UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA UMETNOSTNO ZGODOVINO
MANCA MURAKEZI Barbova palača na Gosposki ulici
Diplomsko delo
Mentor:
red. prof. dr. Matej Klemenčič
Univerzitetni študijski program prve stopnje: Umetnostna zgodovina
Ljubljana, 2021
2
3
IZVLEČEK
Barbova palača na Gosposki ulici
Diplomsko delo se osredotoča na umetnostno-zgodovinsko obravnavo Barbove palače, ki se nahaja na Gosposki ulici 3 v Ljubljani. Temelji na pregledu obstoječe literature, ki je dopolnjena s starejšimi načrti in njim pripadajočim spisovnim gradivom. Palača je bila postavljena za Jošta Vajkarda grofa Barbo-Waxensteina. Pomembna je zaradi tega, ker gre za eno najznačilnejših predstavnic baročnega sloga petdesetih let 18. stoletja v Ljubljani, pa tudi zato, ker predstavlja eno redkih novogradenj v tistem času. Zgrajena je bila v letih od 1749 do 1752, zasnoval pa jo je na Dunaju šolani arhitekt Matija Perski. Namen naloge je celostna slogovna obravnava zunanje podobe in notranjosti Barbove palače ter opredelitev arhitektovih vzorov. S primerjavo palače z drugimi, sočasno nastalimi stavbami istega arhitekta je bilo mogoče stavbo umestiti v opus Matije Perskega.
Ključne besede: Barbova palača, Gosposka ulica, Matija Perski, baročna arhitektura, 18.
stoletje.
ABSTRACT
Barbo's Palace on Gosposka street
The thesis is focused on the art-historical analysis of Barbo's Palace, which is located at Gosposka ulica 3 street in Ljubljana city centre. It is based on a review of existing literature, supplemented by older plans from archives and accompanying written material. The palace was built for the eminent nobleman Jobst Weikhard count Barbo-Waxenstein. It is important not only because it was one of the few building at that time built almost entirely a new but also because it is one of the most characteristic representatives of the Baroque style of the 1750s in Ljubljana. Palace was built between 1749 and 1752 and was designed by the Vienna-educated architect Matija Perski (Matthias Persky). The purpose of the thesis is a stylistic analysis of the exterior and interior of Barbo’s Palace and the discussion of the architect’s models. By comparing the palace with other buildings by the same architect, it was possible to place our palace in the oeuvre of Matija Perski.
Key words: Barbo palace, Gosposka street, Matija Persky, Baroque architecture, 18th century.
4
5
KAZALO
UVOD ... 7
OPREDELITEV TEME ... 7
PREGLED VIROV IN LITERATURE... 7
STRUKTURA NALOGE ... 8
BARBOVA PALAČA ... 9
POSTAVITEV PALAČE V MESTO ... 9
BAROK 18. STOLETJA V LJUBLJANI ... 10
PALAČA GROFA BARBA ... 12
SLOGOVNA ANALIZA STAVBE ... 13
MATIJA PERSKI... 16
DRUGE PALAČE MATIJE PERSKEGA ... 19
OBREZOVA HIŠA ... 19
ERBERGOVA PALAČA ... 19
HIŠA BARONA RAIGERSFELDA ... 20
PALAČA KOBENZL ... 20
PRIMERJAVA PROFANIH DEL Z ZULLIANIJEVIMI ... 21
BAROČNA STOPNIŠČA ... 22
VZORI Z DUNAJA IN IZ GRADCA... 23
ADAPTACIJE PALAČE ... 26
SPOMENIŠKO VARSTVO ... 27
ZAKLJUČEK ... 30
POVZETEK ... 31
SLIKOVNO GRADIVO ... 32
SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA ... 54
VIRI ... 57
ZAL - Zgodovinski arhiv Ljubljana (Ljubljana, Slovenija) ... 57
ZVKDS - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Ljubljana... 57
LITERATURA ... 57
SPLETNI VIRI ... 60
6
7
UVOD
OPREDELITEV TEME
Ljubljana je znana po svojih baročnih cerkvah in predvsem palačah. Ena izmed njih je Barbova palača, ki se nahaja na Gosposki ulici 3 v Ljubljani. V diplomskem delu bom opredelila umetnostnozgodovinske značilnosti baročne palače, ki je bila postavljena za plemiča Jošta Vajkarda grofa Barbo-Waxesteina. Pomembna je zaradi tega, ker gre za eno redkih novogradenj v tistem času in kar je še pomembnejše, za eno najznačilnejših predstavnic baročnega sloga petdesetih let 18. stoletja v Ljubljani. Zgrajena je bila v letih od 1749 do 1752, zasnoval pa jo je na Dunaju izšolani arhitekt Matija Perski.
PREGLED VIROV IN LITERATURE
Omembe palače v literaturi niso redke, so pa večinoma skope; vendar sta dve izjemi.
Prva je pregled baročne arhitekture v Ljubljani Naceta Šumija, ki omenja palačo Barbo- Waxenstein in jo opredeli kot eno pomembnejših novogradenj iz sredine 18. stoletja.1 Na podlagi slogovne analize palačo Šumi pripiše arhitektu Matiji Perskemu. Za drugi in najbolj obširni strokovni prispevek je zaslužen umetnostni zgodovinar Igor Weigl s svojo magistrsko nalogo o arhitektu Matiji Perskem.2 V njej je temeljito obdelal za nas zelo pomemben rokopisni dnevnik Franca Henrika barona Raigersfelda, ki ga hranijo v Arhivu Republike Slovenije.3 Weigl je preučil vsa znana dela Perskega, jih analiziral ter preučil arhitektova poznanstva z ljubljanskim plemstvom tistega časa. Na koncu svoje magistrske naloge je dodal katalog, ki pokriva opus Perskega, katerega del je tudi Barbova palača, in na podlagi opazovanj opozoril na možno prezidavo. Naslednji pomemben podatek je v Arhitekturnem in zgodovinskem orisu
1 ŠUMI 1961, pp. 122–125.
2 WEIGL 2000, pp. 227–230.
3 ARS, Graščinski arhivi; I. Dol: knjiga 165 (Franc Henrik Raigersfeld /Diaria/, 1. 1. 1746–30. 12. 1750; 919 strani, folijo format); ARS, Graščinski arhivi; I. Dol: knjiga 166 (Franc Henrik Raigersfeld /Diaria/, 1. 1. 1751–
31. 12. 1756; 958 strani, folijo format); ARS, Graščinski arhivi; I. Dol: fascikel 199 (Dnevnik Franca Henrika barona Raigersfelda, ovoj: Dnevnik 1. 1. 1758–31. 12. 1759; 602 strani, folijo format).
8
Novega trga z okolico Jožeta Suhadolnika, kjer je omenjeno predhodno lastništvo treh parcel, ki jih je kupil grof Barbo.4 Podatki so črpani iz rokopisnega dela Vladislava Fabjančiča Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.5 Tam hranijo tudi načrt popotresne prenove palače, ki je najstarejši odkriti tloris stavbe, ter še dva načrta iz sredine 20. stoletja.6 Prav tako hrani nekaj tlorisov, predvsem pa kar obsežno fototeko slik med in po prenovi, Zavod za varstvo kulturne dediščine.7
Po pregledu literature je videti, da manjka celostna umetnostnozgodovinska obravnava omenjene palače.
STRUKTURA NALOGE
Naloga naprej povzame dogajanje ter slogovne vzore, vplive in prenose sredi 18. stoletja v Ljubljani ter predstavi, kako je palača postavljena znotraj mesta. Nato se obravnava preusmeri na slogovno analizo stavbe, na podroben opis pomembnih elementov, kot so fasada, ki gleda na Gosposko ulico, zasnova pritličnega dela, predvsem veže, opis notranjega dvorišča in stopnišča. V nadaljevanju se pozornost prenese na Matijo Perskega, arhitekta, ki je vnesel veliko novosti in svežine v Ljubljano tega časa. S primerjavo palače z drugimi njegovimi deli na slovenskih tleh lahko sledimo rdeči niti njegovega arhitekturnega snovanja. Pomembna so tudi dela od drugod, s katerimi je bil Perski v stiku in so nanj vplivala. Pri pregledu del tako Perskega kot ostalih arhitektov se bomo osredotočili predvsem na profana naročila. Na gradbeni razvoj palače so vplivale številne prenove skozi dvesto petdeset let stavbne zgodovine. S pomočjo starih načrtov, spisovnega gradiva ter korespondenc med hišnim svetom, mestno občino in kasneje spomeniškovarstvenim zavodom lahko sledimo adaptacijam od preloma 19.
v 20. stoletje. Naloga se zaključi s pregledom spomeniške zaščite palače danes.
4 SUHADOLNIK – ANŽIČ 2006, pp. 19–20, 88–90.
5 ZAL, SI ZAL LJU 346, Rokopisni elaborati, Vladislav Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, I–X, II. del, Novi trg, Ljubljana, 1940–1943 (tipkopis), pp. 526–529.
