UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Miha Lovšin
Karierna odločitev v socialnem in kulturnem kontekstu
Doktorska disertacija
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Miha Lovšin
Karierna odločitev v socialnem in kulturnem kontekstu
Doktorska disertacija
Mentor: izr. prof. dr. Janez Krek
Ljubljana, 2017
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Janezu Kreku za spodbudo pri odločitvi za pisanje te naloge in za oporo pri njenem nastajanju. Prav tako se zahvaljujem izr. prof. dr. Janezu Vogrincu za dragocene predloge in pomoč v času nastajanja te naloge, kot članu ocenjevalne komisije pa za temeljit pregled naloge. Za temeljit pregled naloge se zahvaljujem tudi ostalima članoma ocenjevalne komisije doc. dr. Angelci Ivančič in izr. prof. dr. Slavku Gabru. Za pregled in komentarje se prav tako zahvaljujem red. prof. dr. Janku Muršaku.
Posebej se zahvaljujem asist. dr. Jožici Čehovin Zajc za dragoceno pomoč pri nastajanju te naloge, za kvalitetne odzive pa dr. Tatjani Ažman, dr. Urški Štremfel in dr. Mojci Štraus. Prav tako se za spodbude, komentarje, predloge in pomoč pri zbiranju podatkov zahvaljujem številnim kolegom, strokovnjakom na področju svetovalnega dela in karierne orientacije.
Zahvaljujem se tudi Elidu Bandlju, ki mi je v imenu Centra RS za poklicno izobraževanje nudil dragoceno oporo pri nastajanju te naloge, in kolegici Danuši Škapin za lektorski pregled.
Posebna hvala pa mojim najdražjim domačim, Jani, Vidu in Evi, da so z mano preživeli padce in vzpone na poti pisanja te naloge.
Kazalo vsebine
Povzetek ... 1
Abstract ... 5
Uvod ... 10
1 Opredelitev temeljnih pojmov ... 12
1.1 Kariera, izobraževanje, poklic ... 12
1.2 Posameznik, kultura, družba ... 17
1.3 Način proizvodnje ... 23
1.4 Izobrazba z vidika doseganja družbenega in ekonomskega statusa... 26
1.5 Trendi vpisa v izobraževalne programe ... 30
1.6 Zaposlitveni trendi ... 35
1.7 Povzetek I... 41
2 Pregled teoretskih diskurzov na področju kariernega razvoja, izbire in odločanja ... 45
2.1 Teorija lastnosti in zahtev ... 46
2.2 Teorije izgrajevanja samopodobe ... 48
2.3 Teorija socialnega učenja ... 51
2.4 Konstruktivistična teorija ... 52
2.5 Teorija priložnostnih struktur ... 53
2.6 Teorija interakcije posameznika s skupnostjo ... 55
2.7 Teorija kariernih sider ... 56
2.8 Sociološka teorija kariernega odločanja ... 58
2.9 Teorija kariernega učenja ... 62
2.10 Povzetek II... 65
3 Aplikacija teoretskih konceptov v svetovalno delo in politike ... 73
3.1 Opredelitev svetovalnega dela ... 73
3.1.1 Poklicno svetovanje in poklicno usmerjanje... 76
3.1.2 Poklicna orientacija ... 77
3.1.3 Karierna orientacija ... 78
3.2 Prakse svetovalnega dela ... 81
3.2.1 Zavedanje sebe ... 81
3.2.2 Zavedanje možnosti ... 84
3.2.3 Izobraževanje za kariero ... 85
3.3 Politike na področju svetovalnega dela... 90
3.3.1 Kontekst EU ... 90
3.3.2 Slovenski kontekst ... 100
3.4 Povzetek III ... 110
4 Empirični del ... 118
4.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 118
4.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ... 121
4.3 Opis vzorca in postopek zbiranja podatkov ... 125
4.4 Merski instrumenti in postopek obdelave podatkov ... 128
4.4.1 Merski instrument ... 129
4.4.2 Postopek obdelave podatkov... 130
4.5 Analiza ... 137
4.5.1 Frekvenčna porazdelitev ... 137
4.5.2 Povezanost ustreznosti karierne poti z oblikami kapitala in veščinami vodenja kariere………145
4.5.3 Povezanost oblik kapitala z veščinami vodenja kariere ... 156
4.5.4 Povezanost demografskih spremenljivk s kulturnim, ekonomskim in socialnim kapitalom, veščinami vodenja kariere ter karierno potjo ... 163
4.6 Povzetek IV ... 168
5 Sklep ... 175
6 Literatura ... 182 Priloge ... 190 Vprašalnik ... 190
Kazalo tabel
Tabela 1: Deleži študentov (v odstotkih) po letih in po področjih terciarnega izobraževanja
... 34
Tabela 2: Značilnosti teoretskih konceptov ... 71
Tabela 3: Povezava karierne teorije in prakse ... 113
Tabela 4: Porazdelitev dimenzije ekonomskega kapitala ... 137
Tabela 5: Frekvenčna porazdelitev karierna pot ... 138
Tabela 6: Frekvenčna porazdelitev veščine zavedanja sebe ... 138
Tabela 7: Frekvenčna porazdelitev veščine odločanja ... 139
Tabela 8: Frekvenčna porazdelitev veščine prehajanja ... 140
Tabela 9: Frekvenčna porazdelitev veščine zavedanja možnosti ... 140
Tabela 10: Aritmetična sredina veščin vodenja kariere ... 141
Tabela 11: Frekvenčna porazdelitev za socialni kapital ... 142
Tabela 12: Frekvenčna porazdelitev za kulturni kapital ... 143
Tabela 13: Modus za izobrazbo ... 143
Tabela 14: Modus za velikost naselja ... 144
Tabela 15: Frekvenčna porazdelitev za ekonomski kapital ... 144
Tabela 16: Frekvenčna porazdelitev za bivalne razmere ... 145
Tabela 17: Pearsonov test korelacije med karierno potjo in veščinami vodenja kariere ... 146
Tabela 18: Pearsonov test korelacije med posameznimi veščinami vodenja kariere ... 146
Tabela 19: Pearsonov r za posamezne veščine vodenja kariere in karierno pot podrobno .. 147
Tabela 20: Pearsonov r za veščine vodenja kariere in karierno pot podrobno ... 149
Tabela 21: Spearmanov ρ za karierno pot in socialni kapital ... 149
Tabela 22: Spearmanov ρ za karierno pot in socialni kapital podrobno ... 150
Tabela 23: Pearsonov in Spearmanov test med karierno potjo in kulturnim kapitalom ... 151
Tabela 24: Pearsonov r za karierno pot in kulturni kapital podrobno ... 151
Tabela 25: Opisna statistika – kraj bivanja in karierna pot ... 152
Tabela 26: Analiza variance ANOVA – karierna pot in kraj bivanja ... 152
Tabela 27: Pearsonov test med karierno potjo in ekonomskim kapitalom ... 153
Tabela 28: Opisna statistika – karierna pot in bivalne razmere ... 154
Tabela 29: Analiza variance ANOVA – karierna pot in bivalne razmere ... 154
Tabela 30: Korelacije za hipotezo H1 ... 155
Tabela 31: Multivariatna linearna regresija H1 ... 156
Tabela 32: Spearmanov test med veščinami vodenja kariere in socialnim kapitalom ... 157
Tabela 33: Pearsonov in Spearmanov test med veščinami vodenja kariere in kulturnim kapitalom... 158
Tabela 34: Opisan statistika veščine vodenja kariere - kraj bivanja ... 158
Tabela 35: Analiza variance ANOVA – veščine vodenja kariere in kraj bivanja ... 159
Tabela 36: Pearsonov test med veščinami vodenja kariere in ekonomskim kapitalom ... 160
Tabela 37: Opisna statistika – veščine vodenja kariere in bivalne razmere ... 161
Tabela 38: Analiza variance ANOVA – veščine vodenja kariere in bivalne razmere ... 161
Tabela 39: Korelacije celotna hipoteza H2 ... 162
Tabela 40: Multivariantna linearna regresija H2 ... 163
Tabela 41: Spearmanov test korelacije starost in spremenljivke ... 164
Tabela 42: Razlike po spolu (T-test za neodvisna vzorca) ... 165
Tabela 43: Razlike glede na delovni status ... 166
Kazalo slik
Slika 1: Kariera ... 15
Slika 2: Zaposlitveni trendi po sektorjih, EU 25, Norveška in Švica ... 24
Slika 3: Verižni indeksi rasti povprečnih plač zaposlenih pri fizičnih in pravnih osebah po stopnjah šolske izobrazbe. ... 30
Slika 4: Gibanje vpisa v srednje šole v letih 1998/99–2015/16 ... 31
Slika 5: Delež študentov terciarnega izobraževanja po letih in po področjih izobraževanja . 32 Slika 6: Spremembe v izobrazbenem profilu v 27 državah EU v obdobju 2000-2020. ... 36
Slika 7: Delovno prebivalstvo po izobrazbeni stopnji ... 37
Slika 8: Delež brezposelnih mladih po stopnji izobrazbe ... 39
Slika 9: Stopnje brezposelnosti ekonomsko aktivnih mladih (25-29) glede na najvišjo doseženo izobrazbo, Mladina 2000 in Mladina 2010. ... 40
Slika 10: Delež zaposlitev z skrajšani delovni čas... 41
Slika 11 Razvojni repertoar zmožnosti kariernega razvoja ... 65
Slika 12: Umeščenost teorij v polje strukturiranosti in pristopov ... 67
