UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
KARMEN BOGATAJ
Starejši v primežu revščine
Zaključno delo
Mentorica: red. prof. dr. Milica Antić Gaber
Univerzitetni študijski program prve stopnje: Sociologija
Ljubljana, 2021
Iskrena hvala mentorici, profesorici dr. Milici Antić Gaber, za usmerjanje in pomoč pri nastajanju zaključnega dela. Iz srca hvala tudi družini in prijateljem za vso podporo, ki ste mi jo izkazali tekom moje študijske poti.
3
Povzetek: Starejši v primežu revščine
Zaključno delo tematizira revščino starejših ljudi. V prvem delu je predstavljena revščina z različnih vidikov, predstavljeni so tudi nekateri statistični podatki o revščini v Sloveniji. V nadaljevanju se delo posveča revščini starejših z vidika materialne preskrbljenosti, socialne izključenosti in kakovosti življenja. Naslovljeno je tudi vprašanje, zakaj so starejše ženske bolj nagnjene k tveganju revščine. Na primeru treh humanitarnih organizacij in na podlagi analize njihovih projektov delo odgovarja na vprašanje o vlogi humanitarnih organizacij pri prepoznavanju in reševanju problematike revščine starejših.
Ključne besede: starejši, revščina, socialna izključenost, starejše ženske, humanitarne organizacije.
Abstract: Elderly in the Clutches of Poverty
The thesis focuses on the poverty of elderly. The first part presents phenomenon of poverty in various aspects, as well as some statistical data on poverty in Slovenia. In the following, the thesis focuses on the poverty of the elderly in terms of material security, social exclusion and quality of life. One of the chapters also addresses the question of why elderly women are more at risk of poverty. In the case of three humanitarian organizations and the analysis of their projects, the thesis answers the question of the role of humanitarian organizations in identifying and solving the problem of poverty among the elderly.
Key words: elderly, poverty, social exclusion, elderly women, humanitarian organisations.
Kazalo
1 Uvod ... 6
2 Opredelitev revščine ... 7
3 Revščina starejših ... 10
3.1 Raziskovanje družbene neenakosti starejših ... 10
3.2 Materialna preskrbljenost starejših ... 11
3.3 Delovna aktivnost ... 12
3.4 Socialna izključenost ... 14
3.5 Revščina in kakovost življenja ... 16
4 Revščina med starejšimi ženskami ... 18
5 Humanitarne organizacije in revščina starejših ... 20
5.1 Rdeči križ Slovenije ... 20
5.2 Slovenska karitas ... 23
5.3 Društvo Humanitarček ... 25
5.3.1 »Vide« ... 26
5.3.2 Oblike pomoči ... 27
5.4 Analiza ... 28
6 Zaključek ... 31
7 Viri in literatura ... 34
7.1 Literatura: ... 34
7.2 Spletni viri: ... 35
8 Viri slik ... 37
5
Kazalo slik
Slika 1: Uradna spletna stran Rdečega križa Slovenije (posnetek zaslona) ... 20 Slika 2: Uradna spletna stran Slovenske karitas (posnetek zaslona) ... 23 Slika 3: Uradna spletna stram projekta Vida (posnetek zaslona) ... 25
1 Uvod
Nizka rodnost in daljša življenjska doba rezultirata v staranju prebivalstva v mnogih evropskih državah, tudi v Sloveniji. Družbeni izzivi, ki jih ta pojav prinaša, se ne končajo le pri
»dolžnostih« socialne države do starejših oseb (urejenost pokojninskega sistema, zdravstvenih storitev, storitev dolgotrajne oskrbe in domov starejših občanov), četudi je socialna država pomemben, morda celo bistven vir kakovostnega življenja (številnih) starejših. Prepoznavanje in razumevanje potreb starejših ljudi je – ali bi moral biti – splošen interes civilne družbe.
Navsezadnje je staranje nekaj tako samoumevnega, nekaj s čimer se vsakdo lahko poistoveti, potrebe starejših ljudi pa bodo nekoč naše potrebe in potrebe naših zanamcev. Ali, kakor je francoska avtorica Simone de Beavouir komentirala zatiskanje oči pred usodo starejših:
»Ravnodušnost do prihodnosti je v primeru starih precej nenavadna; sleherni član skupnosti bi namreč moral vedeti, da je ogrožena njegova/njena lastna prihodnost, in skoraj vsi imajo individualna in tesna razmerja s starimi ljudmi« (Beauvoir, 2018: 253). Razlago za tak odnos avtorica vidi v vladajočem razredu, ki naj bi ostarelim vsiljeval njihov status, za sokrivega pa označi večino aktivnega prebivalstva (prav tam).
Tema zaključnega dela je revščina starejših ljudi – te je tudi v Sloveniji zmerom več, predvsem zaradi neustreznih oziroma pomanjkljivih sistemskih rešitev. Revščina se ne kaže le v materialnem pomanjkanju, temveč tudi v splošni socialni izključenosti in marginaliziranosti.
Ravno zato je problem revnih starejših pogosto spregledan, v praksi pa se opaža tudi otežen dostop do pomoči, ki je zanje sicer sistemsko predvidena (zaradi birokracije, digitaliziranih postopkov za oddajo vlog, obrazcev, s katerimi se ne znajdejo ipd.). Revščino starejših prepoznavajo tudi nevladne humanitarne organizacije, ki po svojih zmožnostih in s svojimi načini skušajo pomagati starejšim v stiski.
Zastavljena raziskovalna vprašanja, na katera skuša zaključno delo odgovoriti so:
− Kakšna je sociološka opredelitev in teoretizacija revščine ter ali ta zajema oz. omenja tudi starejše osebe kot (posebno) ranljive?
− Kateri so razlogi za večjo socialno ranljivost starejšega prebivalstva in katere so dimenzije revščine (denimo socialne, zdravstvene) ter njihov vpliv na kakovost življenja starejših oseb?
7
− Ali so starejše ženske v večji meri podvržene revščini kot starejši moški?
− Kakšna je vloga nevladnih humanitarnih organizacij v prepoznavanju in blaženju omenjenega problema?
Odgovore na vprašanja delo išče v znanstvenih delih, študijah in statističnih podatkih. Eden od virov je tudi radijska oddaja, v kateri se o temi zaključnega dela pogovarjajo strokovnjakinje s področja revščine starejših žensk. Metodi, s katero skušam odgovoriti na četrto raziskovalno vprašanje, sta pregled in analiza podatkov, ki so dosegljivi na spletnih straneh nevladnih humanitarnih organizacij.
2 Opredelitev revščine
Najsplošneje je revščina z vidika sociologije videna kot družbeni problem, kot »nezaželeno stanje« posameznikov ali skupin, ki jim je treba pomagati, da bi se njihov položaj spremenil1 (Haralambos in Holborn, 2001:132). V splošnem se (v družboslovju in sicer) razlikuje med relativno in absolutno, ekstremno revščino. Tako gre pri absolutni revščini »predvsem za pomanjkanje dobrin in storitev, nujno potrebnih za življenje, kot na primer hrane, pitne vode, bivališča, osnovne zdravstvene oskrbe, osnovnega izobraževanja« (Dernovšček in drugi, 2013:
5). Pri raziskovanju in uradnem ugotavljanju razširjenosti problematike pa je pogosteje uporabljen relativni koncept. Tudi statistični uradi držav EU (med njimi Statistični urad Republike Slovenije) in statistična služba Evropske unije Eurostat operirajo s pojmom relativne revščine, ki označuje nezmožnost uživanja splošnega napredka družbe. Koncept relativne revščine je predmet mednarodnih primerjav, z leti so se izoblikovali standardni kazalniki, kljub temu pa še vedno ni moč primerjati stopenj relativne revščine, saj se lahko pri njenem ugotavljanju uporabljajo različne opredelitve razpoložljivega dohodka, različne
1 V zadnjih dveh desetletjih se je sicer v družboslovju in v političnem jeziku začel pojavljati izraz socialna izključenost, ki se nanaša na zmanjšano tako materialno kot socialno varnost. Izraz se je začel pojavljati predvsem zaradi sprememb, do katerih prihaja v sodobni družbi ter zaradi kombinacije ekonomskih, demografskih in socialnih dejavnikov, ki skupaj prinašajo nove pojave in nove socialne posledice (tudi na področju družbene stratifikacije). Nove negotovosti in tveganja se navezujejo predvsem na manjšo predvidljivost življenjskih poti in naraščajoča individualna tveganja (umik države pri zagotavljanju različnih storitev; na primeru starejših:
spremembe pokojninskega sistema in socialnovarstvenih sistemov) (Hlebec in drugi, 2010: 13). V pričujočem delu je socialna izključenost predstavljena kot eden od vidikov revščine starejših (poleg materialnega – izključenost iz družabnega življenja), ki so mu revnejši starejši podvrženi zaradi kombinacije dejavnikov povezanih z njihovo starostjo (umik z dela, večja nagnjenost k boleznim kot ovira za polno družabno življenje, smrt bližnjih, predvsem partnerja ali partnerice) in njihovim družbenim položajem (obseg socialnih omrežij revnejših je manjši).
8 opredelitve praga revščine in različne ekvivalenčne lestvice, ki merijo obseg dobrin in ekonomijo obsega v gospodinjstvih (Stropnik, 2010: 3).
