POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM I.

Srečo Dragoš

POLITIČNA ZGODOVINA REVŠČINE NA SLOVENSKEM

I. DEL

S p r e m e m b e v Sloveniji v zadnjih letih so izrazito p r e h o d n e narave in se dogajajo na štirih ravneh. Z a t o je precejšnja poenostavi­

tev, č e g o v o r i m o o tranziciji (v ednini), saj dejanske s p r e m e m b e potekajo na nacional­

ni, politični, e k o n o m s k i in socialni ravni.

Pri p r v i vrsti tranzicije gre za nastanek n a c i o n a l n e države, druga vrsta tranzicije je s p r e m e m b a p o l i t i č n e g a sistema v smeri p a r l a m e n t a r n e demokracije, tretja tranzi- cija je spreminjanje e k o n o m s k e g a sistema (zlasti rehabilitacija privatne lastnine in tržnih zakonitosti), s socialno tranzicijo pa m e r i m na d r u ž b e n o razslojevanje, ki je bistveno d r u g a č n o kot v prejšnjem režimu.

Te š t i r i t r a n z i c i j e p o t e k a j o v e n a k e m v r s t n e m redu, kakor sem jih omenil: prvo s m o začeli in k o n č a l i najprej in pri t e m dosegli največji družbeni konsenz, m e d t e m ko se je zadnja šele p r a v začela, p o t e k a n a j m a n j r e g u l i r a n o ter s p r o ž a n a j v e č nesoglasij. G l a v n i u č i n e k socialnega razslo- j e v a n j a (ta j e za s o c i a l n o d e l o n a j b o l j z a n i m i v ) so tiste s p r e m e m b e življenjskih razmer, ki jih eni doživljajo kot prikrajšanje, poslabšanje, o d v z e m ali c e l o »oropanje«

možnosti, ki so jih imeli prej (deprivacija), m e d t e m ko si d r u g i vse bolj izboljšujejo d o s t o p d o različnih dobrin.

UVOD

G o t o v o je treba »deprivacijo in privilegi- ranost razumeti kot dva k o m p l e m e n t a r n a termina, kot dva nasprotna odklona od nor­

m a l n i h življenjskih razmer«; v t e m smislu npr. J . Scott zatrjuje, da sta deprivacija in p r i v i l e g i r a n o s t o d s e v » b l a g o s t a n j a i n

revščine [...]. Vzrokov revščine n e m o r e m o l o č e v a t i o d v z r o k o v blaginje« (c/. B i l t o n 1996: 154-155). To je t i p i č n a z n a č i l n o s t razrednih družb, kjer je obogatenje e n i h v n e p o s r e d n i zvezi z o b u b o ž a n j e m drugih, kar še danes velja npr. za Veliko Britanijo (ibid?}.

T o d a ali g o r n j a t r d i t e v p o m e n i , d a m o r a m o — če h o č e m o odpraviti revščino spodnjih slojev—odpraviti bogatenje zgor­

njih slojev? J e izključenost revnih iz social­

ne, e k o n o m s k e in k u l t u r n e participacije e n o z n a č n o (obratno sorazmerno) poveza­

na z večjo participacijo bogatejših na teh področjih? J e treba o n e m o g o č i t i ene, da o m o g o č i m o življenje drugim?

Iz n a p a č n i h vprašanj izhajajo n a p a č n i odgovori. S p o m n i m o se npr. p o l e m i k e v slovenskem parlamentu o b izvolitvi pred­

sednika vlade (v začetku januarja), kjer je bilo veliko govora o bogatenju in siroma­

šenju, o liberalizmu in protiliberalizmu, o

»zgodbi o uspehu«, ki da je koristna le za manjšino in škodljiva za v e č i n o ( e d e n iz­

m e d poslancev je c e l o zatrjeval, da naspro­

tuje politiki prejšnje vlade v i m e n u kar 90%

Slovencev, saj da je prejšnji l i b e r a l i z e m koristil samo 10% b o g a t i m itn.). Politično- strankarske p o l e m i k e res nimajo zveze s socialnim delom; imajo pa zvezo s socialno politiko, ki je p o m e m b n o okolje za socialno delo. Strankarska politika ni isto kot social­

na (državna) politika, in ta je nekaj drugega kot s o c i a l n o delo, kar pa n e p o m e n i , da kljub različnosti ta področja niso m e d sabo povezana. Dogajanje na eni ravni vpliva na vse d r u g e in narobe. Z a t o ni v s e e n o , na kakšen način mislimo prej omenjeno zvezo m e d blaginjo in revščino.

