KNJIŽEVNOST
Iz geografske književnosti o Sloveniji
O c e n e
Odgovor na kritiko prve knjige Krajevnega leksikona Sloveni je.* Ob oceni Krajevnega leksikona Slovenije izpod peresa J aneza Kosa (Kronika XVII, p. 60 in 190) sem dal le nujno pojasnilo o nastanku tega dela, ker sem se z eno samo izjemo strinjal s tehtnimi ugovori. Nasprotno sem na kritiko J. Medveda, ki je bila priobčena v lanskem GV, dolžan kot glavni urednik leksikona odgovoriti, da se z njo ne strinjam, zlasti ker se tiče vseh sodelavcev, med katerimi je tudi več uglednih geografov.
Krajevni leksikon Slovenije, tako začenja kritik oceno z mojimi besedami v predgovoru, je kljub sorodni zasnovi svojega predhodnika tako dopolnjen in predelan, da je domala v celoti novo delo. Pristop k stari knjigi iz leta 1937 je bil naslednji: takratna banska uprava je natisnila vprašalne pole in jih v toliko primerkih, kot je bilo naselij, poslala občinskim odborom, da jih izpolnejo in vrnejo. Pole so nato dobili sodelavci, sami geografi in zgodovinarji, da se lotijo opisov. Ker se je založnici mudilo, so imeli sodelavci malo možnosti, da gredo na teren, zlasti v bolj oddaljene kraje. Marsikje so se mogli opreti le na podatke, ki so jih posredovali občinski odbori. Kakšni so bili ti opisi, glej npr. stran 475 v stari knjigi. Tu jih je 23. V povprečju obsega vsak opis okoli 5 vrst; v treh so objavljeni statistični podatki in se navaja, k j e je najbližja pošta, šola tid.; v dveh vrstah je vse ostalo. Primer je z območja Dolenjske, ki bo obdelana v drugi knjigi novega leksikona. Podobni opisi so v vsej takratni Dravski banovini in tudi na Gorenjskem in Notranjskem ne m a n j k a j o . G l e j npr. strani 234, 237, 238, 239, 241, 394 do 399! P r i m e r j a j besedilo s tistimi v novi knjigi! Uvodne besede, da gre domala za novo delo, niso pretirane.
Dela za novi leksikon smo se lotili po neki določeni metodi. Uredništvo je pripravilo gradivo, ki ga je širše zajelo, kot n a j bi ga imela stara knjiga. Ker pa je bila to preveč ohlapna orientacija, smo sodelavcem hkrati z napotki poslali tudi n e k a j vzorcev opisov različno pomembnih krajev. Hkrati smo jih prosili, n a j zaenkrat poskusno obdelajo le tri kraje. Ker pa to večini ni zadoščalo, smo zanje pripravili do podrobnosti dispozicijo in jim zaželene odgovore s tem do- mala položili v usta. Nekatere sodelavce pa sem še pospremil po terenu, da jih vpeljem v delo.
N a j s konkretnimi primeri pokažem na n e k a j uspehov nakazane metode dela! Med sodelavci omenjam štiri geografe. N a j p r e j prof. Slavo Rakovčevo, ki je obdelala vse k r a j e tržiške občine, a je zaradi moje premajhne pazljivosti celo izpadla v tisku kot sodelavka, za kar se ji tudi tu oproščam. Da je nalogo vzorno opravila, se razume samo po sebi, s a j je objavila vrsto razprav v našem strokovnem tisku kljub temu, da biva na deželi in deluje na osnovni šoli v Tržiču.
* S m a t r a m o za p o t r e b n o p o s e b e j p o u d a r i t i , da i z r a ž a ocena »Krajevnega leksikona Slovenije«, o b j a v l j e n a v lanskem »Geografskem vestniku«, osebno m n e n j e n j e n e g a a v t o r j a J . M e d v e d a , n i k a k o r p a ne more p o m e n i t i m n e n j a u r e d n i š t v a ali m o r d a celo G e o g r a f s k e g a d r u š t v a Slovenije.
— Uredništvo.
117
Kako uspešno suče pero prof. France Planina, je splošno znano. Da pa se zna lotiti tudi tehtnih prikazov propadajočih hribovskih vasi in kmetij, pričajo njegovi prispevki v Loških razgledih leta 1963 in 1969. Težak hribovski tolminski svet sta obdelala prof. Stojan Trošt in Hinko Uršič. Njuni opisi so med naj- boljšimi, ki jih prinaša leksikon. G l e j npr. opis G o r e n j e Trebuše, Mosta na Soči, šentviške gore, Trente. O prizadevnosti Trošta priča npr. njegovo naporno iskanje, da je končno ugotovil rojstni k r a j francoskega pesnika, Slovenca Vla- dimirja Kavčiča-Jeana Vodaina. Uršič pa je imel, opirajoč se prav na svoje gradivo za leksikon, na zborovanju slovenskih geografov v Novi Gorici leta 1966 referat, ki je presegel po dispoziciji in aktualni vsebini vse, kar smo tam slišali.
Tudi drugi, med njimi vaške učiteljice, pa tisti, ki so zaposleni izven prosvetne službe, so prispevali vrsto opisov, ki bi delali čast tudi poklicnim strokovnjakom.
G l e j npr. opis Dutovelj, Čepovana, Gol ca, Kamb reškega, Vogelj!
Ne smem zamolčati. da je bil leksikon od vsega začetka osiromašen kar v treh ozirih: po vsebini, ker je založba črtala iz predložene zamisli vse cerkvene umetnostne spomenike, razen tistih, ki so s posebnim odlokom zaščiteni; po obsegu, ker je bil v povprečju opis enega k r a j a omejen na dvanajst tiskanih vrst; po izbiri sodelavcev, ker je bilo odobrenih za izdatke celotnega Krajevnega leksikona Sloveni ie, torej ne le prvega dela, 70.000 N-dinarjev. V tej vsoti so všteti honorarji, dnevnice za terensko delo, potnine, delo kartografa in poštni stroški.
Prav zato, ker so morali biti honorarji z izjemo izplačila kartografu v na- sprotju z geslom »plačilo po učinku in delu« — glavno uredništvo se j e zado- voljilo z osmino tega —, je sodelovanje odrekla vsa kulturna elita v P r e k m u r j u z muzejem vred. Zato sem se posebej oprl le še na svoje dobre p r i j a t e l j e in znance in se j e v glavnem k n j i g a snovala v provinci. Medtem pa je že steklo mo- j e poglavitno uredniško delo. Da čim bolj uskladim zelo različno oblikovane in zasnovane koncepte, sem jih vse n a j m a n j dvakrat predelal in nato poslal avtor- jem v dokončni pregled in odobritev.
Odločno preozkega kalupa 12 vrstic sem se sprva držal. Kasneje sem ga na lastno odgovornost širil in so zato že na prvi pogled vidne razlike med opisi krajev v osrčju Gorenjske in tistimi na Tolminskem. S tem pa sem pospešil krizo knjige. Izdatki so presegli odobreni kredit seveda tudi zaradi ogromnega zvišanja cen v zadnjih petih letih in mi je zato založba naročila, n a j pospešim izdajo druge knjige. Hkrati sem dobil nalog, da n a j začasno ne angažiram razen za drugo knjigo nikogar več.
S kritikom se načelno razhajam v pojmovanju leksikona. Ta posreduj, takšno je moje mnenje, o vsakem k r a j u podatke s čim različnejših vidikov, t o r e j po možnosti vse, kar koga zanima. To bodi torej nekak nadroben vodnik od naselja do naselja. Tako zasnovani knjigi je zagotovljena kar dolga življenjska doba. Po Valvasorjevi Slavi še vedno segamo in Janez Kos v oceni pravilno na- glaša. da bomo kljub novi knjigi tudi v staro še vedno radi pogledali.
To. kar želi kritik, pa ni leksikon. V knjigi namreč pogreša póudarek na aktualnih problemih našega ozemlja, ki n a j p o j a s n j u j e j o vzroke sedanjega sta- n j a . Leksikonu ustrezno delo je Enciklopedija Jugoslavije. Dasi so tu sodelovali najboljši strokovnjaki iz vse države, ni pri opisih krajev omenjen niti en sam problem, kot jih pogreša dr. Medved. Tudi pri obravnavanju celotne Jugoslavije, ki obsega 238 strani, ni govora o notranji migraciji in narodnem dohodku, ш tudi če bi bila ta vprašanja tam obdelana, bi bili podatki že zastareli. Zato v leksikonu nismo navajali podatkov, ki se nenehno menjavajo. Prav to zmotno mnenje glede koncepta leksikona je zavedlo kritika, da mu očita toliko pomanj- kljivosti; ne govori, z a k a j zapuščajo kmetje zemljo, z a k a j se krčijo obdelovalna zemljišča, kako se čutijo te tendence v posameznih naravnogeografskih predelih, kateri predeli so ogroženi, da ne omenja narodnega dohodka, porabe energije, starostne, izobrazbene ravni in nacionalnega sestava prebivalstva, vrednosti kmetijske proizvodnje, števila propadlih kmetij in tistih kmetij, ki so brez na- slednika, pa še mnogo drugega, s a j je ob naštevanju kar trikrat pripisal itd.
Ko sem prebiral diplomska dela študentov geografije iz zadnjih let na naši univerzi, in sicer monografske študije o enem ali dveh naseljih, dela, ki obsegajo
30 ali več strani, sem celo v najboljših našel k o m a j del tega, kar n a j bi prinesel leksikon. Ne morem si predstavljati prediskutiranega in končno soglasno obli- kovanega vzorca za obravnavo naselij na posvetih predstavnikov različnih strok, geomorfologov, geologov, klimatoloeov, agronomov, gozdarjev, zgodovinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, etnografov, arheologov, s a j bi ti po zgledu agrarnega geografa stavili podobne zahteve. Da bi vzorec vse zadovoljil, bi moral opis vsakega kraja preseči n a j m a n j pol strani. Sicer pa se je založba sprva odločila, da poveri pisanje leksikona znanstvenim ustanovam. Po dveh letih ni bilo uspe- ha; morda je propadel poskus oblikovanja takega vzorca, vsekakor pa bi stra- hotne zahteve po denarnih sredstvih daleč, daleč presegle 70.000 N-dinarjev.
