PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
Otrokove predstave o Luni DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Kandidatka:
mag. Ana Gostinčar Blagotinšek Tina Grilc
Ljubljana, september, 2014
II
ZAHVALA
Zahvaljujem se viš. pred. mag. Ani Gostinčar Blagotinšek za mentorstvo in pomoč pri pisanju diplomske naloge. Hvala vzgojiteljema Simoni in Blažu in njuni skupini otrok, da sem z njimi lahko opravljala raziskovalno delo. Zahvaljujem pa se tudi vsem ostalim, ki so kakorkoli pripomogli in me spodbujali pri pisanju diplomske naloge.
III
IZVLEČEK
Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela, teoretičnega in praktičnega. V prvem delu je opisana zgodovina potovanj in pristankov na Luni, splošni podatki o Luni (razvoj, sestava, površje, vidnost in Lunine mene) in astronomski inštrumenti. Na kratko je predstavljen tudi razvoj otrokovega mišljenja.
V drugem, praktičnem delu pa je najprej predstavljen anketni vprašalnik, ki vsebuje 10 splošnih vprašanj o Luni. Namen je bil ugotoviti, koliko so predšolski otroci poučeni o tem naravnem satelitu Zemlje. Odgovore 35 otrok, starih od pet do šest let, sem prikazala s pomočjo Excelovega programa v tortnih diagramih.
Nato so predstavljene dejavnosti za otroke v vrtcu (Luna in Sonce; predstavitev Lune;
izdelava plakata o Luni; Nastanek Lune v peskovniku; Predstavitev gibanja Lune in Zemlje z modelom; Pregled novih spoznanj o Luni) in njihove analize.
Na koncu so prikazani rezultati ponovnega anketiranja otrok z istim anketnim vprašalnikom.
Rezultati prikazujejo, da so se otroci iz pripravljenih dejavnosti veliko naučili o Luni, saj je večino odgovorov poenotenih in pravilnih. Odgovore sem za lažjo predstavo o napredku otrok v poznavanju Lune prikazala v stolpčnih diagramih, skupno s prvotnimi odgovori na anketni vprašalnik.
KLJUČNE BESEDE:
Predšolski otroci, zgodovina Lune, podatki o Luni, otroške predstave o Luni, mišljenje otroka
IV
ABSTRACT
This diploma paper is divided into two parts, the theoretical and the practical one. The first part describes the history of travelling and landing on the Moon, general information on the Moon (its evolution, composition, surface, visibility, and moon phases), and the astronomical instruments. The development of a child's way of thinking is also briefly presented.
The second, more practical part, is introduced by a questionnaire consisting of 10 general questions about the Moon. The aim was to find out how much the pre-school children know about the Earth's natural satellite. The answers of 35 children, aged five to six years, are presented in the Excel program with pie charts.
Further on, the activities for children in kindergarten are presented (the Moon and the Sun, the presentation of the Moon, elaboration of a poster about the Moon; the making of moon in a sandbox; a model presentation of the rotation of the Moon and the Earth; a review of new findings on the Moon), and their analysis.
The final part presents the results of repeated interviews of children based on the same questionnaire. The results show that children learned a lot about the Moon from these organized activities, since most of the answers were consequent and correct. In order to facilitate the presentation on the progress of children in their knowledge of the Moon, the answers are given in bar graphs together with the original answers to the questionnaire.
KEYWORDS:
Pre-school children, the history of the Moon, the data on the Moon, children's views of the Moon, children's way of thinking
V
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL ... 2
1 POTOVANJE NA LUNO ... 2
1.1 Zanimanje za Luno ... 2
1.2 Začetek vesoljske tekme ... 2
1.3 Stroji na Luno ... 3
1.4 Ciljanje Lune ... 5
1.5 Izbor in usposabljanje astronavtov ... 6
1.6 Simulacija vesolja ... 6
1.7 Vesoljska obleka ... 7
1.8 Vaje na terenu ... 8
1.9 Potovanje na Luno ... 8
1.10 Pristanek ... 8
1.11 Lunarni modul ... 9
1.12 Lunarno vozilo ... 10
1.13 Kamnine iz Lune ... 10
1.14 Luna jutrišnjega dne ... 11
2 SPLOŠNI PODATKI O LUNI ... 12
2.1 Razvoj Lune ... 13
2.2 Sestava Lune ... 13
2.3 Spreminjanje Luninega površja ... 14
2.4 Lunino površje ... 15
2.5 Vidnost Lune ... 18
VI
2.6 Lunine mene ... 18
2.7 Lunina noč ... 22
2.8 Lunin tir ... 22
2.10 Kraterji ... 23
2.10.1 Nastanek kraterjev ... 23
2.10.2 Oblika kraterjev ... 24
2.10.3 Velikosti kraterjev ... 24
3 ASTRONOMSKI INŠTRUMENTI ... 25
3.1 Teleskop ... 25
3.2 Binokular ... 26
4 RAZVOJ OTROKOVEGA MIŠLJENJA ... 27
4.1 Kako delujejo možgani ... 27
4.2 Kako možgani shranjujejo informacije ... 28
4.3 Mišljenje ... 29
4.4 Različne razlage otrokovega mišljenja ... 30
4.5 Otrokova vprašanja ... 31
4.6 Specifičnosti otrokovega razumevanja sveta ... 31
EMPIRIČNI DEL ... 33
5 OPREDELITEV PROBLEMA: ... 33
6 HIPOTEZE: ... 34
7 OPIS RAZISKOVALNE METODOLOGIJE ... 34
7.1 Metoda in tehnika zbiranja podatkov ... 34
7.2 Vzorec ... 34
7.3 Pripomočki ... 35
7.4 Način izvedbe ... 35
7.5 Obdelava podatkov ... 35
VII
7.6 Predstavitev anketnega vprašalnika ... 35
8 REZULTATI INTERVJUJEV PRED IZVEDBO DEJAVNOSTI IN INTERPRETACIJA ... 38
9 ANALIZA ODGOVOROV ... 50
10 DEJAVNOSTI ZA OTROKE V VRTCU ... 51
10.1 Prva dejavnost: Luna in Sonce ... 51
10.2 Druga dejavnost: predstavitev Lune ... 52
10.3 Tretja dejavnost: izdelava plakata o Luni ... 52
10.4 Četrta dejavnost: Nastanek Lune v peskovniku ... 54
10.5 Peta dejavnost: predstavitev gibanja Lune in Zemlje z modelom ... 56
10.6 Šesta dejavnost: Pregled novih spoznanj o Luni ... 58
11 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ANKETNIH VPRAŠALNIKOV PO IZVEDENIH DEJAVNOSTIH: ... 61
12 ANALIZA ODGOVOROV:... 73
13 REALIZACIJA HIPOTEZ PRI PREDTESTU ... 73
14 ZAKLJUČEK ... 75
LITERATURA: ... 76
PRILOGE: ... 82
KAZALO SLIK
Slika 1.1: Ranger ... 3Slika 1.2: Orbiter ... 4
Slika1.3: Surveyor ... 5
Slika 1.4: Vesoljska obleka ... 7
Slika 1.5: Lunarni modul ... 9
Slika 1.6: Lunarno vozilo ... 10
VIII
Slika 1.7: Lunine kamnine ... 11
Sliki 1.8 in 1.9: Zastava in odtis čevlja na Luni ... 11
Slika 2.10: Sestava Lune ... 14
Slika 2.11: Lunino površje... 16
Slika 2.12: Morja na Luni ... 16
Slika 2.13: Gorovja na Luni ... 17
Slika 2.14: Lunine mene ... 19
Slika 2.15: Prvi krajec ... 20
Slika 2.16: Polna Luna ... 21
Slika 2.17: Zadnji krajec ... 21
Slika 2.18: Mlaj ... 22
Slika 2.19: Popolni Lunin mrk ... 23
Slika 3.20: Prvi teleskop Slika 3.21: Teleskop ... 26
Slika 3.22: Binokular ... 27
Slika 7.1: Primeri iz anketnega vprašalnika, na kateri sliki je Luna ... 37
slika 7.2:Primeri slik lune pred dejavnostmi ... 38
Slika 10.3: fotografije nastajanja plakata o Luni in končni izdelek v prvi skupini ... 53
Slika 10.4: fotografije nastajanja plakata o Luni in končni izdelek v drugi skupini ... 54
Slika 10.5: »Kraterji na Luni« v prvi skupini ... 55
Slika 10.6: »Kraterji na Luni« v drugi skupini ... 56
Slika 10.7: Model Sonca, Lune in Zemlje. ... 57
Slika 10.8: Ponazoritev Luninih men s pomočjo modela ... 58
Slika 10.9: ogled PowerPoint predstavitve. ... 60
Slika 11.10: Risbe otrok pred in po dejavnostih ... 63
IX
KAZALO GRAFOV
Graf 1: odgovori na vprašanje: Kaj je Luna? ... 40
Graf 2: Odgovori na vprašanje: Kje vidimo Luno? ... 41
Graf 3: Odgovori na vprašanje: Kdaj vidimo Luno? ... 42
Graf 4: Odgovori na vprašanje: Kje je Luna, ko je ne vidimo?... 43
Graf 5: Odgovori na vprašanje: Kako velika je Luna? ... 44
Graf 6: Odgovori na vprašanje: Kako daleč je Luna? ... 45
Graf 7: odgovori na vprašanje: Kaj lahko najdemo na Luni?... 46
Graf 8: Odgovori na vprašanje: Ali na Luni kdo živi? ... 47
Graf 9: Odgovori na vprašanje: Na kateri sliki je Luna? ... 49
Graf 10: odgovori na vprašanje: Kaj je Luna? ... 64
Graf 11: Odgovori na vprašanje: Kje vidimo Luno? ... 65
Graf 12: Odgovori na vprašanje: Kdaj vidimo Luno? ... 66
Graf 13: Odgovori na vprašanje: Kje je Luna, ko je ne vidimo?... 67
Graf 14: Odgovori na vprašanje: Kako velika je Luna? ... 68
Graf 15: Odgovori na vprašanje: Kaj lahko najdemo na Luni? ... 69
Graf 16: odgovori na vprašanje: Ali na Luni kdo živi? ... 70
Graf 17: Odgovori na vprašanje Kako daleč je Luna? ... 71
Graf 18: Odgovori na vprašanje: Na kateri sliki je Luna? ... 72
1
UVOD
»Luna je Zemlji najbližji sopotnik v vesolju. Z vesoljskim plovilom je dosegljiva v pičlih treh dneh (Aguilar 2008). Od Zemlje je oddaljena komaj 380.000 km. Je edini kraj v Vesolju, ki so ga ljudje kdaj obiskali. Na Luni ni ne zraka ne vode ne vremena. Na njenem površju najdemo gorovja, kraterje, morja strjene lave in plasti prahu (Mitton 2005). Luna je mrzla kepa kamenja brez življenja, približno četrtine velikosti Zemlje. Je daleč največje telo na nočnem nebu in svetlo sije zato, ker odbija svetlobo s Sonca (Stott 2003).«
Luna je edini naravni satelit, ki je velik in svetel, zato ga vidimo s prostim očesom, prav tako pa ga lahko posnamemo s katerim koli fotoaparatom (Bakich 2003) . Zato je primerna za opazovanje v predšolskem obdobju. Sama menim, da ji v predšolskem obdobju posvečamo premalo časa in da otroci o Luni ne vedo kaj dosti. Odločila sem se, da s pomočjo anketnih vprašalnikov to preverim.