D a Utegne postati revščina tudi v Slove­

niji aktualen pojav, potrjujejo tako raziskave kot statistika. S o c i a l n o izključenih^ je v e č kot 13% vsega prebivalstva, pri č e m e r je p o t e n c i a l n o o g r o ž e n i h še nadaljnjih 17%, m e d t e m ko je hkrati samo 17% takih, ki niso deprivirani p o n o b e n e m o d upoštevanih kriterijev (Trbanc 1996). Tudi če primer­

j a m o število ljudi samo p o d o h o d k o v n e m merilu, ki g a u p o š t e v a statistika ( S L / 9 5 : 171), d o b i m o s k u p a j z b r e z p o s e l n o s t j o (jbid.: 196) o č i t e n trend rasti:

Tabela 1

Materialno ogroženi in brezposelni

D e l e ž materialno ogroženih se povečuje v vseh prikazanih letih (razen 1994, ko ne­

koliko upade), p o letu 1990 p a je v porastu tudi delež tistih, ki so zaradi neznatnih oz.

nikakršnih življenjskih sredstev upravičeni d o m i n i m a l n e d e n a r n e p o m o č i . O b tem se hkrati povečuje tudi delež brezposelnih^.

Izjema je s a m o leto 1994, kjer je o p a z e n rahel številčni u p a d registrirane brezposel­

nosti, kar pa n e velja za brezposelne inva­

lide (teh je čedalje več); tega leta je opaženo t u d i s t a t i s t i č n o z m a n j š a n j e m a t e r i a l n o ogroženih, hkrati p a dve različni raziskavi ugotavljata, d a je b i l a p r a v v letu 1994 najbolj o g r o ž e n a »kategorija« staršev s predšolskimi otroki, ki so bili »v najslabšem položaju tako g l e d e stanovanjskega stan­

darda kot p o v p r e č n e g a d o h o d k a na člana g o s p o d i n j s t v a « ( Č e r n i g o j - S a d a r , B r e š a r

1996: 283).

Č e p r a v t e h p o k a z a t e l j e v n e m o r e m o enačiti z r e v š č i n o (njeno ugotavljanje je

odvisno zlasti od tega, kako jo definiramo;

cf. G i d d e n s 1993:245 ss.), pa navedeni tren­

di kljub t e m u opozarjajo, da na revščino tudi pri nas n i s m o »imuni«. Razmere — ko je n e f o r m a l n i h v i r o v preživetja č e d a l j e manj, pri č e m e r je kar 30% prebivalstva dejansko ali p o t e n c i a l n o izključenih, in ko se delež materialno o g r o ž e n i h in brezpo­

selnih povečuje — take razmere povečujejo verjetnost, da p o s t a n e r e v č i n a p r o b l e m z n a t n e g a deleža prebivalstva. V e n d a r to nikakor ne p o m e n i , da je treba vzroke tega trenda iskati pri (naj)premožnejših slojih.

Bogatenje e n i h in obubožanje d r u g i h sta res sočasna pojava, kar pa še n e p o m e n i , da bogatenje e n i h p o v z r o č a revščino dru­

g i h — politika, ki izhaja iz takih poenosta­

vitev, je nevarna politika.

Zadnjo trditev b o m ilustriral na sloven­

skih razmerah pred d r u g o svetovno vojno.

G r e za čas, ko je bila revščina izrazit pojav v e č i n e prebivalstva v o b d o b j u ( m e d obe­

m a vojnama), ko se je utrjeval kapitalizem in so se hkrati i n t e n z i v n o iskale nekapi- talistične sistemske alternative (zlasti mar­

ksistične in katoliško-korporativistične).

V i d e l i b o m o , da nastanek revščine ni bil e n o z n a č e n p r o d u k t r a z r e d n e g a struktu- riranja družbe — »enoznačen« v t e m smislu, da bi morali odpraviti razredno delitev, č e h o č e m o odpraviti revščino — p a č p a so za n a s t a n e k r e v š č i n e p o m e m b n e j š i d r u g i faktorji. M e d njimi poudarjam zlasti:

, • p o l i t i č n o m o č strankarskih akterjev,

• pogajalsko m o č sindikalnih akterjev,

• socialnopolitično funkcijo države.

Nastanka revščine (zlasti pred d r u g o voj­

n o ) ni m o g o č e pojasniti brez k l a s i č n e g a konflikta m e d delom in kapitalom, p o drugi strani pa rvščine tudi ni m o g o č e reducirati zgolj na ta konflikt. Še zlasti, ker je konflikt- nost m e d d e l o m in kapitalom večkrat ob­

ravnavana preveč ozko. Reducirana je zgolj na delavske štrajke in prekinitve dela, ki jih izvedejo delodajalci (lock-outs). N a m e s t o tega m n o g i opozarjajo, da je treba industrij­

ske spore obravnavati širše, saj je za njihovo razumevanje p o m e m b e n »celoten r a z p o n vedenja in stališč, ki izražajo nasprotja in razhajanja m e d industrijskimi lastniki ter p o s l o v o d n i m i strukturami na eni strani in m e d d e l a v s t v o m ter n j e g o v i m i o r g a n i -

zacijami na drugi strani« (Hyman, Buchner- J e z i o r s k a 1994: 225).

