Vesna Leskošek SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)

(1)

Vesna Leskošek

SOCIALNO DELO NI POLITIČNO (ALI PAČ?)

U V O D

V z a d n j i h letih s m o priča v e d n o hujšim kritikam klasičnega koncepta države blaginje, ki so s p r e m l j a j o č pojav združevanja z a h o d n o - evropskih držav. N a j p o g o s t e j e izhajajo iz iska- n j a ustreznega koncepta socialne politike, ki bi bil v skladu s k o n c e p t o m skupnega evropskega trga. E n o od p o m e m b n e j š i h vprašanj pri t e m iskanju je, kako v polje zagotavljanja socialnih pravic vnesti delovanje tržnih principov in k a k o vnesti koncept skupnega trga nastajajoče E v r o p s k e unije. V razpravah o novih koncep- tih socialne politike zasledimo še naslednje izraze: privatizacija, decentralizacija, levica, desnica, neokonservativizem, intervencija itn.

Naštela sem le n e k a j najpogostejših, ki so po- m e m b n i za pričujoči tekst.

O b r a z p a d u d r u ž b e n e g a sistema in nastaja- nju novih konceptov pomoči ljudem v stiski se tudi naša država p r i d r u ž u j e iskanju ustreznej- ših odgovorov, ki pa so v marsičem neprimer- ljivi z d o g a j a n j e m z u n a j naših meja. V n e k a j p r i m e r i h nas z državami Z a h o d n e Evrope druži s k u p n a terminologija, ki pa v stari maniri p o m e n i » n e k a j p o p o l n o m a drugega«. T o dru- gačnost lahko pojasnimo s specifičnostjo poli- tičnega d o g a j a j n j a o b razpadu enega sistema in n a s t a j a n j u drugega in seveda s p o m a n j - k a n j e m s k u p n e politične tradicije z zahodnimi državami. L a h k o pa bi jo razlagali tudi s p o m a n j k a n j e m strokovnih in političnih razprav in refleksij v preteklosti in s tem pojasnili na- p a k e v iskanju novih odgovorov. Kot primer n a j n a v e d e m človekove pravice. Novi koncept socialne politike v tujini išče ustrezne odgo- v o r e na zagotavljanje socialnih pravic; pri nas izdelujemo k o n c e p t e za ustreznejšo p o m o č v stiski.

T a koncepta (prvi j e zagotavljanje pravic, drugi p o m o č v stiski) sta si v nasprotju, če ra- z u m e m o prvega kot spoštovanje pravic posameznika. Intervencija v okviru tega k o n c e p t a j e mogoča le tedaj, ko jo posameznik zahteva ali z njo soglaša. Drugi koncept pa r a z u m e m o tako, da ima država, ki posamezniku p o m a g a v stiski, pravico oceniti stisko in intervenirati, ko se ji zdi ustrezno. Po svoji presoji oceni težave ljudi, pogosto brez njihovega soglasja.

Če tako r a z u m e m o pristopa, lahko v dru- gem konceptu p r e p o z n a m o državni paternalizem, v prvem pa spoštovanje človekove volje in odločitev. Posledice uveljavljanja enega ali drugega so diametralno n a s p r o t n e . V p r v e m p r i m e r u je lahko strokovnjak, ki zagotavlja usluge, le p o m o č n i k ali zagovornik ljudi v stiski.

V d r u g e m primeru pa j e strokovnjak edini k o m p e t e n t e n definirati stisko. T o m u o m o - goča tako strokovno z n a n j e kot položaj, ki ga ima. Spričo p o m a n j k a n j u spoštovanja člove- kovih pravic v bivšem političnem sistemu pogosto ne z n a m o opredeliti njihovega p o m e n a v v s a k d a n j e m življenju, čeprav ne m o r e m o trditi, da se jih ne zavedamo. G r e torej bolj za p r o - blem uveljavljanja pravic v vsakdanji praksi, ob tem p a tudi za to, da z u p o š t e v a n j e m pravic z m a n j š u j e m o m o č institucij in možnosti mani- puliranja s pravicami. Kot primer n a j n a v e d e m pravico, ki jo imajo ljudje p o Z a k o n u o varstvu osebnih podatkov: vsi uporabniki ustanov imajo pravico vpogleda v o s e b n e spise, v e n d a r s to

pravico niso nikjer seznanjeni. V svoji praksi sem naletela na en sam center za socialno delo, kjer so ljudje o b vstopu v ustanovo seznanjeni s to pravico.

