UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
ODDELEK ZA ZGODOVINO
TAMARA LOGAR
Študija o statusu žensk v pozni dinastiji Joseon:
s fokusom na obdobje pred in po cesarici Myeongseong
후기 조선 시대 여성의 지위 연구:
명성황후 시대 전후를 중심으로
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
2 UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE
TAMARA LOGAR
Študija o statusu žensk v pozni dinastiji Joseon:
s fokusom na obdobje pred in po cesarici Myeongseong
후기 조선 시대 여성의 지위 연구:
명성황후 시대 전후를 중심으로
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Mentorja:
doc. dr. Byoung Yoong Kang doc. dr. Ana Cergol Paradiž
Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Kulture Vzhodne Azije; Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Zgodovina
3
Zahvala
Zahvaljujem se mentorjema prof. dr. Kangu in prof. dr. Cergol Paradiž za vso pomoč in potrpežljivost. Zahvaljujem se tudi očiju in sestri Tani za podporo ter Daši za prenašanje mojega nerganja v času študija.
Posebna zahvala pa gre moji mamici, za brezpogojno pomoč in ker mi vedno, ne glede na vse, stoji ob strani.
4
IZVLEČEK
Naslov:
Študija o statusu žensk v pozni dinastiji Joseon: s fokusom na obdobje pred in po cesarici MyeongseongCesarica Myeongseong, znana tudi kot kraljica Min, je v poznem 19. stoletju, skupaj z možem kraljem Gojongom, vladala državi, ki so jo močno zaznamovali pritiski s strani zunanjih velesil, kot so bile Rusija, Kitajska in Japonska, ter notranja razklanost in nasprotujoča si mnenja glede modernizacije države, ki je sledila koncu korejske izolacijske politike za časa dinastije Joseon leta 1876, s podpisom mirovne pogodbe Ganghwa z Japonsko.
Status žensk skozi obdobje vladavine dinastije je bil precej slab. Ženske so bile v družbi, ki je temeljila na neokonfucijanskih principih, podrejene moškemu. Ženske naj bi bile predstavnice neokonfucijanskih vrlin idealne ženske, skrbele za moža in domače gospodinjstvo, njihova glavna naloga pa je bila družini roditi moškega potomca. Velika večina žensk je bila neizobraženih, nepismenih, omejene so jim bile pravice znotraj zakonske zveze, dedovanje in pravice sodelovanja pri čaščenju prednikov.
Cesarica Myeongseong je bila velika podpornica modernizacije in številnih reform, ki bi Korejo približale modernim zahodnim narodom. Spodbujala je prihod tujih odposlancev, učenjakov in misijonarjev, katerih glavni cilj je bil širiti zahodne vrednote in krščansko religijo.
Misijonarke, predvsem iz ZDA in Kanade, so ustanovile številne šole za izobraževanje ženskega dela populacije. Pismenost in izobraženost sta posledično med ženskami močno narasli, prav to pa je izpostavilo problematiko zastarele percepcije korejske družbe o vlogi ženske zunaj in znotraj doma.
Zaradi svojih dejanj in povezovanji s Kitajsko ter kasneje Rusijo, so bila mnenja o vlogi in sami osebnosti kraljice, kasneje cesarice Myeongseong, različna. Večina japonskih zgodovinarjev jo virih prikazujejo sovražno, nasprotno pa jo zahodni viri prikazujejo kot inteligentno in politično spretno žensko, ki je s svojim vplivom na politiko poznega obdobja Joseon posredno močno zaznamovala tako status žensk kot tudi potek razvoja Korejskega polotoka.
Ključne besede: cesarica Myeongseong, Koreja, dinastija Joseon, ženske, konfucijanstvo, modernizacija, misijonarstvo, japonski imperij
5
ABSTRACT
Title:
A Study on the Status of Women in the Late Joseon Dynasty: Focusing on Before and After the Age of Empress MyeongseongIn the late 19th century, Empress Myeongseong ruled over the Joseon dynasty. Also known as Queen Min, the empress was the wife of King Gojong. Pressures from foreign powers such as Russia, China, and Japan, internal divisions, and conflicting views on the modernization of the Joseon dynasty heavily influenced the Joseon dynasty. The need for modernization came after the end of Korea’s isolationist policy during the Joseon Dynasty in 1876, with the signing of the Ganghwa Peace Treaty with Japan.
The status of women during the reign of the dynasty was rather poor. In a society based on neo- Confucian principles, women were considered inferior and subordinate to men. The role of women was to represent the neo-Confucian virtues of an ideal woman, caring for her husband and domestic household, and their main task was to give birth to a male offspring to continue the paternal bloodline. The vast majority of women were uneducated, illiterate, had limited rights when it came to marriage, inheritance, and the right to participate in ancestral rites.
Empress Myeongseong was a strong supporter of modernization and reforms that would bring Korea closer to modern Western nations. She encouraged the arrival of foreign envoys, scholars, and missionaries whose main goal was to spread Western values and the Christian religion.
Missionaries, mostly from the US and Canada, established several schools to educate the female population in the Joseon dynasty. As a result, literacy and education among women rose sharply. This new perception of women challenged an outdated perception of Korean society about the role of women outside and inside the home.
Because of her actions and connections with China and later Russia, opinions about the role and personality of the Queen herself, later Empress Myeongseong, differed. Most Japanese historians portray her as an evil and hostile woman, while Western sources portray her as an intelligent and politically adept woman who, through her influence on the politics of the late Joseon dynasty, indirectly yet strongly influenced both status women and the development of the Korean Peninsula.
Key words: empress Myeongseong, Korea, Joseon dynasty, women, confucianism, modernisation, missionaries, Japanese empire.
6
한국어 초록
제목: 후기 조선 시대 여성의 지위 연구: 명성황후 시대 전후를 중심으로
본 연구는 명성황후와 조선 후기의 여성의 지위에 대해 살폈다. 명성황후는 19세기 후반 조선 왕조 후반기의 황후이다. ‘민비’로도 널리 알려진 고종의 부인이다.
당시 조선은 러시아, 중국, 일본과 같은 외세의 압력과 내부의 분열, 급격한 사회 경제적 근대화 요구로 혼란을 겪었다. 1876년, 조선은 결국 근대화의 필요성을 느껴 고립주의 정책을 포기하고, 일본과 강화도 조약을 맺기에 이르렀다.
조선의 여성은 남성에 비해 사회, 경제적 지위가 낮았다. 유교(성리학)의 원칙에 입각해 여성이 남성보다 열등하게 여겨졌다. 여성의 역할을 주로 남편과 가정을 돌보는 것에 국한되었고, 이것이 성리학적인 관점에서 이상적인 여성상이었다. 여성의 주요한 임무는 부계 혈통을 이어갈 수 있는 자식(남성)을 낳는 것이었다. 조선 여성들은 교육을 제대로 받지 못하여 문맹이 많았고, 결혼, 상속, 제사 참여에 이르기까지 남성에 비해 제한된 권리만 누릴 수 있었다.
명성황후는 근대화와 개혁을 적극 지지했다. 개혁의 궁극적인 목표는 조선을 근대국가로 만드는 것이었고, 명성황후는 이를 위해 서양의 가치, 새로운 종교(기독교)를 전파하려는 외국인 사절단, 학자, 선교사들의 활동을 장려했다. 주로 미국과 캐나다에서 온 선교사들이 조선 여성의 교육을 위해 학교를 설립했는데, 이러한 덕분에 여성들도 읽고 쓸 수 있게 되었고, 교육 수준도 높아졌다. 그뿐만 아니라, 여성에 대한 인식의 변화로 그들의 사회적 역할의 변화가 일어나기 시작했다. 이는 조선 여성들의 구시대에 대한 도전장이라고 할 수 있다.
명성황후에 대한 평가는 갈린다. 일본의 사학자들은 황후를 사악한 자로 묘사하거나 적대적인 인물로 평가했고, 서구에서는 황후를 지적이고, 정치적인 여성으로 묘사하곤 한다.
본 연구에서는 이러한 양분된 평가에도 불구하고, 명성황후는 조선 후기 정치에 직접적인 영향을 끼치면서 여권 향상과 조선의 발전에 간접적인 영향을 끼친 인물로 평가한다.
