BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO
Katja JERETINA
PREHRANA KUNCEV OB ODSTAVITVI
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
Ljubljana, 2022
Katja JERETINA
PREHRANA KUNCEV OB ODSTAVITVI DIPLOMSKO DELO
Univerzitetni študij - 1. stopnja
RABBIT NUTRITION AT WEANING B. SC. THESIS
Academic Study Programmes
Ljubljana, 2022
II
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Kmetijstvo – zootehnika.
Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za zootehniko je za mentorja diplomskega dela imenovala prof. dr. Janeza Salobirja.
Recenzentka: izr. prof. dr. Tatjana Pirman
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: izr. prof. dr. Klemen POTOČNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: prof. dr. Janez SALOBIR
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: izr. prof. dr. Tatjana PIRMAN
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
Datum predstavitve:
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du1
DK UDK 636.92.084/.087(043.2)=163.6 KG prehrana živali, kunci, odstavitev AV JERETINA, Katja
SA SALOBIR, Janez (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Univerzitetni študijski program 1. stopnje Kmetijstvo – zootehnika
LI 2022
IN PREHRANA KUNCEV OB ODSTAVITVI TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja) OP VIII, 18 str., 3 pregl., 2 sl., 31 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Kunci se skotijo goli, slepi in nemočni. Zaradi zelo koncentriranega mleka dobijo mladi kunci veliko energije. Na splošno je mleko bogato z beljakovinami in maščobami, ima pa nizko vrednost laktoze. Do starosti 14 dni zauživajo samo materino mleko. Po 20 dnevu pa se počasi začnejo navajati na novo krmo.
Odstavljamo jih od 32. – 35. dneva starosti. Jutranje sesanje se spremeni v več manjših obrokov, ki so razporejeni preko celega dneva. Tip in količina krme, ki jo kunci zauživajo do odstavitve, vpliva na vzpostavitev mikroorganizmov v slepem črevesu in fermentacijskih parametrov pri odstavitvi. Kakovost prehranskih beljakovin je pomembna za hitro rastne kunce, ki še nimajo dobro razvite fermentacije v slepem črevesu. Priporoča se 16 % surovih beljakovin v obroku. Za zadovoljevanje potreb po posameznih aminokislinah, je včasih najbolje dodajati kar aminokisline. V prehrani najpogosteje primanjkuje arginina, lizina ter metionina in cistein. Raziskano je, da kunci pred 35. dnem starosti še nimajo dovolj razvitega prebavnega trakta za prebavo škroba. V krmnih obrokih za kunce je zelo malo maščob, običajno pod 3 %. Vlaknina pa je zelo pomembna v prehrani kuncev. Ena izmed njenih glavnih vlog je omogočanje normalne prebave oz. razmer v prebavilih in s tem preprečevanje prebavnih bolezni, ker večinoma temeljijo na nadzoru črevesne mikrobiote. Vlaknina je hrana za nekatere mikroorganizme in se tako tudi razgrajuje. Običajni viri vlaknine so lucerna, slama in pšenični otrobi. Potreba po vlaknini je še posebej izražena v obdobju po odstavitvi. Nizek vnos vlaknine zavira prirast v 14 dneh po odstavitvi. Prav tako pa so pomanjkanje vlaknine povezali z manjšim zauživanjem krme in prebavnimi motnjami. Poskusi kažejo ugoden učinek prehranske vlaknine na odpornost proti patogenom.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1
DC UDC 636.92.084/.087(043.2)=163.6 CX animal nutrition, rabbit, weaning AU JERETINA, Katja
AA SALOBIR, Janez (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Animal Science, Academic Study Programme in Agriculture – Animal Production
PY 2022
TY RABBIT NUTRITION AT WEANING DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO VIII, 18 p., 3 tab., 2 fig., 31 ref.
LA sl Al sl/en
AB Rabbits are born naked, blind and helpless. The very concentrated milk gives young rabbits a lot of energy. Generally, the milk is high in protein and fat, but has a low lactose content. Until they are 14 days old, they consume only mother's milk. After 20 days, they slowly start to get used to the new feed. Weaning occurs around the 32nd - 35th day of life. Morning sucking transitions into several smaller meals spread throughout the day. The type and quantity of feed rabbits eat up to weaning affects the establishment of caecal flora and fermentation parameters during weaning. The quality of dietary protein is important for fast-growing rabbits because fermentation is not yet well developed in them. The recommended value for crude protein in the meal is 16%. It is best to add amino acids to meet their protein needs. The most important amino acids are arginine, lysine, and sulfur-containing amino acids such as methionine and cystine. It has been studied that rabbits cannot digest starch before 35 days of age. The fat content in rabbit diet is very low, usually less than 3%.
However, dietary fiber is very important in rabbit nutrition. One of their main roles is the prevention of digestive diseases, as they control the intestinal microbiota. There they serve as food for some microorganisms and are thus decomposed. Common sources of dietary fiber include alfalfa, straw, and wheat bran. The need for fiber is especially noticeable in the post-weaning period. Low fiber intake will inhibit growth within 14 days of weaning. A lack of fiber is also associated with lower feed intake and digestive disorders. Experiments show a positive effect of dietary fiber on resistance to pathogens.
V
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ...III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ...V KAZALO SLIK ... VI KAZALO PREGLEDNIC ... II OKRAJŠAVE IN SIMBOLI ...III
1 UVOD ... 1
2 PREBAVNI SISTEM KUNCA... 2
3 RAZVOJ PREBAVIL ... 3
4 STRATEGIJE ODSTAVLJANJA KUNCEV... 4
4.1 KONVENCIONALNA ODSTAVITEV ... 4
4.2 ZGODNJE ODSTAVLJANJE ... 5
5 KUNČJE MLEKO ... 5
5.1 MAŠČOBE V MLEKU ... 6
5.2 BELJAKOVINE V MLEKU ... 7
6 PREHRANA MLADIH KUNCEV ... 7
6.1 VPLIV BELJAKOVIN... 9
6.1.1 Aminokisline... 9
6.2 VPLIV ŠKROBA ... 10
6.3 VPLIV MAŠČOB... 10
6.4 VPLIV VLAKNINE ... 11
7 ZAKLJUČEK ... 15
8 VIRI ... 16
VI KAZALO SLIK
Slika 1: Prebavni trakt kunca (Cheeke, 1987) ... 3 Slika 2: Dnevno zauživanje hranil iz mleka in trde krme glede na starost kuncev (Gidenne
in Fortun-Lamothe, 2002) ... 8
VII
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Sestava mleka glede na trajanje laktacije (Maertens in sod., 2006) ... 6 Preglednica 2: Priporočena vsebnost v popolni krmni mešanici za odstavljene
kunce ( Gidenne, 2003) ... 14 Preglednica 3: Dodatki v popolni krmni mešanici za rastoče kunce (Grun, 2002) ... 14
VIII
OKRAJŠAVE IN SIMBOLI DgF: prebavljiva vlaknina
EPEC: Enteropatogena Escherichia coli ERE: epizootična enteropatija kuncev HRi: zdravstveno tveganje in pogin KDL: lignin, netopen v kislem detergentu KDV: vlaknina, netopna v kislem detergentu NDV: vlaknina, netopna v nevtralnem detergentu PE: prebavljiva energija
PUFA: večkrat nenasičene maščobne kisline
SS: suha snov
1 1 UVOD
Odstavitev je obdobje, ko mladiči prenehajo sesati materino mleko, pred tem se začnejo navajati na novo, trdo krmo. Spremembe kuncem predstavljajo velik stres, zato pa moramo s pravilno izbiro krme zagotoviti, da bodo kunci uspešno priraščali. Prav tako moramo zagotoviti odsotnost drisk, saj se sicer zmanjša prirast ter poveča pogin.
