Sonja Borštnar
EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA V SVETU IN EVALVIRANJE PROGRAMOV
RAZVOJ EVALVACIJSKIII RAZISKOVANJ V SVETU Število evalvacijskih raziskovanj v z a h o d n o evropskih državah in Severni Ameriki je priče
lo v šestdesetih in sedemdesetih letih blisko
vito naraščati. Č e p r a v so obstajali številni d o kazi o o m e j e n e m u p o m e n u in uporabnosti ter majhnemu vplivu na odločitve, j e p o m e n eval- vacije kot sredstva za ocenjevanje vrednosti in učinkov programov n e p r e s t a n o naraščal.
Z razvojem evalvacijskih raziskovanj je bilo nekaj dilem odpravljenih, še vedno pa so rele
vantna naslednja vprašanja:
- O d n o s do znanosti, politike in etike.
Kakšna je vloga evalvacije v političnem proce
su? Ali naj bi z evalvacijo s a m o informirali ali tudi poskušali vplivati na politične odločitve?
- O d n o s d o metod in tehnik. Zakaj so eval
vacije tako neučinkovite pri ocenjevanju vlad
nih p r o g r a m o v ? Ali je eksperimentalni pristop p r i m e r e n za preučevanje celotne družbe?
K a t e r a so osnovna izhodišča pri oblikovanju modelov in kako naj bodo oblikovani rezul
tati?
- O d n o s d o konflikta racionalnosti. Številni znanstveniki so pričeli postavljati vprašanja o tem, koliko je politični in administrativni sistem sposoben uporabljati informacije eval
vacijskih raziskovanj. Razlike v načelih in pravilih, ki vladajo na področju znanosti in politike, onemogočajo aktivno u p o r a b o evalva
cijskih rezultatov.
- O d n o s d o razširjanja evalvacijskih rezul
tatov. Majhna u p o r a b n o s t evalvacije je usmeri
la pozornost na razširjanje evalvacijskih razul- tatov. Uveljavilo se je prepričanje, da je treba evalvacijska raziskovanja prilagoditi različnim političnim ravnem in u p o r a b n i k o m .
ZAK;U SO EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA POSTALA TAKO USPEŠNA, ČEPRAV SO BILA DELEŽNA ŠTEVILNIH KRITIK?
V zgodnih 60-tih letih je bila pozornost za
hodnoevropskih držav in Z D A usmerjena k institucionalizaciji političnega načrtovanja, p r o g r a m s k e m u financiranju, optimalizaciji operacionalnega raziskovanja in racionalnemu izboru modelov za koordinacijo aktivnosti.
Evalvacija naj bi temeljila na tehničnem zna
nju, informirala naj bi o doseganju ciljev, zago
tavljala naj bi p o d a t k e o uspešnosti uvajanja inovacij, prispevala naj bi k racionalnejši p o razdelitvi sredstev.
M e d t e m ko so se zgodnji modeli načrto
vanja izkazali za zgrešene, deloma zaradi svoje nepraktičnosti in tehnične zapletenosti, je evalvacija prešla od ozkega eksperimentalnega testiranja rezultatov h kreativnim, široko p r e - skušenim pristopom in je p o s t o p o m a postajala vse pomembnejša in nepogrešljivejša.
Z a tiste, ki so odgovorni za d o l o č e n e p r o g r a m e , imajo evalvacijska raziskovanja nekaj p o m e m b n i h značilnosti:
- lahko so p o m e m b n o sredstvo pri s p r e m ljanju izvajanja programa in njegovih učinkov;
spoznanja je mogoče uporabiti pri sprejemanju odločitev, porazdelitvi sredstev itn.;
- uporabiti jih j e mogoče za nadzorovanje delovanja organizacij;
- prav tako pa lahko pomenijo i n s t r u m e n t prepričevanja pri pridobivanju p o d p o r e za d o ločen p r o g r a m v javnosti in p a r l a m e n t u .
EVALVACIJSKI MODELI
Velikansko število potencialnih n a m e n o v , tehnik, konceptov, akterjev in instituciona
liziranih oblik je pripeljalo k h e t e r o g e n o s t i evalvacijskega raziskovanja.