주제어: 명성황후, 한국, 조선, 여성, 유교, 유학, 근대화, 선교사, 일본
7
Kazalo
1. Uvod ... 8
2. Status in vloga žensk pred vladavino kraljice Myeongseong... 10
2.1. Hierarhična delitev žensk ... 13
2.1.1. Pripadnice kraljeve družine ... 14
2.1.2. Ženske aristokratskega sloja Yangban ... 15
2.1.3. Ženske meščanskega sloja in nižjega sloja ... 16
2.1.4. Ženske posebnih poklicev ... 16
2.2. Ženska znotraj zakonske zveze ... 18
2.3. Dedne pravice žensk ... 20
3. Zgodovinsko ozadje ... 21
3.1. Japonska in Koreja... 21
3.2. Vzpon cesarice Myeongseong ... 24
4. Modernizacija dinastije Joseon ... 29
5. Spreminjanje vloge žensk v 19. stoletju ... 33
6. Reprezentacija vloge kraljice Myeongseong v korejski zgodovini ... 39
7. Zaključek ... 42
8. Povzetek v slovenskem jeziku ... 45
9. 한국어 요약 ... 47
10. Viri in literatura ... 50
10.1. Arhivski viri ... 50
10.2. Spletni viri ... 51
10.3. Literatura ... 51
8
1. Uvod
Pravice in status žensk so danes še vedno eden izmed vidnejših socialnih problemov v Južni Koreji. Glede na ekonomsko poročilo organizacije OECD oziroma Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, katere članica je Južna Koreja od leta 1996, se ženske še vedno soočajo s številnimi težavami na področju zaposlitve, čeprav se stanje postopoma izboljšuje.1 Glede na navedeno poročilo naj bi bilo v letu 2016 zaposlenih približno 20 odstotkov manj korejskih žensk kot moških.2 Veliko število zaposlenih žensk v Koreji delovno mesto, zaradi pritiskov s strani vodstev podjetij, zapusti ob ustvarjanju družine, ne glede na zakonsko omogočen 90-dnevni plačan materinski dopust.3 Med leti 2013 in 2017 naj bi se odstotek žensk, ki so uporabile možnost plačanega materinskega dopusta, povečal le za 1 %. Povprečna plača korejskega moškega in korejske ženske naj bi se v letu 2016 razlikovali za 37 %, kar je sicer napredek iz leta 2000, ko je bila razlika v plači 40 %, vendar to Južno Korejo uvršča na prvo mesto izmed (takrat) 35. držav članic OECD4 na lestvici o razlikah v plačah med spoloma.5 Južna Koreja je v svetu dobro poznana po svojem učinkovitem šolskem sistemu, zato ni presenetljivo, da je izobrazba deklic na srednješolskem nivoju med članicami OECD nadpovprečna, medtem ko je zaposlenost tistih, ki imajo terciarno izobrazbo, ena najnižjih med članicami OECD.6 Razloge za navedeno gre iskati v veliki razliki v plači ter premajhni zastopanosti žensk na političnem področju in vodilnih delovnih položajih.
V zadnjih nekaj letih lahko spremljamo vzpon številnih gibanj, ki se borijo za pravice žensk.
Eno najvidnejših je gibanje »Me Too« oziroma »Tudi jaz«, ki se bori proti spolnemu nasilju nad ženskami. V Južni Koreji se problem spolnega nasilja nad ženskami kaže npr. v pojavu tako imenovane Molka (몰카) oziroma uporabe skritih kamer na javnih površinah, kot so ženska stranišča z namenom snemanja žensk v kočljivih položajih. Številni zločini, povezani z uporabo skritih kamer, so med prebivalci Južne Koreje sprožili oster odziv in številne proteste. Leta 2018 se je tako tudi v Južni Koreji izoblikovalo gibanje »Me Too«, z namenom izpostavitve spolnega nadlegovanja in zločini nad ženskami, neenakosti med moškimi in ženskami ter splošno borbo za pravice žensk. Leta 2018 je javnost pretresel
1 OECD, ''OECD Economic Surveys'', 18.
2 Ibid.
3 Ibid.
4 Od 25. maja 2021 dalje ima OECD 38. držav članic.
5 Ibid.
6 Ibid.
9 škandal, ki ga danes poznamo pod imenom »Burning Sun«, v katerega so bili vpleteni tudi številni zvezdniki korejske popularne glasbe. Poleg uporabe skritih kamer so se pojavile tudi obtožbe o posilstvih, spletni in zasebni delitvi videoposnetkov posilstev in spolnih zlorab, prostitucija in spolno izsiljevanje. Poleg ponovnega ovrednotenja problematike korejske zvezdniške kulture, pa se je prav zaradi škandala »Burning Sun« v javni razpravi ponovno pojavila problematika vloge in ravnanja z ženskami v korejski družbi.
Prav zaradi prevladujoče problematike statusa žensk po svetu in še posebej v Južni Koreji sem v diplomski nalogi želela raziskati zgodovinski razvoj statusa in vloge žensk v korejski družbi. Osredotočila sem se na obdobje poznega Joseona (조선) v 19. stoletju, v katerem je pomembno zgodovinsko vlogo za razvoj in modernizacijo Koreje ter s tem tudi na vlogo žensk v družbi imela kraljica Myeongseong (명성황후) – žena takrat vladajočega kralja Gojonga (고종).
Zaradi navedenega razloga želim v svojem diplomskem delu predstaviti zgodovinsko ozadje dogajanja na korejskem polotoku v poznem 19. stoletju ter cesarico Myoengseong kot žensko, ki je imela pomemben vpliv na politični in socialni razvoj dinastije Joseon, kar je bilo za patriarhalno državo, ki še danes temelji na konfucijanskih načelih, neobičajno.
Raziskati sem želela tudi posledice njenega delovanja na status žensk in hkrati predstaviti predhodni položaj žensk v korejski družbi.
Status žensk se je spreminjal skozi različna obdobja. Konfucijanizem, osrednja ideologija korejske družbe, je sicer v korejsko družbo iz Kitajske prišla že v času vladavine Goryeo (918–1392), vendar pa se je kot državna ideologija v obliki neokonfucijanizma izoblikovala v času dinastije Joseon. Uveljavitev neokonfucijanizma, kot državne ideologije, pa je negativno vplivala na sam status žensk, saj naj bi bilo eno glavnih načel dane ideologije ženska podrejenost moškemu. Ženske so bile tako hierarhično razdeljene v štiri skupine, ki jih predstavim v prvem poglavju diplomske naloge. Vzpostavila so se pravila, ki so temeljila na neokofucijanizmu in omejevala svobodo žensk ter kvarila njihov življenjski standard.
Kot posledica pravil, ki so ločevala in omejevala stike med moškim in ženskim spolom, pa nastanejo tudi posebni poklici, ki so ga opravljale ženske, predvsem nižjih slojev.
Preko pregleda različnih virov sem poiskušala odgovoriti na vprašanji, ali je delovanje cesarice Myeongseong kakorkoli vplivalo na status ženske populacije in ali je le-to pustilo kakršnekoli posledice na današnjo družbo v Koreji. Za iskanje odgovora na dano raziskovalno vprašanje sem se posluževala predvsem zgodovinske metode, tako da sem
10 preučevala bližnjo in daljno preteklost obdobja življenja cesarice, specifično v povezavi s statusom žensk. Zavedam se, da je zgodovina razvoja žensk dolgotrajen proces, želela pa sem se osredotočiti predvsem na obdobje pozne Joseon dinastije, saj obdobje velja za prelomno na tem področju, predvsem zaradi razvoja pismenosti in izobraženosti med ženskami. Za izpostavljeno figuro razvoja statusa žensk pa sem izbrala cesarico Myeongseong, ki velja za eno najvplivnejših žensk v korejski zgodovini.
Odgovor na raziskovalno vprašanje sem poskušala najti preko različne literature, tudi v korejskem jeziku. Arhivski viri so težko dostopni, vendar pa so na spletni strani Odbora za nacionalno zgodovino Koreje dostopni digitalizirani anali kraljev dinastije Joseon. Tako sem se lahko poslužila uporabe analov kralja Gojonga.
V diplomski nalogi sem uporabila tudi nekatere korejske izraze, ki sem jih zapisala v romanizirani obliki in z uporabo korejske abecede Hangeul (한글). Prav tako sem ob omembi nekaterih kitajskih in japonskih izrazov uporabila tudi romanizirano verzijo le teh.
V primeru kitajskih in japonskih izrazov sem uporabila standardni sistem za romanizacijo, v primeru korejskih izrazov pa sem uporabila sistem Revised Romanization of Korean (RR:2000). V nekaterih redkih primerih sem uporabila za slovenščino bolj znane različice izrazov (primer: mesto Seoul – Seul). Tudi pri osebnih imenih sem uporabljala bolj uveljavljene oblike romanizacije oziroma se zanašala na romanizacijo, ki je v sklopu virov in splošnega zapisa v večinski uporabi.
