Kratki znanstveni prispevek (1.03) Besedilo prejeto: 6. 1. 2014; sprejeto 20. 1. 2014 UDC 27-36:929sv.Ciril in Metod(4)
Franci Pivec
Sveta brata Ciril in Metod kot zavetnika Evrope
Povzetek: Izhodišče članka je Slomškova ustanovitev molitvene bratovščine sv. Cirila in Metoda, ki naj bi pomagala k zedinjenju katoličanov in pravoslavcev. S tem je pre- budil zanimanje za slovanska apostola, ki pa sta pred tem in za tem doživljala različne oblike instrumentalizacije v nasprotju z njunimi hotenji. Že za svojega življenja sta bila žrtvi političnih interesov, kar se je dogajalo tudi v kasnejših obdobjih, pogosto v obliki nacionalističnega prisvajanja njune ideje. Njuna razglasitev za Zavetnika Evrope je upravičena, obenem pa zahteva kritično soočenje z zgodovinskim potvarjanjem nju- nega delovanja. V tem oziru imamo dober zgled v slovenskih poznavalcih obeh misi- jonarjev, posebej v A.M. Slomšku in F. Grivcu, ki sta razumela transnacionalni pomen Cirila in Metoda. Na teh osnovah bi lahko veliko prispevali k oblikovanju evropskega spomina, ki mu doslej nismo posvečali primerne pozornosti. Pri tem bi bilo koristno upoštevati Halbwachsova in Assmannova teoretična izhodišča o »prostorih spomina«
in »figurah spomina«. Predvsem pa je treba spoštovati Slomškov napotek, da Ciril- Metodove ideje ne morejo uspevati, če se vanje vmešavajo politični in državni interesi ki težijo k prevladi ene strani nad drugo.
Ključne besede: Ciril-Metodova ideja, zedinjenje kristjanov, verski zavetniki, zavetni- ki Evrope, evropski spomin, A. M. Slomšek
Summary: Approach to Ss. Cyril and Methodius as the Patrons of Europe The starting point of the article is Slomšek’s foundation of the Ss. Cyril and Methodius prayer fra- ternity, which should have facilitated the unification of Catholics and Orthodox Catholics. By doing so, he brought attention to the Slav apostles who, before and after that, went through different forms of instrumentalisation that was opposed to their beliefs. Even when they were still alive they were victims of political interests, which also happened in later times, often in the form of a nationalist appropriation of their ideas. Their proclamation as the Patrons of Europe is justified, but at the same time requires a critical approach towards the historical distortion of their acts. In this respect, a
good example is provided by the Slovene experts on these two missionaries, especially A. M. Slomšek and F. Grivec, who understood the transnational significance of Cyril and Methodius. On these grounds, we could make a significant contribution towards the European memory, which has been neglected so far. At the same time, it would be useful to take Halbwachs’ and Assmann’s theoretical approach of “places of memory” and “figures of memory” into account. But mostly one would have to take Slomšek’s advice that the ideas of Ss. Cyril and Methodius cannot be successful if political and national interests interfere, with the intention of one side overruling the other.
Keywords: the idea of Ss. Cyril and Methodius, unifying Christians, patron saints, Patrons of Europe, European memory, A. M. Slomšek
Uvod
»… iz tega namena sim lansko leto o naših občjih duhovnih vajah željo razodel, de naj bi se pod obrambo Marije Matere Božje in slovenskih aposteljnov ss. Cirila in Metoda (deleč od vsaciga deržavniškega ali poli- tiškiga namena in brez vsake osebne koristi) k zedinovanju nezedinjenih grekov sploh in posebej ločenih Slovenov (Slovanov) molitvena druž- ba napravila ...« (Slomšek 1852). Skozi stoletja se je zvrstilo kar nekaj poizkusov obujanja spomina na delovanje svetih Cirila in Metoda med Slovani oz. v Srednji Evropi – npr. Bolgari, glagoljaši, nekajkrat Sve- ti Sedež, panslovansko gibanje, unionisti, Strossmayer – vendar je šlo vselej za takšno ali drugačno instrumentalizacijo, Slomšek pa se je pred tem izrecno ogradil. Izjemnih misijonarjev ni preoblačil v »nacionalne apostole«, za kar so se potegovali mnogi drugi, ampak ga je očitno vodil pravi ekumenski duh. Nevsiljiva »Slomškova ideja«, ki ji Franc Grivec ni pripisoval resnega vpliva (Grivec 1909, 33), je zanesljivo sprožila obširen proces, okronan celo z encikliko papeža Leona XIII. »Grande Munus« leta 1880 (Leon XIII. 1880).