Osnovna predpostavka večine evalvacijskih modelov je, da je za kreiranje, izvedbo in eval- vacijo programov p o t r e b n a baza podatkov.
Proces načrtovanja mora izhajati iz določenega teoretičnega znanja, na podlagi katerega se odločimo za model intervencije. M o d e l mora biti seveda v odnosu d o pred tem ugotovljenih p o t r e b .
V preteklosti so se pojavili številni pristopi, v e n d a r b o m o v nadaljevanju prikazali le neka
tere, ki jih uporabljajo evalvatorji. T e različne strategije lahko s t r n e m o v tri skupine, ki so si razvojno sledile tako, kot so navedene spodaj:
- ciljno usmerjeni modeli,
- u p o r a b a e k s p e r i m e n t a l n e g a raziskovanja za evalvacijske n a m e n e kot poskus ugotavljan
ja kavzalnosti problemov,
- alternativni raziskovalni modeli.
CILJNO USMEKJEM MODELI
Kljub razlikam v definicijah je skupna značilnost teh modelov prizadevanje, da bi iz
merili, v k a k š n e m obsegu program uresničuje določene cilje. Evalvator m o r a torej ugotoviti, kakšni so cilji, in izločiti specifične učinke, ki jih je povzročila določena aktivnost.
S konceptualizacijo ciljev so povezani ne
kateri relevantni problemi: identifikacija in ocenjevanje ciljev, dejstvo, da obstajajo številni cilji, vprašanje, čigave cilje naj bi predstavili, spremenljivost ciljev itn.
E d e n od osnovnih problemov je tudi čas.
Program, ki naj bi ga evalvirali, poteka v d o ločenem časovnem obdobju; če je to časovno obdobje daljše, lahko pride d o določenih spre
m e m b idej, teorij in predpostavk, na katerih p r o g r a m temelji. Niz vnaprej postavljenih ci
ljev p o m e n i omalovaževanje potencialnih spre
m e m b .
Poleg tega pa n e k a t e r e d r u ž b c n o - e k o n o m - ske situacije ne dopuščajo jasne specifikacije ciljev. Pogosto je zato bolje, da delujemo na osnovi nekoliko manj jasno definiranih ali celo protislovnih ciljev, pozneje, ko postanejo p r o blemi jasnejši, pa cilje prilagodimo situaciji.
Eksplicitno postavljeni cilji v veliko situacijah pripeljejo do n e p o t r e b n i h konfliktov in p o vzročajo rigidno vedenje. D a bi se b.ognili n e k a t e r i m p r o b l e m o m ciljno usmerjenih m o delov, je Wholey, strokovnjak nekdanjega
D e p a r t m e n t of Health, E d u c a t i o n and W e l fare, predlagal u p o r a b o preevalvacije, s k a t e r o ocenimo, ali in na kakšen način j e mogoče evalvirati p r o g r a m . Čeprav je preevalvacija pomenila določen napredek, so nekateri p r o blemi še vedno ostali nerazrešeni.
UPORABA EKSPERIMENTALNEGA RAZISKOVANJA ZA EVALVACIJSKE NAMENE
E k s p e r i m e n t a l n o raziskovanje kot poglavit
na evalvacijska strategija je doseglo v r h u n e c v začetku sedemdesetih let. T a k o kot pri ciljno usmerjenih modelih tudi v tem primeru evalva
torji zahtevajo jasno definirane cilje, uspešnost programa pa se določa z merjenjem doseganja ciljev. Osnovne zahteve teh modelov so:
n a m e n in cilji p r o g r a m a morajo biti j a s n o in n a t a n č n o definirani, nadzorovati je treba o k o lje oziroma situacijo, v kateri izvajamo določen p r o g r a m , prav tako so p o t r e b n e uniformna obravnava in nespremenjene k o m p o n e n t e .
Poglavitni pomanjkljivosti eksperimental
nega raziskovanja za evalvacijske n a m e n e p a sta, da je program običajno kompleksna, dina
mična celota in da povzroča definiranje njego
vih elementov velike p r o b l e m e . P r o g r a m lahko vsebuje številne cilje, ki se jih pogosto ne da kvantificirati.