Slika 13: Vpliv veščin vodenja kariere na posameznikovo kariero ... 119
Slika 14: Vpliv socialnega in kulturnega kapitala na posameznikovo kariero ... 120
Slika 15: Shema spremenljivk za prvo hipotezo ... 123
Slika 16: Shema spremenljivk za drugo hipotezo ... 124
Slika 17: Shema spremenljivk za tretjo hipotezo ... 125
Slika 18: Frekvenčna porazdelitev po spolu ... 126
Slika 19: Frekvenčna porazdelitev po starosti ... 127
Slika 20: Frekvenčna porazdelitev po delovnem statusu ... 127
Slika 21: Frekvenčna porazdelitev po stopnji izobrazbe ... 128
1
Povzetek
Začetek ukvarjanja s kariero sovpada z začetkom industrijskega načina proizvodnje pred več kot 100 leti. Sčasoma je zlasti karierna odločitev postala predmet interesa posameznikov in družbe. V prvem poglavju pokažemo, kako se je skozi to obdobje industrijska družba spreminjala v družbo tehnološkega razvoja in v današnjo družbo znanja. Hkrati s tem pa se je spreminjal tudi pogled na posameznikovo kariero. V industrijski družbi je bila družbena ureditev hierarhična in statična, trg dela je bil predvidljiv, obstajala so močna nacionalna gospodarstva. Z razvojem prometa in informacijsko-komunikacijske tehnologije je postajal intenzivnejši boj za konkurenčnost, podjetja so morala za obstanek vedno več vlagati v razvoj, trg dela postane vse bolj nepredvidljiv. Še zlasti stopnja izobrazbe postaja vse bolj ključnega pomena za posameznikov uspeh na trgu dela. Aktualni mednarodni podatki kažejo, da so na vrhu gospodarske uspešnosti na znanju temelječa podjetja za produkcijo storitev. Teoretiki družbe v tem smislu današnjo družbo označujejo kot družbo znanja. V Sloveniji statistični kazalci kažejo porast deleža brezposelnih z višjo in visoko izobrazbo in deleža zaposlitev za skrajšani delovni čas. Čeprav današnja družba znanja temelji na znanju, pa stopnja izobrazbe ne predstavlja več ključnega dejavnika za uspešnost karierne poti. Vprašanje, ki ga v tem smislu zastavimo kot osrednje znotraj raziskovanja karierne odločitve v socialnem in kulturnem kontekstu, je, zakaj so izmed vseh posameznikov, vključenih v isti izobraževalni sistem, ne glede na akademsko kvalifikacijo, nekateri uspešni pri uporabi znanja oz. svoji karieri, drugi pa ne.
S pregledom teoretskih diskurzov na področju kariernega razvoja, izbire in odločanja smo raziskali, kako se je v zadnjih 100 letih s spreminjanjem družbenega konteksta spreminjal tudi pogled na posameznikovo kariero. Ugotovili smo, da se nabor znanja iz tega področja zbira, dograjuje in spreminja. Identificirali smo dve glavni teoretski smeri, in sicer psihološke teorije in sociološke teorije. Prve utemeljujejo, da je za to, kakšno karierno pot bo posameznik imel, ključno, da pozna svoje lastnosti, sposobnosti in interese, da se zaveda izobraževalnih in zaposlitvenih možnosti, da ima veščine odločanja ter veščine za prehod med različnimi vrstami in stopnjami izobraževanja in za prehod na trg dela. Sociološke teorije po drugi strani utemeljujejo, da posameznikovo socialno in kulturno ozadje vpliva na vrsto in na uspešnost niza posameznikovih kariernih odločitev, iz katerih izhaja njegova karierna pot. Teorija interakcije posameznika s skupnostjo kombinira psihološki in sociološki vidik in raziskuje
2
posameznikovo karierno pot tako z vidika družbe kot z vidika posameznika. Izhaja iz tega, da posameznik razvija kariero v interakciji z družbo, ki ga obdaja. Glavna razlika med starejšimi in sodobnejšimi teoretskimi diskurzi pokaže, da se ne glede na teoretsko smer, karierna odločitev ne zaznava kot enkratno dejanje, ampak kot ponavljajoča se aktivnost, integrirana v posameznikovo karierno pot.
V poglavju Aplikacija teoretskih konceptov v svetovalno delo in politike smo nadalje raziskovali, na kakšen način se teoretska spoznanja prenašajo v razumevanje prakse svetovalnega dela, v trenutno slovensko prakso svetovalnega dela v šoli in v evropske in nacionalne politike, povezane s svetovalnim delom. Ugotovili smo, da na prakse svetovalnega dela v šoli najbolj vplivajo psihološke teorije. Prakse se osredotočajo na pomoč posamezniku pri identificiranju lastnosti, sposobnosti in interesov, pri spoznavanju razpoložljivih možnosti izobraževanja in usposabljanja, pri sprejemanju odločitev in pri prehajanju med različnimi stopnjami in vrstami izobraževanja. Kot sledi iz definicije vseživljenjske karierne orientacije, se prakse svetovalnega dela poleg pomoči posameznikom pri sprejemanju odločitev osredotočajo še na pomoč pri vodenju kariere. Slednje se kaže kot izobraževanje za kariero, v katerega se umešča predvsem učenje veščin vodenja kariere. Pregled praks svetovalnega dela v Sloveniji pokaže, da v šolskem prostoru prevladujejo tiste, ki se osredotočajo na pomoč posameznikom pri sprejemanju odločitev, še zlasti pri izbiri nadaljnjega izobraževanja.
Izobraževanje za kariero je v slovenskem šolskem prostoru prisotno le izjemoma. Na ravni strateških dokumentov in dokumentov s področja izobraževanja v EU in v Sloveniji so med dejavniki uspešnosti kariere najpogosteje stopnja izobrazbe in vseživljenjsko učenje. Na ravni dokumentov, ki se neposredno nanašajo na svetovalno delo, se osrednji vpliv na uspešnost kariere v družbi znanja pripisuje učenju veščin vodenja kariere, ki omogočajo posamezniku, da sprejema ustrezne odločitve na svoji karierni poti. Izhajanje iz determiniranosti socialnega in kulturnega ozadja, kar je značilnost socioloških teorij, po drugi strani ne pušča na voljo veliko prostora za svetovalčevo intervencijo. V praksi svetovalnega dela v šoli in tudi v politikah na tem področju bistvenega vpliva socioloških teorij zato nismo zasledili.
V polju teoretskih debat nismo zaznali iskanja povezav med predstavniki omenjenih dveh teoretskih vej, razen v teoriji interakcije posameznika s skupnostjo. Čeprav ta teorija utemeljuje, da okolje vpliva na oblikovanje posameznikovih lastnosti, sposobnosti in interesov in hkrati predstavlja okvir, znotraj katerega se razvija posameznikova kariera, pa ni
3
eksaktna glede razlage mehanizmov, ki takšno interakcijo omogočajo. Za razumevanje karierne odločitve v socialnem in kulturnem kontekstu pa je ključno identificirati prav te mehanizme. Z empiričnim delom smo preverjali povezanost elementov, ki smo jih identificirali kot ključne na strani posameznika in na strani družbe. Na strani posameznika so to veščine vodenja kariere, na strani družbe pa socialni, kulturni in ekonomski kapital.
Rezultati raziskave pokažejo, da je posameznikova karierna pot statistično pomembno pozitivno povezana z veščinami vodenja kariere in ekonomskim kapitalom. Izmed posameznih veščin je ustreznost karierne poti najmočneje povezana z veščino zavedanja sebe, najšibkeje pa z veščino odločanja. Ustreznost karierne poti je torej najmočneje povezana s poznavanjem svojih sposobnosti, lastnih omejitev na poti do kariernega cilja, obvladovanjem učinkovitega učenja, védenjem, kaj posameznika zanima, z dojemanjem dela kot vrednote, željo po učenju novega, verjetjem v zmožnost doseganja cilja (indikatorji veščine zavedanja sebe). S posameznikovimi veščinami vodenja kariere so statistično pomembno povezane vse tri oblike kapitala. Najmočneje so veščine vodenja kariere povezane z ekonomskim kapitalom, najšibkeje pa s socialnim kapitalom. Izmed posameznih indikatorjev ekonomskega kapitala so veščine vodenja kariere najmočneje povezane z zadovoljstvom z gmotnim položajem, najšibkeje pa s številom tehničnih dobrin. Izmed posameznih veščin vodenja kariere sta ekonomski in kulturni kapital najmočneje povezana z veščino zavedanja sebe, najmanj pa z veščino odločanja. S povezanostjo s socialnim kapitalom je ravno obratno, socialni kapital je najmočneje povezan z veščino odločanja, najšibkeje pa z veščino zavedanja sebe.