Vendar knjiga vsega, kar ji kritik očita, le ni obšla. Na nemalo mestih navaja propadanje kmetij, praznjenje kmetskih domov, ponekod se celo omenja leto, k d a j je opustel kak zaselek (glej npr. gesla Butari, Črna, Karli, Labor, Lukini, Movraž, Rjavče, Tuljaki). Vsekakor bi vrednost knjige ogromno narasla, ako bi za opisi posameznih krajev omenili po možnosti vse tiskane vire, tudi specialne razprave, ki se jih tičejo. Zaradi stiske s prostorom smo se omejili le na knjižna dela, razprave pa navajamo le izjemoma (npr. pri Soči, Taboru, Trenti, Vrhniki).
Dasi kritik drugače pojmuje leksikon, želim podčrtati njegovo dobro voljo.
Jeseni 1969 se je mojemu povabilu k sodelovanju rad odzval in mi tudi že poslal na pregled tri poskusne opise krajev. Zelo so me presenetili. Po koncepciji in vsebini se namreč popolnoma skladajo z načinom opisovanja krajev v knjigi.
Ker pa v spremnem dopisu navaja, da je te opise sestavil po moji zamisli, ga prosim, da mi jih še obdela po svoji koncepciji. V njegovi trditvi namreč, da izhajajo opisi krajev v knjigi s preživelih vidikov pretekle dobe, čutim, da ima menda precej prav. S tem bo pripomogel, da naravnam krmilo bodočega dela v boljšo, posodobljeno smer, ker jo želim v celoti upoštevati.
Zaradi enostranske zavzetosti za sodobne agrarne probleme je kritik pozabil na svojo temeljno nalogo, da oceni delo po tem, k a r napoveduje uvodna beseda, t o r e j kako in v koliko j e ta napoved uresničena. Nadalje j e prezrl j e d r o knjige, Slovensko primorje. O tem jedru ni v oceni niti enega stavka. Končno je njegova sklepna sodba, da je knjiga šolski primer nesmiselnega napora, ker ni pripo- mogel k nobeni bistveni izboljšavi v primeri s staro knjigo, spričo vsega, kar sem povedal o razliki med obema knjigama, o trdni metodi, o neizvedljivosti zahtevanega vzorca in o zmotni predstavi nalog leksikona, nevzdržna.
K l j u b slabostim, ki se jih kot glavni urednik še celo zavedam (napak, ki jih ne bi smelo biti, zato prosim vse, da mi jih sporoče, ker jih bom v drugi knjigi objavil) je leksikon svoje poglavitno poslanstvo izpolnil. Prišel je v roke našim ljudem na deželi in zlasti po drugi vojni osvobojeni rojaki so ga z zanimanjem sprejeli, ker so tu prvič brali o svojih krajih. Hkrati je našel leksikon pot med zamejske Slovence, ki sedaj željno upirajo oči v uredništvo, n a j nanje ne pozabi.
Dasi ni geografska knjiga, pa je prispeval tudi kak kanček k boljšemu spozna- vanju slovenskega življenjskega prostora. Prinaša namreč naslednje novosti:
1. Prečiščena ljudska imena krajev, plod sodelovanja jezikoslovcev, terencev in mene; s tem je postala k n j i g a kar dopolnilo Slovarja Slovenskega knjižnega jezika, ki tega nima. S te strani smo pričakovali največ ugovorov, a na fronti naših tolikih abecednih in črkarskih bojev vlada blagodejen mir.
2. Živa ljudska imena vseh delov naselij, vseh zaselkov, ledinska imena obsežnejših prostorov, kot so vlažne loke ob potokih, gozdni revirji, gmajne, opuščene pašniške površine, doli itd., ki bi bila sicer zapisana pozabi. Zelo mi- kavno bi bilo primerjati na terenu nabrana imena s tistimi na starih katastrskih kartah.
3. Tip krajev z vidika zaposlitve doma ali izven naselja, od zaprtega do tako odprtega, ko se drugje zaposlena sila za stalno naseli tam.
4. Raznovrstne kraške objekte, kot jame, kraške dole, velike vrtače, obdobne bruhalnike, ki jih marsikje še nimajo v razvidu naši proučevalci krasa.
5. Po možnosti vse tekoče vode, stalne in obdobne, izvire, zajetja za vodo- vode. kale. Podatki so zbrani tako nadrobno, kot jih ponekod nima, čeprav jih potrebuje, Vodno gospodarstvo. Roman Savnik
119
Geografski zbornik XI. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za prirodoslovne in medicinske vede, Institut za geografijo, Ljubljana 1969.
504 str. 18 kart v prilogi.
To je prvi »Geografski zbornik«, ki ga je v celoti uredil akad. prof. dr.
S. Ilešič. Obsega pet razprav. Prvo, »H r i b o v s k e k m e t i j e v v z h o d n e m d e l u G o r n j e S a v i n j s k e d o l i n e « (96 strani, ena karta v prilogi), je prispeval Drago M e z e , ki se je specializiral v geografiji predela ob gornji Savinji. Po razpravah v »Geografskem zborniku« YII (Solčavsko) in IX (Lučka pokrajina) smo zdaj dobili regionalno geografski prikaz še preostalega dela Gornje Savinjske doline. Omenjena trilogija kaže tudi avtorjevo strokovno rast in iskanje novih metod. Y zadnji razpravi p r e h a j a vse bolj od obravnave po krajih k obravnavi po posameznih kmetijah. Deli jih na višinske (109 po številu), dolinske (36) in vmesne (288). Pri o d r e j a n j u višinskih k m e t i j pa ne uporablja enakih kriterijev. Na Dobroveljski planoti loči višinske kmetije od vmesnih višina, do katere gojijo koruzo, drugod pa absolutna višina 700—800 m. Ob tem se vprašamo, ali neenaki kriteriji ne otežujejo primerjave in ali ne bi kazalo, če se že enkrat odločimo zanje, upoštevati tudi dostopnost odnosno dovoznost do kmetije.
V okviru kmetij je Meze prikazal n a j p r e j naravne pogoje, zlasti sončnost lege, možnost oskrbe z vodo ter klimo. Morda ostaja preveč v ozadju skopi opis prsti, ki bi lahko bil bolj strokoven. Razprava obsega dragocene podatke o vi- šinah, do katere uspevajo kulturne rastline. Po nizkih legah izstopa Dobroveljska planota, za k a r pa ne n a j d e m o zadovoljive razlage- Verjetno bo treba iskati v apeninskih, mestoma kraških tleh, ki so hladnejša. Bogata dokumentacija spremlja opis gospodarskega razvoja, pričenši s 15. stoletjem, ki ga je opisal F. Gestrin (v ZČ VI.—VIL, 1952/53). Vzroke za lokalno neenaki gospodarski in prebivalstveni razvoj išče Meze v zelo številnih geografskih dejavnostih, s čimer izkazuje smisel za kompleksno geografijo. Kompleksno-geografski opis mu olajšuje poznavanje geomorfoloških razmer, ki jih je prikazal v posebni, s Pre- šernovo nagrado nagrajeni knjigi (Gornja Savinjska dolina. Ljubljana 1966).
Po Mezetovi zaslugi spada Gornja Savinjska dolina, poleg škofjeloškega hri- bovja lin Mežiške doline, med družbeno-geografsko najbolj preučene predele samotnih kmetij v Sloveniji. Novost v literaturi te vrste je karta v prilogi, ki po hribovskih kmetijah prikazuje obseg nerodovitne zemlje, gozda, pašnika in se- nožeti. travnika, sadovnjaka, orne zemlje, število prebivalstva v starosti 1—15, 16—65 in nad 65 let.
Težnja, da bi pisec geografski opis popestril s snovjo iz drugih gospodarskih panog, je videti ponekod smiselna, a lahko vzbuja pomisleke. Al-i bodo vsi agro- nomi soglašali na primer z Mezetovim razglabljanjem o siliranju, o dobrih in slabih straneh »svobodnega« in »vezanega« sistema zadrževanja živine v hle- vih itd.?
V razpravi » K v a r t a r n i r a z v o j D o b r a v n a G o r e n j s k e m « (122 strani. 46 slik, ena k a r t a v prilogi) je Milan Š i f r e r ponovno preučil na prostoru med Kokro in Bledom glacialno. fluvioglacialno in fluvioperiglacialno gradivo ter terase iz njega. Pri delitvi teras re sicer obdržal osnovno shemo S. Ilešiča (Terase na Gorenjski ravnini. GV XI, 1935) in P. Oblaka, vendar jo je dopolnil. Ena od poglavitnih novosti, ki jo prinaša Sifrerjeva študija, je doka- zovanje, da so imeli savski pritoki, ki pritekajo s severa, z b o l j krušljivih Ka- ravank. večjo vlogo pri nasipanju prodnih teras, s a j so Savo obdobno potisnili pod Jelovico. Vizualna analiza gradiva in teras, to je Šifrerjeva glavna metoda dela. časovna razvrstitev teras odnosno klasifikacija pleistocenskih dob pa glavni čili razprave. Šifrer re prišel glede akumulacijskih in eroziiskih faz do podobnega mišljenja kot svoj čas Brückner. Oba povezujeta fazo akumulacije z ledenimi in faze erozije z medledenimi dobami. Tudi Šifrer je mnenja, da je bila najsta- rejša ledenodobna akumulacija najizdatnejša, naslednje akumulacije pa so pustile v reliefu vedno nižje terase. Le glede števila in starosti poledenitev je Šifrer drugačnih misli. Najstarejša akumulacija spada po njem v mindel, sledi riss, nato pa še dve poledenitvi, za kateri postavlja.dve alternativi, ali Würm I in Würm II, ali pa mlajši niss in würm.
Š i f r e r j e v e navedbe, da najvišje terase z a d n j e poledenitve čim dlje od gora tem bolj višinsko presegajo nasip iz predhodne poledenitve, spominjajo na raz- mere ob Dravi na Pohorskem Podravju. Tudi tam se je, kot kažejo najnovejše študije, wiirmska akumulaoija bolj uveljavila šele po o d p r t j u Dravske doline, na Dravskem polju, ne p a tudi više v dolini, k j e r je reka tekla poglobljena v starejši zasip.