2. Status in vloga žensk pred vladavino kraljice Myeongseong
V obdobju obstoja dinastije Joseon (1392– 897) je bila korejska družba hierarhično razvrščena po sistemu, ki ga lahko primerjamo s kastnim sistemom današnje Indije.7 Na vrhu kastnega sistema v dinastiji Joseon je bil aristokratski sloj oziroma aristokratska gospoda, imenovana Yangban. Šlo je večinoma za izobražence, ki so delovali na dvoru, civilnih službah, nemalokrat pa tudi na višjih vojaških položajih. Bili so glavni pobudniki konfucijanistične in neokonfucijanistične družbe, ki je delovala in še danes deluje v Koreji.8
7 Seth, ''A History of Korea'', 161.
8 Ibid., 161–162.
11 Korejska družba naj bi delovala po konfucijanskih in kasneje neokonfucijanskih načelih, ki so bila zaobjeta v osrednjih treh principih konfucijanstva, imenovanih samgang (삼강), in petih moralnih principih ryun (오륜).9 Ti dve skupini pravil sta krojili korejsko družbo in fundamentalno predstavljali pomembnost hierarhične ureditve za korejsko družbo.
Pri treh pravilih koncepta samgang gre predvsem za vrednotenje pomembnejših razmerji za posameznika. Koncept treh pravil samgang se je posebej uveljavil v poznem obdobju dinastije Joseon. Pravila so sledeča:
- Chung (충): razmerje oziroma zvestoba med vladarjem in podložnikom, - Yeol (열): razlikovanje med vlogo moškega in vlogo ženske,
- Hyo (효): pobožnost in dolžnost otrok do staršev.10
Koncept petih moralnih pravil ryun se je prav tako uveljavil šele v poznem obdobju dinastije Joseon. Gre za pet moralnih vrednot, ki naj bi bile del posameznikovega življenja, in sicer:11
1. Ui (의): pravičnost in poštenost v povezavi z odnosom med vladarjem in podložniki, 2. Chin (친): odnos med starši in otroki,
3. Byeol (별) : razlikovanje med možem in ženo v poročni zvezi, 4. Seo (서): hierarhična razlika med starejšimi in mlajšimi, 5. Sin (신): zaupanje in odnos med prijatelji.12
Hierarhična ureditev družbe je poleg spoštovanja in čaščenja prednikov in družinskih vrednot, ki temeljijo na neokonfucijanskih načelih, spoštovanja ritualov in ritualnih obredov ter nenazadnje podrejenost žensk moškim, eden najpomembnejših konceptov korejske družbe, ki je delovala v dinastiji Joseon. 13
9 Pettid, ''Neo-Confucianism'', 50.
10 Ibid.
11 Ibid.
12 Ibid.,51.
13 Ibid., 50–51.
12 V tem delu diplomske naloge sta bila za moje raziskovanje najpomembnejša koncepta yeol in byeol oziroma razmerje med moškimi in ženskami ter podrejenost žensk moškim v družbi dinastije Joseon.
Vloga in status žensk sta bili globoko zaznamovani s strani aristokratskega socialnega razreda Yangban, njihovih tradicionalnih in na konfucianizem naslonjenih idej, ter cilja ustvariti patriarhalno družbo. Razlog za to je izviral predvsem iz njihove miselnosti, da je bil propad družbene morale tisti, ki je zakrivil propad dinastije Goryeo, ki je na korejskem polotoku vladala pred dinastijo Joseon, med leti 918 in 1392 n. št.14
Glavne karakteristike, ki naj bi jih imela posameznica vseh slojev družbe, so bile ubogljivost, spolna abstinenca, plodnost in najpomembnejša karakteristika, ohraniti tako imenovano lastno čistost. Koncept čistosti je predstavljal najpomembnejšo karakteristiko življenja žensk. 15 Tu ne gre samo za spolno nedolžnost, temveč tudi za krepostnost posameznice. Če se je dekle izkazalo za krepostno in ohranilo idealno čistost, je bila lahko nagrajena celotna njena družina.
Tako je bil pritisk na dekleta velik, saj je lahko njihov sloves uničil ne le njihovo življenje, temveč tudi sloves in dobrobit njene celotne družine.16
Ob vzponu neokonfucianizma, ki je bil korejski družbi prvič predstavljen že za časa vladavine dinastije Goryeo, predvsem preko misijonarskih stikov s takrat vladajočo dinastijo Yuan (元朝) na Kitajskem, so se vzpostavile številne reforme, ki so negativno vplivale na status žensk v novi Joseon dinastiji. Uveljavilo se je reguliranje sloga oblačenja žensk (predvsem sloga oblačenja za žensko rabo zunaj bivalnih prostorov), prepovedano jim je bilo obiskovanje samostanov in udejstvovanje v šamanskih ritualih.17 Pojavila se je tudi prepoved stikov žensk z nasprotnim spolom, kar je najmočneje zaznamovalo življenje žensk.18 Prav slednje je vzrok za uveljavitev tako imenovanega koncepta naewoebeop oziroma pravilo »znotraj-zunaj«, po katerem naj bi bilo ženskam prepovedano pojavljanje zunaj prostorov doma. Konceptualno naj bi ženske v besedi naewoebeop (내외법) predstavljale »nae« oziroma znotraj, medtem ko naj bi moški predstavljal »wae« oziroma zunaj.19 Moški naj bi bil tako zadolžen za dejavnost družine zunaj doma, medtem ko naj bi bila ženska zadolžena za delovanje družine in
14 Shin, ''A Brief History'', 83–84.
15 Seth, ''A History of Korea'', 159.
16 Ibid.
17 Lee, ''The Status of Women'', 67.
18 Ibid.
19 Ibid., 68–69.
13 gospodinjstva znotraj doma. Ta koncept je veljal za vse sloje. Prav zato so se za moške in ženske ustvarili ločeni bivalni prostori, kar naj bi omogočilo aktivno izvajanje pravila zmanjšanih stikov med spoloma. Moški bivalni prostori so bili poimenovani sarangchae (사랑채), ženski prostori pa anchae (안채) in so bili običajno ločeni z ogrado.20 Zaradi uvajanja pravil, ki so omejevala stike med spoloma, svobodno gibanje žensk zunaj doma in splošnih pravic življenja žensk, je prišlo do širitve ideje moške večvrednosti nad ženskam. To je koncept, ki se v korejščini imenuje namjonyeobi (남존여비).21
Ženskam izobrazba, kakršno so imeli moški, ni bila omogočena, niti niso imele možnosti sodelovanja pri opravljanju državnih izpitov za civilne poklice. Prejele pa so izobrazbo, ki naj bi jim pomagala pri opravljanju gospodinjskih dolžnostih, kot na primer, kako voditi domače gospodinjstvo, kuhanje, šivanje.22 Pomembno je bilo tudi učenje o odnosu, ki naj bi ga posameznica imela s tremi najpomembnejšimi moškimi liki v njenem življenju, in sicer so to njen oče pred poroko, mož po poroki in sin po moževi smrti – samjongjido (삼종지도).23
2.1. Hierarhična delitev žensk
Kakor družba sama so bile tudi ženske hierarhično razdeljene v štiri družbene razrede, preko katerih so jim bile dodeljene naloge in vloga znotraj korejske družbe.24 Štirje družbeni razredi žensk so bili:
1. pripadnice kraljeve družine,
2. pripadnice aristokratskega sloja Yangban, 3. pripadnice meščanskega sloja Sangmin (상민), 4. pripadnice nižjega sloja Cheonmin (천민) in sužnje.25
