ODPRAVLJANJU GOVORNIH NAPAK OTROK V VRTCU

DIPLOMSKA NALOGA

TAMARA PRAČEK

Študijski program: Predšolska vzgoja

SODELOVANJE VZGOJITELJEV, LOGOPEDOV IN STARŠEV PRI PREPOZNAVANJU IN

ODPRAVLJANJU GOVORNIH NAPAK OTROK V VRTCU

PRESCHOOL TEACHERS, SPEECH

THERAPISTS AND PARENTS: COOPERATION IN RECOGNITION AND TREATMENT OF PRESCHOOL CHILDREN SPEECH DISORDERS

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: doc. dr. Darija Skubic Kandidatka: Tamara Praček

Ljubljana, junij 2016

Iskrena zahvala mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso pomoč in svetovanje pri oblikovanju in pisanju diplomske naloge. Zahvaljujem se partnerju Marku, za podporo in spodbude ter staršem, ki so mi omogočili študij.

Besede Iva Škarića (2005), da z govorom sebe posredujemo svetu, so dober razlog za razmišljanje, kaj vse je potrebno storiti, da bo ta čim boljši (tekoč, razumljiv …). Na razvoj otrokovega govora vplivajo različni dejavniki (fiziološki, sociološki). Otrok ima ob rojstvu določene predispozicije za govor (centri v možganih, govorni organi), ki pa jih ne more razviti, če govora ne sliši. Otrok z rojstvom »vstopi« v družinsko okolje in do njegovega prvega leta starosti je družina edina, s katero otrok komunicira, jo posluša in posnema. Kasneje so z njim v stiku tudi strokovni delavci v vrtcu oz. se krog ljudi, s katerimi se otrok srečuje, širi. Če katerikoli od teh ljudi opazi, da se otrokov govor ne razvija pravilno, da prihaja do odstopanj ali celo do govornih napak, je zelo pomembno, da poiščejo strokovno pomoč. Če se nepravilnost v govoru spremeni v govorno napako, je potreben obisk logopeda, ki s svojim znanjem in nudenjem strokovne pomoči (prepoznavanje govornih napak, izbira ustreznih pristopov in postopkov) otroku pomaga pri odpravljanju težav. Hkrati v procesu sodelujejo tudi starši in vzgojitelji oz. strokovni delavci v vrtcu. Logoped jim svetuje in daje napotke. Prav to sodelovanje me je spodbudilo k raziskovanju, ali je sodelovanje staršev, vzgojiteljev in logopedov pri odpravljanju govornih napak pomembno. Zanimalo me je njihovo mnenje.

Raziskovala sem tudi, kakšna je vloga vzgojiteljev, staršev in logopedov pri odkrivanju in odpravljanju govornih napak. Zanimalo pa me je tudi, katera govorna napaka se pri predšolskih otrocih najpogosteje pojavlja.

KLJUČNE BESEDE: govor, govorni razvoj, govorne napake, starši, vzgojitelji, logoped, sodelovanje.

The words by Ivo Škarić (2005) that we give ourselves to the world by using speech is a good reason to dwell upon what needs to be done to make speech the best possible (fluent, intelligible…). There are various factors that influence the development of child's speech (physiological, sociological) A newly born child has certain speech predispositions (brain centres, speech organs) which cannot be developed unless a chiald hears the speech. When born, a chiald »enters« his family's environment and until the end of his first year, it is the family members that he communicates with, listens to and immitates. Later in life he comes in contact with some other people and these are teachers in a kindergarten. So the circle of people a child interacts with becomes wider. If any of these people should notice that a child's speech does not develop properly, that irregularities or even speech defects occured, it is very important to seek expert help. In case that speech irregularities turn into a speech defect, a visit to a speech therapist is necessary. They will use their knowledge and expertise to help a child eliminate speech defects. This proces involves parents, teachers and specialists. The role of a speech therapist is to advise and give directions for work. It is this cooperation that involves different parties that encouraged me to begin a research into whether the cooperation between parents, teachers and speech therapists to eliminate speech defects is important. I was interested in ther opinion. I researched the roles of educatiors, parents and speech therapists in the process of recognition and treatment children speech disorderd. At the same time I also wanted to find out which speech defect that occurs with pre-school children is the most common one.

KEY WORDS: speech, speech development, speech defects, parents, kindergarten teachers, speech therapist, cooperation.

I. UVOD... - 1 -

II. TEORETIČNI DEL ... - 2 -

1 JEZIK IN GOVOR ... - 2 -

1.1 Kaj je jezik? ... - 2 -

1.2 Kaj je govor? ... - 3 -

2 GOVORNI RAZVOJ ... - 4 -

2.1 Mišljenje in govor ... - 4 -

2.2 Dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj ... - 6 -

3 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA ... - 9 -

4 GOVORNE NAPAKE ... - 16 -

4.1 Napake v izgovorjavi izgovorjave (artikulacijske motnje) ... - 17 -

4.1.1 Bebljanje ali dislalija ... - 18 -

4.1.2 Nosljanje ali rhinolalia ... - 18 -

4.2 Napake v ritmu in tempu govora ... - 18 -

4.2.1 Jecljanje ... - 19 -

4.2.2 Prehitri govor (brbotanje) ... - 19 -

4.2.3 Pretirano počasen govor ... - 20 -

4.2.4 Skandirani govor ... - 21 -

4.3 Napake glasu ... - 21 -

4.3.1 Hripav glas (disfonija) ... - 21 -

4.3.2 Patološko mutiranje glasu ... - 21 -

5 STARŠI IN OTROKOV GOVOR ... - 22 -

5.1 Otrok od rojstva do 7 meseca ... - 23 -

5.2 Otrok od 7. do 15. meseca ... - 24 -

5.3 Otrok od 15 mesecev do 2 let in pol ... - 25 -

5.4 Otrok od 2 let in pol do 5 let ... - 26 -

5.5 Starši in odpravljanje govornih napak ... - 27 -

5.6 Knjiga  vez med staršem in otrokovim govorom ... - 28 -

6 VZGOJITELJI (POMOČNIKI VZGOJITELJA) IN OTROKOV GOVOR... - 31 -

6.1 Kurikulum za vrtce in otrokov govorni razvoj ... - 32 -

6.1.1 Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta ... - 34 -

6.1.2 Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta ... - 34 -

6.2 Vloga vzgojiteljice pri ugotavljanju in odpravljanju govornih napak ... - 36 -

7 OTROK IN LOGOPED ... - 38 -

7.1 Vaje za otroke z govornimi napakami oz. govorno-jezikovnimi motnjami ... - 42 -

7.1.1 Vaje za otroke, ki ne govorijo ... - 43 -

7.1.1.1 Vaje za razvoj splošne motorike telesa ... - 43 -

7.1.1.2 Akustične (avditivne) vaje ... - 44 -

7.1.1.3 Vaje vizualnega zaznavanja ... - 44 -

7.1.1.4 Vaje razumevanja posameznih besed ... - 45 -

7.1.1.5 Vaje za grobo telesno odzivanje ... - 45 -

7.1.1.6 Vaje za izvajanje navodil ... - 45 -

7.1.1.7 Vaje govornih organov ... - 45 -

7.1.1.8 Vaje za izpihovanje ... - 46 -

7.1.1.9 Vaje za dobro delovanje mehkega neba ... - 46 -

7.1.1.10 Vaje za jezik ... - 46 -

7.1.1.11 Vaje ustnic ... - 47 -

7.1.1.12 Igrice in vaje za dobro izreko ... - 47 -

7.1.1.13 Vaje fonacije, govorne imitacije in začetnega izgovarjanja ... - 48 -

7.1.2 Vaje za otroke z nerazvitim govorom ... - 48 -

7.1.2.1 Akustične vaje ... - 48 -

7.1.2.2 Vaje govornih organov ... - 49 -

7.1.2.3 Vaje pozornosti – vidne in zvočne vaje ... - 49 -

7.1.2.4 Vaje artikulacije... - 49 -

7.1.2.5 Vaje za zapomnitev oblike besed ... - 49 -

7.1.3 Vaje za otroke s kombiniranimi govornimi motnjami ... - 50 -

7.1.3.1 Vaje za odpravljanje prehitrega govora ... - 50 -

7.1.3.2 Vaje za odpravljanje počasnega govora... - 50 -

7.1.3.3 Vaje za otroke z nerazvitim govorom in rinolalijo ... - 51 -

III. EMPIRIČNI DEL ... - 52 -

1 VZOREC ... - 52 -

2 METODA ... - 52 -

3 CILJI IN HIPOTEZE ... - 52 -

4 REZULTATI ... - 53 -

5 SKLEPNE UGOTOVITVE ... - 71 -

IV. LITERATURA ... - 73 -

V. PRILOGE ... - 76 -

- 1 -

I. UVOD

Od vseh avtoportretov, ki jih kažemo družbi, je najpomembnejši tisti izdelan v govorni tehniki.

A govor nas ne le odslikuje, ampak tudi oblikuje, izgrajuje in učloveči. Zdrav duh je v zdravem govoru. Tega naj se zaveda vsak posameznik, vsi starši v odnosu do svojega otroka in družba kot celota (Škarić, 1988: 3).