2
TEORETIČNI DEL
1 POTOVANJE NA LUNO 1.1 Zanimanje za Luno
Dayer, v knjigi Misija na Luno piše, da so že najzgodnejše civilizacije s celega sveta uporabljale mesečni cikel luninih men za merjenje časa in izdelavo koledarja, čeprav niso vedeli, kaj Luna pravzaprav je. Bog? Svetleča krogla na nebu? Nedosegljiv del nebes? Šele v sedemnajstem stoletju, ko so začeli opazovati s teleskopi, so ljudje ugotovili, da je Luna svet, podoben Zemlji, z nagubanimi gorovji in vulkanskimi ravnicami. Spoznali so, da je Luna Zemlji razmeroma blizu in da bi jo nekega dne lahko tudi obiskali. Sanje o potovanju na Luno so spremenili v cilj njihove dejavnosti. V dvajsetem stoletju so ugotovili, da bo to mogoče le z raketnim pogonom (Dyer 2009).
1.2 Začetek vesoljske tekme
V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja sta bili Sovjetska zveza (danes Rusija in nekatere sosednje države) in Združene države Amerike vpleteni v hladno vojno, v vojno groženj z razkazovanjem moči. Obe državi sta razvijali rakete, ki bi lahko nosile jedrske bombe. 4. oktobra 1957 je Sovjetska zveza uporabila eno od teh raket in v Zemljino orbito izstrelila sondo (prvi umetni satelit) z imenom Sputnik 1. Ta dosežek je pretresel svet in sprožil vesoljsko tekmo. Sovjetska zveza je v njej povedla z izstrelitvijo živali v vesolje (novembra 1957), s prvim človekom v vesolju (1961), s prvo žensko v vesolju (1963) in s prvim vesoljskim »sprehodom« (1965) (Dyer 2009).
Leta 1961 je bila hladna vojna na vrhuncu. ZDA niso mogle dopustiti, da bi Sovjetska zveza in njena komunistična vlada prevzeli vodstvo v vesoljski tekmi. Maja tega leta je ameriški predsednik John F. Kennedy dejal: »Menim, da si mora naš narod postaviti cilj, da do konca tega desetletja na Luni pristane človek in se varno vrne nazaj na Zemljo.« Do takrat je bila edina ameriška misija s človeško posadko petnajstminutni let plovila Mercury z Alanom Shepardom tri tedne pred tem. Zato je bil cilj poslati človeka na Luno v samo sedmih letih zelo ambiciozen. Toda, če Združeni državi Amerike ne bi uspelo, bi projekt zagotovo izpeljala Sovjetska zveza (prav tam).
3
1.3 Stroji na Luno
Pred programom Apollo je bilo o Luni znanega tako malo, da so se nekateri bali, da se bo vesoljska ladja ob pristanku na njenem površju pogreznila v mehko prašno površje. Za preverljivost površja sta Sovjetska zveza in ZDA, kot del njune vesoljske tekme, najprej na Luno poslali sonde brez človeške posadke. Prvi uspehi so bili sovjetski. Septembra 1959 je bila sonda Luna 2 prvo njihovo umetno telo, ki je padlo na Luno. Oktobra 1959 je Luna 3 na Zemljo poslala prve fotografije zadnje strani Lune. Februarja 1966 je Luna 9 uspešno pristala na Luninem površju. A je Nasa Sovjetsko zvezo kmalu dohitela z izstrelitvijo sond Ranger, Surveyor in Lunar Orbiter (Dyer 2009).
RANGER
Leta 1964 in 1965 so ZDA na Luni namenoma razstrelile sonde Ranger 7, 8 in 9. V zadnjih minutah in sekundah pred trčenjem, ko so se vedno bolj približevale površju, so na Zemljo poslale ogromno posnetkov. Ti so prikazovali kraterje velikih in majhnih dimenzij, tudi takih, ki so v premeru merili le nekaj metrov (prav tam).
Slika 1.1: Ranger
https://www.google.si/search?q=ranger&bav=on.2,or.r_qf.&bvm=bv.51495398,d.Yms,pv.xjs.s.en_US.M4- 36_38X9A.O&biw=1280&bih=605&um=1&ie=UTF-
8&hl=en&tbm=isch&source=og&sa=N&tab=wi&ei=zWwjUpS0LYfVswbm3YGwDA#hl=en&q=ranger+moon&tbm=isch&um=1&facrc
=_&imgdii=yYGNnkrpXUVSsM%3A%3BJOJyhGpXwJv9qM%3ByYGNnkrpXUVSsM%3A&imgrc=yYGNnkrpXUVSsM%3A%3BP0I ucQGj2NrJSM%3Bhttp%253A%252F%252Fmars.jpl.nasa.gov%252Fmsp98%252Fmsss%252Fmardi_hardware%252Fhistory%252Frang er%252Franger.gif%3Bhttp%253A%252F%252Fmars.jpl.nasa.gov%252Fmsp98%252Fmsss%252Fmardi_hardware%252Fhistory%252Fr anger%252F%3B451%3B518 (22. 1. 2014)
4 ORBITER
Med leti 1966 in 1967 je pet Nasinih sond Lunar Orbiter obkrožilo Luno. Skupaj so fotografirale in dokumentirale 99 % Luninega površja. S tem so omogočile znanstvenikom izbrati mesto pristanka za plovila misij Apollo, ki so s človeško posadko pristala dve leti pozneje (prav tam).
Slika 1.2: Orbiter
https://www.google.si/search?um=1&hl=en&tbm=isch&sa=1&q=orbiter+moon&oq=orbiter+moon&gs_l=img.3..0i5j0i24l5.131808.13331 1.2.134274.7.7.0.0.0.0.140.793.1j6.7.0....0...1c.1.26.img..3.4.413.dvLer2Jq3yo&bav=on.2,or.r_qf.&bvm=bv.51495398%2Cd.Yms%2Cpv.
xjs.s.en_US.M4-
36_38X9A.O&biw=1280&bih=605&ech=1&psi=02wjUpGaGMqttAaJ4oDgDg.1378053333925.5&emsg=NCSR&noj=1&ei=fG0jUt- VJNDZsgb514CICQ#facrc=_&imgdii=_&imgrc=WHCWevJLsimPaM%3A%3Bsf2rbnvipvbGhM%3Bhttp%253A%252F%252Fnssdc.gsf c.nasa.gov%252Fimage%252Fspacecraft%252Flunar_orbiter.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fnssdc.gsfc.nasa.gov%252Fplanetary%252F lunar%252Flunarorb.html%3B1024%3B594 (22. 1. 2014)
SURVEYOR
Od 1966 do 1968 je Nasa izstrelila sedem sond Surveyor. Vse so bile zasnovane za mehak pristanek na Luni in za pošiljanje panoramskih posnetkov mesta svojega pristanka. Nekatere sonde so imele robotsko roko. Ta je zajela prst in ocenila trdoto površja (prav tam).
5
Slika1.3: Surveyor
https://www.google.si/search?um=1&hl=en&biw=1280&bih=605&noj=1&tbm=isch&sa=1&q=surveyor+moon&oq=surveyor+moon&gs_
l=img.3..0j0i24l2.108596.111208.0.112331.8.8.0.0.0.0.153.1068.0j8.8.0....0...1c.1.26.img..4.4.548.w8doIPL74hw#facrc=_&imgdii=_&im grc=Wu586yZbIDIhbM%3A%3BEuRt8X2IiCqLtM%3Bhttp%253A%252F%252Fi.space.com%252Fimages%252Fi%252F000%252F009
%252F358%252Fi02%252Fapollo12-moon-surveyor-3-
lander.jpg%253F1304336490%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.space.com%252F11536-moon-microbe-mystery-solved-apollo- 12.html%3B575%3B575 (22. 1. 2014)
1.4 Ciljanje Lune
Šele v zgodnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so inženirji omogočili polet človeka v vesolje. Težava pa je bila v tem, da niso vedeli kako ga poslati do Lune in ga varno pripeljati nazaj. Sprva so menili, da bi bila za to najbolj primerna zelo velika vesoljska ladja, ki bi lahko opravila vse – poletela proti Luni, pristala, vzletela z Lune in se vrnila domov. Kmalu pa so ugotovili, da bi bilo tako vesoljsko plovilo tako veliko in obsežno, da ga v času, ki ga je postavil predsednik Kennedy, torej do leta 1969, ne bi bilo mogoče zgraditi. Na koncu so se odločili za kombinacijo dveh vesoljskih plovil (Dyer 2009).
