere tujerodne vrste so škodljive in predstavljajo nevarnost za ekosistem in zdravje ljudi, medtem ko druge nimajo škodljivih učinkov in so lahko uporabne za ekosistem in ljudi. Tujerodne vrste so v nov ekosistem prišle predvsem zaradi človekovih dejavnosti, kot so na primer transport in trgovina z rastlinami in živalmi, čebelarjenje (razširjanje medonosne robinije in drugih medonosnih rastlin za čebeljo pašo), športni ribolov (razširjanje različnih ribjih vrst za rekreacijski ribolov) itd. (Kus Veenvliet in sod., 2009).
Pomembna značilnost sredozemske ihtiofavne je, da se število vrst zmanjšuje od zahoda proti vzhodu.
Glavni vzroki za to so zmanjšanje hranilnih soli in sprememba hidro-klimatskih pogojev. Sestavo sredozemske ihtiofavne lahko razdelimo v naslednje skupine vrst: a) endemi, b) borealne, atlantske in tropske vrste, c) vrste, ki so prinesene zaradi delovanja človeka (balastne vode, akvakultura) in d) lesepski migranti. V zadnjem seznamu ribjih vrst za Sredozemsko morje so strokovnjaki zabeležili 664 vrst (557 vrst kostnic Osteichthyes, 86 vrst hrustančnic Chondrichthyes in 3 vrste brezčeljustnic) (Dulčić in Dragičević, 2011).
Mednarodna komisija za znanstveno raziskovanje Sredozemskega morja je v izdaji iz leta 2002 predstavila pregled 90 alohtonih vrst, ki so v Sredozemsko morje prišle s področja Atlantika, Rdečega in Črnega morja. Od leta 2002 do leta 2010 so na seznam dodali še 44 novih ribjih vrst (Tabela 1).
Veliko število ribjih vrst je prišlo iz Rdečega morja z aktivno migracijo. V zadnjih letih se v biološki raznolikosti Sredozemskega morja dogajajo velike spremembe. Klimatske spremembe pospešujejo migracijo nekaterih toploljubnih vrst v nova področja, večinoma proti severnemu območju. Največje število novih ribjih vrst je prišlo v Sredozemsko morje s področja Rdečega morja skozi Sueški prekop.
V Jadranskem in Sredozemskemu morju so opaženi procesi tropikalizacije oziroma meridionalizacije, kar pomeni približanje tropskih in subtropskih vrst proti severnejšemu območju.
Ti procesi so povezani z zvišanjem temperature morja in omogočajo razširjanje toploljubnih organizmov v nova področja, na ta način pride do razširjanja njihovega areala (Dulčić in Dragičević, 2011).
4 Seznam novih ribjih vrst Sredozemskega morja (44 vrst):
Tabela 1. Seznam novih ribjih vrst Sredozemskega morja
Vrsta Avtor
Aluterus monocerus (Linnaeus, 1758)
Apogon fasciatus (White, 1790)
Apogon queketti (Gilchrist, 1903)
Apogon Smithi (Kotthaus, 1970)
Cephalopholis taeniops (Valenciennes, 1828) Champsodon nudivittis (Ogilby, 1895) Cheilodipterus novemstriatus (Ruppell, 1838) Cheilopogon furcatus (Mitchill, 1815) Chilomycterus reticulatus (Linnaeus, 1858)
Cyclopterus lumpus (Linnaeus, 1858)
Coelorinchus mediterraneus (Iwamoto & Ungaro, 2002)
Decapterus russelli (Ruppell, 1830)
Elates ransonnetti (Steindachner, 1876)
Glaucostegus halavi (Forsskal, 1775)
Heniochus intermedius (Steindachner, 1893)
Hippocampus fuscus (Ruppell, 1838)
Iniistius pavo (Valenciennes, 1840)
Kyphosus incisor (Cuvier, 1831)
Lagocephalus sceleratus (Gmelin, 1789)
Lutjanus jocu (Bloch & Schneider, 1801)
Microchirus boscanion (Chabanaud, 1926)
Mycteroperca fusca (Lowe, 1838)
Monotaxis grandoculis (Forsska, 1775)
Nemipterus randalli ( Russell, 1986)
Omobranchus punctatus (Valenciennes, 1836)
Oplegnathus fasciatus (Temminck & Schlegel, 1844)
Pagrus major (Temminck & Schlegel, 1843)
Pampus argenteus (Euphrasen, 1788)
Platax teira (Forsskal, 1775)
Plotosus lineatus (Thunberg, 1787)
Pomacanthus imperator (Bloch, 1787)
Pomacanthus maculosus (Forsskal, 1775) Priacanthus saggitarius (Starnes, 1988)
Scarus ghobban (Forsskal, 1775)
Selene dorsalis (Gill, 1862)
Sphoeroides marmoratus (Lowe, 1838)
Terapon jarbua (Forsskal, 1775)
5
Terapon theraps (Cuvier, 1829)
Trachurus indicus (Nekrasov, 1966)
Tridentiger trigonocephalus (Gill, 1859)
Trypauchen vagina (Bloch & Schneider, 1801) Tylerius spinossisimus (Regan, 1908)
Vanderhorstia mertensi (Klausewitz, 1974)
Zenopsis conchifer (Lowe, 1852)
3.1.1 Lesepske migracije
Na sestavo ihtiofavne vzhodnega dela Sredozemskega morja so vplivali številni dejavniki, med prvim izgraditev Sueškega prekopa in Asuanskega jezu na reki Nil. Jez je povzročil zmanjšan pritok rečnega sedimenta, sladke vode in hranilnih soli v Sredozemsko morje. Posledica tega je zmanjšanje številčnosti ribjih populacij, predvsem tistih, ki so gospodarsko pomembne, kot je recimo sardela.
Dolgotrajne posledice za vzhodni del Sredozemskega morja je vsekakor pustila izgraditev Sueškega prekopa. Sueški prekop je omogočil živalskim in rastlinskim vrstam prehod iz Rdečega morja v Sredozemsko morje. Skozi Sueški prekop poteka migracija organizmov v obeh smereh: iz Rdečega morja proti Sredozemskemu in iz Sredozemskega morja proti Rdečemu morju. Vendar znatno več vrst potuje iz Rdečega morja proti Sredozemskemu morju kot obratno. Znanstveniki so do danes zabeležili več kot 300 vodnih organizmov različnih skupin, ki so migrirali skozi Sueški prekop (Sulić Šprem, 2013).
Vsi organizmi, ki so migrirali iz Rdečega morja v Sredozemsko morje skozi Sueški prekop, so dobili ime lesepski migranti, po graditelju Sueškega prekopa Ferdinandu de Lessepsu. Sueški prekop je bil zgrajen leta 1869 in od takrat je tudi formalno odprt. Dolžina prekopa znaša 193 km, globina pa 24 m. V prekopu ni pritoka sladke vode, zaradi tega je slanost zelo visoka. Sredozemsko morje je toplo morje, njegova temperatura znaša od 5°C pozimi do 31°C v poletnih mesecih in ga poseljujejo tudi borealne vrste. Rdeče morje je tropsko in v njem temperatura morja pozimi nikoli ne pade pod 18 °C.