Ciril in Metod sta po odločitvi papeža Janeza Pavla II. leta 1980 dočaka- la še posebno »kanonizacijo« v apostola Evrope, kar je desetletje kasneje ob obisku Velehrada utemeljil z naslednjimi besedami: »V Velehradu (kot npr. na Monte Casinu, od koder je sv. Benedikt zgradil latinsko Evropo) odkrivamo vogelni kamen evropske edinosti, kjer sta solunska brata za vedno vtisnila rimsko in bizantinsko izročilo. Oba velika pri- spevka, oboje izročil, čeprav sta različni, pripadata drug drugemu. Sku- paj oblikujeta krščansko Evropo – nekdanjo in sedanjo« (Janez Pavel II.
1990). Odličen poznavalec Cirila in Metoda, nekdanji nuncij v Beogradu in nato kardinal Hermenegild Pellegrinetti, ki je pred osemdesetimi leti v mariborski stolnici vodil zadušnico za umrlim škofom Karlinom, je v knjigi, izdani leta 1939, zapisal, da pri svetih bratih »ni bilo nič tistega, kar bi danes imenovali nacizem; ni bilo nobene asimilacije drugih naro- dov«, saj sta, kljub zastopanju bizantinskega cesarja, »brez omahovanja dala vse tujemu, še napol barbarskemu narodu« (Pellegrinetti 1939). Ko nekomu dodajamo nazive in vloge, o kakršnih sam ni nikoli razmišljal, je še toliko pomembnejše, da dobro poznamo njegovo delo in vanj ne vpletamo svojih lastnih misli in interesov.
Ciril-Metodova ideja
Ciril in Metod nista bila prva misijonarja krščanstva v Srednji Evro- pi, saj so bili pred njima tukaj že Oglejci, irsko-škotski duhovniki in bavarski misijonarji. Hočeš nočeš sta se znašla na šahovnici političnih interesov, pri čemer niti njun bizantinski cesar ni bil nevtralen (Ferluga 1987). Veliko bolj usodno zanju pa je bilo, da sta bila na presečišču in- teresov Rima in Frankovske države. Za Rim sta bila sprejemljiva bodisi kot neposredna utrjevalca njegove oblasti v Srednji Evropi ali kot ute- meljitelja slovanske avtonomije na račun nemškega vpliva (Krek 1881) . Pod nobenim pogojem pa nista bila sprejemljiva za Salzburg ali Passau.
Nedvomno sta našla duhovni ključ do »slovanske cerkve«, a slovanski vladarji niso bili sposobni njuno delovanje ustrezno zavarovati kot je izza salzburške in pa savske duhovščine stal Ludvik Nems.
Francis Dvornik ugotavlja, da po Rastislavu niso več prav vedeli, kaj pomeni slovanska liturgija, podprta s pisavo in ob tem še civilni zako- nik – Zakon sudnij ljudem, – ki sta ga ponudila bizantinska misijonarja (Dvornik 1964). Kocelj npr. niti ni upal poslati Metoda k posvetitvi ptuj- ske cerkve sv. Ožbalta leta 873, kar bi mu kot panonskemu metropolitu pripadalo, ampak je to prepustil Salzburgu (Dopsch 2002). Na videz postranska stvar, je vseeno napovedala konec slovanskega zanesenjaka, sicer sinu bavarske matere, zadnji udarec Kocljevi Panoniji pa je zadal Svetopolk, h kateremu se je zatekel Metod, da bi doživel le še to, kako bodo razgnali in prodali v suženjstvo njegove visoko izobražene duhov- ne, ki so potem postavili na noge bolgarsko kulturo (Havlik, 1964). Rim pa za »osvojitev« Panonije ni več potreboval Slovanov, ampak je moral spreobrniti nove zavojevalce Madžare, kar je tudi storil.
Ciril in Metod sta odtlej povezana le z razklanostjo Evrope na katoliški in pravoslavni del, pri čemer naj bi pomagala k zedinjenju, ker da o tem govori njuno izročilo. To je predvsem »slovansko vprašanje«, ker je to obenem pot do združitve Slovanov v eno državo. Misijonarja sama sta se prepričala, da se Slovani med sabo raje vojskujejo kot družijo. Kako naj bi Slovani v kasnejših stoletjih povezali Rim in Konstantinopel, če so evropske križarske vojske raje naskakovale bizantinskega cesarja kot jeruzalemskega vezirja?