Govor je eden najpomembnejših sposobnosti otroka (človeka). Če ima otrok težave pri govoru, vpliva to na njegovo celotno osebnost, na to kako vidi sam sebe in kako ga vidijo drugi. Govorne napake so za otroka lahko zelo moteče. Vplivajo na njegovo samopodobo, vključevanje v družbo in iskanje stikov z vrstniki. Pri odpravljanju teh težav si lahko pomaga sam, seveda ob pomoči staršev in drugih strokovnjakov. Prav zaradi zavedanja pomembnosti govora sem se odločila, da raziščem, kako otrok usvaja govor in kakšne so njegove težave pri tem. Z vidika mojega poklica me je zanimalo, kaj lahko storim, da otroku z govornimi napakami pomagam in kaj lahko pri tem storijo starši in logopedi. Pri tem sem ugotovila, da otroku sicer lahko pomagam in pripomorem k napredku, vendar brez staršev in strokovne pomoči logopeda optimalen napredek ni mogoč. Da bi otrok samozavestno vstopal v komunikacijo z okoljem, je potrebno čim boljše sodelovanje med starši, vzgojitelji in logopedi. Le na tak način bo otrok lahko optimalno izboljšal svoj govor in se aktivno in kvalitetno vključeval v vsa področja svojega življenja.

- 2 -

II. TEORETIČNI DEL

1 JEZIK IN GOVOR

Da bi razumeli govorni razvoj, moramo najprej razumeti razliko med jezikom in govorom.

Povezava med njima je zelo tesna, vendar njun pomen ni isti. Razlikovanja govora in jezika se je prvi lotil de Saussure v začetku 20. stoletja. Tako je ločil jezik (langue) od govora (parole).

Jezik naj bi bil zgodovinsko nastali objektivni sistem medsebojno povezanih znakov, značilen za skupino, čeprav ga obvlada vsak posameznik, govor pa kot proces pojasnjevanja s pomočjo jezika (Žnidarič, 1993).

Jezik in govor nista dana, ampak naučena. Jezikovni razvoj naj bi se začel že v predgovorni fazi (Grilc, 2014: 11). Otrok naj bi se bil ob rojstvu sposoben naučiti kateregakoli jezika. Ali se bo naučil slovenskega ali italijanskega, pa je odvisno od jezika, ki ga uporabljajo njegovi starši (okolje v katerem živi). Tako pravi tudi Starc, ki meni, da ima vsak zdrav otrok anatomske in glasovne sposobnosti, da se nauči glasove kateregakoli jezika (Starc in dr., 2014).

1.1 Kaj je jezik?

De Saussure pravi, da jezik ni funkcija govora, temveč je proizvod, ki ga posameznik pasivno sprejme ter nikoli ne zahteva vnaprejšnjega premisleka, razmišljanje pa posega vanj le pri uveljavljanju dejavnosti (1997, nav. po Skubic, 2004: 10). Jezik je družbeni del govorice, zunaj posameznika, ta ga sam ne more niti ustvariti niti spreminjati. Obstaja samo po neki pogodbi med člani skupnosti (De Saussure, 1997, nav. po Skubic, 2004: 10).

Pri jeziku gre po mnenju D. Skubica za določen »sistem znakov« (Skubic, 2004: 10), D. Jelenc pa o jeziku govori kot »abstraktnem sistemu simbolov in pravil« (Jelenc, 1998). Ta sistem pa

»uporablja in razume določena jezikovna skupnost, ki jih druži skupno delovno okolje, kulturna identiteta, interesi ali pa seveda življenje na določenem območju« (Jelenc, 1998).

O vplivu okolja, v katerem se otrok rodi ali raste ali se razvija, na razvoj jezika priča tudi mnenje S. Kranjc, ki pravi: »…da se otroci učijo jezika od drugih govorcev, ki sodelujejo v komunikacijskem procesu.« (Kranjc, 1999: 25). To potrjuje tudi naslednja trditev: »Jezika se učimo. Ni prirojen in se ne podeduje. Vsak otrok se uči maternega jezika oz. jezika skupnosti, v kateri živi.« (Jelenc, 1998)

- 3 -

Če torej strnemo vse definicije jezika, dobimo skupno komponento, ki opredeljuje jezik. To je sistem simbolov, sistem znakov. Ta sistem uporablja določena (večja ali manjša) skupina ljudi na nekem območju oz. na nekem prostoru. Pri rabi jezika se ta skupina (družba) drži določenih pravil, ki so dogovorjena in veljajo za vse. Za realizacijo jezika pa uporabljamo govor (Žnidarič, 1993).

1.2 Kaj je govor?

Prebrali smo lahko, da sta jezik in govor tesno povezana, ampak hkrati nimata istega pomena.

Ob tem, ko jezik in govor ločimo, ločimo: družbeno od individualnega, bistveno od drugotnega in bolj ali manj naključnega (De Saussure, 1997, nav. po Skubic, 2004: 25). O govoru kot individualnemu dejanju govori tudi Matić, ki pravi: »da se govor nanaša na posameznika, realizira pa se na subjektivni podlagi.« (Lipnik, Matić, 1993). Govor je v nasprotju z jezikom, individualno dejanje volje in razuma (De Saussure, 1997; nav. po Skubic 2004: 25).

Individualno funkcijo govora je moč zaznati tudi v izjavi S. Vasića, ki pravi: »Govor je oblika človekovega naučenega vedenja, ki rabi lastnemu izražanju in komunikaciji. Govor je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in njegovi socializaciji.« (Vasić, 1980; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 11). Piaget govorno izražanje opredeljuje kot sredstvo za izražanje misli, Jolly pa kot: »… mentalno sposobnost, ki človeku omogoča, da v komunikaciji uporablja organizirane simbolne sisteme kot je jezik.« (prav tam).

Govor ima torej dve funkciji delovanja. Prva funkcija je funkcija oblikovanja človeka kot posameznika, individuuma (individualna funkcija), druga pa je funkcija vzpostavljanja komunikacije z okolico (družbena funkcija).

V naslednjem poglavju se bom osredotočila na potek govornega razvoja otroka oz. na mejnike v otrokovem govornem razvoju.

- 4 -

2 GOVORNI RAZVOJ

Govorni razvoj je poleg drugih področij zelo pomemben. Je zelo zapleten in dinamičen proces.

Še posebej intenziven pa je v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva.

2.1 Mišljenje in govor

Ko govorimo o razvoju govora, ne moremo mimo odnosa med mišljenjem in govorom. Škarić meni, da je odnos med mišljenjem in govorom eden izmed najbolj zapletenih problemov psihologije in da o tem odnosu obstajajo različna stališča (Škarić, 1988: 30). Leskovar (nav. po Lipnik in Matić, 1993: 7) meni, da je razvoj govora tesno povezan z razvojem mišljenja, saj sta drug z drugim neločljivo povezana in drug na drugega razvojno vplivata. Nekateri so mnenja, da ni mišljenja brez govora, niti govora brez mišljenja. Spet tretji pa pravijo, da je mišljenje neodvisno od govora oz. da imata mišljenje in govor dva neodvisna razvojna korena (Žnidarič, 1993: 15). D. Žnidarič meni, da razvoj mišljenja podpira razvoj govora, torej sta mišljenje in govor dve fazi istega procesa, ki vplivata druga na drugo, zato motnje v razvoju govora navadno slabo vplivajo na razvoj mišljenja – in obratno (1993: 15  16).

Raziskovanju odnosa med mišljenjem in govorom sta se poleg drugih posvetila tudi Piaget in Vigotski.

Piaget je kot bistvo svoje teorije izpostavil koncept otrokove egocentričnosti. Meni, da se mišljenje razvija neodvisno od govora in da mišljenje omogoča razvoj govora (Marjanovič - Umek, 1990: 51). Piaget (nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 52) trdi, da gre najprej za razvoj egocentričnega govora (otrok govori sam sebi oz. za sebe). Z razvojem se to izgubi in takrat nastopi socialni govor. Piaget meni, da zaporedje razvoja poteka preko individualnega in egocentričnega govora, ko otrok ne misli na poslušalca, do socialnega govora, ko otrok pazi komu pripoveduje. Egocentrični govor v tem primeru nima komunikacijske funkcije in z razvojem odmira. Nastane na osnovi nezadostne socializiranosti govora, ki je individualen in nima nikakršne funkcije v aktivnosti otroka. Je samo spremljava, ki ne vpliva na njegovo aktivnost (Marjanovič - Umek, 1990: 52).

- 5 -

Vigotski meni, da imata mišljenje in govor različne razvojne korene (Vigotski, 1977; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 51). Po mnenju Vigotskega vse otrokove najpomembnejše aktivnosti izhajajo iz njegovega socialnega okolja. Odnos med mišljenjem in govorom ni stalna, nespremenljiva veličina (prav tam). Za razliko od Piageta kot prvo stopnjo omenja zunanji oz.

socialni govor, ki mu sledi egocentrični in nato notranji govor. Funkcija notranjega govora je pomoč in opora mišljenju, funkcija socialnega govora pa komunikacijska (Marjanovič - Umek, 1990: 52). Po mnenju Vigotskega (1977; nav. po Batistič Zorec, 2006: 72) gre na stopnji egocentričnega govora pri otroku za glasen monolog, ki spremlja posameznikove aktivnosti.

Poleg ekspresivne vloge opravlja tudi vlogo spremljanja otrokove dejavnosti ter postaja izraz mišljenja v pravem pomenu besede (Kranjc, 1999: 14). Pri notranjem govoru pa gre za uporabo tihega govora, ki je neke vrste notranji monolog in miselno oz. notranje rešuje probleme (Batistič Zorec, 2006: 72). Notranji govor kasneje preide v miselno dejavnost. Funkcija notranjega govora je pomoč in opora mišljenju. (Marjanovič - Umek, 1990: 52).