Poseljujejo ga indo-pacifiške vrste, ki imajo večjo sposobnost prilagajanja kot atlantske vrste(Sulić Šprem,2013). Tropske vrste iz Rdečega morja in Indopacifika lahko poseljujejo območje, ki je severneje od njihovega naravnega habitata, pogoj pa je dovolj visoka poletna temperatura morja, ki omogoča njihove reproduktivne procese in normalen razvoj zgodnjih razvojnih faz. Še en pomemben pogoj, ki omogoča razširjanje tropskih vrst proti Sredozemskemu morju so minimalne zimske temperature, ki omogočajo preživetje tropskih vrst. Globalne klimatske spremembe ter spremembe v temperaturi morja vsekakor pospešujejo migracijo tropskih vrst proti severnih območjih. Glavni dejavnik, ki omejuje razširjanje lesepskih migrantov, je nizka zimska temperatura Sredozemskega morja. Nivo Rdečega morja je za okoli 1,2 m višji kot nivo Sredozemskega morja in zato je gravitacijski gradient usmerjen proti severu. Zaradi tega je pospešena tudi dinamika migracije organizmov skozi Sueški prekop (Dulčić in Dragičević, 2011).
Trinajst lesepskih migrantov je opaženih tudi v Jadranskem morju in nekatere od opaženih vrst lahko predstavljajo nevarnost za prehranjevalne verige v Jadranskem ekosistemu. V primeru povečanja populacije modropikaste trumpetače Fistularia commersonii lahko pričakujemo zmanjšanje
6 posameznih ribjih vrst, ki so gospodarsko pomembne za prebivalstvo na obali Jadranskega morja.
Drugi opaženi lesepski migrant je srebrnoproga napihovalka Lagocephalus sceleratus, ki je migrirala iz Rdečega morja (Dulčić in Glamuzina, 2012).
Delovanje glaciacije, geografskih ovir, visokih temperatur in slanosti ter zmanjšanje vsebnosti hranilnih soli in kisika je povzročilo osiromašenje življenjskih združb na področju vzhodnega dela Sredozemskega morja. Zahodni del Sredozemskega morja naseljuje dvakrat večje število vrst kot v vzhodnem delu Sredozemskega morja. Vzrok za slabšo biološko raznolikost vzhodnega dela je tudi migracija zelo dobro prilagojenih lesepskih migrantov. Sueški prekop, ki ga je naredil človek, je primer, da se v zelo kratkem času lahko dogajajo spremembe, ki pripeljejo do kriznih razmer v morskem ekosistemu (Dulčić in Dragičević, 2011).
3.1.2 Invazivne vrste
Invazivna vrsta je tujerodna vrsta, ki ogroža ekosistem in biotsko raznovrstnost ter povzroča okoljske in socioekonomske spremembe (Kus Veenvliet in sod., 2009). Zaradi človeške dejavnosti so biološke invazije danes postale globalni problem. Po podatkih svetovne zveze za varstvo narave, invazivne vrste predstavljajo drugi vzrok za ogroženost avtohtonih vrst, prvi vzrok za ogroženost pa je uničevanje naravnih habitatov (Prus, 2011).
Znanstveniki menijo, da danes ne obstaja morski ekosistem, v katerem ni prisotnih invazivnih vrst.
Pomemben vektor prenosa invazivnih morskih organizmov so balastne vode. V balastnih vodah se nahajajo ličinke in zgodnje razvojne oblike različnih rastlinskih in živalskih vrst, prisotni so tudi mikroorganizmi in patogeni, ter različni onesnaževalci in toksične spojine. Invazivne vrste lahko zmanjšajo biološko raznolikost in gostoto življenjskih združb, te izpodrivajo avtohtone organizme, prenašajo bolezni ter spreminjajo habitate. Posledice delovanja invazivnih vrst so izguba genetske raznolikosti in biološka homogenizacija morja (Galil, 2007).
Vektorji prenosa morskih organizmov (Jakl in Mosor, 2016) :
• ladijski promet,
• ribogojstvo,
• znanstvena raziskovanja morja,
• morski akvariji (izpust vrst v morje),
• uvajanje vrst, ki jih ljudi izkoriščajo kot ribolovne vabe,
• uvajanje tujerodnih ali ogroženih vrst v nove habitate,
• trgovina.
Obstajajo tri različne metode odstranjevanja invazivnih vrst: mehanska, kemična in biološka metoda.
Pri kemijskih metodah se uporabljajo različne škodljive snovi, kot so strupi, herbicidi in insekticidi.
Pri bioloških metodah se uporabljajo drugi organizmi, ki uničujejo invazivne vrste ali jih uporabljajo kot vir hrane. Pri mehanskih metodah se uporabljajo UV sevanje, pasti in lov na živali (Prus, 2011).
Ko invazivna vrsta enkrat pride v določeni habitat in se začne hitro razmnoževati, jo je zelo težko uničiti ali odstraniti z določenega prostora. Zato je zelo pomembno pravočasno odkritje potencialne invazivne vrste in hitro ukrepanje. Za uspešen boj proti invazivnim vrstam je potrebno vzpostaviti
7 učinkovite metode monitoringa in na ta način zmanjšati vpliv invazivnih vrst na ekosistem (Hulme, 2009).
Vplivi invazivnih vrst (Prus, 2011):
• predatorstvo,
• parazitizem,
• kompeticija,
• prenos patogenov,
• hibridizacija.
3.2 Klimatske spremembe
Klimatske spremembe postajajo vse bolj vidne in jih lahko opazimo v svoji okolici. Znanstveniki konstantno opazujejo temperaturne ekstreme, raztapljanje arktičnega ledu in zvišanje gladine morja.
Nekateri scenariji napovedujejo velike spremembe globalne biološke raznolikosti in možne negativne socioekonomske posledice. Obstoječa ekološka ravnovesja bodo uničena in zvišala se bo frekvenca ekstremnih pojavov, kot so močne nevihte, suše in poplave. Spremenila se bo tudi smer in moč morskih tokov in vetrov. Znanstveniki pričakujejo spremembe tudi v produktivnosti morja, ki se bo znižala v tropskem območju, medtem ko bo biotska raznovrstnost na višjih geografskih širinah še posebej občutljiva na klimatske spremembe. V tropskem in zmernem pasu bi lahko zvišanje temperature in dvig morske gladine povzročila ogromno škodo, predvsem za korale in morsko cvetnico pozidonijo. V oceanih in morjih bo prišlo do lokalnih in globalnih izumrtij. Morske vrste bodo migrirale na nova območja in poiskale nov primeren habitat. Klimatske spremembe bodo povzročile delovanje drugih groženj, kot so spremembe obalnih habitatov, onesnaževanje morja, intenzivni ribolov (Jakl in Mosor, 2017).
Na področju Sredozemskega morja znanstveniki napovedujejo povečanje izhlapevanja, zmanjšanje količine padavin ter oskrbe rek s celinsko vodo, kar bo pripeljalo do povečanja slanosti. Zaradi naraščajoče temperature in slanosti se bo zmanjšala topnost kisika, hkrati bo zaradi višjih temperatur pospešena razgradnja organskih snovi, kar dodatno pripomore k zmanjševanju količine kisika.
Takšen potek dogodkov bi imel močan vpliv na sestavo in strukturo morskih življenjskih združb. V zadnjih letih so kot posledica klimatskih sprememb že opažene spremembe v obtočnem sistemu Sredozemskega morja. Opazili so širjenje tropskih vrst v Sredozemsko morje in sredozemskih toploljubnih vrst proti severu. Klimatske spremembe bodo vplivale tudi na ekosistem Jadranskega morja in življenje ob obali. Zvišanje morske gladine bi ogrozilo nekatera mesta na obali Jadranskega morja, kot so Dubrovnik, Split, Šibenik, Zadar, Nin ter mesta na obali zahodne Istre. V zadnjih desetih letih so znanstveniki v Jadranskem morju opazili tudi spremembe v hidrografskih lastnosti, kar so povezali s povečanjem temperature morja. Opaženo je premikanje številnih termofilnih ribjih vrst proti severnemu območju Jadranskega morja. Spremembe v Jadranskem morju bodo imele pozitivne in negativne učinke na ekosistem in morski ribolov (Jakl in Mosor, 2017).