Šiirerjevo razpravo odlikuje iskanje samostojnih poti. Med drugim objavlja nova tolmačenja o nastanku in starosti (wiirinskega) jezera pri Radovljici in o nastanku Nakeljske »suhe« doline. Zal pa avtor svoje poglavitne ugotovitve premalo naslanja na absolutne metode (Cu, težki minerali, pelodna analiza).
Z n j i m i bi r a z p r a v l j a n j e bistveno pridobilo na tehtnosti. Metoda določevanja starosti proda po stopnji preperelosti ni tako zanesljiva kot to meni avtor, ki ji popolnoma zaupa. Cas je namreč le en dejavnik, ki vpliva na preperelost. O dru- gih dejavnikih, o petrografskih razlikah, mešanosti apneniških prodnikov s sili- katnim drobirjem in ilovico, kar silno pospeši preperevanje, je vse premalo govora. Kot ilustracijo te trditve n a v a j a m primer morene pri koti 515 m jugo- zahodno od Bistrice pri Tržiču. Šifrer jo je upodobil na sliki št. 11. Na str. 52 j e pustil odprto v p r a š a n j e n j e n e starosti, čeprav j o j e že na str. 30 z, o k l e v a n j e m uvrsti k morenam visoke terase. K temu ga je vodila, kot pravi, »globoka prepe- relost p o v r h n j e okrog 1,5—2 m debele plasti« in presenetljivo visoka lega nad dolino. Toda ogled morene p r i vodovodnem rezervoarju nas prepriča, da je apneniški prod p r a v tako slabo preperel kot v poprečju n a mlajšem prodnem zasipu. Možnosti tektonskih premaknitev pa pisec sploh ne upošteva.
V angleškem povzetku so vrtače prevedene v brezna (potholes, str. 114 in 115). Za pogost izraz preperel n a v a j a strokovna angleška literatura navadno weathered in ne mouldered.
Razpravo D a r k a R a d i n j e , » D o b e r d o b s k i K r a s « (s podnaslovom
»Morfogenetska problematika robne kraške pokrajine«, 56 str., 4 risbe in dva profila) vzamemo v roke s toliko večjim zanimanjem, ker obravnava del matič- nega Krasa in ker leži ta del onstran državne meje, čeprav še pretežno na našem etničnem ozemlju. Zato so tako pomembne Radinjeve navedbe domačih toponi- mov za naselja in ledinska imena. Med drugim so navedeni nekateri domači iz- razi za kraške oblike (griža, dol, dežne zareze). Novost so meritve razsežnosti vrtač in navedbe o njihovi gostoti, ki je ugotovoljena po topografskih kartah.
Radinjeva razlaga razvoja kraškega površja in nastanka številnih suhih dolov in suhih dolin (ali vrtačastih dolov), ki so, podobno kot nivoji, dobro ilustrirani s k a r t a m i in fotografijami, j e moderna. Zal pa tolmačenje geneze ni nič b o l j p r e p r i č l j i v o kot glasijo starejše teorije. Kraški geomorfologiji m a n j k a namreč tudi tu takih dokazov, ki se jih ne bi bilo mogoče razlagati na več nači- nov. R a d i n j a j e razlago geneze v znatni meri oprl na n a j d b e kremenovega proda.
O njem pravi na str. 235, da »zaenkrat še ni zanesljivo znan izvor tega fluviatil- nega gradiva. Vprašanje je namreč, ali gre za primarno ali sekundarno obliko- vanost, k a j t i možno je, da izvira prod neposredno iz starejših konglomeratov (paleocenskih in eocenskih). Dokler tega zanesljivo ne ugotovimo, ni mogoče po izoblikovanosti kremenovega proda sklepati na transportne razdalje in klimat- ske razmere v času njegove sedimentacije«. Vkljub temu je prod proglašen za fluviatilnega, s čimer je brez argumentacije zavrnjena možnost, ki sta jo zapisala v svoji razpravi D'Ambrosi in F. Legnani (Sur problema della sabbie silicee del C a r s o di Trieste. Boll Soc. Adr. Sc. N. Trieste, vol LUI, 1965, str. 215-216), da je na Tržaškem Krasu del silikatnega drobirja nastal po razkrojitvi višjega k r e d n e g a apnenca in n e k d a n j e g a flišnega pokrova. Na to k a ž e j o tudi navedbe o ostankih »parakraškega« reliefa na Dobrdobskem Krasu, zlasti okoli vzpetine s koto 275, ki jo D'Ambrosi imenuje Monte San Michele, Radinja na svoji risbi št. 1 s starim imenom Debela Griža, na risbi št. 3 p a z novim imenom Šmihel.
V ljubljanskih knjižnicah menda res ni dostopna izvirna D'Ambrosijeva študija (Sulle possibilità di esistenza di b a u x i t e sotto c o p e r t u r a eocenica nel teritorio di Trieste.« Tecnica Ital., Riv. ing. Se. 10, 3, Trieste) in se moramo zadovoljiti s sekundarno navedbo (D'Ambrosi C., Forti F.. Prime osservazioni discrimi- natorie tra fenomeni carsici e paracarsici nelle Regione Friuli — Venezia
121
Giulia. Grotte d'Italia, ser. IV, vol. I, 1967). Zato je delno razumljiva Radinjeva trditev na str. 10 (232), da v dosegljivi italijanski literaturi ni navedb o sledovih stare fluvialne akumulacije na Doberdobskem Krasu, ni pa povsem opravič- ljiva. Zdi se, da je zapisana z ozirom na oceno Radinjeve študije »Vremska dolina in Divaški Kras« v GV 1968. Tam je na str. 133 in 134 izraženo, da kraški geomorfologi to in onstran državne meje premalo poznajo obojestranske do- sežke pri študiju geneze matičnega Krasa in da bi bil potreben skupen kolokvij.
To pobudo je treba po izidu Doberdobskega krasa samo ponoviti.
Trditve o nastanku kremenovega proda in površja je težko uskladiti. Prod n a j bi bil homogen na Doberdobskem in Divaško-komenskem Krasu (str. 12), na Doberdobskem Krasu so ga odložile reke, ki so pritekale s severa in so D. Kras prečkale (str. 18), Po navedbi na str. 19, kjer je govora, da je kremen
»ostanek še starejše akumulacije, značilne za ves Kras»;, bi sodil, da j e bilo to v precej višjem nivoju, toda na str. 51 je zapisana nezmožnost ugotoviti vode. ki so pritekale na doberdobske apnence s sosednjega vipavskega fliša«, in na str. 53 je govora o najnižjih ravnikih, ki so jih na Doberdobskem Krasu ustvarili po- vršinski potoki od jugovzhoda.
Razglabljanje o prevotljenosti Doberdobskega Krasa bi bilo tehtnejše, če bi pritegnilo tudi speleološko literaturo. Proglasitev Doberdobskega Krasa za zajezeni kras je sporna, ker morje v geomorfološki literaturi ne velja za jez, soški prod pa tudi ni jez v pravem smislu.
Mirka P a k a razprava » D r u ž b e n o g e o g r a f s k i r a z v o j Z g o r - n j e g a D r a v s k e g a p o l j a « (123 str., 15 kart) je plod disertacije, ki obrav- nava ravninski svet med Mariborom, Pragerskim in Vidmom. Ta predel j e geografija doslej imenovala Dravsko polje in je vprašljivo, če bo odslej sledila Pakovemu vzgledu, ker je še živo imenovanje Ptujsko polje, za katero Pak uvaja ime Spodnje Dravsko polje.
Uvodoma so opisani naravni pogoji in njihov vpliv na kmetijsko izrabo tal. Pak je moral nehote pri določevanju »osnovnih področij Zgornjega Drav- skega polja po stopnji deagrarizacije« upoštevati tudi prirodne regije. Od treh območij je kar dvema dala prirodna pokrajina meje in poimenovanje (»obmestno
— izgonsko« in »čreti«). Pakova študija pomeni solidno aplikacijo statističnega gradiva v prostoru, ki doživlja na severu kot mestno mariborsko zaledje in na zahodu ob glavni cesti in železnici hitro deagrarizacijo in urbanizacijo. Študija d a j e hvaležno gradivo za primerjavo družbenogeografskega razvoja na Drav- skem polju z razvojem v Zgornji Savinjski dolini, ki ga j e v isti številki Zborni- ka prikazal Drago Meze. Obe pokrajini sta površinsko enako veliki, toda v razvoju so med n j i m a ogromne razlike. Tam upad govedoreje, opuščanje gor- skih k m e t i j in depopulacija, tu hitra rast prebivalstva brez socialnega preloga in z redkimi preostanki gozdov, pa še ti so se zarastli večidel na opuščenih n j i - vah. Mogoče bi se Pak lahko bolj naslonil na tabele in k a r t e ter s tem s k r a j - šal tekst.
Zadnja študija Milana Na t k a z naslovom » D e l o v n a s i l a i z d r u g i h r e p u b l i k J u g o s l a v i j e v S l o v e n i j i i n p o s e b e j v L j u b - l j a n i « (99 str., 20 slik), sloni na izrabi razpoložljivih statističnih virov in na lastni anketi, ki jo je avtor izvedel v Ljubljani. V primerjavi z obstoječimi štu- dijami te vrste d a j e Natek več poudarka jugoslovanskim predelom-dobaviteljem
delovne sile in bolj diferencira sezonce po etničnih lastnostih. Skratka, je bolj kompleksna in geografska. Pojav sezonstva tolmači z razlikami v gospodarskem in prebivalstvenem razvoju Slovenije in ostalih jugoslovanskih republik. Škoda, da študija ni izšla kako leto prej, ko je bilo sezonstvo politično še bolj aktualno in pri nas tudi bolj razširjeno. Vzbudila bi v javnosti več pozornosti.
Ves »Zbornik« odlikuje izredno bogata dokumentacija. Tolmačenje se seveda spreminja in j e sporno, toda vrednost ugotovitev nivojev na Doberdobskem Krasu, t a m k a j š n j i h kremenovih prodnikov, ki so označeni na skicah, teras in moren na Gorenjskem, stanja po kmetijah v Gornji Savinjski dolini in po vaseh na Dravskem polju pa bo ostala trajna.
Anton Sore, Geografija nekaterih delov celjske makroregije. Posebna iz- d a j a Celjskega zbornika 1969, izdal Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje, Celje 1969, 158 strani.