6 ZAL, fototeka.
7 ZVKD, fototeka.
9
BARBOVA PALAČA
POSTAVITEV PALAČE V MESTO
Naj začnemo s kratko predstavitvijo predela Ljubljane, kjer je Barbova palača postavljena, kako se je ta del mesta razvijal v zgodovini ter kaj je pomenil v času visokega baroka pri nas.
Palača je bila zgrajena na Gosposki ulici, ki je del nekdanjega Novega trga.8 V srednjem veku se je Ljubljana delila na Stari trg, Mestni trg in Novi trg. Slednji je segal od današnjega Kongresnega trga do Zoisove ceste ter od Ljubljanice do Vegove ulice. Območje Novega trga, ki je bilo v 14. stoletju že vsaj deloma obzidano, se je delilo na območje redovnikov nemškega viteškega reda na južni ter namestnika deželnega kneza oziroma vicedoma na severni strani trga. Možna je tudi delitev na judovski, križevniški in plemiški del. 9 Leta 1511 je Ljubljano prizadel močnejši potres, ki je pustil posledice na mestni arhitekturi. Po tem dogodku je dobila novo podobo tako večina profanih kot posvetnih objektov. Sprva preproste lesene in večinoma enonadstropne hiše, so začeli premožnejši meščani združevati ter na njihovem mestu zidati večje stavbe.10 To je pomemben čas za mesto tudi z urbanističnega vidika, saj se je mesto hitro spreminjalo. V 17. in 18. stoletju na območju Novega trga že stojijo najlepše baročne palače in dvorci, ki so jih posedovali pomembni predstavniki plemiških družin. Med njimi je bila tudi Barbova palača na Gosposki ulici (slika 3, 4, 5, 6).
Za lažjo predstavo naj jih omenimo še nekaj. Nasproti Barbove palače je stala vicedomska palača, kjer so do leta 1747 stanovali kranjski deželni vicedomi.11 Porušena je bil po potresu leta 1895 (slika 1). Na mestu današnje Plečnikove knjižnice je bila ena najbolj ambiciozno zasnovanih profanih stavb, velika trinadstropna palača knezov Auersperg, t.i.
8 Novi trg se je v 13. in 14. stoletju imenoval Neuer Markt ( tudi Novi trg/terg). Kasneje so ga leta 1876 preimenovali v Turjaški trg (Auerspergplatz). Leta 1923 je postal Marxov trg, pet let kasneje in vse do danes pa je spet imenovan Novi trg. SUHADOLNIK – ANŽIČ 2006, p. 63.
9 Povzeto po: KOROŠEC 1991 pp. 19–42; POROK 2018, pp. 13–14.
10 KOROŠEC 1991 pp. 19–42; POROK 2018, pp. 13–14.
11 Vicedom je bil namestnik deželnega kneza. Od leta 1793 je bil tam sedež kranjske deželne vlade. Tu se je leta 1821 odvijal ljubljanski kongres. VILFAN 1996, p. 208; Pod geslom Univerza v Ljubljani,
https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-ZSHW9BJG (6.9.2021).
10
Knežji dvorec.12 Na Gosposki 15 je t.i. Turjaška palača oziroma palača grofov Auersperg zgrajena z združitvijo dveh srednjeveških hiš sredi 17. stoletja, klasicistično poznobaročno podobo je palača dobila dobro stoletje in pol kasneje. Na današnjem Novem trgu je seveda tudi Lontovž, nekoč ljubljanska palača kranjskih deželnih stanov, danes pa sedež Slovenske akademije znanosti in umetnosti (slika 2). Ob trgu so stale palače še nekaterih drugih pomembnih kranjskih plemiških družin.
Mimo Novega trga se vije Gosposka ulica, nemško Herrengasse. Prvotno ime zanjo je bilo Fištanska gasa. Tudi v Vodnikovih Lublanskih Novicah iz leta 1797 se obenem z Gosposko ulico omenja Fistomska ali Fistamska gasa.13 Ime je dobila po vicedomski palači oziroma Fištamiji, ki je stala na začetku ulice. Gosposko ulico omenja seznam ob štetju leta 1754 popisanega prebivalstva stolne župnije. V ulici so bile hiše najodličnejšega plemstva v deželi, zato so jo po vzoru drugih mest poimenovali Gosposka ulica.14
BAROK 18. STOLETJA V LJUBLJANI
O baročni arhitekturi na Slovenskem je pisal že France Stele v Orisu, a prvi, ki je celostno in poglobljeno raziskoval obdobje baroka pri nas, je bil Nace Šumi. S svojim pionirskim delom, pregledom ljubljanske baročne arhitekture, je utrl pot nadaljnjim raziskovalcem tega časa, kot so Damjan Prelovšek, Igor Weigl, Igor Sapač, Metoda Kemperl, Luka Vidmar, ter drugim.15 Sledi kratek pregled umetnosti 18. stoletja pri nas, ki je povzet po zgoraj omenjenih raziskovalcih in preko katerega bomo lažje razumeli, kako in kam umestiti Barbovo palačo Matije Perskega.
12 Palača je pogosto imenovana tudi Knežji dvorec. Leta 1896 so jo, zaradi poškodb, ki jih je doživela med potresom leto prej, podrli. Več o Auerspergovi palači: IGOR WEIGL, Ljubljanska palača knezov Auerspergov, Kronika, 54/1, 2006, pp. 29–48.
13 Povzeto po: VALENČIČ 1989; SUHADOLNIK – ANŽIČ, 2006, pp. 19–20.
14 VALENČIČ 1989, p. 26.
15 France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Ljubljana 1924, pp. 63–78. Za literaturo o baročni arhitekturi (predvsem v Ljubljani) glej: NACE ŠUMI, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana, 1961; NACE ŠUMI, Arhitektura sedemnajstega stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 1969; Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanska arhitektura 18. stoletja, Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani (ed. Ferdo Gestrin), Ljubljana 1984, pp. 177–188; Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Razred I, XV, Ljubljana 1986, pp. 69–134; Igor WEIGL, Matija Persky. Arhitektura in družba sredi 18. stoletja, Ljubljana 2000 (magistrsko delo, Univerza v Ljubljani); IGOR WEIGL, Ljubljanska palača knezov Auerspergov, Kronika, 54/1, 2006, pp. 29–48, itd.
11
To je čas velikih prenov in prezidav sakralne arhitekture, kajti večina cerkev v Ljubljani je bila že v prvi polovici 18. stoletja prenovljena.16 Te so skupaj s profano baročno arhitekturo dale Ljubljani njeno značilno podobo. Premožnejši meščani so z gradnjo svojih mestnih rezidenc na imenitnih parcelah kazali svojo družbeno moč in status. V mestnih središčih je šlo predvsem za palače. Obdobje je pomembno tudi, ker so se ob tujih gradbenih mojstrih hkrati razvijali domači polirji in gradbeniki ter ustvarjali svoj izvirni slog. Na začetku stoletja so bila pomembno izhodišče za domači arhitekturni jezik italijanska dela. Ta vpliv proti sredini stoletja izzveneva.
Pomembnejša gradnja je leta 1708 pričeto semenišče pod okriljem arhitekta Carla Martinuzzija. Ta je kasneje sodeloval tudi pri gradnji uršulinske cerkve, morda pa je načrtoval tudi cerkev sv. Petra, izpričano pa je avtor načrta za prenovo ljubljanskega Rotovža. Pri slednjem je fasada oblikovana tako, da ima nad vhodnim stopniščem tri globoke arkade, oblečene v rustiko. Prehod v štiriosno členitev zgornjih nadstropij premošča prvo nadstropje z motivom serliane. Zidavo mestne hiše je prevzel Gregor Maček starejši, ki je zaslužen tudi za načrt monumentalnega stopnišča.17
Zaradi centralizacije habsburške monarhije sredi 18. stoletja so se razširili vplivi avstrijskih stavbnih elementov, ampak zaradi vpliva italijanske baročne tradicije je v Ljubljani arhitektura tudi v obdobju poznega baroka ostala zmerna. Tedaj je bila Kranjska slogovno ujeta med Dunajem, Gradcem in Benetkami. Arhitekti, ki so delovali pri nas, so bili šolani v teh mestih in od tod so k nam prinašali k nam sveže arhitekturne ideje.
Pomemben arhitekt za naš prostor v sredini 18. stoletja je bil v Trstu rojeni Candido Zulliani, ki je v Ljubljani in na Kranjskem deloval dobrih trideset let.18 Za eno njegovih prvih del velja, danes žal neohranjena cerkev v Trnovem, ki jo je začel graditi leta 1738.19 Kmalu po tem je začel dobivati več naročil, očitno je kranjsko plemstvo, ljubljanskega knezoškofa ter stolni kapitelj navdušil s kvalitetno postavitvijo trnovske cerkve. Leta 1742 je začel gradnjo Koslerjeve palače, dve leti kasneje predelavo dvorca Goričane ter leta 1747 Schweigerjeve palače.20 Ko je v profani ljubljanski arhitekturi s temi deli Zulliani vzpostavil enakomerno
16 V prvi polovici 18. stoletja so prenovljene ljubljanska stolnica (od 1701 naprej), križevniška cerkev (med 1714-1715), uršulinska cerkev (od 1717 naprej) ter cerkev sv. Petra (1729-1733).