Možni pozitivni in negativni učinki klimatskih sprememb na ekosistem in morski ribolov v Jadranskem morju (Jakl in Mosor, 2017):
- zmanjšano število ribjih vrst v plitvejšem delu Jadrana,
8 - pojav novih organizmov, ki prenašajo bolezni ali eksotičnih vrst,
- migracija borealnih vrst v hladnejša območja,
- boljši reproduktivni uspeh vrst, ki so prilagojene na življenje v toplih morjih, - komercialno koriščenje novih ribjih vrst.
3.3 Odpadne snovi, balastne vode in drugi vplivi na morsko okolje
Gospodinjski in industrijski odpadki v morju so čvrst ali razgrajen material, ki v morje pride zaradi nepravilnega ravnanja človeka. Material lahko plava na površju morja, pod površjem ali se nahaja na morskem dnu. Odpadki v morju so postali zelo resna globalna grožnja za morsko okolje. Gre za okoljski, gospodarski, varnostni, ekonomski in zdravstveni problem, ki je nastal kot posledica neodgovornega ravnanja z odpadki. Raziskave so pokazale, da več kot 85 % odpadkov v morje prihaja s celine. Še večji problem za morski ekosistem predstavlja mikroplastika, ki nastane kot produkt razpada plastike pod vplivom morja in sonca. Delci mikroplastike delujejo kot magneti in se vežejo za strupene snovi. Majhni plastični delci se lahko mešajo in sedimentirajo s fitoplanktonom. Ko delce pogoltnejo morski organizmi, strupene snovi vstopijo v prehranjevalno verigo na koncu katere je pogosto človek. Negativni vpliv na morsko okolje imajo tudi težke kovine in različne toksične snovi, ki lahko v morje pridejo skupaj z odpadki. Snovi, ki se nahajajo v plastiki, kot so recimo biftalati in fenoli, delujejo na endokrini sistem pri živalih in ljudeh. Različne barve na odpadkih vsebujejo toksične snovi, ki pridejo v morje. Morski odpadki vplivajo tudi na živalski svet, npr. živali, kot so želve in delfini, se lahko zapletejo v mrežo ali pogoltnejo odpadke. Morske želve se prehranjujejo z meduzami in ko vidijo plastično vrečko menijo, da gre za meduzo, ki je njihov izvor hrane.
Znanstveniki ocenjujejo, da vsako leto v oceane pride okoli 10 milijonov ton odpadkov. Največji problem postaja plastika, ki se zelo počasi razgrajuje in se zbira v okolju, predvsem pa v oceanih.
Znanstveniki so ocenili, da več kot 40 % delfinov, kitov in morskih želv ter okoli 37 % morskih ptic pogoltne morske odpadke (Jakl in Mosor, 2016).
Viri odpadkov v morju (Tutman, 2015) :
• ribolov in ladijski promet,
• deževnice in reke,
• komunalne vode,
• turizem,
• odlagališča odpadkov.
Negativni učinki morskih odpadkov (Tutman, 2015) :
• vpliv na živali in habitate,
• socioekonomski vplivi,
• zdravje človeka,
• estetski problem in vpliv na turizem.
Naslednja grožnja morskemu okolju so balastne vode. Izraz za balast izhaja iz angleške besede ballast, kar pomeni tovor, ki ga ladja potrebuje za ravnotežje, kadar pluje brez uporabnega tovora. V
9 preteklosti so ladje kot balast uporabljale pesek, les in kamenje, v prvi polovici 19. stoletja pa se je začela uporabljati voda. Kadar ladje raztovarjajo tovor, prevzamejo balastno vodo in obratno.
Odvisno od velikosti ladje, lahko te uporabljajo od tisoč do več kot sto tisoč ton morske vode.
Znanstveniki ocenjujejo, da se okoli 10 do 12 milijard ton balastne vode z okoli 4500 različnih vrst organizmov v enem letu prenese po vsem svetu. V tem primeru Sredozemsko morje predstavlja zelo občutljivo območje, saj je zaradi gostega ladijskega prometa, količina izpuščenih balastnih voda velika. Zaradi različnih organizmov iz balastnih voda, ki so prišli v novi ekosistem, so nastale negativne posledice, predvsem za biološko raznovrstnost Sredozemskega morja. Balastne vode vplivajo tudi na ribolov, turizem, industrijo in predstavljajo tudi nevarnost za zdravje ljudi.
Organizmi, ki sproščajo toksine, kot so recimo dinoflagelati, pogosto povzročajo okužbe, bolezni in smrt. Balastne vode danes predstavljajo eno od največjih groženj za morske ekosisteme. Vneseni organizmi lahko povzročijo spremembe v strukturi življenjskih združb, kot je recimo izpodrivanje avtohtonih vrst. Invazivne vrste, ki so prišle čez balastno vodo, spreminjajo sestavo bioloških skupnosti po vsem svetu. Eden od najbolj znanih primerov širjenja invazivnih vrst s pomočjo balastnih voda je strupeni dinoflagelat Gymnodium catenatum, ki je bil prinesen iz Južne Koreje in Japonske v avstralska pristanišča v osemdesetih letih. Dinoflagelat se je začel kopičiti v morskih školjkah. Pri ljudeh, ki so se začeli hraniti s školjkami, je prišlo do zastrupitve in paralize. Da bi pa preneseni organizmi postali grožnja za novo okolje, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Organizmi morajo biti živi v balastnih vodah in preživeti potovanje ter izpust balasta. V novem okolju morajo biti organizmi spuščeni v velikih količinah, da bi bila mogoča reprodukcija. Prostori, kjer se nahajajo balastne vode, se čistijo z različnimi kemikalijami, ki lahko povzročijo še dodatne negativne učinke na morsko okolje (Dogan, 2013).
Vse bolj prisoten je tudi proces evtrofikacije morja oziroma večja prisotnost hranilnih soli v morju zaradi pritoka industrijskih in komunalnih voda v morje in izpiranja tal. Proces veliko vpliva na življenjske združbe morskega dna. Zaradi zvišanja hranilnih soli, kot sta fosfor in dušik, pride v morskem ekosistemu do pojava cvetenja morja. Posledica tega je primarna proizvodnja alg, predvsem fitoplanktona, ki se lahko pojavi v velikih količinah. Rastlinski material, ki nastane zaradi cvetenja, blokira svetlobo življenjskimi združbami, ki živijo na morskem dnu. Na koncu pride do razkroja rastlinskega materiala, kar v končni fazi povzroča hipoksijo in anoksijo. Rezultat procesa evtrofikacije so negativne spremembe v ekosistemu in povečana umrljivost morskih organizmov zaradi pomanjkanja kisika. Evtrofikacija je najbolj pogosta na območjih, kjer so morska pristanišča, izlivi rek ter turistična naselja. Na teh območjih pogosto pride do zvišanja koncentracije hranilnih soli zaradi človekovih dejavnosti (Jakl in Mosor, 2016).
Degradacija obalnih habitatov je vse bolj prisotna in predstavlja grožnjo za posamezne morske vrste, kot je recimo morska cvetnica pozidonija. V Sredozemskemu in Jadranskemu morju je prisotna vrsta Posidonia oceanica. Vrsta bogati morje s kisikom, ampak zelo počasi narašča in se še počasneje obnavlja. Na uničevanje habitata morske cvetnice pozidonije veliko vpliva človek.Vrsta je pomemben habitat za številne ribe in nevretenčarje v času razmnoževanja in zato bi njezino izginotje nedvomno vplivalo na biološko raznovrstnost Sredozemskemga in Jadranskega morja (Jolić, 2014).