20 Lee, ''The Status of Women'', 69.
21 Ibid.
22 Jung, '' Questions Concerning Widows'', 113.
23 Ibid.
24 Han, ''Women's life'', 130–131.
25 Ibid.
14 2.1.1. Pripadnice kraljeve družine
V to skupino so spadale ženske, ki so pripadale kraljevi družini, kraljeve sestre, babice, mama, žena in konkubine. Osrednja in hkrati vodilna oseba tega sloja je bila kraljica, ki pa ni bila pojmovana le kot kraljeva žena, temveč kot mati naroda. Za slednjo je bilo še toliko bolj pomembno slediti načelom idealne konfucijanske ženske in s tem dajati zgled preostalim ženskam v korejski družbi. 26
Kraljica je bila izbrana po strogem postopku. Sicer je bila bodoča kraljica navadno izbrana že, ko je bil bodoči kralj še princ prestolonaslednik. V času, ko se je izvajal proces iskanja kraljice oziroma princese, so bile poroke prepovedane za vse člane drugih slojev, razen za člane ožje kraljeve družine.27 Pomembne karakteristike bodoče kraljice so bile plodnost, očesu prijeten izgled, čistost in krepostnost in dobro družinsko ozadje. Bolj kot lepota sama sta bili pomembna čistost in družinsko ozadje.28
Najpomembnejša dolžnost kraljice pa je bila kralju roditi moškega potomca. Poleg te poglavitne naloge so bile njene dolžnosti tudi:
➢ skrb in nadzor nad ženskim delom dvora,
➢ biti zgled za ženske celotne družbe in simbol idealne korejske ženske,
➢ skrb za celotno kraljevo družino,
➢ za nadzorovanje procesa gojenja in obiranja sviloprejk ter tkanje svile, kar je bila ena glavnih dejavnosti ženskega dela populacije. 29
Konkubine so bile razdeljene v osem rangov, izmed katerih je najvišji bin (빈).30 Ženska je bila za konkubino največkrat izbrana preko prav tako zahtevnega procesa, kot je bil izbor za kraljico.
Konkubina je lahko postala ženska katerega koli sloja, ki ji je kralj naklonil pozornost. Različni kralji so imeli različno število konkubin, navadno pa je imel kralj, katerega kraljica ni rodila moškega potomca, več konkubin.31 V primeru, da kraljica ni rodila moškega potomca, je pa sina rodila ena izmed konkubin, je kraljica otroka lahko posvojila in ga vzgajala kot lastnega
26 Han, ''Women's Life'', 132–135.
27 Ibid.
28 Ibid.
29 Ibid., 134–135.
30 Ibid.
31 Ibid.
15 sina, ki je kasneje postal prestolonaslednik.32 V zgodovini dinastije Joseon se je zgodilo sedem takšnih primerov.33
2.1.2. Ženske aristokratskega sloja Yangban
Ženske pripadnice sloja Yangban so bile večinoma žene in hčerke moških, ki so delali na visokih položajih na dvoru ter v vojaških in učenjaških službah.34 Znotraj aristokratskega sloja je deloval sistem nazivov, ki ga je posameznik prejel glede na funkcijo, ki jo je opravljal.
Ženske so tako prejele primeren naziv, ki se je skladal z nazivom njenega moža. 35
Dolžnosti žensk aristokratskega sloja je bila podobna dolžnostim žensk kraljeve družine.
Osrednja dolžnost posameznice je bila seveda zagotoviti rojstvo moškega potomca, njihove druge pomembne dolžnosti pa so bile predvsem sodelovanje v pripravah na obrede čaščenja moževih prednikov, skrb za domače gospodinjstvo ter skrb za možne goste, ki bi jih mož lahko gostil.36 Prav slednje je bilo zelo pomembno, saj so to povezovali tudi z dostojanstvom družine.
Glede na ženino sposobnost sprejemanja in zabavanja gostov je bila posamezna družina lahko tudi nagrajena ali kaznovana. Za žene aristokratskih mož navedeno predstavljalo velik pritisk, saj bi lahko s svojimi dejanji škodila ugledu moža in celotne hiše. 37
Pomembno je izpostaviti, da majhen odstotek žensk sloja Yangban ni znalo brati in pisati.
Splošna pismenost med ženskami in na splošno med prebivalci Joseon Koreje je bila precej nizka. Aristokratske ženske so se v prostem času učile brati in pisati, pismenost pa se je med njimi povečala predvsem ob koncu 15. stoletja, ko je bila za časa četrtega kralja dinastije Joseon, Sejonga (세종) velikega, izumljena korejska pisava, imenovana Hangeul (한글). 38
32 Han, ''Women's Life'', 135.
33 Kralj Wonjong (원종), kralj Gyeongjong (경종), kralj Cheoljong, kralj Yeongjo (영조), kralj Sunjo (순조) in kralj Jeongjo (정조).
34 Han, ''Women's Life'', 136–137.
35 Ibid.
36 Ibid., 137.
37 Ibid.
38 Ibid., 140.
16 2.1.3. Ženske meščanskega sloja in nižjega sloja
Meščanski in pa nižji, suženjski sloj žensk, predstavljata največjo skupino žensk, ki so živele v času Joseon dinastije. Podobno kot v primeru kraljevih in aristokratskih žensk, je bila tudi v njihovem primeru najpomembnejša dolžnost nadaljevanje linije z rojstvom sina.39 Seveda pa je bila njihova dolžnost tudi skrb za gospodinjstvo in priprava obredov čaščenja prednikov.40 Kot zanimivost lahko izpostavim poseben slog oblačenja, ki je povezan z njihovo najpomembnejšo dolžnostjo – rojstvom sina. Ob tem so ženske nižjih slojev, kot simbolen izraz opravljene dolžnosti, nosile oblačila, pri katerem so razkazovale oprsje in ponosno dojile v javnosti.41 Navedeni običaj je postopoma postal tudi del kulture nižjih slojev.
Ženske meščanskega in nižjega sloja so predstavljale tudi velik del delovne sile predvsem na področju kmetijstva. Večinoma so delale na riževih poljih in vrtovih, kjer se je pridelovalo zelenjavo, bile pa so tudi glavne nosilke tkanja blaga.42 To ni predstavljalo le material za izdelavo oblačil, temveč je bilo tudi pomembno sredstvo za blagovno menjavo in plačevanje davkov. Zadolžene so bile tudi za priprave ozimnice, skrbele pa so tako za javne kot domače vrtove.43
2.1.4. Ženske posebnih poklicev
Ženske štirih slojev, ki sem jih na kratko predstavila v tem delu diplomske naloge, so se torej običajno ukvarjale predvsem z domačim gospodinjstvom, s pripravami na obrede čaščenja prednikov in s skrbjo za otroke. Ženske nižjih in meščanskih slojev pa so delale tudi na poljih in v tkalnicah.44
V korejski družbi so se kasneje pojavile še štiri skupine žensk, navadno pripadnice nižjih slojev, ki so delovale v štirih vidnejših posebnih poklicih. To so bile dvorne dame, zdravilke, zabavljačice in pa šamanke.45
39 Han, ''Women's Life'', 141–142.
40 Ibid.
41 Ibid., 142.
42 Ibid.
43 Ibid.
44 Ibid., 143.
45 Ibid.
17 Kot dvorne dame označujemo ženske, ki so kot služkinje delale na dvoru in skrbele za člane kraljeve družine. Na dvoru je deloval sistem nazivov, ki so jih dvorne dame prejele, razlikovale pa so se predvsem glede na to, za koga so pravzaprav delale.46 Navadno so v palačo prišle še kot mlade deklice in bile priučene delu na dvoru. Tudi za njih so veljala stroga pravila, dolgi delovniki, prepovedano se jim je bilo poročiti in zato se je med njimi pojavila istospolna usmerjenost. Prav tako dvorne dame niso smele zapustiti dvora.47 Le redke so se na stara leta lahko upokojile in zapustile palačo, večina žensk pa je svoje delo opravljala do smrti.48
Poklic zdravilke se je razvil ravno zaradi prepovedi stika med moškimi in ženskami. Moški zdravniki namreč zaradi tega pravila niso mogli več zdraviti žensk. Preko strogega procesa so izmed članic nižjih slojev izbrali mlada dekleta, ki so jih izobrazili in usposobili za poklic zdravilk.49 Potrebno je izpostaviti, da zdravilke niso bile dejanske zdravnice. Za zdravljenje so se morale vedno predhodno posvetovati z zdravnikom, njihova naloga pa je bila predvsem zdravljenje žensk v praksi.50 Zdravilke so bile ločene na tiste, ki so zdravile ljudi na dvoru, in tiste, ki so zdravile nižje sloje prebivalstva v za to določenih klinikah. Prepovedano jim je bilo odpiranje lastnih ordinacij ali klinik.51 Prav tako se je na njih prenesla vloga babice. Čeprav so bile zelo izobražene in navadno zelo inteligentne, se njihov socialni položaj v družbi ni spremenil.52
Zabavljačke, znane tudi pod imenom kisaeng (기생), so bile ženske, ki so skrbele za zabavo predvsem aristokratskega sloja Yangban.53 Bile so zelo izobražene ženske, navadno pismene in usposobljene na področju zdravilstva, plesa in petja. Bile so edini sloj žensk, ki je odkrito izražal seksualnost, kar pa je bilo v nasprotju s konceptom čistosti, ki je prevladoval v korejski konfucijanski družbi.54 Čeprav so bile zaradi slednjega dejstva osovražene, pa so bile po drugi strani pojmovane za žensko »elito« v Joseon dinastiji.55 Potrebno je poudariti, da v primeru zabavljačk navadno ni šlo le za zabavljaško nastopanje, temveč tudi za nudenje spolnih uslug.