Posameznikovo doseženo stopnjo izobrazbe kot kategorijo kulturnega kapitala smo obravnavali posebej, in sicer v iskanju odgovora na ključno vprašanje, postavljeno na začetku:
zakaj so izmed vseh posameznikov, vključenih v isti izobraževalni sistem, ne glede na akademsko kvalifikacijo, nekateri uspešni pri uporabi znanja oz. svoji karieri, drugi pa ne.
Raziskava potrdi, da je izmed vseh indikatorjev kulturnega kapitala dokončana lastna izobrazba najmočneje povezana z ustreznostjo posameznikove karierne poti. Prav tako raziskava potrdi, da je dokončana lastna izobrazba statistično pomembno povezana z veščinami vodenja kariere. Vendar pa je dokončana lastna izobrazba s posameznikovimi veščinami vodenja kariere povezana šibkeje kot bralna pismenost in udejstvovanje na kulturnih dogodkih. Raziskava še pokaže, da je dokončana lastna izobrazba najmočneje povezana z veščino prehajanja (poznavanje bistva zaposlitvenega razgovora, obvladovanje pisanja ponudb za zaposlitev, prijav za vpis v izobraževanje, naravnanost na karierni cilj), z
4
veščino odločanja pa sploh nima statistično pomembne povezanosti. Raziskava tudi pokaže, da razlike med brezposelnimi in zaposlenimi glede izobrazbe niso statistično pomembne. Prav tako ni statistično pomembnih razlik med brezposelnimi in zaposlenimi glede kulturnega kapitala, socialnega kapitala, veščine zavedanja možnosti in glede veščine odločanja. So pa med brezposelnimi in zaposleni pomembne statistične razlike glede naslednjih spremenljivk (v vrstnem redu od najbolj do najmanj pomembnih): karierna pot, ekonomski kapital, veščine prehajanja, veščine zavedanja sebe, veščine vodenja kariere. Pri pomembnosti razlik med brezposelnimi in zaposlenimi glede ekonomskega kapital pojasnimo, da gre dejansko za posledico dejstva, da je posameznik brezposeln. Glede ostalih elementov ugotovimo, da stopnja dosežene izobrazbe ne odraža ustreznosti karierne poti, in razvitosti veščin vodenja kariere, še posebej veščine prehajanja ter veščine zavedanja sebe. Kot potrdi raziskava, pa so prav to bistveni elementi uspešnosti pri zaposlovanju.
Empirični del torej potrdi povezanost elementov, ki smo jih identificirali na strani posameznika in na strani družbe. S tem smo prispevali k večji eksaktnosti teoretskega koncepta interakcije posameznika s skupnostjo, saj smo identificirali možni mehanizem, ki omogoča razlago te interakcije. Skladno z ugotovitvami predlagamo nadaljnja raziskovalna vprašanja, kot so: kakšen je vpliv različnih kultur (jezikovne, ekonomske manjšine) na razvoj veščine zavedanja sebe; kako lahko šola usposablja posameznika za veščine vodenja kariere znotraj obstoječih izobraževalnih programov (predmeti, obvezni program, izbirni program);
kaj lahko družba stori za povečanje ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala z vidika razvoja veščin vodenja kariere, še posebej z vidika veščine zavedanja sebe in veščine prehajanja.
Ključne besede: veščine vodenja kariere, karierna pot, socialni kapital, kulturni kapital, ekonomski kapital, svetovalno delo
5
Abstract
The beginnings of career studies coincide with the development of industrial type of production more than one hundred years ago. Eventually, the career decision has become the subject of interest for the individuals and for the society. In Chapter I, we have presented the transformation of industrial society to information society and further to the contemporary knowledge society. The type of society has affected the view on career. It is significant for industrial society to be organized in a hierarchical and static way. The labour market was predictable with the existence of strong national economies. With the development of transport and information communication technology, the competition intensified, forcing the companies to invest more and more into constant development of their products. The labour market has become unpredictable. The educational level in particular has become one of the more important advantages of an individual to succeed in this type of a market. Recent international data indicate that knowledge based companies, producing services, are among the most successful ones. In this respect, the social scientists perceive contemporary society as knowledge society. The employment statistics in Slovenia indicate the increase of unemployed people with higher and academic education. The share of those with part-time employment has also increased. Although contemporary society bases on knowledge, the educational level does not imply key success factor in career any more. In this relation, we have set the central question within the research of career choice in social and cultural context as follows: Why do certain individuals, all of whom involved in the same educational system, regardless of their achieved educational qualifications, have successful careers (succeeded in using knowledge) and some of them do not.
Observing the theoretical overview in the career development field, career choice and career decision-making skill, we have researched how changing social context has affected the view on an individual career in the past one hundred years. We have discovered that the set of knowledge in this field has been upgrading and changing. We have identified two main theoretical discourses, i.e. psychological and sociological theories. The former justify that the career path of individuals is determined by: knowing their traits, abilities and interests; being aware of educational and employment opportunities; having decision-making skill; having skills to transition between educational levels and types, respectively, as well as between education and employment. On the other hand, the sociological theories justify that
6
individual’s social and cultural background implies the type and success of a set of career decisions that result in their career path. Community Interaction Theory combines psychological and sociological approach and researches individual’s career path from both the social and individual aspect. Its main premises are that individuals develop their career interacting with the community around them. Regardless of theoretical discourse, the main difference between past and more recent theoretical discourses shows that the individual career decision has been perceived as a repeating activity being integrated in the individuals’
career paths rather than a single act sealing the future career path.
In the chapter on application of theoretical concepts into guidance practices and policies, we have researched how the theory influences the conception of guidance practices, the recent guidance practices in Slovenia and the recent European and national guidance policies. We found that the psychological theories have affected the guidance practices the most. Practices focus on helping individuals to identify the traits, abilities and interests, learn about the available training options, decision-making skill and in transitioning between different levels and types of education. Following the definition of lifelong guidance, the guidance practices, beside helping individuals in decision-making, also focus on helping managing the career.
This reflects in career education, namely learning career management skills. The overview of guidance practice in Slovenia shows that the school environment is dominated by those, who are focused on helping individuals in decision-making, especially in choosing their further education. Career education activities have been implemented in Slovene schools as an exception. Strategy papers and documents on education policies in the EU and Slovenia most commonly put forward lifelong learning and the achieved educational level as career success factors. Documents on guidance policies attribute the main impact on the career success in contemporary knowledge society to the learning of career management skills (that enable individuals to make appropriate decisions on their career paths). On the other hand, drawing on the determination of social and cultural backgrounds, which is a characteristic of sociological theories, the latter do not leave a lot of room for guidance practitioner’s intervention. Therefore, we have not detected any significant effect of sociological theories in school guidance practices and in guidance policies.
In the field of theoretical debates, we have not detected any significant efforts in searching connections between representatives of the two theoretical discourses. The Community
7
Interaction Theory is the only exception to this. This theory argues that the environment has an impact on the design of individual characteristics, abilities and interests and that it provides a framework in which an individual develops a career. Despite this, the theory is not exact in the interpretation of the mechanisms that allow such an interaction. To understand the career decisions in the social and cultural context it is also crucial to identify these mechanisms. In the empirical part, we have examined the connection of elements that we have identified as key to the individual and to the society. To the individual these elements are in the form of career management skills and to the society, these are social, cultural and economic capital.
The research results show that the individual's career path correlates statistically significant and positive with career management skills and economic capital. Among all career management skills, the decision-making skill correlates the least with the adequacy of career path while self-awareness skill correlates the most strongly. In this respect, the adequacy of the career path depends on the following individual skills: the individuals’ knowledge of their abilities and their own restrictions on the way to a career objective; knowledge on effective learning; knowledge on their own interests; perception of work as a virtue; desire to learn new things; belief in the ability to achieve the objective (the indicators of self-awareness skill).
Career management skills correlate statistically significant and positive with all three forms of capital. Career management skills correlate the most strongly with economic capital, whereas the least with social capital. Among the various indicators of economic capital, the career management skills correlate the most strongly with the satisfaction of the personal financial situation, but the least with the number of technical goods. Among all career management skills, the economic and cultural capital correlate the most strongly with the self- awareness skill, but the least with decision-making skill. The correlation between career management skills and the social capital is just the opposite. Social capital correlates the most strongly with the decision-making skill, but the least with self-awareness skill.