Če prebavila kunca primerjamo s prebavili drugih vrst živali, ima debelo črevo, še posebej slepo črevo pomembno vlogo. Slepo črevo je povečano, v njem pa poteka mikrobna prebava.
S tem, ko kunci izvajajo cekofagijo, se prebavljivost krme poveča. Poleg tega ima kunec sposobnost zaužitja večjih količin krme in relativno hitrega prehoda krme skozi prebavila za izpopolnitev prehranskih potreb (Cheeke, 1987).
Za rastočega kunca je pomembno, da gre skozi obdobje prilagajanja od sesanja materinega mleka do izključnega hranjenja s trdo krmo. Ta proces ne vpliva le na prebavne procese, ampak tudi na kolonizacijo mikroorganizmov in razvoj črevesnih mehanizmov, ki ščitijo žival pred prebavnimi boleznimi (Cheeke, 1987).
Namen diplomskega dela je pregledati literaturo in zbrati priporočila za krmljenje kuncev ob odstavitvi, da bodo dobro priraščali in se ne zamastili. Hkrati pa je pomembno izbrati krmo, ki bo preprečevala bolezni.
2 2 PREBAVNI SISTEM KUNCA
Kunci so rastlinojedi neprežvekovalci. Imajo enostaven želodec in povečano slepo črevo, kjer poteka mikrobna prebava. Anatomsko in funkcionalno so prilagojeni na krmo z visoko vsebnostjo surove vlaknine, čeprav jo slabo prebavljajo (Kermauner, 1994).
Ko kunec pogoltne krmo, gre skozi požiralnik do želodca. Želodec je slabo omišičen, relativno velik ter vedno delno napolnjen. Fundusni del po cekotrofiji služi za shranjevanje cekotrofov. V želodcu je pH kisel in se giba med 1 in 5, odvisen pa je od mesta merjenja, prisotnosti ali odsotnosti cekotrofov, časa zauživanje krme in starosti kunca (De Blas in Wiseman, 2010).
Želodec in slepo črevo sta povezana s tankim črevesom (slika 1), kjer poteka izločanje prebavnih sokov. Običajen pH tankega črevesa je okoli 7 (Nicodemus in sod., 2002). Tanko črevo je pomemben del prebave pri kuncih, saj v njem poteka razgradnja beljakovin, maščob in škroba ter absorpcija snovi s pomočjo aktivnega in pasivnega transporta skozi sluznico (Carabaño in sod., 2009).
V primerjavi s prežvekovalci, ki imajo veliko prostornino prebavil, kjer se z vlaknino bogata krma zadržuje dalj časa, imajo kunci majhno prostornino in visok nivo prebave. Zato je prebava pri kuncu usmerjena na prebavo nevlakninastega dela krme. To kunec doseže s selektivnim izločanjem velikih delcev v debelo črevo, manjše delce pa mikrobno prebavi v slepem črevesu (Kermauner, 1994).
Slepo črevo ali cekum ima pri kuncih zelo pomembno vlogo. Je specifično mesto fermentacije. Za prebavo pri kuncih sta značilna dva procesa: proces ločevanja delcev v kolonu in cekotrofija. Ločevanje delcev poteka tako, da mišične kontrakcije v debelem črevesu ločujejo vlakninaste delce od nevlakninastih. S peristaltičnimi kontrakcijami se večji delci hitro pomikajo skozi debelo črevo in se izločajo kot trdo blato. Antiperistaltično delovanje pa pomika tekočino in majhne delce iz kolona nazaj v slepo črevo, kjer poteka fermentacija oz. mikrobna razgradnja. Ločevanje delcev teče neprestano 24 ur dnevno.
Enkrat v dnevu pa se funkcija prebavil spremeni, antiperistaltika se zaustavi in začne se cekotrofija. V presledkih se slepo črevo krči in vsebino potiska skozi debelo črevo kot mehko blato ali cekotrofi. Cekotrofov navadno ne vidimo, saj jih kunec zaužije neposredno iz anusa.
Ta postopek imenujemo cekotrofija (nastajanje in zauživanje mehkega blata) (Cheeke, 1987). Trdo blato ima višjo vsebnost surove vlaknine in nižjo vsebnost beljakovin, mikroorganizmov, vitaminov in vodotopnih snovi, medtem ko pa imajo cekotrofi sestavo podobno vsebini slepega črevesa (Kermauner, 1994).
Cekotrofija poteka tako, da se vsebina slepega črevesa pomika v kolon, kjer se obda z zaščitno sluzjo. Kunec jo izloči kot skupek majhnih temnih kroglic, obdanih z želatinastim ovojem. Kunec izvaja cekotrofijo tako, da se zasuka, vsesa mehko blato direktno iz anusa in ga pogoltne, ne da bi ga prežvečil. In tako ti produkti fermentacije pridejo na začetek prebavnega trakta. Želodec in tanko črevo nato znova prebavljata in absorbirata hranila.
Cekotrofi imajo visoko hranilno vrednost, saj zagotavljajo znatno količino mikrobnih beljakovin in vitamine B-skupine (Gidenne, 2003).
3
Cekotrofi se izločajo enkrat do dvakrat na dan. Kunec bi bil lahko brez cekotrofije podhranjen in bi izgubljal na telesni masi. S cekotrofi pridobi približno 83 % več niacina, kot bi ga brez cekotrofije, ter 100 % več riboflavina, ki sodeluje kot koencim v encimskih reakcijah presnove (De Blas in Wiseman, 2010).
Slika 1: Prebavni trakt kunca (Cheeke, 1987)
Povzeto po Aduku in Olukosi (1990), količina in kakovost beljakovin pri kuncih nista nikoli pod kritično mejo, ker izvajajo cekotrofijo, s katero lahko zaužijejo tudi do 23 % več beljakovin. Kunci se prilagodijo na nizko vsebnost beljakovin v krmi, zato pa proizvodnja ni optimalna. Kadar krmimo kunce s krmo z nizko kakovostjo beljakovin, lahko mikrobi v cekotrofih znatno izboljšajo oskrbo z aminokislinami. Kadar pa kunci dobivajo obroke z visoko vsebnostjo beljakovin, se zauživanje cekotrofov zelo zmanjša (Pond in sod., 1995).