Z a t o p o g l e j m o , k d o so s p l o h b i l i naj­

p o m e m b n e j š i p o l i t i č n i akterji na Sloven­

skem pred d r u g o svetovno vojno, kako so nastali in kaj je bilo zanje značilno. N a ta n a č i n b o razumljiva l o g i k a njihovega de­

lovanja i n u p o r a b a p o l i t i č n e m o č i , kar opisujem v naslednjem poglavju. S t e m pa b o pojasnjena tudi neposredna zveza m e d sindikalno uspešnostjo i n stopnjo takratne revščine (kar b o vsebina d r u g e g a dela tega članka, ki b o objavljen v naslednji številki).

POLITIČNI DEJAVNIKI

K e r je nastanek sindikatov pri nas nepo­

s r e d n o povezan s p o l i t i č n o diferenciacijo, naj na z a č e t k u o p o z o r i m na strankarske delitve p r e d sto leti na Slovenskem. Zanje je b i s t v e n o b r o b e n položaj s l o v e n s k e g a prostora na Avstro-Ogrskem, ki je bila tudi sama o b r o b n e g a p o m e n a g l e d e na indust­

rijsko razvite dežele. Pri nas se je razmerje zaposlenosti v agrarnih p a n o g a h počasneje s p r e m i n j a l o v p r i d n e a g r a r n i m k o t v n e m š k e m d e l u h a b s b u r š k e m o n a r h i j e , hkrati pa se je zaostroval socialni položaj kmetstva v s o d r u g o p o l o v i c o prejšnjega stoletja (tudi kot p o s l e d i c a o d š k o d n i n za z e m l j i š k o o d v e z o ) . Z a t o je i n d u s t r i j s k i p r o l e t a r i a t ( r e k r u t i r a n iz p r o p a d a j o č i h k m e t o v in n e u s p e š n i h obrtnikov) šele na­

stajal, pravica d o njegovega organiziranja, ki je bila v razvitejših d r u ž b a h izbojevana že v osemnajstem stoletju, pa je bila pri nas dodeljena šele v drugi p o l o v i c i prejšnjega stoletja, ko so oblasti dovolile ustanavljanje izobraževalnih društev za delavce (1867) in ustanavljanje delavskih strokovnih organi­

zacij (1870). Z n a č i l n o za ta čas je zlasti troje:

nastanek p r v i h m e z d n i h gibanj in stavk, preganjanje delavskih voditeljev in nestabil­

nost delavskih strokovnih organizacij (gl.

Stiplovšek 1989:9-12). Proti k o n c u prejšnje­

ga stoletja pa se o b t e m institucionalizira še temeljni p o l i t i č n i razcep z ustanovitvijo klerikalne, liberalne in socialdemokratske p o l i t i č n e stranke.

K e r je ta p o l i t i č n i (strankarski) razcep v n e p o s r e d n i zvezi s p o j a v o m p r v i h sindi­

katov, si poglejmo (v naslednji shemi) profil političnih strank, kakršnega so imele v svoji začetni fazi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej takoj p o ustanovitvi, in ga pri­

merjajmo z njihovo p o d o b o v p r v e m deset­

letju dvajsetega stoletja. Iz odnosa, kakršne­

ga so imele te stranke d o kulture, politike (zlasti d o volitev in narodnostnega vpraša­

nja) in gospodarstva, lahko sklepamo na nji­

h o v o profiliranost in na p o l i t i č n o težo, ki so jo dosegle v tistem času. V nadaljevanju zaznamujem stranke s temi kraticami:

SLS: katoliška politična stranka, nastala iz Katoliškega političnega društva (ustanov­

l j e n e g a 1 8 8 9 / 9 0 ) , iz k a t e r e g a se razvije Katoliška narodna stranka, ta p a se 1. 1905 preimenuje v Slovensko ljudsko stranko.

NNS: liberalna p o l i t i č n a stranka, ki je nastala kot o d g o v o r na p o l i t i č n o organi­

zacijo katolikov; v ta n a m e n so obudili k življenju Slovensko društvo (iz 1. 1889), ki so ga 1. 1891 preimenovali v N a r o d n o na­

p r e d n o stranko, formalno pa je bil konsti­

tuirana 1. 1894.

JSDS: Jugoslovanska socialnodemokrat- ska stranka, ustanovljena leta 1896 (kot del avstrijske socialnodemokratske stranke).

P r i m e r j a v a o b r a v n a v a n i h p o l i t i č n i h strank kaže, da je v d r u g e m o b d o b j u (za­

č e t e k 20. stol.) na p o l i t i č n e m p r o s t o r u triumfirala SLS, ostali dve p a sta bili ne­

uspešni, kar je ravno narobe o d njihovega prvega obdobja ( k o n e c 19. stol.). V p r v i h letih strankarskega življenja je bila SLS ( d o 1.1905 Katoliška narodna stranka) v kultur­

n i h in p o l i t i č n i h vprašanjih e k s k l u z i v n o katoliško reakcionarna, na gospodarskem p o d r o č j u pa neprofilirana. O d g o v o r na to j e b i l a u s t a n o v i t e v N a r o d n o n a p r e d n e stranke, ki se je profilirala iz nekaj desetletij starejšega razcepa, v katerem so t. i. mlado- slovenci (F. Levstik, J . Vošnjak, V. Z a r n i k )

»zahtevali strogo načelnost, v n a r o d n e m p o g l e d u največjo radikalnost, v verskem in gospodarskem oziru so pa zagovarjali ideje prodirajočega liberalizma« (Erjavec 192 3b:

82).

