UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
ANALIZA ZADOVOLJSTVA UPORABNIKOV IN ZDRAVSTVENIH DELAVCEV S STORITVAMI e-
ZDRAVJA V SLOVENIJI
Tim Šavs
Ljubljana, avgust 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA UPRAVO
Diplomsko delo
ANALIZA ZADOVOLJSTVA UPORABNIKOV IN ZDRAVSTVENIH DELAVCEV S STORITVAMI e-ZDRAVJA V SLOVENIJI
Kandidat: Tim Šavs
Vpisna številka: 04170359
Študijski program: Univerzitetni študijski program Upravljanje javnega sektorja prva stopnja
Mentor: doc. dr. Mitja Dečman
Ljubljana, avgust 2021
iii
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA
Podpisani, Tim Šavs, študent 1. stopnje univerzitetnega študijskega programa Upravljanje javnega sektorja, z vpisno številko 04170359, sem avtor diplomskega dela z naslovom Analiza zadovoljstva uporabnikov in zdravstvenih delavcev s storitvami e-Zdravja v Sloveniji. S svojim podpisom zagotavljam, da:
− je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela,
− sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloženem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili,
− sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu literature in virov, ki je sestavni element predloženega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili,
− sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu,
− se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/95), kršitev pa se sankcionira tudi z ukrepi po pravilih Univerze v Ljubljani in Fakultete za upravo,
− se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na Fakulteti za upravo,
− je elektronska oblika identična s tiskano obliko diplomskega dela ter soglašam z objavo dela v zbirki »Dela FU«.
Diplomsko delo je lektorirala Stanislava Klopčič, prof. slov. in soc.
Ljubljana, 6. 8. 2021
Podpis avtorja:
v
POVZETEK
Uvajanje IT v zdravstvo postopoma poteka že več desetletij, tudi v Sloveniji. Pojavljale so se različne novosti, ki so na koncu prinesle eno skupno rešitev, in to je eZdravje. Slovenija je eZdravje v zdravstvo uradno uvedla proti koncu leta 2015.
V diplomskem delu je predstavljen sistem eZdravje. V prvem sklopu diplomske naloge je predstavljen teoretični del, ta zajema predstavitev zdravstvenega sistema v Sloveniji ter kako je potekalo uvajanje IT in IKT v slovensko zdravstvo. Predstavljen je sistem eZdravje vključno z opredelitvijo, kaj eZdravje predstavlja in katere so njegove posamezne storitve eZdravja, kot so eRecept, eNaročanje in CRPP. Opisali smo zgodovinsko ozadje, prednosti in slabosti ter koristi eZdravja. Orisali smo sedanje stanje v Sloveniji. Predstavljen je portal zVem, preko katerega eZdravje deluje. Prav tako je prikazan rezultat primerjave eZdravja v Sloveniji glede na izbrane druge evropske države.
Drugi sklop naloge je empirični del. Ta sklop temelji na predstavitvi rezultatov dveh anket.
Prva anketa je bila namenjena zunanjim uporabnikom (pacientom) druga pa zdravstvenim delavcem. Opravljeni sta bili dve različni anketi, saj smo želeli pridobiti oba vidika uporabnikov (pacientov in zdravstvenih delavcev). Ugotovili smo, da je splošno zadovoljstvo uporabnikov z eZdravjem visoko, sistem pa ni brez napak in težav. Največjo prepreko predstavlja računalniško znanje, ki največ težav povzroča starejši populaciji. Večje težave so bile zaznane pri pacientih, saj so se nekateri zdravstveni delavci udeležili obveznih izobraževanj o eZdravju in pridobili potrebna znanja za lažjo in učinkovitejšo uporabo.
Najpogostejše omenjena težava eZdravja je bila izpad sistema oz. občasno nedelovanje.
Ključne besede: eZdravje, eRecept, eNaročanje, zdravstvo, zadovoljstvo, uporabniki, informacijsko-komunikacijska tehnologija.
vi
ABSTRACT
THE ANALYSIS OF THE USERS' AND HEALTH-WORKERS' SATISFACTION WITH eHEALTH SERVICES IN SLOVENIA
The introduction of IT in healthcare has been taking place gradually for several decades, also in Slovenia. Various innovations have emerged that have ultimately brought about one common solution, and that is eHealth. Slovenia officially introduced eHealth in healthcare towards the end of 2015.