Nekatera slovanska okolja so ljubosumno čuvala glagolico kot svojo identiteto, a tudi kot most do pravoslavja, vendar so jo trijezičniki (pila-
tovci) brez milosti preganjali in jo je dokončno priznal šele II. vatikan- ski koncil, ko je bilo že zdavnaj prepozno (Krajnc 2003). Po Grivcu so bili »zapadni narodi in knezi preomejeni in presebični, zato papeži niso imeli zadostne realne opore za svoje idealne načrte« (Grivec 1909, 16).
Enciklika »Grandes Munus« je nedvomno velik preobrat na tem podro- čju, vendar ji na Vzhodu niso verjeli in za Moskvo je bila »rimsko-jezu- itska mahinacija Strossmayerja«, nekaterim preveč navdušenim škofom se je usedla za vrat avstro-ogrska policija, Pij X. pa jih je leta 1905. po- klical v Rim in jih opomnil, kar je Corriere della Sera proglasil kot »itali- jansko zmago« (Reljanović 2000). »Unija« v resnici ni imela prave pod- pore, česar se je očitno dobro zavedal tudi Slomšek, zato je bil skrajno previden in je vztrajal na terenu vere. Poznal je dogajanje na Poljskem, kjer so »unijačenje« odkrito razlagali kot latinizacijo vzhodne Cerkve in obenem kot njeno polonizacijo. Strossmayer je bil glede tega veliko pametnejši in je – morda tudi pod Slomškovim vplivom – v svoji novi baziliki ustvaril resnični prostor dialoga, ki človeka še danes preseneti.
Julija Payman (1963) piše o pogledih na zedinjenje, ki jih je slišala od vodje Orientalskega inštituta v Rimu škofa d'Herbignyja, da je Sovjetska Zveza prava priložnost za uveljavitev katolicizma v Aziji, saj spominja na Rimski imperij, ki je bil najhujši nasprotnik krščanstva, potem pa je sam poskrbel za njegovo prevlado v Evropi. Čeprav bo tudi tokrat tekla mučeniška kri … (d'Herbigny 1926).
Od leta 1907 do leta 2007 se je v moravskem Velehradu ob grobu sv.
Metoda zvrstilo deset unionističnih kongresov, od katerih jih je devet (do leta 1947) sousmerjal Franc Grivec v duhu svojega zapisa iz knjige o Cirilu in Metodu: »Vrnimo se k sv. Cirilu in Metodu, katerih delo in življenje se toliko sijajneje blešči, kolikor bolj napredujejo znanstvene raziskave. Delajmo, da bomo sv. Cirilu in Metodu postavili dostojne oltarje v srcih našega ljudstva in da bo ljudstvo moglo tudi na oltarjih naših cerkva gledati kipe in slike naših apostolov, ki sta tako globoko ljubila slovansko ljudstvo« (Grivec 1927, 162).
Povratek zavetnikov
V Vzhodni Evropi se po razpadu socialističnih režimov dogaja velika repriza vseh vrst zavetnikov – nacionalnih patronov, državnih kultov, političnih svetnikov, deželnih zavetnikov, priprošnjikov za razne pokli-
ce in situacije. Nacionalni voditelji spet nastopajo kot nekakšni »athleta Christi«, kar je bilo običajno v srednjem veku. Obnavljajo, a tudi na novo izmišljajo se nacionalni miti, lokalne legende, tudi transnacionalni vzori (Samerski 2007).
Pomembne družbene vloge igrajo Vaclav za Čehe, Štefanek za Slovake, sv. Štefan za Madžare, Štefan za Romune, Ivan Rilski za Bolgare, sv.
Sava za Srbe, Kliment Ohridski za Makedonce, Aleksandr Nevski za Ruse itd. Ne nastopajo vsi na enak način, razlike so velike ter zelo po- menljive. Praviloma so povezovalci razsute nacije ali države, so pa tudi zastraševalci nepriljubljenih sosedov. Nanje se vežejo nacionalni miti, nastopajo v službi države ali določene stranke oz. ideologije in pod- pirajo gospodarstvo kot npr. v hercegovskem Međugorju, poljskem Lichenu ali romunski Recei. Za Manuela Castellsa je vse skupaj tranzi- cijski pojav in izraz »obrambne lokalne identitete« proti globalizaciji in reakcija na občutek izgubljenosti posameznikov v prevelikem svetu, v katerem potrebujejo vodnika, ki mu verjamejo (Castells 1997, 61).