TABELA 1: Primerjava Piageta in Vigotskega v njunem pojmovanju razvoja ter odnosa mišljenje – govor (De Lisi, 1982; nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 52)

PIAGET VIGOTSKI

ZAPOREDJE

GOVORNEGA RAZVOJA

Individualni - egocentrični - socialni

Socialni - egocentrični - notranji

KLJUČ SOCIALNIH

ODNOSOV

otrok - otrok otrok - odrasel

ODNOS MIŠLJENJE - GOVOR

miselne strukture določajo razumevanje in uporabo govora

dinamika in spreminjanje: od relativne neodvisnosti v zgodnjem otroštvu do spajanja in integracije v odraslosti

POUDARKI Spoznavne sposobnosti,

narava egocentrizma

kognitivni preizkusi, uporabna funkcija govora

- 6 -

2.2 Dejavniki, ki vplivajo na govorni razvoj

Majhen otrok nas v razvoju govora zrcali, pozorno gleda v obraz in opazuje tudi obliko ustnic pri izgovorjavi. Prve otrokove besede so hkratne z njegovim gibanjem (gib – beseda) (Lesjak Skrt, 2014: 83).

N. Grilc meni, da je razvoj jezika in govora pokazatelj otrokovega razvoja. To lahko porušijo različni dejavniki tveganja, kot so predčasni porod, nizka porodna teža, okvare sluha, možganske krvavitve, zanemarjanje otroka (Grilc, 2014: 14). N. Grilc (prav tam) poudarja, da razvoja jezika in govora ne moremo uporabiti kot diagnostično sredstvo, ampak je spodbuda za razmišljanje o pričakovanem govorno – jezikovnem razvoju in iskanju morebitne strokovne pomoči. Za pravilen razvoj jezika in govora pa nujno potrebujemo zdrav živčni sistem z intaktnimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril, pravilno in dobro razvite psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom) (Žnidarič, 1993: 39).

I. Posokhova meni, da je razvoj otroškega govora precej kompleksen in subtilen proces, ki se odvija pod vplivom množice različnih faktorjev (Posokhova, 1999: 9).

N. Grilc te dejavnike razdeli na notranje (fiziološke, psihološke) in zunanje (socialne, sociološke) (Grilc, 2014: 13).

N. Grilc (Vladisavljević, 1973, nav. po Grilc, 2014: 19) pod notranje dejavnike uvršča razvoj splošne motorike telesa in govornih organov, razvoj akustične percepcije (avditivno zaznavanje), razvoj vizualne percepcije (vidno zaznavanje), razvoj sposobnosti za koncentracijo in pozornost, razvoj intelektualnih sposobnosti (kognitivnih), razvoj odzivanja s telesnimi gibi in razvoj odzivanja z osnovnim glasom in govornim poskusom. Če povzamemo besede N. Grilc, so notranji dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora povezani z organskimi pogoji (Grilc, 2014: 12). Zajemajo zgradbo govornega aparata, neokvarjen sluh, enakovredne psihične in fizične funkcije ipd. (prav tam). S. Kranjc med notranje dejavnike šteje motivacijo, čustveno stanje, prirojene predispozicije za razvoj govora (dednost) (Kranjc, 1999: 20). Omerza tu omenja tudi pravilno razvite psihične funkcije, kot so mišljenje, občutenje, pomnjenje, fantazija, pa tudi dobro razvit slušni spomin. Meni, da je za pravilen razvoj govora pomemben zdrav živčni sistem, še posebej sistem govornih središč v možganski skorji ter sistem živčnih zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov govornega mehanizma.

- 7 -

Prav tako pa med notranje dejavnike uvršča zdrava in pravilno razvita govorila (Omerza, 1972:

20)

Med zunanje dejavnike uvrščamo socialni položaj družine, izobrazbo staršev in širše družbeno okolje, v katerem otrok živi. S. Kranjc meni, da imajo sociološki dejavniki pri razvoju otroškega govora pomembno vlogo, saj lahko vplivajo na nekatere psihološke dejavnike. (Kranjc, 1999:

20). L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja so med zunanje dejavnike uvrstile kakovost družinskega okolja, sociodemografske značilnosti družine, kakovost vrtca in genetske dejavnike.

Starši, ki so prvi govorni model otroku, z oblikovanjem kakovostnega družinskega okolja spodbujajo govorni razvoj otroka. L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc, U. Fekonja (po Foy in Mann, 2003) menijo, da je kakovost družinskega okolja celovit in večplasten kontekst, ki vključuje tako priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne kompetentnosti kot tudi značilnost govornih interakcij med otrokom in njegovimi starši (Hoff in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Na otrokov razvoj govora pa naj bi vplivala tudi pogostost govornih interakcij med otrokom in njihovo mamo (Hoff in Naigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 50). Mati in otrok komunicirata, izmenjujeta neverbalne in verbalne informacije ob vsakodnevnih opravilih – rutini. Poseben pomen za razvoj govora pa ima skupna igra. Več avtorjev (Hoff in Naigles, 2002; Sabbah in Baldwin, 2001; Silven, Ahtola in Niemi, 2003; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 51) namreč meni, da pozornost predmetom, ki jo v skupni igri delijo malček in njegovi starši, spodbuja usvajanje novih besed v zgodnjem obdobju govornega razvoja. Ko starši z otrokom komunicirajo in ob tem razširjajo, kar je otrok povedal, se z njim pogovarjajo o tem, kar ga zanima, ga poslušajo dovolj dolgo, da se lahko odzove na govorne spodbude ter mu postavljajo različna vprašanja, spodbujajo govorni razvoj (prav tam). H kakovosti družinskega okolja avtorice uvrščajo tudi interakcijo med materjo in otrokom, način komunikacije, pogovor, izmenjava mnenj (tudi otrok ima možnost odgovora). Izpostavljajo zavedanje staršev o pomembnosti govornega razvoja za otroka in otroško literaturo ter glasno branje.

Pod sociodemografske značilnosti spadajo ugodnejši ekonomski status družine, višja stopnja izobrazbe staršev in velikost družine (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53). Starši z višnjo stopnjo izobrazbe in višjim osebnim dohodkom se z otrokom več pogovarjajo. V komunikaciji otrokom pogosteje dopuščajo več samostojnega govornega izražanja, uporabljajo

- 8 -

raznolik govor, njihov besednjak pa je bolj bogat (prav tam). Bernstein (1997; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 53) je v svojih raziskavah prišel do ugotovitev, da starši iz družin z manj ugodnimi demografskimi dejavniki v pogovoru s svojimi otroki rabijo omejen jezikovni kod, za katerega je značilno omejeno upoštevanje slovničnih pravil, raba enostavnih in nepovezanih izjav, s katerimi starši pogosto posredujejo implicitni pomen. Po mnenju avtoric (prav tam) starši iz družin s slabšimi sociodemografskimi dejavniki uporabljajo več ukazov in izvajajo strog nadzor nad otrokovim vedenjem. Otrok naj bi bil le sprejemnik navodil. Matere z višjo stopnjo izobrazbe pa naj bi otrokom več brale, otroke spodbujajo k rabi jezika, obiskujejo knjižnico, kino in lutkovne predstave. Z otrokom se več igrajo in se zavedajo pomena simbolne igre za otrokov govorni razvoj. Številne raziskave so pokazale, da se govorni razvoj razlikuje glede na otrokov spol. Deklice hitreje spregovorijo, prej usvojijo slovnico jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, oblikujejo daljše izjave, imajo širši besednjak, ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja (Marjanovič-Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 56). Deklice naj bi tudi prej brale in črkovale besede (Alfred, 1990; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57). Drugi, npr.

McCune (1992; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 57) pa menijo, da k razlikam v govornem razvoju med dečki in deklicami v obdobju malčka in zgodnjega otroštva prispevajo predvsem razlike v hitrosti razvoja. Pozneje te razlike izginejo.

Pod sociodemografske dejavnike naj bi vplivala tudi kakovost vrtca. Vrtec oz. vrstniška skupina je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev oz. otrok, katerih družinsko okolje je pogosto manj spodbudno za govorni razvoj – kompenzacijska funkcija (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 60). Hkrati z vstopom v vrtec pa otrok vstopi tudi v vrstniško skupino. Otrok tu vstopa v komunikacijo z vrstniki, pri čemer mora uporabiti drugačne izjave kot v strukturirani dejavnosti v vrtcu (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 61).

V govornem razvoju otroka je pomembno, da so vsi ti dejavniki med seboj usklajeni. Le tako lahko otrok doseže visoko stopnjo v razvoju govora in tudi mišljenja. V nasprotnem primeru se stopnja razvoja zniža. Lahko se celo zgodi, da pride do motenj tako v govoru kot v mišljenju (Kranjc, 1999: 20).

- 9 -

3 FAZE GOVORNEGA RAZVOJA

Znano je, da otrok preide več faz v procesu oblikovanja govora. Poudariti pa je treba, da so nam ti mejniki v pomoč pri sledenju otrokovega govornega razvoja, vendar pa se govor pri vsakem otroku razvija z različno hitrostjo in med otroci nastajajo velike individualne razlike, zato ga ni moč enoznačno umestiti znotraj posameznih mejnikov, saj otroci ob tem, da razvijajo splošne govorne zmožnosti, kreirajo tudi neobičajne in njim lastne stvaritve (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 10). Potek govornega razvoja opišejo besede avtoric L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja, ki menijo, da se govorni razvoj začne z jokom, neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem prvih glasov, poteka preko prve izgovorjene besede, hitrega skoka v besednjaku, oblikovanja enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanja slovničnih pravil, razumevanja različnih besedil, rabe govora v različnih govornih položajih, razvoja komunikacijskih spretnosti, metajezikovnega zavedanja in se zlasti pri prehodu v obdobje srednjega otroštva preplete z otrokovim mišljenjem, pismenostjo; kasneje pa postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 7).