Državi in političnemu sistemu j e veliko laž- j e preživeti, kadar intervenira p o lastni presoji;

s t e m izvaja socialno kontrolo ter si zagotavlja

(2)

moč. N a tak način se lažje izogne izpostav- ljanju pred javnostjo. V tem smislu problema razumevanja novih konceptov socialne politike ne m o r e m o več iskati samo v pomanjkanju diskurza o njih v preteklosti, temveč v zavestni politični odločitvi tistih, ki socialno politiko določajo. T o pa so najpogosteje predstavniki strank na oblasti. S tem nikakor nočem zane- mariti vloge in p o m e n a stroke. Nasprotno, poudariti želim dejstvo, da je socialna politika področje, kjer imajo tudi različne politične stranke močan interes, kar je razvidno iz par- lamentarnih razprav ob temah, kot so splav, otroški dodatek in drugo.

T u k a j pa se že lahko d o t a k n e m o odvisnosti socialnega dela od konkretne socialne politike.

Če je koncept socialne politike odvisen od tega, kakšna je odločitev vladajočih političnih strank, in če je socialno delo odvisno tudi od socialne politike, p o t e m je socialno delo poli- tično vsaj v dveh smislih: tako, da je odvisno od politike, in tako, da more in mora vplivati nanjo. V tem smislu j e dilema o nevtralnosti in znanstveni distanci do vplivov vsakdanjega živ- ljenja p o p o l n o m a lažna. Odgovor je preprost.

Socialno delo, ali bolje, praksa socialnega dela je politična in pristranska, če to hočemo ali ne.

Ali je politična na prvi, torej odvisni način, ali na drugi (na način aktivnega vplivanja), je odvisno od samega koncepta socialnega dela oz.

od modela, iz katerega izhaja. Pristranska pa je zato, ker j e naloga socialnega dela zagovar- jati p o t r e b e in interese uporabnikov storitev.

O d koncepta socialne politike je odvisen tudi model socialnega dela. Najpogosteje ome- njeni modeli so: tradicionalno (psihodinam- sko) socialno delo, radikalno, feministično, ekološko ali sistemsko in skupnostno socialno delo. T e modele lahko delimo tudi na tiste, ki zagovarjajo profesionalizem pred aktivizmom, in na tiste, ki zagovarjajo nasprotno. Prvi po- polnoma zavračajo politično vlogo in podarjajo samo spreminjanje posameznika. Izhajajo iz prepričanja, da je treba ljudem v stiski omo- gočiti individualne usluge, ki morajo biti opravljene učinkovito, h u m a n o in ekonomično

( C L A R K , A S Q U I T H 1 9 8 5 : 8 7 ) . Socialni delavci se po njihovo ne smejo ukvarjati s politiko, ker zanjo niso usposobljeni. D o politike so cinični in se jim ukvarjanje z njo zdi »pod nivojem«.

Tisti socialni delavci, ki so predstavniki aktivističnega socialnega dela, pa menijo, da je

spreminjanje okoliščin p o m e m b n e j š e od spre- minjanja posameznika. S takim gledanjem nujno pristajajo na svojo politično vlogo. »Po- litično« ne pomeni samo tistega, kar zadeva državo, torej delovanje političnih strank ali vlade, temveč pomeni soustvarjanje skupnih pogojev življenja tudi na nižjih ravneh, npr. na ravni lokalne skupnosti.

Aktivizem socialnih delavcev na teh ravneh se lahko kaže kot akcija v korist posameznika ali pa kot antirasistične kampanje, lokalne skupine pritiska in podobno. V t e m kontekstu o m e n j a t a Clark in Asquith ( 1 9 8 5 : 8 8 ) angleško združenje socialnih delavcev B A S W {British Association of Social Workers), v k a t e r e m de-

luje delovna skupina za socialno akcijo. Izo- gibajo se terminu »politično« in opredeljujejo socialno akcijo kot tisti del socialnega dela, ki promovira spremembe uporabnikove situacije in ne uporabnika samega. Socialno akcijo pri tem razumejo kot dodatek ostalim tipom socialne intervencije in ne kot njihov nadomestek.

V zagovor napisanemu b o m n a j p r e j skušala pojasniti razliko med novo in staro blaginjsko paradigmo ter opredeliti način odvisnosti socialnega dela od njiju.

K R I T I K E D R Ž A V E B L A G I N J E

DEFINICIJE IN OPREDELITEV

DrŽava blaginje je v Collins Dictionary of Sociology ( 1 9 9 1 : 700) opredeljena kot »vsaka oblika države, ki s široko zakonodajo zagotavlja p o d p o r o in usluge ljudem, zato da bi iz- boljšali njihovo kvaliteto življenja. T e r m i n so pričeli uporabljati po drugi svetovni vojni, da bi z njim označili socialno zakonodajo zlasti na področjih zdravstva, izobraževanja, d e n a r n i h dodatkov in socialnih servisov. Država blaginje je intervenirala v življenja ljudi tako na nacion- alni kot na lokalni ravni.«

Na razvoj države blaginje je vplivala eko- nomska filozofija J o h n a Maynarda Keynesa.