17 ŠUMI – SAPAČ 2007, pp. 52–53.
18 Več o Candidu Zullianiju: PRELOVŠEK 1986, pp. 69–211; ŠUMI – SAPAČ 2007, pp. 268–270.
19 WEIGL 2000, p. 159.
20 Koslerjeva palača (tudi Puechentallova palača) je bila zgrajena med letoma 1750 in 1752. Prelovšek je avtorstvo pripisal Zullianiju. Postavljena je bila ob Slovenski cesti pred današnjo stavbo Konzorcij. Z enim pročeljem je gledala na ulico, druga pa je bila vrtna fasada. Zaradi širitve Slovenske ceste so palačo spomladi leta 1961 porušili.
Ko je Šumi pisal Ljubljansko baročno arhitekturo je palača še stala. ŠUMI 1961, pp. 88–92; PRELOVŠEK 1986, pp. 96–99; WEIGL 2000, p. 155. Za Dvorec Goričane glej literaturo: ŠUMI 1961, pp. 83–86; PRELOVŠEK 1986,
12
prepletanje italijanskih in avstrijskih vzorov, je kot znanilec svežih, predvsem dunajskih pobud v Ljubljano prišel Matija Perski. Zelo kmalu je dobil veliko pomembnih naročil, tako zasebnih kot cerkvenih, in vsaj deloma izpodrinil Zullianija. Ta po prihodu Perskega gradi večinoma po naročilu mestnega sveta, z izjemo ljubljanskega semenišča.21 Ko Perski leta 1761 umre, ga Zulliani nadomesti v službi kranjskega deželnega stavbnega mojstra.
Zullianijeve arhitekturne stvaritve vsekakor sodijo v sam vrh zrelega baročnega časa pri nas. V njegovih delih opazimo členitev zgornjih nadstropij s kolosalnimi pilastri. Motiv prihaja z Dunaja, pri nas pa se je pojavil v sredini tridesetih let in se ohranil čez sredino stoletja. Ta element v svojih delih, kot bomo videli v nadaljevanju, vztrajno uporablja tudi Perski. Značilne so torej fasade, poudarjene s pilastri in finim štukaturnim okrasjem, v notranjščini pa bogata stopnišča. Rahlo upadanje teh elementov začnemo opažati po 1760.22
PALAČA GROFA BARBA
V Gosposki ulici 3, eni izmed najimenitnejših ulic v takratni Ljubljani, stoji Barbova palača, ki jo je za grofa Jošta Vajkarda Barbo-Waxensteina sredi 18. stoletja zgradil arhitekt Matija Perski.23 Palača je nastala na mestu treh prej samostojnih parcel, ki jih je grof odkupil.24 O tem, kdo so bili lastniki parcel pred Barbom in kdo so bili lastniki palače, ki jo je Barbo zelo kmalu prodal, lahko beremo v Fabjančičevi knjigi hiš.25 O zgodovini lastnikov pa piše tudi zgodovinar Peter von Radics v Alte Häuser in Laibach iz leta 1908 pod imenom Haus Gerliczy.26
Gradnjo palače je torej naročil grof Jošt Vajkard Barbo-Waxenstein, čeprav tako
pp. 100-101. Za Schweigerjevo palačo glej: ŠUMI 1961, pp. 125–126; PRELOVŠEK 1984, p. 183; WEIGL 2000, p. 156.
21 Generalni vikar ljubljanske škofije je leta 1756 Zullianiju naročil dokončanje ljubljanskega semenišča. WEIGL 2000, p. 159.
22 Pregled ljubljanske baročne arhitekture v 18. stoletju povzet po: ŠUMI 1961, pp. 88–129; ŠUMI 1969, pp. 46–
58; PRELOVŠEK 1984, pp. 184–186;
23 Jošt Vajkard Anton grof Barbo von Waxenstein (1702–1775), je bil sin Andreja Danijela grofa Barba, ki ga omenjata Fabjančič in Radics. Glej opombo št. 27.
24 Številke parcel: r. 510, h. 350 in 214. Današnja številka parcele je 232. Tri oziroma štiri patidenčne hiše, ki so v Fabjančičevi Knjigi hiš, leta 1756 zabeležene kot kupljene in združene. Čeprav se je to zgodilo že nekaj let prej, saj Fabjančičev popis temelji na davčnih knjigah, kjer se lahko pojavi zamik. FABJANČIČ II, p. 540.
25 FABJANČIČ II, pp. 526–529.
26 RADICS 1908, pp. 43–48.
13
Fabjančič kot Radics omenjata Andreja Daniela grofa Barba.27 Grofje Barbo-Waxenstein so bili pri nas dolga stoletja ena najpremožnejših in tudi najbolj prepoznavnih plemiških rodbin.28
Palačo so začeli graditi že vsaj avgusta 1749, saj so takrat v kamnolomu pri Štepanji vasi zanjo lomili gradbeni kamen. Maja leto kasneje je grof Barbo kupil 15.000 opek iz mestne opekarne.29 Palačo so gradili še marca 1752, nekoliko kasneje pa se je baron Codelli na obisku pri baronu Raigersfeldu čudil, da Barbo gradi tako veliko stavbo. Da jo je lahko dokončal, naj bi si moral celo sposoditi denar. Jošt Vajkard grof Barbo-Waxenstein je bil 17. aprila 1755 svojo ljubljansko palačo primoran prodati fužinarju in veletrgovcu z železom, Mihaelu Angelu baronu Zoisu.30
SLOGOVNA ANALIZA STAVBE
Glavna fasada Barbove palače gleda na Gosposko ulico (slika 7, 8). Stavba ima tri nadstropja. Pritličje, ki deluje kot podstavek, je oblikovano s preprosto rustiko, ustvarjeno z vodoravnimi zarezani v enotnem nivoju ploskve. Prvo in drugo nadstropje sta okvirjena v dekorativno celoto, povezujejo pa ju monumentalni pilastri na osrednjih in lizene na stranskih oseh. Tretje nadstropje je mezanin. Palača je dolga sedem osi. Osrednje tri so dekorativno bolj bogate. Obdajajo jih štirje kolosalni pilastri z varianto kompozitnih kapitelov (slika 9). Pilastri in lizene podpirajo profiliran zidec, ki nosi mezanin. Tudi tu so srednja tri okna bolj poudarjena.
Med njimi so geometrizirane konzole, nad katerimi je venčni zidec, ki je prav tako profiliran.
Okenski okvirji v mezaninu so preprosti, le osrednji trije so na vrhu poudarjeni z volutama. Na zunanjih vogalih stavbe je fasada zaključena s preprostimi vodoravnimi vrezi v omet.
Okenske osi v prvem in drugem nadstropju so vertikalno zvezane s tablami. Kot lahko opazimo, se ta motiv ponavlja v vseh znanih delih Perskega pri nas. Okenski okvirji v stranskih
27 V Fabjančičevi Knjigi hiš ter v Radicsevi Alte Häuser in Laibach najdemo podatek, da je palačo okoli leta 1756 kupil Andrej Danijel grof Barbo, vendar ta podatek ne drži, saj je grof umrl že leta 1752. PREINFALK 2016, p.
30; WEIGL 2000, p. 228. Za historiat palače Barbo glej: FABJANČIČ II, pp. 526-529.
28 Zelo daleč v zgodovino jim lahko sledimo v Benetkah. Od leta 1464 – 1471 pa je eden najbolj znanih Barbov celo zasedel papeški stol svetega Petra. PREINFALK 2016, p. 10
29 Weigl piše, da je omemba nakupa opek, ki jo poznamo po Raigersfeldovem dnevniku, edina, saj Barbo mestnega sveta ni prosil za odobritev nižje, meščanske cene materiala in se zato ne pojavlja v spisih njegovih sej. Weigl pravi, da bi gotovo našli še kak podatek o poteku gradnje v osebnem arhiv grofov Barbo, vendar je skupaj z obsežno družinsko knjižnico med drugo svetovno vojno zgorel na gradu Rakovniku pri Mirni na Dolenjskem.
WEIGL 2000, p. 228; RAIGERSFELD I pp. 566, 726.
30 Povzeto po: WEIGL 2000, p. 228.
14
oseh so bolj preprosto oblikovani. V prvem nadstropju gre za ravno zaključeno čelo s stopnjevanim temenskim kamnom, v drugem pa za trikotno čelo. Tu se dekoracija spusti pod čelo ob straneh okenske odprtine in se zaključi s komaj opaznima cofoma (slika 9). Okvirji so dvoplastni; zunanje plasti drugega nadstropja ob straneh z nežnim valovanjem premoščajo prestop od odprtine do okenskega čela. Tu lahko opazimo, da so torej okvirji drugega nadstropja dekorativno bolj poudarjeni. To je neliko manj izraziro v osrednjem rizalitu, kjer je okras različen, ampak vseeno dokaj enakomeren. Piano nobile je v primeru Barbove palače v drugem nadstropju. V prvem so volutasta okenska čela naslonjena na hruškasti konzoli med katerima je plitvi čelni kamen. V drugem nadstropju so okenska čela polkrožno zaključena. Čelni kamen stoji na volutasti konzoli. Pod zaključkom je prav tako plitev okras, pod katerim je profiliran zidec.