Ob primerjavi stopenj tveganja (relativne) revščine v Evropski uniji po vstopu nekdanjih socialističnih držav se je izkazalo, da je ta koncept pomanjkljiv. Dohodkovna neenakost je bila v novo pridruženih članicah manjša, pri njih so bili ugodnejši tudi kazalniki relativne revščine, življenjski standard prebivalstva pa je bil očitno nižji (kot pri preostalih članicah). Tako se je začelo bolj poudarjati in raziskovati nedenarno revščino – materialno deprivacijo z njenimi različnimi vidiki in dimenzijami (na primer nizek stanovanjski standard, nerazpoložljivost trajnih potrošnih dobrin ipd.) (prav tam, str. 4).
Z izvedbo anket se ugotavlja, kakšna je subjektivna revščina – odraz počutja in percepcije anketirancev, ki se navezujejo na ekonomski položaj svojih gospodinjstev (prav tam).
Sociolog Peter Townsend je zagovarjal opredelitev revščine z relativnega gledišča na deprivacijo oziroma prikrajšanost. Revščina (ki je ne razume le kot pomanjkanje materialnih dobrin) bi po mnenju Townsenda morala biti »definirana v odnosu do standardov določene družbe v določenem času« (Haralambos in Holborn, 2001:137). V tem okviru razlikuje med tremi načini opredeljevanja revščine. Prva opredelitev je opredelitev državnega standarda. Ta ni ne »družben« ne »znanstven«, temveč gre za definicijo, ki jo postavlja država (vlada) in ki se spreminja vsako leto z ozirom na povprečni dohodek državljanov. Townsend državni standard opredeli na podlagi ravni finančne podpore (z ozirom na ceno bivališč za specifične tipe gospodinjstev). Druga opredelitev relativne revščine je opredelitev z relativnim dohodkovnim standardom revščine, ki med seboj primerja dohodke gospodinjstev z istim številom oseb in kot relativno revne opredeljuje tiste, katerih dohodek je (zelo) podpovprečen.
Tretja opredelitev temelji na dejstvu, da človekove potrebe in način življenja narekuje družba.
Relativna deprivacija se tako nanaša na pomanjkanje sredstev, ki so potrebna za doseganje določenega načina življenja prisotnega v družbi (Haralambos in Holborn, 2001: 137–138).
Na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) zasledimo podatke o »pragu tveganja revščine«. Beleženje tveganja revščine sledi zgoraj omenjeni drugi opredelitvi relativne revščine po Townsendu – med seboj primerja dohodek enakoštevilčnih (torej enočlanskih) gospodinjstev:
9
Prag tveganja revščine je opredeljen s 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev ob upoštevanju OECD2-jeve prilagojene ekvivalenčne lestvice. Predstavlja najnižji letni razpoložljivi dohodek, ki ga mora imeti enočlansko gospodinjstvo, da ni revno. Izračuna se za enočlansko gospodinjstvo oz. prvo odraslo osebo v gospodinjstvu. Za vse druge člane gospodinjstva se izračuna takole: za otroke, mlajše od 14 let, se vrednost praga pomnoži z 0,3, za vse druge člane gospodinjstva pa z 0,5. (SURS)
Prag tveganja revščine je leta 2020 znašal 8.864 €. Toliko je torej moral znašati najnižji letni razpoložljiv dohodek enočlanskega gospodinjstva, da to ni bilo smatrano za revno. V gospodinjstvih z ekvivalentnim razpoložljivim dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, je v letu 2020 živelo 12,4 % oseb (tolikšna je »stopnja tveganja revščine«), kar je okrog 254.000 oseb. SURS prav tako navaja »stopnjo tveganja socialne izključenosti«. Ta predstavlja
»odstotek oseb, ki živijo pod pragom tveganja revščine ali so resno materialno prikrajšane ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo«. Glede na podatek iz leta 2020 je tak delež oseb v Sloveniji 15 % (tveganju socialne izključenosti je izpostavljeno okrog 309.000 oseb oziroma vsak sedmi prebivalec Slovenije).
Kot osebe z najvišjo stopnjo tveganja revščine SURS navaja osebe iz gospodinjstev brez delovno aktivnih članov (odstotek oseb pod pragom tveganja revščine v tej kategoriji leta 2020 je znašal 40,4 %), osebe iz enočlanskih (39,7 %) in enostarševskih (21,8 %) gospodinjstev, glede na status osebe pa brezposelne osebe (43,4 %), upokojene ženske (22,6 %) ter drugi neaktivni, kot so gospodinje, študenti, nezmožni za delo (18,9 %). Glede na starost in spol SURS kot najbolj izpostavljene tveganju revščine prepoznava ženske, starejše od 59 let (tveganju jih je bilo leta 2020 izpostavljenih 22,4 %). Glede na stanovanjsko razmerje so tveganju revščine najbolj izpostavljeni najemniki stanovanj (28,1 %), glede na izobrazbo pa osebe z največ osnovnošolsko izobrazbo (29,5 %).3
2 Organizacija za gospodarski razvoj in sodelovanje.
3 V metodološkem opozorilu SURS navaja, da so bili vir za izračun stopnje tveganja revščine (in drugih kazalnikov) za leto 2020 podatki iz raziskovanja Življenjski pogoji (SILC). Podatki so bili pridobljeni z anketnim vprašalnikom v dveh obdobjih (prekinitev se je zgodila zaradi epidemije covida-19), in sicer med 15. januarjem in 15. marcem ter med 15. majem in 15. septembrom 2020.
10
3 Revščina starejših
3.1 Raziskovanje družbene neenakosti starejših
Raziskovanje neenakosti, kot prikazano v prvem poglavju, sledi nekaterim tradicionalnim kazalcem, kot so izobrazba, poklic in osebni dohodek. Pri raziskovanju neenakosti pri višji starosti pa se je treba vprašati še, ali so ti kazalci zadostni. Vključitev več dejavnikov pomeni natančnejšo opredelitev družbenega položaja starejših ljudi. Kot pomembna dejavnika sta se denimo izkazala premoženje in posedovanje nepremičnin (Knesebeck, 2008: 12–13).
O družbenih neenakostih pri višji starosti se je pojavilo več tez. Ena od teh je, da je razloge za neenakosti v starosti možno videti kot posledico (prenos) družbenega in ekonomskega položaja v času pred upokojitvijo (v delovni dobi) – to razlago zajema teza o kontinuiteti. Druga od tez – teza o destrukturiranju – pravi, da je status posameznikov v starosti manj pomemben dejavnik, saj vse bolj pomembne postanejo denimo biološke spremembe. Tako fiziološke in duševne spremembe pogojujejo družbeni in ekonomski status. Kot nasprotna tej tezi pa se kaže teza o kopičenju – kopičenje zapostavljenosti in obremenjenosti v »spodnjih« družbenih skupinah na eni strani in na drugi strani možnost družbenih skupin z višjim dohodkom v aktivni dobi, da v nasprotju s skupinami, ki tega ne premorejo, kompenzirajo manjše dohodke z
»nakopičenim« privarčevanim denarjem in drugimi prednostmi (prav tam).
Če Knesebeckove teze namigujejo predvsem na družbene neenakosti med starejšimi (v primerjavi z drugimi starejšimi), pa je še toliko bolj razvidna neenakost starejših v primerjavi z drugimi, mlajšimi družbenimi skupinami. Avtorica de Beauvoir piše o problemu revščine starejših, o »bednem životarjenju« na katerega so starejši obsojeni zaradi nizkih pokojnin.
Opozarja na zapletene dokumente, ponižujoča zasliševanja in nerazumevanje uprav in socialnih služb, s katerimi se starejši srečujejo v postopkih pridobivanja dodatnih sredstev. Občutek, da prosjačijo, je za mnoge nevzdržen. Poleg tega so obolevanja pri revnih pogostejša, predvsem zaradi neprimernih bivalnih razmer in slabše prehrane. Slabše zdravje pa delovno aktivnim otežuje delovno aktivnost, s tem pa se njihova revščina še stopnjuje. Revščine se mnogi sramujejo, kar postane razlog za izogibanjem družbenim stikom, s tem pa je tudi manj priložnosti, da bi bližnji (sorodniki, sosedje, znanci) prepoznali njihovo revščino in jim pomagali. Avtorica prepoznava vzroke za tak položaj starejših v kapitalistični družbi. Ta svojim
11 starejšim daje »ravno toliko, kolikor potrebujejo na meji preživetja« (Beauvoir, 2018: 280). V kapitalističnem prizadevanju za vse večjo produktivnost se starejši delavci težje prilagajajo tempu in vedno novim spremembam. Ker se kapitalistične države skoraj izključno posvečajo koristim kapitala in ne koristim posameznika, so starejši delavci zgodaj odrinjeni s trga dela, s tem pa postanejo breme družbe (prav tam, str. 262). Z razpadanjem družinske celice in urbanizacijo se je začelo pojavljati tudi stanovanjsko vprašanje starejših. To lahko razumemo kot problem dragih najemnin v mestih, ki so predrage za starejše z nizkimi pokojninami. Na podeželju se stanovanjsko vprašanje vrti okrog vprašanja lastništva kmetije ter konfliktov, ki lahko nastanejo med mlajšo in starejšo generacijo glede metod dela. Problem podeželja je tudi izseljevanje mladih v mesta. Starejši ostajajo na podeželju sami, kmečka opravila še naprej opravljajo s starejšimi metodami. Pesti jih tudi izoliranost (prav tam, str. 279–287). Dejali bi lahko, da je sodobno družbo v zadnjih dvesto letih zaznamovalo več družbenih procesov, ki so vsak po svoje prispevali tudi k neugodnemu položaju starejših ter povečali neenakosti med starejšimi in neenakost starejših v primerjavi z drugimi družbenimi skupinami.