3 RAZVOJ PREBAVIL
Razvoj prebavil pri kuncih se začne že v fetalni fazi. V 26. dnevu brejosti so v želodcu plodu vidne želodčne žleze. Ob rojstvu kuncev sta želodec in tanko črevo najpomembnejši komponenti prebavnega trakta mladega kunca. Novorojeni kunec nima še tako dobro razvite sluznice tankega črevesa kot odrasel. Morfologija prebavil pri kuncu ni zaključena pred 20.
dnevom starosti (Padilha in sod., 1995).
4
Od rojstva do okoli 18.-20. dneva starosti kunci enkrat dnevno spijejo velike količine materinega mleka. Količina mleka lahko doseže do 12 % njihove rojstne telesne mase. To je prednost relativno velikega želodca. Pri okoli 14 dneh starosti kunci začnejo zauživati trdo krmo, s tem se zauživanje mleka zmanjša. Zaradi trde krme se začneta slepo in debelo črevo razvijati hitreje v primerjavi s preostalim prebavnim traktom. Ob starosti treh tednov se v slepo črevo naseli mikrobiota in do starosti 9 tednov se količina mikroorganizmov poveča na 6 % rojstne telesne mase. Prav tako pa se tudi pH v slepem črevesu s starostjo mladih kuncev znižuje (Padilha in sod., 1995).
V obdobju sesanja so žleze črevesne sluznice sposobne proizvajati encime za prebavo glavnih sestavin mleka. Če trebušno slinavko mladega kunca primerjamo s trebušno slinavko odraslega, pa je ta še funkcionalno omejena. Sesni kunec največji del maščob prebavi z želodčno lipazo, medtem ko te aktivnosti pri trimesečnem kuncu ni mogoče več zaznati (Marounek in sod., 1995).
Prisotnost mikrobne populacije v slepem črevesu skupaj s cekotrofijo omogoča kuncu, da pridobi dodatno energijo, aminokisline in vitamine. Do starosti 14 dni prevladujejo streptokoki, enterobakterije se pojavijo, ko začnejo zauživati trdo krmo. Streptokoki so prisotni v tankem črevesu, slepem črevesu in debelem črevesu, v želodcu pa jih skoraj ni.
Želodec pri kuncih je zaradi nizke pH vrednosti sterilen. Posebnost je ta, da bakterije rodu Lactobacillus niso naseljene. Striktno anaerobne, zlasti gram negativne bakterije prevladujejo v prebavni flori v vseh črevesnih segmentih (Padilha in sod., 1995).
4 STRATEGIJE ODSTAVLJANJA KUNCEV
Iz literature lahko razberemo, da se potrebe mladih kuncev in njihovih mater zelo razlikujejo.
Mladi kunci potrebujejo več prehranskih vlaknin z nizko vsebnostjo škroba, medtem ko pa njihove matere potrebujejo visoko energijsko krmo. Zato obstaja več strategij krmljenja okoli odstavitve, ki bi lahko zadovoljile prehranske potrebe obeh (Gidenne in Fortun- Lamothe, 2002).
4.1 KONVENCIONALNA ODSTAVITEV
Konvencionalno kunce odstavljamo od 28. do 35. dne starosti. Najbolje je krmiti matere in mladiče posebej, saj s tem pripravimo krmo za njihove potrebe in dobimo najboljše rezultate reje. Za to se uporabljajo ločene kletke. Butcher in sod. (1983, cit. po Gidenne in Fortun- Lamothe, 2002) so v takih pogojih ugotovili, da so najboljši rezultati pred odstavitvijo pridobljeni, če kunke prejemajo visoko energijsko krmo, mladiči pa krmo z veliko surove vlaknine. Krmno mešanico za mladiče z mletim ječmenom so nadomestili z ječmenovo slamo. Taka ureditev za komercialno rejo ni primerna zaradi praktičnih in ekonomskih razlogov. Drugi način je kombinirano krmljenje matere in mladičev. V tem primeru imajo vsi dostop do iste krme. Potrebno je najti kompromis med prehranskimi potrebami teh dveh kategorij živali. Mogoče bi bilo zmanjšati škrob, vendar ohranjati visoko vsebnost vlaknin
5
in energije z dodajanjem večjih količin maščob. Problem pa lahko nastane pri preveliki količini surovih maščob, saj pri peletiranju peleti razpadajo (De Blas in sod., 1995).
4.2 ZGODNJE ODSTAVLJANJE
Odstavitev pred 26. dnevom starosti je rešitev v primeru, ko želimo kuncem ponuditi obrok, ki je prilagojen njihovim zgodnjim potrebam. Prednost je tudi preprečevanje prenosa patogenih mikroorganizmov z matere na mladiča. V primeru zgodnje odstavitve pa je potrebno večjo pozornost nameniti oskrbi z vodo. Krmi se jih z preštarterjem. Raziskave kažejo, da kunci s krajšo dobo sesanja pri starosti en mesec pojedo manj in tudi slabše priraščajo. Več je poginov kot pri kuncih, ki so odstavljeni po 28. dnevu starosti (Ferguson in sod., 1997).
5 KUNČJE MLEKO
Kunci se skotijo goli, slepi in nemočni. Njihove energijske rezerve so nizke, prav tako pa so slabo toplotno izolirani. Čimprej po rojstvu morajo popiti mlezivo, ki pa ni tako specifično kot pri drugih živalskih vrstah in ga lahko kar enačimo z mlekom. Kunka ima namreč prepustno placento, skozi katero že med brejostjo prehajajo protitelesa do zarodkov. Zaradi tega protiteles v mlezivu praktično ni. Mladi kunci običajno sesajo enkrat dnevno. Na ta način so najbolje zaščiteni, saj v naravi kunka izkoplje rov, tam skoti, gnezdo zadela z zemljo ter se jih vrača hranit le enkrat dnevno. Tako je manj možnosti, da bi ji sledil kak plenilec.
Kunce običajno odstavljamo med 32. in 35. dnem starosti. Cekotrofijo pa začnejo izvajati po 25. dnevu starosti (Widdowson, 1985).
Če si kunčje mleko pogledamo podrobneje, vsebuje približno 30 % suhe snovi. V suhi snovi je 49 % beljakovin, 39 % maščob, 3,2 % laktoze in 8,5 % pepela (Maertens in sod., 2006).
Sestava mleka se le malo spreminja, najbolj stabilna je v 2. in 3. tednu (preglednica 1).
Energija malenkostno narašča proti koncu laktacije, prav tako maščobe, beljakovine pa so dokaj konstantne vseh 5 tednov. Laktoze v kunčjem mleku skorajda ni (Maertens in sod., 2006 ).
Na splošno je bogato z beljakovinami ter z maščobami (12,8 in 12,9 g). Če kunčje mleko primerjamo z mlekom krav, je mleko kuncev dvakrat bolj koncentrirano z beljakovinami in maščobami. Čeprav je v mleku malo železa, pa imajo kunci ob rojstvu veliko zalogo le tega, zato ne občutijo pomanjkanja. Kmalu pa začnejo zauživati tudi trdo krmo (Tarvydas in sod., 1968).