Glavni in edini portal na tej fasadi je postavljen v osrednjo os (slika 8). Zgrajen je iz črnega kamna in je polkrožno, a dokaj potlačeno zaključen. Portalni okvir je sestavljen iz zunanje in notranje plasti, ki ju povezuje stopnjevani temenski kamen (slika 10). Med obema okvirjema je tabla, ki je na zgornjih straneh skoraj neopazno, okrašena z motivom listja in vitic.
Notranja plast sledi obliki vhoda in je v celoti profilirana. Zunanji okvir pa je sestavljen iz dveh diagonalno prislonjenih slopov na visokih bazah in sega v prostor pred fasado. Zasukani podboji so element še iz štiridesetih let.31 Slopa sta v zgornjem delu okrašena z navpičnim zaporedjem treh cofov. Na slopih slonita pravokotni kanelirani konzoli, ki nosita čelo portala. To je trikotno, nad konzolami je stopnjevano, s svojim vrhom pa seže nad zidec, ki zaključuje pritličje. Masivna kovinska vrata, ki so verjetno kasnejšega datuma, so okrašena z nesimetričnim prepletom treh na koncu zavihanih linij, na presečišču katerih je cvet planike.
Nad ravno zaključenimi kovinskimi vrati v polkrožnem zaključku je dekorativna kovinska mreža okrašena s cvetovi planike in grbom. Gre za lovorjev venec, ki okvirja krono, črko G in letnico 1845. Po podatkih iz Fabjančičeve knjige ljubljanskih hiš sta leta 1849 postala lastnika palače Henrik pl. Gerliczy in njegova žena Pavlina, rojena grofica Auersperg.32 Če črka G predstavlja priimek Gerliczy, je bil verjetno Henrik lastnik hiše že leta 1845.
Kot izpostavi že Šumi, je pomemben element sloga petdesetih let ritmično oblikovanje glavne prostorne osi.33 Skozi portal vstopimo v široko vhodno vežo, ki doseže največjo odprtost med obema krakoma ovalnega stopnišča. Prostor se nadalje zlije skozi ozko odprtino pod stopnicami na notranje dvorišče, na koncu katerega je niša, kjer je svoj čas verjetno stala
31 ŠUMI 1961, p. 121.
32 FABJANČIČ II, pp. 526.
33 ŠUMI 1961, pp. 122–123.
15
dekorativna plastika ali vodnjak (slika 20). Ko pogledamo na stopnišče iz notranjega dvorišča, se to izboči v ovalnem rizalitu. Vhodna veža je danes skrčena na vhodni hodnik. Nekdaj pa je v širino merila tri osi oziroma širino rizalita. Podobnega motiva med ohranjenimi baročnimi ljubljanskimi palačami ni najti. V primeru palače Barbo pa ga je mogoče pojasniti z dejstvom, da je šlo za novogradnjo. Ta je arhitektu omogočila, da je svoje zamisli izpeljal v vseh delih stavbe, pri čemer je verjetno upošteval tudi želje naročnika. Ob pregledu osebnih knjižnic ljubljanskega plemstva je Weigl ugotovil, da je bil grof Barbo edini izmed naročnikov Perskega, ki je imel v svoji knjižnici tudi knjige o arhitekturi. 34 Zelo verjetno je bil na tekočem z arhitekturnimi novitetami drugod. O tem, kdaj so vhodno vežo zožili, priča načrt prenove iz leta 1899 (sliki 13, 14). Štirje slopi s preprostimi geometrijskimi kapiteli so nosili obok, na katerem gre za menjavo čeških kap in križnega oboka. Na koncu osrednje osi je motiv obočnega slavoloka, ki je členjen z lizenama. Odpira se na notranje dvorišče. Motiv lokov je dobil odmev in zaključek na nasprotni steni dvorišča z že zgoraj omenjeno polkrožno nišo.
Stopnišča so bila zelo pogosto potisnjena v ozke prehode med nadstropji in niso bila del reprezentacijskega programa. V baročni arhitekturi, predvsem s težnjo po izkazovanju svoje družbene in ekonomske moči ter za sprejeme soveljakov, so stopnice dobile svoje mesto v središču palač, vsem na očeh. S tem se je njihova vloga iz izključno komunikacijske funkcije med nadstropji nadgradila, saj so dobila možnost, da s svojim estetskim izgledom vplivajo na percepcijo svojega lastnika v družbi. V Barbovi palači gre za imenitno triramno stopnišče (slika 11). Dve rami se levo in desno polkrožno vijeta do podesta na dvoriščni strani sredi nadstropja, ki se nato ravnoramno nadaljuje do nadstropja. Stopnice so iz masivnega lesa in so ohranjene prvotne. Tlak na podestih je zelo lepo oblikovan rombast vzorec iz kamna različnih barv (slika 12). Ob adaptaciji veže so dodali na vsako stran še po dve stopnici in podesta, ki naj bi smiselno povezala prostor z idejo vzpona po njih. Pred omenjeno prenovo je ob vstopu skozi portal, stopnišče kar bodlo obiskovalca v oči. Dostopno je bilo iz obeh stranskih osi vhodne veže.
Notranje in zunanje stene stopnišča so gladke, prevotljene z okni, ki s spodnjim robom vzporedno sledijo naklonu stopnic. Sredinska okna konkavno izbočenega rizalita so zgoraj zaključena polkrožno, medtem ko so preostala ravno. Ko prispemo v prvo nadstropje, je diagonalno na levi plitka niša, v kateri je bilo verjetno svojčas kaj postavljeno (slika 23).
Naj si pobliže pogledamo še razporeditev notranjih prostorov, in to horizontalno in vertikalno. Palača je delno podkletena in ima kot omenjeno poleg pritličja še tri nadstropja. V tlorisni zasnovi je sestavljena iz štirih trakov, ki okvirjajo nepokrito notranje dvorišče. Med
34 WEIGL 2000, p. 103.
16
nadstropji je gibanje omogočeno po centralnih polkrožnih stopnicah, do katerih se dostopa preko vzhodne veže iz Gosposke ulice. Med stanovanji v posameznih nadstropjih se prehaja ali po odprtem lesenem mostovžu v atriju ali po zaprtem hodniku uličnega trakta. Med etažami so lesene konstrukcije, razen spodnje, ki deli klet od pritličja, ta je obokana. Zidovi so zgrajeni iz mešanice kamna in opek. Čeprav se vizualno zdita prvo in drugo nadstropje enako visoki, je drugo za slabih 50 centimetrov višje od prvega (slika 22). Vzor za to je Perski najverjetneje našel pri dunajskemu arhitektu Hildebrantu. Če pogledamo njegovo zasnovo visoko baročne palače Daun Kinsky, lahko opazimo enak motiv. Glavna ovalna dvorana se tudi tam nahaja šele v drugem nadstropju. Razlog se skriva v tem, da monumentalna vhodna veža v dunajskem primeru sega že v prvo nadstropje. Tako je Hildebrandt piano nobile prestavil nadstropje više, kot je običajno. Ta je zato, tako kot vhodna ovalna veža, višji, saj sega skozi dve nadstropju v mezanin (slika 35).
Na zadnji strani seže palača že v Židovsko ulico. Perski je verjetno uporabil za gradnjo tega sklopa tudi zidovje starejših stavb.35 Fasada na ulico je zaradi padca terena za eno nadstropje višja od glavne (slika 18). Ker je Židovska ulica zelo tesna in ne omogoča pogleda navzgor, je fasada dokaj preprosto členjena. Zgornji dve nadstropji povezujejo plitve lizene, nad njima pa je mezanin. Ta je členjen s podstavljenimi konzolami, ki nosijo venčni zidec.
Spodnji dve nadstropji nista členjeni, če pa sta bili, se rustika do danes ni ohranila. Nad njima je preprost zidec. Na fasadi ni nobenega poudarka osrednjih okenskih osi, kot to lahko vidimo na sprednji strani palače.
MATIJA PERSKI
Najtemeljiteje se je s Perskim do sedaj ukvarjal Igor Weigl, zato povzemamo njegova dognanja, dopolnjena z nekaterimi novejšimi podatki.36
Matija Perski, eden izmed vodilnih arhitektov tega časa pri nas, je bil rojen 14. februarja 1716 v kraju Dobersberg v Spodnji Avstriji.37 O njegovem šolanju je znano le, da se je
35 WEIGL 2000, p. 230.
36 Poleg Weiglove magistrske naloge, o Perskem glej tudi: ŠUMI 1961, pp. 92–128, 172; PRELOVŠEK 1984, pp.
184–185; PRELOVŠEK 1986, pp. 86, 112; PRELOVŠEK 1994, p. 306; WEIGL 2003, pp. 73–88; RESMAN 2003, p. 95.