ALTERNATIVNI RAZISKOVALNI MODELI
Problemi in omejitve klasičnih pristopov so bili osnova za pojavljanje alternativnih evalva
cijskih modelov. Alternativni pristopi želijo združiti različne izkušnje in p o t r e b e ter u p o števati strukturalne značilnosti problemov.
Združiti želijo različne cilje, uporabiti različne vire informacij, izkušnje praktikov itn.
NEKATERI VIDIKI IZVAJANJA EVALVACIJE V javni administraciji z a h o d n o e v r o p s k i h držav in Z D A obstajajo v zvezi z evalviranjem tri zelo razširjena stališča:
- evalviranje je nujno, - evalviranje je težavno,
- evalviranje se zelo r e d k o uporablja.
R e d n o spremljanje p r o g r a m o v zahtevajo zlasti davkoplačevalci, analitiki, eksperti za p r o r a č u n . Politiki in managerji navadno niso bili zainteresirani za evalviranje preteklih in
tekočih aktivnosti, saj bi raziskovanje lahko razkrilo pomanjkljivosti njihovih odločitev. V zadnjih letih, ko se j e p o u d a r e k v j a v n e m financiranju premaknil od pridobivanja dodat
nih sredstev k razporeditvi in celo p r e r a z p o r e ditvi sredstev, varčevanju, krčenju programov, povečanju produktivnosti in privatizaciji, p o trebo p o evalviranju programov vse bolj obču
tijo tudi politiki in managerji.
Evalviranje je zares zahtevno. Izdelanih je bilo veliko modelov in številni so se izkazali za n e u s p e š n e , prav tako pa je bilo jalovo tudi is
kanje splošnega modela. M n o g e tehnike in m e t o d e so pretežke in zahtevajo preveč časa, da bi jih uporabljali praktiki.
Poleg tega, da se evalviranje le redko u p o rablja, pa politiki pogosto trdijo, da rezultati evalvacij niso u p o r a b n i .
m\
KAJ J E EVALVACIJA?
Ker želimo identificirati samo n e k a t e r e poglavitne vidike, b o m o izvajanje evalvacije razumeli kot ugotavljanje in ocenjevanje, kako aktivnost, p r o g r a m ali institucija realizira, ozi
r o m a , kako je realizirala svoje cilje. T a defi
nicija razlikuje tri vidike izvajanja evalvacije:
- cilj, p r e d m e t , - časovne perspektive, - kriteriji.
Obstajajo še številni drugi vidiki izvajanja evalvacije, ki jih j e treba upoštevati.
Z e l o se razlikujejo med seboj pričakovanja o izvajanju evalvacije: vodstva institucij priča
kujejo, da bo evalvacija integralni del nadzor
nega sistema. Njihov primarni inleres je njena u p o r a b n o s t za notranje načrtovanje, nadzor in odločanje. S širšega družbenega stališča naj bi evalvacija nudila odgovore na vprašanje o tem, ali deluje odgovorno in v skladu s pravili in regulacijami. Z znanstvene perspektive pa je izvajanje evalvacije način, kako priti do novih spoznanj o posameznih aktivnostih, njihovih učinkih, postopkih itn.
Naslednji p o m e m b e n vidik j e položaj eval- vatorja. Zunanja in notranja evalvacija imata n a v a d n o povsem različne cilje.
Osnovni motiv za izvedbo evalvacije je pri
čakovanje, da b o d o rezultati prispevali k us
pešnosti in učinkovitosti nekaterih aktivnosti.
Brez evalviranja programsko financiranje in načrtovanje nimata p o m e n a . Obstajajo številni razlogi za izvajanje evalvacij, toda v praksi so pogosto nejasni. Najprej m o r a m o ugotoviti, kdo so uporabniki evalvacij in kaj pričakujejo od določene analize. Notranji uporabniki p o trebujejo p o d a t k e za nadzorovanje sistema.
Zunanji uporabniki želijo informacije, da bi se lahko odločili, ali je treba intervenirati v d o ločen sistem ali ne. Politiki in finančniki p o trebujejo p o d a t k e o stopnji zadovoljenosti socialnih p o t r e b in p o t r e b n i h finančnih sredst
vih za določene aktivnosti. Davkoplačevalci želijo zvedeti, kako je p o t r o š e n njihov d e n a r , itn. Seveda so interesi notranjih in zunanjih uporabnikov pogosto konfliktni.