Nasa je pristanek na Luni izvedla z dvema specializiranima ploviloma – prvo plovilo (komandno-servisni modul) je krožilo v Lunini orbiti in omogočilo vrnitev na Zemljo drugo, manjše (lunarni modul), pa je služilo za pristanek na Luni in za polet z nje do plovila v orbiti. Vsako plovilo je imelo na krovu dovolj raketnega goriva, ki ga je potrebovalo za svojo pot (prav tam).
6
1.5 Izbor in usposabljanje astronavtov
Zaradi nevednosti o preizkušnjah astronavtov na prvih vesoljskih misijah, je Nasa kandidate za prvi polet izbirala med piloti za testiranje letal. Ti možje so bili iz »pravega testa«, saj so pogumno preizkušali skrajne zmogljivosti novih ali eksperimentalnih letal. Vajeni so bili leteti z zahtevnimi leti in reševati krizne situacije, kadar je letalo ušlo iz pod nadzora. Šele v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil za astronavta izbran tudi znanstvenik, geolog Harrison Schmitt. Med vsemi astronavti misij Apollo je bil edini znanstvenik, ki je letel na zadnji misiji na Luno, Apollo 17. Harrison je s svojim znanjem sodeloval pri usposabljanju astronavtov, sam pa se je moral naučiti tudi pilotirati reaktivno letalo, da je lahko upravljal z lunarnim modulom (Dyer 2009).
1.6 Simulacija vesolja
Astronavti na Luni občutijo le šestino teže na Zemlji. Na poti na Luno izkusijo breztežno stanje, po drugi strani pa se ob vzletih in pristankih zaradi velikih pospeškov počutijo nekajkrat težje. Da bi se astronavti lahko pripravili na breztežno stanje in stanje povečane teže, so se znanstveniki domislili simulacije vesolja (Dyer 2009).
Hoja po steni
»Bodoče astronavte so s pomočjo vrvi obesili na bok, da bi simulirali hojo po površini ob zmanjšani gravitaciji.« (Prav tam).
Letalo za simuliranje breztežnega stanja
»Letalo, ki se je kot vlak smrti v zabaviščnem parku dvigalo in spuščalo, je simuliralo kratka obdobja breztežnega stanja, ki pa so bila dovolj dolga, da so lahko preizkušali opremo.«
(Prav tam).
Centrifuga
»Pri visokih hitrostih vrtenja centrifuge so astronavti občutili povečano silo teže, kakršno bi lahko bila ob vzletih in pristankih.« (Prav tam).
7 Vznemirljiva vožnja
Napravo z raketnim pogonom, imenovano tudi »leteče posteljno ogrodje,« so astronavti uporabili za učenje letenja z lunarnim modulom. Kar nekaj se jih je raztreščilo in na eni izmed testnih voženj je Neil Armstrong le za las ušel smrti in se v zadnjem trenutku izstrelil iz podivjane naprave (prav tam).
1.7 Vesoljska obleka
Obleka astronavtov je kot majhna vesoljska ladja. Sestavljena je tako, da varuje astronavta pred nevarnostmi iz vesolja, kot so mikrometeoridi, sevanje, ekstremne temperature in vakuum (oz. odsotnost ozračja). Mora biti dovolj robustna, da je astronavtom zagotavljala varnost na površju Lune in hkrati dovolj gibljiva, da jim omogoča neovirano hojo, premikanje rok in nog ter pobiranje kamnov in delo z orodji. Prve vesoljske obleke so bile dovolj močne, da bi brez posledic prestale padce po ostrih skalah, hkrati pa ne tako težke, da bi se astronavti v njih preveč utrudili (Dyer 2009).
Slika 1.4: Vesoljska obleka
https://www.google.si/search?hl=en&site=imghp&tbm=isch&source=hp&biw=1280&bih=605&q=vesoljske+obleke&oq=vesoljske+oblek e&gs_l=img.3...1511.4908.0.5039.16.7.0.9.9.0.251.774.2j4j1.7.0....0...1ac.1.26.img..7.9.539.LlsmDflWr6Y#hl=en&q=vesoljska+obleka&t bm=isch&facrc=_&imgdii=dLT2Ph1yWb7HRM%3A%3BbqOY-
egrAS8eXM%3BdLT2Ph1yWb7HRM%3A&imgrc=dLT2Ph1yWb7HRM%3A%3Bf8YZm8sYBZmp3M%3Bhttp%253A%252F%252Fss 1.spletnik.si%252F4_4%252F000%252F000%252F24f%252F0ea%252FSpletna-stran-IZOLATOR-
besedila_html_6917c5dc.png%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.izolator.si%252Ftoplotna-ucinkovitost.html%3B219%3B250 (22. 1.
2014)
8
1.8 Vaje na terenu
Usposabljanje za misijo Apollo se ni odvijalo samo v simulatorjih in laboratorijih. Za vajo hoje, kakršna naj bi bila na površju Lune in zbiranja kamnin, so si izbrali gole puščave, kraterje in vulkanska polja. Geologi so jih poučili o vrstah kamnin in jim razložili, kako naj bi nastala pokrajina na Luni. Med drugim so se astronavti pripravljali tudi na preživetje v nenaseljenih in neznanih območjih Zemlje, saj bi ob primeru pristanka na napačnem mestu morali vzdržati več dni, preden bi jih rešili (Dyer 2009).
Luna na Zemlji
V pusti okolici jezera Cinder v Arizoni je Nasa z eksplozivom ustvarila majhne kraterje in na ta način ustvarila površje, kot je na Luni. Tam so astronavti preizkušali obleke, orodja in vozila, namenjene uporabi na Luni (prav tam).
1.9 Potovanje na Luno
Potovanje na Luno in nazaj je trajalo šest dni. Astronavti so bili oblečeni v vesoljska oblačila. Na sedeže komandnega modula so bili tesno pripeti le ob vzletu in pristanku. Med potjo so večino časa porabili za različna opravila, prehranjevanje in spanje. Komandni modul je bil sicer zelo majhen in poln različne opreme, a zaradi breztežnostnega stanja so astronavti lahko po njem letali in si tako poiskali kotičke tudi za razgibavanje. Na poti na Luno so astronavti občasno prižgali majhne rakete za popravek smeri. Pripravili so lunarni modul na pristanek in pošiljali fotografije Zemlje, ki se je vse bolj manjšala ter Lune, ki se je počasi večala. Urnik astronavtov je bil tako zapolnjen, da so spali samo okoli pet ur na dan (Dyer 2009).
1.10 Pristanek
Prvi pristanek na Luni, ki se je zgodil v nedeljo 20. julija 1969, je bil dramatičen. Ko sta člana posadke Apollo 11, Neil Armstrong in Buzz Aldrin, pilotirala lunarni modul Eagle (orel) proti površju Lune, so se vključili alarmi, ki so sporočali, da je računalnik preobremenjen. Kljub zapletom so nadzorniku v Houstonu sporočili, da lahko nadaljujeta s pristankom. Armstrong je ugotovil, da jih avtopilot vodi proti območju velikih skal, zato je prevzel nadzor nad plovilom in se jim izognil ter pristal 20 sekund prej, preden bi zmanjkalo goriva. Nadzorniki misije so bili na trnih. Komunikator Charlie Duke je komentiral: »Kar
9
nekaj kolegov je skoraj spustilo dušo, toda zdaj smo spet zadihali.« Uspelo jim je. Za Apollom 11 je pot na Luno ponovilo še pet misij (Dyer 2009).
1.11 Lunarni modul
Pristanek na Luni je zahteval posebno vesoljsko plovilo, narejeno samo za ta namen.
Nenavadno obliko modula so sestavljali: raketni motorji, rezervoarji za gorivo in kabina pod pritiskom, velika za dva astronavta. Lunarni modul je imel dva dela: spodnja »pristajalna stopnja« je imela noge, rezervoarje za gorivo in raketni motor za pristanek na Luni. Imela je tudi opremo za raziskave in vozilo za vožnjo po površju. Druga, »vzletna stopnja« je imela svoj raketni motor in je pristajalno stopnjo uporabila za izstrelitveno ploščad, za vrnitev astronavtov h komandnemu in servisnemu modulu v orbiti (Dyer 2009).
Slika 1.5: Lunarni modul
https://www.google.si/search?hl=en&site=imghp&tbm=isch&source=hp&biw=1280&bih=605&q=kraterji+na+luni&oq=kraterji+na+luni
&gs_l=img.3...1291.5179.0.5377.18.7.0.11.0.0.167.931.0j7.7.0....0...1ac.1.26.img..12.6.822.fqk7jfbFwlM#hl=en&q=lunarni+modul&tbm=
isch&facrc=_&imgdii=_&imgrc=_9QY90KKhNUgfM%3A%3Btt07Mv1ZCp57KM%3Bhttp%253A%252F%252Fstatic.astronomija.co.rs
%252Fnauke%252Fistorija%252Fletovi%252Fapolo11%252Flmorao82.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fstatic.astronomija.co.rs%252Fna uke%252Fistorija%252Fgodina%252Fjul%252Fdogadjaji.htm%3B529%3B490 (22. 1. 2014)
10
1.12 Lunarno vozilo
V zadnjih treh misijah Apollo so astronavti uporabljali lunarno vozilo, podobno puščavskim štirikolesnikom. Astronavtom je omogočalo, da so se od lunarnega modula lahko oddaljili do 8 km. To je bilo dovolj daleč, da so obiskali zanimive kraterje in še vedno dovolj blizu, da bi lahko pot nazaj prehodili, če bi se lunarno vozilo pokvarilo, kar pa se na srečo ni nikoli zgodilo. Kolesa vozila so bila prekrita s kovinsko mrežo, ki je omogočala dober oprijem na prašnem Luninem površju. Vsako kolo je imelo svoj motor, z napajanjem akumulatorja, kar je omogočalo štirikolesni pogon in krmiljenje. Televizijska kamera in velika antena pa sta na Zemljo pošiljala vse posnetke pokrajine (Dyer 2009).