37 V literaturi se pojavlja tudi kot Marija Persky in Mathias Perskhy. Šumi je ob pregledu krstnih knjig iz župnijskega arhiva v Dobersbergu v Spodnji Avstriji našel njegov krstni datum, tj. 14. februar 1681. Kasneje je
17
izobraževal na dvorni umetnostni akademiji na Dunaju, kamor se je vpisal leta 1744.38 Kaj je Perski delal v času od konca šolanja do prihoda v Ljubljano, ostaja odprto vprašanje.39 Po šolanju se je leta 1747 naselil v Ljubljani. 1748. se je poročil s hčerjo arhitekta Gregorja Mačka, ki je umrl leta 1745. Januarja 1748 se Perski prvič pojavi v zapisih v dnevniku barona Raigersfelda. Zaradi njunega poznanstva so ga že leta 1748 sprejeli za ljubljanskega meščana.40 Spomladi leta 1749 je začel s prenovo baronove palače na Mestnem trgu.41
Hkrati se je v tem času na Kranjskem naselilo več ambicioznih, premožnih in razgledanih plemiških družin, ki so spodbudile vrsto vrhunskih arhitekturnih dosežkov. Med njimi je bila tudi družina Attems. Škof Ernest Amadej grof Attems (1694–1757), ki je živel med Ljubljano in Dunajem, je bil zbiratelj umetnin z odličnim okusom. Ko se je odločil za prenovo graščine ob cerkvi v Gornjem Gradu, je seveda izbral izvrstnega arhitekta in najboljše štukaterje.42 Kar lahko pritrdi, da je bil Matija Perski odličen arhitekt. Z načrtovanjem prenove naj bi Perski začel konec aprila 1749. Krilo graščine je v pritličju prevotljeno z arkadami, ki so obdane s plitko rustiko (slika 30). Nad njimi so venčni zidec in dve nadstropji povezani s pilastri. Okna drugega imajo v čelu segmentni lok z usločenimi robovi, čela drugega nadstropja pa so trikotna brez osnovnice.43 V literaturi se Perski pojavlja tudi kot avtor načrta cerkve sv.
Mohorja in Fortunata poleg graščine, vendar so novejši viri razkrili avtorstvo graškega arhitekta Josepha Hueberja.44 Poleti 1749 je Perski začel z gradnjo palače za grofa Barba. Na podlagi primerjav z motivno sorodnimi arhitekturami tistega časa in slogovne analize je Šumi namignil na avtorstvo Matije Perskega.45 Označil jo je za eno pomembnejših stavb sredine 18. stoletja, saj se preko nje kaže, k čemu so slogovno stremeli v tistem času.46 Palača je bila, kot že rečeno, pozidana skoraj na novo, zaradi česar je naročniku in arhitektu omogočala večjo svobodo pri
Weigl iz mrliške knjige iz cerkve sv. Petra v Ljubljani prebral, da je bil pokojni ob smrti star petinštirideset let.
ŠUMI 1961, pp. 195–196; WEIGL 2000, p. 4.
38 PRELOVŠEK 1994, p. 306; KEMPERL – VIDMAR, 2014, p. 21.
39 Šumi pravi, da naj bi pred prihodom v Ljubljano Perski v Gradcu deloval kot polir. Weigl ob nadaljnjem raziskovanju tega podatka ni mogel potrditi. ŠUMI 1961, p. 115; WEIGL 2000, p. 163.
40 Weigl omenja, da je bil vpliv Raigersfeldov dovolj velik, ko ga je Perski prosil za priporočilo. Januarja 1748 se je namreč baron Raigersfeld z Radičem pogovoril o nameri Perskega, da postane meščan in že marca istega leta je baron v svoj dnevnik zapisal, da se mu je Perski prišel zahvalit za sprejem med meščane. Sprejem in prisega novih meščanov pa je bila šele aprila 1748. WEIGL 2000, p. 163.
41 WEIGL 2000, p. 164.
42 KEMPERL – VIDMAR, 2014, p. 203.
43 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 138.
44 Dolgo je veljalo, da naj bi bil snovalec načrta cerkve Perski, vendar kasnejši arhivski vir potrjuje atribucijo, ki jo je za gornjegrajsko škofovsko cerkev pred leti postavil Walter Koschatzky. Pisma, ki jih je v odporu proti državnemu nadzoru Cerkve pošiljal vladnemu uradu v Gradcu ljubljanski škof Ernest Amadej Attems (1743–
1757), razkrivajo, da je bila katedrala v Gornjem Gradu zgrajena v letih 1752–1758/60 po načrtih vodilnega graškega arhitekta Josepha Hueberja (1715–1787). ŠUMI 1961, pp. 112–113; LAVRIČ 2000, pp. 151–166.
45 ŠUMI 1961, p.125.
46 ŠUMI 1961, p. 122; WEIGL 2000 p. 227.
18
izražanju v jeziku arhitekturnega okrasja. Nace Šumi v knjigi Ljubljanska baročna arhitektura piše o porastu avstrijskih slogovnih vzorov sredi 18. stoletja, za kar naj bi bil med drugimi odgovoren tudi Perski. S svojim prihodom in kvalitetnim delom je Perski pri cerkvenih in plemiških naročilih izpodrinil sodobnika ter konkurenta Zullianija in Schmidta. Za kranjsko plemstvo je v štiridesetih letih delal večinoma Zulliani, ki pa po prihodu Perskega v Ljubljano ni več prejemal toliko naročil kot prej.47 V kranjsko arhitekturo je torej s svojim prihodom vpeljal nove trende. V strogo monumentalnost je vpeljal stavbno dekoracijo in rahlo baročno valovanje fasad.48 Stavbne lupine so z njim postale bolj mehke.
Leta 1752 naj bi začel s prenovo hiše Obreza in leto kasneje z deli na hiši Erberga. Perski je izpričan tudi kot avtor cerkve v Naklem in prezidave dvorca Dol pri Ljubljani, oboje leta 1753.49 Konec leta 1754 je umrl kranjski deželni stavbni mojster Johann Georg Schmidt, deželni stanovi pa so 30. septembra 1755 v to službo sprejeli Matijo Perskega. Delo je opravljal do smrti 21. februarja leta 1961.50 Zulliani ga nasledi in spet začne dobivati naročila, a ne prav dosti, ker se je verjetno večji del kranjskih naročnikov obračal na novega arhitekta Lovrenca Pragerja, ki je nadaljeval delo Perskijeve delavnice in se poročil z njegovo vdovo.51 Leta 1764 Lovrenc Prager, prav tako izšolan na dunajski Umetnostni akademiji, zasede mesto Zullianija kot kranjski deželni arhitekt.52 Prager je popeljal ljubljansko arhitekturo v poznobaročni klasicizem.
V dobrih desetih letih, ki jih je Perski prebil pri nas, je mogoče opaziti tudi nekatere slogovne premike. Na fasadah zasebnih stavb lahko v času njegovega snovanja opazimo čedalje večje prazne površine, štukature pa so omejene na motiv kapitelov. Manj je tudi klasične arhitekturne členitve oziroma se ta pojavlja le v reduciranih oblikah. Arhitekt je začel pilastre nadomeščati z lizenami, vertikalno členitev predstavljajo trakovi rustike in table med okni ali pa je sploh ni. Okenski okvirji postajajo geometrični, daljše fasade pa členijo bolj plitvi rizaliti.53
47 WEIGL 2000, p. 165.
48 PRELOVŠEK 1984, p. 184–185; KEMPERL – VIDMAR, 2014, p. 29.
49 Za atribucijo na podlagi dokumentov ali na podlagi vsebinske analize glej: ŠUMI 1961 p. 122–125;
PRELOVŠEK, 1984. pp. 184–185; PRELOVŠEK, 1994, p. 306; WEIGL, 2000, p. 241–245.
50 WEIGL 2000, p. 168.
51 Ibid, p. 168.
52 Lovrenc Prager (1720–1791) rojen na Dunaju, očetu stavbarju. Na Kranjsko je s severa prinesel še zadnje vplive Hildebrandtove smeri. WEIGL 2000, p. 166; KEMPERL – VIDMAR, 2014, p. 21.
53 ŠUMI 1961, p. 129; WEIGL 2000, p. 169.
19
DRUGE PALAČE MATIJE PERSKEGA
Na podlagi slogovne analize sta njegovemu avtorstvu, Šumi in kasneje Weigl pripisala prenove štirih ljubljanskih palač.54
OBREZOVA HIŠA
V primeru obnove te hiše leta 1752 je avtorstvo izpričano.55 Perski naj bi delal po naročilu zdravnika dr. Franca Hieronima Obreze, ki je bil do leta 1756 lastnik hiše.56
Obrezova hiša na Mestnem trgu 18 deluje kot reducirana kopija fasade graščine v Gornjem Gradu (sliki 26, 27). Hiša obsega pet osi, pri čemer osrednje tri vertikalno podaljšujejo okenske table ter monumentalni pilastri z nekoliko bolj bogatim okrasjem kot na gornjegrajski graščini.