V posebni izdaji Celjskega zbornika 1969 sta izšli dve zanimivi razpravi celjskega geografa Antona Soreta. V prvi študiji D o b r n s k o p o d o l j e i n j u ž n a s t r a n P a š k e g a K o z j a k a (str. 5-76) je z regionalno-geografsko metodo prikazan širok spekter družbeno-geografske problematike področja, medtem ko je v drugem prispevku A g r a r n a g e o g r a f i j a Z g o r n j e g a S o t e l s k e g a (str. 77-155) težišče v osvetlitvi razvoja agrarne strukture in družbeno-gospodarskih odnosov, ki so povezani s tradicionalnimi zemljiško-po- sestnimi odnosi. Ob razčlenjevanju vsebine Soretovih študij, ko spoznavamo razvojne smeri in sploh današnjo fiziognomsko in notranjo strukturo obravna- vanih področij, pa se nam vendarle odkrivaio številna svojstva, ki so enaka ali pa v s a j podobna na obeh področjih: Kozjaško-dobrnskem in Zgornjem Sotel- skem. In prav v teh skupnih oznakah, kakor tudi v številnih, a že m a n j pomemb- nih različicah, ki so vseKakor med njimi, moramo iskati tiste, ponavadi tudi raz- lične dejavnike, ki so neposredno vodili ali vsaj usmerjali celotni razvoj pokra- jinske fiziognomije.
Na tem mestu se ne nameravam spuščati v podrobnejši vsebinski prikaz in v razčlenitev obeh Soretovih študijah, k e r sem prepričan, da j e njegovo delo našlo odzivnost v širšem krogu bralcev- Zato se bom skušal omejiti n a p r i k a z n e k a t e r i h drugih lastnosti, k i d a j e j o r a z p r a v a m a širšo veljavnost in pomemb- nost.
Kot sem že zgoraj zapisal, je Sore skušal z regionalno-geografsko metodo osvetliti obravnavani področji. Le pri drugi študiji, ki je prvenstveno n a m e n j e n a poznavanju agrarno-geografske problematike Zgornjega Sotelskega, je izostal podrobnejši prikaz razvojnih smeri in možnosti neagrarnih dejavnosti. V osnov- nih potezah pa je dispozicija prikazovanja, razčlenjevanja in sintetičnega poda- j a n j a glavnih značilnosti v razvojnih težnjah podobna regionalno-geografskim monografijam.
V obeh Soretovih razpravah so podane osnovne naravnogeografske karakte- ristike področij (relief, podnebne razmere, vodovje, sestava tal idr.). K j u b temu, da je dobro poznavanje naravnega okolja eno izmed najpomembnejših predhod- nih p o t r e b in n u j za r a z u m e v a n j e vplivov in učinkov človeka pri n j e g o v e m pre- oblikovanju, pa imam občutek, da j e p r a v to p o g l a v j e v vseh podobnih razpravah zelo enostransko in celo pomanjkljivo obdelano. Res je, da Sore v obeh raz- pravah pri p o d a j a n j u in obravnavi p r v i n prirodnega okolia išče številne zveze med njimi samimi in človekom. In pri vsakem od teh ga toliko ne zanima njihova geneza, temveč vpliv v določeni stopnji p o k r a j i n s k e preobrazbe kakor tudi nji- hove funkcije, ki so nositeljice geografskega procesa. Pri vsem tem p a vendarle ne moremo mimo spoznanja, da je pri podobnih študijah prvi del v primerjavi z drugim, ki b o l j ali m a n j sloni na lastnih p r o u č e v a n j i h in novih ugotovitvah, kompilatorskega značaja.
Drugi del Soretove knjige je namenjen poznavanju socialnogeografskih zna- čilnosti obeh predelov. In v obeh primerih je kmetijstvo z vsemi vzporednimi de- javnostmi n a j p o m e m b n e j š a gospodarska veja, ki temelji tu bolj, drugje že m a n j n a avtarkičnih osnovah. Avtor se s e z n a n j a s posameznimi tipi zemljiške razde- litve (npr. v hribovskih predelih so celki — ponavadi odprtega tipa in drugotne grude, v nižjih področjih so prvotne grude pomešane z drugotnimi in celo z delci), z razvojem števila zemljiških posestnikov, s spremembami v velikostni s t r u k t u r i zemljiških (kmetijskih) obratov, z n j i h o v o n e k d a n j o in d a n a š n j o go- spodarsko usmerjenostjo, p a s tipi kmetovanja in tehnologijo obdelovanja kme- tijskih površin. N a d a l j e avtor nazorno oriše spremembe v strukturi zemljiških kultur (kategorij), in n a k a z u j e vzroke, ki so pogojevali najrazličnejše spremembe v teh naših dveh podeželskih pokrajinah.
P r a v zato, ker sta obravnavani področji odmaknjeni od sodobnega pometne- ga ožilja in s tem od pomembnejših mestnih in gospodarskih žarišč, jima ta za- tišnost in odročnost dajeta n e k a j skupnih karakteristik. Te se v glavnem kažejo
123
v prebivalstvenem razvoju (v rasti števila prebivalstva, ki pa v zadnjem času vidno nazaduje), v močnem izseljevanju, ki pa je bilo značilno že v prejšnjih desetletjih, pa v visokem deležu kmetijskega prebivalstva, v ostarelosti kmečkih gospodinjstev, v poklicni oziroma zaposlitveni strukturi itd. V številnih prika- zih značilnosti v demografskih procesih kakor tudi v gospodarskem oziru pa se pokažejo očitne razlike med posameznimi območji: med hribovskimi pre- deli Paškega Kozjaka in južnimi območji Bočko-maceljskega prigorja na eni strani in Dobrnskim podoljem z obrobjem ter Slatinskim podoljem in gričevna- tim svetom južno od Roden in slednjič Zibiško-tinskim področjem. Številne in očitne razlike med njimi, ki jih avtor ugotavlja v mnogih razčlenitvah ali pa nakazuje v sintetičnih pregledih, se navsezadnje pokažejo v najbolj vzročno pogojeni podobi njihove samonikle bitnosti, ki je bila zanje tako značilna še pred n e k a j desetletji.
Tudi v geografskem razvoju teh področij je čutiti posredne ali neposredne učinke novodobnega industrializacijskega in urbanizacijskega vala. Znanilci teh vplivov se kažejo v depopulaciji odročnih in hribovskih predelov, v deagrarizaciji nižinskih ali vsaj bliže prometnemu ožilju stoječih naselij, kjer prihaja do po- membnega socialnega preslojevanja, v drobljenju zemljiške posesti pa v obnovi in preobrazbi kmečkih domov ali vsaj hiš, katerih lastniki čedalje bolj izgublja- j o stik z obdelovanjem zemlje ter s samooskrbnim polikulturnim kmetijstvom itd. Pa vendarle, kljub svežemu prepihu, ki čedalje bolj veje prek domačij na obravnavanih območjih, j e še povsod tod vedno mogoče čutiti močne korenine zaostalosti, pa najsi bo v načinu obdelovanja zemlje, v številnih oblikah vsak- danjega življenja, v navezanosti na zemljo, v počasnem dojemanju in sprejema- nju sodobne gospodarske računice itd. Skratka, še vedno ni mogoče začutiti skrbne roke, ki bi znala navdušiti in večino kmečkih gospodarstev popeljati na sodobne oblike gospodarjenja.
Ta spoznanja tudi avtorja samega vznemirjajo, zato poskuša ob prikazo- vanju trpke vsakdanjosti razmišljati o razrešitvi zagat, v katerih so se znašla obravnavana območja. Mnenja je, da bo mogoče agrarno prenaseljenost, ki je za ta območja značilna, rešiti z zaposlitvijo določenega števila ljudi izven kme- tijstva, z razumno (optimalno) stopnjo mehanizacije kmetijstva, predvsem pa s sodobnim prometom povezati vsa odmaknjena in za gospodarstvo pomembna območja z večjimi središči neagrarnih dejavnosti.
Skleniti smemo z mislijo, da sta zadnji Soretovi razpravi pomembni iz več razlogov. Z njima je ponovno dokazal, da kljub temu, da ne živi in ne deluje v nobenem od obeh današnjih središč slovenske geografije, sproti spremlja in zasleduje razvoj geografske misli. S svojim delom se je lotil tistih predelov, ki so doslej bili zaradi najrazličnejših razlogov odrinjeni in odmaknjeni od našega osrednjega strokovnega zanimanja. Jezik v njegovih razpravah je razumljiv in sočen, prežet in obogaten s številnimi metaforami in ljudskimi reki. V obeh njegovih delih tudi ne zasledimo utrujajočega naštevanja številk in opisov tabel.
Pisec išče povsod medsebojne zveze med pojavi, da bi si mogel bralec lažje ustvariti predstave o posameznih pojavih in procesih, kar mu seveda omogoča še primerjavo z drugimi značilnostmi. Prav zaradi teh in še drugih strokovnih nagibov bo vsakdo z veseljem segel po zadnji SoTetovi knjigu
Milan Natek Metod Vojvoda, Almgeographische Studien in den slowenischen Alpen.
Münchner Studien zur Sozial — und Wirtschaftsgeographie, Band 5, Kallmünz- Regensburg 1969, 55 strani, z eno sliko in 5 tabelami med tekstom in 3 barvnimi kartami v prilogi.
Že več desetletij je med slovenskimi geografi živo prisotna težnja po pro- učevanju našega planinskega gospodarstva. Temu gospodarskemu pojavu, ki te- melji na sezonskem izrabljanju pašniškega sveta v odročnih hribovskih in sploh v gorskih predelih, je bilo že doslej namenjenih vrsta študij in razprav. Med to obilico geografskih prikazov pa smo že dlje časa pogrešali sintetičnega, pred- vsem pa enkratnega oziroma istodobnega pregleda nad celotnim slovenskim
planinskim gospodarstvom. Pred leti se j e tega koristnega dela lotil Metod V o j v o d a . Njegovi poglavitni izsledki so objavljeni v razpravi, o kateri poro- čamo.
Svoje študijsko delo o p r a v l j a avtor v osmih zaokroženih poglavjih*.
V prvem je orisana razširjenost planin in planšarski način gospodarjenja v slo- venskih Alpah ter naravnogeografske karakteristike planin. V drugem poglavju govori o lastniških odnošajih na planinskih območjih in o njihovih spremembah po drugi svetovni vojni. V tretjem delu študije pa je označena mnogotera proble- matika planšarskega osebja po planinah.