3.2 Materialna preskrbljenost starejših
Starejši ljudje predstavljajo ranljivejši del družbe. Glede svojega položaja v družbi so pogosto negotovi (Kerbler, Filipovič Hrast, Sendi, 2020: 101). Poleg spremenjenih socialnih mrež (otroci odidejo iz svoje primarne družine, odhod z delovnega mesta za mnoge pomeni manj socialnih stikov) in pogostejših zdravstvenih težav, je eden od glavnih vzrokov negotovosti tudi materialna preskrbljenost, ki se v več pogledih povezuje z drugima dvema vzrokoma negotovosti.
Tudi v pregledu podatkov za Slovenijo (v obdobju 2005–2008) se starejši izkažejo za izrazito ranljivo skupino, njihova stopnja revščine je skoraj dvakrat višja kot pri preostali populaciji.
Najvišjo stopnjo tveganja revščine je moč zaznati pri enočlanskih gospodinjstvih starejših žensk, tam je stopnja tveganja višja od 50 %. Tudi meritve materialne prikrajšanosti, torej izključenosti s področja potrošnje, pokažejo večjo ranljivost starejšega prebivalstva (Hlebec in drugi, 2010: 27–30). Podobne informacije lahko pridobimo tudi že iz omenjenih novejših virov (SURS).
Materialna preskrbljenost starega človeka je bila v preteklosti odvisna od lastnega imetja in od družinsko-sorodstvene socialne mreže. Otroci so bili velikokrat videni tudi kot naložba v
12 socialno in materialno varnost v starosti. Starostno in invalidsko pokojninsko zavarovanje za zaposlene je industrijska družba začela uvajati pred dvesto leti (Ramovš, 2003: 94).
Velika večina starejših ljudi je danes odvisna le od ene vrste dohodka (pokojnine), zato se pogosto soočajo s finančno negotovostjo. Tovrstni dohodek danes ni več dovolj za vzdrževanje ustreznega življenjskega standarda. Razlogi za to so v spremembah na področju državnega financiranja, do katerega je povsod po svetu (v Evropi še toliko bolj) prišlo v zadnjih nekaj desetletjih. Spremembe so zamajale zmožnost držav za ohranjanje ravni socialnega varstva, poleg tega pa se prebivalstvo hitro stara, pokojninski sistem pa postaja vse manj vzdržen.
Posledično se višina pokojnin niža, medtem ko se pogosto izdatki starejše osebe zaradi zdravstvenih težav in spremenjenih potreb bivanja višajo (Kerbler, Filipovič Hrast, Sendi, 2020: 101). Osebno premoženje in prihranki posameznika so tudi danes pomembni za materialno preskrbljenost v obdobju starosti (Ramovš, 2003: 94). Pravzaprav Svetovni gospodarski forum (2017) ocenjuje, da bi si morali posamezniki za zadosten dohodek po upokojitvi, privarčevati od 10 do 15 % povprečne letne plače. Zaradi nizkih stopenj varčevanj v večini držav se med delavci pojavlja vedno večji strah, da bodo pokojnine, ki jih bodo prejemali, prenizke za dostojno življenje v starosti (Broadbent in drugi, 2006, citirano po Kerbler, Filipovič Hrast, Sendi, 2020: 101).
3.3 Delovna aktivnost
Ramovš govori o pomembnosti dela na stara leta. Opisuje, da se tudi na postmoderni ravni kaže zgodovinska izkušnja, da starejši s svojim delom skrbijo za svojo materialno varnost, kolikor časa to le zmorejo. Daljše obdobje starosti je človek še v veliki meri sposoben za delo. V zgodnji starosti so nekateri še bolj aktivni kot v srednjih letih, tudi v srednji starosti jih velik delež samostojno skrbi zase, nekateri pa tudi v pozni starosti skrbijo zase kot »večni mladeniči, pravzaprav večinoma kot večne mladenke« (Ramovš, 2003: 94).
Pečjak obsoja predsodek, da starejši ljudje niso več sposobni opravljati delovnih nalog. Delovna učinkovitost namreč ni odvisna le od ene sposobnosti, temveč od številnih motivacijskih, emocionalnih in osebnostnih dejavnikov (ter od vrste dela). Iz omenjenega predsodka so izvirale tudi prisilne upokojitve pri 60., 65. ali 70. letu starosti v mnogih državah, zakonodaja pa se je spremenila le zaradi prevelikega pritiska na pokojninski sistem. Tudi pred spremembami v zakonodaji so mnogi ostajali delovno aktivni tudi v starosti (celo do pozne
13 starosti). Ostajali so v rednem ali pogodbenem delovnem razmerju, bili aktivni v svojih podjetjih, ustvarjali kot avtorji (na področju kulture, znanosti, umetnosti). Veliko starejših oseb se ukvarja tudi s prostovoljstvom v dobrodelnih ustanovah.4 Z delovnimi nalogami pa se ukvarjajo tudi ljubiteljsko: posvečajo se z ročnim spretnostim, vrtnarstvu in podobnemu ali pa si delo poiščejo »na črno« ali »na sivo«5 (Pečjak, 2007: 142–143). Če okoliščine dopuščajo, je torej lastno delo eden temeljnih virov materialne varnosti tudi v tretjem življenjskem obdobju (Ramovš, 2003: 94). Upokojitev je tako eden od najbolj stresnih dogodkov v starosti z vsaj dveh vidikov. Predvsem osebe, ki v svojem delu vidijo smisel svojega življenja in ga radi opravljajo, lahko po upokojitvi zbolijo za hudo depresijo, upadejo lahko njihove duševne funkcije. Za mnoge pa je prekinitev dela stresna z vidika dohodka, saj se jim ta usodno zmanjša (Pečjak, 1998: 74–75).
Francoska družbena teoretičarka in pisateljica Simone de Beauvoir se v svojem delu Starost ukvarja tudi s problematiko upokojevanja in pokojnin. Kritizira kapitalistične države (izvzema Norveško, Dansko in Švedsko), ki upokojence zgodaj izrinjajo z borze dela, s tem pa jih naredijo za breme, ki ga družba težko sprejme in obvladuje. Z odvzemom dela so tako starejši večinoma obsojeni na revščino. Skrbi jo tudi težja zaposljivost starejših delavcev in opozarja, da gre v poročilih o manjših delovnih sposobnostih starejših pogosto za izmišljotine. Šibkosti, ki jih starost prinaša, je mogoče nadoknaditi in obvladovati do pozne starosti. Avtorica po pripovedi svojega kolega gerontologa navaja primer starejših šoferjev, ki so bili zaradi slabšega vida na testu označeni za premalo prilagodljive za nočno vožnjo, med opazovanjem njihove vožnje na cesti, pa so raziskovalci ugotovili, da vozniki vozijo dobro ali celo boljše od tistih, ki so test uspešno prestali. Na različne situacije v prometu so se odzivali na svoj način, s svojim poklicnim znanjem in izkušnjami, ter tako spretno nadomeščali svojo šibkost (Beauvoir, 2018:
262–267). Simone Beauvoir glede delovne sposobnosti starejših povzema raziskavo fundacije Nuffield:
Ugotavljajo, da z leti naraščajo volja, uravnovešenost ritma, metodika, točnost, zbranost in pozornost, dobra volja, disciplina, previdnost, potrpežljivost in število opravljenih nalog. Upadajo pa vid in sluh, ročna moč in natančnost, čvrstost in gibčnost, hitrost ritma, spomin, domišljija, kreativnost,
4 Pečjak meni, da »bi moralo biti vsako delo vsaj simbolično plačano, ker v zahodni kulturi žal vrednotimo delo po plačilu. Sicer lahko pride do izkoriščanja« (Pečjak, 2007: 142).
5 V primeru oslabljenega zdravja, izgorelosti je prekinitev dela seveda nujna. Pri pisanju o starejših osebah, se je treba zavedati, da je to zelo raznolika kategorija (glede na zdravstveno stanje, interese, družbeni status itd.).
14
prilagodljivost, razpršena pozornost, marljivost, energija, podjetnost, dinamičnost in družabnost (Beauvoir, 2018: 268).
Največji težavi starejših (delavcev) sta najverjetneje težje sprejemanje novih stališč in sprememb ter učenje novih stvari. Pri učenju novih spretnosti v delovnem okolju lahko pride do odklonilnega odnosa tudi zaradi stresa in kompleksa manjvrednosti, ki ga lahko prinaša tekmovanje z mlajšimi sodelavci (prav tam).
Nedejavnost je starejšim osebam vsiljena, je prepričana Simone de Beavoir: ni naravna tegoba, temveč je družbena odločitev. Tehnološki napredek se ne ozira na starejšega delavca. Znanje, ki ga je delavec pridobil desetletja nazaj, ni več zadovoljivo, poleg tega pa ga bolezen in utrujenost silita v željo po počitku. A to nista neposredni posledici starosti. Avtorica verjame, da bi si lahko zamislili družbo, v kateri bi bili delavci manj obremenjeni z zadolžitvami in bi bili tako tudi na svojo starost še lahko delovno aktivni, saj bi bili manj »zgarani«. Pri tem za zgled postavlja Švedsko in Norveško. Kritizira kapitalistično družbo, v kateri velja le dobiček in v kateri se delavce intenzivno izrablja ter se jih, ko ne zmorejo, več zavrže ter prepusti državi in njeni miloščini. Slika bi bila drugačna, če bi bile pokojnine dostojne. V tem primeru bi lahko govorili o zagotavljanju pravice do počitka. A žal je upokojitev lahko prej kot to videna kot odrekanje pravice do dela (prav tam, str. 269–270) in s tem postavljanje v položaj, v katerem se zelo poveča tveganje za revščino.