T a predlaga intervencijo države pri regulaciji potreb s fiskalnimi in monetarnimi tehnikami in kot pogoj za svoj koncept postavlja tudi polno zaposlenost. Michael Sullivan ( 1 9 9 2 : 8 )

omenja v tej zvezi socialno filozofijo Williama Beveridga, ki skupaj z ekonomsko filozofijo Keynesa predstavlja t. i. keynesiansko socialno demokracijo ali blaginjski kapitalizem oz.

(3)

k o n s e n z u s . P r i t e m p o u d a r j a , d a j e bil o b s t o j d r ž a v e b l a g i n j e o m o g o č e n s političnim k o n s e n - z o m p o v o j n e in p r e d - t h a t c h e r j a n s k e Anglije.

K o n s e n z n a j bi veljal tudi za večino z a h o d n o - e v r o p s k i h držav.

V e l j k o R u s (1990: 14) pravi, d a država b l a g i n j e n a s t a n e t a k r a t , k o socialna država p r e t i r a n o vstopi v d r u ž b o b l a g i n j e in s t e m p r e - v z a m e tiste f u n k c i j e , ki bi jih m o r a l i opravljati ali si j i h zagotavljati s a m i l j u d j e . S t e m povz- roči, d a so l j u d j e p r e t i r a n o odvisni od države.

V e n d a r p a bi l a h k o tudi p r e t i r a n o v s t o p a n j e d r u ž b e b l a g i n j e v socialno d r ž a v o p o m e n i l o o g r o ž a n j e socialne v a r n o s t i ljudi, ki j o l a h k o p o l e g p r a v n e in e k o n o m s k e v a r n o s t i zagotovi s a m o država. M e j e m e d n j i m a niso n a t a n č n o d o l o č e n e in so p r e d m e t k o n s e n z a .

Sociološke razlage države blaginje so na- s l e d n j e ( C o m N s l 9 9 0 : 700):

a) državljanski p o g l e d , ki ga n a j d e m o zlasti v d e l i h T . H . M a r s h a l l a , p r e d l a g a , n a j država zagotovi m i n i m u m p o d p o r e , ki b o omogočil, d a l a h k o p o s a m e z n i k u s t r e z n o p a r t i c i p i r a v l i b e r a l n o - d e m o k r a t i č n i d r u ž b i ;

b ) f u n k c i o n a l i s t i č n i p o g l e d (še zlasti T . P a r - sons), ki pravi, d a j e i n t e r v e n c i j a d r ž a v e p o - t r e b n a z a r a d i r e š e v a n j a k o n f l i k t o v industrijske d r u ž b e ;

c) marksistični p o g l e d , ki pravi, d a i m a dr- žava b l a g i n j e i d e o l o š k o vlogo pri legitimiranju kapitalističnih socialnih o d n o s o v in d a p o s a - m e z n i k i p o d p i r a j o državo in kapitalistični e k o - n o m s k i sistem, k e r v e r j a m e j o v blaginjo, ki j o t a sistem zagotavlja.

FEMINISTIČNA KRITIKA DRŽAVE BLAGINJE

V e č i n a avtorjev, ki piše o kritikah d r ž a v e b l a g i n j e , jih deli n a leve in d e s n e . Krizo države b l a g i n j e p r i p i s u j e j o r a z p a d u k o n s e n z a m e d n a s p r o t u j o č i m i si političnimi o p c i j a m i . K a k š n e a r g u m e n t e za kritiko u p o r a b l j a j o , j e odvisno o d tega, k a t e r e m u p o l i t i č n e m u b l o k u pri- p a d a j o . M a l o j e kritik, ki n e bi s l o n e l e na togih in p o l a r i z i r a n i h m n e n j i h . M e d t e m i r e d k i m i v e č i n a a v t o r j e v o m e n j a le f e m i n i s t i č n o kritiko, ki d v o m i v n e p r e m o s t l j i v o s t d u a l i z m a levica- d e s n i c a . T a kritika se zlasti n a n a š a n a tisti d e l m o š k e g a diskurza, ki p o u d a r j a individualnost in z a s e b n o s t kot n o r m o , n a s p r o t n o javnosti, in ki j e d e f i n i r a n a kot p o l j e t e k m o v a l n o s t i in t r ž n e n a r a v n a n o s t i . Z a s e b n o s t pa j e d e f i n i r a n a

k o t r a j z n o t r a j h a z a r d e r s k e g a p o l j a j a v n e g a

( C U L P I T T 1 9 9 2 : 3 7 ) .