Slika 1.6: Lunarno vozilo
https://www.google.si/search?hl=en&site=imghp&tbm=isch&source=hp&biw=1280&bih=605&q=kraterji+na+luni&oq=kraterji+na+luni
&gs_l=img.3...1291.5179.0.5377.18.7.0.11.0.0.167.931.0j7.7.0....0...1ac.1.26.img..12.6.822.fqk7jfbFwlM#hl=en&q=lunarni+modul&tbm=
isch&facrc=_&imgdii=_&imgrc=teq6T0lNunX9nM%3A%3BtSnJn9TnVmT_NM%3Bhttp%253A%252F%252Fimages.24ur.com%252F media%252Fimages%252F600xX%252FFeb2013%252F61152108.jpg%253Fd41d%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.moskisvet.com%2
52Fclanek%252Fvisoki_obrati%252Fterenci-ki-so-ostali-na-luni.html%3B600%3B410 (22. 1. 2014)
1.13 Kamnine iz Lune
Vzorci grobih kamnov in peščene prsti, ki so jih astronavti misij Apollo zbrali med svojim obiskom na Luni, so vredni več od diamantov in zlata. V šestih misijah so prinesli nazaj več kot 2400 vzorcev, ki skupaj tehtajo 382 kg. Veliko kamnin iz Lune je starejših od kamnin na Zemlji – najstarejše kamnine našega planeta so stare 3, 8 milijard let, Lunine kamnine pa so stare tudi 4, 5 milijard let, skoraj toliko kot naše Osončje. Lunino površje je ostalo nespremenjeno milijarde let. Kamnine z Lune so tako neprecenljiv zapis našega Osončja kmalu po njegovem nastanku (Dyer 2009).
11
Slika 1.7: Lunine kamnine
https://www.google.si/search?hl=en&site=imghp&tbm=isch&source=hp&biw=1280&bih=605&q=vesoljske+obleke&oq=vesoljske+oblek e&gs_l=img.3...1511.4908.0.5039.16.7.0.9.9.0.251.774.2j4j1.7.0....0...1ac.1.26.img..7.9.539.LlsmDflWr6Y#hl=en&q=moon&tbm=isch&f acrc=_&imgdii=_&imgrc=oqdw5_XSlSzvM%3A%3Bx07z6ZH86odO3M%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.dvdbeaver.com%252Ffilm2
%252FDVDReviews49%252Fmoon_bluray%252Flarge%252Flarge_moon_bluray2.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.dvdbeaver.co m%252Ffilm2%252FDVDReviews49%252Fmoon_blu-ray.htm%3B1920%3B1080 (22. 1. 2014)
1.14 Luna jutrišnjega dne
Doslej je po površini Lune hodilo dvanajst ljudi, ki so za seboj pustili sledi: pristajalnike, lunarna vozila, zastave in svoje stopinje. Priti na Luno je še vedno cilj mnogim znanstvenikom in komercialnim podjetjem. Refdern pravi, da z le šestino Zemljine težnosti bi bila Luna zelo primerna za kopanje rud in za izstrelitev v vesolje. Ker ima popolnoma temno nebo in je brez atmosfere ter brez radijskih šumov, bi bila tudi idealna za namestitev teleskopov. Vodo, ki so jo odkrili v skalah na polih, bi lahko uporabljali za oskrbovanje postaj na Luni. Pravi še, da je glavna ovira, da vse to ostajajo zgolj pri zamisli, v tem hipu visoka cena vesoljskih poletov (Redfern 1999).
Sliki 1.8 in 1.9: Zastava in odtis čevlja na Luni
https://www.google.si/search?q=stopinje+na+luni&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ei=UlFEUrOnKYaTtQbe9ICgAg&ved=0CAcQ_AUo AQ&biw=1280&bih=605&dpr=1#facrc=_&imgdii=_&imgrc=In0jTL0vSiP3PM%3A%3BUGYZzte-
7NdzwM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.delo.si%252Fassets%252Fmedia%252Fpicture%252F20090717%252Fneil_armstrong_luna.
jpg%253Frev%253D1%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.delo.si%252Fdruzba%252Fznanost%252Fnasa-izgubila-posnetke-prvega- pristanka-na-luni.html%3B3000%3B3000 (22. 1. 2014)
https://www.google.si/search?q=stopinje+na+luni&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ei=UlFEUrOnKYaTtQbe9ICgAg&ved=0CAcQ_AUo AQ&biw=1280&bih=605&dpr=1#facrc=_&imgdii=In0jTL0vSiP3PM%3A%3BJkP79YabOe9jwM%3BIn0jTL0vSiP3PM%3A&imgrc=In
12
0jTL0vSiP3PM%3A%3BUGYZzte-
7NdzwM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.delo.si%252Fassets%252Fmedia%252Fpicture%252F20090717%252Fneil_armstrong_luna.
jpg%253Frev%253D1%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.delo.si%252Fdruzba%252Fznanost%252Fnasa-izgubila-posnetke-prvega- pristanka-na-luni.html%3B3000%3B3000 (22. 1. 2014)
2 SPLOŠNI PODATKI O LUNI
»Oddaljenost od Zemlje (od središča do središča):
Največja: 406 607 km Srednja: 384 400 km Najmanjša: 356 410 km
Obhodni čas: 27, 321661 dneva Vrtilni čas: 27, 321661 dneva
Sinodska perioda (obdobje med zaporednima mlajema): 29d 12h 44m 3s Povprečna tirna hitrost: 3680 km/h
Naklon tira: 5° 9' sekund Navidezni premer:
Največji: 33' 31'' Srednji: 31' 6'' Najmanjši: 29' 22'' Gostota (voda = 1): 3, 34 Masa (Zemlja = 1): 0,012 Prostornina (Zemlja = 1): 0,020 Ubežna hitrost: 2.38 km/s
Površinska težnost (Zemlja = 1): 0,165 Albedo: 0,07
13 Povprečna magnituda pri polni Luni: -12,7 Premer: 3476,6 km«
(Moore 1999)
2.1 Razvoj Lune
Precej nenavadno in zanimivo je, da imamo o geološkem razvoju Lune več podatkov kot o razvoju Zemlje. Zaradi izredno močne erozije se je podoba Zemlje hitro spreminjala, medtem ko na Luni do erozije že dolgo ni prišlo. Pred dvema milijardama let se je Luna komaj kaj razlikovala od današnje, med tem ko bi bila Zemlja izpred dveh milijard let komaj prepoznavna. Seizmometri, ki so jih na Lunini površini pustili astronavti Apolla, so večkrat zaznali občasne šibke potrese, tako da tam gotovo še poteka šibka potresna aktivnost.
Nekateri potresi so imeli epicenter blizu skorje, opazili pa so tudi potrese, ki izvirajo iz globoke notranjosti, skoraj s polovice razdalje do Luninega jedra. Krušič pravi, da so ugotovili tudi, da ima Luna morda še vedno vroče jedro. Stara predstava o Luni kot mrtvi in popolnoma hladni krogli torej ni potrjena (urednik Krušič 1983).
2.2 Sestava Lune
Luna ima podobno zgradbo kot Zemlja; skorja, plašč in jedro. Ima rahlo zgornjo plast regolita, globoko od 1 do 20 m. Niže leži okoli 1 km debela plast zdrobljenih skal in nato plast trdnejših kamnin do globine 25 km. Temu sledi plašč in nazadnje jedro, ki vsebuje veliko kovin in ima v premeru verjetno okoli 1000 do 1500 km. Jedro je dovolj vroče, da je staljeno, čeprav je osrednja temperatura mnogo nižja kot pri Zemlji (Moore 1999).
14
Slika 2.10: Sestava Lune
https://www.google.si/search?q=composition+of+the+moon&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=ofdxUuKFDcPfswa8yICgBw&sq i=2&ved=0CFkQsAQ&biw=1272&bih=597#facrc=_&imgdii=HPg7MxWB9wrEQM%3A%3BLwKK4hsy3JdjRM%3BHPg7MxWB9wrE QM%3A&imgrc=HPg7MxWB9wrEQM%3A%3BXZGwautSsMy3ZM%3Bhttp%253A%252F%252Fupload.wikimedia.org%252Fwikipe dia%252Fcommons%252Fe%252Feb%252FMoon_diagram.svg%3Bhttp%253A%252F%252Fen.wikipedia.org%252Fwiki%252FMoon%
3B2769%3B2570 (22. 1. 2014)
2.3 Spreminjanje Luninega površja
Brglez pravi, da je Luna skozi svojo zgodovino ohranjala svoje površje. Večina sprememb je nastala v daljni preteklosti. V zadnji milijardi let, kar predstavlja približno četrtino njene starosti, se površje ni dosti spremenilo. Opazovanja so potrdila obstoj nekaterih občasnih pojavov npr. v kraterju Alphonsus izhajajo vulkanski plini, ki pa dokazujejo, da so pri oblikovanju in spreminjanju površja sodelovale tudi notranje sile in ne samo padci meteoritov.
Pravi tudi, da o površju Lune vemo danes mnogo več kot pred obdobjem vesoljskih poletov.