An individual's level of education as a category of cultural capital was considered separately in search of an answer to the key question raised at the beginning: Why do certain individuals, all of whom involved in the same educational system, regardless of their achieved educational qualifications, have successful careers (succeeded in using knowledge) and some of them do not? The research confirms that, amongst all indicators of cultural capital, the achieved educational qualification correlates the most strongly with the adequacy of an individual's career path. The research also confirms that the achieved educational qualifications correlate
8
statistically significant with career management skills. However, the correlation is weaker between career management skills and the achieved educational qualifications than between career management skills and reading literacy and participation in cultural events. Research also shows that the achieved educational qualifications correlate the most strongly with the transition skill (knowledge of the essence of job interview, knowledge of writing job applications, applications for enrolment in education, focus on career goal). On the other hand, there is no statistically significant correlation between the achieved educational qualifications and decision-making skill. Likewise, the research shows that the differences between the employed and unemployed in relation to the achieved educational level are not statistically significant. There are also no statistically significant differences between the employed and unemployed in cultural capital, social capital, opportunity awareness skill and decision- making skill. However, there are statistically significant differences between unemployed and employed in the following variables (in order from most to least important): career path, the economic capital, transition skills, self-awareness skill, and career management skills. We have explained the origin of the differences between the unemployed and employed in relation to the economic capital by the fact that unemployed status itself relates just to the economic capital. In regards to other elements, we have found that the level of educational attainment does not reflect the adequacy of career path and the development of career management skills, especially transition skills and self-awareness skill. As the research has confirmed, they are essential elements of the employability success.
The empirical part thus confirms the connection of elements that we have identified as key to the individual and to the society. In this respect, we have contributed to the exactness of the theoretical concept on community interaction, i.e. we have identified a possible mechanism that allows the interpretation of this interaction. In accordance with the findings, we suggest further research questions as follows: what is the impact of different cultures (language, economic minorities) to develop self-awareness skill; how can schools train individuals for career management skills within existing educational programs (courses, mandatory and optional programs, respectively); what can society do to maximize the economic, social and cultural capital in terms of the development of career management skills, particularly in terms of self-awareness skill and transition skills.
9
Keywords: career management skills, career path, social capital, cultural capital, economic capital, guidance
10
Uvod
Posameznik v teku življenja menjava stopnje in vrste izobraževanja, vrste zaposlitve, zaposlitvene statuse, gmotne položaje ter oblike in številčnost skupnosti, v katerih živi.
Nepredvidljivost življenja pa vsakomur prinese tudi različne bolj in manj travmatične dogodke, ki imajo na različne posameznike različen vpliv. Ukvarjanje s karierno odločitvijo se osredotoča na posameznikovo odločitev za izobraževanje, delo in usklajevanje tega z osebnim življenjem. Ednina te besedne zveze v naslovu doktorske naloge ne pomeni omejitev zgolj na eno samo odločitev. Tako kot življenje ni omejeno na en sam dogodek, tudi kariera ni omejena na eno samo odločitev, ampak gre za različne in številne odločitve.
Hkrati se neodvisno od posameznika v teku njegovega življenja spreminjajo oblike družbe, dogajajo gospodarski vzponi in padci, spreminjajo pogoji in način življenja in dela. Ob tem se družbe razlikujejo med seboj tudi glede na kulturni kontekst, v katerem delujejo. Prav tako pa se spreminjajo tudi značilnosti generacij, ki jim posamezniki v določenem prostoru in času pripadajo. Z opredelitvijo tega socialnega in kulturnega kot konteksta, znotraj katerega se karierna odločitev zgodi, izpostavljamo relativnost avtonomije, ki jo ima posameznik pri sprejemanju odločitev. Namen te doktorske naloge je prispevati k razumevanju, kako se je spreminjal pogled na karierno odločitev od začetkov ukvarjanja s kariero v industrijski družbi do današnje družbe znanja.
V prvem delu smo raziskovali, katere so bistvene razlike med industrijsko družbo in družbo znanja in kaj je eno od ključnih protislovij na področju kariere v današnji slovenski družbi.
Prvo poglavje proizvede ključno vprašanje, in sicer zakaj so izmed vseh posameznikov, vključenih v isti izobraževalni sistem, ne glede na akademsko kvalifikacijo, nekateri uspešni pri vodenju kariere, drugi pa ne. Nanj smo odgovarjali v treh korakih.
S pregledom teoretskih konceptov smo raziskali, kako se je v zadnjih sto letih spreminjal teoretski pogled na posameznikovo kariero. Pregledali smo teoretske koncepte, ki bistveno vlogo pri kariernih odločitvah pripisujejo posamezniku, tiste, ki to vlogo pripisujejo družbi, in tiste, ki pri tem vključujejo oba pola. Osvetlili smo razvoj tega teoretskega polja v odnosu do tipa družbe, v kateri je prevladoval posamezen teoretski koncept. V drugem koraku smo raziskali vpliv teoretskega korpusa na prakse ukvarjanja s kariero posameznikov v izobraževalnem sistemu in na politike, ki urejajo izobraževalni sistem in še posebej področje
11
ukvarjanja s kariero posameznikov. Pregledali smo razlike med ključnimi evropskimi in nacionalnimi praksami in politikami. Raziskali smo, katere razlike obstajajo med pogledi na to, kakšen vpliv na posameznikovo kariero se pripisuje izobraževalnemu procesu in kakšen kariernim aktivnostim.
V empiričnem delu kot tretjem koraku iskanja odgovora na ključno vprašanje smo ugotavljali, kakšna je razlika v povezanosti med posameznikovo karierno potjo in različnimi dejavniki.
Upoštevali smo dejavnike, ki jih izpostavljajo koncepti, ki kariero obravnavajo z vidika posameznika, z vidika družbe, in tiste, ki kariero obravnavajo z obeh vidikov. Hkrati smo ugotavljali tudi, kakšna je medsebojna povezanost teh dejavnikov. Namen raziskave je prispevati k razumevanju medsebojne povezanosti različnih teoretskih konceptov in identificirati nekatere teoretske praznine. Prav tako je namen raziskave ugotoviti, kakšna je povezanost med cilji izobraževalnega sistema in cilji aktivnosti ukvarjanja s kariero znotraj izobraževalnega sistema. S tem želimo prispevati k identifikaciji nekaterih pomembnih smeri nadaljnjega razvoja politik in praks na področju ukvarjanja s kariero tako v Sloveniji kot na ravni EU.
12
1 Opredelitev temeljnih pojmov
1.1 Kariera, izobraževanje, poklic
Beseda kariera (ang. career) izhaja iz latinske besede carrus, ki označuje vozilo s kolesi. Od 16. stoletja dalje je bil v uporabi francoski izraz carrière, in italijanski izraz carriera, ki je označeval pot, cesto oz. dirkališče (Oxford University Press, 2014).
Slovar slovenskega knjižnega jezika poda naslednjo definicijo kariere: »kariêra -e ž (ȇ) nav.
ekspr. (hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: v tem poklicu se ji obeta kariera; zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe; s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero / hitra kariera ∙ ekspr. narediti kariero, uspeti // navadno s prilastkom delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje: začel je z advokatsko kariero; uspešna igralska kariera; za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero; znanstvena kariera; dvomljiva kariera pevca / bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere / kratkotrajna športna kariera«
(Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji, 2008)
Oxfordski slovar v modernem pomenu besede kariero opredeli kot samostalnik in kot glagol.
Kot samostalnik pojem career označuje dejavnost, ki jo posameznik opravlja daljši čas svojega življenja z možnostjo napredovanja; čas, ki ga posameznik preživi v določeni karieri;
napredek skozi zgodovino institucije oz. organizacije; (kot modifikator) delati stalno v določenem poklicu ali biti predan določenemu poklicu; (kot modifikator) (ženska), ki je bolj zainteresirana za opravljanje poklica kot za gospodinjska opravila in vzgojo otrok. Kot glagol to career označuje hitro in nekontrolirano gibanje (Oxford University Press, 2014).
Enciklopedija kariernega razvoja (Greenhaus & Callanan, 2006) ugotavlja, da enotne definicije kariere ni in da se pojem kariera uporablja na različne načine, na različnih področjih, za različne namene, z različnih zornih kotov in z različnimi predpostavkami. Primerjava različnih konstruktov tega pojma, pa kljub temu pokaže nekaj skupnih elementov:
Kariera se nanaša na gibanje posameznikov ali objektov skozi čas in (socialni) prostor.
Prostor se pogosto nanaša na poklic ali organizacijsko okolje, lahko pa gre tudi za vrsto dodeljenih vlog ali situacij (športna kariera, kariera rakavega bolnika …).
Gibanje je vedno v določenem kontekstu in je vpeto v določen prostor.
13
Gibanje se ocenjuje (meri) glede na neko znano točko znotraj socialnega okolja (konstruirano kot socialna struktura ali mreža odnosov). To pomeni, da je možno posameznikovo kariero razumeti v povezavi z ostalimi v individualnem ali kolektivnem smislu, in sicer glede na status, vrednost, napredek ipd.
Tradicionalno je bilo gibanje razumljeno kot kontinuiteta z občasnimi obdobji diskontinuitete, ki pa so povezana v skupno trajektorijo. Različni konstrukti to povezavo različno razlagajo, pogosto kot posameznikovo življenjsko pot.