L i n d a G o r d o n ( 1 9 9 0 : I O ) o p o z a r j a n a situacijo v A m e r i k i , k j e r k o n c e p t države b l a g i n j e n i m a tradicije ter se z a t o z v p r a š a n j e m ž e n s k e v t e m k o n c e p t u u k v a r j a j o šele v z a d n j e m de- s e t l e t j u , in to n a v k l j u b daljši tradiciji š t u d i j a o spolih kot v evropskih d r ž a v a h . P o u d a r i zlasti dejstvo, d a so ž e n s k e v večini t a k o m e d p r e - j e m n i c a m i blaginjskih uslug kot m e d tistimi, ki

t e usluge zagotavljajo; s t r o k o v n j a k i , ki se u k v a r j a j o z blaginjo ali socialno politiko, p a se o b n a š a j o , kot d a n e bi bilo t a k o . Z a z n a n - s t v e n o r e l e v a n t n o kritiko d r ž a v e b l a g i n j e j e t r e b a t o r e j u p o r a b i t i spol kot a n a l i t i č n o k a t e - gorijo, p o d o b n o kot n a p r i m e r r a z r e d ali r a s o .

N a n c y F r a s e r p o u d a r i še p o j e m »javna p a - t r i a r h a l n o s t « in pravi:

Veliko pred nastankom socialne države so vlade definirale legalno zavarovan prostor skup- ne akcije. Istočasno so zakonsko predpisale ustrezne vzorce agencij ali socialnih vlog. Tako so zgodnje moderne države določile ekonomski prostor in vlogo človeka, ki je sposoben stopati v pogodbene odnose.

Skoraj hkrati so države predpisale zasebno sfero gospodinjstva in vlogo gospodarja in tistih, ki so od njega odvisni. Nekaj pozneje so vlade zavarovale tudi sfero politične participacije in odgovarjajočo vlogo državljana z (omejenimi) političnimi pravicami. V vseh teh primerih je bil izvirni in paradigmatični subjekt novih zakonskih predpisov moški. Z napredkom države blaginje pa ta tip države definira nov prostor aktivnosti — imenujmo ga >socialni< — kot tudi novo societalno vlogo blaginjskega klienta, s Čimer ženske postanejo njegov izvirni in para- digmatični subjekt. (Cit. po CuLPiTT 1992: 36.) Tisto, kar razlikuje f e m i n i s t i č n o kritiko o d d r u g i h kritik, je t o r e j ravno u p o š t e v a n j e spola kot analitske k a t e g o r i j e , e n a k o v r e d n e d r u g i m sociološkim k a t e g o r i j e . Č e se o b t e m s p o m - n i m o situacije v Sloveniji, l a h k o u g o t o v i m o , d a so p r a v ž e n s k e v večini p r e j e m n i c e p o m o č i in d a j e približno 7 0 % z a p o s l e n i h v t. i. d r u ž b e n i h d e j a v n o s t i h p r a v t a k o žensk.

O b m o r e b i t n i s p r e m e m b i s t r a t e g i j e sloven- ske vlade, ki b o p o d p i r a l a n a j p r e j razvoj go- s p o d a r s t v a , šele n a t o p a razmišljala o t e m , koliko socialne v a r n o s t i l a h k o zagotovi l j u d e m .

(4)

se lahko zgodi, da b o d o resno ogrožene zapos- litve v družbenih dejavnostih. Posledice b o d o vidne ravno v množični brezposelnosti žensk.

T o dejstvo p o s t a n e toliko bolj zastrašujoče, če u p o š t e v a m o , da pri nas feministične kritike, ki bi o t e m lahko spregovorila, sploh n i m a m o .

P O L I T I Č N E K R I T I K E

K o t s e m že omenila, večina drugih kritik države blaginje izhaja iz političnega dualizma levica-desnica. Protagonosti neokonservativne kritike trdijo, da j e koncept države blaginje

»prisilno trgovanje m e d tujci, ki zmanjšuje svo- boščine obojih, tako bogatih kot revnih, med- t e m ko infantilizira revne« ( C U L P I T T 1992: 7).

A r g u m e n t za slabosti države blaginje vidijo zlasti v ekonomski neučinkovitosti, navajajo pa tudi a r g u m e n t izničenja posameznikove odgo- vornosti na račun kolektivne. Kolektivna odgovornost zvečuje birokratizacijo ustanov, ki zagotavljajo usluge, zato se povečuje neučin- kovitost njihovega delovanja.