Vemo, da na Luni ni globokih in nevarnih razpok, ni zraka, vode, viharjev – ni vremena, ali drugih faktorjev, ki bi tako kot na Zemlji povzročalo spreminjanje površine. Velike temperaturne razlike med dnevom in nočjo na Luni nastajajo predvsem zaradi »dolžine svetlega dela dneva«, ki traja tako dolgo kot 2 tedna na Zemlji; pa tudi zaradi dejstva, da na Luni ni atmosfere, ki bi s svojimi vremenskimi pojavi blažila učinke sončnega sevanja (Brglez 2011).
15
2.4 Lunino površje
»Leta 1609 je Italijan Galileo Galilej postal prvi človek, ki je Luno preučeval s teleskopom.«
(Dyer 2009).
Aguilar v svoji knjigi piše, da sta na Luni dve vrsti pokrajin: s kraterji na gosto posejana višavja in razmeroma gladka nižavja, ki ji pravimo morja oziroma »maria«, po latinski besedi mare. Morja so se oblikovala predvsem na strani Lune, ki jo vidimo z Zemlje. Nastala so pred štirimi milijardami let, ko so v Luno treščili asteroidi in povzročili, da je iz notranjosti stekla lava in prekrila obsežna območja. Druga stran Lune, ki je nikoli ne vidimo z Zemlje, ni bila pod udarom tako velikih teles ali pa je tam skorja debelejša in lava zato ni iztekla na površje (Aguilar 2008).
Večina gora ima obliko nekakšnih krožnih lokov ali celotnih kolobarjev in lahko segajo tudi do več tisoč metrov visoko. Ti kolobarji obdajajo okrogle ravnine z različnimi premeri, ki lahko dosežejo 200 km in več. Večja gorovja predstavljajo obalo morij. Poimenovana so po gorovjih na Zemlji (Alpe, Kavkaz, Apenini …). Največ jih najdemo okrog Morja deževij (Alpe, Kavkaz, Apenini, Krpati in Jura). Drugi del pa so temna področja, ki so jih pred izumom teleskopa šteli za morja in jih tako tudi poimenovali. Ker so vse to videli brez kakršnih koli optičnih pripomočkov, so že v antiki menili, da so gotovo, podobno kot na Zemlji, tudi na Luni morja in kontinenti. Ko pa je Galileo Galilei usmeril svoj teleskop proti Luni, so ugotovili, da je njeno površje zelo razgibano in predvsem brez vodnih površin.
Brglez pravi, da čeprav niso opazili vodnih površin, so »romantična« imena morij obdržali in tako imamo na Luni namesto pravih morij le »suha morja«. Lunina morja predstavljajo približno 35 % površja in se razprostirajo v glavnem na vidni strani Lune (Brglez 2011).
16
Slika 2.11: Lunino površje
https://www.google.si/search?hl=en&site=imghp&tbm=isch&source=hp&biw=1280&bih=605&q=kraterji+na+luni&oq=kraterji+na+luni
&gs_l=img.3...1291.5179.0.5377.18.7.0.11.0.0.167.931.0j7.7.0....0...1ac.1.26.img..12.6.822.fqk7jfbFwlM#facrc=_&imgdii=_&imgrc=EB Hvd-
RYLr80gM%3A%3Bedm1p9NZhjWYEM%3Bhttp%253A%252F%252Fupload.wikimedia.org%252Fwikipedia%252Fcommons%252Fd
%252Fd4%252FMoon-craters.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fsl.wikipedia.org%252Fwiki%252FLuna%3B613%3B599 (22. 1. 2014)
GOROVJA IN MORJA NA LUNI
Slika 2.12: Morja na Luni
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_maria_on_the_Moon (23. 1. 2014)
17 Imena morij na Luni
MORJE MRAZA (Mare Frigoris), MORJE HUMBOLDT (Mare Humboldtianum), MORJE JASNOSTI (Mare Serenitatis), MORJE TIŠINE (Mare Tranquillitatis), MORJE KRIZ (Mare Crisium), MORJE SMYTH (Mare Smythii), MORJE RODOVITNOSTI (Mare Foecunditatis), MORJE NEKTARJA (Mare Nectaris), MORJE OBLAČNOSTI (Mare Nubium), MORJE VLAŽNOSTI (Mare Humorum), MORJE SPOZNANJA (Mare Cognitum), MORJE HLAPOV (Mare Vaporum), MORJE OTOKOV (Mare Insularum), MORJE DEŽEVIJ (Mare Imbrium), MORJE VALOV (Mare Undarum), MORJE RAZPENJENOSTI (Mare Spumans) OBROBNO MORJE (Mare Marginis), JUŽNO MORJE (Mare Australe), VZHODNO MORJE (Mare Orientale), OCEAN NEVIHT (Oceanus Pricellarum) (Brglez 2011).
Imena gorovij na Luni
ALPE (Montes Aples), KAVKAZ (Montes Caucasus), APENINI (Montes Apenninus), KRPATI (Montes Carpatus), JURA (Montes Jura), GOROVJE HAEMUS (Montes Haemus), GOROVJE PIRENEJI (Montes Pyrenaeus), KORDILJERI (Montes Cordillera) in še nekaj manjših gorovij (prav tam).
Slika 2.13: Gorovja na Luni
Luna skozi teleskop, Brglez, M., 2011, Radovljica: Didakta
18
Pred okoli 3,8 milijarde let je bilo asteroidskega bombardiranja v glavnem konec. Odtlej je nastalo le še nekaj kraterjev, kakršen je Kopernik (Redfern 1999). Aguilar pravi, da Luna nima atmosfere. Nebo okrog nje je vedno črno, tudi podnevi, saj na Luni ni zraka, v katerem bi se Sončeva svetloba lahko razpršila in ustvarila modro nebo, kakršno poznamo na Zemlji.
Po brezzračnem prostoru ne morejo potovati niti zvočni valovi, zato je Luna ovita v grobno tišino. Zaradi ozračja Zemlje večina meteorjev zgori, preden doseže površje, na Luni pa ni ozračja zato vse, kar pada proti njej, udari vanjo. Nobene od teh udarnih brazgotin pozneje ne izbrišejo vremenski pojavi. Stopinje astronavtov odprave Apollo iz leta 1969 se bodo ohranile na Luninem površju še vsaj deset milijonov let (prav tam).
V času, ko je na Luni dan, se temperatura na površju zaradi vpliva neposredne Sončeve svetlobe dvigne precej nad vrelišče vode. V času noči pa se temperatura na Luni spusti na 150 stopinj pod ničlo (Mitton 2005).
Četudi je na Zemljinem nebu bleščeče svetla, je Luna v resnici zelo temno telo; 3470 km velika Lunina krogla odbije samo 7 % sončeve svetlobe, ki pade nanjo (prav tam).
2.5 Vidnost Lune
Brglez pravi, da brez posebnih težav lahko ugotovimo, da Luna na nebu kaže spreminjajočo podobo. Včasih je osvetljena v celoti, včasih le delno, včasih pa ni vidna, ker je na nebu skupaj s Soncem. Tudi čas, ko Luno lahko opazimo na nebu se spreminja. Včasih vzide zvečer, včasih zjutraj, včasih pa podnevi, tako da tega niti ne opazimo. Podobno kot čas vzida se spreminja tudi »kraj« njenega vzhodišča. Luna se lahko v enem dnevu pomakne tudi do 7 stopinj v smeri proti severu ali jugu (sprememba deklinacije). To ne pomeni da se Luna ne vrti okrog svoje osi. Čas, v katerem se Luna enkrat zavrti okrog svoje osi je enak času, v katerem enkrat obkroži Zemljo, zato nam kaže vedno isti obraz (Brglez 2011).
2.6 Lunine mene
Vsi lahko opazimo Lunine mene, ki so posledica kroženja Lune okoli Zemlje. Ob mlaju je Luna med Zemljo in Soncem, zato Lunino površje, ki je obrnjeno k Zemlji, ni osvetljeno.
Nekaj dni pozneje se Luna po svoji orbiti premakne dovolj naprej, da lahko vidimo del površja, ki je osvetljeno s Soncem. Približno dva tedna po mlaju Luna za opazovalca na
19
Zemlji leži na nasprotni strani kot Sonce in njen obraz je popolnoma osvetljen. Temu pojavu pravimo polna luna (Dyer 2009).
Slika 2.14: Lunine mene
https://www.google.si/search?q=prvi+krajec&espv=2&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=lTK1U-
LCA6He7AbC24D4DA&ved=0CBsQsAQ&biw=1280&bih=685#facrc=_&imgdii=_&imgrc=V70QEmdAOrobVM%253A%3Bm8d4fVz DvyYBXM%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.andros.si%252Fvesolje%252Fimages%252Fpolna_luna.gif%3Bhttp%253A%252F%252F www.andros.si%252Fvesolje%252Fmesec.html%3B363%3B86 (3. 7. 2014)
Natančen čas od ene do druge polne lune je 29, 5 dneva, zato se nastop polne Lune premakne iz meseca v mesec za dan ali dva. V dneh po ščipu Luna vzhaja zvečer vedno pozneje, (navidezno) postaja vedno tanjša, tako da po enem tednu ostane le še polovica, to je zadnji krajec, čez približno dva tedna pa je kot mlaj nevidna na dnevnem nebu. Nekaj dni po Mlaju se spet pojavi v večernem mraku, sprva kot ozek srp, ki v naslednjih sedmih dneh doseže velikost prvega krajca, čez nadaljnjih sedem dni pa je spet ščip ali polna luna.