Ko se odločamo o evalvacijskem modelu, mora biti vloga uporabnikov povsem jasna.
Če evalvacijski rezultati ne vplivajo na b o doče ravnanje, nimajo n e b e n e vrednosti.
NAMEN EVALVIRANJA
G l e d e na n a m e n evalviranja lahko razli
kujemo dve vrsti evalvacijskih podatkov, in sicer:
- p o d a t k e za spremljanje aktivnosti ali p r o grama, in
- evalvacijske rezultate, ki jih p o t r e b u j e m o za strateške n a m e n e . Odločitev o izbiri m e tode mora voditi p o t r e b a po informacijah.
Naslednja u p o r a b n a kategorizacija n a m e nov evalviranja je:
- supervizija, - validnost, - inovativnost.
Če j e n a m e n supervizija institucije ali p r o grama, p o t e m želimo ugotoviti skladnost delo
vanja institucije s pravili, postavljenimi cilji itn.
Kadar j e n a m e n validnost, ugotavljamo racio
nalnost programa in proučujemo hipoteze vzročno-posledičnih odnosov. K a d a r je motiv inovacija, pa pričakujemo nove ideje, ki t e meljijo na evalvacij i.
Ker lahko evalvacije strežejo različnim n a m e n o m , je izredno p o m e m b n o , da j e eval- vator n a t a n č n o informiran o n a m e n u evalvacij
skega raziskovanja.
KDO EVALVIRA
V literaturi o evalvaciji obstajajo številni odgovori na to vprašanje. Avtorji se v glavnem strinjajo, da bi deskripcije in analize morali opravljati eksperti, ne strinjajo pa se vedno o vrsti ekspertov. V tem kontekstu se nam zdi zelo p r i m e r n o Arvidsonovo (1986) razliko
vanje m e d tremi vrstami ekspertov:
- V prvo vrsto uvršča eksperte za statis
tične m e t o d e , sociologe, ekonomiste itn. Ti so nepogrešljivi pri ustvarjanju sistemov zbiranja podatkov, poročil, finančnih izračunov itn.
- D r u g i tip predstavljajo tisti, ki se ukvarja
j o z določeno aktivnostjo. Če je zunanja eval- vacija m o r d a nujna, da bi izvedli relevantne s p r e m e m b e v posameznih programih, in če so eksperti za metodologijo morda nujni tudi v n e k a t e r i h primerih notranje evalvacije, pa je Arvidsonovo staUšče, da morajo glavni del analiz in opisov izvesti ljudje, ki se ukvarjajo z določeno aktivnostjo. T i imajo n a m r e č naj
boljši vpogled v aktivnost, z njo pa se b o d o uk
varjali tudi p o t e m , ko b o d o študije k o n č a n e . - V tretjo kategorijo pa uvršča u p o r a b n i k e . V nekaterih p r i m e r i h jih predstavljajo politiki.
Ker pa interesi uporabnikov pogosto niso za
dovoljivo predstavljeni, bi morali upoštevati n e p o s r e d n a mnenja uporabnikov, ki bi jih ugo
tovili z intervjuji, vprašalniki ali pa njihovo aktivno udeležbo v evalvacijskih projektih.
PERSPEKTIVE EVALVACIJSKEGA RAZISKOVANJA Naraščajoči ekonomski in finančni proble
mi so povzročili, da p o u d a r e k evalvacijskega raziskovanja ni več na rezultatih, temveč na ocenjevanju p o t r e b in izvedbe določenega p r o g r a m a in na izdelavi kvalitetnih nadzornih postopkov.
D a n e s je evalvacija vse bolj integrirana v administrativne p o s t o p k e na številnih ravneh in v številnih institucijah. V prihodnosti lahko pričakujemo naraščanje števila institucij, ki b o d o potrebovale evalvacijska raziskovanja.
Splošno je sprejeto stališče o nujnosti raz
ličnih evalvacijskih pristopov, vse bolj poznane pa so tudi meje evalvacijskega raziskovanja.