10
4. Ribe napihovalke
Vrste iz družine Tetraodontidae živijo v morju in brakičnih vodah. Njihov življenjski areal so vode Indijskega, Atlantskega in Tihega oceana. Družina Tetraodontidae šteje 188 vrst in podvrst. Splošna značilnost osebkov iz te družine je, da se telo napihovalk napihne v primeru, ko se počutijo ogrožene.
Druga splošna značilnost je, da imajo štiri močne zobe, po dva na vsaki čeljusti. Vrste vsebujejo močan nevrotoksin tetradotoksin. Konzumacija takšnega strupa lahko pri ljudeh pripelje do paralize in smrti. Strup je prisoten okoli spolnih žlez, jeter in želodca. V družino Tetraodontidae uvrščamo tudi rod Lagocephalus (Tabela 2), v katerega sodi srebrnoproga napihovalka Lagocephalus sceleratus (Slika 2) (Nelson, 1994).
Tabela 2. Vrste iz rodu Lagocephalus.
Latinski naziv Angleški naziv
Lagocephalus sceleratus silver-cheeked toadfish Lagocephalus spadiceus brownback toadfish Lagocephalus lagocephalus ocean puffer
Lagocephalus suezensis suez puffer Lagocephalus cheesemanii cheesman's puffer Lagocephalus inermis smooth golden toadfish
4. 1 Biologija in ekologija srebrnoproge napihovalke Lagocephalus sceleratus
Srebrnoprogo napihovalko Lagocephalus sceleratus je leta 1789 odkril znani nemški naravoslovec Johan Gmelin in jo uvrstil v družino Tetraodontidae. Še posebej velja poudariti, da se v različnih delih sveta za srebrnoprogo napihovalko uporabljajo tudi druga imena, kot so recimo Fugu sceleratus, Pleudranacanthus sceleratus, Tetraodon bicolor. Zato bomo v magistrskem delu uporabljali znanstveno potrjeno ime Lagocephalus sceleratus, ki ga je potrdila tudi baza podatkov Fishbase in Atlas eksotičnih vrst sveta. Srebrnoproga napihovalka je vrsta, ki naseljuje področje Pacifika in Indije (Slika 1). Pogosto se zadržuje v prostoru okoli koralnih grebenov, večinoma v globinah, ki ne segajo dlje kot 100 m. V zadnjih letih je v Rdečem morju večkrat opažena tudi v globinah do 260 m (Yaglioglu, 2011). Iz domačega habitata se je začela razširjati in se danes normalno pojavlja tudi v Sredozemskem morju. Raziskave so pokazale, da se mlajši osebki te vrste zadržujejo na območjih v Sredozemskem morju, kjer je prisotno peščeno morsko dno. Za odrasle osebke so znanstveniki ugotovili, da se zadržujejo na območjih, kjer je prisotna morska cvetnica pozidonija. Številni primeri iz Mediterana kažejo, da imajo osebki srebrnoprogih napihovalk zelo dobro sposobnost prilagajanja, kadar pridejo v nov ekosistem (Kalogirou, 2011).
11
Slika 1. Razširjenost L. sceleratus v domačem habitatu (FishBase, 2010)
Različne primerjave med člani družine Tetraodontidae so pokazale, da ima vrsta srebrnoproga napihovalka Lagocephalus sceleratus največjo velikost in težo. Povprečni osebek tehta 7 kg in lahko doseže velikost do 110 cm. Ima podolgovato telo in ga je sposobna napihniti s požiranjem vode.
Sposobnost napihovanja je prisotna pri vseh vrstah, ki sodijo v družino Tetraodontidae. Znanstveniki so ugotovili, da se je ta značilnost evolucijsko najbolj razvila pri tistih ribah, ki so zelo počasni plavalci in imajo zato slabe možnosti za obrambo pred plenilci. Sposobnost napihovanja telesa je omogočila vrstam, kot je srebrnoproga napihovalka, učinkovito obrambo pred plenilcem in možnost širjenja v nove habitate (Takeda, 1996). Vrsta se razmnožuje od marca do junija. Telo vrste Lagocephalus sceleratus je podolgovato. Zgornja, hrbtna stran, je sivo ali srebrno obarvana, na hrbtni strani so prisotne še črne pike. Spodnja, trebušna stran je bele barve. Ima veliko glavo in čeljust, v kateri se nahajajo štirje močni zobje. Vrsta nima trebušne plavuti. Podrepna in hrbtna plavut sta nameščena na takšen način, da se nahajata nasproti ena drugi. Zobje so tako močni, da so sposobni poškodovati ali popolnoma uničiti ribiško orodje (Bilecenoglu, 2006).
V Sredozemskemu morju se srebrnoproge napihovalke prehranjujejo večinoma z manjšimi ribami in raki. Opaženo je tudi prehranjevanje s hobotnicami in sipami, ki imajo pomemben socioekonomski značaj. Znanstveniki so ugotovili, da so se spremembe v prehranjevanju srebrnoproge napihovalke zgodile, ko je njen habitat v Sredozemskem morju postal peščeni sediment. To je habitat, kjer se nahaja tudi morska cvetnica pozidonija, v kateri živijo nevretenčarji, kot sta sipa in hobotnica.
Znanstveniki so na podlagi različnih primerjav prišli do zaključka, da so osebki v Sredozemskem morju, ki so se prehranjevali s sipo in hobotnico, dosegli večjo velikost kot tisti, ki so kot vir hrane uporabljali ribe in rake. (Kalogirou, 2011). Srebrnoproga napihovalka kaže tudi agresivni značaj, ki je povezan s prehranjevanjem. Vzdolž Grške obale so znanstveniki opazili, da srebrnoproga napihovalka napada ribe, ki so že ujete v ribiško mrežo ali parangal in jih pogoltne. Takšno obnašanje osebkov srebrnoproge napihovalke so opazili tudi na Cipru.
12
Slika 2. Srebrnoproga napihovalka Lagocepahalus sceleratus (FishBase, 2010).
Ihtiološke raziskave v vzhodnem delu Sredozemskega morja so pokazale, da je srebrnoproga napihovalka na tem področju uvrščena na seznam 10 najbolj dominantnih vrst glede na biomaso in hitrost razširjanja ter sposobnost izpodrivanja avtohtonih vrst v boju za hrano (Streftaris in Zenetos, 2006). Znanstveniki so prav tako ugotovili, da je srebrnoproga napihovalka, ki je bila prvič opažena v vzhodnem delu Sredozemskega morja leta 2003, lesepsijski migrant, ki se zelo hitro širi glede na ostale ribje vrste, ki so prav tako prišle skozi Sueški prekop in se nastanile v Sredozemskem morju (Peristeraki, 2006).