Naraščajoča Luna je vedno osvetljena z desne, pojemajoča pa z leve. Za en obhod Zemlje potrebuje Luna 27, 3 dni; če je danes v ozvezdju Leva, bo tam spet čez 27, 3 dni. Časovna razlika med ponovitvijo iste Lunine mene in njeno obkrožitvijo Zemlje nastane zaradi Zemljinega kroženja okrog Sonca. V štirih tednih se namreč Zemlja pomakne nekoliko naprej na svoji poti okrog Sonca, tako da traja nekoliko dlje, da se ponovi enaka mena. Tako kot Zemljo tudi Luno Sonce vedno osvetljuje z ene strani, na drugi polovici pa je noč. Glede na zorni kot je vedno mogoče videti samo bolj ali manj velik delež osvetljene (dnevne) polovice Lune, tako da je večinoma vidna kot srp. Samo ob ščipu, ko so Sonce, Zemlja in Luna razvrščeni eden za drugim, gledamo celotno, od Sonca osvetljeno polovico (dnevno stran) Lune.
Ker za en vrtljaj okoli svoje osi potrebuje Luna natanko toliko časa kot za en obhod Zemlje, nam kaže vedno isti obraz. Govorimo o vezani rotaciji, ki je nastala zaradi medsebojnega vplivanja plimskih sil na Luno in Zemljo. Tudi Luna sledi navidezni poti Sonca po nebu – ekliptiki, torej potuje skozi ozvezdja zodiaka. Ker pa je Lunin tir za približno 5 stopinj nagnjen glede na Zemljinega, je lahko Luna včasih nad, včasih pod ekliptiko. Zato tudi ne
20
pride pri vsakem ščipu do Luninega in ne pri vsakem mlaju do Sončevega mrka (Emmerich 2006).
Luna prvi dan po mlaju
Luna je v času mlaja na nebu skupaj s Soncem in zato nevidna našim očem. Osvetljena je
»zadnja« stran Lune, ki je za nas, ker je obrnjena stran od Zemlje, nevidna. Brglez v svoji knjigi piše, da je zelo mlado Luno, ki je mlajša od enega dneva, sicer možno videti, vendar izredno težko; izpolnjeni morajo biti posebni pogoji (Luna mora biti v perigeju, v Zemlji najbližji točki; ustrezna mora biti deklinacija Lune, kraj opazovališča in zahajajočega Sonca ter čim večja nadmorska višina, ker je na višjih legah temnejše nebo in bolj miren zrak). Če je starost Lune med 16 in 24 ur (kar pomeni, da je bil mlaj pred 16 do 24 urami) in je Sonce pravkar zašlo, lahko pričnemo z iskanjem in morda bomo našli komaj opazen, izredno tanek srp Lune nizko na zahodnem nebu, ki bo zašel manj kot 1 uro kasneje. Če nam ga uspe najti, bomo opazili, da srp ne obsega celotnega polkroga, kot bi pričakovali, ampak mnogo manj, morda le njegovo polovico (lok okrog 90 stopinj). Opaziti »manjši možni tanek srp« Lune, manj kot 24 ur po mlaju, je dogodek, ki ni slučajen, ampak se je treba zanj res temeljito pripraviti. Tudi če je starost Lune večja od 24 ur, sta opazovanje in morda fotografiranje tankega srpa posebno doživetje (Brglez 2011).
Luna sedem dni po mlaju
»Obdobje prvega krajca, ko je vidna celotna vzhodna polovica Lune. V času od mlaja je Luna prepotovala četrtino svoje poti okrog Zemlje.« (Brglez 2011).
Slika 2.15: Prvi krajec
http://www.lunin.net/vplivlune/luninemene.php (23. 1. 2014)
21 Luna petnajst dni po mlaju
»Ščip ali polna luna nastane med 14. in 15. dnem po mlaju. Za nekaj ur je lunin disk videti popolnoma okrogel in nikjer ni videti nobene sence. Zaradi bleščave je vse, kar lahko vidimo, megleno, razen morij in žarkov.« (Brglez 2011).
Slika 2.16: Polna Luna
http://www.lunin.net/vplivlune/luninemene.php (23. 1. 2014)
Luna dvaindvajset dni po mlaju
Zadnji krajec. Zahodna polovica Lune ima mnogo več »morske« površine, kot vzhodna, zato je v zadnjem krajcu, ki ga lahko opazujemo v jutranjem času občutno manj svetla (Brglez 2011).
Slika 2.17: Zadnji krajec
http://www.lunin.net/vplivlune/luninemene.php (23. 1. 2014)
Luna osemindvajseti in devetindvajseti dan po mlaju
Osemindvajseti dan Luna počasi zaključuje svoj skoraj enomesečni ciklus. Od mlaja je že skoraj opravila celotno pot okrog Zemlje. Devetindvajseti dan je Luna ponovno v mlaju in vse se začenja znova (Brglez 2011).
22
Slika 2.18: Mlaj
http://www.lunin.net/vplivlune/luninemene.php (23. 1. 2014)
2.7 Lunina noč
Brglez pravi, da podobno kot na Zemlji lahko tudi na Luni govorimo o dnevu in noči. Od Sonca osvetljena stran ima dan, na neosvetljeni strani je noč. Ker se Luna zavrti okrog svoje osi približno v enem mesecu oz. v štirih tednih, trajata toliko časa »Lunin dan in Lunina noč« skupaj. Torej Lunina noč traja polovico tega časa, tj. 2 tedna ali nekoliko manj kot 15 dni. Neosvetljenih predelov Lune z Zemlje ne moremo opazovati, prav tako je ne vidimo v času mlaja, to je »sredi Lunine noči« (Brglez 2011).
2.8 Lunin tir
Lunin tir je nagnjen proti ravnini ekliptike (ravnini Zemljinega tira okrog Sonca) za približno pet stopinj. Zato so Sonce, Zemlja in Luna le redko na isti črti in temu primerno so redki Lunini oziroma Sončevi mrki. Poleg tega je Lunin tir eliptičen, se torej vidno razlikuje od krožnice. Povprečno je Luna od Zemlje oddaljena 384 400 km, lahko pa se ji približa do 356 400 km, oziroma se od nje oddalji na 406 700 km. Posledica tega je, da se navidezni Lunin polmer spreminja za približno 10 % kar pa nima nič opraviti s tem, da se Luna v bližini obzorja pogosto zdi posebej velika.
Emmerich in Melchert pišeta, da se Luna in Zemlja nenehno privlačita; skupno težišče pa ni Zemljino središče ampak 1700 km pod Zemljinem površjem. Druga na drugo vplivata predvsem s plimovanjem. Luna privlači vodo na tisti strani Zemlje, ki je obrnjena k njej, med tem ko na hrbtni strani zaostaja. Pod tema vodnima grebenoma se Zemlja nenehno vrti naprej, ob enem pa se tudi Luna na svoji poti nekoliko premakne. Tako traja od oseke so oseke (ali od plime do plime) nekoliko dlje kot pol dneva, to je dva grebena plime, oziroma 12 ur 25 minut (Emmerich, Melchert, 2006).
23
2.9 Kako pride do Luninega mrka
Vsak dober koledar sporoča, da je vsakih 29, 5 dni ščip. Takrat stoji Luna natančno nasproti Sonca zato jo vso noč vidimo na nebu. Sonce, Zemlja in Luna pa takrat niso vedno v natančno isti vrsti, saj bi sicer imeli Lunin mrk ob vsakem ščipu. Ker je Lunin tir glede na Zemljinega nagnjen za dobrih pet stopinj (tri prste iztegnjene roke), potuje Luna takrat nad ali pod Zemljino senco.
»Presečišče nebesnih tirov Sonca in Lune imenujemo vozle. V dvižnem vozlu preide Luna ekliptiko v severno smer, v padnem pa južno. Do Luninega mrka pride samo, če je Luna navidezno zelo blizu vozla in je obenem še ščip. Glede na navidezno oddaljenost Lune od vozla je mrk popoln (vsa Luna potuje skozi Zemljino senco) ali delen (Luna le deloma vstopi v senco Zemlje). Razen teh so še tako imenovani polsenčni mrki, ko Luna potuje tik mimo Zemljine sence in vstopi samo v tisti del njene sence, ki ga še osvetljuje Sončeva svetloba (polsenco). Ti mrki pa so tako neopazni, da jih skoraj ne zaznamo.« (Emmerich, Melchert 2006).
Slika 2.19: Popolni Lunin mrk
http://www.educa.fmf.unilj.si/izodel/sola/2003/di/cimpric/html/Soncev%20in%20Lunin%20mrk.htm (24. 1. 2014)
2.10 Kraterji
2.10.1 Nastanek kraterjev Udarni kraterji
Lunine kraterje bi praviloma morali imenovati udarni kraterji, kar nam bo takoj povedalo več o njihovem nastanku. Udarni krater je večja ali manjša udrtina, ki je nastala v tleh, ko je skalna gmota iz asteroidnega pasu treščila na Luno. Material iz jame, ki je bil izvržen, je
24
oblikoval okrogle stene okrog roba udrtine. Hitrost pri trku je okrog 20 km/s. Zaradi te hitrosti nastane krater, ki je mnogo večji od asteroida (približno 15-krat v premeru). Asteroid v premeru 1 km pri trku naredi krater s premerom 15 km. Luna je bila najpogosteje
»obstreljevana« prvih 750 milijonov let svoje zgodovine, kar predstavlja približno šestino njene starosti. Podobno je bila obstreljevana tudi Zemlja, vendar so kraterji izgubili svojo obliko zaradi delovanja vode in zraka (deževja, vetrovi in temperaturne spremembe). Ker Luna nima dejavnikov, ki bi lahko v obliki vremenskih posledic povzročali spremembe površja, so kraterji obdržali svojo obliko (Brglez 2011).