Nekateri viri jih tako klasificirajo kot elitne prostitutke.56
46 Han, ''Women's Life'', 143.
47 Seth, ''A History of Korea'', 163.
48 Ibid., 163-164.
49 Ibid.
50 Han, ''Women's Life'', 146–147.
51 Ibid.
52 Ibid.
53 Ibid., 149.
54 Ibid.
55 Ibid., 149–150.
56 Ibid.
18 Šamanke so bile spiritualne ženske, ki so se ukvarjale tako z zdravilstvom kot izvajanjem eksorcizmov ter s povezavo med ljudmi in bogovi, v katere je verjelo korejsko ljudstvo.57 Čeprav so bile v nekaterih obdobjih dinastije Joseon preganjanje, pa jih, zaradi njihove popularnosti med vsemi sloji prebivalstva, nikoli niso uspeli popolnoma zatreti.58 Podobno kot pri zdravilkah so bile ločene na dve skupini:
➢ šamanke, ki so rituale izvajale za pripadnike kraljeve družine,
➢ šamanke, ki so rituale izvajale za pripadnike nižjih slojev. 59
Običajno so opravljale rituale, povezane z zaščito prebivalstva pred naravnimi nesrečami, zdravljenjem bolezni, predvsem najbolj nalezljivih bolezni, ljubezenskimi uroki in uroki za plodnost in srečo.60 Šamanke, ki so delovale na dvoru, so imele tudi precejšnjo moč, vendar pa podobno kot pri zdravilkah, to ni imelo vpliva na njihov status v družbi. Večina virov trdi, da naj bi se v vsaki mali vasi našla vsaj ena šamanka, kar nakazuje na številčnost tega poklica v času dinastije Joseon. Poklic obstaja še danes.61
2.2. Ženska znotraj zakonske zveze
Cilj zakonske zveze v dobi dinastije Joseon je bil predvsem nadaljevanje krvne linije posameznega klana oziroma družine.62 Navadno so bile poroke dogovorjene s strani starejših članov družine. Ženin in nevesta sta imela redko možnost izraziti lastno mnenje. Starost, pri kateri se lahko posameznik poroči, se je skozi celotno obdobje dinastije Joseon spreminjala, na koncu pa je obveljala starost 14-ih let za deklice in 15-ih let za dečke. Če dekleta do 20. leta starosti niso bila poročena, je mnogokrat prišlo do kaznovanja celotne družine.
Neokonfucijanske reforme so prinesle spremembe tudi na področju poročne tradicije. Pred reformami sta mladoporočenca živela pri družini neveste, kasneje pa se je to spremenilo in mladoporočenca sta po poroki živela pri družini ženina.63 Pojavilo se je tudi mišljenje, da
57 Han, ''Women's Life'', 150–151.
58 Ibid.
59 Ibid., 152.
60 Ibid.
61 Ibid., 151.
62 Ibid., 119.
63 Lee, ''The Rights'', 95.
19 ženska po poroki preneha biti članica rojstne družine in postane izključno članica moževe družine.64
Znotraj zakonske zveze so bile ženske deljene na dve skupini: legitimna žena cheo (처) in pa konkubine cheop (첩).65 Legitimna žena je bila z moškim poročena po legalnem poročnem obredu in priznana s strani pomembnejših članov družine, klana.
Koncept čistosti je še posebej poudarjen, ko govorimo o konceptu zakonske zveze. Ženska je morala v zakon vstopiti »čista« oziroma nedolžna, ob smrti moža pa ji je bila prepovedana ponovna poroka.66 Ne le, da so jim bile ponovne poroke po smrti moža prepovedane, vzpostavljene so bile celo kazni, ki so vplivale na njihove potomce in druge družinske člane.67 Tako se potomci ženske niso mogli udeležiti državnih izpitov, ki bi jim lahko omogočali boljši položaj znotraj korejske družbe. Možna kazen se je kasneje razširila tudi na moške, ki bi se poročili z vdovami, prav tako pa se je kazen razširila tudi na uradnike, ki bi tovrstno poroko izvedli.68
V primeru prešuštva ženske znotraj zakona je bila le-ta veliko strožje kaznovana kot moški, ki je prešuštvoval znotraj zakona. Kazen za moške je bila navadno minimalna, večinoma v denarni obliki. Ženske pa so bile največkrat telesno kaznovane, mučene, obsojene na trdo delo, v nekaterih, sicer redkih primerih, pa so bile obsojene tudi na smrt.69
Ženska je imela v primeru spolnega nasilja, posilstva ali splošnega nasilja znotraj zakona malo pravic.70 Moža je le redko lahko dejansko obtožila posilstva, saj je bil spolni odnos pojmovan kot dolžnost žene in pravica moža.71
Zakonska ločitev je bila lahko izvedena le na državnem nivoju in ne na klanski ravni. Moški je moral državi predložiti legitimne razloge o vzroku ločitve od žene.72 Ločitev je navadno
64 Lee, ''The Rights'', 95.
65 Ibid.
66 Ibid., 95–96.
67 Ibid., 96.
68 Ibid., 96–97.
69 Lee, ''The Rights'', 96.
70 Han, ''Women's Life'', 124.
71 Ibid.
72 Ibid., 124–125.
20 temeljila na sedmih grehih, ki so moškemu dali povod za ločitev. Sedem grehov ali chilgeojiak
(칠거지악)je:
1. neubogljivost zoper taščo in tasta, 2. nezmožnost rojstva dediča, 3. prešuštvo,
4. pretirano ljubosumje, 5. resno bolezensko stanje, 6. tatvina,
7. pretirana zgovornost.73
Prav nezmožnost rojstva dediča je bila večinoma poglaviten vzrok za ločitve parov.
Kljub svoji podrejenosti pa je v redkih primerih tudi ženska lahko od moža zahtevala ločitev.
Ti redki razlogi so opredeljeni kot daljša odsotnost moža in njegovo nasilje nad ženo.74 Pomembno je izpostaviti, da se moški v nekaterih redkih primerih ni mogel ločiti od ženske, predvsem v primeru, ko se je izkazalo, da želi ženo zamenjati za eno od konkubin. V primeru, da je moški zahteval ločitev, razlogi za to pa so se izkazali za neutemeljene ali lažne, je bil le- ta lahko strogo kaznovan.75
2.3. Dedne pravice žensk
Ženska je bila nižji član družine in brez sina v družini ni mogla voditi družine ali ustvariti lastno vejo. Klub temu pa se je skozi obdobje vladavine Joseon dedni zakon za ženske precej spreminjal. Na začetku obdobja Joseon je še veljalo načelo iz predhodne dinastije Goryeo, ki je enačila pomembnost materine in očetove linije. Kasneje pa se je to spremenilo in pomembnost je prešla izključno na moško linijo.
Po moževi smrti naj bi se dediščina (običajno je šlo za zemljo in sužnje) enakomerno razdelila med vse otroke družine.76 Kljub temu pa se je v praksi izkazalo, da je bila večina dediščine navadno namenjena otrokom legitimne žene. Tudi žena je po smrti moža navadno dedovala del
73 Han, ''Women's Life'', 124.
74 Ibid. 124–125.
75 Ibid.
76 Lee, ''The Rights'', 103–105.
21 premoženja in osebnih predmetov, vendar pa le-teh ni smela zavreči ali jih prodati brez dovoljenja moževe družine.77 Ko pa je družba počasi prehajala na patriarhalni način ureditve in počasno uvajanje koncepta podrejenosti žensk, pa se je dedovanje žensk počasi ukinilo, saj naj bi enakovredna pravica dedovanja zavrla rast moči aristokratskega Yangban in moč moške linije.78
Prav tako se je sodelovanje žensk pri čaščenju prednikov v obdobju Joseon precej spremenilo.