13
5. Tetradotoksin
5.1 Izvor strupa
Tetradotoksin je nevrotoksin, ki se nahaja pri vseh vrstah iz družine Tetraodontidae, po kateri je dobil tudi ime. Prvič so ga izolirali na Japonskem, leta 1909. Nevrotoksin proizvajajo simbiontske bakterije iz rodu Pseudoalteromonas (npr. Pseudoalteromonas tetraodonis) ali vrsta Vibrio alginolyticus. Gre za morske bakterije, ki pridejo v prebavilo srebrnoproge napihovalke in imajo sposobnost proizvajati tetradotoksin. Znanstveniki so opravili veliko eksperimentov, da bi odkrili vlogo bakterij v proizvajanju tetradotoksina, prav tako še vedno potekajo raziskave mehanizmov delovanja strupa in možnosti odstranjevanja tetradotoksina iz organizmov. Več let nazaj se je verjelo, da tetradotoksin proizvaja riba. Kasneje so znanstveniki ugotovili, da tiste napihovalke, ki so živele v ujetništvu (akvarij), tetradotoksina v svojem telesu niso imele. Napihovalke, ki živijo v morju in imajo stik z bakterijami, pa imajo toksično meso. Na podlagi teh primerjav je znanstvenikom uspelo dokazati, da je toksin zunanjega izvora. Srebrnoproga napihovalka toksin uporablja za obrambo pred plenilci, torej za preprečevanje plenjenja, medtem ko toksin za samo vrsto ni nevaren. S pomočjo različnih mutacij je prišlo do spremembah v verigah proteinov Na+ kanalčkov celičnih membran, kar daje srebrnoprogi napihovalki neobčutljivost na toksin. Med bakterijami, ki izločajo tetradotoksin in srebrnoprogo napihovalko se je tako razvila vzajemna korist, ki ji rečemo simbiontski mutualizem. V tem odnosu riba bakterijam omogoča hrano, možnost razmnoževanja in varno okolje. Bakterije pa omogočajo ribi uspešno obrambo pred plenjenjem s strani plenilca. Znanstvena raziskovanja so pokazala, da se pri vrstah družine Tetraodontidae tetradotoksin najprej kopiči v jetrih in se nato s pomočjo obtočnega sistema prenaša do kože rib in tudi drugih organov (Arakawa, 2010). Količina tetradotoksina, ki se nakopiči v jetrih, je odvisna od starosti ribe. Znano je, da ima prisoten tetradotoksin veliko vrst živali, ki živijo v tropskih krajih. Lesepske migracije so primer, da to ni več tako, saj imajo tetradotoksin tudi nekatere vrste, ki so prišle v nove habitate na področju Sredozemskega morja. Številne raziskave so pokazale, da bakterije v prebavilu srebrnoproge napihovalke zelo učinkovito proizvajajo tetradotoksin v primeru višjih temperatur, to je tudi potrjeno z dejstvom, da se pri srebrnoprogi napihovalki tetradotoksin hitreje kopiči v toplejšem delu leta (Williams, 2010).
5.2 Kemija toksina in mehanizem delovanja
Tetradotoksin uvrščamo v skupino nevrotoksinov. Njegova kemijska formula je C11H17N3O5. Znanstveniki so do zdaj preučevali njegove kemijske lastnosti, vpliv na živa bitja in mehanizem delovanja v organizmu (Chamandi, 2009).
14
Slika 3. Strukturna formula tetradotoksina.
Tetradotoksin je toksin, ki je termostabilen, kar pomeni, da ga visoke temperature ne morejo uničiti.
Zelo lahko se absorbira skozi sluznico in membrano v organizem. Gre za vodotopno molekulo, ki blokira natrijeve kanalčke in na ta način zavira prenos živčnega impulza do osrednjega živčevja. Pride do popolnega zaprtja natrijevih kanalčkov in onemogočanja normalnega prevajanja pomembnih informacij do možganov. Zaradi tega lahko v organizmu pride do krčenja mišic in odpovedi pomembnih življenjskih funkcij. Znanstveniki so ugotovili, da lahko že pri zaužitih majhnih količinah pride do odpovedi srca in mišic pri ljudeh. Obstajajo še nekateri simptomi, ki nakazujejo na zastrupitev s tetradotoksinom, kot so bruhanje, slabost, bolečine v prsih in izguba ravnotežja.
Pomembno je poudariti, da danes še vedno ne obstaja učinkovit protistrup za zdravljenje zastrupitve s tetradotoksinom. Ljudi, ki so se zastrupili s tetradotoksinom, zdravijo s priklučitvijo na aparate za dihanje ter jim skušajo odstraniti čim večjo koncentracijo strupa iz telesa s pomočjo tehnike izpiranja želodca (Ferreira, 2010).
5.3 Toksičnost Lagocephalus sceleratus
Znanstvenih člankov in publikacij o srebrnoprogi napihovalki je zelo malo. Znanstvena raziskovanja v svetu o toksičnosti in vplivu na zdravje so se večinoma nanašala na ostale vrste iz družine Tetraodontidae. Pomembne raziskave o socioekonomskem vplivu srebrnoproge napihovalke so potekale na področju vzhodnega Mediterana. Na podlagi podatkov o osebkih srebrnoprogih napihovalk na tem področju, so znanstveniki prišli do ugotovitve, da majhni osebki, do 16 cm dolžine, v svojem telesu nimajo koncentracije tetradotoksina, ki bi bila smrtonosna za človeka. Letalna doza tetradotoksina za človeka znaša okoli 2 mg. Raziskave so potrdile dejstvo, da se tetradotoksin kopiči v telesu ribe takrat, ko osebki dosežejo določeno zrelost (Noguchi, 2007). Kot je že omenjeno, so največje količine tetradotoksina prisotne okoli jeter, spolnih žlez, kože in črevesja srebrnoproge napihovalke. V raziskavah, ki so bile opravljene v Egiptu, so največje koncentracije tetradotoksina izmerjene tudi v spolnih žlezah, koži in mišicah zrelih osebkov srebrnoproge napihovalke. Raziskava v Egiptu je bila izvedena na 57% vzorcev. Raziskave v Egiptu so prav tako pokazale, da je meso ženskih osebkov v času razmnoževanja bolj strupeno, kot pri moških osebkih srebrnoprogih napihovalk. Na podlagi teh podatkov so prišli do sklepa, da srebrnoproga napihovalka predstavlja največjo nevarnost za človeka v obdobju od marca do junija, kadar traja razmnoževanje osebkov in se njihova toksičnost povečuje (Sabrah, 2006).
15
6. Škodljivi vplivi vrste L. sceleratus
6.1 Vpliv L. sceleratus na zdravje ljudiNajvečja umrljivost zaradi uživanja mesa srebrnoproge napihovalke je zabeležena na Japonskem.
Nevarnost zastrupitve je danes prisotna tudi na področju Sredozemskega morja, kjer se je vrsta razširila. Ljudje, ki živijo na področju vzhodnega dela Sredozemskega morja, se lahko zastrupijo zaradi napačne identifikacije, ali zaradi pomanjkanja znanja o posledicah konzumiranja srebrnoproge napihovalke (Chamandi, 2009). V večini primerov smrt nastopi v roku od 7 do 24 ur po zaužitju tetradotoksina. Čas je seveda odvisen tudi od zdravja in starosti osebe, ki se je zastrupila. Ugotovljeno je, da najmanjša letalna doza za človeka telesne mase 50 kg znaša okoli 2 mg tetradotoksina. Zaradi več parametrov, kot so telesna teža, starost in občutljivost, je težko določiti standardni odmerek. V primeru zastrupitve je potrebno hitro in pravilno ukrepanje, predvsem klinično izpiranje želodca in klinična pomoč (Haque, 2008). Podatki Japonskega ministrstva za zdravje in socialno delo iz leta 1952 navajajo, da je 73 % zastrupitev posledica priprave ribe doma in 15 % v Japonskih restavracijah, kljub temu, da so v restavracijah ribo pripravljali izobraženi kuharji za „Fugu“ specialiteto (West, 2009).
Tudi na področju Sredozemskega morja so zabeležili nekaj primerov zastrupitve s tetradotoksinom.
Raziskave so pokazale, da je največ smrtnih primerov zaradi zastrupitve zabeleženo v vzhodnem delu Sredozemskega morja. Na tem območju je zaradi zastrupitve s tetradotoksinom umrlo 13 ljudi (Kalogirou, 2008), od tega 7 v Libanonu (Chamandi, 2009); čeprav je srebrnoproga napihovalka z zakonodajo prepovedana ribolovna vrsta v Turčiji, Egiptu in od leta 2011 tudi v Libanonu (Aydin, 2011). Z zakonodajo so države vzhodnega Mediterana poskušale zmanjšati vpliv srebrnoproge napihovalke na zdravje ljudi, vendar zaradi slabe informiranosti o biologiji in toksičnosti, ter pogoste prisotnosti vrste v ribiških mrežah, riba pogosto pride v prodajo in na ta način predstavlja tveganje za zdravje ljudi.