3.4 Socialna izključenost
Revščina pomeni ne imeti, izključenost pa se kaže tudi kot kategorija ne pripadati. Gre za pomanjkanje socialnih stikov in občutek nemoči. Najbolj ranljivi so starejši, potem otroci in takoj za njimi ženske (Jamnik, 2003: 9).
Pečjak (2007: 76–77) v svojem delu Psihologija staranja ugotavlja, da so starejši ljudje dostikrat izločeni iz skupin, posebno v času srednje in pozne starosti. Osamljenost naj bi tako bila ena od prevladujočih razpoloženj starejših. Do tega jih v večji ali manjši meri pripelje njihov življenjski položaj – to obdobje zaznamujeta predvsem odselitev odraslih otrok ter odhod z delovnega mesta. Posledično upade tudi njihovo zanimanje za (svojo) stroko in druge interese, ki so jih prej zanimali. Dobrodošli niso niti v političnih skupinah. Avtor vlogo starejših v družbi opiše takole:
15
Starejši ljudje so odrinjeni na rob družbenega dogajanja, so neke vrste odpadek, ki onesnažujejo okolje, za katerega se nihče razen redkih humanitarnih organizacij in posameznikov ne zmeni. O njih ne pišejo časopisi, njim niso prilagojene prireditve, redko jih prikazuje televizija, v kriminalistični kroniki pa nastopajo predvsem kot žrtve. […] Starejši ljudje nimajo razen redkih izjem niti bogastva niti družbene moči. Zato za prebivalstvo niso zanimivi. Živijo osamljeni v svojih kotičkih in prepuščeni na milost in nemilost sosedom, sorodnikom, patronažni službi in dobrodelnim organizacija, ki pa imajo v družbi, v kateri velja pravilo ‚denar je sveta vladar‘ le majhno podporo. Samo izjemni posamezniki si ohranijo boljši položaj: slavni umetniki, znanstveniki, politiki, predvsem pa bogataši. Večina starejših na spada k njim (Pečjak, 2007: 77).
Socialna izključenost in s tem pomanjkanje socialne interakcije je tudi iz zdravstvenega vidika pomemben negativni dejavnik. Socialna opora ima pozitivne učinke in blaži stresorje, kot je bolezen. Raziskave so pokazale tudi, da velikost omrežja različno vpliva na moške in ženske.
Za moške ima varovalni učinek že manjše omrežje. Podporna socialna omrežja se namensko ustvarjajo v obliki centrov za seniorje, dnevnih negovalnih centrov, izobraževalnih dejavnosti, upokojenskih združenj ipd. Take intervencije so sicer za mnoge učinkovite, a žal ne dosežejo vseh. Izolacija se lahko občuti v socialnem ali čustvenem smislu, lahko je posledica bolezni ali pa izgub bližnjih. Izolacija se kaže tudi v slabem psihičnem počutju (Pahor, Domajnko, Hlebec, 2009: 224).
Revnejši starejši pa so večkrat socialno izključeni ne le zaradi svoje starosti, temveč tudi zaradi svoje revščine (v smislu ekonomskega, materialnega pomanjkanja). Raziskave so pokazale, da obstajajo pomembne razlike v obsegu socialnih omrežij med revnejšimi prebivalci in preostalimi prebivalci Slovenije. Obseg omrežij je pri revnih bistveno manjši od tistega, ki je na voljo večini prebivalstva. Ta podatek predstavlja izziv socialni politiki, saj odpira vprašanje o različnih oblikah nedenarnih pomoči in storitev, ki bi pomagale vključevati revne (kot ranljivo družbeno skupino) v centralno družbo in s tem težile k preseganju marginaliziranosti in socialne izključenosti. Ker pa je le malo verjetno, da bi socialni politiki s svojimi strategijami uspelo krepiti prijateljska omrežja, da bi bila najpomembnejši vir opore, lahko to postane izziv neprofitnih, prostovoljskih organizacij in lokalnih skupnostih (Novak, Nagode, 2004: 108–
109).
16 3.5 Revščina in kakovost življenja
Eden od kazalnikov kakovosti življenja je pričakovana življenjska doba, avtor Olaf von dem Knesebeck je raziskoval povezavo med družbeno-ekonomskim položajem in pričakovano življenjsko dobo. Knesebeck navaja podatek, ki je veljal za nemško okolje v obdobju med letoma 2000 in 2004: med pričakovano življenjsko dobo oseb z nizkimi dohodki (manj kot 1500
€ bruto mesečno) ter osebami z visokim osebnim dohodkom (več kot 4500 € bruto mesečno) je bilo skoraj devet let razlike (Lauterbach in drugi, 2006, citirano po Knesebeck, 2008: 14). V poskusu razlage tega podatka ter povezav med družbeno-ekonomskim položajem in zdravjem (ter pričakovano življenjsko dobo) Knesebeck omenja zdravstvene predispozicije (genetske dispozicije in poškodbe iz otroštva), ki bi bile lahko razlog, da oseba v odrasli dobi doseže le razmeroma nizek družbeno-ekonomski položaj. Tudi v odrasli dobi je vertikalna družbena mobilnost pogojena z zdravstvenim stanjem osebe. Medtem ko ta teza namiguje na vpliv zdravstvenega stanja posameznika na njegovo družbeno-ekonomsko stanje, pa je zaznati tudi vpliv na zdravje s strani dejavnikov, ki izvirajo iz družbeno-ekonomskega položaja posameznika. Takšni dejavniki so značilnosti območja bivanja, stanovanjske razmere, delovno okolje in delovne obremenitve (fizične ter kemijske), dostopnost in kakovost zdravstvene oskrbe. Možne so tudi razlage, ki sledijo iz vedenjskih razlik med različnimi statusnimi skupinami. Pri tem se pogostejša obolevanja in višja smrtnost pri nižjih statusnih skupinah povezujejo s škodljivimi navadami, kot so kajenje, nezdrava prehrana in prehranske navade, ter navade povezane z gibanjem. V povezavi z zdravjem in družbeno-ekonomskim stanjem so pomembni tudi psihosocialni dejavniki (socialna mreža, ki lahko nudi čustveno in materialno podporo, ima lahko na primer pozitiven vpliv na zdravje posameznika), a izsledki o njunem medsebojnem razmerju niso enoumni (Knesebeck, 2008: 14–17).
Dostopnost zdravstvenega sistema in storitev dolgotrajne oskrbe je pomemben vidik pri obravnavi kakovosti življenja starejših, njihovi socialni izključenosti in revščini. Slovenija tudi v svojih programih in poročilih (npr. Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja) prepoznava, da dostopnost javnih storitev ni vedno zadovoljiva. Tako poročila kot anketni podatki prepoznavajo dolge čakalne dobe v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi, neenotno ureditev tega področja ter regionalne razlike v dostopnosti teh storitev. Posebno težavna je cenovna dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe. Po anketi Eurobarometer (2010) je le 16 % anketirancev te storitve ocenilo za cenovno dostopne (povprečje EU-27 je znašalo 29
17
%). Po anketi Eurobarometer (2007) je problematična tudi dostopnost domov za starejše, kot cenovno nedostopne jih je takrat 58 % (Hlebec in drugi, 2010: 31–32).
V predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi (iz junija 2021, zakon je bil sprejet decembra 2021) dobimo vpogled v kompleksnost problematike. V oceni stanja na področju dolgotrajne oskrbe je naveden podatek, da naj bi se zaradi demografskih sprememb potreba po izdatkih za dolgotrajno oskrbo do leta 2035 podvojila. Demografske spremembe (staranje prebivalstva) naj bi že same po sebi večale stopnjo tveganja revščine, med drugim prav za starejše (Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, 2021:2). Predlog zakona opisuje reševanje vprašanja dolgotrajne oskrbe kot proces, ki bi reševal širše vprašanje neenakosti, denimo neenakost med spoloma.
Predlog prepoznava, da tako v formalnih kot neformalnih oblikah nudenja dolgotrajne oskrbe med izvajalci prevladujejo ženske (pri neformalnih oblikah je izvajalk kar 97,1 %). Prelaganje storitev dolgotrajne oskrbe na neformalne izvajalce (najpogosteje so to družinski člani) vodi v manjšo zaposlenost ter višje tveganje revščine in socialne izključenosti le-teh. Zakonu se zato pripisuje pomembnost glede omogočanja izbire, olajšanega vstopa na trg dela in olajšanja usklajevanja delovnih in družinskih obveznosti – predvsem za ženske6 (prav tam, str. 3). Eden od ciljev zakona je tudi omejevanje vse večjega financiranja zasebnikov, ki delujejo na področju dolgotrajne oskrbe. Z dodatnimi javnimi viri bi tako omejili tveganje revščine med starejšimi in njihovimi družinskimi člani. Predlog navaja, da »ima zakon večgeneracijske ugodne učinke«
(prav tam, str. 90).