Vulkanski izbruhi
Druga možnost nastanka kraterjev so bili vulkanski izbruhi. Primer takšnega nastanka so verjetno Gruithuisen Gamma. To je visoka kupolasta tvorba na južnem robu gorovja Jura s premerom 20 km pri dnu in s kraterjem na vrhu, premera 900 m. Lava je iz notranjosti pridrla na površje in ustvarila struge, po katerih je odtekla. Na ta način je zalila nižje ležeča področja, ki jih danes prepoznavamo kot temna področja na Luni. To so morja in nekateri kraterji s temnim dnom, ki jih lahko opazujemo tudi z Zemlje. Na področja starejših kraterjev padajo vedno znova manjši asteroidi in tako spreminjajo njihovo obliko. Nastajajo novi manjši kraterji na pobočjih in terasastih stenah večjih in starejših kraterjev. Podobno je tudi na z Zemlje nevidni strani. Skoraj povsod so kraterji, le morij je manj, kar dokazuje, da je skorja debelejša in lava ni mogla prodreti na površje, da bi zalila večja področja (Brglez 2011).
2.10.2 Oblika kraterjev
Okrog 95 % kraterjev na Luni je okrogle oblike, redki pa so podolgovate oblike. Tak je krater Schiller (180 km x 70 km), ki leži nedaleč od zelo znanega kraterja Tycho. V tem primeru je asteroid treščil na Luno pod zelo majhnim kotom (podobno kot pristajajo letala) in tako »izkopal« podolgovat krater (Brglez 2011).
2.10.3 Velikosti kraterjev Kraterje delimo v 3 skupine:
- Manjši kraterji merijo v premeru do 11 km in imajo obliko skodelice. So brez središčnega vrha in njihov premer po širini je približno 6-krat večji od globine.
25
- Srednji kraterji merijo od 11 do 150 km v premeru. Imajo ravno dno in večinoma središčno goro z enim ali več vrhovi. Stene lahko segajo več tisoč metrov visoko.
- Veliki kraterji merijo v premeru več kot 150 km. Ob nastanku je bilo izvrženega ogromno materiala, ki je ustvaril enega ali več okroglih prstanov okrog kraterja (Brglez 2011).
3 ASTRONOMSKI INŠTRUMENTI 3.1 Teleskop
»Teleskop ali astronomski daljnogled je inštrument, s katerim opazujemo oddaljena nebesna telesa.« (Galičič 2003).
Bistvena naloga teleskopa je zbiranje svetlobe z astronomskega objekta. Ločimo teleskope refraktorje pri katerih svetlobo zbiramo z zbiralno lečo, in reflektorje pri katerih svetlobo zbiramo z vbočenim zrcalom. Če je površina zbiralne leče ali površina primarnega zrcala pri reflektorskem teleskopu večja, zbere več svetlobe. Ker so astronomski objekti na nočnem nebu navadno šibki, si želimo imeti čim večjo zbiralno površino. Galičičeva pravi, da je zbiralna moč teleskopa sorazmerna s površino zrcala, torej s kvadratom polmera zrcala.
Trikrat večje zrcalo bo v enoti časa zbralo devetkrat več svetlobnega toka. Sliko astronomskega objekta, ki nastane v goriščni ravnini zrcala, lahko pogledamo skozi ustrezno lečo okular, ki ima vlogo povečevalne lupe. S tem povečamo kot, pod katerim vidimo objekt, zato se nam le-ta zdi bližji oz. večji. Povečava teleskopa je definirana kot razmerje med goriščnima razdaljama objektiva in okularja. Pri manjših amaterskih teleskopih, kjer astronomske objekte pogosto gledamo neposredno skozi okular, lahko menjamo okularje ter s tem v določenih mejah spreminjamo povečavo.
Skozi velike profesionalne teleskope astronomi pogledajo z očmi le izjemoma. Zato se pri slednjih okularja navadno ne uporablja, pač pa je v gorišču objektiva nameščen detektor svetlobe. Danes je to pretežno kamera CCD, ki je praktično že povsem izpodrinila svojo prednico, fotografsko ploščo. Današnji teleskopi reflektorji imajo navadno po dve zrcali.
Primarno zrcalo zbere svetlobo z astronomskega objekta in ustvari njegovo sliko in
26
sekundarno zrcalo, ki dobljeno sliko objekta preslika na mesto, kamor je enostavno namestiti detektor svetlobe (prav tam).
Slika 3.20: Prvi teleskop Slika 3.21: Teleskop
http://www.google.si/imgres?imgurl=&imgrefurl=http%3A%2F%2Ffizika.dssl.si%2FGalileo%2Findex.php%3FItemid%3D61%26id%3D 59%26option%3Dcom_content%26view%3Darticle&h=0&w=0&sz=1&tbnid=hij22xcu0961AM&tbnh=275&tbnw=183&zoom=1&docid
=PzpXIbalWDSHiM&ei=nwmmUvP-B8Lbswbz8oGYDw&ved=0CAIQsCUoAA (24. 1. 2014)
https://www.google.si/search?q=teleskop&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=B69BUuegI8S47AbG7oCgCw&sqi=2&ved=0CHw QsAQ&biw=1280&bih=605&dpr=1#q=teleskop&tbm=isch&facrc=_&imgdii=_&imgrc=P8Wg28afucjhSM%3A%3BKe2c_d_jCW9inM
%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.teleskop-
express.de%252Fshop%252FBilder%252Fshop%252FSkywatcher%252FRefraktoren%252FBKR- 1206%252Fbkr1206az3.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fwww.teleskop-
express.de%252Fshop%252Fproduct_info.php%252Flanguage%252Fen%252Finfo%252Fp3305_Skywatcher-Startravel-120-auf-AZ-3--- Gro-feldrefr--120-600mm.html%3B400%3B602 (24. 1. 2014)
3.2 Binokular
»Binokular (»dvogled«) je daljnogled, skozi katerega gledamo z obema očesoma hkrati.«
(Galičič 2003).
Najbolj poznan izraz zanj je verjetno lovski daljnogled. Je primer teleskopa refraktorja. Na binokularju navadno piše nekaj takega: 8 x 50 (ali 8 x 50 mm). Številki pomenita: 8 je
27
povečava lečja, 50 pa premer objektiva v milimetrih. Uporabimo ga lahko kot pripomoček pri astronomskih opazovanjih (prav tam).
Slika 3.22: Binokular
https://www.google.si/search?q=model+teleskopov&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ei=TrBBUpSODMLtswb3-
IHoDQ&ved=0CAcQ_AUoAQ&biw=1280&bih=605&dpr=1#q=binokular&tbm=isch&facrc=_&imgdii=_&imgrc=DzcPoViIk7XKqM%3 A%3BAfgsOHOjWb8G3M%3Bhttp%253A%252F%252Fos1.osstatic.com%252Fimages_products%252Fnikon-7216-nikon-8x40-action- wide-angle-binoculars-1344lar.jpg%3Bhttp%253A%252F%252Fkohhranthianghlim.org%252Fbin%252Fbinoculars-
nikon%3B1500%3B1132 (24. 1. 2014)
4 RAZVOJ OTROKOVEGA MIŠLJENJA 4.1 Kako delujejo možgani
Do otrokovih treh let se v njegovih možganih oblikuje tisoč trilijonov (to je 1018) povezav, kar je dvakrat več kot jih ima odrasli. Nevroni se z drugimi celicami povežejo že pred rojstvom in nadzorujejo dihanje in reflekse, uravnavajo pa tudi druge življenjsko pomembne funkcije. Čeprav se različni deli možganov razvijajo z različno hitrostjo, je vrsta raziskav pokazala, da sinapse (povezave med nevroni) najhitreje nastajajo v obdobju od rojstva do desetega leta starosti. V tem času dendriti (podaljški živčnih celic) rastejo in tvorijo na trilijone, 1018 sinaps. Ena celica je lahko povezana z 10 000 drugimi celicami. Teža možganov se potroji in skoraj doseže težo odraslih možganov (Silberg 2003).
Možganske povezave se ustalijo s ponavljanjem, tiste povezave, ki se ne uporabljajo pa se bodo verjetno prekinile. Primer: otrok, s katerim se v prvih letih življenja drugi ljudje le redko pogovarjajo in mu ne berejo veliko, utegne v poznejšem življenju imeti težave z jezikovnimi spretnostmi. Otrok, ki pri igri nima družbe, se bo pozneje morda teže prilagajal
28
okolju. Otrokovi možgani se bujno razvijajo, če dobijo povraten odziv iz okolja. Z izkušnjami se razvijejo v organ za razmišljanje in čustvovanje (prav tam).
Silberg pravi, da so v zadnjih desetih letih znanstveniki o delovanju človeških možganov odkrili več kot kdaj koli prej. Zaradi ugotovitve, da izkušnje v zgodnjem otroštvu odločno vplivajo na razvoj možganov, se je spremenil odnos do otrokovih potreb.
Tri ključna spoznanja o možganih so:
- sposobnost posameznika za učenje in uspeh na vrsti področij so odvisna od medsebojnega vpliva narave (prirojene nadarjenosti) in vzgoje (vrste vzgoje, spodbud in učenja),
- človekovim možganom zaradi njihove zgradbe in delovanja koristijo izkušnje in ustrezno učenje v prvih letih življenja,
- učenje sicer traja ves življenjski krog, vendar so priložnosti in tveganja največja v prvih letih po rojstvu (prav tam).
Gamm in Ehlert pišeta, da imajo povprečni možgani odraslega človeka več kot 200 milijard živčnih celic, da je dolžina živčnih vlaken približno 5, 8 milijona kilometrov, kar je več kot petnajstkratna razdalja med Zemljo in Luno. Pravita še, da možgani tehtajo od 1,3 do 1,6 kg in porabijo približno 20 odstotkov celotne energije (Gamm, Ehlert 2010).
4.2 Kako možgani shranjujejo informacije
Možgani najprej vse, kar smo videli, slišali, doživeli … shranijo v kratkoročni pomnilnik, kratkoročni spomin, na katerega se vedno znova shranjujejo nove informacije. Dejstva, ki jih potrebujemo dolgoročno, je treba prenesti v dolgoročni spomin, ker jih lahko od tam s pomočjo ustrezne mreže vedno prikličemo. To pa lahko storimo samo z nenehnim ponavljanjem (prav tam).