6
Preglednica 1: Sestava mleka glede na trajanje laktacije (Maertens in sod., 2006)
Starost Energija MJ/kg
Beljakovine g/100 g
Laktoza g/100 g
Maščobe g/100 g
Kolostrum 9,3 14,7 1,9 16,3
1. teden 8,4 12,8 1.6 12,7
2. teden 8,5 12,2 1,4 13,1
3. teden 8,3 11,9 1,9 12,9
5. teden 10,5 14,1 1,0 18,9
5.1 MAŠČOBE V MLEKU
Maščobe v mleku so v glavnem sestavljene iz trigliceridov z majhnim deležem monogliceridov in digliceridov, fosfolipidov, holesterola, v maščobah topnih vitaminov ter prostih maščobnih kislin (Demarne in sod., 1978). Slednje sestavljajo pretežno srednjeverižne maščobne kisline, od teh prevladujejo kaprilna, kaprinska ter lavrinska kislina. Acetat je pomemben prekurzor kaprilne in kaprinske kisline. srednjeverižne maščobne kisline se uporabljajo izključno kot vir energije in le daljše se prenesejo v telesno maščobo (Smith in sod., 1968).
Povprečna vsebnost maščob v kunčjem mleku je 12,9 g/100 g SS, zato sesni kunci največji del energije dobijo iz maščob. Kunčje mleko se od mleka drugih vrst živali razlikuje po izjemno visoki vsebnosti srednjeverižnih maščobnih kislin (Smith in sod., 1968).
S srednjeverižnimi maščobnimi kislinami je povezan tudi baktericidni učinek, zaradi katerega so kunci edinstveni. Vsebina želodca in tankega črevesa je skoraj popolnoma sterilna in predstavlja naravno zaščito pred tveganji. Mladi kunci sterilnost vzdržujejo z materinim mlekom ter encimi v želodcu, odrasli pa z zelo nizko pH-vrednostjo (1-1,9).
Zaradi tega imajo lahko sesni kunci samo en velik obrok mleka na dan. Poleg tega pa imajo tudi nekatere beljakovinske sestavine v mleku svojo lastno protibakterijsko aktivnost, kot je β-kazein ali transferin. Srednjeverižne maščobne kisline naj bi mlade kunce ščitile pred kolibacilozo (Demarne in sod., 1978).
Enteropatogena E. coli (EPEC) je glavni vzrok drisk pri mladih kuncih. Občutljivost na okužbo se jim zmanjša zaradi sesanja. Zato so znanstveniki predvidevali, da nekatere snovi v materinem mleku pripomorejo k zaščiti. Mleko je bogato s srednjeverižnimi maščobnimi kislinami, za katero je tudi znano da ima protimikrobne lastnosti. V in vitro poskusu je kaprilna kislina učinkovala bakteriostatično proti EPEC. V poskusu in vivo pa vključevanje
7
srednjeverižnih maščobnih kislin v krmo ni zmanjšalo občutljivosti mladih kuncev na EPEC (Gallois in sod., 2008).
5.2 BELJAKOVINE V MLEKU
Kunčje mleko je bogato z beljakovinami in vsebuje predvsem aminokisline, ki so bistvene za rast in vzdrževanje, pomembne so tudi za nadaljnjo imunsko zaščito. Glavne vrste beljakovin so α-laktalbumin, transferin, serumski albumin, kisle sirotkine beljakovine in imunoglobulini. Transferin je beljakovina, ki veže železo. V primerjavi s serumskim transferinom se mlečni transferin sintetizira in izloča v mlečni žlezi. Ta beljakovina deluje in vitro protibakterijsko proti E. coli, vendar ni jasno ali je tudi in vivo aktivna v prebavilih mladih kuncev (Maertens in sod., 2006).
Glavni kazeini so αS1-kazein, αS2-kazein, α-kazein in ĸ-kazein. Funkcija ĸ- kazeina je tvorba, stabilizacija in agregacija micel. Nekatere hidrolizirane frakcije αS1- kazeina in β- kazeina so antibakterijsko aktivne ter najverjetneje sodelujejo pri zaščiti prebavnega trakta sesnih kuncev (Maertens in sod., 2006).
6 PREHRANA MLADIH KUNCEV
Odstavljanje je kritično obdobje za kunce, predvsem za razvoj prebavnega sistema. Nezrel prebavni sistem, ločitev od matere in zamenjava mleka za trdo krmo pa vodi do stresa, zmanjševanja vnosa naravnih protimikrobnih sredstev in prebavljivosti hranljivih snovi v črevesu. Infekcijske prebavne motnje predstavljajo velik delež vseh bolezni kuncev v času pitanja. V večini primerov so to virusi in bakterije (Rotavirus, Escherichia coli, Clostridium spp.) (De Blas in Wiseman, 2010).
Mladi kunci do starosti 14 dni zauživajo samo materino mleko, ki je praktično popolnoma prebavljivo. Po 14. dnevu starosti pa se začnejo navajati na trdo krmo. Prehranjevalne navade se jim spremenijo takoj, ko začnejo jesti trdo krmo. Jutranje sesanje mleka pri materi se spremeni v več manjših obrokov, ki so razporejeni preko celega dneva. Količina in kakovost krme se med odstavitvijo zelo spreminjata. Delež rastlinskih beljakovin, ki jih kunci dobijo v trdi krmi, je pri starosti 25 dni enak deležu beljakovin v mleku, ki ga popijejo.
Kunci do starosti 17 dni ne zauživajo preprostih sladkorjev, saj jih zaradi nizke vsebnosti laktoze v mleku skoraj ni. Od 21. dneva starosti postane tudi zauživanje vlaknin pomembno (Gidenne in Fortun- Lamothe, 2002). Po 20. dnevu starosti se zauživanje trde krme pri kuncih hitro poveča. Kunce moramo po odstavitvi krmiti omejeno, ker imajo neverjeten apetit. Manj ko sesajo, več vode zaužijejo (Gidenne in sod., 2000). Okrog 25. dne starosti kunec že poje 25 do 30 g peletirane krme. Na sliki 2 lahko vidimo, kako se zauživanje vlaknine ter beljakovin s starostjo kunca povečuje.
8
Slika 2: Dnevno zauživanje hranil iz mleka in trde krme glede na starost kuncev (Gidenne in Fortun- Lamothe, 2002)
Ugotovitve kažejo, da tip in količina krme, takoj ko jo mladi kunci zaužijejo, vpliva na vzpostavitev mikrobiote v slepem črevesu in fermentacijskih parametrov pri odstavitvi. Prav zato pa izključno mlečna dieta do starosti 42 dni povzroči odsotnost celulolitične flore.
Količina hlapnih maščobnih kislin je majhna, pH pa visok (Padilha in sod., 1995). Po drugi strani pa se zaradi kratke dobe sesanja oziroma odstavljanja od mleka pri starosti 18 dni količina hlapnih maščobnih kislin zviša, pH v slepem črevesu pa zniža (Gidenne in Fortun- Lamothe, 2002 ).