Kariera je prav tako gibanje v času in se nanaša na posameznikovo preteklost, sedanjost in prihodnost kot najbolj pomembno. Nekateri konstrukti čas razumejo kot linearno kategorijo, kjer se preteklost odraža v sedanjosti in je na podlagi tega mogoče predvideti prihodnost. Spet drugi izhajajo iz sedanjosti in na tej podlagi raziskujejo preteklost ter sklepajo na prihodnost. Možno pa je tudi ugotavljati, kako motivirana prihodnost vpliva na aktivnosti v sedanjosti.
Hkrati pa Enciklopedija kariernega razvoja ugotavlja, da kariera označuje »posameznikovo zgodovino na področju dela, vzorce poklicev in delovnih pozicij, napredek v poklicnem življenju in življenju na splošno« (Greenhaus & Callanan, 2006, str. 60).
Izraz kariera se uporablja samostojno bodisi kot pridevnik v besednih zvezah karierna orientacija, karierna odločitev, karierno odločanje, karierna izbira, karierni razvoj. Priročnik za oblikovalce politike na področju karierne orientacije v opredelitvi pojma karierna orientacija karierno odločitev definira kot »[…]odločitev o svojem izobraževanju, usposabljanju in zaposlitvi […]« (OECD, 2006, str. 14). Podobno v definiciji karierne orientacije Evropska mreža za politike v vseživljenjski karierni orientaciji karierno odločanje definira kot »odločitve na področju izobraževanja, usposabljanja in izbire poklica« (ELGPN, 2014, str. 13). V Terminološkem slovarčku pa je besedna zveza karierna odločitev (ang.
career decision) definirana kot »odločitev, [ki je] sprejeta v procesu vodenja kariere«
(Kohont, in drugi, 2011, str. 22). Če izhajamo iz zgornje opredelitve pojma kariera, se torej karierna odločitev nanaša na odločitve glede izobraževanja, usposabljanja in zaposlitve ter glede usklajevanje dela in osebnega življenja. Pojasnimo še distinkcije med ostalimi besednimi zvezami.
14
Besedna zveza karierna izbira (ang. career choice) je v Terminološkem slovarčku definirana kot »odločitev posameznika v zvezi z njegovo kariero, ki zajema odločitev za opravljanje določenega poklica, funkcije, odgovornosti, tudi odločitev za izobraževanje, podjetniško pot ali odločitev za usklajevanje dela in osebnega življenja« (Kohont, in drugi, 2011, str. 22).
Primerjava z opredelitvijo pojma karierna odločitev v Terminološkem slovarčku torej ne pokaže bistvenih razlik. Je pa razlika nakazana med besednima zvezama karierno odločanje in karierna izbira. Enciklopediji kariernega razvoja opredeli pojem karierno odločanje (ang.
career decision making) kot »proces, ki poleg tega, da zajema karierno izbiro tudi sproži zavezo po izvršitvi aktivnosti, potrebnih za implementacijo izbire in tudi za samo izvršitev teh aktivnosti« (Greenhaus & Callanan, 2006, str. 174). Gre torej za to, da pojem karierne izbire eksplicitno ne vključuje tudi že same uresničitve izbire, pojem kariernega odločanja pa to eksplicitno pomeni. Podobno kot Enciklopedija kariernega razvoja tudi Bill Law opredeli razliko med odločitvijo in izbiro: »Termin odločitev vzbuja strah pred momentom »sedaj ali nikoli« – naredi sedaj ali zapravi priložnost. Termin izbira pa »obeta« svobodo glede uveljavljanja neke možnosti. Hkrati pa oba izraza pričarata pozitivno podobo neodvisnega posameznika, ki ima v rokah kontrolo nad svojimi možnostmi« (Law B. , 2005, str. 5).
Besedna zveza karierni razvoj (ang. career development) je v Enciklopediji kariernega razvoja opredeljena kot »vseživljenjski proces upravljanja z učenjem, delom in prehodi, in sicer z namenom doseganja osebnostno trdne prihodnosti in prihodnosti, ki bo se bo razvijala v želeni smeri« (Greenhaus & Callanan, 2006, str. 92). V enciklopediji pa zasledimo še eno definicijo, in sicer je karierni razvoj »[…] implementacija vrste kariernih odločitev, ki določajo enotno vseživljenjsko karierno pot« (Greenhaus & Callanan, 2006, str. 174). Po drugi strani pa v Terminološkem slovarčku zasledimo naslednjo definicijo: »Karierni razvoj je proces, v katerem posameznik načrtuje svojo delovno, osebno in izobraževalno pot« (Kohont, in drugi, 2011, str. 22). Čeprav vse tri opredelitve govorijo o kariernem razvoju kot procesu, slednja definicija govori zgolj o načrtovanju, ne opredeljuje pa cilja procesa načrtovanja, Prav tako ne govori niti o implementaciji kariernih odločitev. Zlasti v tem je velika dodana vrednost definicije v Enciklopediji kariernega razvoja. Karierno odločitev namreč umesti v kontekst karierne poti, ki predstavlja rezultat številnih odločitev na področju izobraževanja, dela in osebnega življenja.
15
Ne glede na razlike pa je vsem definicijam skupno to, da gre pri karieri za soodvisnost izobraževanja, poklicnega in osebnega življenja (Slika 1).
Slika 1: Kariera
Zlasti izobraževanje in poklicno življenje sta definirana različno. Slovar slovenskega knjižnega jezika definicije izraza izobraževanje ne poda eksplicitno. Zasledimo pa definicijo pri posameznih avtorjih, ki se ukvarjajo z določeno vrsto izobraževanja, npr. z izobraževanjem odraslih. V publikaciji Terminologija izobraževanja odraslih zasledimo naslednjo definicijo:
»Izobraževanje označuje dejavnosti, ki so usmerjene k razvijanju znanja in moralnih vrednot ter razumevanju vseh področij življenja« (Jelenc, 1991, str. 17). Podobno v delu Management kadrovskih virov zasledimo definicijo, ki nakazuje na načrtovano dejavnost: »Izobraževanje (ang. education) je dolgotrajen in načrtovan proces razvijanja posameznikovega znanja, sposobnosti in navad, ki mu omogočajo vključitev v družbo in delo« (Možina, Svetlik, Jamšek, Zupan, Vodovnik, 1998, str. 491).
16
Vendar pa gre hkrati tudi za pomembne razlike med definicijami. Poleg pridobivanja znanja se prva definicija osredotoča na razvoj moralnih vrednot, druga pa na razvoj sposobnosti in navad. Druga definicija torej vključuje tudi usposabljanje. Definicija Oxfordskega slovarja izobraževanje (education) je bolj posplošena in se ne osredotoča na samo vsebino izobraževanja. Pojem izobraževanje definira kot »proces sprejemanja ali dajanja navodil, zlasti v šoli ali na univerzi« (Oxford University Press, 2014). Muršak izobraževanje definira kot večpomenski izraz, ki pomeni »šolanje oz. poučevanje ljudi, ki najpogosteje poteka v izobraževalnih institucijah […]; proces, ki ljudem omogoča pridobivanje znanja, razvijanje spretnosti, pridobivanje navad in usposabljanje za delovanje, ki je potrebno, da bi lahko v dani družbi razvili in uporabili svoje potenciale […]; stopenjski proces, v katerem posameznik s pomočjo učenja pridobiva znanje in spretnosti ter širi svoje razumevanje in kompetence; v angleščini označuje pojem tudi izobrazbo, ki si ga pridobimo v sistemu formalnega in sistematičnega izobraževanja […], področje študija, ki se ukvarja s teorijami in metodami poučevanja, vzgajanja in učenja […]; splošno področje dela ali poklicno področje, ki se nanaša na poučevanje ljudi posebno v izobraževalnih institucijah« (Muršak, 2012, str. 41-42).
Na eni strani gre torej za sklop definicij, ki izpostavljajo izobraževanje kot formalen (stopenjski) proces, povezan s pridobivanjem znanja, medtem ko se drugi sklop definicij nanaša tudi na neformalno izobrazbo. Tretji sklop definicij, ki jih zasledimo, pa je tisti, ki se nanaša na samo dejavnost izvajanja procesa pridobivanja znanja. V nadaljevanju pojem izobraževanja omejimo na proces pridobivanja formalne izobrazbe.
Definicija kariere, ki se nanaša na poklic (occupation), je odvisna od opredelitve pojma poklic.
Muršak poklic definira kot »tip dela, ki ga opravlja posameznik, pogosto opisan v obliki širokega kroga spretnosti in kompetenc, ki so zanj potrebne. Tudi: skupina dejavnosti, ki zahteva homogeno serijo tehnik in spretnosti z določenega področja ali iz določene specialnosti« (Muršak, 2012, str. 73). Enciklopedija kariernega razvoja je bolj splošna:
»Poklic je zbir podobnih del. V tem smislu je razumljen širše kot delo« (Greenhaus &
Callanan, 2006, str. 554). Terminološki slovarček karierne orientacije v opredelitvi opisa poklica sem šteje »naloge in opravila, potrebne kompetence, izobraževanje, zdravstvene zahteve, psihofizične zahteve, nevarnosti in poškodbe […]« (Kohont, in drugi, 2011, str. 24).