V četrtem poglavju so prikazane spremembe v površinskem obsegu izrabe planin in v naslednjem poglavju spremembe v številu živinske črede po planinah.
Vse to j e neposredno vplivalo na spremembe planinskega gospodarstva, o čemer avtor r a z p r a v l j a v šestem poglavju, k j e r so p r i k a z a n e razlike med nekdanjimi privatnimi in srenjskimi planinami, p a med mlečnimi in drugimi planinskimi pašnimi območji. N a d a l j e j e v tem p o g l a v j u orisan pašni režim, podane so regionalne razlike v dolžini pašne dobe in prikazane spremembe n e k d a n j i h mlečnih planin v mešane idr. V sedmem poglavju p a je prikazano razmerje med novodobnim turizmom in planinskim gospodarstvom ter p r o d i r a n j e različ- nih tipov turističnih objektov na planine.
Osmo poglavje p o d a j a pregled planinskih območij v slovenskih Alpah.
Avtor razlikuje 13 takih območij in sicer: bohinjsko, tolminsko, kobariško, bov- ško, območje Zgornje Savske doline, območje Bleda z Dobravami, območje Ba- ske grape, območje š a l e š k e doline, območje s r e d n j i h K a r a v a n k , območje Jezer- skega in Kamniških Alp, Menino, zgornjesavinjsko območje in območje severo- vzhodnih Karavank.
Ob p r e b i r a n j u Vojvodove razprave se ne moremo znebiti vtisa, da se skozi celotno njegovo delo p r e p l e t a j o ugotovitve in spoznanja vseh naših starejših proučevalcev te zvrsti kmečkega gospodarstva. Pri. tem pa vendarle moramo upo- števati, da je takšen prikaz tujim strokovnim krogom, ki jim je problematika našega planinskega gospodarstva neznana ali v s a j površno poznana, tudi n a j - bolj ustrezen. Avtorju je treba dati vse p r i z n a n j e za plastičen in nazoren prikaz sodobne geografske problematike naših planin, za oris vseh pomembnejših re- gionalnih razlik, ki so neposreden odsev socialne in gospodarske diferenciacije našega prostora.
Tudi vsi trije večbarvni kartogrami, ki jih je po avtorjevi zasnovi in podlogi izdelal G. K o c h , kartograf miinchenske univerze, so izredne dokumentne vred- nosti. O p r e m l j e n i so z ustreznimi dvojezičnimi legendami (v nemščini in sloven- ščini), Tudi krajši povzetek razprave je napisan v slovenskem jeziku, k r a t k a uvodna beseda pa j e napisana še v angleščini, francoščini in ruščini.
V sklepnem delu p u b l i k a c i j e j e še o b j a v l j e n k r a j š i prispevek K. Rup- p e r t a z naslovom »Probleme de Almwirtschaft in den slowenischen Alpen«, s podnaslovom »Agrarlandschaft im Wandel der Sozialstruktur« (str. 53-35).
Poročilo n a j sklenem z mislijo, da j e Vojvodova š t u d i j a o planinah v sloven- skih Alpah pomemben doprinos k spoznavanju in vrednotenju te tako samosvoje veie kmetijske dejavnosti. Obenem pa želim, da bi pomenila tudi za druge geografe v alpskih deželah močno vzpodbudo pri proučevanju njihovih planin- skih predelov. S a j je Vojvodovo delo, kot izvemo iz Ruppertovega predgovora
(str. 7), p r v a m o n o g r a f i j a iz s e r i j e podobnih za d r u g a alpska področja.
Milan Natek Andreas Moritsch, Das nahe Triester Hinterland. Zur wirtschaftlichen und sozialen Entwicklung vom Beginn des 19- J a h r h u n d e r t s bis zur Gegenwart.
W i e n e r Archiv f ü r Geschichte des Slawentums u n d Osteuropas, Veröffentlichun- gen des Instituts f ü r osteuropäische Geschichte und Südostforschung der Uni- versität Wien, Band VII, H. Böhlhaus Nachf., Wien-Köln-Graz 1969. Strani 160, 10 k a r t na 5 prilogah, 10 f o t o g r a f i j .
* Ker v tem »Geografskem vestniku« o b j a v l j a m o v slovenščini zelo s k r a j š a n izvleček iz Voj- vodove š t u d i j e , izpuščamo iz tega poročila p o d r o b n e j š o n a v e d b o n j e n e vsebine in p o v z e m a n j e kon- k r e t n i h p o d a k o v . — U r e d n i š t v o .
125
Delo je doktorska disertacija, ki jo je avtor leta 1967 predložil filozofski f a k u l t e t i d u n a j s k e univerze. Mentor mu j e bil prof. Hans Bobek, ki j e izbral tudi predel raziskovanja in to s pomočjo ravnatelja Inštituta za geografijo Univerze v L j u b l j a n i prof. V. Klemenčiča. Ta inštitut je a v t o r j u tudi pomagal pri iskanju gradiva, bivanje v Sloveniji p a mu je omogočila izmenjalna jugoslovansko-av- strijska štipendija. Ker je avtor po rodu iz spodnje Ziljske doline, mu je raz- iskovalno delo močno olajšalo popolno obvladanje slovenščine.
S študijo je imel Moritsch namen, da nam pokaže razvoj gospodarskih in socialnih razmer ter ustreznih učinkov v kulturni pokrajini ožjega tržaškega zaledja v zadnjem poldrugem stoletju, to je nekako od časa franciscejskega ka- tastra dalje. Razen samega franciscejskega katastra, do katerega se je dokopal v tržaški katastrski upravi, so mu dobro služili temu k a t a s t r u priloženi izčrpni davčni cenilni operati, ki vsebujejo mnogo statističnih podatkov o takratnem prebivalstvu, posestnih razmerah, številu živine itd. Tudi za poznejši r a z v o j si je znal poiskati ustrezne statistične vire, uporabil p a je tudi v glavnem vso razpoložljivo, na žalost ne k a j posebno obilno literaturo.
Za podrobno proučitev razvoja v ožjem tržaškem zaledju, v katerem se od morja proti zaledju tako značilno stopnjujejo že fizičnogeografske, zlasti kli- matske razmere, k j e r p a hkrati odseva ves razvoj Trsta v 19. in 20. stoletju ter t a m k a j š n j e spremembe političnih m e j â od prve svetovne vojne dalje, si j e avtor izbral kot reprezentativne sonde osem katastrskih občin, in sicer Ankaran, Ško- fije, Slap (pri Vipavi), Barko (v Brkinih), Tomaj, Razdrto, Senožeče in Divačo.
Izbral si jih je z namenom, da bi prišle do izraza razlike v naravnem okolju na apnencu (Tomaj, Senožeče, Divača) in na flišu (Ankaran, Škofije, Slap, Barka in Razdrto), nadalje v obravnavanem razdobju spremenljiva prometna vloga glede na staro tržaško cesto (Razdrto, Senožeče, Divača), različna oddaljenost od T r s t a in h k r a t i od m o r j a v z a l e d j e naglo se spreminjiajoča višinska in s tem klimatska lega, posebnosti z n o t r a j obmestja mediteranskega mesta (Ankaran), vpliv industrije, ki je vzrasla že po priključitvi teh k r a j e v k Jugoslaviji (Seno- žeče) ter vpliv nastanka družbenih kmetijskih obratov, p r a v tako po p r i k l j u - čitvi k Jugoslaviji (Ankaran, Tomaj, Razdrto s pripadajočim Ubeljskim). Za vsako katastrsko občino je avtor uvodoma na kratko prikazal glavne poteze položaja in naravnega okolja, nadalje — k j e r je bilo to potrebno in mogoče — razvoj do začetka 19. stoletja, naselbinsko in poljsko-razdelitveno sliko na za- četku 19. stoletja, takratno socialno in gospodarsko strukturo ter povečini tudi z n a č a j kmetijstva, nato razvoj do leta 1918, razvoj v predvojni dobi, ko so ti k r a j i pripadali Italiji in najnovejši razvoj pod Jugoslavijo. K obravnavi vsake k a t a s t r s k e občine j e dodal še številne tabele, predvsem o razvoju prebivalstva, s t a n j a živine in zemljiških kategorij od začetka 19. stol. do danes. Za vsako katastrsko občino je dodal tudi starostno piramido, posebno dragocene p a so barvne karte izrabe tal p o s t a n j u v franciseeiskem katastru in po stanju leta 1965/66. Na žalost mu v e r j e t n o tiskovni stroški niso dopuščali, da bi objavil te karte za vseh osem katastrskih občin, objavljene so namreč samo za A n k a r a n s Škofijami, za Slap, za T o m a j in za Razdrto.
Na osnovi naštetih reprezentativnih sond ter dopolnilnih terenskih in dru- gih opazovanj izven njih je avtor skušal svoje podrobne ugotovitve raztegniti na vse ožje tržaško zaledie in nam naslikati njegov razvoj v celoti po istih raz- dobjih. po katerih je obdelal posamezne katastrske občine: pregled razvoja do začetka 19. stoletja, stanje na začetku 19. stoletja, razvoj od t e d a j do konca avstro-ogrske monarhije, razvoj v italijanskem razdobju in razvoj po priključitvi k Jugoslaviji. Pri tem je skušal na osnovi izhodiščnega prereza iz časa f r a n - ciscejskega katastra vse obravnavano področje razčleniti na posamezne družbe- n o g o s p o d a r s k e enote oz. tipe. Te enote n a j bi bile: 1. F l i š n a o b m o č j a , ki bi se še n a p r e j delila na: a) pokrajino mešanih kultur (Ankaran-Škofije) z ve- leposestniškimi obrati (cortivi) na najugodnejših, zložnih tleh, z obrati meščan- skih obdelovalcev (»paolanov« ali »popolanov«) in s kmečkimi vasmi na bolj nagnjenem svetu, kar se u j e m a tudi s pokrajinsko razliko med razloženimi na- selji in »kasetami« paolanov ter sklenjenimi vasmi s posestjo, silno razdrobljeno na k u l t u r n e terase; b) vinogradniško p o k r a j i n o (Slap), c) njivsko-travniško po-
k r a j i n o v Postojnski kotlini (Ubeljsko), in d) njivsko-gozdno pokrajino v Brkinih (Barka). — 2) K r a š k a o b m o č j a , ki j i h y celoti o z n a č u j e ograjenost obde- lovalnega sveta z ogradami, ki p a bi se delila d a l j e na a) »teranski« Kras (Tomaj) z najugodnejšimi pogoji za poljedelstvo in vinogradništvo, b) pašno-travniški Kras (Senožeče in Podgrajsko podolje) in na c) gozdno-pašni Kras v višinah od 600 do 700m. — 3. K r a j i ob glavnih p r o m e t n i h p o t e h , ki so sodoživljali r a z k r o j in propad tovarništva in f u r m a n s t v a (Senožeče, Razdrto). — 4. K r a j i ob v o d a h , primerni za izrabo v obliki mlinov in žag (Rižana, Rozandra, Pivka).