Razvoj prebave mladih kuncev je pod nadzorom ontogenetskih faktorjev, hranilne vrednosti krme in obroka, uporabljenega okoli odstavitve. Vse naštete stvari lahko vplivajo na razvoj črevesne prebave in še posebej mikrobne dejavnosti v slepem črevesu. Parametri fermentacije v slepem črevesu so tudi kazalniki zdravja živali in dovzetnosti za okužbe.
Dodajanje prebavljive vlaknine (DgF) pred in po odstavitvi ima ugoden vpliv na zdravstveno stanje kuncev (Gidenne in Fortun-Lamothe, 2002).
9 6.1 VPLIV BELJAKOVIN
Beljakovine so potrebne za oskrbo organov, ki gradijo in obnavljajo telo. Kakovost prehranskih beljakovin je še posebej pomembna za hitro rastne mlade kunce, ki nimajo dobro razvite fermentacije v slepem črevesu. Priporoča se 12 % surovih beljakovin v obroku za maksimalno rast mladih kuncev, za doječe matere pa 18 % surovih beljakovin (Pond in sod., 1995).
Pri mladih živalih so potrebe po beljakovinah velike, ne samo za rast telesa, pač pa tudi za razvoj in obnovo črevesne sluznice. Prekomerna količina beljakovin v obroku ne vpliva na rast, poveča pa se je pojavnost drisk. De Blas in sod. (1981) so opazili povečan pogin med pitanjem pri krmljenju z visoko vsebnostjo beljakovin. Optimalna je od 14 do 16 g SB/MJ PE (De Blas in sod. 1981).
Živali nimajo specifičnih potreb po beljakovinah, ampak po aminokislinah. Bolje je dodajati aminokisline, iz katerih poteka sinteza telesnih beljakovin. Izraz surove beljakovine pomeni, da so sestavljene iz različnih spojin. Sem spadajo vse snovi, ki vsebujejo dušik (beljakovine, aminokisline, sečnina, nitrati ...). Prebavljive surove beljakovine so tiste surove beljakovine, ki jih žival prebavi (Grun, 2002).
Morisse in sod. (1989, cit. po Debray in sod. 2002) so opravili poskus s povečevanjem beljakovin od 150 do 210 g/kg suhe snovi. Rezultati so pokazali, da povečevanje ni vplivalo na zdravstveno stanje, zauživanje krme ali prirast pri konvencionalno odstavljenih kuncih.
Zaradi višje količine beljakovin v prehrani pa se je pri zgodaj odstavljenih kuncih povečal pogin pred 35. dnem starosti. Razlog je preobremenitev s prehranskimi beljakovinami in višja vsebnost sojinih tropin. Posledično se zmanjša populacija mikroorganizmov v prebavilih (Gidenne in Fortun-Lamothe, 2002). Gutiérrez in sod. (2003) so ugotovili, da je pogin zaradi prebavnih motenj višji pri kuncih, krmljenih s štarterjem, ki vsebuje sojine tropine, kot pa pri tistih krmljenih s krmo, ki vsebuje sončnične tropine. Sojine tropine so problematične, ker je olje ekstrahirano s pomočjo kemično sintetiziranih organskih topil, ki lahko ostajajo v tropinah. Sojine tropine lahko nadomeščamo s semeni bele lupine (Lupinus albus) in oljne repice (Brassica napus L.). Semena bele lupine imajo dobro ravnovesje esencialnih aminokislin in so lahko odličen vir beljakovin za kunce. Prav tako vsebujejo neškrobne polisaharide, oligosaharide in rafinozo, ki pozitivno vplivajo na prebavo. Repične tropine so tudi dober vir beljakovin, energije, kalcija, kalija, fosforja in magnezija (Gidenne in Fortun-Lamothe, 2002).
6.1.1 Aminokisline
Beljakovine so sestavljene iz aminokislin. Raziskovalci so ugotovili, da rastoči kunci potrebujejo krmo, ki vsebuje določeno količino vsaj desetih najpomembnejših od skupno 21 aminokislin, ki tvorijo beljakovine. Te aminokisline so: arginin, histidin, levcin, izolevcin, lizin, fenilalanin plus tirozin, metionin plus cistein, treonin, triptofan in valin (Lebas in sod., 1997).
10
Poznamo normative za arginin, lizin in žveplove aminokisline, kot sta metionin in cistein.
Priporočene vrednosti drugih esencialnih aminokislin so bile zgolj ocenjene na podlagi rednih zadovoljivih obrokov. Potreba po lizinu za mlade kunce je 0,65 % v krmi, za metionin pa 0,60 %. Vnos lizina mora biti bistveno večji za samice v času laktacije. Količina arginina v krmi bi morala znašati 0,8 %. Kunci bodo vedno pojedli več uravnotežene krme, ki vsebuje esencialne aminokisline, kot tiste brez aminokislin. Krma, v kateri primanjkuje metionina in lizina, bo negativno vplivala na hitrost rasti in razmnoževanje (Lebas in sod., 1997).
6.2 VPLIV ŠKROBA
Škrob je glavni rezervni polisaharid zelenih rastlin in verjetno drugi najpogostejši ogljikov hidrat v naravi poleg celuloze. Škrob se v naravi nahaja v semenih, koreninah in gomoljih.
Pri kuncih se večinoma prebavi v tankem črevesu. Neprebavljen škrob mikrobiota v slepem črevesu načeloma zelo hitro hidrolizira in fermentira do laktata in hlapnih maščobnih kislin (De Blas in Wiseman, 2010).
Na prebavo škroba vpliva predvsem starost kunca, količina in izvor škroba v krmi. Encim amilaza je odgovorna za razgradnjo škroba. Amilaza v zgornjem delu želodca iz mehkega blata in sline razgrajuje škrob, ampak zelo kratek čas. V tankem črevesu pa je amilaza trebušne slinavke. Amilaza v slepem črevesu se s starostjo skoraj ne spreminja. Opazili pa so štirikrat več amilaze pri kuncih, ki so jih krmili s bogato škrobno krmo. Visoko število amilolitičnih bakterij so našli v vsebini slepega črevesa že pri kuncih starih od 4-7 tednov.
Študije navajajo, da je prebavljivost škroba pri rastočih kuncih višja od 0,98 (De Blas in Wiseman, 2010).
Občutljivost kuncev na prebavne motnje je večja po odstavitvi zaradi številnih fizioloških sprememb, ki se pojavljajo okoli tega časa. Starejši viri navajajo, da preobremenitev z ogljikovimi hidrati v debelem črevesu poveča verjetnost prebavnih motenj pri odstavljenih kuncih. Novejša literatura pa pravi, da škrob le malo vpliva na pojavnost prebavnih motenj, če ga je v krmi dovolj (De Blas in Wiseman, 2010).