17
Privzeli smo splošno definicijo poklica, ki se nanaša na zbir podobnih del, ki jih posameznik z nekim poklicem opravlja.
1.2 Posameznik, kultura, družba
Posameznik, človek (anthropos) je osrednji predmet antropološkega raziskovanja. Če izhajamo iz Maussovega triadnega modela, je človek razumljen kot biološko, psihološko in družbeno/ kulturno bitje. Kot živo bitje ima človek svoje biološke značilnosti. Hkrati je človek zavestno bitje, zmožno (zavestnih) predstav (o sebi in svetu), s čimer se loči od drugih živih bitij, ki se ravnajo po nagonih in predstav (o sebi in svetu) niso zmožna razvijati. Človek pa je prav tako družbeno (kulturno) bitje (Mauss, 1996). Kasneje pod vplivom kulturnega determinizma postane psihološka dimenzija inkorporirana v človekovo družbeno/kulturno dimenzijo, ki je ločena od njegove biološke dimenzije. Diadni model postane splošno sprejet, pri čemer se vzpostavi diskurz razlike med človekom kot posameznikom (individuumom) in človekom kot družbenim/kulturnim bitjem. Med teorijami zasledimo enotnost glede tega, da se posameznik vzpostavi kot družbeno/kulturno bitje v procesu socializacije. Slednja je percipirana kot bipolaren proces: »Cilj, h kateremu teži socializacija na ravni posameznika, je vsakokratno učlovečenje novega pripadnika človeške vrste, razvoj posameznikove osebnosti, oz. sprememba človekove biološke narave v družbeno. Na ravni družbe pa je socializacija sredstvo, s katerim je družbi in kulturi zagotovljena kontinuiteta, oz. sredstvo, s katerim se realizira reprodukcija družbe, in sicer skozi vključevanje vedno novih posameznikov v družbo« (Godina-Vuk, 1985, str. 349).
Vendar pa se teorije med seboj izredno razlikujejo po tem, kako razumejo vpliv družbe na posameznikovo vedenje in obratno. Nekatere teorije dokazujejo, da je posameznikovo vedenje v celoti družbeno vodeno, druge pa dokazujejo, da je posameznik glede na družbo popolnoma avtonomen subjekt. Sociološki pogled na posameznikovo osebnost lepo ponazarja sicer že precej star tekst: »[…] osebnost je sicer nekaj časa predmet okolja, […] toda takrat gre šele za konstrukcijo subjekta, za njegov razvoj, takrat to (še) ni osebnost, temveč nekaj na poti k osebnosti. Dokončno vzpostavitev osebnosti označuje (tukaj implicitna) iniciacija, ki loči (in to je dovolj arbitrarno, da je vsaj sumljivo) dobo odraščanja od dobe odraslosti. Ko je osebnost (subjekt, posameznik) razvita, je nespremenljiva […] in deluje na okolje kot popoln subjekt«
(Rotar, 1974, str. 45). Posameznik kot individuum je konstituiran s svojo osebnostjo. Osebnost je bolj ali manj trajna organizacija sil znotraj individualnega. Te vztrajne sile osebnosti
18
pomagajo determinirati odziv v različnih situacijah in tako široko jim pripisujemo neko določeno ono konsistenco obnašanja (behaviour), bodisi verbalnega bodisi fizičnega. Toda obnašanje, najsi je še tako konsistentno, ni isto kot osebnost; osebnost je tista, ki povezuje substanco individualnega z obnašanjem (za njim in znotraj njega). Sile osebnosti niso odzivi, temveč pripravljenost na odziv. Osebnostne sile, ki so inhibirane, so na globlji ravni tiste, ki se neposredno in konsistentno izražajo v očitnem obnašanju (Adorno, in drugi, 1993). V tem smislu, kot ugotavlja Rotar, osebnostne sile predstavljajo govoreči subjekt, osebnostne sile subjektivizirajo subjekt (Rotar, 1974).
Čeprav sta družba in kultura na isti strani omenjene diade, pa med obema obstaja razlika.
Glede kulture obstaja veliko število definicij. Eno znanih je postavil E. B. Tylor:
»Kompleksna celota, ki vključuje znanje, verovanje, umetnost, pravo, moralo, običaje in katere koli druge zmožnosti in navade, ki jih pridobi človek kot član družbe« (Tylor, 1920, str. 1). Vrednost te definicije je predvsem v tem, da izpostavi razlike med ljudmi in drugimi živimi bitji ter da poudari, da je kultura naučena in da je skupna. Definicije kulture so se seveda od tistega časa spreminjale, vendar zlasti v smeri od naštevanja značilnosti k poudarjanju njenega sistemskega značaja, ki se ohranja skozi čas: »Kulturo sestavljajo abstraktne vrednote, prepričanja in dojemanje sveta, ki so skriti za obnašanjem ljudi in ki jih njihovo vedenje odraža. Vrednote, prepričanja in dojemanje sveta so skupne članom iste družbe in ko nanje delujejo, proizvedejo družbeno sprejemljivo obnašanje. Kulture niso podedovane, ampak so naučene preko jezika, pri čemer deli kulture funkcionirajo kot integrirana celota.« (Haviland, 1993, str. 29).
Medtem ko se kultura nanaša na sistem simbolizacije, se družba nanaša na socialno organizacijo, socialne institucije in socialne interakcije. Rotar to ponazori s slikovito primerjavo: »kultura je teater družbe, pri čemer družbe iz generacije v generacijo
»perpetuirajo in reinterpretirajo kulturne forme« (Rotar, 1974, str. 53). Družba v tem smislu ohranja kulturo skozi vse oblike družbenega življenja. O delovanju družbe obstajajo številne teorije. Glede socialnih institucij so si teorije relativno enotne, da gre za družino, ekonomijo, izobraževalni sistem, politični sistem in sistem verovanj in vrednot. Se pa teorije izredno razlikujejo glede pogledov na socialno organizacijo in socialne interakcije. V grobem jih delimo na tiste, ki družbo preučujejo kot celoto (funkcionalizem, marksizem), in na tiste, ki preučujejo delovanje posameznikov in majhnih družbenih skupin (interakcionizem,
19
fenomenologija). Za potrebe naše raziskave smo izhajali iz skupine teorij, ki na družbo gledajo kot na celoto, pri tem pa smo upoštevali tudi nekatera dognanja teorij družbenega delovanja oz. interpretativnih teorij.
Funkcionalizem in marksizem kot dve prevladujoči teoriji znotraj tistih, ki družbo proučujejo kot celoto, sta si podobni v tem, da razumeta vedenje posameznikov kot tisto, ki je v celoti družbeno vodeno. Kolektivne predstave (funkcionalizem) oz. družbena bit (marksizem) sta v tem smislu tista mehanizma, ki pri posameznikih sprožita družbeno pričakovano vedenje.
Jedro kolektivnih predstav (funkcionalizem) je skupen sistem verovanj, vrednot, moralnih norm. Kolektivne predstave delujejo kot neke vrste prisila, ki omogoča, da posamezniki reproducirajo družbo, v katero so se rodili. Podobno so primaren vidik družbene biti, ki določa posameznikovo zavest, družbeni odnosi, ki se reproducirajo v obliki idej, predstav, zakonov in religioznih verovanj. Vendar pa med obema kategorijama obstaja bistvena razlika. Med tem ko naj bi kolektivne predstave težile k družbeni solidarnosti, naj bi bil jedro družbenih odnosov konflikt.
Funkcionalizem družbo razume kot sistem, ki se ohranja, če so izpolnjeni štirje funkcionalni predpogoji: adaptacija, doseganje ciljev, integracija in vzdrževanje vzorcev. Adaptacija se nanaša na odnos med sistemom in njegovim okoljem. Da bi preživeli, morajo imeti družbeni sistemi neko stopnjo nadzora nad svojim okoljem. »Zagotovljena mora biti najmanj hrana in streha nad glavo, da bi zadovoljila fizične potrebe članov družbenega sistema. To funkcijo adaptacije opravlja ekonomija« (Haralambos & Holborn, 2005, str. 881). Postopki za oblikovanje prioritet med cilji in odločanje o njih so institucionalizirani v obliki političnih sistemov, ki jih urejajo zakoni. Glavna naloga integracije je skrb za koordinacijo in medsebojno prilagajanje delov družbenega sistema, glavna institucija za zadovoljevanje te potrebe pa je pravo. Vzdrževanje vzorcev se nanaša na vzdrževanje temeljnih vzorcev vrednot, institucionaliziranih v družbi, institucije za ohranjanje te funkcije pa so družina, izobraževalni sistem in religija (Haralambos & Holborn, 2005).