Ramovš (2003: 45–47) revščino v vseh življenjskih obdobjih, posebno pa še v starosti, vidi kot vzrok za slabljenje zdravja in druge težave, ki ovirajo ali pa celo onemogočajo kakovostno življenje. Osnovna materialna varnost je tako temelj kakovostnega življenja v času starosti. A v problematiko umanjkanja te varnosti in v problematiko revščine se Jože Ramovš v svojem delu Kakovostna starost ne poglablja pretirano. Omenja, da je bilo materialno pomanjkanje stalnica v zgodovini, da tudi danes v lakoti živi velik del človeštva ter da se z boleznijo in pomanjkanjem tekom življenja sreča velika večina ljudi.
Avtorjevo stališče se opre na ugotovitev psihoterapevta Viktorja Frankla – odločilen pomen na človekovo zdravje ima smisel. Videti sebe, svoje delo in življenje, svet okrog nas kot nekaj
6 Da je neplačano skrbstveno delo eden od razlogov za večje tveganje revščine med ženskami, pričujoče delo opisuje v naslednjem poglavju. Nezaposlenost zaradi opravljanja tovrstnega skrbstvenega dela (in zaradi drugih dejavnikov, ki ženskam onemogočajo enak položaj na trgu dela, kot ga imajo moški) rezultira tudi v manjši pokojnini, s tem pa vse veča ranljivost starejših žensk za tveganje revščine.
18 smiselnega naj bi tako bil »odločilni tok energije za nadaljnje delo, doživljanja in življenje; tudi za krepitev zdravja, spoprijemanje s pomanjkanjem ali z boleznijo« (prav tam, str. 47).
Bolezen in pomanjkanje sta za Ramovša nekaj neizbežnega in ju ne želi povezovati z osrednjo temo svojega dela – kakovostnim življenjem v obdobju starosti. Želi se izogniti mišljenju, da je starost nekaj vredna le, če je človek zdrav, in da je starost lahko kakovostna samo, če je človek dovolj premožen: »Niti revščina niti bolezen pa nista tako usodni, da bi vrednost in kakovost starosti – in s tem človeka – spravili na ničlo ali pod njo. Bolezenska nebogljenost in revščina sta kruta usoda, ne uničita pa vsega, kar je človek […]« (prav tam).
4 Revščina med starejšimi ženskami
Starost, spol, tip gospodinjstva in stanovanjsko razmerje gospodinjstva so poleg nekaterih drugih (npr. najpogostejši status aktivnosti osebe in delovna intenzivnost gospodinjstva) najpomembnejše družbeno-ekonomske kategorije, za katere raziskovalci merijo oziroma računajo stopnjo tveganja revščine (Leskošek in drugi, 2013: 13). Glede na starost sta tveganju revščine najbolj izpostavljeni družbeni skupini mladostnikov in starejših, saj zaradi svoje starosti še niso oziroma niso več zaposleni (prav tam). Glede na spol ženske na splošno (zaradi mnogih dejavnikov) tvegajo revščino pogosteje kot moški (prav tam, str. 58). Glede na tip gospodinjstva, so tveganju revščine pripisana tista gospodinjstva (oziroma člani gospodinjstev), ki imajo več odvisnih članov (tj. članov brez lastnega dohodka). V njih se mesečni dohodek gospodinjstva deli med več oseb (prav tam, str. 51). V takšnih gospodinjstvih so denimo tudi enostarševska ali pa enočlanska gospodinjstva (v katerih ima član nizek mesečni dohodek).
Sovpadanje kategorij z višjo stopnjo revščine je seveda še posebno problematično – v obravnavanem primeru je to starejša ženska, ki živi sama.
Spolna neenakost se ne nanaša zgolj na dohodkovno neenakost, ampak izvira v »ideološki delitvi odgovornosti in dolžnosti delovanja« (Gerdina in drugi, 2019:33), ki ženski dodeljuje gospodinjsko vlogo in ki se je zasidrala s pomočjo materinske ideologije. Na podlagi patriarhalne ideologije ter kapitalizma sta se začela tudi ločevanje in različno vrednotenje
»produktivnega« dela v javni sferi in »neproduktivnega« dela v zasebni sferi (reproduktivno in skrbstveno delo). Moški svoja in družbena pričakovanja izpolnijo v javni sferi, zunaj doma.
19 Tam se tudi vzpostavljajo merila uspešnosti in družbenega priznanja. Podobno ovrednotenih meril za delo žensk znotraj doma –materinstvo, gospodinjenje, družinsko življenje – ni (prav tam).
Tudi Leskošek (2017: 67) opozarja, da je za interpretacijo revščine starejših žensk potrebno razumeti in upoštevati »specifično socializacijo žensk v družbeno in kulturno pričakovane spolne vloge, ki vplivajo na njihov življenjski potek«. Razlika o višjem tveganju revščine med ženskami in moškimi se posebno izrazi po 60. letu starosti. Leskoškova to razume kot odsev položaja, ki ga imajo ženske na trgu dela: participacija žensk na trgu je nižja kot participacija moških, ženske imajo nižje urne postavke in manjše število delovnih let. Neenakost med spoloma (v starosti in sicer) povzročajo še »horizontalna in vertikalna spolna segregacija na trgu dela, zaporedna obdobja koriščenja starševskega dopusta, bolniške odsotnosti, pomanjkanje možnosti za usklajevanje dela in skrbstvenih obveznosti ter ovire, povezane z vračanjem na trg dela po koriščenju starševskega dopusta.« (prav tam)
Podatki iz leta 2018 kažejo na to, da je bilo (takrat) revnih 23.000 upokojenih moških, revnih žensk pa več kot dvakrat več: 55.000. Razlogi za večjo revščino med starejšimi ženskami so kompleksni, Vesna Leskošek (2018) opozarja, da je treba gledati širšo perspektivo: sam življenjski potek ter v primerjavi s socialnimi politikami in politikami enakih možnosti.
Življenjski potek pri ženskah je večkrat kot pri moških obremenjen s prevzemanjem skrbniškega dela, pogosteje niso polno zaposlene oziroma imajo krajše delovne dobe in jemljejo bolniške dopuste. Kot posledica naštetih okoliščin imajo ženske večkrat nižje pokojninske osnove in so tako v večji meri pripisane tveganju revščine (v obdobju starosti). Majda Hrženjak (2018) kot posebno problematično vidi to, da ženske – te v povprečju živijo dlje kot moški – pogosto ostanejo v samskem gospodinjstvu, imajo pa le nizke dohodke iz pokojnin. Problem je še večji, če so te ženske v najemnem razmerju, večkrat pa imajo tudi večje zdravstvene in skrbstvene potrebe; za bolezni kot sta demenca in artritis, ki zahtevata dolgotrajno oskrbo, je na primer značilno, da pogosteje prizadeneta ženske. Martina Trbanc (2018) z Inštituta RS za socialno varstvo kot posebno ranljive navaja še pogostokrat pozabljeno kategorijo kmečkih gospodinj, ki jim pogosto umanjka zavarovanje in so zato odvisne le od socialnih transferjev.
20
5 Humanitarne organizacije in revščina starejših
Revščina starejših je v družbi prepoznana s strani socialne države, pa tudi s strani nevladnih humanitarnih organizacij. Skrb za starejše je sicer po večini videna predvsem kot skrb družine ali ožjega sorodstva (najpogosteje žensk). Nevladne organizacije posegajo in pomagajo torej tam, kamor pomoč socialne države ali socialne mreže starejših (sorodniki, prijatelji, znanci) ne sežejo, in tam, kjer je njihova stiska spregledana. Četrto poglavje zaključnega dela se ukvarja s četrtim raziskovalnim vprašanjem: Kakšna je vloga nevladnih humanitarnih organizacij v prepoznavanju in blaženju omenjenega problema? Delo in projekti humanitarnih organizacij na področju revščine starejših so preučeni na podlagi spletnih strani nekaterih relevantnih organizacij – Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas ter Društvo Humanitarček. Za prvi dve sem se odločila zaradi njune prepoznavnosti med slovenskim prebivalstvom (glede na raziskavo javnega mnenja o invalidskih in humanitarnih organizacijah, ki jo je naročila fundacija FIHO), za tretjo pa, ker se v javnosti (predvsem na socialnih omrežjih) večkrat pojavlja oziroma omenja v povezavi z revščino starejših.
5.1 Rdeči križ Slovenije
Slika 1: Uradna spletna stran Rdečega križa Slovenije (posnetek zaslona)
21 Z domače strani uradne spletne strani Rdečega križa Slovenije (https://www.rks.si/) lahko razberemo nekatera glavna področja oziroma nedavne projekte Rdečega križa: krvodajalstvo, organiziranje letovanja (»Stari in mladi na morje gremo radi«) in prva pomoč (do strani s predstavitvijo prve pomoči kot enega temeljnih poslanstev Rdečega križa, od koder izhaja tudi nastanek same organizacije, nas pripelje klik na tretjo sličico).