Krma z nizkim razmerjem med škrobom in vlakninami zmanjšuje pogin pri mladih kuncih.
V praksi se torej v primeru drisk, krmi z višjo količino vlaknine na račun škroba (De Blas in Wiseman, 2010).
6.3 VPLIV MAŠČOB
Malo študij se ukvarja z vlogo maščob pri zdravju prebavil rastočega kunca. Količina prehranskih maščob je običajno pod 3 % in se prebavijo v tankem črevesu. Težko je ločiti učinek maščob od učinka zaužite energije. Ugotovili so, da nekatere srednjeverižne maščobne kisline (na primer kaprilna in kaprinska) delujejo protimikrobno proti nekaterim bakterijam v slepem črevesu (Marounek in sod., 2002). Nekatere maščobne kisline, kot so n-3, vplivajo na razvoj imunskega odziva. Večjo preživitveno sposobnost so opazili pri kuncih, ki so imeli v krmi maščobe s širšim razmerjem n-3/n-6 PUFA. Dodajanje maščob v štarter naj bi povečalo zauživanje energije in ohranjalo zdravje prebavil. Zaradi previsoke
11
količine maščob v krmi, nastane problem pri peletiranju, ker se posamezni delci krme ne zlepijo v pelet (Maertens in sod., 2006).
6.4 VPLIV VLAKNINE
Prehranska vlaknina je mešanica celuloze, hemiceluloz, pektinov in lignina. Odporna je na hidrolizo prebavnih encimov kunca. Stena rastlinske celice je sestavljena iz celuloznih mikrovlaken, ki tvorijo močan okvir, ki daje rastlini trdnost. Ta mikrovlakna pa so vgrajeni v matriko, sestavljeno iz ligninske mreže. Ta mreža pa naprej povezuje druge matrične polisaharide, kot so hemiceluloze in pektini (Gutiérrez in sod., 2002).
Prehranska vlaknina je zelo pomembna v prehrani kuncev. Zagotoviti moramo zadostno količino vlaknine, saj premalo vlaknine v krmi lahko vodi do prebavnih težav. Potreba po vlaknini je še posebej izražena v obdobju po odstavitvi. Nizek vnos vlaknine zavira prirast v 14 dneh po odstavitvi. Prav tako pa so pomanjkanje vlaknine povezali z manjšim zauživanjem krme in prebavnimi motnjami. Poskusi kažejo ugoden učinek prehranskih vlaknin na odpornost proti patogenom (Gidenne in sod., 2000). Običajni viri vlaknine so lucerna, slama in pšenični otrobi. Lucerna je zelo okusna in vsebuje prebavljivo vlaknino, ki omogoča primeren čas prebave in uravnoteženo rast mikroorganizmov v slepem črevesu (Gutiérrez in sod., 2002).
Poznamo pet glavnih razredov vlaknine, na katere jo delimo: to so lignin, celuloza, hemiceluloze, pektini ter v vodi topni neškrobni polisaharidi
• Lignin
Lignin je edini nesaharidni polimer v celični steni rastlin. Je popolnoma neprebavljiv tudi za mikroorganizme, zelo razvejan in ima kompleksno tridimenzionalno sestavo. Lignini naredijo celično steno bolj togo in odporno na bakterijske encime. Večina koncentrirane krme in mlade zelnate rastline vsebujejo manj kot 5 % lignina. S staranjem pa se rastlinske celična stena lignificira in v zreli travi doseže do 12 % (Gidenne, 2003).
• Celuloza
Celuloza ima največjo strukturno vlogo pri izgradnji celične stene. Je homopolimer, ki ga tvorijo linearne verige iz glukoznih enot. V lupinah stročnic in oljnic predstavlja celuloza 40-50 % SS, v semenih stročnic 3-15 % ter 10-30 % v pesnih rezancih (Gidenne, 2003).
• Hemiceluloze
Hemiceluloze so skupina razvejanih polisaharidov z nižjo stopnje polimerizacije kot celuloza. Ksiloglukani predstavljajo glavno hemicelulozo primarne celične stene dvokaličnic (zelenjava in semena zelenjav), medtem ko pa mešani glukani prevladujejo v žitnem zrnju. Hemiceluloze v povezavi s celulozo vplivajo na organizacijo lignina. V krmi kuncev frakcija hemiceluloze izvira predvsem iz celičnih sten žit ali iz sladkorne pese, kjer so pretežni ksilani (Gidenne, 2003).
12
• Pektini
Pektini so skupina različnih polisaharidov, ki so sestavljeni iz linearnih delov galakturonske kisline, razvejane z nevtralnimi sladkorji. Vsake toliko linearno verigo prekine enota L- ramnoze, kar vodi do odstopanja od osi verige. Pektini se nahajajo v osrednji lameli in so tesno povezani s primarno celično steno. Tam služijo kot lepilo, ki povezuje rastlinske celice.
Visoko raven pektinov najdemo v stročnicah in v celični steni plodov. Eden glavnih virov pektina v krmi so pektini iz pesnih rezancev (Marry in sod., 2000).
• V vodi topni neškrobni polisaharidi
V vodi topni neškrobni polisaharidi vključujejo več razredov s stopnjo polimerizacije od približno 15 do več kot 2000 β-glukanov (Gidenne, 2003).
Za določanje prehranske vlaknine v krmilih poznamo nekaj gravimetričnih metod. Z weendsko analizo ocenimo vsebnost surove vlaknine v krmilih, ki pa nam pri kuncih skoraj ne koristi. Najbolj koristna metoda je analiza po Van Soestu. Lignin, netopen v kislem detergentu (KDL) zelo dobro oceni količino lignina v krmilu, vlaknina, netopna v kislem detergentu (KDV) dobro oceni količino lignina in celuloze in vlaknina, netopna v nevtralnem detergentu (NDV) oceni količino lignina, celuloze in hemiceluloz. Za kunčjo krmo je najboljša določitev KDV, ker nas zanima vsebnost velikih delcev, ki se izločijo, to je lignin in celuloza. Hemiceluloze, pektini in v vodi topni neškrobni polisaharidi pa so majhni delci, ki se vračajo v slepo črevo. Dokazano je, da vrsta vlaknin lahko vpliva na strukturo sluznice ter črevesno bariero. Vključevanje KDV v prehrano pospešuje rast črevesnih resic in aktivnost enterocitov, po drugi strani pa so pektini, celuloza in lucerna povzročile poškodbe sluznice slepega črevesa. Vključevanje KDL povzroča strukturno atrofijo, znižanje aktivnosti črevesnih celic ter širjenje bakterije C. perfringens. (Chiou in sod., 1994).
Zauživanje lignina močno zmanjša prebavljivost krme, s tem se tudi skrajša zadrževalni čas v prebavilih. Lignin igra posebno vlogo v prehrani kuncev, saj je zvišanje razmerja lignin/celuloza povezan z nižjim zdravstvenim tveganjem in poginom (HRi). V HRi sta zajeta pogin ter obolevnost kuncev. KDL priporočila za odstavljene kunce se gibljejo od 5 do 7 g/dan, za celulozo pa 11-12 g/dan. Razmerje med prebavljivo vlaknino (DgF) in KDV naj bi se gibalo med 0,9 in 1,3. Prebavljiva vlaknina igra pomembno vlogo pri učinkovitosti prebave in zdravju, ker hitro fermentira (v primerjavi s KDV) (Gidenne, 1994).