V primeru, da je bila družina brez sina, je sprva ženska lahko sodelovala v obredu čaščenja skupaj s svojim možem, kasneje pa sploh ne. Neokonfucijanske reforme pa so v času 17.
stoletja omejile tudi sodelovanje hčera v obredih čaščenja prednikov.79 S tem pa niso omejevali le ženske možnosti čaščenja prednikov, temveč tudi pravice mlajših sinov in drugih članov družine, saj se je pravica čaščenja prenesla izključno na prvega sina družine.80 Ženske naj bi po poroki tako sodelovale le pri pripravah obreda čaščenja prednikov moževe družine, kar je bila tudi ena najpomembnejših dolžnosti žensk vseh slojev korejske družbe.81
Obdobje poznega 19. stoletja in čas vladavine kralja Gojonga in cesarice Myeongseong pa predstavlja prelomno obdobje in čas pomembnih sprememb za status žensk v korejski družbi.
Spremembe izvirajo iz političnega dogajanja na korejskem polotoku v času 19. stoletja, velik vpliv na dogajanje pa imajo politični odnosi in pritiski na dinastijo Joseon s strani sosednjih velesil.
3. Zgodovinsko ozadje 3.1. Japonska in Koreja
19. stoletje predstavlja obdobje velikih socialnih sprememb. Po svetu je to obdobje zaznamovala širitev liberalnih idej, kot so svoboda govora in tiska, oblikovanje parlamentov, političnih strank in modernejših ustav, številne revolucije, nacionalistična gibanja, ustanovitve novih držav (Grčija, Belgija, združitev Italije in Nemčije, Srbija, Bolgarija). Industrijska
77 Lee, ''The Rights'', 103–105.
78 Ibid., 103.
79 Ibid.
80 Ibid. 103–105.
81 Ibid.
22 revolucija, delavska gibanja in kolonializem, pa tudi težnja po vladi demokracije in uvedba splošne volilne pravice, pa temu stoletju dajejo pomemben pečat.82
Čeprav se ob branju virov zdi, da je bila izhodišče dogajanja večinoma Evropa, so se tudi na področju Azije dogajale večje spremembe. Azijo, predvsem njen vzhodni del, v 19. stoletju zaznamujejo predvsem modernizacija, konec izolacijske politike in posledično odprtje držav zahodnim vplivom.83
Leta 1853 je pod pritiskom ameriške odprave, na čelu s poveljnikom Matthew C. Perryjem, Japonska odpravila več kot 250 let staro politiko osamitve in odprla svoja pristanišča tujim silam. Konec japonske politike osamitve je bila posledica ekspanzionističnih teženj zahodnih narodov, ki so si prav preko kolonializacije ustvarjali neokolonialne imperije. Po padcu šogunata se je japonska politična moč ponovno utrdila v rokah cesarja, tokrat cesarja obdobja Meiji (明治) in japonski politični vrh je pričel uveljavljati številne reforme, ki so sledile zgledu zahodnim narodom in hkrati temeljile na načelih modernizacije in zahodnjačenja.84 Cilji reform so bili predvsem ustanoviti nov moderni sistem izobraževanja ter močno vojaško organizacijsko strukturo in po zgledu Evrope na Japonskem izvesti industrijsko revolucijo, ki bi se napajala s pomočjo sredstev agrarnega sektorja Japonske. Japonski politični vrh kolonializma in tudi kolonialnega vdora na Japonsko ni videl kot nekaj negativnega, temveč kot simbol moči in nadvlade posamezne države in tudi kot simbol modernizacije.85 Kolonializem naj bi torej predstavljal eno od gonilnih sil, ki državam zagotavlja moč in nadvlado, zato je večina Japoncev podpirala reforme, ki bi Japonsko preko modernizacije približale statusu zahodnih držav. 86 Prav ta miselnost je na Japonskem spodbudila nacionalistična gibanja in japonsko težnjo po ekspanziji.
Koreja je novi japonski ekspanzionistični politiki predstavljala eno glavnih interesnih sfer.
Japonska je Korejo, pod vodstvom samuraja Toyotomi Hideyoshija (豊臣 秀吉), poskusila zavzeti že v 16. stoletju v tako imenovani vojni Imjin (임진왜란).87 Po prvotnem uspehu japonskega napadalca pa je Koreja, ob pomoči vojske, ki jo je poslala kitajska dinastija Ming,
82 Battistini, ''The Korean Problem'', 49–50.
83 Ibid.
84 Zakrajšek, ''Propad japonskega kolonializma'', 4–3.
85 Ibid..
86 Ibid.
87 Shin, ''A Brief History'', 86–87.
23 uspela zaustaviti prodor japonske vojske, po smrti Hideyoshija pa se je japonska vojska dokončno umaknila s korejskega polotoka, po mirovnih pogajanjih pa so se odnosi med državama umirili.88 Japonska pa je za Korejo predstavljala, poleg Kitajske, edino zunanji državo s katero je Koreja imela stike.
Za japonski politični vrh je imela Koreja pomembno geopolitično pozicijo. Koreja je za Japonsko namreč predstavljala most in stik s celino, hkrati pa tudi izhodiščno točko za možne napade na japonsko suverenost. Preko Koreje so se na Japonsko širili vplivi Kitajske kulture – pisava, konfucijanizem, budizem. Hkrati pa je Koreja predstavljala odskočno točko za možne napade na Japonsko. Leta 1274 je invazijo na Japonsko, sicer neuspešno, izvedel Kublaikan (元世祖), ki je na Kitajskem leta 1271 ustanovil dinastijo Yuan. Napad na Japonsko so izvedli prav iz juga Koreje, predvsem ob obalnega mesta Busan, poslužili pa so se tudi pomoči korejske vojske. Tako je, predvsem zaradi geografske bližine Koreje Japonski in pomen Koreje za stik Japonske s celino, obstajal strah, da bi nadvlada nad Korejo padla v napačne roke, kar bi lahko negativno vplivalo na Japonsko.89
Korejski polotok je bil v skupno državo prvič združen v 7. stoletju za časa obdobja Treh kraljestev (삼국시대). Kraljestvo Silla (신라), ki se je nahajalo na severovzhodnem delu korejskega polotoka, je s pomočjo vojske kitajske dinastije Tang (唐) zavzelo preostali dve kraljestvi, ki sta se nahajali na območju korejskega polotoka, Baekje (백제) in Goguryeo (고구려).90 Tako je bil Korejski polotok prvič združen pod skupno državo.
Med Korejo in Kitajsko je bil vzpostavljen tributarni odnos, ki je temeljil na kitajski premoči nad Korejo.91 Tovrsten odnos je bil vzpostavljen ne glede na zgodovinske in predvsem jezikovne razlike med državama. Po kitajskem zgledu je bila v Koreji izoblikovana kultura, posvojili pa so tudi uporabo kitajskih pismenk. Prav zaradi vzpostavljenega tributarnega odnosa med državama je Kitajska več stoletij za Korejo predstavljala edini stik s tujo velesilo, poleg občasnega stika z Japonsko.92 Po zgledu Kitajske in Japonske tudi korejski vladarji niso
88 Shin, ''A Brief History'', 86–87.
89 Zakrajšek, ''Propad japonskega kolonializma'', 4–3.
90 Shin, ''A Brief History'', 42– 3.
91 Battistini, ''The Korean Problem'', 58– 59.
92 Battistini, ''The Korean Problem'', 58– 59.
24 imeli posebne želje po vzpostavitvi stikov z zahodom in možne zahodne odprave v Korejo večkrat zavrnili.93
V 19. stoletju je bila na korejskem polotoku že več stoletji vzpostavljena vladavina dinastije Joseon, ki jo je leta 1392, po padcu vladajoče dinastije Goryeo(고려), vzpostavil Yi Seong- gye (이성계), kasneje poznan kot prvi kralj dinastije Joseon, kralj Taejo (태조). Po zgledu Kitajske se je v obdobju Joseon korejska družba izoblikovala po načelih konfucijanske ideologije, državna ideologija pa je postal neokonfucijanizem. Konfucijanske ideje so izvorno v Korejo prišle s Kitajske, preko Koreje pa so se razširile tudi na Japonsko.