Z razdelka »Kaj delamo« se nam ponudi seznam trinajstih dejavnosti, od katerih bi tri lahko pripisali izboljševanju situacije socialno ogroženih starejših oseb. Ena od teh dejavnosti je
»Socialna dejavnost«. Pod tem podrazdelkom najdemo članek z domače strani: Materialna pomoč in socialno vključevanje najbolj ogroženih oseb. Članek govori o pomoči socialno ogroženim osebam v obliki osnovnih prehranskih izdelkov (iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim). V objavi so pod vprašanjem »Kdo je upravičen do pomoči?« naštete tudi skupine ljudi, ki jim je pomoč namenjena. Revni starejši bi lahko bili prepoznani v različnih naštetih kategorijah:
− prejemniki DSP;
− osebe, ki so se iz različnih razlogov odpovedale prejemanju DSP ali varstvenemu dodatku in imajo nizke dohodke;
− posamezniki in družine, ki presegajo cenzus za DSP po predpisih o socialnem varstvu in za katere RKS OZ oceni, da potrebujejo pomoč oziroma jih na RKS OZ napoti pristojen CSD;
− upokojenci z nizkimi pokojninami;
− posamezniki ali družine, ki se nenadoma znajdejo v težkih življenjskih, materialnih in socialnih okoliščinah, na katere ne morejo vplivati in zaradi katerih imajo dodatne stroške (starost, bolezen, invalidnost, duševno stanje …);
− posamezniki ali družine, prizadete zaradi naravnih ali drugih nesreč večjega ali manjšega obsega;
− socialno ogrožene družine, starejši, otroci in mladina, ki so udeleženci taborov, zdraviliških letovanj, preventivnih taborov in delavnic za otroke in mladino.
Naslednji podrazdelek, ki se posredno in neposredno dotika teme revščine starejših je
»Varovanje in krepitev zdravja« s prispevkom Promocija zdravja starejših; vsebina tega razdelka je še v pripravi.
22 Ena od dejavnosti, ki jo Rdeči križ organizira za starejše (kar je razvidno tudi iz posnetka zaslona domače strani), je organizirano letovanje zanje. Rdeči križ sicer letovanja v večji meri organizira predvsem za otroke z zdravstvenimi težavami in otroke iz socialno ogroženih okolij.
Iskanje po arhivu z ključnima besedama »starejši« in »starost« ponudi več poročil o delovanju Rdečega križa na področju (revnejših) starejših. Revščino in socialno izključenost Rdeči križ prepoznava in rešuje na različne načine.
Prepoznavanje materialnega pomanjkanja starejših in pomoč potekata znotraj ožjih območnih združenj (denimo prispevek RKS-OZ Piran zbira pomoč za ostarela zakonca, december 2015). K njim se kot donatorji obrnejo tudi večji donatorji (denimo prispevek Tuš doniral 5 ton hrane in izdelkov za socialno ogrožene starostnike, december 2020). V povezovanju s širšo lokalno skupnostjo pa izvaja tudi različne projekte (kot na primer navaja prispevek Študenti opravili 50 ur del za starostnike iz projekta XXL pomoč, december 2017).
Rdeči križ prepoznava tudi socialno izključenost starejših ter skrbi za njihovo večjo socialno vključenost. O tem pričajo poročila o organiziranju letovanja za starostnike (npr. prispevek z naslovom 66 starostnikov v MZL RKS Debeli rtič preživlja brezplačni počitniški teden, april 2016). Organizirajo tudi različne dogodke (beremo lahko na primer o Bazarju dejavnosti ob dnevu starejših, o srečanju ob dnevu žena). V sklopu območnih združenj organizirajo tudi obiske prostovoljcev v domove starejših občanov. V prispevku Bilo nas je ducat (december 2020) beremo tudi o pomoči prostovoljcev v domu starejših občanov (v Novem mestu) med širjenjem okužb s COVID-19. Z natečajem Nisi sam – pisma drobne pozornosti so v novembru 2020 zbrali preko tisoč pisem za osamljene starejše, sodelovali so različni vrtci, šole in fakultete.
Rdeči križ izraža skrb za starejše še z nekaterimi drugimi projekti, ki sicer nimajo neposredne povezave z reševanjem problematike revščine in socialne izključenosti. Opredelili bi jih lahko kot skrb za varnost starejših, za krepitev njihovega zdravja in ozaveščanje o njihovih potrebah. Na njihovi strani lahko tako najdemo slikanico z naslovom Med nami je veliko starejših ljudi, radi jim pomagamo. Izdali so tudi zloženko z naslovom Previdnost preprečuje padce starejših, k skrbi za varnost pa bi lahko šteli še denimo prizadevanja, kot je
predstavitev temeljnih postopkov oživljanja društvu upokojencev (kot opisan v prispevku Za
23 boljšo varnost starejših voznikov, februar 2018). Na spletni strani najdemo tudi prispevek o okrogli mizi z naslovom Sodelovanje med humanitarnimi organizacijami v pomoči bolnim in onemoglim (maj 2015), na katerem sta Rdeči križ Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije podpisala pismo o nameri o razvojnem in poslovnem sodelovanju.
Med projekti, predstavljenimi na uradni spletni strani Rdečega križa Slovenije, se starejših dotika projekt Blizu – Omrežena samostojnost in medgeneracijska povezanost. Projekt je odgovor na potrebe, ki so nastale (ali pa so se jasneje pokazale) v času koronavirusne krize. Cilj projekta je ogroženim omogočiti samostojnost med krizno situacijo z ustreznim dostopom do potrebnih informacij. V modulih, ki so se izvajali medgeneracijsko, so ponudili učenje: denimo učenje tega, kako se po spletu izvede naročilo pri zdravniku ali specialistu, kako se uporablja e-banko, kako se uporablja programsko opremo za internetno komuniciranje ipd.
5.2 Slovenska karitas
Slika 2: Uradna spletna stran Slovenske karitas (posnetek zaslona)
Dobrodelne akcije Slovenske karitas so usmerjene k družinam s šoloobveznimi otroki (akcije kot so Pokloni zvezek, Otroci nas potrebujejo, Kupim igro, Kupim šolske potrebščine), nekatere so organizirajo mednarodno pomoč (Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja, Kupim
24 kozo, Ne pozabimo – pomoč ljudem v JV Evropi). Tri dobrodelne akcije so zastavljene splošneje: Klic dobrote (pomoč družinam), Pomagajmo preživeti in živeti ter Zaupanje. Naštete akcije naslavljajo stisko (slovenskih) gospodinjstev, družin in posameznikov v materialnem pomanjkanju. V poročilu, objavljenem na uradni spletni strani Slovenske karitas je kot posebna skupina ljudi, ki jim je organizacija pomagala v letu 2020, prepoznana tudi skupina starejših:
V letu 2020 smo v obliki materialne pomoči z vašimi darovi pomagali več kot 37.000 gospodinjstvom v vseh slovenskih krajih. Redno pomoč v hrani je na Karitas prejemalo:
77.396 staršev z otroki in posameznikov, 12.965 starejših ter
719 brezdomcev. (Slovenska karitas)
V sklopu projekta Zaupanje so objavljene prošnje za pomoč (denarno nakazilo), med drugim tudi za potrebe starejših (starejši posamezniki ali pari, v glavnem se prošnje sicer nanašajo na potrebe družin). Potrebe starejših oseb se tičejo predvsem neprimernih bivalnih prostorov – potrebujejo na primer popravilo strehe, sanacijo kopalnice in podobno.
Tudi Karitas na svoji strani poroča o sodelovanju v projektu Materialna pomoč in socialno vključevanje najbolj ogroženih oseb. Iz njihove spletne strani je razvidno, da je razdeljevanje hrane iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim ukrep, ki je bil zaupan RKS-ju in Karitas.
Kako so starejši vključeni v ta projekt, je opisano v podpoglavju Rdeči križ Slovenije.
Karitas prepoznava skupino starejših, bolnih in invalidnih oseb kot eno od petih skupin, ki jim nudi materialno pomoč (ostale skupine so družine, otroci, brezdomci ter migranti):
Starejši so velikokrat osamljeni in zaradi vse večje poklicne obremenjenosti otrok nimajo nikogar, ki bi jim na njihovih domovih nudil osnovno pomoč. Z obiskovanjem, organizacijo srečanj, oblikovanjem skupin za samopomoč in ponekod tudi z organizirano strokovno oskrbo na domu Karitas poskuša premagovati tovrstne stiske in starejšim omogočiti, da čim dlje ostanejo v domačem okolju in v krogu najbližjih. Pomoč starejšim, bolnim in invalidnim poteka predvsem na nivoju župnijskih Karitas v obliki druženja, organiziranja družabnih srečanj in pri sofinanciranju različnih invalidskih pripomočkov (Slovenska karitas).
Pomoč socialno izključenim starejšim izvaja Slovenska karitas še preko dveh projektov:
Povezani preko telefona (prostovoljci so na voljo za pogovor z osamljenimi starejšimi osebami) in Pismo za lepši dan (prostovoljci pišejo pisma starejšim oz. osamljenim; projekt je zaključen).
25
Skrb za starejši del prebivalstva je izražena še v sklopu projekta Bodi previden, katerega namen je tudi poskrbeti za vidnost starejših pešcev. Od julija do septembra 2021 so izvajali tudi delavnice za starejše o preventivnih ukrepih v povezavi z virusom SARS-CoV-2 in o reševanju osebnih stisk.
5.3 Društvo Humanitarček
Slika 3: Uradna spletna stram projekta Vida (posnetek zaslona)
Društvo Humanitarček stoji za več projekti – 30 dni za 30 dejanj (akcija nagovarja prostovoljce k vsakodnevnim dejanjem, ki najrazličnejšim skupinam ljudi in živalim »polepšajo dan«), Skriti božiček brezdomcu (obdarovanje brezdomcev), Bookcrossing Slovenija (izmenjava knjig), Naključna prijaznost (nadgradnja projekta 30 dni za 30 dejanj), Čvekifon (brezplačen klepetalnik za starejše, enostaven za uporabo, med seboj poveže različne uporabnike) in
#projektVida.