Strokovnjaki govorni razvoj delijo na več faz. Omerza tako govori o predfonematični (predgovorni) dobi oblikovanja otroškega govora, začetni dobi oblikovanja govora, tretji dobi govornega razvoja (predšolska doba) in četrti dobi ali šolski dobi (Omerza, 1972: 23). L.

Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja pa govorni razvoj razdelijo v dve fazi in sicer na predjezikovno in jezikovno obdobje.

N. Grilc opisuje, da se govorni razvoj začne že v predjezikovnem obdobju, kjer otrok s svojimi odzivi, kot so jok, izraz obraza, geste in kretnje vsega telesa, obrača pozornost nase (Grilc, 2014: 11). S pomočjo joka, prvih glasov in bebljanja otrok preizkuša in razvija svoj govorni aparat, prevzema vse večji nadzor nad proizvajanjem glasov ter sporoča svoje potrebe in čustva (Papalia, Old in Feldman, 2001; Whitehead, 2005; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 15). Grilc pa dodaja, da tako jok, sesanje, požiranje, žvečenje, gibi ustnic in jezika pomagajo razvoju mišic in vsega mehanizma, ki je potreben za izvajanje glasov (Grilc, 2014: 11). L. Marjanovič - Umek (1990: 15) na tej stopnji opozarja, da mora otrok najprej ločiti človeške glasove od drugih, nato pa razlikovati med človeškimi (približno pri dveh tednih).

E. Kaplan in G. Kaplan (nav. po Marjanovič - Umek, 1990: 17) razdelita predjezikovno obdobje v štiri faze. To so jok, gruljenje, bebljanje in izgovorjava po govornem vzorcu. Jok je otrokova prva vokalizacija. Z jokom otrok sporoča, da je lačen, ga nekaj boli in tudi svoja čustva. L.

Marjanovič - Umek tukaj omenja, da si starši pomen otrokovega joka razlagajo s pomočjo

- 10 -

situacije, v kateri se jok javlja (Marjanovič - Umek, 1990: 17). Ločimo tri načine joka, s katerim otrok izraža lakoto (podaljšan jok, ki postaja vse močnejši), bolečino – trebušne krče (neobičajno dolgotrajen jok, ki se stopnjuje), jezo in bolečino (kratkotrajen, oster in močen jok).

Po mnenju L. Marjanovič - Umek (1990: 17) otrok z gruljenjem sporoča, da je zadovoljen, srečen, razburjen. Omerza meni, da s pomočjo gruljenja, ki ga izvaja z mehkim zastavkom, otrok glas ozvočuje in olepšuje (Omerza, 1972: 27). Faza bebljanja nastopa okrog šestega meseca. Otroci v tej fazi vokalizirajo tako, da rabijo glasovne povezave soglasnik – samoglasnik, npr. pa, ga (Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16). Po mnenju L.

Marjanovič - Umek je bebljanje prva vokalizacija, ki vsebuje nekaj podobnosti z govorom (Marjanovič - Umek, 1990: 18). Otrok glasove posluša. Ob prekinitvi pa nanje odgovarja z bebljanjem. Z bebljanjem otrok vzpostavlja vedno večjo kontrolo govorne izgovorjave in je tako osnova za govorni razvoj. Omerza v tej fazi omenja čebljanje. Pravi, da otrok s čebljanjem ritmično uri govorila in to izvaja zavestno (Omerza, 1972: 27). Pri čebljanju otrok ritmično ponavlja zloge, kar doživlja kot ugodje, zabavo. D. Žnidarič pravi, da se otrok s čebljanjem nauči uporabljati ustrezne mišice in mišične skupine, zato postanejo glasovi s časom bolj razumljivi in podobni pravim glasovom (Žnidarič, 1993: 41). Proti koncu prvega leta nastopi faza izgovorjave po govornem vzorcu. Glasovi, ki jih je otrok izrekel prej, so bili več ali manj nestalni. Glasovi v tej dobi pa postajajo jasnejši in točno določeni. Po mnenju L. Marjanovič - Umek otrok vedno pogosteje uporablja glasove, ki so značilni za njegov materni jezik (Marjanovič - Umek, 1990: 18). Desetmesečni otrok pa po mnenju nekaterih avtorjev (Papalia in dr., 2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 16) že namerno posnema glasove, ki jih sliši v govoru odraslih. Pri tem še ne razume njihovega pomena.

L. Marjanovič - Umek, S. Kranjc in U. Fekonja dodajajo, da otrokovo socialno okolje na zgodnjo vokalizacijo (gruljenje in bebljanje) ne vpliva, saj enako kot slišoči, vokalizirajo tudi gluhi otroci (prav tam). Dodajajo še, da model govorjenja staršev torej ni pomemben dejavnik zgodnje vokalizacije (prav tam).

Okrog prvega leta nastopi jezikovno obdobje. Snow in McGaha (2002; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) pojasnjujeta, da se jezik razvija na dveh področjih in sicer na receptivnem (razumevanje besed, stavkov in navodil) in ekspresivnem področju (raba besed, pripovedovanje zgodb in raba slovničnih pravil). V tej fazi je veliko govora o prvih besedah oz.

o prvi besedi. Whitehead (1999, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 18) navaja tri kriterije, ki določajo prvo besedo in sicer, da otrok rabi besedo spontano, otrok uporablja besedo stalno za isto dejavnost, predmet ali osebo in da besedo prepozna tudi odrasla oseba, ki z

- 11 -

otrokom komunicira v različnih situacijah. Omerza meni, da otroci izgovorijo prvo besedo okrog enajstega oz. dvanajstega meseca (Omerza, 1972: 37). Marjanovič-Umek in drugi avtorji pa menijo, da je prva izgovorjena beseda v starosti med dvanajstim in dvajsetim mesecem (Marjanovič -Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 18). L. Marjanovič - Umek (1990: 21) prvo besedo opredeljuje oz. definira kot skupino glasov, ki jih otrok izgovarja in imajo pomen. Dodaja, da izgovorjave in aktivne uporabe prvih besed ne moremo izenačiti z razumevanjem besed, saj otrok v tem zgodnjem obdobju razume besede približno tri mesece prej, kot jih je sposoben aktivno uporabljati (prav tam). Prve otrokove besede najpogosteje opisujejo oz. so najpogosteje vezane na predmete, hrano, osebe iz njegovega najožjega okolja (mama, tata, kuža, muca, avto, vlak …). Pogosta je uporaba gest (dvignjene roke, ko hoče v naročje).

Rezultati slovenske raziskave so pokazale, da otroci stari od 15  23 mesecev in od 29  31 mesecev, v svojem govoru prevladujoče uporabljajo polnopomenske besede. Te so najpogosteje samostalniki, nekoliko redkeje tudi glagoli ter kazalni zaimki. Pri starejših otrocih pa število samostalnikov upada, narašča pa uporaba glagolov in pridevnikov (Kranjc, 1999;

nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 19).

Otrokov govor je največkrat bolje razumljen pri ljudeh, ki so neprestano v stiku z otrokom (njegovi najbližji – starši, stari starši). L. Marjanovič - Umek (1990: 27  28) tu navaja nekaj splošnih značilnosti pri razvoju govornega izražanja. Prva značilnost je izpuščanje zlogov (otroci izpustijo nepoudarjene zloge; npr. »nana« namesto »banana«), druga je zlogovno podvajanje (ko otroci slišijo dvozložno besedo, imajo težave s pravilno izgovorjavo drugega zloga ločeno od prvega; npr. »lala« namesto »ladja«), tretja značilnost je izpuščanje glasov (gre za izpuščanje končnih soglasnikov, še posebej v zgodnji razvojni fazi; npr »di« namesto »dim«,

»go« namesto »gos«). Otrok lahko izpusti tudi začetni soglasnik ali soglasniško skupino (»toj«

namesto »stroj«, »meko« namesto »mleko«). Četrta značilnost je dodajanje glasov (otrok dodaja samoglasnike in s tem doseže, da soglasnik ni več zadnji v besedi; npr. »luča« namesto

»luč«), zadnja pa je zamenjava glasov (nekateri glasovi, so v določenih glasovnih pozicijah lažje izgovorljivi kot drugi; npr. »kolomotiva« namesto lokomotiva, »povilinil« namesto

»polivinil.

Otroci ob koncu prvega leta obvladajo na splošno 3 do 4 besede. Pomembno pa je omeniti, da čeprav je otrokovega zavestnega govora vedno več, se še vedno pojavlja eholalija. Pri eholaliji gre za posnemanje govora odraslih. S posnemanjem govorice so glasovi jasnejši in bolj natančno opredeljeni. Ko otrok sliši zvoke ali šume, jih razume in jih skupaj z mimiko in sogibi poskuša posnemati. Oponašanje v začetku ni zavedno ampak instiktivno, sčasoma pa s

- 12 -

poslušanjem in posnemanjem postaja zavestno. Otroci razumejo veliko več kot lahko izrazijo.

V tem obdobju otrok razume preproste izraze kot so: Pridi k meni., Daj mi kocko. itn. Tomasello in Bates (2001; nav. po Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 21), menita, da otrok samostojne besede uporablja v širšem smislu in jih ne veže ozko na en predmet ali osebo, temveč z njimi izraža celotno misel. Te besede poimenujejo holofraze. Snow in McGaha (2002;

Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) menita, da te besede nosijo pomen povedi.