A r g u m e n t , ki ga za kritiko države blaginje u p o r a b l j a levica, j e zlasti njena n a d z o r n a na- rava ali blaginjski paternalizem. Z a h t e v a stare blaginjske p a r a d i g m e je, da so tisti, ki imajo znanje, možnosti in resurse, zavezani p o m a g a t i tistim, ki so brez njih ( C U L P I T T 1 9 9 2 : 3 9 ) . T o predpostavlja, da m o r a država prevzeti ne- p o s r e d n o odgovornost za blaginjske p o t r e b e državljanov, tako za njihovo določanje kot za izvrševanje. Predpostavka »prevzete odgo- vornosti« se zrcali zlasti v institucionalnem definiranju p o t r e b in v zakonski podlagi za intervencijo v življenja ljudi. Profesionalci, ki na t e m p o d r o č j u delujejo, so pojmovani kot ob- jektivni, oni vedo in znajo, zato i m a j o pravico

(in obveznost) definirati p o t r e b e in določiti pot njihovega zadovoljevanja. Profesionalci i m a j o torej m o č določati in zadovoljevati p o t r e b e hkrati.

P o m n e n j u l a n a Culpitta je ravno teorija socialne obligacije tista, ki določa način ureje- vanja socialnih razmerij m e d državo in držav- ljani. Pri tem j e odgovor odvisen od u r e j a n j a razmerij z n o t r a j parov nasprotij, ki teorijo obligacij sestavljajo, n p r . nujnost-svoboda, trenutnost-stalnost itd. P o d o b n o govori tudi Michael Sullivan (1992), ko o m e n j a konsenz kot p o g o j za učinkovit sistem zadovoljevanja p o t r e b ljudi.

S T R O K O V N E K R I T I K E

Veljko R u s (1990: 45) pravi, d a lahko kritike države blaginje poleg političnih delimo tudi glede na njihov profesionalni izvor, npr.

na ekonomsko, sociološko ali politološko.

Ekonomisti naštevajo naslednje a r g u m e n t e : z a m a n j š e v a n j e motivacije za delo, rast brezposelnosti, o m e j e v a n j e investiranja itn. Socio- logi pravijo, da država blaginje ni pripomogla k večji enakosti državljanov, ni zmanjšala razlik med spoli itn. H a b e r m a s (gl. R u s 1990:

46) p r i m e r j a državo blaginje z »organizirano srečo«, e n a k o za vse državljane. G o r z (gl. R u s 1990: 47) govori o zmotni predpostavki, d a j e možna polna zaposlenost prebivalstva.

M e d poglede, ki so kritični d o tega, d a strokovnjaki definirajo p o t r e b e ter jih hkrati zadovoljujejo, uvršča R u s tudi avtorje, kot so Ivan Illich ter L e e in R a b a n . Slednja (1990:

52) p o u d a r j a t a dejstvo, da so se pričele socialne p o t r e b e politizirati takrat, ko so p r e r a s l e v socialne pravice. Politizirati so se pričele ravno zaradi tega, ker p o t r e b e d e f i n i r a j o strokovnjaki in ne ljudje sami. Strokovnjaki pa jih definirajo tako glede na svoje strokovno zna- n j e kot v okviru možnosti, ki jih v konstrukciji realnosti d a n e g a trenutka imajo.

Če povzamem: država blaginje j e država, ki prevzame obveznost za zagotavljanje kvalitete življenja ljudi. S k u p a j z obveznostjo prevzame tudi odgovornost za zadovoljevanje p o t r e b , ta pa ji hkrati podeli pravico d o tega, da jih definira. T a k o se država z n a j d e hkrati v dvojni vlogi: tistega, ki definira, in tistega, ki zagotavlja. T o lahko p o m e n i , da definira tisto, kar lahko zagotavlja. Ker p r e v z a m e nase odgovornost za zagotavljanje blaginje ljudi in si pridržuje pravico definirati p o t r e b e , povzroči odvisnost ljudi od sistema, zato so očitki o paternalizmu države tu povsem na m e s t u . Ključen pojem, ki ga je zaslediti v večini kritik in bistveno vpliva na s p r e m e m b o p o l o ž a j a u p o - rabnikov v procesu obravnave, j e p o j e m socialnih pravic. R u s (1990: 401-406) o p o z a r j a na dejstvo, da je z d e f i n i r a n j e m pravic državi od- vzeto p r e s o j a n j e o tem, k d o pravico ima in k d o ne. V primeru, ko ima državni a p a r a t diskreci- jsko pravico odločati o dodeljevanju pravic, prihaja d o enostranske odvisnosti p r e j e m n i k o v pomoči od državne administracije. Socialne država lahko deluje na načelih pravičnosti šele

(5)

t a k r a t , k o d o l o č i o s n o v n e pravice na tak način, d a j e p r o s t a p r e s o j a o n e m o g o č e n a . Z defini- r a n j e m pravic j e d r ž a v l j a n z a v a r o v a n p r e d vpli- v o m n p r . političnih s t r a n k , s a j p r e j e m a p o m o č p o n a č e l u pravičnosti, pri t e m p a m o r a j o biti socialne p r a v i c e v skladu s političnimi in civil- nimi p r a v i c a m i . K o govorim o k r š e n j u pravic, p o g o s t e j e mislim na civilne kot p a socialne p r a v i c e .