Evalvacije vključujejo:
- opis p r o g r a m a (procesna evalvacija),
- analiziranje predpostavk p r o g r a m a in njihov o d n o s do aktivnosti p r o g r a m a ,
- identificiranje učinkov p r o g r a m a (sumar
na evalvacija),
- primerjava alternativnih p r o g r a m o v ali sintetiziranje ugotovitev različnih evalvacij (metaevalvacija).
Kontroverze glede u p o r a b e m e t o d , vloge evalvacij, osnovnih principov, ki naj bi vodili evalvacije, se b o d o gotovo še nadaljevale.
T u d i v prihodnje bo treba dosegati kom
promise med političnimi zahtevami p o takoj
šnjih in relevantnih evalvacijah ter p o t r e b e p o neodvisnih, dolgoročnejših raziskovanjih.
EVALVACIJA SOCIALNIH PROGRAMOV Pri evalvaciji novih programov je treba upoštevati razliko med učinkovitostjo in uspešnostjo. Z učinkovitostjo r a z u m e m o dose
ganje visoke stopnje produktivnosti ali iz
boljšanje razmerja med inputom in o u t p u t o m . Z merjenjem učinkovitosti ugotavljamo, koliko p o s a m e z n e storitve, ukrepi itn. p o obsegu in kvaliteti ustrezajo rabljenim sredstvom. S ter
m i n o m uspešnost pa p o u d a r j a m o nujnost, da storitve, ukrepi itn. po svoji kvaliteti in d i m e n zijah zadovoljujejo obstoječe p o t r e b e . Z merjenjem uspešnosti ugotavljamo, ah imajo storitve in ukrepi pričakovan vpliv na d o l o č e n e kategorije prebivalstva, geografska področja itn. Uspešnost tako ni odvisna s a m o od učin
kovitosti in stroškov storitev in ukrepov, tem
več tudi od distribucije in doseganja ciljev na določenem področju.
Evalvacijo bi morali upoštevati v vseh fazah načrtovanja določenega p r o g r a m a in n e le p o tem, ko smo p r o g r a m že izvedli. Vloga evalva- torja v načrtovanju in organizacijskem procesu j e odvisna od modela načrtovanja.
Na področju socialnega varstva obstajajo trije poglavitni modeli za načrtovanje progra
mov:
- Prvi zahteva vnaprej d o l o č e n e in fiksira
ne cilje, temelji pa na predpostavki, da j e treba imeti že na začetku procesa načrtovanja vse p o t r e b n e informacije. Evalvator ima p o m e m bno vlogo na začetku procesa načrtovanja, ko j e treba določiti cilje, in p o izvedbi p r o g r a m a , ko j e treba oceniti realizacijo ciljev. Zbiranje
in vrednotenje podatkov m e d izvajanjem p r o g r a m a je drugotnega p o m e n a . Evalvacija se opravi na koncu načrtovanega procesa na pod
lagi natančnih tehničnih kriterijev.
- Drugi model predpostavlja, da ni mogoče poznati vseh p o t r e b n i h informacij o kakšnem p r o b l e m u . Kriteriji za akcijo temeljijo na krat
koročnih intervencijah in hitrih odločitvah.
Evalvacija je takojšnja. V tem modelu zbiranje informacij ni tako p o m e m b n o kot percepcija najpomembnejših problemov, ki jih je treba čim prej rešiti. Vloga evalvacije je v tem m o d e lu marginalna, kriteriji zanjo pa so p r e t e ž n o politični.
- Tretji model ob poudarjenih dolgoročnih ciljih dopušča tudi možnost prilagajanja p r o b l e m o m , ki se pojavijo v poznejših fazah. P o t e m modelu mora biti r e d n o zbiranje informa
cij zagotovljeno v vsaki fazi izvajanja progra
ma, in sicer zato, da lahko sproti ugotavljamo, ali je mogoče realizirati postavljene cilje, in da lahko modificiramo cilje, če je to p o m e m b n o .
Evalvacija bi morala biti sestavni del p r o g r a m a ali vsebovana v vsaki fazi načrtovanja in izgrajevanja programa ali projekta.