Smith in Cowie (1993, v Marjanovič - Umek, Kranjc in Fekonja, 2006: 21) ugotavljata, da čeprav otrok pogosto izgovori le eno besedo, lahko različne situacije, v katerih se ta beseda pojavlja, njegove geste ali intonacija njegovega glasu, kažejo na širši pomen te besede, npr.

izjava Žoga! pomeni Hočem žogo. ali Kje je žoga?.

Okrog osemnajstega meseca se začne otrokov besednjak hitro širiti. Obvladal oz. uporabljal naj bi od 25 do 50 besed. Otrok začne združevati dve besedi, da bi izrazil določeno misel (Bates in Goodman, 2001; Nelson, 1996; Papalia in dr., 2001; v Marjanovič - Umek, Kranjc, Fekonja, 2006: 24). L. Marjanovič - Umek dvobesedne stavke imenuje telegrafski govor (1990: 28). Ti dvobesedni stavki so sestavljeni iz samostalnika in glagola. Otroci razumejo veliko več, kot pa lahko izrazijo. Otrok že razume preproste izraze kot so: Pridi sem!, Primi dudo!, Daj mi kocko!

itn. Otrokovo zanimanje za poimenovanje predmetov, pojmov, oseb vedno bolj narašča. Temu sledi prva vprašalna doba z vprašalnico: »Kaj je to?«. M. Železnik (2000, 1/21 ) to obdobje poimenuje obdobje »kajčka«. Proti koncu drugega leta starosti otroci preidejo na pregibni govor. Pojavljati se začne podredje in s tem glavni in odvisni stavki. Otroci pa imajo kljub temu težave pri izgovorjavi daljših besed. Jasno je, da otrok v tej fazi govorno zelo napreduje in se vse bolj pogosto vključuje v pogovor z odraslimi. S tem vedno bolj spoznava okolje, v katerem živi in na nek način tudi nanj vpliva.

Tvorjenje stavkov se izpopolnjuje. Otroci vedno bolj obvladujejo pregibanje besed tako sklanjatev kot spregatev. Izboljšuje se tudi uporaba časov. Do konca četrtega leta starosti otrok pravilno uporablja vse sklone in osebne zaimke, najprej v ednini, kasneje pa v množini. Otrok se veliko pogovarja sam s seboj, s svojimi igračami, hišnimi ljubljenčki. Omerza pravi, da je to glasno mišljenje, ki pa postopoma doseže stopnjo notranjega govora (Omerza, 1972: 47).

Omeniti je potrebno, da je tempo govora še vedno počasnejši od govora odraslih. Prav tako pa še vedno težje izgovarjajo (artikulirajo) glasove. Otrok veliko sprašuje, pri čemer uporablja predvsem vprašalnico »zakaj?«, pogosto pa tudi vprašalnici »kdaj?« in »kako?«. Omerza iz tega razloga otroku te dobe pravi »zakajček« Psihologi pa jo strokovno poimenujejo druga vprašalna doba. Omerza opozarja, da je treba na vsa ta vprašanja smiselno odgovarjati, ker to

- 13 -

pomembno vpliva na razvoj vzročnega mišljenja (Omerza, 1972: 47). Otrok v tej dobi pogosto tvori nepravilne stavke. Gre predvsem za napačen vrstni red besed (npr. Fantek papu ne.) ali pa uporabi nepravilne glagole (npr. Mama je denar kupila, namesto dobila.). Otrok začenja uporabljati stopnjevanja, pozna razliko med velik in večji, med dobro in boljše. Prav tako uporablja vljudnostne izraze, izboljšuje stavke in izpopolnjuje stavčna priredja in podredja.

Število zaimkov, glagolov, veznikov, pridevnikov, predlogov in prislovov narašča. Otrok si že izmišlja svoje zgodbe in se vedno bolj in bolj vključuje v okolje. Pogosteje se vključuje v igro in pri njej vztraja dalj časa. Pomembno je, da se besedišče veča oziroma širi, razvoj stavkov pa izboljšuje. Skladno s tem pa se izboljšuje tudi otrokova komunikacija.

Ob koncu tega poglavja naj poudarim še to, da je otrokov govorni razvoj individualen in ne poteka vedno po predpisanih vzorcih. Nekateri otroci so bolj tihi, drugi pa radi veliko govorijo.

Jasno pa je, da je obdobje predšolskega otroka izredno pomembno za otrokov govorni razvoj.

Dokaz za to so npr. volčji otroci, ki nikoli v življenju niso slišali človeškega glasu, ampak so znali oponašati le volčje krike. Tudi po vrnitvi v civilizacijo, pri njih ni bilo opaziti posebnega napredka.

- 14 -

Tabela 2: Mejniki v govornem razvoju (povzeto po L. Marjanovič - Umek, 1990: 29  30)

STAROST VOKALIZACIJA IN

GOVOR

RAZUMEVANJE IN

GOVOR 1 mesec Otrok veliko joka, cvili;

producira nekaj

samoglasnikov.

Nasmeh, upadanje splošne aktivnosti; ob močnih zvokih se prestraši in zdrzne.

3 meseci Različen jok za bolečino, lakoto, neugodje; upadanje časa, ki ga otrok prejoka;

nekaj ponavljajočih glasov (ga, ga); gruljenje.

Vokalno gruljenje kot odgovor na pomirjajoče glasove; nekaj imitacijskih odgovorov na govor.

5 mesecev Bebljanje; vokalne igre;

mnogo ponavljajočih glasov;

vsi samoglasniki; soglasniki m, k, g, b, p; glasen smeh.

Imitacijski odgovori na govor upadajo; obračanje in gledanje za glasom;

prepoznavanje domačega poznanega glasu; z vokali izraženo nezadovoljstvo, jeza.

7 mesecev Različnost v bebljanju, glasu in ritmu; že naučenim glasovom doda d, t, n, v;

govori – pogovarja se z igračami

Pogostejše so geste kot del vokalizacijskih odgovorov na dražljaje; na glasove v okolju pogosteje odgovarja.

9 mesecev Jok, s katerim želi zbuditi pozornost; »mama«, »dada«,

»baba« so del vokalnih iger, ne gre za asociacijo na osebo ali objekt.

Umikanje pred tujci, pogosto kombinirano z jokom;

posnema ploskanje.

11 mesecev V povprečju uporablja eno besedo pravilno; posnema glasove in pravilno število zlogov; malo joka.

Razume »ne, ne«; odgovarja na »pa, pa« in podobno z ustreznimi kretnjami.

- 15 -

Od 1 leta do 2 let Več nerazumljivega žargona (žlobudranje); napredek v artikulaciji; pri dveh letih že poimenuje veliko predmetov;

veliko eholalije.

Pri dveh letih prepozna 150 do 300 besed; pravilno odgovarja na številne ukaze, kot so »sedi«, »pridi«, »daj mi to«…

od 2 do 3 let Poskuša z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom; 50  57 % besed je razumljivih; pogosto izpušča zadnji soglasnik;

žlobudranje počasi upada.

Pri teh letih razume 800 do 1000 besed; odgovarja na različne ukaze, ki vsebujejo besede »na«, »pod«, »gor«…

od 3 do 4 let Razumljivost povedanega je blizu 100 %; pogosto pomanjkljiva artikulacija l in r; uporablja 3 do 4 besede v stavkih; malo jih pri 4 letih uporablja množino.

Prepozna množino, spol, pridevnike, razume sestavljene stavke.

od 4 do 6 let Sintaksa je ustrezna pri 6 letih; sestavi 5 do 6-besedne stavke; tekoč govor; lahko izraža časovne odnose; glas

dobro modulira v

konverzaciji.

Razume 2500 do 3000 besed;

sledi navodilom, ki vsebujejo 3 do 4 aktivnosti; razume

»če«, »zato« in »zakaj«.

V naslednjem poglavju bom govorila o govornih napakah. Osredinila se bom na to, kdaj sploh lahko govorimo o govorni napaki in katere govorne napake poznamo.

- 16 -

4 GOVORNE NAPAKE

Ni vsako odstopanje v govoru že govorna napaka. Včasih otroci potrebujejo le malo več spodbude in njihov govor se normalizira. Tu si zato lahko postavimo vprašanje, kdaj govorimo o govornih napakah. D. Žnidarič (1993: 61) meni, da je otrok z govorno napako tisti otrok, pri katerem smo bolj pozorni na to, kako govori in ne na to, kaj govori. I. Hočevar Boltežar pa pravi, da so govorne motnje vse motnje, ki ovirajo oblikovanje pojmov in njihovih simbolov, njihovo uresničevanje ter razpoznavanje, vendar le tedaj, ko so odkloni veliki (Hočevar Boltežar, 2008: 12). Dodaja, da jih za motnje označimo šele takrat, ko je odklon vsebine in zvočnega učinka tolikšen, da zbudi pozornost, moti medsebojno sporazumevanje ali neugodno vpliva na govornika in poslušalca (prav tam). I. Posokhova pa pojem govornih napak razlaga z odstopanjem v govoru, kjer otrok zaradi različnih razlogov ne izgovarja nekaterih glasov, jih med seboj meša ali povsem izpušča, nepravilno izgovarja posamezne zloge. Njegovo besedišče je kljub temu široko, sam govor pa slovnično pravilen (Posokhova, 1999: 55).