S O C I A L N A P O L I T I K A I N N J E N V P L I V NA S O C I A L N O D E L O

POSKUS DEFINIRANJA SOCIALNE POLITIKE Collinsov slovar (1991: 590) o p r e d e l j u j e socialno p o l i t i k o kot

polje proučevanja, ki raziskuje ekonomske, politične, sociolegalne in sociološke poti, po katerih državne in lokalne politike vplivajo na življenje posameznikov in skupnosti. Defini- ranje socialne politike je izjemno težko in se razlikuje od avtorja do avtorja. Termin je pogosto, vendar napačno rabljen v kontekstu socialne administracije in ga naslavljajo na in- stitucionalizirane servise, nastale zaradi države blaginje. To so področja stanovanjske politike, izobraževanja, zdravstva, socialne varnosti, osebnih socialnih servisov in v nekaterih primerih tudi prava. Najbrž ima ta pristop k socialni politiki korenine v kurzih za socialne delavce...

V E n c i k l o p e d i j i socialnega d e l a ( B R A N D - W E I N 1986: 251) n a j d e m o n a s l e d n j o definicijo:

socialno politiko lahko razumemo kot princip in način sprejemanja ukrepov ali smeri akcije, ko imamo opraviti s posameznikom ali socialnimi odnosi v družbi /.../. Socialna politika se vzpostavlja glede na dogovoijene smeri akcije znotraj izbranih družbenih fenomenov, vodenje socialnih odnosov in distribucijo resursov znotraj družbe /.../. Zadeva nešteto odnosov med posamezniki, skupinami in širšo družbo; definira socialni status in vloge in vodi distribucije ekonomskih resursov med člane skupin ali družbe.

T i definiciji s e m izbrala zato, ker sta m e d s a b o p o p o l n o m a različni in p o t r j u j e t a trditev, d a j e socialna politika n e j a s n a in j o j e težko

d e f i n i r a t i . R u s (1990: 72) pravi, da j e t o zlasti posledica b u r n e g a razvoja socialne države. N i p o p o l n e g a k o n s e n z a o t e m , k a j s p l o h sodi v socialno politiko: ali so to s a m o socialni p r o g r a - mi ali p a j e v k l j u č e n a tudi o p r e d e l i t e v f u n k c i j , ki jih o p r a v l j a socialna d r ž a v a .

D a so definicije socialne politike l a h k o t u d i m o č n o i d e o l o š k o o b a r v a n e , n a m d o k a z u j e j o n a s l e d n e o p r e d e l i t v e :

• različni u k r e p i in aktivnosti države, ka- t e r i h cilj j e ublažitev e k o n o m s k i h in socialnih razlik,

• o r g a n i z i r a n a aktivnost države, p r o s t o v o l j - nih in d o b r o d e l n i h organizacij, ki i m a za cilj u r e s n i č e v a n j e socialne pravičnosti in z m a n j - š a n j e n e e n a k o s t i ,

• različni u k r e p i države, ki s p r e r a z p o r e - j a n j e m p r o f i t a skrbijo za p r o g r a m e p o m o č i invalidom, r e v n i m in d r u g i m , zlasti z a r a d i v z d r ž e v a n j a socialnega m i r u .

Z a p o t r e b e tega teksta b o m o p r e d e l i l a socialno politiko kot g l o b a l n o regulacijo n e t r ž n i h d e j a v n o s t i oz. kot n a č i n s p r e j e m a n j e u k r e p o v in s m e r i akcije za r e g u l i r a n j e o d n o s o v m e d p o s a m e z n i k i in širšimi s k u p i n a m i .