Stranski osi sta členjeni z nežno horizontalno rustiko. Okenska čela prvega nadstropja so variacija segmentnega loka, medtem ko so v drugem nadstropju trikotna. Okna stranskih osi so členjena enako, zato je dekorativno stopnjevanje proti osrednji liniji nakazano zgolj s kapiteli pilastrov.57 Mezanin je ločen s plitvim zidcem, členitev stene pa se ponovi kot v prvih dveh nadstropjih. Osrednje tri osi mezanina so ločene z motivom konzol, ki so dokaj ploske in nosijo podkapni venec. Konzole so podobne tistim na Barbovi palači. Portala danes ni več, saj so ga verjetno odstranili med popolno predelavo pritličja, ki ni bila ustrezno dokumentirana.58
ERBERGOVA PALAČA
Naslednja ljubljanska hiša je Erbergova palača na Starem trgu 9. Janez Benjamin baron Erberg je leta 1753 naročil prenovo fasade pri Perskem.59 Glavna fasada je oblikovana karseda preprosto. Dvonadstropna in šestosna palača stoji na zelo ozkem delu ulice in je od sosednjih
54 ŠUMI 1961, p. 119–123; WEIGL 2000; p. 213–227, 236–239.
55 Vir je objavil Nace Šumi, v strinjanju ga ponovita tudi Damjan Prelovšek in Igor Weigl. Perski, polir in tesar so se dogovarjali o postavitvi ostrešja na Obrezovi hiši. Glej: ŠUMI 1961, p. 122; PRELOVŠEK 1984, p. 184;
PRELOVŠEK 1994, p. 306; WEIGL 2000, p. 238; RAIGERFELD II, p. 260; 11. Juni. 1752 N. M. war bey mir Persky u der Palier sambt den Zimmer meister u haben abgeredet, wie der dach Stuhl an dem Obresischen Haus formiret werden solle.
56 Dr. Franc Hieronim Obresa naj bi bil lastnik hiše v letih 1734 in 1756, po letu 1756 pa je bila hiša last trgovca in župana Matije Barthalottija. FABJANČIČ III, p. 618.
57 ŠUMI 1961, p. 122.
58 WEIGL 2000, p. 238.
59 Atribucijo prenove je, na podlagi formalne analize in primerjav, Šumi določil Perskemu. Weigl piše, da so sočasno leta 1753 začeli s prenovo dvorca Dol pri Ljubljani, ki je bil prav tako v lasti družine Erberg. Ker je tu sodelovanje Perskega dokumentirano, je zelo verjetno, da je vodil tudi dela na ljubljanski palači. ŠUMI 1961, pp.
127–128; WEIGL 2000, p. 239–240.
20
stavb ločena z rusticiranima vogaloma. Ni členjena s pilastri niti nima značilnih povezovalnih okenskih tabel. Okenska čela, enaka v vseh nadstropjih, so ravno zaključena, kot stranska okna v prvem nadstropju Barbove palače. Okvirji oken so ušesasti in se v zgornjem nadstropju dotikajo venčnega zidca.
HIŠA BARONA RAIGERSFELDA
Prenova hiše barona Raigersfelda, reprezentančnega svetnika v Ljubljani, na Mestnem trgu 17 je ena bolje dokumentiranih gradenj pri nas, saj je lastnik pisal dnevnik o poteku gradnje, o naročilih materialov, o arhitektu Matiji Perskemuu ter o drugih sodelujočih obrtnikih in umetnikih.60 Žal pa se je od prenove Perskega ohranilo le glavno stopnišče v vzhodnem delu palače. Baron, ki si je bil s Perskim blizu, mu je leta 1748 predal načrte za prenovo. Ta je potekala postopoma vse do smrti barona Raigersfelda leta 1760.
Gre za sosedo Obrezove hiše, s katero se sklada v temeljni členitvi fasade z ločenim mezaninom. Stopnišče so zgradili na novo naslednje leto.61 Gre za triramno stopnišče, ki povezuje tri nadstropja. Stene členijo plitvi pilastri z gladkimi kapiteli. Na stropu so nizke češke kape, členjene s plitvimi oprogami.
PALAČA KOBENZL
Nekdanja Kobenzljeva palača na Novem trgu 4, z baročnim pročeljem in stopniščem iz sredine 18. stoletja, je sedaj sedež nekaterih inštitutov Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Do 1716 je bil lastnik palače Janez Anton Jožef knez Eggenberg. Po prezgodnji smrti njegovega mladoletnega sina je njihova rodbina izumrla, vdova Eggenberg pa je prodala svojo ljubljansko posest tedanjemu kranjskemu deželnemu glavarju Janezu Gašperju grofu Kobenzlu.62 Slednji je kupil dve sosednji hiši, prvo večjo na Novem trgu 5 ter sosednjo ob Gosposki ulici. Grof Kobenzl je bil rojen v Ljubljani, a je večji del življenja bival v Gorici.
60 Večinoma starejša literatura barona Raigersfelda omenja kot barona Rakovca, saj so njegovo ime želeli posloveniti. Leta 1689 je bil Sebastijan Rakovec, deželni viceknjigovodja na Kranjskem, povzdignjen v plemiški stan s predikatom »Raigersfeld« (Rakovitz v. Raigersfeld). Leta 1747 je bil njegov sin Franc pl. Raigersfeld, povišan v baronski stan (Freiherr v. Raigersfeld) s častnim nazivom »blagorodni« (Wohlgeboren). PREINFALK 2014, p. 121–122.
61 Preko nakupov lesa, kamna, opeke ter drugih gradbenih materialov Weigl piše o poteku gradnje stopnišča. V svoji magistrski nalogi pa je pomotoma palačo barona Raigersfelda lociral na Mestni trg 24. WEIGL 2000, p.
2013–227.
62 V Fabjančičevi Knjigi hiš je kot lastnik omenjen deželni glavar Janez Seyfridt Eggenberg, medem ko Komič Marnova piše o Janezu Antonu Jožefu knezu Eggenbergu. Slednja pravi, da je knez umrl 9. januarja 1716, njegova vdova pa je kranjske posesti prodala novembra istega leta. FABJANČIČ II, pp. 540-541; SUHADOLNIK – ANŽIČ, 2006, pp. 124–125; KOMIĆ MARN 2015, p. 23.
21
Vseeno se je odločil, da bo ljubljanski palači posodobil. Že v 20. letih 18. stoletja je začel s prenovo obeh stavb, a je palačo na Novem trgu 5 že po približno desetletju prodal.63 Weigl začetek prezidave vogalne palače na podlagi Raigersfeldovega dnevnika datira med letoma 1750 in 1751.64 Dela je mogoče pripisati Matiji Perskemu.65 Če primerjamo nekdanjo palačo Eggenberg, kot je upodobljena na naslovnici Valvasorjeve Topographiae Ducati Carniolae modernae, in stavbo, kot se nam kaže danes, je mogoče trditi, da se je Kobenzl ob temeljiti prenovi odločil, da bo palačo povišal z mezaninom (slika 25).66
Palača stoji na severozahodnem vogalu Novega trga. Fasada, ki gleda na trg, ima štiri osi in glavni vhod, ob Gosposki ulici pa ima palača osem osi (slika 24). Pritlični del je členjen z vodoravno rustiko. Pritličje zaključuje venčni zidec, njegov profil je podoben tistemu, ki zaključuje drugo nadstropje Obrezove hiše. Grof je palačo povišal z mezaninom. Venčni zidec je zelo podoben kot pri palačah Barbo in Erberg. Palača predstavlja svojevrstno izjemo tistega časa, saj fasada ni členjena s pilastri, okna so povezana le s tablami. Grof Kobenzl je imel palačo v lasti do leta 1762.67
PRIMERJAVA PROFANIH DEL Z ZULLIANIJEVIMI
Primerjava arhitekture Perskega s profanimi deli sodobnika Candida Zullianija je na tem mestu nujna za širše razumevanje umetnostnih elementov sredine 18. stoletja pri nas. Zulliani je leta 1742 začel dela na Koslerjevi palači, dve leti kasneje predelavo dvorca Goričane in prezidavo Schweigerjeve palače leta 1747. Naročeno mu je bilo tudi dokončanje ljubljanskega semenišča oziroma gradnja Peerovega trakta, leta 1756.68
Zulliani je šestosno fasado Schweigerjeve hiše členil z monumentalnimi pilastri (slika 31). Rizalit je postavil v os nad portalom, kjer je tudi balkon. Drugo nadstropje rizalita pa ima segmentni zaključek. V portalu palače odmeva motiv serliane. Na vzhodni fasadi Koslerjeve
63 SUHADOLNIK – ANŽIČ, 2006, p. 126.
64 WEIGL 2000, p. 236.
65 Avtorstvo prenove sredi 18. stoletja je Šumi pripisal Perskemu. ŠUMI 1961, pp. 127–128, PRELOVŠEK 1984, p.185, PRELOVŠEK 1994, p. 306.