6. 2 Vpliv L. sceleratus na ribolov
Na področju Indo-pacifika, ki predstavlja domače okolje srebrnoproge napihovalke, do zdaj niso delali obsežne znanstvene raziskave o vplivu te vrste na ribolov. Znanstveniki, ki raziskujejo srebrnoprogo napihovalko v Mediteranu, menijo, da ima vrsta v Indo-pacifiku zelo majhen vpliv, ker predstavlja del naravnega ekosistema. Med tem, ko je socioekonomski vpliv srebrnoproge napihovalke na ribolov v vzhodnem delu Sredozemskega morja pomemben. S področja Grčije, Turčije, Libanona, Egipta in Cipra ribiči poročajo o škodah na ribolovnih orodjih, ki so nastale zaradi plenjenja srebrnoproge napihovalke (Kalogirou, 2010).
Riba namreč z zobmi uniči mrežo in v mreži nadaljuje s plenjenjem ostalih rib, ki so se vanjo ujele.
Prav tako so v zadnjih letih znanstveniki opazili zmanjšanje populacij hobotnic in sip ob obali Cipra, kar so povezovali s srebrnoprogo napihovalko, ki se je preusmerila na nove vire hrane. Ribolovni sektor vzhodnega Mediterana tako trpi veliko škodo, saj se več časa in denarja namenja za zamenjavo ribolovnih mrež in orodij, hkrati pa se količina gospodarsko pomembnih ribjih vrst zaradi plenjenja srebrnoproge napihovalke zmanjšuje. Nekateri ribiči so že spremenili svoja ribolovna orodja in na ta način zmanjšali negativni vpliv srebrnoproge napihovalke na ribolov. Primer tega so ribiči iz
16 Libanona, ki so na ribolovno mrežo dodali kovinsko žico, ki preprečuje ribi, da bi mrežo raztrgala in je na koncu popolnoma uničila. Znanstveniki so ocenili, da ima srebrnoproga napihovalka zaradi nevarnosti za zdravje ljudi, uničene ribolovne opreme in s tem povzročenih stroškov negativen socioekonomski vpliv na celotno morsko področje vzhodnega Mediterana, saj riba nima komercialne vrednosti. Ministrstva za kmetijstvo večine držav vzhodnega Mediterana so že prepovedale ribolov in prodajo srebrnoproge napihovalke, ampak strokovnjaki še vedno iščejo načine in razvijajo načrte za zmanjšanje negativnih vplivov te vrste na ribolovni sektor. Prvi in do zdaj najpomembnejši ukrep za boj proti invazivni vrsti je proizvajanje ribolovnih mrež iz močnega materiala, ki bi bil odporen na napad srebrnoproge napihovalke (Kalogirou, 2010).
17
7. Možnost komercialnega izkoriščanja srebrnoproge napihovalke
7.1 Srebrnoproga napihovalka v prehrani
Raziskave so pokazale, da so osebki srebrnoprogih napihovalk, ki so bili vzrejeni v okolju, v katerem niso prisotni mikroorganizmi, ki proizvajajo tetradotoksin, postali nestrupeni. Tetradotoksin v tem primeru ni bil prisoten v prehranjevalni verigi. Srebrnoproge napihovalke iz ribogojstva se prehranjujejo večinoma s sardelami in inčuni, ki v svojih prebavilih nimajo bakterije iz družine Pseudoalteromonas ali Vibrio (Arakawa, 2010). Znanstveniki ocenjujejo, da se na Japonskem „Fugu“
riba vsako leto konzumira v količinah do 10 tisoč ton. Srebrnoproga napihovalka in ostale vrste iz družine Tetraodontidae prihajajo z različnih zasebnih ribogojstev, kjer pri prehranjevanju nimajo stika z mikroorganizmi, ki proizvajajo tetradotoksin in na ta način njihovo meso ne predstavlja nevarnosti za človeka. Ribe gojijo do določene velikosti in potem jih prodajajo na tržišču. Pomembno je poudariti, da je srebrnoproga napihovalka ena od vrst iz družine Tetraodontidae, ki je najmanj zastopana v ribogojstvenih objektih. Strokovnjaki menijo, da je glavni razlog njena potencialno visoka toksičnost (Takeda, 1996). Kot smo že omenili v prejšnjih odstavkih, mlajši osebki srebrnoprogih napihovalk velikosti do 16 cm, nimajo tetradotoksina, ali pa je ta prisoten v zelo majhnih količinah. Prihodnje znanstvene raziskave bi morale natančno oceniti, pri kateri velikosti osebek postane toksičen in njegova konzumacija nevarna za zdravje človeka. Na ta način bi obstajale tudi možnosti za varno izkoriščanja te ribje vrste v komercialne namene. V Sredozemskem morju ne obstajajo zasebna ribogojstva za vzrejo vrst iz družine Tetraodontidae (Sabrah, 2006).
7.2 Uporaba srebrnoproge napihovalke v medicinski namen
Kot smo že omenili v prejšnjih odstavkih, tetradotoksin zapira natrijeve kanalčke in na ta način zavira prenos živčnih impulzov. Zato ga izkoriščajo v nevrofiziologiji, da bi preučili njegovo vlogo analgetika za pomoč ljudem, ki so zboleli za rakastimi obolenji (Noguchi, 2008). Raziskave so namreč pokazale pozitivne strani delovanja tetradotoksina, saj se je večina ljudi, ki so zboleli za rakom počutila boljše, ko so dobili tretman s tetradotoksinom, ki deluje kot analgetik proti bolečinam v času kemoterapij.
Znanstveniki so dokazali, da tetradotoskin v medicini lahko prispeva tudi k zdravljenju kardiovaskularnih bolezni, kot je recimo srčna aritmija. Obstajajo še nekatere zdravstvene težave, kot so recimo revmatizem, migrena, bolezni kosti, kjer bi tetradotoksin deloval kot analgetik, vendar so potrebne dodatne raziskave, ki bi dale obsežne informacije in to dejstvo potrdile (Sowerbutt, 2004).
V nekaterih državah v vzhodnem Mediteranu so v kemijskih laboratorijih že izolirali in modificirali tetradotoksin iz srebrnoproge napihovalke za uporabo v farmacevtski industriji. Zaradi vse večjega interesa farmacevtske industrije za izolacijo tetradotoksina, obstaja možnost za odobritev ribolova na srebrnoprogo napihovalko na področju vzhodnega Mediterana za ta namen. Takšne zakonske regulative bi pozitivno prispevale k razvoju gospodarstva; ribiči bi imeli koristi, države pa regulirani nadzor nad populacijami napihovalk v vzhodnem Mediteranu. Na drugi strani bi zaradi izlova prišlo do zmanjšanja populacij srebrnoprogih napihovalk in do zmanjšanja negativnega vpliva te vrste na ostale gospodarsko pomembne vrste rib in mehkužce, kot sta sipa in hobotnica. Seveda bi se zmanjšal tudi negativni vpliv srebrnoproge napihovalke na ekosistem vzhodnega dela Sredozemskega morja.
18 Za namen izlova srebrnoproge napihovalke samo za izolacijo tetradotoksina, bi države z zakonodajo morale prepovedati izlov te ribe za konzumacijo (Stummann, 2005).
7.3 Uporaba za akvarijske namene
Srebrnoproga napihovalka zelo dobro prenaša akvarijske pogoje, kar je bilo prvič dokazano v akvariju v Monaku. Osebki te vrste se nahajajo v številnih znanih akvarijih v različnih državah sveta in se uporabljajo predvsem v edukativne namene. Glede na to, da se populacija srebrnoprogih napihovalk v vzhodnem delu Sredozemskega morja vsako leto povečuje, obstaja možnost za izlov vrste in prodajo za akvarijske namene. Tudi v tem primeru bi države morale spremeniti zakonodajo, ki bi podpirala izlov te vrste samo za določene namene, oziroma za akvarije in farmacevtsko industrijo.