VPLIV SOCIALNE POLITIKE NA SOCIALNO DELO K o se država odloči za ž e l e n o r a v e n socialne v a r n o s t i , j o z u s t r e z n o socialno politiko i m p l e m e n t i r a v v s a k d a n j e življenje. I m p l e m e n - tira p a j o p r e k s i s t e m a u s t a n o v , ki so h k r a t i iz- vršiteljice s p r e j e t i h u k r e p o v . V n a š e m p r i m e r u so to za p o d r o č j e socialne v a r n o s t i c e n t r i za s o c i a l n o d e l o . T o so tiste u s t a n o v e , ki v k o n - tekstu s t a r e blaginjske p a r a d i g m e s p r e j e m a j o

» n e p o s r e d n o o d g o v o r n o s t « za b l a g i n j s k e p o - t r e b e . P r o f e s i o n a l n e p r e d p o s t a v k e te p r e v z e t e o d g o v o r n o s t i se zrcalijo v a r g u m e n t i h , ki j i h institucije u p o r a b l j a j o , k a d a r i n t e r v e n i r a j o v življenja ljudi. Še p o s e b n o t a k r a t , k a d a r i n t e r - v e n i r a j o n a p o d l a g i a v t o r i t e t e z a k o n s k i h u k r e - pov.

P r o f e s i o n a l c i v t e h u s t a n o v a h i m a j o z a r a d i p r o f e s i o n a l n e » o d g o v o r n o s t i « m o č d e f i n i r a t i p o t r e b e , p o t n j i h o v e g a p r e p o z n a v a n j a in n a č i n njihovega z a d o v o l j e v a n j a . T o i z h a j a t u d i iz p r e p r i č a n j a , d a j e svet r a z d e l j e n n a tiste, ki p o - m a g a j o , in tiste, ki so d e l e ž n i p o m o č i .

K a d a r je sistem socialne politike tak, d a s p o d b u j a s a m o razvoj e n e g a socialno politič- n e g a s e k t o r j a — v n a š e m p r i m e r u j e to d r ž a v n i

(6)

sektor (drugih sektorjev pri nas v preteklosti nismo poznali; imeli smo le nekaj paradržav- nih prostovoljnih organizacij, npr. Zvezo pri- jateljev mladine in p o d o b n o ) —, p o t e m se lahko praksa socialnega dela razvija samo znotraj državnih ustanov. Razvija pa se lahko le toliko, kolikor ji te ustanove dajejo možnosti za to. O b že naštetih profesionalnih predpo- stavkah lahko socialno delo razvije le metode in doktrino, ki imajo bolj socialno-kontrolni značaj. Lahko razvije torej načine pomoči lju- d e m v stiski, vendar glede na potrebe, ki so jih zaznali ali definirali profesionalci sami. Tak sistem se zdi toliko bolj samoumeven zaradi popolnega p o m a n j k a n j a načel dobre prakse, ki bi z nekimi notranjimi regulativami omejevala moč, saj tega, da bi moč omejevali sami uporabniki, pri nas še ni pričakovati.

T a k o je praksa socialnega dela pri nas raz- vila zlasti klasičen ali tradicionalen pristop k reševanju težav ljudi. V literaturi n a j d e m o tudi izraz »klinična metoda dela«, kar pomeni obravnavo posameznika v ustanovi, ločeno od njegovega socialnega okolja. Obravnava temelji na spreminjanju posameznika in ne na spreminjanju ogrožujoče situacije. Predpostavka je, torej, da je za nastalo situacijo kriv zlasti posameznik, tak kot je, in ga je zato treba spre- meniti. Le tako bo lahko funkcioniral v skladu s svojim okoljem. T o gledanje je povsem v skladu z blaginjsko opredelitvijo deviantnosti.

Ker vemo, da bo država v vsakem sistemu n u j n o iskala načine za interveniranje v življe- nja ljudi, se m o r a m o vprašati, ali je spre- m e m b a narave socialnega dela sploh mogoča.

N a tako črnogledo vprašanje m o r a m o seveda odgovoriti bolj optimistično. Sprememba je mogoča v primeru, da socialnega dela ne izenačimo s socialno administracijo, temveč ga razumemo kot zagotavljanje uslug ljudem v težavah v celoti, torej tudi v zasebnem, nefor- m a l n e m in nevladnem sektorju. Še zlasti zadnji je izjemno p o m e m b e n za razvoj različnih mo- delov socialnega dela.

Predpostavke intervencije v teh organizacijah so n a m r e č tako drugačne, da bistveno vplivajo na doktrino in m e t o d e dela. T e organizacije nimajo zakonskih obveznosti, da inter- venirajo; ljudje pridejo po pomoč, ker sami želijo, in ne zato, ker so vabljeni. Praviloma p o z n a m o v takih organizacijah samo zgodbo uporabnika in ne zgodb drugih institucij.

P o t r e b o torej definira uporabnik sam, s tem p a se bistveno spremeni razmerje med njim in tistim, ki mu ponuja uslugo.