Funkcionalistični pristop je kritiziran predvsem, ker naj ne bi na zadovoljiv način pojasnil vzrokov za spreminjanje družbe, prav tako pa naj bi se nagibal k zanemarjanju prisile in konfliktov kot družbenega dejstva. V nasprotju s to teorijo pa konfliktna marksistična teorija izhaja iz ugotovitve, da vse zgodovinske družbe vsebujejo temeljna protislovja, ki vključujejo
20
izkoriščanje. Slednje naj bi ustvarjalo temeljni interesni konflikt med družbenimi skupinami, katerega posledica je, da se družbe spreminjajo. Bistveno protislovje naj bi obstajalo med proizvodnimi silami in proizvodnimi odnosi, ki tvorijo ekonomsko bazo družbe. Pravne, politične in izobraževalne institucije ter sistemi verovanj in vrednot naj bi bili po Marxu določeni z ekonomsko bazo. Iz tega marksistična teorija izpeljuje ugotovitve, da so za družbene spremembe ključne prav spremembe v ekonomski bazi oz. spremembe proizvajalnih sil. »Tako je sprememba iz fevdalne v kapitalistično družbo izšla iz pojava proizvajalnih sredstev industrijske družbe v fevdalni družbi. […] Kapitalistična industrijska družba je namesto tradicionalnih vezi med gospodarjem in podložnikom zahtevala proizvodne odnose, ki temeljijo na mezdnem delu« (Haralambos & Holborn, 2005, str. 19).
Čeprav se teorija Maxa Webra ne uvršča v skupino, ki preučuje družbo kot celoto, prav Webrova teorija kritizira spremembe v ekonomski bazi kot odločilne za družbene spremembe.
Weber je dokazoval, da lahko v nekaterih okoliščinah religija vodi k družbeni spremembi. V nasprotju z Marxom, ki je videl v ekonomiji vzrok za vse spremembe v družbeni nadstavbi (politični sistem, pravo, družina, izobraževalni sistem, religija), Weber dokazuje, da lahko pod določenimi pogoji »[…] religiozno prepričanje najpomembneje vpliva na ekonomsko vedenje« (Haralambos & Holborn, 2005, str. 467). Weber je menil, da lahko ljudi tako kot ekonomski položaj delijo tudi njihovi statusni položaji in politični interesi (stranke). Prav tako nasprotuje Durkheimovemu pogledu, da obstaja družba neodvisno od posameznikov, ki jo tvorijo.
Družba torej ohranja kulturo preko socialnih institucij, kot so ekonomija, družina, izobraževalni sistem, politični sistem ter sistem verovanj in vrednot. V procesu socializacije družba pridobi nove člane. Kot smo pokazali, se subjekt v procesu socializacije nauči kulture (vrednot, prepričanja in dojemanja sveta) in jo deli z ostalimi člani iste družbe. Ta delitev skupne kulture se kaže v družbeno sprejemljivem obnašanju. Vendar pa se posameznik hkrati vzpostavi tudi kot subjekt, ki se od članov iste družbe razlikuje. S svojim obnašanjem, ki je zato lahko tudi različno od družbeno pričakovanega (večine članov družbe), lahko v določenih okoliščinah vnaša tudi družbene spremembe. Zaradi simbolnega značaja kulture pa slednjo spremembe dosežejo bistveno težje.
21
Prav ta preplet družbenega in individualnega smiselno predstavi Bourdieujev koncept habitusa: »Habitus je sistem pridobljenih shem [iz okolja], ki v praktičnem stanju delujejo kot kategorije zaznave in presoje ali kot načela razvrščanja in hkrati kot organizacijska načela akcije« (Bourdieu, 2003, str. 19). Pojem habitusa v tem smislu predstavlja tri pomembna dejstva: (1) konstrukcijo posameznikovih kategorij zaznav in presoj, ki se ne odvija v socialnem vakuumu, ampak je podvržena strukturnim omejitvam okolja; (2) posameznikovo kognitivno strukturo, ki je sama po sebi socialno strukturirana, saj ima socialni izvor; (3) konstrukcijo socialne resničnosti, ki ni samo posameznikovo dejstvo, ampak lahko postane tudi kolektivno dejstvo (Bourdieu, 1989).
Praktični čut, koncept, ki ga prav tako razvije Bourdieu, pa lahko razumemo kot subjektiviziran habitus. Praktični čut je za Bourdieuja s stališča posameznika (habitus) osnova za občutenje, kaj je prav v določeni situaciji (socialno polje), vendar pa Bourdieu hkrati prizna, da je v kriznih trenutkih možna racionalna odločitev (kot nasprotje občutenja, ki sugerira nezavedno) (Bourdieu & Wacquant, 1992, str. 131). Praktični čut izhaja iz habitusa in šteje kot »čut za igro« ali občutek igralca za žogo. Praktični čut vzpostavlja svet kot smiseln na podlagi spontanega predvidevanja njegovih imanentnih tendenc enako kot igralec nogometa, ki je navdahnjen z vizijo in ki intuitivno predvideva nasprotnikove poteze ter poteze svojih soigralcev, igra in se odziva v inspirativnem duhu brez kakršne koli preračunljivosti (Wacquant, 1992). S konceptom habitusa in s praktičnim čutom Bourdieu še nadgradi to, kar je pred njim glede oblikovanja osebnosti zapisal Rotar. Hkrati pa Bourdieu s pojmi socialni, ekonomski in kulturni kapital še dodatno pojasni, kaj so tisti elementi, ki tvorijo vez med posameznikom in družbo oz. kulturo.
Socialni kapital je »agregat dejanskih ali potencialnih resursov, vezanih na posedovanje trajne mreže bolj ali manj institucionaliziranih odnosov med člani skupine, katerim zagotavlja zaledje kolektivnega kapitala« (Bourdieu, 1986, str. 251). Socialni kapital direktno naslavlja vez (mrežo) med posameznikom in njegovim socialnim okoljem (člani skupine). Obstoj mreže povezav ni naravna oz. družbena danost, ampak je produkt individualnih ali skupinskih, zavednih ali nezavednih investicijskih strategij, katerih cilj je razvoj ali reprodukcija direktno uporabljivih, kratkoročnih ali dolgoročnih socialnih odnosov. Pri tem gre za transformacijo danih odnosov (npr. sosedski, sorodstveni, med sodelavci) v odnose, ki postanejo zavezujoči v subjektivnem smislu (hvaležnost, prijateljstvo itd.) ali v institucionalnem smislu (zakonite
22
pravice) (Bourdieu, 1986). Mrežo povezav posameznik torej zavedno ali nezavedno ustvarja v socialnih odnosih, pri čemer pa seveda obseg socialnega kapitala, ki ga nekdo poseduje, ni vedno enak. Odvisen je od velikosti mrežnih povezav, ki jih posameznik lahko učinkovito mobilizira, in od obsega ekonomskega, simbolnega in kulturnega kapitala, ki ga posameznik in člani te mreže posedujejo (prav tam).
Ekonomski kapital je relativno enostaven koncept, saj gre za obliko kapitala, ki »[…] ga je možno direktno pretvoriti v denar in je institucionaliziran kot lastniška pravica« (Bourdieu, 1986, str. 47). Prav tako je enostaven koncept tudi simbolni kapital, ki je definiran kot »[…]
kateri koli kapital, ki posamezniku z določenim habitusom podeljuje simbolno moč (npr.
bogati, znani, vplivni posameznik, ki osvoji plemiški naslov) (Bourdieu, 1986).
Kulturni kapital je po drugi strani zelo kompleksen. Bourdieu opredeli tri oblike, v katerih obstaja kulturni kapital: (1) utelešena oblika; (2) objektivna oblika; (3) institucionalizirano stanje (Bourdieu, 1986). Utelešena oblika kulturnega kapitala predstavlja stalne dispozicije duha in telesa, ki se oblikujejo v dolgotrajnem procesu socializacije, kultiviranja, vzgoje, izobraževanja itd. Zaradi prenašanja in prevzemanja socialnih razmer so te oblike precej bolj prikrite kot v primeru ekonomskega kapitala, zato utelešena oblika kulturnega kapitala deluje kot simbolni kapital; ne pripozna se kot kapital, ampak kot zakonita kompetenca. Objektivna oblika kulturnega kapitala ima različne lastnosti, ki so definirane zgolj z odnosom do utelešene oblike kulturnega kapitala oz. do simbolnega kapitala. Nastopajo v obliki kulturnih dobrin (slike, knjige, slovarji, instrumenti, stroji itd.). V svoji materialnosti so prenosljive, vendar pa gre zgolj za prenos zakonitega lastništva in ne nujno tudi tistega, kar je predpogoj za njihovo posebno (simbolno) vrednost (Bourdieu, 1986).