#projektVida je po definiciji društva »družbeno odgovoren in na trenutke družbeno kritičen projekt, v okviru katerega poskušamo opozoriti na stisko starostnikov v Sloveniji, obenem pa jim nuditi dostojno in dostojanstveno pomoč« (Društvo Humanitarček).
26 Na začetni strani spletne strani projekta je trenutno objavljena javna pobuda društva Humanitarček; povezava nas vodi do peticije, s katero želi društvo doseči avtomatizacijo in debirokratizacijo dodelitve varstvenega dodatka v sedmem protikoronskem paketu. Opozarjajo, da so nekatere z zakonodajo predvidene pravice starejšim nedostopne, ker jih marsikdo ne pozna, mnogim pa je prezapleten tudi sistem vlog.
5.3.1 »Vide«
Na strani projekta Vida najdemo deset življenjskih zgodb starejših žensk in moškega (v zgodbah imajo spremenjena imena). Mnogi od njih so se rodili v revnejših (kmečkih) družinah.
Že tam so doživljali tudi fizično nasilje, spolno nasilje ali alkoholizem. V eni od zgodb je omenjeno tudi nasilje s strani duhovnika. Nasilje je skupna točka skoraj vseh zgodb – če le tega gospe niso doživljaje v primarni družini, je bil do njih nasilen partner (ali pa so nasilje doživljale s strani obeh). Ena od podobnih skupnih točk je bolezen, ki je zaznamovala življenjske zgodbe pripovedovalk in pripovedovalca, pa naj gre za njihovo osebno bolezen, bolezen njihovih otrok ali partnerja. Zgodbe kažejo tudi na stigmatizacijo duševnih bolezni – eno od gospa so celo življenje izključevali iz družbe zaradi domnevne bolezni, ki je v resnici ni imela, drugo je njen mož poslal v psihiatrično bolnišnico zaradi domnevnega živčnega zloma. Ena od oseb je bila stigmatizirana zaradi hčerke z Downovim sindromom. Nekatere od življenjskih zgodb vključujejo tudi izkušnjo samomora bližnje osebe (matere, partnerja). Omenjena ja tudi delovna nesreča, ki je gospo zaznamovala za celo življenje, težaško delo in neprimerno obnašanje nadrejenega do žensk. Kot omenjeno, je v številnih zgodbah opisano tudi fizično in spolno nasilje, zaničevanje s strani partnerja, prevara, močno pa je eno od oseb zaznamovalo tudi to, da jo je partner ob nosečnosti zaradi stigmatizacije nezakonskih mater in otrok zapustil.
V »epilogih« zgodb društvo zapiše, kako so za osebo v stiski izvedeli (od poštarja, prodajalke, sosede, patronažne sestre in drugih), kako je starejša oseba živela, ko so k njej pristopili, kako so se pomoči lotili, kako je oseba pomoč sprejela, kje in kako je starejša oseba zdaj in podobno.
Pri pomoči omenjajo na primer ureditev stanovanja, zagotovitev mesta v domu starejših in zagotovitev toplega obroka. Zgodbe so pripovedi v prvi osebi, tenkočutnost in osebna nota pa sta prisotni tudi v epilogih.
27 5.3.2 Oblike pomoči
Na spletni strani #projektVida najdemo nasvete, kako pomagati starejšim. Nasveti so praktični, jasni, konkretni, poudarjeno je, da mora biti pomoč nevsiljiva in da se je treba ozirati na dostojanstvo osebe v stiski. Eden od njihovih prispevkov nudi nasvete, na kaj naj bomo pozorni pri obisku osebe, ki potrebuje pomoč (na primer na oskrbo s tekočo vodo, ogrevanje stanovanja, splošen vtis o ekonomskem, družbenem, zdravstvenem stanju osebe in stanje bivalnega okolja):
Če nas starostnik povabi domov, ne pozabimo, da je revščina še vedno stigma. Ne kritizirajmo, ne komentirajmo. Pohvalimo morda kakšno malenkost. ‚Joj, kako lepo pa skrbite za rože‘ etc.
Poskusimo z opazovanjem med obiskov pridobiti čimveč pomembnih informacij o njegovem stanju.
Slikajmo le v primeru, da je to NUJNO potrebno, NIKOLI pa slednjega ne objavljajo na socialnih omrežjih, ne delimo naokrog. Zelo hitro lahko z napačno potezi izgubimo njihovo zaupanje.
Bodimo nevsiljivi. ne zaslišujmo. Ne vztrajajmo na obisku dlje, kot je nujno potrebno, če je starostniku neprijetno. Brez skrbi pa lahko v kopalnici kam zataknemo 10-20€ ... ki jih bo starostnik našel šele po našem odhodu (Društvo Humanitarček, Projekt Vida).
Društvo na strani (iz svojih izkušenj) deli tudi nasvete za prilagoditev stanovanja starejši osebi za lažjo uporabo ter boljšo ekonomsko učinkovitost. Del projekta je tudi zagotavljanje toplih obrokov; dnevno s sodelujočimi partnerji zagotavljajo 850–950 toplih obrokov.
Na strani najdemo še nasvete, kako čim bolj dostojanstveno ponuditi pomoč revnejši starejši osebi v trgovini. Ena od ponujenih možnosti je pomoč pri plačilu:
Kako torej mi ravnamo v takšnih situacijah?
– ‚Joj, dovolite, da vam doplačam. Veste, morala bi z babico po nakupih, pa nisva uspeli. Pa me vi tako spominjate nanjo. Prosim, naredite mi to uslugo.‘
– ‚Veste, zunaj sem našel/a 20 €. Pa ni bilo lastnika. Dajva s tem plačat kar skupaj. Pa eno stvar dajva še v tisto škatlo, kjer zbirajo hrano za brezdomce‘ (Društvo Humanitarček, Projekt Vida).
Izpostavljen je tudi predlog, naj se revnejši starejši osebi pomaga s podarjenim izdelkom:
Dobrine, ki jim (po naših izkušnjah) veliko pomenijo, a si jih težko privoščijo: sadje (sploh pomaranče), med, meso, prava kava, Bronhi bonboni, Propolis pastile. Zelo veseli so pralnih praškov (‚bi ga rabili?
28
Sem napačnega vzela ... sem nanj alergična ... pozabila pa sem kislo repo ... ‘), ki so cenovno precej visoko rangirani za njih – pa še težki za nesti (Društvo Humanitarček, Projekt Vida).
Nadalje ponujajo nasvete o tem, koliko izdelkov in katere zajeti v »paketu pomoči«, da bi starejša oseba paket sprejela, uporabila izdelke in ji pri tem ne bi bilo nelagodno. Seznam izdelkov navaja predvsem živila, izdelke za osebno nego, pa tudi recimo pralni prašek. Kot dodatne izdelke, ki jih starejši osebi lahko podarimo, navajajo še grelno blazino, grelnik vode, džezvo, kuhalno ploščo in prenosni pralni stroj.
Prostovoljce nagovarjajo tudi, da pri starejših preverijo, ali imajo dostop do sistemskih rešitev.
Tako na strani najdemo informacije o zdravstvenem zavarovanju (in pravici do medinskih pripomočkov, prevoza z reševalnim vozilom), varstvenem dodatku, enkratni finančni pomoči, dodatku za pomoč in postrežbo, pa tudi, kako zaprositi za oprostitev RTV prispevka, kako zaprositi za pomoč na domu in kako oddati vlogo za sprejem v dom starejših. Ponujen je tudi seznam telefonskih številk za brezplačen prevoz (nudita ga projekt Prostofer in zavod Sopotnik).
5.4 Analiza
Na podlagi podatkov, dostopnih na treh preučevanih spletnih straneh humanitarnih organizacij, lahko dobimo pomembne informacije o tem, kako te organizacije prepoznavajo revščino in zapostavljenost starejših oseb ter kako osebam v stiski pristopijo na pomoč.
Projekti Rdečega križa Slovenije in Slovenske karitas so raznoliki, v splošnem je moč reči le, da revščino starejših oseb obe organizaciji prepoznavata, a ta problematika pri omenjenih organizacijah ni ena izmed osrednjih (pri RKS sta med osrednjimi področji denimo krvodajalstvo in prva pomoč, pri Karitas pa mednarodna pomoč in pomoč družinam). Pomoč starejšim je pri obeh organizacijah organizirana znotraj manjših enot (znotraj območnih združenj (OZ) pri RKS, oziroma znotraj župnij pri Slovenski karitas). Obe organizaciji uživata prepoznavnost, zaradi njune daljše tradicije in razvejanosti (po enotah) pa sta bili organizaciji med drugim prepoznani tudi kot ustrezna naslova za razdeljevanje sredstev iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim (pomoči so bili deležni tudi starejši posamezniki). V njunih projektih je izražena skrb tako za materialno preskrbljenost starejših (razdeljevanje hrane, drugih izdelkov, denarnih sredstev, skrb za ustrezno bivalno okolje) kot skrb za socialno
29 vključenost (organizirana letovanja, srečanja, obiski, projekti, v katerih prostovoljci pišejo pisma osamljenim starejšim, jim telefonirajo7 in podobno). Pri obeh organizacijah zasledimo tudi projekte, ki so preventivne narave in skrbijo za varnost starejših voznikov, boljšo vidnost v prometu in podobno. Cilj enega od projektov RKS je tudi omogočiti večjo samostojnost in dostop do informacij z učenjem potrebnih (računalniških) veščin.