Prav te ideje, ki se pozneje n e p o s r e d n o odrazijo v programski usmeritvi N N S , so popularizirale stranko in prisilile tudi ostali dve stranki, da formulirata svoj o d n o s zlasti d o narodnega in gospodarskega vprašanja.

Tabela 2

Slovenski politični akterji pred sto leti

Tak nastop N N S ji je prinesel sredi devet­

desetih let prevlado v mestih, m e d t e m ko je na podeželju zmagala SLS. To ravnovesje m o č i je (1.1895 v d e ž e l n e m z b o r u ) izrabila N N S tako, da je sklenila pakt z nemškimi veleposestniki in si na ta n a č i n pridobila prednost p r e d SLS, ki je prešla v opozicijo (vse d o 1. 1907).

O d tu naprej p a je razvoj drugačen. Iz prejšnje tabele je razvidno, da se na kultur­

n e m področju N N S pusti zaplesti v kulturni boj, ki ga je sicer začel M a h n i č , a ga je N N S speljala v pritlehno protifarško gonjo. N a e k o n o m s k e m p o d r o č j u je zvesta lastnim (kapitalističnim) interesom in je usmerjena vse bolj protidelavsko, m e d t e m ko o b poli­

tičnih vprašanjih postane reakcionarna, da bi obdržala oblast (od tod nasprotovanje vo­

lilni pravici). Hkrati se je njena konkurenca, o p o z i c i o n a l n a SLS, notranje organizirala, razvila aktivnost na v s e h p o d r o č j i h ter for­

mulirala krščansko-socialni p r e n o v i t v e n i p r o g r a m (zlasti p o Krekovi zaslugi), name­

njen tako k m e t o m kot delavcem. Zaradi to­

vrstnih uspehov je zmagala z veliko pred­

nostjo tako na državni kot na deželni ravni'.

Socialdemokratska stranka pa se kljub svoji zrelosti ni m o g l a p o l i t i č n o uveljaviti, ker je v nasprotju z oblastniško in kapita­

listično u s m e r j e n o N N S zastopala malo­

številno delavstvo, v nasprotju s katoliško SLS pa je zanemarjala k m e č k o vprašanje.

V takih razmerah so imele vse tri stranke dobre razloge za nastanek sindikatov. So­

cialdemokratska stranka se je lahko obdr­

žala v politični k o n k u r e n c i le z d o b r o orga­

niziranim proletariatom. Njena p r e d n o s t pred ostalimi strankami je bila (v sindikal­

n e m smislu) v tem, da se je lahko oprla na obstoječo in m o č n o avstrijsko socialdemo­

kratsko sindikalno centralo (Strokovna ko­

misija), ki je na p o b u d o J S D S ustanovila 1.

1905 v Trstu p o s e b n o strokovno tajništvo za organiziranje slovenskega delavstva. Č e z nekaj let so tako strokovno tajništvo usta­

novili tudi v Ljubljani, kar je n e p o s r e d n o vplivalo na povečanje sindikalnega članst­

va, hkrati pa je centralistična povezanost z dunajsko Strokovno komisijo p o m e n i l a po­

m e m b n o g m o t n o o p o r o v p r i m e r i h stavk.

Ta krepitev socialdemokratskih sindika­

tov in s tem stranke J S D S je bila p o m e m b e n razlog za sindikalno organiziranje tudi na katoliških temeljih; naslednji n a j p o m e m ­ bnejši razlog nastanka katoliških sindikatov p a ) ^ krščansko-socialni program katoliške stranke (Krekova aktivnost). K r e k je p r v o katoliško delavsko društvo ustanovil že leta 1894. Č e p r a v naj bi to društvo postalo te­

melj katoliške stranke, se je že č e z nekaj let o d n o s m e d stranko in društvom zaostril d o te mere, da je c e l o grozil p o p o l e n razkol m e d njima, d o česar pa p o Krekovi zaslugi ni prišlo. Z utrjevanjem krščanskega delav­

skega gibanja pride d o ustanovitve pravih sindikalnih organizacij katoliškega delav­

stva v številnih krajih (prva je ustanovljena 1. 1903 v Idriji), te pa se 1. 1909 povežejo v

J u g o s l o v a n s k o strokovno zvezo G S Z ) , ki v nekaj letih p o s t a n e zelo m o č n a zlasti na Kranjskem.