Že zelo dolgo se verske zavetnike na Vzhodu ali Zahodu dojema različ- no. Katoliška Cerkev je že na tridentinskem koncilu formalizirala posto- pek kanonizacije, medtem ko pravoslavna Cerkev tega ni formalizirala in njeni svetniki predstavljajo drugačno družbo. Pogosti so »dirigirani kulti«, pri katerih se Cerkev podreja državnemu interesu. Kljub dese- tletjem življenja v sekularni državi so ljudje čez noč obnovili dojemanje nacionalnega-državnega kot sakralnega, kar je bil na nek način tudi spre- vržen mentalni model komunizma. Na Zahodu so verski zavetniki slike in kipi v cerkvah, ki jih občudujejo zaradi njihove zgodovinske in ume- tniške vrednosti, iz katere izžareva pomenljiva simbolika. Zelo skrbijo za njihovo moderno estetiko in so jih očistili predmodernega kiča. O njih se pogovarjajo na simpozijih in opravljajo zgodovinske ter teološke raziskave. Zahodni voditelji se praviloma ne vidijo na oltarjih v družbi svetnikov. Na Vzhodu je vse drugače in svetništvo pomeni konkretno moč in ne zgolj abstraktno simboliko. Ljudje si želijo veličastnih insce- nacij, ki jih potrjujejo, da so izbran »božji narod«. Verski zaščitniki na Vzhodu se vključujejo v »kulturo kolektiva«, medtem ko jih na Zahodu pričaka »kultura individualizma« (Zach 2008, 37).
Transnacionalni zavetniki Evrope
Papež Pavel VI. je že leta 1964 oklical Benedikta iz Nursije za zavetnika Evrope. Leta 1980 mu je Janez Pavel II. pridružil slovanska apostola Cirila in Metoda, leta 1999 pa je dodal še Brigito Švedsko, Katarino Si- ensko in Terezijo Benedikto od Križa (Edith Stein). Predstavljali naj bi kulturne temelje Evrope ter njeno nacionalno in versko raznolikost. S tem je začelo nastajati nekaj, čemur so se vsi dolgo izogibali – evropski spomin.
Skupno spominjanje je zapleten in občutljiv proces, ki ga nezadostno razumemo. Treba si je pomagati s teoretskimi modeli, od katerih so najpogostejši »prostori spomina« Mauricea Halbwachsa (1939) in »fi- gure spomina« Jana Assmanna (1992). Ko gre za pripovedi živih prič iz bližnje preteklosti, ki se spreminjajo in prilagajajo, govorimo o komuni- kacijskem spominu. Ko gre za dolgoročne, manj prilagodljive zgodbe, pa govorimo o kulturnem spominu. Pri slednjem gre pogosto za religijo, figure spomina so »tradicije, ki utrjujejo zamišljeno skupnost«. Prostori tega spomina so najpogosteje lokalni ali nacionalni in jih določajo re- ligiozni elementi, zelo pogosto prav nacionalni svetniki oz. zavetniki (Rohdewald 2008).
Glede na to, da nacionalni miti in zavetniki pogosto sprožajo ali vsaj podpirajo konflikte med entitetami v Evropi, se seveda takoj postavlja vprašanje, kakšno vlogo imajo pri tem transnacionalni zavetniki Evro- pe. Nekaj lahko rečemo o Cirilu in Metodu, ker imata za seboj že dolgo zgodovino, v kateri sta bila:
- utemeljitelja zedinjenja Slovanov, ki pa razen utopičnih pansla- vistov nikogar ne zanimata;
- pretveza za agresivno »bolgarizacijo«, ki je narekovala okupacijo Makedonije zaradi »osvoboditve« Klimenta Ohridskega;
- srbska apostola, ker je Solun z Dušanovo Makedonijo »zibelka srbstva« in šele kasneje sta prestopila v slovansko službo;
- predhodnika protestantizma, ker sta uveljavila materinščino;
- začetnika slovanske rase …
Vidimo, da na Balkanu, kjer bi bila njuna transnacionalnost najbolj po- trebna, z njo nista mogla prodreti, niti v Jugoslaviji, ki je izrazito potre-
bovala povezovalno idejo. Slej kot prej so ju desakralizirali in podredili nacionalistični politiki ter celo v njunem imenu sakralizirali nacionali- zem. Prihod zavetnikov Evrope je padel v čas tranzicijske nacionalne evforije, ampak morda je prav ta okoliščina najpomembnejša od vseh.