SAMOVREDNOTENJE PROJEKTA OZIROMA PROGRAMA
Samovrednotenje je poskus, pojasniti glav
ne cilje projekta ter identificirati in oceniti poglavitne p r o b l e m e pri njihovi realizaciji
(ROOM, WHITTING 1987).
Razlogi za samovrednotenje so številni:
r e d n a poročila o delu financerjcm, poročila projektnega osebja vodstvu projekta, informi
ranje uporabnikov, potencialnih uporabnikov in javnosti. T o d a njegova najpomembnejša funkcija j e , da prispeva k vodenju in razvoju projekta. Z rednim vrednotenjem lahko iz
boljšamo kratkoročno in dolgoročno načrto
vanje, ocenjujemo organizacijo itn. Prispeva lahko k učinkovitejši porazdelitvi sredstev in inovativnosti.
Pri evalvaciji projekta (programa) lahko razlikujemo več faz:
- K o n t e k s t u a l n a evalvacija: treba j e identi
ficirati p r o b l e m e , h katerim je program usmer
jen. Pojasniti je treba, v kakšnem odnosu do p r o b l e m o v so kratkoročni in dolgoročni cilji.
- Evalvacija rezultatov: ta faza obsega nad
zorovanje načrtovanih in nenačrtovanih rezul
tatov aktivnosti projekta in oceno d o s e ž e n i h ciljev.
- Evalvacija procesa: v tej fazi nadzorujemo p o t e k aktivnosti projekta in identificiramo p o glavitne probleme pri doseganju boljših rezul
tatov. Ugotoviti želimo, kako poteka notranje vodenje projekta, koliko ljudi se ukvarja s p r o j e k t o m in kakšna je njihova strokovna izobraz
ba, kakšen j e sistem odločanja, o d n o s m e d financerji itn.
- Evalvacija strategije: samoevalvacija obse
ga tudi celotno strategijo projekta. P o n o v n o j e treba oceniti razumevanje problemov, ki jih želimo razrešiti s projektom, ter oceniti krat
koročne in dolgoročne cilje. Evalvacija strate
gije je izredno p o m e m b n a , kadar izvajamo projekt v hitro spreminjajočem se okolju.
Učinkovitost projekta j e morda odvisna ravno od rednega ponovnega ocenjevanja.
Pri samovrednotenju projekta lahko u p o rabimo kvalitativne in kvantitativne p o d a t k e .
Osnovne statistične p o d a t k e lahko zbere
m o s pomočjo obstoječih statističnih virov.
Projektno osebje pri raziskavi lahko uporablja vprašalnike, intervjuje, m e t o d e opazovanja.
Pri kontekstualni evalvaciji p o t r e b u j e m o informacije o socialnih in ekonomskih r a z m e rah ciljne populacije, ki jih zbiramo s pomočjo preverjenih metod. Pri evalvaciji rezultatov potrebujemo informacije o uporabi možnosti, ki jih projekt nudi ciljni populaciji (število uporabnikov, trajanje njihovega k o n t a k t a s projektom, spol, starost, poklic itn.). Pri eval
vaciji procesa lahko uporabljamo p o d a t k e o načinu odločanja v projektu, in sicer zato, d a pojasnimo pomanjkljivosti pri vodenju projek
ta, ki zmanjšujejo njegovo uspešnost.
NEKATERA KIJUČNA VPRAŠANJA PRI GRADITVI SISTEMA SAMOVREDNOTENJA
Samovrednotenje je usmerjeno k nekaj tesno povezanim sklopom, to pa so:
- definicija problema, - prioritete, v r e d n o t e in cilji, - aktivnosti projekta, - organizacija in sredstva, - izvedba.
- rezultati,
- sintetiziranje izkušenj, - povratna sporočila.
DEFIMCIJA PROBLEMA
Projekt m o r a identificirati problem, s ka
terim se spoprijema, in analizirati vzroke za njegov nastanek. V tej fazi nastajajo vprašanja o ustreznosti konceptualizacije problema, o vzrokih za n a s t a n e k p r o b l e m a , vprašanje, ali smo imeli pri definiranju p r o b l e m a ustrezne p o d a t k e , in vprašanje o osnovnih razlogih za projektni pristop.