Katoliškim sindikatom se torej posreči tako zaradi K r e k o v e aktivnosti kot zaradi jasnejše p o l i t i č n e profiliranosti katoliške stranke. Tega dvojega ni m o g o č e ločevati, saj sta se katoliška stranka in cerkev znašli v p o l i t i č n i opoziciji d o liberalcev na način, ko je postalo vse bolj jasno, da se je treba aktivno prilagoditi na nove razmere, to pa so v stranki še v e d n o p o č e l i na star n a č i n (tj., znotraj m a h n i č e v s k e paradigme). Zato se n a d r u g e m s l o v e n s k e m k a t o l i š k e m s h o d u učinkovito združita dva paradoksna poudarka: č r n o b e l o poenostavljanje dru­

žbe, glede organizacije pa zgledovanje p o socialdemokratih:

Nasproti si stojita samo še katoliška cerkev in očitno brezverstvo. Kar je vmes, ne more ostati brez barve, stopiti mora na desno ali na levo.

O d tod sklep, da je

treba združiti vse dobro misleče Slovence, utrditi naše bojne vrste, treba je oživiti med ' v nami složnega duha celokupnosti, kateri je

vedno priklil iz katoliških idej, kadarkoli so , prodrle v javnost (Poročilo 1901: 6). vu, V organizacijskem smislu je gornji sklep napovedal ustanavljanje stanovskih organi­

zacij, ki p o eni strani »ne smejo imeti pole- mično-političnega značaja« (kot npr. politič­

ne stranke), p o drugi strani pa morajo imeti katoliškega »duha«. Tu ni šlo za leporečje, p a č p a za t i p i č n o krekovsko rešitev, ki bi obvarovala sindikate pred politiziranjem in jih hkrati obdržala v cerkveni navezi, oboje s k u p a j p a b i p o v z r o č i l o , »da p o s t a n e delovanje katoliške stranke intenzivnejše in popularnejše« v boju za oblast. K e r je bila tovrstna delitev dela na p o l i t i č n e in sin­

dikalne zadeve takrat najbolje izpeljana pri s o c i a l d e m o k r a t i h , je K r e k v r e s o l u c i j i

»organizacijskega odseka« ( o m e n j e n e g a s h o d a ) izrecno poudaril, da so na ta n a č i n ž e »organizirani s o c i a l n i demokratje, i n r a v n o s t e m so tako razširili svoje ideje«

{ibid.: 71).

I n i m e l j e prav. V k r a t k e m č a s u p o ustanovitvi je v katoliški J S Z članstvo zelo naraslo in postala je p o v s e m k o n k u r e n č n a s o c i a l d e m o k r a t s k i m s i n d i k a t o m , č e p r a v vpliv J S Z ni bil sorazmeren z njenim član­

stvom. Razlogi, da J S Z ni postala še moč­

nejša, so bili predvsem organizacijski: p o e n i s t r a n i J S Z n i m o g l a p o v e z a t i v s e h katoliških strokovnih društev zato, ker so nekatera že razpolagala s solidno g m o t n o osnovo za delovanje in so lahko shajala brez p o v e z a v e z J S Z , n e k a t e r a p a so b i l a že p o v e z a n a z d r ž a v n i m i c e n t r a l a m i svoje stroke (npr. železničarji in tobačni delavci);

p o drugi strani pa se sami J S Z ni posrečilo povezati na državni ravni z drugimi krščan­

skimi sindikati, ker se ni strinjala s politiko nemških krščanskih socialcev, kar je zmanj­

ševalo njeno m o č v primerjavi s socialde­

mokratskimi sindikati, povezanimi z avstrij­

sko SK. Poleg tega se tudi ni uveljavila m e d r u d a r j i i n ž e l e z n i č a r j i kot n a j p o m e m ­ bnejšimi kategorijami delavstva (več o tem gl. v Stiplovšek 1989).

Liberalci se zagrejejo za sindikate šele, ko zgubijo oblast (1907). Ustanovijo Narod­

n o delavsko organizacijo ( N D O ) , ki uspeva predvsem na narodnostno mešanih območ­

jih (Trst), ker zavračajo internacionalistično usmerjenost socialdemokratov in zagovar­

jajo s t a n o v s k e i n t e r e s e n a n a r o d n o s t n i p o d l a g i . K m a l u p r o p a d e j o tudi p o s k u s i l i b e r a l c e v , da b i p o v e z a l i v s e n a r o d n o usmerjene strokovne organizacije in že 1.

1909 se iz N D O izloči Zveza jugoslovanskih ž e l e z n i č a r j e v ( Z J Ž ) , n a t o se 1. 1912 še ljubljanski liberalci organizirajo v p o s e b e n sindikat N S Z (Narodno socijalna zveza). O d teh postane najmočnejša Z J Ž .