Vzrokov za nastanek govornih napak je več. Različni avtorji jih definirajo oz. opredeljujejo drugače. O vzrokih, vplivih na pojav govornih napak lahko govorimo tudi kot o rizičnih faktorjih. Ogulin (2001; 21) jih deli v tri skupine in sicer prenatalne, perinatalne in postnatalne.

Prenatalni dejavniki so rizična nosečnost, infekcija matere in nedonošenost otroka. Perinatalni dejavniki so težak porod, asfiksija, ovita popkovnica in hemoragija. Pod postnatalne pa uvršča hiperbilirubinemijo, akutne infekcije novorojenčka, nejasna stanja, respiratorni sindrom, odstopanja v nevrološkem statusu (motnje sesanja in požiranja). Vzroke lahko razdelimo tudi na biološke in socialne, ki pa se največkrat prepletajo. Biološke dejavnike opredeljujejo kot dejavnike fizične narave. To so napake na organih, ki omogočajo govor (nepravilno razporejeni zobje, zajčja ustnica itn.). Družinska zdravstvena enciklopedija vzroke za nastanek govorno jezikovnih motenj pripisuje okvaram in motnjam, ki se pojavijo v živčevju, mišicah in ostalih delih telesa, ki so udeleženi pri govoru. Pri nekaterih motnjah je bolj prizadeta govorica kot govor, ker je to posledica okvarjenega centra za govor v možgani ne pa hiba govornega aparata (Družinska zdravstvena enciklopedija, 1992: 310). Globačnik (1999) vzroke govornik napak deli v štiri govorne skupine: vzroki okolja (slab govorni vzorec po katerem se otrok zgleduje), organski vzroki (anatomske nepravilnosti perifernih govornih organov in nevrološki, ki so posledica obolenj kortikalnih območij), psihološki vzroki (čustvene narave) in dedni vzroki.

Nepravilen govor škoduje otroku doma in tudi v vrtcu ali kasneje v šoli. S tem pa posledično

- 17 -

vpliva tudi na otrokov čustveni razvoj. Otroci, ki imajo govorne napake, so pogosto sramežljivi, nezaupljivi in se umikajo od družbe vrstnikov.

Delitev govornih napak je prav tako raznolika. Omerza jih je že davnega leta 1972 razdelil na govorne motnje in govorne hibe (Omerza, 1972: 65). Za govorne motnje je menil, da so centralnega izvora. Izvirajo iz možganskih središč in subkorteksa ter živčnih povezav med njimi. Govorne hibe pa so perifernega izvora. So napake govornih organov ali njihovih funkcij.

Tu gre predvsem za deformacije ustne in nosne votline, pomanjkljivost zob, za napake v trdem in mehkem ustnem nebu in pomanjkljivem sluhu (prav tam). Nekateri pod govorne hibe uvrščajo dysfonije, dyslalije, dysfazije in dysfemije. T. Vizjak Kure (2010: 13) pa govorno napako opredeljuje kot težavo posameznika s produkcijo govornih glasov, fonacijo, hitrostjo in ritmom govora. V novejši literaturi sem največkrat zasledila termin govorno - jezikovne motnje.

Ysseldyke in Alozzine (nav. po Marjanovič - Umek, 2006: 9) govorita o obstoju dveh vrst komunikacijskih napak. Prve vplivajo na sam govor – govorne napake, druge pa na jezik – jezikovne napake. Govorne napake pri tem vplivajo na zvok govora (artikulacija), nadzorujejo hitrost ter ritem govora (fluentnost) ter nadzorujejo proizveden zvok (glas). Jezikovne motnje so težave z uporabo primarnih oblik jezika (fonologija, sintaksa, morfologija), težave z uporabo funkcije jezika (pragmatika) in težave z uporabo vsebine (semantika) (prav tam). Tudi N. Grilc uporablja termin govorno - jezikovne motnje. Deli jih na motnje izgovorjave (artikulacijske motnje), motnje ritma in tempa govora, motnje glasu, govor duševno manj razvitih in jezikovne motnje (Grilc, 2014: 26  35).

4.1 Napake v izgovorjavi izgovorjave (artikulacijske motnje)

Pri napakah v izgovorjavi je motena izreka glasov. Artikulacijske motnje so najpogostejše govorno-jezikovne motnje v predšolskem obdobju. N. Grilc opisuje, da se napake v izgovorjavi pojavljajo v treh oblikah in sicer kot opuščanje ali neslišna realizacija glasu (omisije). Primer za to je izgovor besede riba – otrok izgovori iba; ali izgovor besede krava – otrok izgovori kava.

Druga oblika je zamenjava ali substitucija. Otrok glas ali skupino glasov, ki jih ne more izgovoriti, zamenja z drugim glasom. Npr. beseda roka – otrok izgovarja loka, joka. Tretja oblika pa je nepravilno izgovarjanje glasu ali skupine glasov (distorzija). Primer distorzije je

- 18 -

izgovor glasu r – otrok ga izgovarja kot grleni r; ali pa zmehčani izgovor glasov š, č, ž (Grilc, 2014: 26).

4.1.1 Bebljanje ali dislalija

Omerza pravi, da so največkrat prizadeti soglasniki, samoglasnike pa otrok pravilno izgovarja (Omerza, 1972: 68). Izjema je le samoglasnik e, ki je tudi edini moteni samoglasnik. Otrok, ki beblja, govori kljub temu tekoče, s pravilnim ritmom in intonacijo, brez krčev in sogibov. Glede na glasovne skupine razlikujemo (povzeto po Grilc, 2014: 27):

 sigmatizem (napačno izrečeni sičniki in šumniki; glasovi s, z, c, š, ž, č);

 rotacizem (motnja izgovora glasu r);

 lambdacizem (motnja izgovora glasu l);

 kapacizem (motnja izgovora glasu k – pri tem je glas k zamenjan s t);

 gamacizem (motnja izgovora glasu g – glas g najpogosteje izgovori d);

 tetizem (motnja izgovorjavi glasu t);

 deltacizem (motnja v izgovorjavi glasu d);

 etacizem (motnja v izgovorjavi glasu e).

Bebljanje je lahko razvojno. Govorna napaka postane, če se izreka sama od sebe ne uredi do izrasta stalnih zob (Omerza, 1972: 68). Na pojav dislalij v veliki meri vpliva okolje saj se otrok uči govora s poslušanjem in posnemanjem.

4.1.2 Nosljanje ali rhinolalia

Pri nosljanju je ključnega pomena prehod zraku. Če zrak delno ali popolnoma prehaja skozi nos namesto skozi usta, se pojavi nosljanje. Poraba zraka je večja od normalne. Vzrok za to je hkratno prehajanje zraku skozi usta in nos. Pri pravilni izreki gre zrak samo skozi usta.

4.2 Napake v ritmu in tempu govora

N. Grilc sem uvršča jecljanje (angl. Babuties), prehitri govor (angl. cluttering), upočasnjen tempo govora (bradilalija) in skandirani govor (Grilc, 2014, 31).

- 19 - 4.2.1 Jecljanje

Jecljanje lahko označimo kot psihofizično motnjo, saj vsebuje znake fizičnega in psihičnega govora. Fizične znake lahko opredelimo kot nepravilen, sekan govor. Pod psihične znake pa spadajo občutki nemoči in strahu, ki jih otrok, ki jeclja, doživlja. Vzroki za nastanek niso znani.

T. Recek meni, da na razvoj te govorne napake vpliva dednost. Dodaja (prav tam), da če ima otrok predispozicije in družinsko okolje, v katerem so starši slabi govorni modeli, se prepirajo, se jecljanje manifestira. N. Grilc pa pod vzroke uvršča genetsko predispozicijo (dednost), karakteristiko osebnosti (občutljive osebe) in provokacijski faktor (izzivalen dogodek ali nenaden stres) (Grilc, 2014, 31  32).

Kdaj pa lahko govorimo o jecljanju? To je zelo pomembno vprašanje. N. Grilc (prav tam) uporablja dva termina – fiziološko jecljanje in jecljanje. Fiziološko jecljanje omenja v obdobju med drugim in petim letom, ko se otrokov govor intenzivno razvija. Gre le za fazo prehoda, kjer je motena fluentnost govora (razvojna fluentnost). V. Podbrežnik (2008) fiziološko jecljanje poimenuje zatikanje. Če ti znaki ne izzvenijo spontano, lahko postanejo vzrok motnje in postanejo pravo jecljanje. Razlika med fazo fiziološkega jecljanja in »pravega« jecljanja je ta, da pri fiziološkem jecljanju ni napetosti govornih organov (mišice obraza, ustnic), otrok pa se ne zaveda nepravilnosti v govoru, zato se govoru ne izogiba. Pri pravem jecljanju pa po mnenju N. Grilc okolica otroku ozavesti zastajanja (Grilc, 2014: 31). Otrok izgubi spontanost, sproščenost in začne vse bolj razmišljati, kako bo neko misel povedal, ubesedil. Razmišlja tudi, kako in kolikokrat vdihniti. V. Podbrežnik (2008, spletni vir) pravi, da je jecljanje lahko tako hudo, da otrok ob govorjenju tleska s prsti, tolče z nogo, grbanči čelo, miga z očmi ali si pomaga z rokami. Intenzivnost jecljanja je odvisna od govorne situacije in sogovorca. V določenih situacijah tak otrok zelo malo jeclja, lahko pa se zgodi, da sploh ne jeclja.