Na ta način bi se države izognile nevarnosti za javno zdravje, ki jih prinaša srebrnoproga napihovalka (Dewick, 2002).
7.4 Priporočila Organizacije združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO)
Glede na biologijo in ekologijo ter toksičnost srebrnoproge napihovalke, Organizacija združenih narodov za hrano in kmetijstvo priporoča, da se pripravi strogo regulirana zakonodaja na področju trgovine z vrsto Lagocephalus sceleratus na način, da se prepove vsaka oblika njenega izlova in prodaje za namen konzumacije pri ljudeh.
V priporočilu, ki ga je izdala FAO, je poudarek na tem, da uporaba mladih osebkov srebrnoproge napihovalke še vedno predstavlja tveganje za zdravje ljudi in ni zaželen njihov ulov in prodaja za konzumacijo. Organizacija združenih narodov za hrano in kmetijstvo daje bistven poudarek na pobude posameznih držav vzhodnega Mediterana, da se tetradodotoksin iz vrste Lagocephalus sceleratus izolira in uporablja za potrebe farmacevtske industrije. Takšna pobuda bi omogočila večje zaposlitvene možnosti v vseh sektorjih na področju vzhodnega Mediterana. Od ribolova pa vse do kemikov in strokovnjakov na področju medicine. Z zvišanjem pritiska na ribolov srebrnoprogih napihovalk, bi se omogočil nadzor nad populacijami te vrste. Organizacija združenih narodov za hrano in kmetijstvo se strinja z dejstvom, da na področju vzhodnega Mediterana primanjkuje raziskav in informacij o biologiji in ekologiji srebrnoproge napihovalke ter biomagnifikaciji tetradotoksina.
Priporočila za vzhodni Mediteran so naslednja :
• narediti obsežne študije o biologiji in ekologiji Lagocephalus sceleratus,
• natančno določiti letalno koncentracijo tetradotoksina glede na velikost osebka,
• raziskati in opredeliti možnosti izkoriščanja tetradotoksina kot zdravilne učinkovine,
• izdelati ribolovne mreže iz bolj močnega materiala, ki bodo odporne na napad Lagocephalus sceleratus,
• konstantno ozaveščati prebivalce vzhodnega dela Sredozemskega morja o nevarnosti Lagoephalus sceleratus za javno zdravje.
19
8. Srebrnoproga napihovalka v vzhodnem Mediteranu- raziskave v okolici otoka Rhodos
Znanstveniki so leta 2012 opravili raziskavo v okolici otoka Rhodos (Grčija), kjer so ugotavljali ekološke značilnosti srebrnoproge napihovalke. Preučevali so dve vrsti življenjskega prostora srebrnoproge napihovalke in prišli do ugotovitve, da se majhni osebki te vrste večinoma zadržujejo na območjih, kjer je prisoten peščeni sediment, odrasli osebki te vrste, ki so večji kot 29 cm in spolno zreli, pa se večinoma zadržujejo na prostoru, kjer je prisotna morska cvetnica pozidonija. Ugotovljeno je bilo, da so se osebki srebrnoprogih napihovalk, ki živijo v morju okoli otoka Rhodos, kjer je prisoten peščeni sediment, usmerili na nov izvor hrane, in sicer na mehkužce. Raziskavo so strokovnjaki opravili vzdolž obale otoka Rhodos, ki se nahaja v vzhodnem delu Sredozemskega morja. Temperatura morja na tem območju v zimskem času nikoli ne pade pod 15°C. V jeseni in spomladi temperatura morja znaša okoli 23°C. Najvišja temperatura morja je bila izmerjena v poletnem času in je znašala 28°C. Slanost morske vode znaša 39,8 promilov. Znanstveniki so opravili raziskavo na štirih področjih v zimskem, spomladanskem in poletnem času. Dve področji sta bili travnika morske cvetnice pozidonije in ostali dve sta področji, kjer je prisoten peščeni sediment ( Slika 4).
Slika 4. Področja raziskave L. sceleratus na otoku Rhodos (Kalogirou, 2013).
Znanstveniki so s pomočjo ribičev s posebnimi ribolovnimi mrežami na štirih lokacijah vzorčili osebke srebrnoprogih napihovalk. Mreža je bila dolga 350 m in je bila pripravljena, da lahko sega do globine 35 m. Po vzorčenju so bili vsi osebki shranjeni v zamrzovalnik, da bi se ustavilo razgrajevanje
20 vsebine želodca. V raziskavi so znanstveniki preučevali in analizirali 290 osebkov srebrnoprogih napihovalk. Merili so težo in velikost posameznih osebkov ter ugotavljali, kakšna je bila vsebina želodca. Ostanki, ki so bili v vsebini želodca ribe, so pripadali skupini mehkužcev, rib in rakov.
Znanstveniki so pri vzorčenju v raziskavi ujeli več osebkov na področju, kjer je prisoten peščeni sediment (168 rib) kot na področju morske cvetnice pozidonije (122 rib). Po vsebini želodca je ugotovljeno, da 76 % prehrane srebrnoproge napihovalke predstavljajo mehkužci, ostali del prehrane pa predstavljajo ribe in raki. Znanstveniki so v vsebini želodca večine preiskovanih osebkov našli in identificirali vrste rib, ki se večinoma zadržujejo na peščenih območij, kot so morski pajek Trachinus draco in ostrozobi morski kuščar Saurida undosquamis (Kalogirou,2013).
Opaženo je bilo, da so osebki, ki so se preusmerili na prehranjevanje z mehkužci, imeli večjo velikost (več kot 65 cm) in zgodnjo spolno zrelost že pri 36 cm telesne velikosti. Raziskava na področju otoka Rhodosa je zelo pomembna, ker daje informacije o življenju vrste, ekoloških značilnostih in obnašanju v novem habitatu. Raziskava je prav tako nazorno prikazala povezavo med življenjskim prostorom in izborom hrane. Strokovnjaki, ki so raziskovali srebrnoprogo napihovalko na področju otoka Rhodosa menijo, da ima tetradotoksin, ki ga vrsta izloča, komunikacijsko in obrambno vlogo, kar pa je odvisno od prisotnosti plenilca in časa drstenja. Po končani raziskavi je bilo ugotovljeno, da ima vrsta večjo biomaso na področju peščenega sedimenta. V času raziskave so ribiči poročali o več primerih zastrupitve na področju otoka Rhodosa. Prav tako so se tudi ribiči pritoževali na vse večje število srebrnoprogih napihovalk v ribiških mrežah in težavah pri njihovi ločitvi od ostalih gospodarsko pomembnih vrst (Kalogirou, 2013).
21
9. Srebrnoproga napihovalka v Jadranskem morju
9. 1 Splošne značilnosti Jadranskega morjaJadransko morje delimo na plitvejši severni del in globlji južni del. Meja med območjema so Palagruška vrata. Severni del Jadrana je plitvejši zaradi usedanja sedimentov, ki jih prinaša reka Pad.
Glede na regionalno razdelitev, se Jadran deli na severni, osrednji in južni. Severni Jadran je plitvejši od 200 m in na tem področju prevladujejo morska dna s peščenim sedimentom. V južnem Jadranu, kjer se izmenjujejo peščeni in kamniti sedimenti, je izmerjena tudi največja globina Jadranskega morja, ki znaša 1233 m. Celotno površje Jadranskega morja znaša 135 417 km2. Njegova dolžina znaša 870 km, širina pa 160 km. Klima severnega Jadrana je zmerno topla, vlažna z vročim poletjem.