V č a s u p r e d p r v o v o j n o so bila torej sindikalna gibanja že p o v s e m vzpostavljena i n m o č n o dejavna, hkrati pa, v skladu s p o l i t i č n i m prostorom, jasno razcepljena v tri konkurenčne tabore. Temu sledi onemo- g o č a n j e s i n d i k a l n i h d e j a v n o s t i z a r a d i militaristične avstroogrske zakonodaje, ki je pripravljala gospodarstvo na vojno. Z a t o pride do prve oživitve sindikatov šele p o k o n c u prve svetovne vojne (zlom Avstro- O g r s k e in revolucija v Rusiji). P o t e m se s o c i a l d e m o k r a t s k i sindikati, p r e d v o j n o n a j m o č n e j š i , o d r e č e j o r e v o l u c i o n a r n i

opciji ter se, ko se komunisti osamosvojijo, razcepijo; krščanskosocialna J S Z se vse bolj konfrontira s k l e r i k a l n o stranko SLS, o d katere je J S Z f i n a n č n o odvisna; liberalno narodnjaška N D O in Z J Ž pa doživita udarec z italijansko o k u p a c i j o P r i m o r s k e ( o b e imata sedež v Trstu). Z J Ž in N S Z izgubljata v p l i v t u d i z a r a d i t e g a , k e r se v s e b o l j oddaljujeta o d l i b e r a l n e J u g o s l o v a n s k e demokratske stranke ter se navezujeta na Narodno socialistično stranko^, zaradi česar p r v a u s t a n o v i n o v e s i n d i k a t e ( S S D U — Samostojno strokovno delavsko unijo), ki sicer nimajo večjega uspeha, a postanejo k o n k u r e n c a Z J Ž in N S Z ; slednja p o s t a n e režimsko usmerjena.

Po prvi vojni so udarno jedro sindikal­

n e g a gibanja na Slovenskem komunisti, ki s svojo krepitvijo skoraj dosežejo številčno najmočnejšo socialdemokratsko SK, vendar pa oblasti p r e p o v e d o njihovo delovanje (z O b z n a n o 1. 1920 i n Z a k o n o m o z a š č i t i države 1. 1921). Zato mora K o m u n i s t i č n a partija v ilegalo, njihovi sindikati, ki se o d takrat imenujejo »neodvisni«, pa ponujajo e n o t n o s i n d i k a l n o fronto s s o c i a l d e m o ­ krati. K o se j i m to k o n č n o posreči, sicer dobijo organizacijsko pokritje znotraj S K , a se njihovo delovanje izkaže za izrazito sektaško. V takih razmerah pričakajo dikta­

torski režim 1. 1929, ki izloči komunistični vpliv iz sindikalnih gibanj. V v s e m tem času najbolje uspeva J S Z , tako organizacijsko kot k o n c e p t u a l n o (v smislu jasnejšega profili- ranja in osamosvajanja o d klerikalne SLS);

od srede dvajsetih let začne J S Z tudi izrecno r a z g l a š a t i s v o j o krsča.nskosocialistično usmeritev.

O d druge p o l o v i c e dvajsetih let naprej se sicer sindikati vse bolj zanimajo za vpra­

šanja socialne politike, vendar pa sovpada­

nje n e u g o d n i h p o l i t i č n i h in e k o n o m s k i h dejavnikov p o v z r o č i u p a d njihovih akcij (osnovna značilnost stavk je njihova neus­

pešnost). Zato je za ta čas značilna splošna stagnacija sindikatov, saj so ( p o podatkih Delavske zbornice za 1927/28) vsi obstoječi sindikati na S l o v e n s k e m zajeli le d o b r o desetino vsega delavstva, kar p o m e n i , da se je sindikatom posrečilo včlaniti le o d tre­

tjine d o p o l o v i c e vseh svojih smpatizerjev, pri č e m e r je obstajala tudi o b č u t n a razlika

m e d številom formalno včlanjenih v sin­

dikate in tistih, ki so dejansko plačevali članarino, delež slednjih pa se je še zmanjšal (gospodarska kriza). N a z o r n o sliko m o č i p o s a m e z n i h s i n d i k a t o v v t e m o b d o b j u podaja zastopanost sindikatov v s k u p š č i n i Delavske z b o r n i c e za Slovenijo, kakršna je bila o b volitvah v Delavsko z b o r n i c o leta 1 9 2 6 in o b naslednjih volitvah 1933 (podat­

ki so povzeti p o Stiplovšek 1989: 55).

Tabela 3

Volitve v skupščino ' Delavske zbornice za Slovenijo

P r o b l e m S K in J S Z kot najvplivnejših sindikatov je v tem, da se S K zaradi m o n o - poliziranja sindikalnega prostora konfron­

tira z J S Z , hkrati pa se prva znotraj sebe konfrontira s komunisti.^ M e d t e m se J S Z , ki se edina na S l o v e n s k e m k o n t i n u i r a n o z a v z e m a za s i n d i k a l i s t i č n o u s k l a j e n o s t delavstva, d o k o n č n o r a z i d e z r e ž i m s k o klerikalno SLS, ki zdaj postane njen odkrit nasprotnik. SLS, ki je s t e m izgubila vpliv nad katoliškim delavstvom, najprej usta­

novi svoj sindikat Z d r u ž e n i h zasebnih in t r g o v s k i h n a m e š č e n c e v ( 1 9 3 3 ) , k i pro­

g r a m s k o temelji na k o r p o r a t i v n i ideji iz enciklike Quadragesimo anno (1931), to p a je J S Z odkrito zavrnila. Č e p r a v ta or­

ganizacija zasebnih n a m e š č e n c e v ostane sindikalno n e p o m e m b n a , je k o n c e p t u a l n o

»zametek k l e r o f a š i s t i č n e g a s t r o k o v n e g a gibanja na Slovenskem« (Stiplovšek 1989:

52). Resnejšo konfrontacijo znotraj kato­

liškega delavstva vnaša Z v e z a z d r u ž e n i h delavcev ( Z Z D ) , to je drugi sindikat, ki ga ustanovi SLS 1.1935 kot k o n k u r e n c o J S Z .