M o g o č pa je še drugačen odgovor. Naj- d e m o ga lahko v novi blaginjski paradigmi, ki jo Culpitt opredeli takole: predpostavka ni več to, da je »tisti, ki n e k a j ima, /.../ dolžan dati ti- stemu, ki tega nima«, ampak v tem, da ima

»tisti, ki česa nima, /.../ pravico tisto dobiti«

( C U L P I T T 1992: 5). T a paradigma j e nastala zlasti zaradi varstva pravic ljudi p r e d intervencijo profesionalcev. V ospredje postavlja pravico skupnosti ali posameznikov, da sami določijo svoje potrebe. Analiza potreb torej ne izhaja več zgolj iz profesionalne ocene, kar redefinira n a m e n in možnosti intervencije. V sistemu, ki temelji na pravicah in ne na dolžnostih, ni pra- vega načina za rangiranje potreb. Uspešnost nove paradigme je torej odvisna od samega koncepta socialnih pravic, od načina rangi- ranja in izdelave prioritet in od načina analize.

Sprememba, ki jo je tak način gledanja na pravice povzročil v Veliki Britaniji, je zlasti v sistemu kupovanja (purchasing) uslug na trgu p o n u d b e storitev. Sistem kupovanja se dogaja na državni, lokalni in individualni ravni. Vpliv na socialno delo ima tisti del sistema kupovanja, ki se izvaja na lokalni in individualni ravni. N a tej ravni se je odnos med socialnimi delavci in uporabniki spremenil v korist uporabnikov, saj morajo zdaj skupaj oceniti težavo in najti ustrezno rešitev. Rešitev je lahko tudi napotitev v prostovoljno organizacijo, kjer lahko ljudje najdejo zase ustreznejše storitve. D a pa lahko socialni delavci napotijo v te organizacije, država slednje delno financira.

N a lokalni ravni je sistem kupovanja storitev vplival na socialno delo tako, da so se morali za ocenitev p o t r e b v skupnosti združiti vsi, ki te potrebe poznajo. T o pa so različne prostovoljne organizacije, p o m e m b n i posamezniki, neformalne skupine, cerkev in vsi tisti, ki te p o t r e b e poznajo. Vsi sistemski teoretiki p o u d a r j a j o , da so v tem sistemu še zlasti p o m e m b n i predstavniki uporabnikov.

Angleški socialni servisi so zaradi novega zakona o skrbi v skupnosti (z njim so uzakonili sistem kupovanja in ostale spremebe) doživeli popolno preobrazbo. Iz velikih administra- tivnih enot so se morali razbiti v manjše skupine, ki delujejo v več lokalnih skupnostih.

N a m e n je bil zlasti približati službe ljudem in

(7)

skupnostim, v katerih živijo. N a ta način n a j bi bolje spoznali njihove težave in hkrati zaradi svoje m a j h n o s t i delovali na prijaznejši način.

Sistem k u p o v a n j a ima sicer m n o g o po- manjkljivosti, ki p a jih zaradi pomanjkljivih analiz n e b o m navajala. L a h k o n a v e d e m le naj- pogostejši očitek, n a n a š a pa se na d e f i n i r a n j e p o t r e b . Postavlja se n a m r e č vprašanje, ali so tisti, ki v skupnosti p r e p o z n a v a j o p o t r e b e , res

tisti, ki jih d o b r o p o z n a j o . So to predstavniki lokalnih nosilcev moči ali so resnični zago- vorniki uporabnikov? O d definiranja p o t r e b je n a m r e č odvisno uresničevanje te nove p a r a - digme (upoštevanje pravic n a m e s t o izvajanja pomoči). Vsekakor pa velja s k u p n o m n e n j e m n o g i h teoretikov, da lahko ta nova p a r a d i - gma vnese v socialno delo bistvene s p r e m e m b e t a k o na ravni teorije kot na ravni prakse.

L i t e r a t u r a

R. A. BALDWEIN (1986), A feminist approach to social policy. V: N. VAN DEN BERCH & L. B. COOPER (ur.), Feminist Vi- sion for social Work. Silverspring: NASW.

N. VAN DEN BERCH, L. B. COOPER (ur.) (1986), Feminist Vision for Social Work. Silver Spring: NASW.

C. L. CLARK, S. ASQUITH (1985), Social Work and social Philosophy: Л guide for practice. London: Routlege.

I. CULPITT (1992), Welfare and Citizenship: Beyond the crisis of the welfare state. London: SAGE Publocations.

L. GORDON (1993) (ed.). Woman, the State and Welfare. Wisconsin: The University of Wisconsin Press.

D. JARY, J. JARY (1991), Collins Dictionary of Sociology. Glasgow: Harper Collins.

V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus.

M. SULLIVAN (1992), The Politics of Social Policy. London: Harvester/Wheatshcaf.