4.2.2 Prehitri govor (brbotanje)

Pri tej govorni napaki se pogosto zgodi, da jo zamenjamo z jecljanjem. N. Grilc to pojasnjuje z obstojem majhnega števila oseb s »čistim« jecljanjem ali hitrim govorom (Grilc, 2014: 32). Pri brbotanju otrok prehitro govori. D. Žnidarič pravi, da je otrok z brbotanjem simpatičen, nemiren, nereden, odprt in se težko podreja normam okolja (Žnidaršič, 1993: 65). Pri brbotanju misel teče hitreje kot govor, tako da naslednja misel prehiteva prvo, še preden jo otrok uspe izgovoriti do konca. To pa privede do zatikanja. Otrokov govor je zaradi tega težko razumljiv.

- 20 -

N. Grilc kot znake brbotanja omenja pospešen tempo govora, artikulacijske napake v govoru, nepravilno izreko glasov, skromen besednjak, kratke preproste in prekinjene povedi (Grilc, 2014, 32). Otrok pogosto uporablja prekinitve (respiracijski premor) in daje vtis, da razmišlja, kaj bo povedal v nadaljevanju. Če uporablja daljše povedi, pogosto dela slovnične napake.

Njegovo besednjak je osiromašen, pogosto si pomaga z različnimi gestami in »oporo izrazov«

(ah, hm) (Grilc, 2014, 32).

Tabela 3: Razlikovanje jecljanja in prehitrega govora (Grilc, 2014: 33)

OTROK S HITRIM

GOVOROM

OTROK Z JECLJANJEM

Strah pred govorjenjem Ga ni. Ga ima.

Usmerjanje pozornosti na govor

Govori bolje. Govori slabše.

V težkih situacijah Govori bolje, je orientiran na govor.

Govori slabše, ker se strah povečuje.

V sproščenih situacijah Govori slabše, sproščen, pozornost je slabša.

Govori bolje, ker nima napetosti.

Po premoru Govori bolje, se koncentrira. Govori slabše (nov začetek = nova napetost).

Kratke izjave Bolje uresničuje. Slabše uresničuje, ker nima časa za relaksacijo.

Učenje tujega jezika Popravi govor zaradi sistematičnega učenja.

Enako ali močneje jeclja.

4.2.3 Pretirano počasen govor

N. Grilc pravi, da se pretirano počasen govor pojavi kot posledica organskih obolenj centralnega živčnega sistema, lahko pa tudi pri nekaterih otrocih z mentalno retardacijo in pri psihično bolnih otrocih (Grilc, 2014, 32).

Pri tej motnji gre za podaljševanje vseh glasov. Pogostejše pa je podaljševanje samoglasnikov.

Grilc dodaja, da so ti otroci na splošno upočasnjeni in svetuje izvajanje vaj motorike celega telesa in preko te motoriko govornih organov (Grilc, 2014: 32).

- 21 - 4.2.4 Skandirani govor

Skandirani govor je upočasnjen, ritem pa okvarjen. Okvarjenost se kaže skozi spremembe višine in/ali intenziteto govora. Grilc razlog za tak govor vidi v nezmožnosti usklajevanja finih gibov organov, ki so odgovorni za artikulacijo (Grilc, 2014: 33).

4.3 Napake glasu

Pod napake, ki se pojavljajo na otrokovem glasu N. Grilc (2014: 34) uvršča hripav glas in patološko mutiranje. Bolfan - Stosić (1994; nav. po Grilc, 2014: 34) pravi, da so napake glasu vse kar zmanjšuje učinek komunikacije, pri čemer postaja glas manj ugoden.

4.3.1 Hripav glas (disfonija)

Je zelo pogosta napaka glasu v predšolski dobi. Gre za javljanje afonij (otrok je brez glasu) in disfonij (hripavost). Omerza pravi, da se hripavost pojavi zaradi pretiranega kričanja in pri tem napenjanja dihalne mišice in mišice grla, zaradi česar pride do trzanja in krčenja, ki škodi otrokovemu glasu (Omerza, 1972: 157). N. Grilc svetuje, naj se otroci izogibajo glasnemu in napornemu govorjenju in govorjenju v hrupu, naj ne kličejo na velike razdalje, pijejo dovolj tekočine, kjer pa odsvetuje pitje gaziranih pijač, velike količine čaja in čokolade (Grilc, 2014:

34  35).

4.3.2 Patološko mutiranje glasu

Mutiranje ali premena glasu se pojavi oz. se pojavlja v dobi spolnega dozorevanja. Zaradi tega ga pri predšolskem otroku ni. To se posebno pri fantih kaže z večanjem Adamovega jabolka na grlu in z znižanjem glasu. Ker se te spremembe odvijajo zelo hitro, se jim funkcije centralnega živčnega sistema ne morejo prilagoditi. Ob tem nastaja nenaraven glas, ki niha med visokimi in nizkimi toni. Če je mutacija pravilna, to obdobje oz. faza zelo hitro izzveni. Če pa je mutacija nepravilna, se glas ne more pravilno razviti in se mutacija podaljša ali pa se sploh ne dovrši.

Posledica nedovršenosti mutacije je infantilen, previsok in piskajoč glas.

- 22 -

5 STARŠI IN OTROKOV GOVOR

V prejšnjem poglavju sem govorila o govoru in govornih napakah, ki se pojavljajo pri otrocih.

V tem poglavju pa bom predstavila vlogo staršev v razvoju otrokovega govora ter njihovi pomoči pri odpravljanju govornih napak. Nesmiselno se mi zdi, da bi opisovala, kaj lahko starši naredijo pri posamezni govorni napaki, ampak se bom teme lotila bolj celostno. Osredinila se bom predvsem na to, kakšna je vloga staršev pri razvoju govora in kaj lahko starši doma počnejo s svojim otrokom, da bo otrokov govor čim bolj razvit, govorne napake pa uspešneje odpravljene ter na koga se lahko obrnejo v primeru, da zaznajo nepravilnosti v razvoju govora pri svojem otroku.

Otrok naj bi že v maternici slišal materin glas in vse glasove iz okolice.

Ko se otrok rodi, so starši prvi, ki z otrokom spregovorijo. L. Marjanovič - Umek in dr. (2006:

127) so mnenja, da starši izberejo jezik za svojega otroka, kar predstavlja prvo jezikovno načrtovalsko nalogo. Otrok sliši in posluša, kaj in kako mu govorijo in se na to primerno odziva.

Najprej se odziva neverbalno, z razvojem pa tudi verbalno. Ko otrok začne govoriti, so starši prvi, ki to slišijo. Menim, da ni potrebno poudarjati, da imajo zato prvi možnost zaznati, da z otrokovim govorom nekaj ni v redu. Poudariti pa je treba, da starši niso specialisti za razvoj otrokovega govora in odpravljanje govornih napak. Pomembno pa je, da so o govornem razvoju otroka osveščeni in da poznajo vsaj najosnovnejše prijeme, ki spodbujajo otrokov govor. Snow (1977, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127) meni, da je pomemben dejavnik v govornem razvoju predvsem težnja odraslih po pripisovanju pomena otrokovi vokalizaciji.

Avtorica poudarja pomen govorne izmenjave med dojenčkom in malčkom ter njegovimi starši, v kateri odrasla oseba dejavno interpretira, komentira, razširja ali ponavlja tisto, kar ji je povedal otrok (prav tam).

Če starši zaznajo, da utegne biti z otrokovim govorom nekaj narobe oziroma, da zaznajo odstopanja, pa je pomembno, da se o tem pogovorijo z vzgojiteljico ali varuško (če je otrok v vrtcu oziroma v zasebnem varstvu) ali pa se posvetujejo z otrokovim zdravnikom, ki bo otroka lahko napotil k ustreznemu strokovnjaku. Z vzgojiteljico naj teče pogovor predvsem o tem, kako otrok komunicira v vrtcu (ali sploh govori, se vključuje v dejavnosti verbalno ali neverbalno, komunicira in išče stik z vrstniki, razume navodila, dnevno rutino…) in v smislu zaznavanja težav (ali so tudi strokovne delavke zaznale morebitna odstopanja). Če strokovne delavke v vrtcu ne zaznavajo težav, a starši še vedno menijo, da z otrokovim govorom morebiti

- 23 -

nekaj ni v redu, je za starša najbolje, da se posvetuje z otrokovim osebnim zdravnikom (pediatrom).

V nadaljevanju se bom predstavila vlogo staršev pri spodbujanju govora v posameznih obdobjih.

5.1 Otrok od rojstva do 7 meseca

Otrok ima prirojeno zanimanje za glasove in glasovom podobne zvoke. Znano je, da otrok od prvega dne posluša materin glas in kaj mu govori, čeprav se nanj še ne odziva. Woolfson pravi, da obstaja veliko dokazov, da sta hitrost in bogastvo otrokovega jezikovnega razvoja (zajet govor) odvisna od količine jezikovne spodbude, ki jo prejme od staršev in družine (Woolfson, 2001: 86). Starši, ki pogosto govorijo, pojejo ali mrmrajo ob prisotnosti dojenčka, spodbujajo njegov govorni razvoj (University of Delaware, 2003; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127). V prvih dneh oziroma tednih ( in tudi kasneje)je zato pomembno, da se z otrokom pogovarjamo v mirnih, nežnih tonih, ki otroka pomirjajo. Pomembno je tudi otrokovo dobro počutje in ugodje. Dojenčki, s katerimi se starši veliko pogovarjajo, so navadno bolj zgovorni, zato strokovnjaki svetujejo, da čeprav se otrok ne odziva verbalno (z govorom), nadaljujemo s pogovori z njim. Govor, ki ga dojenček sliši, ima pomemben učinek na število in obliko glasov, ki jih proizvaja tudi sam (Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127). P. Leach (2004) staršem svetuje, naj jih v tem obdobju ne bo sram govoriti s svojim otrokom.