Da lahko možgani obvladajo poplavo informacij, ki se v njih zliva vsak dan, deluje z genialnim filtrirnim sistemom imenovan corpus callosum. Ta nevro anatomska struktura je vlečna povezava med možganskima poloblama in prebira prispele informacije. Tu se odloča, kaj mora kot čustveno in kreativno na desno in kaj kot logično in racionalno na levo stran.
Predvsem pa se odloča, kaj je pomembno in bo zato posebno dobro povezano, da bo po potrebi hitro dosegljivo. Ta prečnik povezuje obe možganski polobli v celoto, ki razvije
29
neprekosljivo sposobnost shranjevanja, ko delujeta obe polobli sočasno, s čimer se možnosti možganov izjemno povečajo. Ta povezava je za nas izredno pomembna, saj lahko samo z njo normalno obvladujemo svoje življenje (prav tam).
Manj pomembne informacije pa so z razliko pomembnih, neurejene med podobno in dozdevno nepomembnimi ali nezanimivimi nekje v globinah naših možganov. Ne glede na to, kako pomembna je informacija, bo zaradi občutka nezainteresiranosti uvrščena med nepomembne. Ostala bo nekje v naših možganskih vijugah, kjer je navidezno izgubljena (prav tam).
4.3 Mišljenje
Mišljenje v najširšem pomenu vključuje široko paleto spoznavnih procesov (to so: presojanje odločanje, sklepanje, spominjanje, predstavljanje, sanjarjenje, načrtovanje, ocenjevanje itd.).
Zmožnost misliti, sporočati misli in delovati v skladu z njimi je eden bistvenih dosežkov ljudi. Človek ne le presoja, načrtuje ali analizira ampak se tudi sprašuje. Torej kaj je mišljenje? V ožjem pomenu je odkrivanje novih odnosov med informacijami, ki jih posredujejo zaznave ali pojmi. O mišljenju govorimo tedaj, ko naletimo na okoliščine, ki jih skušamo dojeti na nov način oz. za razumevanje katerih je potrebno preoblikovanje odnosov med informacijami. Mišljenje je lahko analitično, kjer celoto razstavimo na dele ali sintetično, kjer dele povežemo v celoto (Kompre in drugi 2002).
Joy P. Guilford (1959) deli mišljenje na:
- divergentno, kjer se oblikuje več rešitev za dani problem,
- konvergentno, kjer je usmeritev, osredinjenje le na eno pravilno rešitev problema,
- domišljijsko, kjer je kombiniranje dejstev pod vplivom subjektivnih dejavnikov in se ustvarjajo nove kombinacije,
- realistično mišljenje, kjer se kombinirajo stvarna dejstva (prav tam).
»Razvoj otrokovega mišljenja je zajet v otrokov realni stik s stvarmi, zunanjim svetom, v njegovo ravnanje s predmeti in stike z ljudmi, v njegovo zaznavanje in opazovanje.« (Žlebnik 1975).
30
Mišljenje je v našem življenju zelo pomembno. Za človeka je bolj značilno kot za vsa druga bitja. Njegove miselne zmožnosti daleč prekašajo miselne zmožnosti drugih bitij. Z mišljenjem rešujemo probleme in na razmišljanju temeljijo naše odločitve, tako vsakdanje kot tudi pomembne življenjske odločitve. Mišljenje daje značilno noto, pečat človekovi duševnosti. Brez mišljenja in razmišljanja si ne moremo predstavljati življenja, saj brez razmišljanja ne bi mogli odgovoriti na nobeno vprašanje, ne bi mogli rešiti niti najenostavnejših nalog niti ne bi znali o čem pripovedovati, pisati ali debatirati (Musak, Pečjak 2001).
4.4 Različne razlage otrokovega mišljenja
Različne razlage v mišljenju med otroki in odraslimi so znane že od nekdaj. Nekateri raziskovalci so menili, da prihaja do razlik zato, ker imajo otroci premajhno izkustvo in s tem pomanjkanje znanja. Sicer pa pravijo, da enako razumeva pojave in uporablja enake operacije v mišljenju kot odrasli (Toličič 1979).
Angleška raziskovalka Issacsova zatrjuje na osnovi svojih opazovanj, da se otroci glede mišljenja in razumevanja sveta bistveno ne razlikujejo od odraslih. Razlika je le kvantitativna in se izraža v manjšem obsegu znanja in izkušenj pri otrocih v primerjavi z odraslimi. Švicarski psiholog Piaget pa pravi nasprotno. Po njegovih rezultatih je mišljenje otrok bistveno drugačno kot mišljenje odraslih. Razlike so tako kvalitativne kot tudi kvantitativne. Tako imenuje mišljenje otroka v predšolski dobi predlogično, kar pomeni, da je bistveno drugačno od logično konkretnega in od abstraktno logičnega mišljenja (prav tam). Glavni razlog za razlike v raziskavah so uporabljene metode. Piaget je uporabil pri zbiranju podatkov poseben klinični pristop, to je v naprej pripravljen razgovor. Otroke je spraševal o mnogih naravnih pojavih, tudi o tistih, s katerimi še niso imeli izkušenj.
Odgovori so bili odvisni od znanja in izkušenj otrok. Issacseva pa je pustila otrokom možnost, da so sami izbrali objekte, na katerih je s pomočjo njihove aktivnosti prišlo do izraza razumevanja različnih pojavov. Celotno okolje pa je bilo tako, da je spodbujalo njihovo aktivnost v različnih smereh.
Tako ena kot druga teorija sta pomanjkljivi. Razlike med mišljenjem otrok in odraslih niso samo kvantitativne, ne gre samo za to, da ima otrok manj izkušenj kot odrasel, temveč kaže njegovo mišljenje specifičnosti. Te pa tudi niso take, da ne bi bilo v razvoju mišljenja strnjene zveze (prav tam).
31
4.5 Otrokova vprašanja
Pri predšolskih otrocih se aktivnost najprej odvija v zaznavno praktičnih oblikah. Proti koncu tega obdobja postane intelektualna aktivnost relativno samostojna in se odvija v raznih oblikah sklepanja. Tudi zaznavno praktična intelektualna aktivnost omogoča, da pride otrok do nekaterih posplošitev. Otrok pri dejavnostih, ki se pogosto odvijajo v okviru igre, nima kakšnih spoznavnih ciljev. Vendar pa mu ne glede na te dejavnosti omogoča določene posplošitve. Drugače je v »vprašalnem obdobju«, to je po četrtem letu. Otrokova vprašanja, ki so zelo pogosta, imajo spoznavno obeležje, so pa zelo različna. Največkrat se nanašajo na konkretne situacije, v katerih otrok je. Prva vprašanja se v večini nanašajo na imena stvari, otrok sprašuje, »Kaj je to?«. Druga vprašanja pa so »Zakaj?«, ki kažejo otrokov spoznavni interes za pojasnitev pojavov (Toličič 1979).
Analize vprašanj ob koncu predšolske dobe kažejo, da se otrok ne zanima samo za stvari iz neposrednega okolja, ampak tudi za nekatere pojave, ki jih s svojim znanjem ne more razumeti. Primeri: kaj je zrak, kdo giblje oblake, iz česa so zvezde in mesec, kako visoko je nebo, zakaj ženske nimajo brade itd. Na marsikatera vprašanja ne moremo odgovoriti z dognanji fizike, kemije, astronomije, ker otroci razlag ne bi razumeli. Vendar pa je prav, da jim skušamo odgovoriti, tako da bo razumel, zlasti če vemo, da otrok ne sprašuje zaradi tega, da se igra, ampak je vprašanja sprožil njegov interes po spoznavanju. Tak odgovor je le začasen, ne mislimo, da bi otroka s takimi odgovori odvračali od realnosti in stvarnih razlag teh pojmov. Včasih je mogoče razlago tudi demonstrirati, kar je za otroka dragoceno, kajti verbalna razlaga mu velikokrat dela težave. Pomagamo si lahko tudi s slikami. Vsekakor naj ima otrok občutek, da se odrasli zanimajo za njegova vprašanja in so mu pripravljeni pomagati (prav tam).
4.6 Specifičnosti otrokovega razumevanja sveta
Pri malčkih se kaže specifičnost v razumevanju sveta v tem, da še ne ločuje med subjektivnim in objektivnim. Majhen otrok še ne dojame sebe kot nekaj, kar se razlikuje od sveta. Šele v tretjem letu opažamo, da otrok svoj jaz razlikuje od objektivnega sveta. Tudi kdaj kasneje še pride do zamenjave, zlasti med pojavi fizičnega sveta in psihičnimi pojavi.
Če otrok ne razlikuje med subjektivnim in objektivnim, pride do subjektiviranja objektivnega ali obratno, objektiviranja subjektivnega (Toličič 1979).
32
Če gre za težnjo, da otrok pojave, ki so po svoji prirodi subjektivni, obravnava kot objektivne, govorimo o realizmu. V začetku otrok misli, da njegove misli in sanje obstajajo nekje zunaj, izven njegove glave. Šele kasneje dojame, da se to dogaja v njegovi glavi.
Težave ima zlasti pri sanjah, ker misli da obstajajo izven njega in da jih je mogoče gledati z očmi. Zato tudi misli, da jih ne vidi samo on ampak tudi odrasli (prav tam).
Majhen otrok v mnoge stvari vnaša sebe, svoje misli ali svoja dejanja. Zato je velikokrat zanj neživo tudi živo. To tolmačenje, imenovano tudi animizem, pride v poštev pri pojasnjevanju pojavov, ki so oddaljeni od njega, med tem ko pojave, ki so mu blizu in jih pozna iz svojih izkušenj obravnavajo povsem naravno (prav tam).