66 Za obseg palače knezov Eggenbergov konec 17. stoletja, glej VALVASOR 1679, naslovni list.
67 WEIGL 2000, p. 236; V prepisu knjig po Fabjančiču je z zamikom letnica 1773. SUHADOLNIK – ANŽIČ, 2006, p. 125.
68 Candido Zulliani, Schweigerjeva hiša, Stari trg 11a, Ljubljana, 174 –1751; Peerov trakt semenišča, Ljubljana, 1756–1758; Koslerjeva hiša, Ljubljana, ok. 1740–1750; Dvorec Goričane, zač. 1743. Slednji žal ni ohranjen, saj so kasneje odstranili dva stranska trakta, za katera ni ohranjenih načrtov. Povzeto po: ŠUMI 1961, p. 83–86, 88–
92, 125–126; PRELOVŠEK 1984, pp. 182–184.
22
hiše, ki je imela štirinajst okenskih osi, je postavil rizalit na vogal. Ta je poudarjen z dokaj široko sredinsko osjo in balkonom, kjer je bil paladijevski motiv serliane. Tu stopnjevani pilastri enakomerno členijo celotno fasado, najdemo pa jih tudi na fasadi notranjega dvorišča dvorca Goričane. Krilo semenišča je poudaril z osrednjim rizalitom. Značilno je menjavanje okenskih čel, ki ga opazimo tudi pri Schweigerjevi in Koslerjevi palači.
Za Zullianija je tipična tudi uporaba že kar nekoliko rokokojskega štukaturnega okrasja.
To je tipično dekoriral le kapitelo, tu pa je vidno tudi na drugih mestih fasade. Zulliani si je štuk zamislil v poljih med okenskimi okvirji in čeli. Na mlajši Schweigerjevi palači in dvoriščni fasadi v Goričanah je štukaturni ornament zapolnil tudi table pod okni ter baze pilastrov. Pilastri na Peerovem traktu so zelo monumentalno izdelani in ovenčani s bogatim štukom, na mestu okenskih čel rizalita pa je arhitekt s štukaturo zapolnil prostor med okni.
Drugače od svojih predhodnikov je bil Zulliani bolj dovzeten za modo, ki je prihajala iz središča monarhije. Glede na fasadno dekoracijo naštetih stavb je mogoče reči, da je Zulliani z leti čedalje večje površine svojih fasad namenjal štukaturi. Verjetno take rešitve sredi 18.
stoletja niso več ustrezale predstavam sodobnikov o aktualni arhitekturi, na kar kaže tudi primerjava s fasadami Zullianijevega sodobnika Perskega.69
BAROČNA STOPNIŠČA
Ovalno stopnišče Barbove palače je vsekakor eno najbolj monumentalnih in najlepših baročnih stopnišč v Ljubljani. Ohranjeno je tudi izjemno stopnišče v hiši barona Raigersfelda na Mestnem trgu 17. Tam se okrog pravokotnega zrcala vije triramno stopnišče z dvema podestoma med nadstropji. Stene ob stopnicah so členjene s plitvimi pilastri. Strop je obokan s češkimi kapami, ki jih delijo plitve oproge (slika 29).70 Stopnišče na Novem trgu 4 je dostopno z desne strani vhodne veže in je zelo podobno zasnovano kot pri palači Raigersfelda, vendar nadgrajeno s plitvimi nišami ob vsakem podestu.71 Banjasti obok nad podesti je kombiniran s češkimi kapami. Sorodna je tudi členitev stene v veži ter na stopnišču s pilastri in oprogami. Na Starem trgu 9, v Erbergovi hiši, je stopnišče ločen objekt, ki je zgolj prislonjen ob hišo (slika 28). Spet gre za triramno stopnišče, tokrat kvadratnega tlorisa.72 Pod zaobljenimi oboki so plitvi
69 WEIGL 2000, p. 159.
70 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 143.
71 WEIGL 2000, p. 237; ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 140.
72 WEIGL 2000, p. 240; ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 144.
23
pilastri z blazinastimi kapiteli. Motiv menjave obočnih pol je enak na stopnišči palač Raigerfseld in Kobenzl.
Imamo pa že nekatera skromnejša, ampak vseeno ambiciozno zasnovana, reprezentančna stopnišča pred Perskim. Tako ima tudi Novi trg 5 monumentalno stopnišče, ki je postavljeno ob strani stavbe.73 Grof Kobenzl, ki je bil takrat še lastnik tudi te palače, je dal stopnišče zgraditi Martinuzziju, ki je zanj sočasno gradil dvorec Hasberg.74 Arhitekt je uporabil menjavanje stebrnih redov v nadstropjih. Martinuzzijeva stopnišča so bila razkošna, pri ljubljanskem magistratu so njegov načrt celo zavrnili, tako da je skromnejše stopnišče nato projektiral Gregor Maček.75
Monumentalno baročno stopnišče najdemo še na gradu Brežice, ki ga je leta 1696 kupil Ignac Marija Attems.76 Gre za dolgo triramno kamnito stopnišče z lepo oblikovano ograjo in iluzionistično stropno poslikavo. Sočasno je imel grof Attems v lasti tudi grad Štatemberg, ki ga je odkupoval postopno.77 V tem primeru je dvoramno kamnito stopnišče, z dvema vmesnima podestoma, zunaj.78
VZORI Z DUNAJA IN IZ GRADCA
Fasada Barbove palače se zgleduje po dunajski palači Daun-Kinsky arhitekta Johanna Lucasa von Hildebrandta (1668–1745).79 Ta je, zanimivo tako kot Barbova postavljena ob Herrengasse, slovensko Gosposka ulica. Zgrajena je bila za Philippa Laurenza grofa Dauna, med letoma 1713 in 1716. Arhitekt je problem zelo dolge in ozke parcele rešil z dvema notranjima dvoriščema. Gre za reprezentativno palačo z bogatim rokokojskim okrasjem.80 Z lahkotnim pročeljem in nežno izstopajočimi ''klinastimi'' pilastri, ki se ožijo navzdol. Po Hildebrandtu je Perski prevzel celo vrsto formalnih in kompozicijskih značilnosti. S
73 ŠUMI – SAPAČ 2007, p. 55.
74 Ibid, pp. 53–54.
75 VILFAN 1958, pp. 38–40; RESMAN 2003, pp. 85–108; ŠUMI – SAPAČ 2007, pp. 52–53.
76 ŠUMI – SAPAČ 2007, pp. 43–44; MEKE 2014, p. 87.
77 Ibid, p. 87.
78 ŠUMI – SAPAČ 2007, pp. 38–40.
79 Johann Lucas Hildebrandt (14. november 1668 – 16 november 1745) je bil učen v Rimu pri Carlu Fontani. Med letoma 1695 in 1696 je deloval kot vojaški inženir na Dunaju. Po smrti dunajskega dvornega arhitekta Johanna Bernarda Fischer von Erlacha je Hildebrandt (1656–1723) postal prvi arhitekt. LORENZ – RIZZI 2001, pp. 35–
67.
80 O palači Daun Kinsky povzeto po; Dehio – Wien, I. Bezirk 2007, pp. 326–329; LORENZ – RIZZI 2001, pp.
35– 67; http://www.viennatouristguide.at/Palais/stadtpalais/kinsky_freyung.htm (2.9.2021).
24
specifičnimi dekorativnimi elementi in principi poudarjanja ploskovitosti fasad, ki so dokaj nezahtevni, saj ne posegajo v samo konstrukcijo, je bil omogočen hiter prenos vplivov. Če primerjamo glavni fasadi obeh palač, hitro ugotovimo, da je Barbova palača poenostavljena verzija dunajske vzornice.
Obe palači sta sedemosni in trinadstropni, pri čemer je zadnje, tretje nadstropje z zidcem ločen mezanin (slika 32). Daun Kinsky ima tudi polklet z elegantnimi okenskimi odprtinami v obliki širokega osemkotnika, nad katerim je dvoplastni temenski kamen, ki podpira okno pritličja. Slednje je prekrito z rustiko, ki se ob vsakem oknu prelije v stopnjevan okenski okvir, nad temeni pa se rustika spusti do odprtin. V obeh primerih fasado poudarja triosni rizalit, ki je v primerjavi s stranskimi osmi veliko bolj okrašen. To, da osrednji rizalit nekoliko izstopa, lahko jasno vidimo v mezaninu pri Hildebrandtovi palači, medtem ko je pri Perskem to bolj vidno v pritličnem delu stavbe. Izstopajoči rizalit pa najdemo tudi na notranje dvorišče, podobno kot pri Barbovi palači (slika 33). Pri slednji zaradi ovalnega stopnišča, na Dunaju pa zaradi ovalne vhodne pritlične in glavne slavnostne dvorane v drugem nadstropju (slika 35).
V tlorisu je vidna podobnost v zasnovi vhodne veže (slika 34). Triosna in tri obočne pole velika veža ima stene členjene s plitvimi nišami, kjer so postavljeni kipi.81 Obok podpirajo masivni slopi z enostavnimi stopnjevanimi kapiteli, podobnimi kot so še danes vidni v zidovih veže Barbove palače. Pod kapiteli slopov Hildebrandtove veže opazimo motiv treh horizontalnih cofov. Po dva enaka cofa sta tudi na vsaki strani zgornjega dela okenskih okvirjev prvega in drugega nadstropja Barbove palače.