Na prostoru osrednjega in južnega Jadrana prevladuje sredozemska klima z vročim poletjem.
Temperatura morja v zimskem času je najnižja na področju severnega Jadrana, kjer se lahko spusti do 6°C. Na področju južnega Jadrana se zimska temperatura nikoli ne spusti pod 11°C. Poletne temperature morja na območju severnega dela Jadrana znašajo od 22 do 25°C, čeprav je bila na področju severnega Jadrana izmerjena najvišja poletna temperatura, to je 29°C. Slanost morske vode je 38 promilov. Območje severnega Jadrana ima praviloma nižjo slanost, ker se na tem področju nahajajo izlivi rek, ki znižajo slanost vode. Slanost jadranske vode narašča od severa proti jugu.
Zaradi večje prisotnosti nitratov in fosfatov, ki v morje pridejo zaradi pritoka odpadnih voda, je produktivnost morja zato največja na področju severnega Jadrana, kjer so tudi pomembna morska pristanišča. Morski tokovi vstopijo v Jadransko more skozi Otrantski vhod in se premikajo vzdolž Hrvaške obale proti severnemu Jadranu. Tokovi se vzdolž Italijanske obale premikajo nazaj proti Sredozemskemu morju. Morski tokovi ob Hrvaški obali so topli in počasni, med tem, ko so ob Italijanski obali tokovi hitri in hladni (Grbec, 2012).
9.2 Pojavljanje L. sceleratus v Jadranskem morju
Prvi opaženi osebek srebrnoproge napihovalke je bil ujet v ribiško mrežo v septembru leta 2004 v nočnih urah na področju Molunata v južnem Jadranu. Ujet je bil 7 navtičnih milj od obale na globini od 70 m. Dolžina osebka je znašala 181,2 mm in je imel težo 100,5 g. Primerek je ohranjen in so ga uvrstili v zbirko Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu (Dulčić in Dragičević, 2012). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 1 (Slika 5).
Drugi osebek srebrnoproge napihovalke je registriran v mesecu oktobru leta 2012 v bližini otoka Jakljana v južnem Jadranu, kjer je bil ujet v ribiško mrežo. Znanstveniki so ugotovili, da gre za zreli ženski osebek, ki je imel maso 3,532 kg in velikost 66,3 cm. Osebek je shranjen v zbirki naravoslovnega muzeja v Dubrovniku (Šprem in sod., 2014). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 2 (Slika 5).
Tretji opaženi osebek srebrnoproge napihovalke so ujeli rekreacijski ribiči v mesecu marcu leta 2013 na področju osrednjega Jadrana, natančnejše v mestu Tribunj. Osebek je tehtal 1422 g in je bil dolg 49,2 cm. Poseben poudarek je, da je bil osebek ujet z ribiško palico z obale. Osebek je del ribje zbirke Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu (Dulčić in sod., 2014). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 3 (Slika 5).
22 Četrti zabeleženi osebek srebrnoproge napihovalke je bil ujet v mesecu aprilu leta 2014 v zalivu mesta Vodice v osrednjem Jadranu. Osebek je imel maso 1536 g in velikost 53 cm. Ulovili so ga ribiči s pomočjo ribiške palice. Osebek se nahaja v ribji zbirki Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu.
Poseben poudarek pri tem ulovu je, da področje Tribunja in Vodica predstavlja mejo med osrednjim in južnim Jadranom, ter da je povprečna temperatura morja v obdobju marca in aprila na tem področju približno okoli 14 °C (Dulčić in Dragičević, 2014). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 4 (Slika 5).
Peti osebek srebrnoproge napihovalke je ujet v mesecu maju, leta 2015 v Dubrovniku. Osebek je imel maso 1169 g in velikost 48,2 cm. Ulovili so ga rekreacijski ribiči s čolna. Kot ribolovno orodje je uporabljena ribiška palica. Ohranjen in uvrščen je v zbirko naravoslovnega muzeja v Dubrovniku (Karachle in sod., 2016). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 5 (Slika 5).
Šesti osebek srebrnoproge napihovalke je opažen v mesecu juniju 2015 na področju otoka Raba v severnem delu Jadranskega morja. Vrsta se je ujela v ribiško mrežo na globini 80m. Osebek je imel maso 2000 g in velikost 48 cm. Shranjen in uvrščen je v ribjo zbirko Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu (Dulčić, 2015). Srebrnoproga napihovalka ujeta v ribiško mrežo na področju otoka Raba predstavlja najsevernejši ulov te vrste v Jadranskem morju. Za potrebe svojega magistrskega dela bomo ulov označili kot osebek 6 (Slika 5).
Sedmi osebek srebrnoproge napihovalke je ujet na področju arhipelaga Kornati v osrednjem Jadranu v mesecu juliju, leta 2015. Riba je ujeta s pomočjo ribiške palice na globini 3 m. Osebek je imel maso 2120 g in velikost 50 cm. Primerek je ohranjen in uvrščen v ribjo zbirko Inštituta za oceanografijo in ribolov v Splitu (Dulčić, 2015). Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 7 (Slika 5).
Osmi osebek srebrnoproge napihovalke je opažen v okolici mesta Budva v Črni gori v mesecu juliju, leta 2015. Riba je bila ujeta v ribiško mrežo. Osebek je imel maso 1057 g in velikost 47,8 cm.
Ohranjen in uvrščen je v ribjo zbirko Inštituta za morje in ribolov v Kotoru (Karachle in sod., 2016).
Za potrebe svojega magistrskega dela ga bomo označili kot osebek 8 (Slika 5).
9.2.1 Pregled pojavljanja srebrnoproge napihovalke v Jadranskem morju
Vrsta srebrnoproga napihovalka L. sceleratus v Jadranskem morju je bila v obdobju od leta 2004 do leta 2015 opažena osemkrat. Vse pomembne informacije o osebkih so znanstveniki prejeli od lokalnih ali rekreacijskih ribičev. Najbolj pogosta ribolovna orodja, s katerimi je vrsta ulovljena, sta bili ribiška mreža in ribiška palica.Poseben poudarek je na tem, da je srebrnoproga napihovalka relativno nova in redka vrsta v Jadranu in so trenutno edini načini monitoringa vrste informacije, ki pridejo z lokacije, kjer je vrsta ujeta. Osebki so bili ulovljeni na različnih globinah v Jadranskem morju (od 3 do 80 m).
Na območju južnega Jadrana je bila vrsta opažena leta 2004, 2012 in dvakrat leta 2015. Vsi štirje osebki so bili opaženi v toplejšem delu leta, septembra, oktobra in dvakrat junija. Osebki na področju osrednjega Jadrana so bili opaženi leta 2013, 2014 in 2015 in to v mesecu marcu, aprilu in juniju. Na področju severnega Jadrana je bil opažen en osebek leta 2015 in ta predstavlja najsevernejši primerek srebrnoproge napihovalke najden v Jadranu. Osebek je bil opažen v mesecu juniju. Vsi najdeni
23 primeri so ohranjeni in dokumentirani v Inštitutu za oceanografijo in ribolov v Splitu, Inštitutu za morje in ribolov v Kotoru ter naravoslovnem muzeju v Dubrovniku.
Slika 5. Projekcija pojavljanja vrste L. sceleratus v Jadranskem morju
Legenda:
Oznaka Osebek Lokacija Leto
1 Molunat, južni
Jadran
2004
2 Otok Jakljan, južni
Jadran
2012
3 Tribunj, osrednji
Jadran
2013
4 Vodice, osrednji
Jadran.
2014
5 Dubrovnik, južni
Jadran
2015
6 Otok Rab, severni
Jadran
2015
7 Arhipelag Kornati,
osrednji Jadran
2015
8 Budva, južni Jadran 2015