Delovanje Z Z D sovpada s časom, ko se država zaradi p o n o v n e okrepitve sindikal­

n i h gibanj ( p o k o n č a n i gospodarski krizi) o d l o č i za avtoritarno korporativistični pri­

stop. To je bil tretji državni p o s e g v urejanje d e l o v n i h razmerij in v nasprotju s p r v i m a za delavstvo škodljiv (več o t e m gl. v Kresal

1968/69: 159 ss). Prva intervencija je nam­

reč v začetku dvajsetih let o m o g o č i l a teme­

lje delavske zaščite^ in omejila č e z m e r n o i z k o r i š č a n j e d e l a v c e v ; n a s l e d n j i p o s e g države^ je uzakonil m i n i m a l n e standarde v zvezi s splošnimi d e l o v n i m i pogoji, ki jih n i smela kršiti n o b e n a o d p o g o d b e n i h stra­

ni, kar je p o m e n i l o , da individualne delov­

n e p o g o d b e niso smele biti manj u g o d n e za delavce o d splošno-obveznih standardov.

V nasprotju s tema intervencijama pa je tretji državni p o s e g (leta 1937) vpeljal za p r i m e r e konfliktov v d e l o v n i h razmerjih o b v e z n e poravnalne postopke; v o d i jih or­

gan, v katerem so skupaj zastopani delavci, delodajalci in država (državni predstavnik je hkrati p r e d s e d n i k ) . V času o b v e z n e po­

ravnave so b i l e stavke p r e p o v e d a n a (za državne u s l u ž b e n c e že o d 1931), tako da s i n d i k a t i n i s o s m e l i u p o r a b i t i te v r s t e pritiska o b začetku m e z d n i h akcij, ampak šele, če bi se dolgotrajna pogajanja končala neuspešno. Značilnost tega zakona^" ni bila v tem, da bi d o l o č a l m i n i m a l n o m e z d o (ki je bila postavljena prenizko že za takratne razmere), p a č pa, da je državno normiral celotno tarifno skalo, reguliral vse p o m e m ­ b n e j š e o d n o s e v d e l o v n i h r a z m e r j i h i n bistveno omejil p r a v i c o d o stavke. O b t e m je bilo z n a č i l n o še to, da si je država vzela p r a v i c o , da k a r s a m a izdaja k o l e k t i v n e p o g o d b e , obvezne za o b e strani. Prav v t e m času pa je država favorizirala tudi režimske J u g o r a s o v e 0 u g o s l o v a n s k i radnički savez) sindikate, ki naj bi p o italijanskem z g l e d u postali edini predstavnik delavstva. V svoji kongresni resoluciji (1938) so ti sindikati zahtevali naslednje:

• da se vsa socialna politika vlade izvaja samo p r e k j u g o r a s a ,

• da se u s t a n o v e delavske zaščite (de­

lavske z b o r n i c e ipd.) izročijo J u g o r a s u ,

• da se o n e m o g o č i delovanje delavskih strokovnih organizacij, ki so č l a n i c e med­

n a r o d n i h zvez (Kresal 1991: 1463).

V to smer je d e l o v a l tudi minister za socialno politiko Dragiša Cvetkovič, ki je bil (skupaj s Stojadinovičem kot ministrskim p r e d s e d n i k o m ) o s e b n o navzoč na kongre­

su, kjer je J u g o r a s sprejemal to resolucijo.

V skladu s t e m je Cvetkovič najprej i m e n o ­ val p o s e b n e g a državnega nadzornika nad poslovanjem delavske zbornice, p o t e m je zamenjal nekaj članov njene skupščine, 1.

1939 pa je razrešil kar vse izvoljene č l a n e in namesto njih v s k u p š č i n o z b o r n i c e ime­

noval prej o m e n j e n e (od SLS ustanovljene) sindikate: predstavnike Z Z D in predstav­

nike zasebnih in trgovskih nameščencev. To se je z g o d i l o v času, ko se je Z Z D v jugo­

slovanskem okviru tudi formalno povezala v J u g o r a s o v e sindikate. Delavska z b o r n i c a kot najpomembnejša ustanova slovenskega delavstva je bila torej v rokah Z Z D , čeprav je imela Z Z D n e p r i m e r n o manjši vpliv o d ostalih sindikatov. Ta vpliv je razviden npr.

iz volitev delavskih zaupnikov 1. 1939 p o obratih, kjer so iz delavske z b o r n i c e iz­

l o č e n i sindikati ( S K , J S Z in N S Z ) skupaj dobili skoraj petkrat v e č delavskih glasov kot sama Z Z D :