Tudi ob primerjavi ljubljanskega in dunajskega portala opazimo, da gre pri nas za skromnejšo različico Hildebrandtovega. Iz belega kamna grajeni glavni portal je postavljen v osrednjo os. Gre za dvoplastni okvir, kjer notranji sledi obliki vrat s segmentnim lokom, ki ga podpirata slopa z geometrijskimi kapiteli. Poglej njiju sta atlanta, ki podpirata ravni zaključek portala, skupaj z diagonalno postavljenima stebroma, ki rineta v prostor pred palačo.82 Nad zgornjim segmentom portala sta dva polloka, ki okvirjata okno osrednje osi. Portal je bogato dodelan s kiparskim okrasjem na vrtu in fino štukaturno dekoracijo.
Tloris ljubljanske palače lahko primerjamo še z dunajsko palačo Batthyány oziroma Schönborn na Renngasse 4. Zgradil jo je arhitekt Johann Bernhard Fischer von Erlach za
81 Levo v nišah sta kipa grškega boga Pana in nimfe Siringe, desno pa Venera in Enej. V veži je tudi relief s prizorom ugrabitve Sabink ter doprsni kip sedanjega lastnika Karla Wlascheka. RONZONI 2001, pp. 94–95.
82 Motiv atlantov srečamo tudi pri spodnjem Belvederu, ki ga je Hilderbrant sočasno (med letoma 1714–1715) gradil na Dunaju. https://www.britannica.com/biography/Johann-Lucas-von-Hildebrandt ( 2.9.2021).
25
Adama grofa Batthyányja med letoma 1699 in 1706.83 Skozi vhodni portal se vstopi v vhodno vežo, ki je široka tri okenske osi in dolga tri obočne pole (slika 36). Obok, ki ga nosijo dvojni prstanasti stebri, je v tem primeru križni, medtem ko ima osrednja os v primeru palače Barbo češke kape. Dostop na monumentalno stopnišče je pri Fischer von Erlachovi pol stoletja starejši palači na desni strani, naravnost iz veže pa se odpira notranje dvorišče. Podobna je tudi glavna fasada, sicer enajstosna in horizontalo vsa členjena z enakomerno rustiko, a je v osnovi služila kot vzor Hildebrandtu za palačo Daun Kinsky (slika 37). Na osrednjem pet osnem rizalitu zgornji nadstropji povezujejo pilastri, ki se proti dnu ožijo. Rizalit je bil na vrhu dodatno poudarjen z balustrado s kipi, ki pa je bila leta 1846 odstranjena (slika 38).
Hildebrandt je pri Daun Kinsky izpopolnil zasnovo svojega sodobnika Fischer von Erlacha ob pomoči še enega vzora.84 To je bila palača Liechtenstein na Minoritenplatz 4, na Dunaju (slika 39). Leta 1694 je Domenico Martinelli zasnoval štirinajstosno trinadstropno palačo, kjer je zadnje nadstropje z zidcem ločen mezanin. Osrednji petosni rizalit je enako kot pri prejšnjem primeru na vrhu poudarjen z balustrado, ki jo krasijo kipi. Zgornji dve nadstropji sta v rizalitu povezani s kolosalnimi korintskimi pilastri, ki so enakomerne širine in spominjajo na pilastre s palače Barbo.85
Podobno zasnovo vhodne veže najdemo na obrobju Gradca, kjer je grad Gösting (slika 40). Ignac Marija grof Attems je leta 1707 odkupil gospostvo od knezov Eggenbergov ter ga prenovil med letoma 1724 in 1728.86 Arhitekt Johann Georg Stengg je vežo napravil široko tri osi ter dolgo tri obočne pole. Križni obok nosijo stebri, široka veža pa se v osrednji osi levo in desno nadaljuje v reprezentativno dvoramno stopnišče.
V iskanju baročnega stopnišča, ki bi ga Perski vzel za vzor, se je našla ena izmed možnosti na jugu Nemčije. Gre za visoko baročni dvorec Bruchsal z enim najlepših baročnih stopnišč (slika 41). Zasnoval in zgradil jih je arhitekt Balthasar Neumann med letoma 1731 in 1732.87 Iz triosne vhodne veže se na stranskih oseh stopnišče začne najprej postopoma ravno dvigovati, nato pa se rami ovalno zavijeta do drugega nadstropja. Sicer ne gre za mestno palačo, je pa stopnišče zanimivo, ker se direktno iz triosne vhodne veže ovalno vije navzgor, kot pri Barbovi palači.88
83 Dehio – Wien, I. Bezirk 2007, pp, 297–300;
http://www.viennatouristguide.at/Palais/stadtpalais/schoenborn_batthyany.htm (3.9.2021).
84 LORENZ – RIZZI 2001, p. 42.
85 Ibid, p. 42.
86 MEKE 2014, p.87; Dehio – Graz 1979, pp. 235–237.
87 Balthasar Neumann je nemški baročni arhitekt (1687 – 1753). https://biography.yourdictionary.com/balthasar- neumann (2.9.2021); https://www.sueddeutscher-barock.ch/ga-wege/m631_ResidenzTreppe.html (2.9.2021).
88 Več o arhitektu: HANSMANN 1999.
26
ADAPTACIJE PALAČE
Večino ohranjenega spisovnega gradiva ob adaptacijah, na in v palači, hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Novejšo dokumentacijo, predvsem po letu 2000, pa hranijo v Zavodu za varstvo kulturne dediščine, območna enota Ljubljana.
Barbova palača ni bila deležna nobene celostne prenove, tako da se je v veliki meri ohranila v svoji prvotni zasnovi. Vseeno pa je prišlo do manjših sprememb. Prva, z današnjega vidika mogoče najbolj obžalovanja vredna prenova, za katero je ohranjen načrt v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, se je zgodila leta 1899.89 Ob tem je ohranjen tudi zapisnik, ko si je stavbo prišla ogledat stavbna komisija.90 Takrat so prezidali celoten del pritličja, ki gleda na Gosposko ulico, saj so ga želeli preurediti v gostilniški prostor in prodajalnici. Prvotno je bil pritlični del razdeljen na tri večje, enakomerne prostore, med katerimi je bil južni pregrajen s tanjšo steno. Ob adaptaciji so severni prostor pregradili na pol po zgledu južnega, vežo pa so zmanjšali. V tri okenske osi široko, s slopi podprto vežo se je vstopilo s pogledom na mogočno stopnišče. Veža je bila obokana v osrednjem delu s križnim obokom in ob straneh s češkimi kapami. Prenova je vežo torej zmanjšala z gradnjo sten preko podpornih slopov. O tem, kako so bili slopi zaključeni zgoraj nam bežno govori fotografija iz leta 1975, kjer iz stene na štirih mestih gledajo ohranjeni zaključki podpornikov (slika 21). Iz zapisnika ob ogledu palače iz oktobra istega leta izvemo, da se stranski pritlični prostori (levo in desno od glavnega vhoda) takrat še niso odpirali na Gosposko ulico.91
Leta 1929 je bil lastnik hiše trgovec in posestnik Karl Prelog. Tedaj so na notranjem dvorišču prizidali skladišče (slika x), ki je potekalo od stopnišča na desni strani v ravni liniji po sredni dvorišča in se končalo dva metra pred nišo na drugi strani.92 Pogoj je bil, da so prizidek le fundirali in ga vključili v staro zidovje. Istega leta so predrugačili tudi sobe v drugem
89 Načrt adaptacije vhodne veže in pritličnih prostorov, 1899, Zgodovinski arhiv Ljubljana (SI ZAL), fond LJU/489 Fototeka, 1154 22708 1899, fol. 117.
90 Zapisnik je iz 26. junija 1899 in pravi, da si je stavbna komisija ogledala za adaptiranje namenjene prostore in predloženi načrt. Gospod stavbni izvedenec in gospod mestni fizik pravita, da: ʺProti nameravani adaptaciji ni pomisleka, da pa se mora za te prostore namenjenih stranišč pomnožiti za jedno.ʺ V naslednjem zapisniku iz 12.
oktobra 1899 mestni fizik ugotovi, da se bo število strank oziroma stanovanj v pritličju zmanjšalo in da odstopi od prvotne zahteve po tretjem stranišču. ZAL LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1154, p.e.
22708/1899; ZAL, SI LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1154, p.e. 34362/1899.
91 Gospod stavbni izvedenec 12. oktobra 1899, ob ponovnem ogledu, pravi: ''Za slučaj, da bi se napravil v gostilniško sobo dohod od Gosposkih ulic, se smejo le noter odpirati.''. ZAL, SI LJU 489, Mesto Ljubljana, splošna mestna registratura, fasc. 1154, p.e. 34362/1899.
92 Mestni stavbenik in arhitekt Robert Smielowski je aprila 1929 napravil načrt za izgradnjo skladišča na dvorišču.
Pri dokumentu iz dne 7. maja 1929, s katerim so Prelogu odobrili prizidek in adaptacijo, je zmotno zapisan naslov Gosposka ulica 4. ZAL, SI LJU 493, Mesto Ljubljana, gradbena registratura, Reg. IV/A, t.e. 33, p.e. 271/1929.