Tako tipizirane prostorske enote rabijo nato avtorju za sintetični prikaz sprememb v vseh naslednjih razdobjih do danes. Nemogoče jih je vse v tem k r a t k e m poročilu našteti. N a j opozorimo samo na najznačilnejše. V času od f r a n c i s c e j s k e g a k a t a s t r a do p r o p a d a Avstro-Ogrske bistveno v p l i v a j o vzpon Trsta, zgraditev železnice s propadom f u r m a n s t v a , bolezenska k r i z a vinske trte, n a z a d o v a n j e ovčarstva in pogozdovanje krasa. Močne spremembe doživlja v tem
času predel mešanih kultur, ki se ponekod s p r e m i n j a j o iz »klasičnih« v obmest- ne vrtnarske, namesto opornih drevesnih vrst za vinsko trto p a se u v e l j a v l j a j o značilni »latniki«. Ob prelomu stoletja se poleg krize na vinskih tržiščih prične kriza tudi za vrtnarstvo. Za vinogradniško pokrajino flišnega področja (Vipavska dolina) je značilna utrditev kmečkega vinogradništva, v njivsko- travniški in njivsko-gozdni flinši p o k r a j i n i v zaledju p a pride do močnega iz- s e l j e v a n j a . Na Krasu doživlja »teranski« Kras k o n j u k t u r o terana, po drugi stra- ni pa propad pašništva, zlasti ovčrskega. K r a j i ob veliki cesti se m o r a j o zaradi p r o p a d a vozništva preusmeriti (v mlečno živinorejo), k r a j i ob železnici (Po- stojna, Sežana, Divača) p a okrepe svojo prometno funkcijo. Za italijansko raz- d o b j e j e n a splošno značilen gospodarski zastoj, združen z i z s e l j e v a n j e m (tudi politično-nacionalnim), v kmetijstvu krčenje vinogradniških površin v prid pšeničnih njiv, po d r u g i strani p a k o n j u k t u r a za oglarje (čičarija) ter za žage in lesno predelovalno industrijo (Zgornja Pivka). P o priključitvi k Jugoslaviji pa pride do velikih prebivalstvenih premikov (odseljevanje »optantov«, doselje- v a n j e iz slovenskega zaledja), do nastanka nekaterih industrijskih p o d j e t i j v obalnih krajih, p a tudi ponekod v zaledju (Senožeče), do agrarne reforme, do nastanka družbenih kmetijskih obratov, do stopnjevanega »bega z dežele« in p o m a n j k a n j a agrarne delovne sile, po letu 1954 p a do malega obmejnega pro- meta. V primorskem flišnem predelu spremlja vse to dokončni p r o p a d »mešanih kultur«, obsežno o p u š č a n j e »kulturnih teras«, v vinogradniškem flišnem svetu zavre intenzivno vinogradništvo proces o z e l e n j e v a n j a , ki pa j e nadvse močan v njivsko-travniških (Postojnska kotlina) in njivsko-gozdnih predelih (Brkinih).
Na »teranskem« Krasu ima trta še vedno k o n j u k t u r o ter se širi na račun njiv, opuščajo p a se vse b o l j nekdanji, k a m e n j a očiščeni »gozdni travniki«. Povsod pa se p r a v a kmečka gospodarstva le še izjemoma drže, povečini ostajajo brez dedičev in se s p r e m i n j a j o v mešana (Nebenermerbsbetriebe).
Moritscheva študija pomeni bogat in soliden prispevek k raziskovanju preoblikovanja slovenske podeželske p o k r a j i n e in njene strukture. Dragocena nam j e tembolj, k e r se metodološko močno u j e m a z našimi raziskovanji, k e r pri tem nikakor ne zanemarja zgodovinsko-genetskega in fiziognomskega vidika in ker nam je proučila področje, ki smo ga pri naših dosedanjih podobnih raz- iskavah iz raznih razlogov pustili p r e c e j ob strani. O d l i k u j e jo solidnost, teme- ljitost in kritična previdnost pri posploševanjih. Če bi hoteli vendar pristaviti tudi kako kritično pripombo, bi zadevala morda fizično-geografske uvode, ki se včasih malo premalo opirajo na novejšo literaturo (npr. pri navedbah o naravni vegetaciji na Wraberjeve in druge novejše opredelitve), pa sorazmerno neenako- mernost v obravnavanju posameznih razdobij (razmeroma kratko obravnavanje vsega razvoja od franciscejskega katastra do 1918, pa tudi italijanskega raz- dobja), k a r p a opravičuje neprimerno večje bogastvo virov za začetek 19. sto- l e t j a (franciscejski kataster s cenilnimi operati) in za današnje stanje (današnje statistike ter proučevanja na terenu).
Svetozar Ilešič 127
Slavko Kremenšek, Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki pro- blem. Slovenska a k a d e m i j a znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 16, L j u b l j a n a 1970, 145 strani, 23 slik.
Kremenškova študija o Zeleni jami, ki je v bistvu avtorjeva doktorska disertacija, se v dveh pogledih po svojem pomenu dviga nad poprečno raven naših disertacij. N a j p r e j že zato, ker je avtor svojo proučitev tega svojevrstnega ljubljanskega predmestnega naselja že v naslovu označil kot »etnološki problem«.
Kremenšek namreč spada med tiste, zaenkrat še r e d k e mlade etnologe, ki menijo, da se etnologija ne sme več omejevati samo na svoj »tradicionalni« predmet, to je samo na poučevanje starih, podedovanih, povečini kmečkih elementov duhovne in materialne »ljudske« kulture in ustreznih življenjskih načinov in navad, temveč mora poseči tudi v novo nastale ali n a s t a j a j o č e ž i v l j e n j s k e načine in navade neagrarnega, zlasti tudi še mestnega in predmestnega prebivalstva.
Etnolog torej ne bi smel a priori ločiti staro »ljudsko« od novejše »civilizacijske«
kulture, s a j sta v resnici obe »ljudski« in se razen tega v sodobnem d o g a j a n j u m a r s i k d a j še močno prepletata med seboj. Nedvomno je ravno ta novi vidik napotil Kremenška, da si je za primer, na katerem bi to lahko nazorno prikazal, izbral ravno ljubljansko Želeno jamo, naselje, ki ima k a j malo opravka s staro
»ljudsko« tradicijo, s a j njegov nastanek celo ni bil v nikakršni zvezi z nekdanji- mi kmečkimi naselji ljubljanskega obmestja, tudi ne s staro vasjo Vodmatom:
res je sicer vzrastlo na nekdanjih »dolgih njivah« te vasi, a čisto osamljeno, s a j ga je železniški pas, v zvezi s katerim je nastalo, celo povsem odrezal od nje.
Vsekakor je ta Kremenškov poskus zelo uspešno dokazal koristnost takega posega etnologije na mestne in predmestne četrti. Zato bi bilo vsekakor odveč morebitno r a z p r a v l j a n j e o tem, ali s tem ni etnologija posegla na raziskovalno področje, ki si ga lahko z enako pravico lastita sociologija, predvsem tako ime- novana »sociologija lokalnih skupnosti« ali pa tako imenovana »socialna geogra- fija«, ki n a j bi ji bili elementi socialne strukture naselij in še posebej različne
»socialne skupine« če že ne edini, pa v s a j poglavitni proučevalni problem.
Vsekakor tega posega Kremenšku oziroma etnologiji ne gre šteti v greh.
Nasprotno, n j e n a zasluga je, da se je prva lotila predmestne četrti tega tipa, ki j e živela in še živi d o k a j samosvoje ž i v l j e n j e in j e bila »kot naselbina s samo-
svojo fiziognomijo tudi v zavesti ljubljanskim meščanom«. Pri tem se toliko ne čudimo, da se podobnih konkretnih mikroregionalnih nalog še ni k a j prida lotila naša sociologija, s a j se pred n j o na n j e n i mladi poti očividno p o s t a v l j a j o
v a ž n e j š a splošna r a z g l a b l j a n j a . Pač pa lahko geografi k a r odktrito in spokorni- ško ter na naše lastno p r e s e n e č e n j e priznamo, da smo to stran mestne g e o g r a f i j e
doslej docela zanemarili, s a j smo se šele zadnji čas sistematsko lotili tudi pro- učevanja »socialno šibkih« četrti naših mest, kar dokazuj(e Pakova proučitev nekaterih predmestnih četrti L j u b l j a n e in Maribora, v tem »Geografskem vestni- ku« obajvljena Škerjančeva razprava o ljubljanskem Krakovem ter še nekatere podobne, ki so na poti. In če je Krakovo le prišlo do izraza tudi v naših dose- danjih, pretežno morfogenetsjsih študijah o geografiji Ljubljane, ker je pač fiziogomsko in funkcijsko značilen zgodovinski »relikt«, smo na Zeleno jamo enostavno pozabili, ker pač ni tak relikt, čeprav ni nič m a n i samosvoia, ne samo po svoji socialni strukturi in načinu življenja, temveč tudi po svoji fiziogno- miji. S a j se npr. v Melikovih študijah o razvoiu in rasti L j u b l j a n e Zelena jama k o m a j k j e omenja, p a tudi d r u g j e (npr. v članku podpisanega o Ljubljani v
»Geografskem horizontu« 1959) samo mimogrede kot — z Mostami vred — se- stavni del industrijske četrti starejšega tipa, zarojene v železniški dobi.