Društvo Humanitarček se razlikuje od drugih dveh organizacij že po tem, da je novejše društvo in ne organizacija z daljšo tradicijo, razvito razvejanostjo in prepoznavnostjo. Stiske starejših (takoj za njimi pa stiske brezdomcev) so osrednje zanimanje društva. Društvo se aktivno ukvarja z ozaveščanjem javnosti o spregledanih starejših osebah in njihovih potrebah. Za namene ozaveščanja so tako recimo objavljene tudi življenjske zgodbe starejših oseb, ki jim je društvo pomagalo. Spletna stran (bodočim) prostovoljcem nudi praktične nasvete, kako lahko na različne načine ter v različnih situacijah pomagajo starejši osebi v stiski: s pomočjo v trgovini, s prilagoditvijo stanovanja, s predlaganjem t. i. paketov pomoči, s pomočjo pri dostopu do sistemskih rešitev, z informacijami o oprostitvi RTV prispevka ali pa s številkami brezplačnih prevozov za starejše. Pri nasvetih se sklicujejo na svoje izkušnje iz konkretnih primerov pomoči starejšim. Primere, na kakšen način so pomagali konkretni starejši osebi, pa lahko razberemo iz »epilogov« pod zapisanimi življenjskimi zgodbami.
Stiske revnejših starejših organizacije prepoznavajo znotraj manjših lokalnih enot (RKS, Slovenska karitas), na organizacije – predvsem na društvo Humanitarček – se obrnejo tudi znanci osebe v stiski ali ljudje, ki pridejo z osebo v stik po službeni dolžnosti. Za RKS in Slovensko karitas ni podan natančen podatek o tem, kako pride organizacija pride v stik z osebo v stiski (sklepa se lahko, da do organizacije pristopijo znanci osebe iz lokalne skupnosti, oziroma osebo poznajo že sami člani humanitarne organizacije). Humanitarne organizacije se posvečajo skrbi za materialno preskrbljenost starejših (z zbiranjem in razdeljevanjem sredstev, s pomočjo pri ureditvi bivalnih prostorov), socialno vključenost (z organiziranimi letovanji, srečanji, pismi, telefonskimi klici) in izvajajo preventivne programe (skrb za varnost starejših oseb). Pomembna točka, ki jo v svojem projektu Blizu prepoznava RKS, še obsežneje pa društvo Humanitarček, je omogočanje samostojnosti starejših oseb tako, da jim je omogočen dostop do informacij (s tem pa tudi do pomoči). Birokratiziranost in digitaliziranost postopkov za oddajo obrazcev, vlog in prošenj za pomoč predstavljata starejšim posameznikom dodatno
7 Klepetalnik skupaj s partnerji omogoča tudi društvo Humanitarček. Za razliko od projekta Slovenske karitas, pri katerem starejši za sogovornika dobijo prostovoljca oziroma prostovoljko, povezuje projekt Čvekifon med seboj različne uporabnike (tako lahko starejši govorijo s sovrstniki).
30 oviro. Društvo Humanitarček skrbi za ozaveščanje širše javnosti o potrebah revnejših starejših in svetuje, kako na stisko starejše osebe odgovoriti na način, da bo pomoč dostojna, dobro sprejeta in tako tudi učinkovita.
6 Zaključek
V prvem delu zaključnega dela smo revščino opredelili kot nezaželeno stanje (posameznikov) in družbeni problem. Glavno razločevanje revščine je razlikovanje med njenim absolutnim in relativnim vidikom, torej med tem, ali se pod izrazom revščina pojmuje pomanjkanje osnovnih dobrin in storitev (potrebnih za preživetje) ali pa pomanjkanje dobrin in storitev, ki so potrebna za doseganje pričakovanega življenjskega standarda (v skladu s splošnim napredkom družbe).
Koncept relativne revščine je uporabljen tudi pri raziskovanju in ugotavljanju razširjenosti problematike (v statistiki). Novejši koncept, ki ga družboslovje uporablja pri preučevanju te problematike, je tudi socialna izključenost, ki zaradi sodobnih družbenih sprememb celoviteje zaobjema problematiko (v zaključnem delu pa sta s tem izrazom mišljena pomanjkljiv obseg socialnih omrežij in izključenost iz družabnega življenja). Statistika (SURS) ugotavlja, da so starejše samske ženske najbolj nagnjenje k tveganju revščine. Pri preučevanju družbenih neenakosti (kazalec oziroma rezultat katere je tudi revščina) med starejšimi osebami je potrebno prevprašati tradicionalne kazalce (izobrazba, dohodek ipd.), ki so sicer uporabljeni pri raziskovanju neenakosti. Knesebeck postavi tudi tri teze, ki lahko pojasnujejo neenakosti v družbenih in ekonomskih statusih v višji starosti (teza o kontinuiteti, teza o destrukturiranju in teza o kopičenju).
Na vprašanje o razlogih za revščino starejših oseb si lahko odgovorimo s Knesebeckovo tezo o kontinuiteti in tezo kopičenju – neenakosti v višji starosti niso zares »nove« neenakosti – so le odraz prenosa družbenega in ekonomskega statusa iz prejšnjih življenjskih obdobij v obdobje višje starosti. Pri tem so se lahko negativni (ali pa pozitivni) dejavniki kopičili ter s tem ustvarili trenutni status starejše osebe. Revščina starejših je posledica tudi različnih družbenih procesov, ki so se odvili v zadnjih dvesto letih. Avtorica de Beauvoir kritizira kapitalistično družbo, ki se ozira le na kapital, pri tem pa zgodaj odrinja starejše delavce iz trga dela ter jih prepušča nizkim pokojninam. Višja starost prinese tudi spremembe, ki posredno ali neposredno vplivajo na družbeni in ekonomski status osebe. Ena od teh je upokojitev, ki je za mnoge stresna z več vidikov – z vidika finančne negotovosti (odvisnost le še od (nizke) pokojnine), z vidika umika iz okolja, ki je lahko predstavljalo tudi okolje družabnega življenja osebe in z vidika osmišljenja življenja (pripadati, biti koristen, početi nekaj, kar te osmišljuje). Razlogi za večjo ranljivost so še spremenjena socialna omrežja starejših (odselitev otrok, smrt partnerja ali partnerice, prijateljev) in v večji nagnjenosti k boleznim – te lahko ovirajo družabno življenje starejših,
32 predstavljajo lahko tudi velik strošek (zaradi nakupa medicinskih pripomočkov, storitev oskrbe).
Pri razpravljanju o revnejših starejših in kakovosti življenja, je potrebno najprej razbrati, da sta dejavnika, ki vplivata na kakovost življenja, že od izhodišča dva: njihova starost in njihov družbeno-ekonomski položaj. Tako negativno na kakovost življenja vplivajo že nekatere spremembe, ki jih prinese višja starost sama po sebi (naštete so že zgoraj), neugoden družbeno- ekonomski položaj pa negativne posledice teh sprememb še intenzivira. Revnejši starejši so tako recimo podvrženi tveganju, da bodo socialno izolirani na podlagi obeh dejavnikov.
Knesebeck ugotavlja kompleksnost (v od eni od raziskav dokazane) korelacije med nizkimi dohodki in nižjo življenjsko dobo. Ekonomski položaj stoji v (medsebojni) odvisnosti z zdravjem, stanovanjskimi razmerami, delovnim okoljem, dostopnostjo ustrezne zdravstvene oskrbe, načinom življenja in psihosocialnimi dejavniki. Vse te povezave pa vplivajo na kakovost življenja (v vseh življenjskih obdobjih) in pričakovano življenjsko dobo. Iz analize projektov humanitarnih organizacij razberemo, da največkrat pomagajo revnejšim starejšim, ki živijo v neustreznih stanovanjskih razmerah, nimajo ustrezne prehrane in drugih pogojev kakovostnega življenja, rešitev pa je pogosto moč najti znotraj predvidene pomoči, do katere sami sicer težko dostopajo. Posebno problematična za ekonomsko šibkejše starejše (z vidika kakovosti življenja) je cenovna nedostopnost storitev dolgotrajne oskrbe in domov za starejše.
V odgovor na tretje raziskovalno vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno – že statistično gledano so starejše ženske med najbolj ranljivimi za tveganje revščine. Na to vplivajo od družbe in kulture pričakovana vloga ženske in s tem povezani življenjski poteki. Neenakost se kaže že na trgu dela, ženske imajo nižje urne postavke, manj delovnih let, večkrat koristijo starševski dopust in bolniške odsotnosti, krmarijo med (neplačanim) skrbstvenim delom doma (skrb za otroke, bolne, starejše, skrb za gospodinjstvo) in (plačanim) službenim delom. Tako imajo ženske tudi nižje pokojninske osnove, kmečke gospodinje brez urejenega zavarovanja pa so na primer popolnoma odvisne od socialnih transferjev. Teorija se odseva tudi v zgodbah, predstavljenih na strani projekta Vida (Društvo Humanitarček). Predstavljene zgodbe žensk, ki jim je društvo pomagalo, so zgodbe o boleznih (njih samih ali njihovih otrok), fizičnem in spolnem nasilju (s strani partnerja, nadrejenega na delovnem mestu) in stigmatizaciji nezakonskih mater.
Z analizo projektov nekaterih humanitarnih organizacij lahko odgovorimo na četrto raziskovalno vprašanje – vprašanje o vlogi humanitarnih organizacij pri prepoznavanju in