Evropski patroni sami po sebi ne morejo vplivati na umiritev političnih strasti, ampak jim je treba zagotoviti besedo ter pripravljenost za raz- mislek.
Tu pa sta spet aktualna oba glavna slovenska nosilca Ciril-Metodove ideje: Franc Grivec z njegovo kritiko našega neopravičljivega nepozna- vanja svetih bratov in A. M. Slomšek s preprosto molitvijo »Pomozite nam svete nebesa, in vsa zemlja združi se od sončnega vzhoda do za- hoda, podreti žalostno steno razkolnije, ktera že toliko let jutrovih in večernih krisijanov serca loči«.
Reference
Assmann, Jan. 1997. Das kulturelle Gedächtnis. Schrift, Erinnerung und politische Identität in frühen Hochkulturen. München: Beck.
Castells, Manuel. 1997. The Information Society, Vol. II. The Power of Identity. Oxford: Blackwell.
D'Herbigny, Michel. 1926. L'Aspect religieux de Moscou en octobre 1925. Roma: Pont. Institutum Orientalium Studiorum.
Dopsch, Heinz. 2002. Zwischen Salzburg, Byzanz und Rom. Zur Mis- sionierung Pannoniens im Jahrhundert. Zalai Muzeum, Elektronikus Periodika Archivum, 11:267-295.
Dvornik, Francis. 1933. Les légendes de Constantin et de Méthode vues de Byzance. Prague: Orbis.
‒ ‒ ‒. 1964. The Significance of the Missions of Cyril and Methodius.
Slavic Review 23. Št. 2:195-211.
Ferluga, Jadran. 1987. Pota in metode bizantinske politične in kultur- ne ekspanzije na Balkanu od srede VII. do prvih desetletij XI. stole- tja. Zgodovinski časopis 41. Št. 4:573-583.
Grivec, Fran. 1909. Vzhodno cerkveno vprašanje (Ponatisnjeno iz Vodite- lja). Maribor: samozaložba.
‒ ‒ ‒. 1927. Sv. Ciril in Metod. Ljubljana, Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.
Halbwachs, Maurice. 1939. La mémoire collective. Paris: Presses univer- sitaires de Frances.
Havlik, Ljubomir. 1964. Constantin and Methodius in Moravia. Sbor- nik Praci Filozoficke Fakulty Brnenske University C11:27-50.
Janez Pavel II. 1990. Govor v Velehradu, 22. aprila 1990. Bogoslovni vestnik 67:481.
Krajnc, Slavko. 2003. Franc Grivec o slovanskem bogoslužju in glago- lici. V: E. Škulj (ur.) Grivčev simpozij v Rimu, 231-244. Celje: Mohorjeva družba.
Krek, Gojmir. 1881. Papeška pisma britanskega muzeja in sv. Metodij. Celo- vec: s.n.
Leon XIII. 1880. Grande Munus. Papal Encyclicals Online. http://www.
papalencyclicals.net/Leo13/113cym.htm (pridobljeno 12. 11. 2013).
Payman, Julija. 1963. Tradicija Sv. Cirila in Metoda. Slovenska država 14. Št. 10:4.
Pellegrinetti, Hermenegild. 1939. La catechesi cristologica dei Ss. Cirilo e Metodio. Milano, Signorelli.
Pivec, Franci. 2012. Über Grenzen sprechen. Eine Doppelstadt Maribor-Graz als Beitrag zu einer europäischen Erinnerungskul- tur. V: W. Petritsch, W. Graf, G. Kramer, Hg. Kärnten liegt am Meer.
Konfliktgeschichte/n über Trauma, Macht und Identität. Klagenfurt/Celo- vec: Drava Verlag.
Reljanović, Marijo. 2000. Enciklika Grande Munus i pitanje obno- ve glagoljaštva u Dalmaciji. Rad. Zavoda povj. znan. HAZU u Zadru 43:355-374.
Rohdewald, Stefan. 2008. Figures of (Trans-)National religious Me- mory of the Orthodox Southern Slavs before 1945: An Outline on the Examples of ss. Cyril and Methodius. TRAMES 12. Št. 3 (62/57):287-298.
Samerski, Stefan, ur. 2007. Die Renaissance der Nationalpatrone. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag.
Slomšek, Anton Martin. 1852. Pastirski list. Zgodnja Danica 5. Št.
29:115.
Zach, Krista. 2008. Neue Karrieren für ostmitteleuropäische Nationalpatrone im modernen Säkulerstaat? Magdeburg: Otto-von-Guericke-Universi- tät, Institut für Soziologie.