V prehrani kunca sta pomembni obe vrsti vlaknine, neprebavljiva (KDV) in prebavljiva vlaknina (DgF). Na prebavila pa zelo različno vplivata. KDV v krmi pospešuje gibanje črevesja, saj se pospešuje izločanje. In zato se zauživanje krme poveča. Pozitivno vpliva na učinkovitost prebavnega trakta oz. na ločevanje delcev. Izkoriščanje DgF kot KDV v krmi je boljše, zato jo pojedo manj. DgF pospešuje rast črevesne mikroflore in vzdržuje primeren pH v prebavilih. KDV omogoča balastno funkcijo, s tem se rudninske snovi lahko izločijo.
Obe vrsti vlaknine pa pozitivno vplivata na zdravje sluznice, vsaka na svoj način. S pomočjo KDV se odmrle celice odstranjujejo iz prebavnega trakta, medtem ko pa DgF skrbi za preskrbo črevesne sluznice z masleno kislino. Slednja je namreč glavni vir energije za črevesje (Gidenne, 1994).
13
V krmo za kunce moramo vključevati zmerne količine topne vlaknine, kot so fruktani, galaktani, β-glukani, pektini in odporni škrob. Takšno krmljenje zmanjšuje pogostost epizootične enteropatije kuncev (ERE), izboljšuje imunski odziv ter zmanjšuje pogin ob odstavitvi. Prebavna flora v slepem črevesu kuncev je pri 28. dneh starosti manj razvita kot pri odraslih in je specializirano le za fermentacijo topnih ogljikovih hidratov. Zato je dodajanje prebavljive vlaknine v krmo koristno za spodbujanje rasti saprofitnih bakterij, ki skrbijo za naseljevanje konkurenčnih bakterij v slepem črevesu. Prav tako dodatek topne vlaknine poskrbi za znižanje pH v slepem črevesu in posledično zavira rast bakterije E. coli.
Priporočljiva količina prebavljive vlaknine v krmi je 100-120 g/kg za kunce v pitanju (De Blas in sod., 2012).
Kunci so sposobni uspešno priraščati ob krmi z visoko vsebnostjo vlaknine, zaradi njihove posebne prebavne fiziologije. Najboljšo rast dosežemo z obroki, ki vsebujejo minimalno 190 g KDV /kg. Pri krmi s previsokim deležem vlaknine, kot je na primer 350 g KDV/kg, pa se zmanjša povprečni dnevni prirast tudi za 30 % ter tudi prebavljivost krme za 50 %. Pri mladih živalih je to lahko še bolj izrazito. Obroki z visoko vsebnostjo vlaknine se krmijo za omejitev drisk (De Blas in sod., 1995).
Prebavne težave raje omejimo tako, da prebavljiva vlaknina nadomešča škrob in beljakovine.
Razlog je pozitivni učinek fermentacijske aktivnosti v slepem črevesu. Prevelikemu vključevanju prebavljive vlaknine, z ozirom na lignin in celulozo se bi morali izogibati in s tem zmanjšati pogostost drisk med pitanjem. Zato se priporoča, da razmerje DgF/KDV ostane pod 1,3 (Gidenne, 1994).
Preglednica 2 prikazuje priporočene vsebnosti hranil v popolni krmni mešanici za odstavljene kunce, v preglednici 3 pa so priporočene vrednosti vitaminov in mineralov za rastoče kunce. S krmljenjem po teh normativih lahko kuncev zagotovimo uspešne priraste ter odsotnost bolezni.
14
Preglednica 2: Priporočena vsebnost hranil v popolni krmni mešanici za odstavlje ne kunce (Gide nne , 2003)
Preglednica 3: Dodatki v popolni krmni mešanici za rastoče kunce (Grun, 2002)
Hranljive snovi
Normativ za krmo odstavljenih kuncev
(do starosti 45 dni) Količine so korigirane na
900 g SS/kg Prebavljiva
energija
10,2 MJ Surove
beljakovine ≥115 g
Surova vlaknina >155 g
KDV ≥190 g
Lignin KDL ≥55 g
Celuloza KDV-KDL
≥130 g Razmerje
lignin:celuloza
>0,40 Hemiceluloza
NDV-KDV
>120 g DgF/KDV
(prebavljiva vlaknina)
≤1,3
Škrob 140-150 g
Dodano na kg krmila
Vitamin A 10.000 IE Biotin 0,1 mg Vitamin D3 1500 EI Holin klorid 800 mg Vitamin E 30 mg Metionin 160 mg Vitamin K3 1 mg Lizin 120 mg Vitamin B1 2 mg Jod 2 mg Vitamin B2 5 mg Mangan 100 mg Nikotinska kislina 50 mg Cink 85 mg Kalcijev pantotenat 12 mg Kobalt 5 mg Vitamin B6 2,5 mg Železo 50 mg Vitamin B12 20 mg Baker 40 mg Folna kislina 0,3 mg Fosfor 4,9 g Natrij 2,3 g Kalcij 2,3 g
15 7 ZAKLJUČEK
Kunci do starosti 14 dni zauživajo samo materino mleko. Nato se začnejo navajati na trdo krmo. Prehranjevalne navade se mladim kuncem spremenijo takoj, ko začnejo jesti trdo krmo. Po 20. dnevu starosti se zauživanje poveča in pri okoli 25. dneh starosti kunec poje okoli 25 g peletirane krme. Pomembna je tudi sestava in količina krme, ki jo ponudimo kuncem, saj to vpliva na vzpostavitev mikroorganizmov v slepem črevesu pri odstavitvi.
Kakovost prehranskih beljakovin je še posebej pomembna za hitro rastne mlade kunce, ki nimajo dobro razvite fermentacije v slepem črevesu. Priporoča se 12 % surovih beljakovin v krmi za maksimalno rast mladih kuncev. Ker živali nimajo specifičnih potreb po beljakovinah, je bolje dodajati aminokisline, iz katerih poteka sinteza telesnih beljakovin.
Potreba po lizinu za mlade kunce je 7,4 g/kg v obroku, za metionin pa 5,0 g/kg. Obroki, v katerih primanjkuje metionina in lizina, zavirajo rast. Kunci tudi s cekotrofi dobijo nekaj mikrobnih beljakovin in vitamine B-skupine.
Občutljivost kuncev na prebavne motnje je večja po odstavitvi zaradi številnih fizioloških sprememb, ki se pojavljajo okoli tega časa. Novejša literatura pravi, da škrob le malo vpliva na pojavnost prebavnih motenj.