Tabela 4 , ^ Moč ZZD oh uzurpaciji

Delavske zbornice

Korporativistični k o n c e p t države se je torej jasno izražal v težnji p o reguliranju v s e h delovnih razmerij od zgoraj navzdol, v o d države o k t r o i r a n i h k o l e k t i v n i h p o ­ g o d b a h , v skrčenju stavkovne pravice na m i n i m u m in v protežiranju enih sindikatov na račun drugih. Pri tem ni zanemarljivo n i t i to, da je profašistično Z Z D m o č n o podpirala pr2iv ljubljanska škofija, m e d t e m ko je mariborska simpatizirala bolj z J S Z . "

N e p o s r e d n a reakcija na tako stanje je bila ustanovitev enotnega Medstrokovnega o d b o r a m e d vodstvi SK, J S Z in N S Z . S t e m se je realizirala komunistična usmeritev (od srede tridesetih let naprej) in uresničil dol­

goletni cilj J S Z , m e d t e m ko je N S Z , ki je bila d o l g o režimska, k temu o d b o r u pristopila zato, ker je oblast s favoriziranjem Z Z D zapostavila tudi njo. S t e m je bila prvič for­

m a l n o vzpostavljena sindikalna enotnost

d e l a v s t v a v s a m i h v o d s t v e n i h v r h o v i h najpomembnejših sindikatov. N a podlagi te sindikalne enotnosti, pozneje združene z b o j e m proti okupatorju, je 1. 1942 nastala Delavska enotnost (v okviru O F ) . Iz nje so p o d k o m u n i s t i č n i m v o d s t v o m n a s t a l i E n o t n i sindikati, v katerih p a je i z g i n i l o vsako razlikovanje m e d njimi i n državo.

(Literatura bo priložena k drugemu delu)

Opombe

^ Tli mislim socialno izključenost na enak način, kot so jo raziskovali pri nas, tj., kot kombinacijo deprivacije na več kot treh (merjenih) področjih izmed naslednjih šestih: stanovanjske razmere, dostop do najpomembnejših storitev, izobrazba, materialno stanje (deprivacija na področju potrošnje, opremljenosti gospodinjstva in dosegljivosti ekonomskih virov), področje zaposlitve in področje socialnih stikov. Pri tem je zelo verjetno, da bi z vpeljavo več kriterijev (oz. področij) merjenja dobili tudi večji odstotek socialno izključenih.

^ Kot »upravičenci do pomoči« so tu zajeti samo koristniki edinega vira preživljanja in denarnega dodatka.

' Tu so vštete naslednje (registrirane) brezposelne osebe z manjšo delovno zmožnostjo: vojaški mirnodobni invalidi, invalidi dela, kategorizirana mladina in ostali invalidi.

^ Brezposelnost se povečuje tudi znotraj vseh izobrazbenih kategorij, tako pri nekvalificiranih kot pri tistih z visoko izobrazbo (številke v navedeni tabeli pomenijo vsoto v vseh izobrazbenih kategorijah). i

' Uspešnost SLS v primerjavi z NNS v drugi, zrelejši fazi strankarstva nazorno ilustrira število poslancev v državnem zboru, ki sta ga stranki dosegli na volitvah 1.1907 in 1911 (vseh slovenskih

mandatov je bilo 23; prim. Erjavec 1923b: 89):

• leto 1907: SLS 17 poslancev, NNS 4 .

• leto 1911: SLS 19 poslancev, NNS 2.

^ Ta stranka je zagovarjala neko svojevrstno varianto narodnega socializma in je bila po političnem profilu nekje med socialdemokrati, ki so bili zanjo preveč levi, in med preveč desnimi liberalci.

Po politični moči pa je povsem na dnu: leta 1921 ima v Sloveniji najslabši volilni rezultat, saj ji pripada samo 1% vseh odbornikov.

^ Komunisti nehajo sektašiti šele 1. 1934 (z novo politiko delavske enotnosti KPJ), ko se jim tudi začenja jasniti razlika med fašizmom in katolicizmom OSZ je takrat že razredno-socialistično opredeljena). Vendar se konfrontacija med komunisti in socialdemokrati znotraj SK nadaljuje. Ko splošna delavska strokovna zveza Jugoslavije izključi komuniste iz svojih vrst, to 1. 1937 zmanjša članstvo slovenske SK za polovico (s 4.045 na 2.100), hkrati pa oslabi komuniste v njihovi usmeritvi za delavsko enotnost.

^ Gre za tri okvirne zakone: za sprejem zakona o inšpekciji dela (1921), za zakon o zaščiti delavcev in zakon o njihovem zavarovanju (oba 1922).

^ Sprejem Zakona o obrtih leta 1931.

Gre za Uredbo o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu.

" Kar se kaže tudi v tem, da je ljubljanski škof Rozman — drugače kot mariborski škof Tomažič — že od vsega začetka vodil izrazito pristransko politiko »sprave« med ZZD in JSZ, ki je bila v korist prve in v škodo drugi, saj je bil namen, da bi z združitvijo obeh uničili JSZ in okrepili novo ZZD (c/. Prunk 1977: 151).