PRIORITETE, VREDNOTE, C I I J I
Projekt m o r a pojasniti in specificirati svoje cilje in v r e d n o t e . Odgovoriti j e treba na nas
lednja vprašanja:
- Ali so cilji projekta dovolj jasni in speci
ficirani, da dopuščajo ustvarjanje p r o g r a m a in njegovo izvajanje?
- Ali ima projekt jasen koncept ciljev?
- Ali so cilji merljivi?
- Ali obstaja prioriteta pri uresničevanju ciljev?
- K a t e r a je ciljna populacija?
- Kakšna j e časovna skala pri realizaciji posameznih ciljev?
- Ali j e povezava m e d definicijo p r o b l e m a , n a m e n o m in cilji jasna in logična?
AKTIVNOST PROJEKTA
Projekt m o r a r e d n o zbirati p o d a t k e o svo
jih aktivnostih in razvoju:
- Ali smo uporabili take m e t o d e dela, da n a m omogočajo doseganje postavljenih ciljev?
- Ali u p o r a b l j e n e m e t o d e ustrezajo proble
mu, p o t r e b a m in ciljem projekta?
- K a k š n e so aktivnosti p r o j e k t a ?
- Koliko u p o r a b n i k o v j e v stiku s projek
t o m ?
- K a t e r e informacije o u p o r a b n i k i h j e
treba še zbirati in analizirati?
ORGANIZACIJA IN SREDSTVA
- Ali j e projekt izvedljiv v d a n i h e k o n o m skih in političnih r a z m e r a h ?
- Ali j e mogoče pravočasno doseči postav
ljene cilje?
- Ali so načrtovane naloge organizacijsko izvedljive?
- Ali j e odgovornost za izvedbo p r o j e k t a jasno definirana?
- Ali razpoložljiva sredstva omogočajo iz
vedbo začrtanega delovnega p r o g r a m a in reali
zacijo postavljenih ciljev?
REZULTATI
Postaviti j e treba kriterije, ki omogočajo merjenje rezultatov projekta. S tem v zvezi se postavljata naslednji vprašanji:
- Kako meriti rezultate projekta?
- Ali so indikatorji za merjenje rezultatov logično b.peljani iz posameznih ciljev?
SINTETIZIRANJE IZKUŠENJ IN POVRATNA S P O R O Č I U
V projektu j e treba določiti p o s t o p e k za učenje iz izkušenj, pomanjkljivosti in težav, s katerimi se je soočil.
- Ali so se v času, ko je projekt p o t e k a l , p o t r e b e spremenile?
- Ali j e projekt preskusil cilje s stališča novih p o t r e b ?
- Ali je projekt dovolj fleksibilen, da o d g o varja na s p r e m e m b e s stališča novih izkušenj?
- Kateri procesi v projektu zagotavljajo, d a b o d o rezultati evalvacije upoštevani pri na
daljnjem načrtovanju projekta?
- Na kakšen način posredovati r e z u l t a t e financcrjem in drugim projektom, kijih ta p r o blematika m o r d a zanima?
- Kakšna poročila, članki itn. so načrtovani za predstavitev problemov, ki izhajajo iz eval
vacije?
L i t e r a t u r a :
A. L l K I E R M A N ( 1 9 8 2 ) , Management informations for Ministers: The Minis System in the Department of the Environ
ment. Public Administration, vol. 6 0 ; 1 2 7 - 1 4 2 .
D . KATZ, R . L . KAHN ( 1 9 8 7 ) , The Social Psychology of Organizations. New York.
G. ARVIDSON ( 1 9 8 6 ) , Performance Evaluation. V : Guidance, Control, and Evaluation in the Public Sector. Berlin in New York; 6 2 5 - 6 4 2 .
G. H. H E L I ^ E R N ( 1 9 8 6 ) , Assessing Evaluation Research. V : Guidance, Control and Evaluation in the Public Sector.
New York; 2 7 9 - 3 0 8 .
G. J. ROOM, G. M. WHITTINC ( 1 9 8 7 ) , The Evaluation of the European Programme to Combat Poverty. Gerona.