Vlaknina je zelo pomembna v prehrani kuncev. Prehransko vlaknino najlažje določamo z analizo po Van Soestu. Za kunčjo krmo je najboljša določitev KDV, ker nas zanima vsebnost velikih delcev, ki se izločijo, to je lignin in celuloza. Hemiceluloze, pektini in v vodi topni neškrobni polisaharidi pa so majhni delci, ki se vračajo v slepo črevo. Kunci so sposobni uspešno priraščati s krmo z visoko vsebnostjo vlaknine, zaradi njihove posebne prebavne fiziologije. Najboljšo rast dosežemo z obroki, ki vsebujejo minimalno 190 g KDV /kg SS.
Najpogosteje se uporablja lucerna kot vir vlaknine. Krmiti moramo s prebavljivo in z neprebavljivo vlaknino, saj vsaka po svoje vpliva na zdravje prebavil kuncev.
16 8 VIRI
Aduku A.O., Olukosi J.O. 1990. Rabbit management in the tropics: production, processing, utilization, marketing, economics, practical training, research and future prospects.
Abuja, Living book series: 56 str.
Carabaño R., Villamide M.J., García J., Nicodemus N., Llorente A., Chamorro S., Menoyo D., GarcíaRebollar P., García-Ruiz A.I., de Blas J.C. 2009. New concepts and objectives for protein-amino acid nutrition in rabbits: a review. World rabbit science, 17: 1–14
Cheeke R.P. 1987. Rabbit feeding and nutrition. V: Protein and amino acid nutrition. 1st edition. London, Academic press: 34–63
Chiou P.W.S., Yu B., Lin C. 1994. Effect of different components of dietary fiber on the intestinal morphology of domestic rabbits. Comparative biochemistry and physiology, 108A: 629–638
De Blas C., Pérez E., Fraga M. J., Rodriguez J. M., Gálvez J. F. 1981. Effect of diet on feed intake and growth of rabbits from weaning to slaughter at different ages and weights.
Journal of animal science, 52, 6: 1225–1232
De Blas C., Taboada E., Mateos G.G., Nicodemus N., Méndez J. 1995. Effect of substitution of starch for fiber and fat in isoenergetic diets on nutrient digestibility and reproductive performance of rabbits. Journal of animal science, 73: 1131–1137 De Blas C., Wiseman J. 2010. The nutrition of the rabbit. 2nd edition. Wallingford,
Oxfordshire, CAB International,: 352 str.
De Blas J.C., Chamorroa S., García-Alonsoa J., García-Rebollar P., García-Ruiz A.I. 2012.
Nutritional digestive disturbances in weaner rabbits. Animal feed science and technology, 173: 102-11
Debray L., Fortun-Lamothe L., Gidenne T. 2002. Influence of low dietary starch/fibre ratio around weaning on intake behaviour, performance and health status of young and rabbit does. Animal research, 51: 63–75
Demarne Y., Lhuillery C., Pihet J., Martinet L., Flanzy J. 1978. Comparative study of triacylglycerol fatty acids in milk fat from two leporidae species: rabbit (Oryctolagus cuniculus) and hare (Lepus europaeus). Comparative biochemistry and physiology, 61B: 223-22
Ferguson F.A., Lukefahr S.D., McNitt J.I. 1997. A technical note on artificial milk feeding of rabbit kits weaned at 14 days. World rabbit science association, 5, 2: 65–70 Gallois M., Gidenne T., Orengo, J., Caubet C., Tasca C., Milon A., Boullier S. 2008. Testing
the efficacy of medium chain fatty acids against rabbit colibacillosis. Veterinary microbiology, 131, 1-2: 192–198
17
Gidenne T. 1994. Effects of reduced dietary fiber content on the digestive tract of the rabbit.
Comparison and validation of models for adjusting the fecal excretion kinetics of markers. Reproduction nutrition development, 34: 295–307
Gidenne T., Pinheiro V., Falcão e Cunha L. 2000. A comprehensive approach of the rabbit digestión: consequences of a reduction in dietary fibre supply. Livestock production science, 64: 225–237
Gidenne T., Fortun-Lamothe L. 2002. Feeding strategy for young rabbits around weaning: a review of digestive capacity and nutritional needs. Animal science, 75: 169-184 Gidenne T. 2003. Fibres in rabbit feeding for digestive troubles prevention: respective role
of low-digested and digestible fibre. Livestock production science, 81: 105–117 Grün P. 2002. Reja kuncev. Ljubljana, Kmečki glas: 134 str.
Gutiérrez I., Espinosa A., García J., Carabaño R., De Blas, J.C. 2002. Effect of levels of starch, fiber, and lactose on digestion and growth performance of early-weaned rabbits. Journal of animal science, 80: 1029–1037
Gutiérrez I., Espinosa A., García J., Carabaño R., De Blas J.C. 2003. Effect of protein source on digestion and growth performance of early-weaned rabbits. Animal research, 52:
461–471
Kermauner A. 1994. Fiziologija prebave kuncev. Sodobno kmetijstvo, 27: 358-366
Lebas F., Coudert P., de Rochambeau H., Thébault R.G. 1997. The rabbit husbandry, health and production. Rome, FAO (Food and agriculture organization): 205 str.
Maertens L., Lebas F., Szendro Zs. 2006. Rabbit milk: a review of quantity, quality and non- dietary affecting factors. World rabbit science, 14: 205-230
Marounek M., Vovk S.J., Skrinova V. 1995. Distribution of activity of hydrolytic enzymes in the digestive tract of rabbits. British journal of nutrition. 73: 463–469
Marounek M., Skřivanová V., Savka O. 2002. Effect of caprylic, capric and oleic acid on growth of rumen and rabbit caecal bacteria. Journal of animal and feed sciences, 11, 3: 507–516
Marry M., McCann M.C., Kolpak F., White A.R., Stacey N.J., Roberts K. 2000. Extraction of pectic polysaccharides from sugar-beet cell walls. Journal of the science of food and agriculture, 80: 17–28
Nicodemus N., García J., Carabaño R., de Blas J.C. 2002. Effect of inclusion of sunflower hulls in the diet on performance, disaccharidase activity in the small intestine and caecal traits of growing rabbits. Animal science, 75: 237–243
Padilha M.T.S., Licois D., Gidenne T., Carré B., Fonty G. 1995. Relationships between microflora and caecal fermentation in rabbits before and after weaning. Reproduction nutrition development, 35: 375–386
18
Pond W.G., Church D.C., Pond K.R. 1995. Basic animal nutrition and feeding. V: Nutrient metabolism. Fourth edition. Hoboken, New Jersey, John Wiley and sons ltd: 61–291 Smith S., Watts R., Dils R. 1968. Quantitative gas-liquid chromatographic analysis of rodent
milk triglycerides. Journal of lipid research, 9: 52-57
Tarvydas H., Jordan S.M., Morgan E.H. 1968. Iron metabolism during lactation in the rabbit.
British journal of nutrition, 22: 565–573
Widdowson E.M. 1985. Development of the digestive system. American journal clinical nutrition, 41: 384–390