Na tem mestu ni mogoče podrobneje poročati o vsebini Kremenškove študi- je, to pa tudi ni potrebno, s a j to mora vsak naš geograf sam vzeti v roke. Pri tem se bo srečal z nenavadnim obiljem v terenu p r i d o b l j e n i h navedb etnološkega
z n a č a j a v smislu Kremenškovega p o j m o v a n j a etnologije in sicer od preostan- kov elementov, ki so jih prvotni doseljenci prinesli s seboj do vključevanja njihovih potomcev v življenjske navade in življenjsko raven prebivalcev da- n a š n j e Ljubljane. Poudarim n a j posebej, da nam je Kremenšek vzorno prikazal tudi ožjo geografsko k a r a k t e r i s t i k o razvoja Zelene jame, p a n a j bo to »socialno-
geografska« ali »fiziognomsko-geografska« in to za vsa tri razvojna obdobja.
V p r v e m razdobju je Zelena j a m a nastala v glavnem kot železničarsko naselje, v katerem so se »na razmeroma osamljeno mestno obrobje, v neprijazno bližino nekaterih industrijskih obratov, med gramoznice in umikajoče se njive naselje- vali l j u d j e določenih p o k l i c o v . . . « in ki so mu »ločenost... in razlike v odnosu do mesta in nekaterih drugih, starejših in zato tudi po svoje izoblikovanih predmestnih naselij d a j a l e poseben ton« (str. 128). Za drugo razdobje, med obema vojnama, je značilen prodor neželezničarskih poklicev, predvsem de- lavcev iz starejše, vzhodne ljubljanske industrijske č e t r t i p a tudi že nameščencev in intelektualcev, p r i čemer p a se Zelena j a m a gradbeno le malo razširi, pre- vsem p a ne izgubi svoje fiziognomije n a s e l j a s povečini pritličnimi hišami.
Tretje razdobje, po osvoboditvi, p a označuje razen pojemajoče socialne dife- renciacije in v k l j u č e v a n j a v sodobni ž i v l j e n j s k i način tudi sprememba v fizio- gnomiji, predvsem vključitev stanovanjskih blokov v staro pritlično naselje.
N a j za zaključek ponovim: Kremenšek je s svojo študijo dal tudi nam geo- grafom n e samo pobudo, ampak k a r dober pouk. To v e l j a n a splošno, še po- sebno pa glede upoštevanja fiziognomskih elementov v proučevanju naselij.
Imam vtis, da je v tem Kremenšek bolj geografski od marsikaterega današnjega geografa pri nas in drugod, ki ma te elemente le p r e r a d pozabi ali pa jih name- noma omalovažuje in potiska ob stran, pri tem p a morda celo preveč sili na področja, k i jih v s a j nič m a n j uspešno l a h k o opravi sociolog ali — k o t j e lepo dokazal Kremenšek —• celo etnolog.
Svetozar Ilešič K r a j š a p o r o č i l a
Igor Vrišer, Mala mesta v SR Sloveniji. Problemi n j i h o v e g a obstoja in na- d a l j n j e g a razvoja. Inštiut za geografijo Univerze v L j u b l j a n i . Interna publi- k a c i j a , razmnožena n a Zavodu za statistiko v L j u b l j a n i v 50 izvodih. Strani 169, 22 k a r t in grafikonov, 40 tabel, dodatni zvezek s prilogami (tabelami), strani 32. Izdelavo raziskovalne naloge j e financiral Sklad Borisa Kidriča.
D a u v r š č a m o poročilo o Vrišerjevi š t u d i j i o malih mestih v Sloveniji med » K r a j š a poročila«, n i k a k o r ni z n a k p o d c e n j e v a n j a . N a s p r o t n o , delo po svoji i z r e d n i tehtnosti, po novih metodoloških p r i j e m i h i n po r e z u l t a t i h , n a d v s e p o m e m b n i h ne samo za g e o g r a f i j o naših malih mest, temveč za g e o g r a f i j o vse naše u r b a n i z a c i j e in s u b u r b a n i z a c i j e ter celotne regionalne s t r u k t u r e zasluži in bo nedvomno t u d i doživelo n a d p o p r e č n o pozornost. Z a e n k r a t se ga d o t a k n e m o samo s k r a t k i m poročilom p a č iz razloga, k e r je izšlo samo v 50 izvodih, več ali m a n j za i n t e r n e n a m e n e , in k e r p a č d o s l e j s k o r a j ni bila n a v a d a , da strokovne r e v i j e p o r o č a j o o p u b l i k a c i j a h t a k e g a z n a č a j a . Ce smo t o r e j prelomili to p r a v i l o , želimo s tem samo p o d č r t a t i i z r e d n o pomembnost r a z p r a v e , h k r a t i p a izrazito o b ž a l o v a n j e , da se, p a č z a r a d i p o m a n j k l j i v e in p r e m a l o p r o ž n e o r g a n i z a c i j e n a š e g a znanstvenega tiska ni našla t a k o j možnost, da izide v d o k o n č n i , javnosti dostopni obliki.
V p r e p r i č a n j u , da se bo to n a k n a d n o k m a l u zgodilo in d a bo t a k r a t r a z p r a v a v z b u d i l a v strokovnem t i s k u širši odmev, se o m e j u j e m o z d a j le n a k r a t k o beležko o n j e m . V n j e j bi p a le r a d i p o u d a r i l i , d a r a z p r a v a ni b o g a t a samo po svojih k o n k r e t n i h izsledkih, ko n a m po vseh merilih ki jih u p o r a b l j a , pokaže, k a k o so r a v n o n a š a m a l a mesta poleg dveh velikih ( L j u b l j a n e in Maribora) n a j m o č n e j š i , v s a j polovičen nosilec n a č e u r b a n i z a c i j e , k a k o n a m p r i tem m a n j k a s r e d n j i h mest, k a k o j e vse to izraz za Slovenijo t a k o značilne in m a l o k j e d r u g j e izoblikovane >suburbanizacije<
in k a k o n a s to dejstvo p o s t a v l j a pred dilemo, ali n a j to svojo »lastno pot v u r b a n i z a c i j o « še n a - p r e j d o p u š č a m o in jo celo »institucionalno« p o d p i r a m o , ali p a p o s k u š a m o odpreti v r a t a b o l j zgo- ščeni u r b a n i z a c i j i v s r e d n j e velika mesta ali somestja, če že ne popolni zgostitvi v »metropolitan- s k a p o d r o č j a « . Razen po t e j svoji vsebinski strani pa je r a z p r a v a zelo pozitivna tudi v metodološkem p o g l e d u : ne samo z a r a d i splošno o k r e p l j e n e u p o r a b e sodobnih k v a n t i t a t i v n i h metod, temveč z a r a d i poskusov čim kompleksnejših k v a n t i t a t i v n i h ocen »urbanizacije«, »družbenega p o m e n a mest« in s tem t u d i opredelitve m e s t n i h » f u n k c i j « .
Maks Wraber, Pflanzengeographische Stellung und Gliederung Sloweniens.
Vegetatio Acta Geobotanica, O r g a n e officiel de l'Association internationale de phytosociologie. Vol. XVII, Fase. 1-6, The Hague 1969, str. 176-199, s k a r t o fitogeografske razčlenitve Slovenije v prilogi.
Delo, ki je bilo n a g r a j e n o z n a g r a d o S k l a d a Borisa K i d r i č a za leto 1969, je poksus n a j i z r a - zitejšega z a s t o p n i k a fitosociološke in v e g e t a c i j s k o g e o g r a f s k e smeri med našimi b o t a n i k i p o d a t i , v glavnem na osnovi svojih lastnih dolgoletnih r a z i s k a v , vegetacijskogeografsko regionalizacijo Slovenije, t a k o potrebno t u d i n a m g e o g r a f o m . Avtor razdeli Slovenijo n a šest vegetacijskih p o d r o č i j : alpsko, d i n a r s k o , s u b m e d i t e r a n s k o , s u b p a n o n s k o , p r e d d i n a r s k o in p r e d a l p s k o . V z a d o š č e n j e n a m 9 G e o g r a f s k i vestnik 1 2 9
je, d a se ta razčlenitev, k a k o r a v t o r sam p o u d a r j a (na s t r . 194), n e v e r j e t n o u j e m a z našo p o k r a - j i n s k o - g e o g r a f s k o regionalizacijo. Zato n a m j e še tem b o l j d o b r o d o š l a in j e le želeti, d a bi a v t o r imel možnost o b j a v i t i to svojo š t u d i j o še v veöjem obsegu i n s p o d r o b n e j š i m i n a v e d b a m i , s a j j e v p u b l i k a c i j i , k j e r je izšla, širšemu k r o g u t u d i teže d o s t o p n a . Ze t a k a , kot je, p a n a m bo izvrstno služila, tem b o l j , k e r se d o t i k a t u d i a n t r o p o g e n i h p r e o b l i k o v a n j p r v o t n e g a r a s t j a (vpliv g o z d a r - j e n j a , p l a n i n s k e p a š e itd.). S t u d i j a razen tega dobro p o d č r t a vlogo Slovenije kot p r e h o d n e g a in stičnega p o d r o č j a t u d i v v e g e t a c i j i : ker j e Slovenija ostala v glavnem izven pleistocenske polede- nitve, so v a n j o v postglacialnem času l a h k o tem uspešneje spet v d r l i i l i r s k o - b a l k a n s k i rastlinski elementi, k i so med tem našli z a v e t j e izven poledenelih A l p ; zlasti značilen j e bil zmagoviti p o h o d b u k v e .
Svetozar Ilešič, Die wirtschaftsgeographische Struktur Sloweniens in re- gionaler Sicht. Mitteilungen der Osterreichischen Geographischen Gesell- schaft, Band 112, Heft 1, 1970, str. 56-77, s 4 kartami v prilogi (nemški, francoski in angleški povzetek).
V š t u d i j i je avtor p r i r e d i l z a z u n a n j e b r a l c e svojo shemo p o k r a j i n s k e in socioekonomske regionalizacije SR Slovenije ter svoj pregled družbeno-ekonomskih r a z l i k v regionalni s t r u k t u r i , predvsem razlik med o s r e d n j i m slovenskim r a z v o j n i m o g r o d j e m in b o l j obrobnimi, zaostalimi p o k r a j i n a m i , s posebnim opozorilom na n e k a t e r e s tem zvezane r a z v o j n e probleme, ki v k l j u č u - j e j o t u d i določene posebnosti glede n a to, d a gre za ž i v l j e n j s k o p o d r o č j e m a l e g a n a r o d a .