3.2. Vzpon cesarice Myeongseong
16. januarja 1864 je nenadoma, brez potomcev, umrl 25. kralj dinastije Joseon, kralj Cheoljong (철종). Vzrok za smrt kralja je bila nepričakovana in po sklepu mnogih zgodovinarjev najverjetneje posledica zarote takrat najvplivnejšega klana Andong Gim, ki je bil ustanovljen med vladavino dinastije Goryeo. Država je namreč delovala po sistemu družinskih klanov, ki so si družinsko povezavo delile po liniji moških potomcev.94 Klan Andong Gim (안동 김씨) je bil eden najvplivnejših tistega časa. Na moči je pridobil predvsem preko porok z dekleti iz klana s člani kraljeve družine. V obdobju vladavine dinastije Joseon so iz klana Andong Gim izhajale tri kraljice,95 kar je klanu omogočilo neomejen vzpon moči na korejskem dvoru.96 Poleg tega je iz klana izhajalo veliko število moških, ki so uspešno opravili tako imenovani gwageo (과거) oziroma državne izpite za civilno službo, ki je bil po zgledu kitajskega sistema državnih izpitov vzpostavljen že v času dinastije Goryeo in se zaposlili na uglednih mestih v civilni upravi.97 Po smrti kralja brez potomca je nastopila kratka nasledniška kriza in proces izbire novega kralja. Ta naloga je običajno pripadla kraljici vdovi z najvišjim statusom na dvoru.98 Vladavina velike večine vladarjev dinastije Joseon je bila namreč precej kratka, zato je na dvoru vseskozi živelo kar nekaj kraljic vdov, ki sicer niso imele pomembnejše funkcije.
Ta funkcija je po smrti kralja Cheoljonga pripadla kraljici vdovi Sinjeong (신정왕후 조씨,
93 Battistini, ''The Korean Problem'', 58– 59.
94 Jacob, '' Queen Min'', 5.
95 Kraljica Sunwon (순원왕후), kraljica Hyohyeon (효현왕후) in kraljica Cheorin (철인왕후).
96 Jacob, '' Queen Min'', 5.
97 Ibid.
98 Han, '' Women's Life'', 132–133.
25 효유왕대비), ki je v nekaterih zapisih znana tudi kot kraljica vdova Cho.99 Kraljica vdova Sinjeong nikoli ni bila dejansko kronana kraljica, poročena je bila namreč s princem prestolonaslednikom Hyomyeongom (효명세자), ki je bil najstarejši sin kralja Sunjona (순조), vendar je umrl leta 1830, preden bi lahko zasedel prestol.100 Posthumno je sicer prejel častni naziv kralj Munjo (문조).101 Po smrti kralja Sunjona ga je tako nasledil edini sin princa Hyomyeonga in takrat še princese Sinyeong, znan kot kralj Heonjong (헌종), ki je leta 1849 prav tako umrl brez potomcev, nasledil pa ga je daljni sorodnik kralj Cheoljong.102 Kot mati vladajočega kralja je kraljica Sinjeong, rojena sicer v klanu Pungyang Jo (풍양조씨), prejela častni naziv kraljica vdova.103 Po smrti kralja Cheoljonga brez potomcev je torej naloga izbrati novega kralja pripadla njej. Kraljica vdova je želela zmanjšati vpliv klana Andong Gim na korejskem dvoru in povečati vpliv lastnega klana, zato se je politično povezala z daljnim sorodnikom svojega moža in pripadnikom kraljeve družine Yi (이), Yi Ha-eungom (이하응), znanim kot Heungseon Daewongun (흥선대원군) oziroma preprosto Daewongun (대원군). Leta 1864 je kraljica vdova Sinjeong za 26. kralja dinastije izbrala 12-letnega sina Daewonguna, Yi Myeong-boka (이명복), ki je postal kralj Gojong.104 Kraljica Sinjong je uradno postala regentka novemu kralju, mesto regenta si je delila z očetom kralja Gojonga, Daewongunom, ki naj bi v resnici vladal namesto sina. V naslednjih nekaj letih je Daewongun, tudi preko politične povezave s klanom Pungyang Jo, uresničil svoje namene in z različnimi gospodarskimi in socialnimi reformami odpravil večino vplivnih članov klana Andong Gim, kar je zmanjšalo vpliv klana Andong Gim na dvoru.105
Naslednja pomembna naloga Daewonguna je bila najti primerno ženo, kraljico za svojega sina, ki bi koristila njegovim načrtom in katere družina ne bi ovirala vzpona njegove moči na dvoru.
Morebitno nevesto je iskal v več obubožanih klanih, po besedah nemškega zgodovinarja in japonologa Franka Jacoba pa naj bi se mu zdelo najbolj primerno, da nevesto za sina izbere iz krogov lastne krvne linije, zato se je v iskanju kraljice obrnil h klanu svoje žene in svoje matere, tj. klanu Yeoheung Min (여흥 민씨).106 Podobno kot klan Andong Gim je tudi klan Yeoheung Min nastal v obdobju dinastije Goryeo. Predhodno sta iz klana Min izšli dve kraljici,107 ena izmed njih je bila tudi ena najbolj poznanih korejskih kraljic, kraljica Inhyeon, žena 19. kralja
99 Jacob, '' Queen Min',' 6.
100 Jacob, '' Queen Min'', 6.
101 Ibid.
102 Suh, ''Študija o Cesarici '', 104–105.
103 Ibid.
104 Ibid., 106.
105 Suh, ''Študija o Cesarici '', 106.
106 Jacob, '' Queen Min'' 7.
107 Kraljica Wongyeong (원경왕후) in kraljica Inhyeon (인현왕후).
26 dinastije Joseon, kralja Sukjonga (숙종). Klan Min je v začetku 19. stoletja obubožan in brez večjega vpliva na korejskem dvoru in v korejski aristokratski družbi. Daewongun se je zanašal na politično nevpletanje šibkega klana Min v njegovo politično delovanje, zato je leta 1866 za novo kraljico izbral dekle z rojstnim imenom Min Ja-yeong (민자영), kasneje znano kot cesarica Myeongseong oziroma v zahodnih virih tudi kot kraljico Min.108
Min Ja-yeong, cesarica Myeongseong, je bila rojena 17. novembra 1851 v provinci Gyeonggi (경기도), na severozahodu današnje Južne Koreje, nedaleč stran od prestolnice Seul.109 Rodila se je v klanu Min, ki se je ponašal z uspešno preteklostjo, vendar je bil za časa njenega rojstva brez večje politične moči. Kot otrok je izgubila očeta, zato jo je vzgajala mama s pomočjo preostalih članov klana Min.110
Daewongunu je bila opisana kot sirota, privlačnega obraza in zdravega, močnega telesa, ne pretirano izobražena in najpomembneje, iz aristokratskega, a šibkega klana, brez očeta in bratov ter nenazadnje brez močnega družinskega sistema z moškim na čelu, ki bi lahko ogrozil moč regenta Daewonguna.111 20. marca 1866 112 je bilo dekle predstavljeno kraljevemu dvoru, le mesec in pol kasneje, 4. maja 1866, pa je sledila poroka s kraljem Gojongom in Min Ja- yeong je uradno postala kraljica kraljestva Joseon.113 Treba je poudariti, da je pred izborom nove kraljice potekal tradicionalen in zelo strog postopek izbora kraljice, ki je vključeval številne medicinske preglede, intervjuje s številnimi višjimi člani kraljeve družine in pomembnimi političnimi akterji na korejskem dvoru in preverjanje zgodovinskega in finančnega ozadja družine možne neveste.114
Ob poroki je bil kralj Gojong star 15 let, Myeongseong pa 16 let. Značajsko jo različni viri opisujejo različno, predvsem japonski zgodovinarji jo predstavljajo precej negativno, medtem ko jo večina zahodnih virov, predvsem viri avtorjev, ki so imeli priložnost cesarico spoznati v živo, opisujejo pozitivno.115 Večinoma je virom skupno, da naj bi bila cesarica neizmerno inteligentna, sposobna, precej izobražena, govorniško precej spretna, vendar pa naj bi bila
108 Jang, '' Politični Status in Vloga'', 12.
109 Ibid.
110 Ibid., 12–13.
111 Jacob, '' Queen Min'', 5–6.
112 Anali kralja Gojonga, vol. 3, 6. marec 1866 ( http://sillok.history.go.kr/id/kza_10303006_002 (Dostopano:
junij, 2021))
113 Jang, '' Politični Status in Vloga'', 12–13.
114 Han, '' Women's Life'', 132.
115 Suh, ''Študija o Cesarici'', 102.
27 znana tudi po svoji hladnosti in občasni aroganci. Myeongseong naj bi bila pismena že od otroštva, bila pa naj bi tudi navdušena bralka knjig in ženska z izjemnim spominom.116 Skozi celotno obdobje svojega življenja na korejskem dvoru naj bi Myeongseong pokazala zanimanje tako za znanje o korejski notranje politični ureditvi in dogajanju doma kot za mednarodne odnose. Naštete karakteristike pa niso bile v skladu s tem, kar je regent Daewongun pričakoval od nove kraljice svojega sina.117 Kljub temu, da je bil izbor kraljice nenazadnje njegova odločitev, pa je kmalu postalo jasno, da se je med novo kronano kraljico Myeongseong in njenim tastom regentom razvil hladen in razmeroma sovražen odnos.118
Spor med regentom in kraljico se je pričel z umestitvijo princa prestolonaslednika. Po poroki je kraljici Myeongseong kmalu postalo jasno, da ima vso moč na dvoru v rokah regent, medtem ko njen mož kralj dejansko nima moči in da vse odločitve v strahu pred očetom prepušča drugim.119 Kraljica Myeongseong je prvega otroka, sina, rodila šele pet let po poroki, novembra leta 1871, vendar je ta le štiri dni po rojstvu umrl.120121 To je Daewongunu dalo vzvod, da je kraljici javno pričel očitati nezmožnost rojstva moškega potomca. Rojstvo drugega otroka – princese, februarja 1973 in njena smrt istega leta septembra je Daewongunu dala le še dodaten zagon.