Institucionalizirano stanje je oblika objektivizacije kulturnega kapitala, ki mora biti obravnavana ločeno. Kulturnemu kapitalu, ki naj bi ga to stanje zagotavljalo, namreč podeljuje povsem izvirne lastnosti. Pridobitev akademske kvalifikacije kot institucionalizirano stanje kulturnega kapitala je eden od načinov za nevtralizacijo nekaterih osebnih lastnosti. To izhaja namreč iz dejstva, da je akademska kvalifikacija kot oblika kulturnega kapitala utelešena v posamezniku in ima s tem enake biološke meje kot njen nosilec. Akademska kvalifikacija, ki je certifikat kulturne kompetence, podeljuje nosilcu konvencionalno, stalno zakonito jamčeno vrednost. Pri tem je pomembno izpostaviti, da ima
23
akademska kvalifikacija relativno avtonomijo tako nasproti nosilcu kot tudi nasproti kulturnemu kapitalu, ki ga nosilec že poseduje. Akademska kvalifikacija omogoča tudi primerjavo nosilcev in celo njihovo nadomestitev. Prav tako omogoča tudi vzpostavitev menjalne vrednosti med kulturnim kapitalom in ekonomskim kapitalom, in sicer s tem, da denarno ovrednoti akademski kapital (Bourdieu, 1986). Hkrati Bourdieu izpostavi prav akademske kvalifikacije kot sredstvo za bogatitev kulturnega kapitala. Akademska kvalifikacija je namreč pogoj za zakonit dostop do večjega števila pomembnih pozicij v družbi (Bourdieu, 1986).
1.3 Način proizvodnje
Industrijska družba prve polovice 20. stoletja je imela piramidalno strukturo in je bila razmeroma statična. Ljudem je uspelo preživeti s poklicem, ki so ga opravljali vse življenje.
Zaslužek se je odmerjal po količini dela. Razlike v nagrajevanju pa so bile tudi v stopnjah zahtevnosti. Glede na poklic se je določil položaj delavca v piramidalni strukturi podjetja in družbe. Družbeni položaj človeka je tako nastajal s službo. Da bi imeli vtis, kam lahko človeka umestijo, v kateri družbeni sloj, so ga spraševali o njegovem poklicu. Delitev na spodnji, srednji in zgornji družbeni sloj je bila jasna (Foucault, 2004). Delo je bil reguliran sistem in plačevale so se količine dela. Prevladujoč način organizacije dela je bilo delegiranje od zgoraj navzdol in kontrola delovnega procesa (Krajnc, 2010).
S konstantnim napredkom tehnologije velik del človeškega proizvodnega dela postane avtomatiziran oz. delo prevzemajo računalniško vodeni stroji. Z razvojem prometa in informacijsko-komunikacijske tehnologije postaja intenzivnejši tudi boj za konkurenčnost, v prednosti pa so tista podjetja, ki zmanjšujejo proizvodne stroške in zvišujejo kvaliteto proizvodov. Razvijanje novih tehnologij postane ključen element proizvodnje. Za razvijanje novih tehnologij so potrebna kompleksna in zahtevna znanja in spretnosti, po drugi strani pa prav uvajanje novih tehnologij poenostavlja določene delovne naloge. V tem smislu se strinjamo z ugotovitvijo Haralambosa in Holborna: »[…] medtem ko mnogo del postaja manj kvalificiranih in bolj strogo nadzorovanih, pa druga dela ohranjajo ali povečujejo potrebno kvalificiranost […]« (Haralambos & Holborn, 2005, str. 226).
V boju za konkurenčnost pa je poleg že omenjenih prednosti pri produkcijskih stroških in kvaliteti bistven tudi uspeh na potrošniškem trgu. Poslovne odločitve, razumevanje
24
potrošnikovih potreb ipd. postanejo poleg razvoja eden od bistvenih elementov proizvodnje.
Ne preseneča, da se v tem kompleksnem procesu z vidika zaposlovanja pojavljajo razlike med sektorji (Slika 2).
Slika 2: Zaposlitveni trendi po sektorjih, EU 25, Norveška in Švica
Vir: (CEDEFOP, 2008)
Kot lahko razberemo s slike, trend zaposlovanja v storitvenem sektorju (distribucija in transport, ne-tržne storitve, poslovne in druge storitve) raste, v proizvodnem in primarnem sektorju pa pada. Pri tem ne gre za sinhroniziran proces, kjer bi se odliv zaposlitev iz proizvodnje prelival v zaposlitev v storitvenem sektorju: »Industrija masovno izloča fizične delavce, funkcionalno nepismeni se nabirajo na robu družbe v »servisnem proletariatu« in so odvisni od pomoči socialne države« (Krajnc, 2010, str. 12). Če je bilo v klasični industrijski družbi torej možno preživeti z istim poklicem do konca življenja, so v novih okoliščinah potrebne prekvalifikacije, dodatna izobraževanja ipd. To pa ne velja samo za t. i. fizične delavce, ampak tudi za višje in visoko kvalificirane, in to v vseh sektorjih.
15.052.000
8.871.000 37.802.000
34.146.000
13.729.000
15.580.000 48.356.000
58.843.000
34.022.000
59.820.000
43.753.000
53.749.000
0 10.000.000 20.000.000 30.000.000 40.000.000 50.000.000 60.000.000 70.000.000
1996 2001 2006 2015 2020
Primarni sektor in gospodarske javne službe
Proizvodnja
Gradbeništvo
Distribucija in transport
Poslovne in druge storitve
Netržne storitve
število zaposlenih
Napoved
25
Iz zgornje slike je možno sklepanje tudi na podlagi strmine določene krivulje. Poslovne in druge storitve1 so tiste, kjer se v celotnem obdobju od leta 1996 najbolj povečuje število zaposlenih, prav takšne pa so tudi napovedi do leta 2020. Glede na to, da gre za storitve, glavno proizvajalno sredstvo niso stroji, ampak posamezniki. Kot smo že omenili, se strinjamo, da gre lahko za preproste naloge, za katere ni potrebna visoko zahtevna usposobljenost (prodajalci, zastopniki, referenti, čistilci ipd.), ali pa za kompleksne in zahtevne delovne naloge, za katere so potrebni posamezniki z idejami, znanjem in spretnostmi (raziskovalci, analitiki, programerji ipd.). Položaj podjetij, ki zaposlujejo največ slednjih, je na trgu najvišji. Tako je po podatkih revije Financial Times na lestvici 500 svetovnih podjetij, ki imajo najvišji tržni delež2 v letu 2013, na prvem mestu Apple (enako že v letu 2012 in 2014), med prvimi desetimi pa sta še dve podobni podjetji (IBM, Google). Sicer med prvimi desetimi podjetij zasledimo še General Electrics (proizvodnja gospodinjskih aparatov, letalskih in ladijskih sistemov, storitve v letalstvu, druga splošna industrija), tri proizvajalce nafte in plina (Exxon Mobil, Petro China, Chevron) in po eno podjetje za (neživljenjske) zavarovalniške storitve (Berkshire Hathaway), verigo prodajalen splošnega potrošnega blaga (Wal-Mart Stores) in podjetje za proizvodnjo hrane (Nestle) (Financial Times, 2014 a). Med 500 evropskimi podjetji je na prvem mestu Nestle, med prvimi desetimi pa je še eno podjetje za proizvodnjo hrane (Unilever) in eno za proizvodnjo pijač (Anheuser-Busch InBev). Med prvimi desetimi zasledimo še dva proizvajalca plina in nafte (Royal Dutch Shell in BP), tri podjetja za farmacijo in biotehnologijo (Roche, Novartis, Sanofi), eno banko (HSBC) in enega operaterja mobilnih telekomunikacij (Vodafone Group) (Financial Times, 2014 b).
1 Na podlagi združevanja 41 sektorjev v 6 sektorjev po klasifikaciji NACE v to kategorijo spadajo: obdelava podatkov, podatkovne baze in s tem povezane dejavnosti, zavarovalništvo in dejavnost pokojninskih skladov (razen obveznega socialnega zavarovanja), finančno posredništvo (razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov), pomožne dejavnosti v finančnem posredništvu, poslovanje z nepremičninami, eksteritorialne organizacije in združenja, raziskovanje in razvoj, pravne, računovodske, knjigovodske in revizijske dejavnosti; davčno svetovanje; raziskovanje trga in javnega mnenja; prostorsko načrtovanje, projektiranje in tehnično svetovanje, tehnično preizkušanje in analiziranje, oglaševanje, dejavnost posredovanja in zaposlovanja delovne sile, poizvedovalne dejavnosti in varovanje, čiščenje objektov in opreme, raznovrstne poslovne dejavnosti, dejavnosti javne higiene, dejavnosti združenj, organizacij,
rekreacijske, kulturne in športne dejavnosti, druge storitvene dejavnosti, zasebna gospodinjstva z zaposlenim osebjem, dajanje strojev in opreme brez upravljavcev v najem; izposojanje izdelkov široke porabe (CEDEFOP, 2008).
2 To je »cenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala
sredstvo ali obveznost na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri čemer sta stranki delovali seznanjeno, preudarno in brez prisile« (International Valuation Standards Council, 2013).