VI. Klemenčič. The migration of population and the industrialization of Slovenia. Studies in Geography in Hungary, 7: Recent Population movements in the East European Countries. Budapest 1970, str. 21-27.
G r e za r e f e r a t , ki ga j e imel a v t o r s v o j čas na s i m p o z i j u o prebivalstveni g e o g r a f i j i v z h o d n o e v r o p s k i h dežel v B u d i m p e š t i . V n j e m p o d a j a zgoščen pregled selitev v Sloveniji od tistih, k i so se začele že v 19. s t o l e t j u p a do d a n a š n j e dnevne m i g r a c i j e delovne sile in do z a p o s l o v a n j a naših delavcev v t u j i n i . Gre t o r e j za r e z u l t a t e p r o u č e v a n j , ki j i h je a v t o r p o d r o b n o o b j a v i l že d o m a ali p a so n a poti o b j a v e .
Milan Natek, Priseljevanje ljudi na celjsko področje. Celjski zbornik 1968, str. 5-29.
V r a z p r a v i j e na osnovi p o d a t k o v iz leta 1961 obdelano p r i s e l j e v a n j e v posamezne občine celjskega p o d r o č j a (Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Š e n t j u r p r i C e l j u , Š m a r j e p r i Jelšah, Velenje in Žalec), d i f e r e n c i r a n o p r e d v s e m po treh tipih n a s e l i j : m e s t n i h , k m e č k i h in m e š a n i h . N a j v a ž n e j š i ugotovitvi sta v tem, da s k o r a j v vseh o b č i n a h (razen Celja) p r e v l a d u j e j o doseljenci iz d o m a č e občine, da gre sploh v glavnem za d o s e l j e v a n j e v regionalnem o k v i r j u i n d a i m a j o p r i tem močno posredovalno vlogo r a v n o t a k o i m e n o v a n a >mešana< n a s e l j a .
Milorad Vasović, Gozd Martuljak i K r a n j s k a Gora kao središta tnrizma u Julijskim Alpama. Zbornik radova Geografskog instituta PMF, Beograd, sv. XV, 1968, str. 113-126.
Milorad Vasović, B o h i n j i Triglav u svetlu turizma. Zbornik radova Geografskog instituta PMF, Beograd, sv. XVI, 1969, str. 101-116.
K l j u b močni p o p u l a r n o s t i g e o g r a f i j e t u r i z m a v Sloveniji n a m še močno m a n j k a j o p o d r o b n e k o n k r e t n e geografske o b r a v n a v e t u r i z m a v posameznih n a š i h t u r i s t i č n i h k r a j i h in o b m o č j i h . Eno od takih vrzeli je izpolnil p r o f . Vasović s svojima š t u d i j a m a o K r a n j s k i gori z G o z d - M a r t u l j k o m ter o Bohinju s T r i g l a v o m . Avtor se je, k a k o r vidimo, t u d i n a mestu samem in ne le po s t a t i s t i č n i h virih poglobil v geografsko p r o b l e m a t i k o o b r a v n a v a n i h t u r i s t i č n i h središč. P r i tem se j e p o d r o b n o seznanil t u d i z n j i h o v i m h i s t o r i a t o m (presenetljivo dobro posebno na p r i m e r u B o h i n j a oz. B o h i n j s k e Bistrice) in z a k t u a l n i m i problemi n a d a l j n j e g a r a z v o j a . S t e s t r a n i so u p o š t e v a n j a v r e d n a njegovega opozorila na n e v a r n o s t e n o s t r a n s k e usmeritve k r a n j s k o g o r s k e g a t u r i z m a preveč v zimsko sezono, za k a t e r o k l i m a t s k e r a z m e r e ( t r a j a n j e snežne odeje, zimski vetrovi), pa t u d i terenske r a z m e r e brez velikih investicij v gorsko z a l e d j e niso n a j u g o d n e j š i in na umestnost večjega p o s p e š e v a n j a t r a n z i t n e g a in izletniškega t u r i z m a . Podobno o p o z a r j a p r i B o h i n j u n a p o t r e b o , d a se t a m zimski turizem čim b o l j omasovi z g r a d n j o žičnic na visokogorske terene z d o l g o t r a j n o snežno odejo, celotni t u r i z e m p a m o r d a spet o k r e p i z dotokom t r a d i c i o n a l n i h b o h i n j s k i h gostov iz T r s t a in Gorice.
Günter Glauert, Siedlung und Wirtschaft im oberen Sanntal seit dem 15. Jahrhundert. Ein Bergbauerngebiet Sloweniens am Alpenostrand. Mitteil- ungen der österreichischen Geographischen Gesellschaft, Band 110, Heft II/III, 1968, str. 202.
Znani p r e d v o j n i proučevalec naselitvene in naselbinske g e o g r a f i j e naših alpskih k r a j e v p o d a j a v t e j š t u d i j i i z č r p e n pregled r a z v o j a s a v i n j s k e g a p o d r o č j a s a m o t n i h gorskih k m e t i j s posebnim p o u d a r k o m n a s t a n j u v dobi g o r n j e g r a j s k i h u r b a r j e v (1426 in 1601) in f r a n c i s c e j s k e g a k a t a s t r a .
T u d i d a n a š n j e probleme naših gorskih k m e t i j avtor na splošno k a r dobro p o z n a in o z n a č u j e , o p i r a - joč se p r i tem na našo novo l i t e r a t u r o (Meze, Medved, F a j g e l j , Markovič), do neke m e r e pa t u d i na l a s t n a o p a z o v a n j a .
Vladimir Bračič, Prebivalstvo občine Ptuj v luči zgodovinskega razvoja.
Poetovio — P t u j 69-1969, zbornik razprav ob tisočdevetsto-letnioi. O b z o r j a , Maribor 1969, str. 95-119.
R a z p r a v a i z č r p n o o b r a v n a v a r a z v o j p r e b i v a l s t v a na ozemlju d a n a š n j e p t u j s k e občine in sicer po petih r a z d o b j i h : od n a j s t a r e j š i h d o b do srede 16. s t o l e t j a , od t e d a j p a do začetka 19. s t o l e t j a , od z a č e t k a 19. stoletja do p r v e svetovne vojne, v o b d o b j u 1910-1948 in v z a d n j i h 20 letih.
Mirko Pak, Transformacija strukture prebivalstva in naselij na južnem delu Zgornjega Dravskega polja. Poetovio-Ptuj, zbornik r a z p r a v ob tisočdevet- stoletnici. Obzorja, Maribor, 1969, str. 214-225.
Avtor, ki je p o d r o b n o proučil d r u ž b e n o g e o g r a f s k i r a z v o j Z g o r n j e g a D r a v s k e g a p o l j a v celoti (gl. G e o g r a f s k i zbornik SAZU XI), o b j a v l j a tu svoje ugotovitve o d e m o g r a f s k i h in naselbinskih s p r e m e m b a h za tisti del Z g o r n j e g a D r a v s k e g a p o l j a , k i s p a d a danes pod p t u j s k o občino.
Iz ostale književnosti o Jugoslaviji in njenih pokrajinah O c e n e
Stanoje J. Jovanović, Vogošća. Geografsko društvo BiH, Posebna i z d a n j a , k n j . III. S a r a j e v o 1967, 140 strami z 1 k a r t o in 59 f o t o g r a f i j a m i med besedilom.
Šele z vključitvijo Bosne in Hercegovine v enotni jugoslovanski prostor po prvi svetovni vojni so pričela njena naravna bogastva vedno bolj pridobivati na pomenu. Še prav posebno v času. ko so nekatera odmaknjena, dotlej gospo- darsko nerazvita območja v osrčju naše države zaradi vojaško-strateških polo- žajev pridobivala na posebnem pomenu, se prične na njihovem ozemlju nagel razvoj neagrarnih deiavnosti, ki so že kmalu znatno vplivale na preoblikovanje pokrajine. Med naselja, ki so se pri tem izoblikovala v izredno kratkem času, smemo upravičeno prištevati tudi Vogošćo, i n d u s t r i j s k o - s t a n o v a n j s k i pred- mestni p r e d e l Sarajeva-
Avtor p a nam ne p r i k a z u j e samo tesra mestnega predela, temveč tudi širše območje, ki1 ga zajema občina Vogošća. Podobno sta orisana položaj in lega te občine, k j e r so vse najpomembnejše dejavnosti prenesene v dolinski svet ob Bosni oziroma na ravnice ob njenih desnih pritokih (Vogošća, Jošanički potok) in n e k a j niže ob ustju pritoka Ljubine. Tudi naravnogeografske prvine zavze- m a j o v delu krajšo predstavitev. Osrednje poglavje »Vogošča in njena okolica v preteklosti« (str. 22-65) je najtehtnejši del Jovanovićeve knjige. V n j e m izvemo, da je to območje bilo poseljeno že v neolitiku, da je v rimskem času prek njega vodila pomembna žila (Sarajevo-Olovo) in da je v poznem srednjem veku bilo gosto naseljeno s Sloveni. Od leta 1435 do 1878 je mogoče tudi tod čutiti močne vplive turške vladavine. Z avstroogrsko okupacijo Bosne je na vsem zasedenem ozemlju vedno bolj čutiti prvine kapitalističnega gospodarstva. V t e j dobi se je v tem predelu izredno močno razvijal Semizovac (ob u s t j u Ljubine) v gospodar- sko-industrijsko središče območja, kjer je že 1890. leta zasvetila električna luč.
Nagel' vzpon je dal vzpodbudo za priseljevanje tujerodnega prebivalstva (iz Avstrije, Češke, Ogrske, Nemčijei).
Še med obema vojnama je bila Vogošča z okolico vred predvsem izletniška točka za Sarajevčane. Zaživela je leta 1937, ko so modernizirali staro turško cesto (Sarajevo-Vogošća, t. j. k r a k nekdanje carigrajske ceste), in še posebej z letom 1938, ko so ta k r a j izbrali za namestitev vojaške industrije. Po vojni so na tem mestu zgradili veliko kovinsko-industrijsko predelovalno p o d j e t j e (Pretiš), ki je danes civilnega značaja in zaposluje n e k a j tisoč ljudi. V zvezi z na- stankom tega velikega obrata so nastala še nekatera spremljevalna p o d j e t j a .
9* 131