Kljub temu, da je bil zakon med kraljem in kraljico precej uspešen, nekateri viri celo zatrjujejo, da sta si bila tudi ljubezensko naklonjena, je regent kralju poiskal konkubino, ki je v kratkem času kralju rodila sina. Daewongun je dvoru predstavil načrte za imenovanje novorojenega princa za naslednika kralja Gojonga, čemur je ostro nasprotovalakraljica Myeongseong. Prav spor okoli potomca in s tem funkcije prestolonaslednika je dokončno vzpostavil nasprotje med kraljico in njenim tastom.122 Z namenom nasprotovanja Daewongunu se je Myeongseong načrtno pričela vpletati v dvorno politiko, svojega moža pa začela spodbujati k aktivnejši vlogi in postopnem samostojnem prevzemanju vladavine kraljestva. Zdi se, da ji je postalo jasno, da brez vzpostavitve moči lastnega klana Min, ki bi jo v sporu z regentom lahko podpiral, ne more delovati, zato je pričela z aktivnim podpiranjem članov lastnega klana in njihovim
116 Suh, ''Študija o Cesarici'', 102.
117 Ibid..
118 Ibid.
119 Lee, ''Moderne Dvorne Dame'', 72.
120 Anali kralja Gojonga, Vol. 8, 4. november 1971. (Dostopno na:
http://sillok.history.go.kr/id/kza_10811004_003 (Dostopano: junij, 2021))
121 Anali kralja Gojonga, Vol. 8, 8. november 1971. (Dostopno na:
http://sillok.history.go.kr/id/kza_10811008_001 (Dostopano: junij 2021)
122 Lee, ''Moderne dvorne dame'', 72–73.
28 imenovanjem na vplivna politična mesta, predvsem v tako imenovani yukjo (육조) oziroma zasedbo šestih glavnih ministrov dinastije Joseon.123124
Februarja leta 1874 je kraljica rodila drugega sina,125 ki je kljub šibkemu zdravju preživel in po abdikaciji očeta, takrat cesarja Gojonga, leta 1907, postal cesar Yunghui (융희제), znan predvsem kot Sunjong (순종) korejski. Z rojstvom Sunjonga je Myeongseong dokončno preprečila načrte regenta, da bi za prestolonaslednika imenoval sina kralja Gojonga, ki hkrati ne bi bil tudi njen sin.126
V tem obdobju pa so se pričeli aktivni pritiski na kraljestvo Joseon s stani zunanjih vplivov, da prekine s svojo izolacijsko politiko in po zgledu Japonske in Kitajske sledi odprtju svojih meja zahodu in politiki modernizacije.127 Zadnja država, ki je ohranila izolacijsko politiko v tem času, je bila Koreja, znana pod imenom »Hermit kindgom« oziroma »Puščavsko kraljestvo«, ki se je tradicionalno še vedno izogibalo stikov z državami zahoda.128 Izolacijske poglede in podporo tradicionalni izolacijski politiki je trdno izražal tudi regent Daewongun, Koreja pa je počasi, kot država, ki je bila še nedolgo nazaj modernejša od Japonske, gospodarsko in socialno zaostajala za preostalimi državami vzhodne Azije.129 Kakršni koli poskusi modernizacijskih reform, so doživeli močan odpor regenta in njegove podporniške skupine znotraj vladajočega aristokratskega socialnega razreda v Joseon dinastiji, socialnega razreda Yangban (양반).130 Znotraj dvora sta se tako razvili dve podporniški frakciji, ki sta podpirali različne interese in mnenja o politiki izolacije, katerih osrednji figuri sta bili kraljica Myeongseong in Daewongun.131 Leta 1873 je bil po uporu znotraj dvora in naznanilu kralja Gojonga, da je v starosti 22 let končno pripravljen samostojno prevzeti vladavino nad kraljestvom, Daewongun, odstavljen z mesta regenta in leto kasneje prisiljen v politično upokojitev.132 Kraljica
123 Lee, ''Moderne Dvorne Dame'', 73.
124 Minister za osebje (이조), davčni minister (호조), minister za obredje (예조), vojaški minister (병), minister za javna dela (공조), minister za notranje zadeve (형조).
125 Anali kralja Gojonga, Vol. 11, 8. februar 1874. (Dostopno na:
http://sillok.history.go.kr/id/kza_11102008_001 (Dostopano: junij 2021))
126 Lee, ''Moderne dvorne dame'', 74.
127 Battistini, ''The Korean Problem'', 48–49.
128 Ibid.
129 Battistini, ''The Korean Problem'', 48–49.
130 Ibid., 50.
131 Shin, ''A Brief History'' 106–107.
132 Ibid.
29 Myeongseong in njena skupina sta tako prevzeli nadzor nad dvorom in na politično pomembna mesta umestili člane klana Min. Kraljica Myeongseong pa je bila leta 1873 imenovana za regentko kraljestva Joseon.133
4. Modernizacija dinastije Joseon
Leta 1873 je prišlo do menjave oblasti na korejskem dvoru. Regent Daewongun, ki je aktivno podpiral nadaljevanje izolacijske politike, je bil odstavljen in prisiljen v upokojitev. Kralj Gojong je prevzel oblast, v ozadju pa je na dvoru oblast prevzela njegova žena kraljica Myeongseong s pomočjo svojega klana.134
Koreja je bila pod velikim pritiskom tujih sil, predvsem Rusije, sosednje Kitajske in Japonske.
Te so od kraljestva zahtevale, da konča izolacijsko politiko in sledi njihovemu zgledu modernizacije. Predvsem Japonska je posebej pritiskala na Korejo, saj je želela prevzeti nadzor nad njo in si preko tega zagotoviti neomejen dostop do celine.135 Leta 1875 je prišlo do incidenta Unyo (雲揚).136 Japonska je v korejski morski prostor, brez dovoljenja, odposlala svojo vojno ladjo z namenom izkazovanja vojaške moči.137 Na podoben način so nekaj let poprej Američani v podpis trgovske pogodbe in končanju izolacijske politike prisilili Japonsko.
Vojna ladja je 20. septembra pristala na otoku Ganghwa, kjer so že leta poprej potekali boji med Korejci in tujimi invazijskimi silami. Med korejsko vojsko, ki je bila nastanjena na otoku, in japonskimi vojaki je prišlo do strelskega spopada.138 Modernejše orožje japonske vojske je bilo premočno za korejsko obrambo, zato je japonska vojska prevzela nadzor nad otokom, od vlade dinastije Joseon pa so zahtevali opravičilo.139 Leta 1876 je tako bila med Japonskim cesarstvom in dinastijo Joseon podpisana mirovna pogodba, imenovana mirovna pogodba Ganghwa. (강화도 조약).140141 Pogodba je priznavala samostojnost in enakopravnost obeh
133 Jang, ''Politični Status in Vloga'', 14.
134 Shin, ''A Brief History'', 105.
135 Ibid., 105–106.
136 Ibid.
137 Shin, ''A Brief History'', 105–106.
138 Jacob, ''Queen Min'', 7.
139 Ibid.
140 Ibid., 7–8.
141 Anali kralja Gojonga, Vol. 13, 9. februar 1876. (http://sillok.history.go.kr/id/kza_11302009_004 (Dostopano:
junij 2021))