Svetuje:

 naj otrokom pokažejo slikanico in v njej s prstom pokažejo in poimenujejo stvari. Govorne interakcije med otrokom in njegovimi starši, v katerih se tako dojenček kot starši usmerjajo na različne predmete ali dogodke v okolju, imajo že v prvem letu otrokove starosti pozitiven učinek na razvoj njegovih predgovornih zmožnosti. Otrok se tako uči komunikacije »o nečem«, ne samo »z nekom«. Mame, ki se pogosto govorno odzivajo na govor svojega otroka, usmerjajo njegovo pozornost na določen predmet ter mu nato pomagajo, da ta predmet pravilno poimenuje (Dunham in Dunham, 1995, po Baumwell in dr., 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127);

 dojenčku naj povedo, kaj počnejo, kadar se ukvarjajo z njim (kopanje, negovanje, hranjenje)

 starši naj otroka sprašujejo po počutju, stvareh, ki jih počnejo, čeprav se otrok na to ne bo odzval;

- 24 -

 naj bo njihov govor naraven

 pomembno je prisluhniti svojemu dojenčku in mu odgovoriti z besedami, saj dojenček ne potrebuje neprestanega govorjenja in monologa, ampak pogovor (dvostranska komunikacija) (Leach, 2004: 209-210).

Woolfson ob tem dodaja, da se je potrebno v pogovoru ustaviti, da ima otrok čas svoj »govor«

uskladiti z govorom staršev (Woolfson, 2001: 89). Različni raziskovalci (Clark in Clark, 1977;

Karmiloff in Karmiloff - Smith, 2001; Muser, 1999; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006:

127) menijo, da se novorojenčki že v prvih interakcijah s svojimi starši učijo pravil menjavanja vlog. Dodajajo primer: Oče govori z novorojenčkom, sledi odmor, v katerem mu ta npr. z brcanjem »odgovori«, nato pa oče nadaljuje z govorjenjem. Woolfson pravi tudi, da je že v tem obdobju otrokom primerno brati pravljice in zgodbe, odsvetuje pa jim uporabljati »otročje besede.« (Woolfson, 2001: 97)

5.2 Otrok od 7. do 15. meseca

Dojenček se mora najprej naučiti pomena besed, šele nato jih lahko tvori tudi sam. P. Leach meni, da starši prepogosto podcenjujejo poslušanje in razumevanje in prevelik pomen pripisujejo besedam, ki jih izgovori sam (Leach, 2004: 294). Staršem svetuje, da bo njihov otrok imel veliko priložnosti dojeti pomen besed, ki jih sliši, poleg tega naj posluša čim več besednih iger, pesmic in šal (prav tam). Avtorica še dodaja, da bo otrok bolj motiviran za govor, če ne bo pod pritiskom, ampak bo okolje sproščeno.

Otroku starši pomagajo poslušati in razumeti če:

 se pogovarjajo neposredno z otrokom. P. Leach meni, da kjer je veliko ljudi in vsi govorijo, se otrok izgubi v poplavi glasov (Leach, 2004: 299),

 otroku govorijo oziroma pripovedujejo o stvareh, ki so v bližini, da jih lahko vidi, govorijo o stvareh, ki otroka zanimajo,

 ob govoru pretiravajo in besede pospremijo s kretnjami in grimasami,

 poskušajo razumeti otrokove lastne in izmišljene izraze, pomembno je, da ga razumejo,

 otroka spodbujajo, da besede, ki jih pozna, uporablja v primernih okoliščinah,

- 25 -

 otrokovih lastnih besed ne popravljajo in se ne delajo, da jih razumejo. Ob tem pa avtorica dodaja, da pa je pomembno, da otrok sliši pravilno izgovorjavo besed. Otrok npr. reče »oga«

(namesto žoga). Starši mu lahko odgovorijo: »Ja, žoga je tam.«

Avtorica opozarja, da če se starši delajo, da otroka ne razumejo, ga s tem ogoljufajo. Pravi, da najboljša spodbuda za prve besede izhaja iz zadovoljstva, naklonjenosti in navdušenja (Leach, 2004: 301-302).

Woolfson v tem obdobju staršem svetuje, naj svojemu otroku ponudijo dober govorni zgled, da ga bo lahko posnemal. Pravi, da v tem obdobju igrajo pomembno vlogo pesmi in rime. Staršem svetuje tudi, da se po 12 mesecih ne odzovejo le na otrokove kretnje in mu ob njih zastavljajo vprašanja (Kaj hočeš?, Ali hočeš kozarec mleka?). Tako starši otroka spodbujajo, da se izrazi z govorjeno besedo (Woolfson, 2001: 101). Empirični podatki kažejo, da je odzivnost mame na govorne spodbude dojenčka pozitivno povezana z obsegom malčkovega besednjaka v drugem letu starosti (Olson, Bates in Bayles, 1984; Olson, Bates in Bayles; 1986, v Baumwell in dr., 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 127).

5.3 Otrok od 15 mesecev do 2 let in pol

Otrok se v tem obdobju že lahko pogovarja ne le o stvareh, ki jih vidi, ampak tudi o stvareh, ki jih ne vidi in jih ni mogoče videti (grmenje, elektrika, veselje, o očetu, ki je na poti iz službe).

Tudi v tem obdobju je pomembno, da starši čim več in čim pogosteje govorijo s svojim otrokom. Otrok naj vidi kretnje in obraz staršev oziroma človeka, ki govori z njim (pripomore k boljšemu razumevanju).

P. Leach (2004: 393 - 394) daje staršem naslednje predloge:

 otrok naj vidi, kaj starši mislijo z nekim stavkom (npr. ko mu slačijo majico mu rečejo:

»Sleciva majčko«),

 starši naj otroku pokažejo svoje občutke,

 otroku naj pomagajo dojeti, da je vse govorjenje komunikacija. Če starši govorijo »v prazno«, ne da dajo otroku čas za odgovor, se bodo besede otroku zdele zgolj nesmiselni glasovi,

 starši naj kažejo navdušenje, čustva in poudarke. Te lastnosti pogovora pritegnejo otrokovo pozornost in ga motivirajo k razumevanju.

Mame naj v pogovoru sledijo otrokovim željam in interesom. Na tak način vplivajo na razvoj njegovih mentalnih predstav (Hoff in Nigles, 2002, nav. po Marjanovič - Umek, 2006: 129). Z

- 26 -

osredotočanjem na njemu znane situacije in dogodke ustvarjajo optimalne pogoje za razvoj otrokove govorne kompetentnosti (Bawmwell in dr., 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129).

5.4 Otrok od 2 let in pol do 5 let

V tem obdobju si otroci z besedami pomagajo pri razmišljanju, misli pa kar kličejo k temu, da bi jih ubesedil. Gre za intenzivno krepitev otrokovega besedišča. Več kot se starši pogovarjajo z otrokom, bolje je zanj. Starši neprestano preverjajo otrokova pričakovanja ter sposobnost njegovega govornega izražanja in zato postopno zvišujejo svoja pričakovanja (Bruner, 1983;

nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 128). P. Leach opozarja, če starši v svojem govoru le kritizirajo in grajajo, to prav malo pripomore k otrokovemu izražanju. Različni raziskovalci (Tomasello in Farrar, 1986; Tomaselo in Todd, 1983, v Baumwell in dr. 1997, nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 128) so mnenja, da starši, ki otroka pogosto prekinjajo, zavirajo ali spregledajo otrokove pobude za komunikacijo, ne nudijo podpore njegovemu govornemu razvoju. Otroku koristi pogovor, ki je naravna dvosmerna komunikacija. V resnični dvosmerni komunikaciji otrok izve od staršev imena, oznake, opise stvari in pojmov v trenutku, ko jih potrebuje. Otrok pa potrebuje vedno nove izraze, kljub temu da že ima zelo široko besedišče (Leach, 2004: 493). Komunikacija, ki je usmerjena na otroka, spodbuja razvoj pozornosti, ki si jo partnerja v pogovoru delita. Ta pozornost pa daje otroku možnost za usvajanje novih besed (Hoff in Nigles, 2002; nav. po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129).

Čeprav otrok v tej starosti že obvlada govor (zdrav otrok), imajo pesmi, rime, branje in pripovedovanje pravljic in seveda vsakdanji pogovori pomembno vlogo tudi v tem obdobju.

Spreminja se le njihova vsebina (glede na zanimanje otroka) in zahtevnost (glede na razumevanje).

M. Železnik je v članku z naslovom Govor in govorne motnje pri predšolskem otroku zapisala:

»Z otrokom od prvega dne govorimo umirjeno, jasno in razločno, ne preglasno in ne pretiho.

Učimo ga govoriti tako, da se z njim veliko, preprosto in lepo pogovarjamo. Pustimo mu, da veliko govori in ga čim bolj pozorno poslušamo ter odgovorimo na vsa njegova vprašanja (Železnik, 1/2000: 21) L. Marjanovič - Umek in dr. (2006: 129) ob vsem tem omenjajo še popravljanje in razširjanje malčkovih izjav. Bohannon in Stanowicz (1988, v Berk, 1997; nav.

po Marjanovič - Umek in dr., 2006: 129) sta ugotovila, da otroci pogosto izjave svojih staršev, kadar ti pravilno popravijo njihovo slovnično nepravilno izjavo, ponavljajo. Ob tem pa