The diploma thesis presents the eHealth system. The first part of the diploma thesis presents the theoretical part, which includes a presentation of the health care system in Slovenia and how the introduction of IT and ICT in Slovenian health care took place. The eHealth system is presented, including a definition of what eHealth represents and what its eHealth services are, such as eRecipe, eOrdering, CRPP. We described the historical background, advantages and disadvantages, and benefits of eHealth. We outlined the current situation in Slovenia. The zVem portal is presented, through which eHealth works.
The result of the comparison of eHealth in Slovenia concerning selected other European countries is also presented.
The second set of tasks is the empirical part. This set is based on the presentation of the results of two surveys. The first survey was intended for external users (patients) and the second for healthcare professionals. Two different surveys were conducted as we wanted to obtain both aspects of users (patients and healthcare professionals). We found that the overall satisfaction of users with eHealth is high, and the system is not without errors and problems. The biggest obstacle is computer knowledge, which causes the most problems for the elderly population. Greater problems were perceived in patients, as some health professionals attended compulsory eHealth education and acquired the necessary knowledge to make it easier and more effective to use. The most frequently mentioned problem of eHealth was the failure of the system or. occasional inactivity.
Keywords: eHealth, ePrescribing, eOrdering, healthcare, satisfaction, users, information and communication technology.
vii
KAZALO
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA ... iii
POVZETEK ... v
ABSTRACT ... vi
KAZALO... vii
KAZALO PONAZORITEV ... ix
KAZALO GRAFIKONOV ... ix
KAZALO SLIK ... ix
KAZALO TABEL... x
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV ... xi
1 UVOD ... 1
2 INFORMATIZACIJA SLOVENSKEGA ZDRAVSTVA ... 4
2.1 ZDRAVSTVENI SISTEM ... 4
2.2 UVAJANJE INFORMACIJSKIH TEHNOLOGIJ V SLOVENSKO ZDRAVSTVO ... 5
3 e-ZDRAVJE... 7
3.1 ZGODOVINSKO OZADJE ... 7
3.2 PREDNOSTI e-ZDRAVJA ... 8
3.3 SLABOSTI e-ZDRAVJA ... 9
3.4 e-ZDRAVJE V SLOVENIJI ... 9
3.4.1 Začetki eZdravja v Sloveniji ... 9
3.4.2 Obseg projekta ... 10
3.4.3 Pričakovane koristi eZdravja v Sloveniji ... 11
3.4.4 Sedanje stanje ... 12
3.4.5 Portal zVEM ... 13
3.4.6 zNet ... 15
3.4.7 CRPP ... 16
viii
3.4.8 eRecept ... 16
3.4.9 eNaročanje ... 20
3.4.10TeleKap ... 22
3.5 PRIMERJAVA STORITEV e-ZDRAVJA S ČLANICAMI EU ... 23
4 ANALIZA ANKET... 27
4.1 ANALIZA ANKETE ZADOVOLJSTVA UPORABNIKOV ... 28
4.2 ANALIZA ANKETE ZADOVOLJSTVA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV ... 40
4.3 OVREDNOTENJE HIPOTEZ ... 53
5 MNENJE IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKAVE ... 56
6 ZAKLJUČEK ... 57
LITERATURA IN VIRI ... 59
PRILOGE ... 62
PRILOGA 1: ANKETNI VPRAŠALNIK ZADOVOLJSTVO UPORABNIKOV Z eZDRAVJEM ... 62
PRILOGA 2: ANKETNI VPRAŠALNIK ZADOVOLJSTVA ZDRAVSTVENIH DELAVCEV Z eZDRAVJEM ... 67
ix
KAZALO PONAZORITEV
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Spol anketirancev ... 28
Grafikon 2: Starost anketirancev ... 29
Grafikon 3: Poklic anketirancev ... 30
Grafikon 4: Srečanje s storitvami eZdravja ... 31
Grafikon 5: Srečanje s storitvami eZdravja ... 33
Grafikon 6: eZdravje v času karantene ... 38
Grafikon 7: Spol anketiranih zdravstvenih delavcev ... 40
Grafikon 8: Starostne skupine anketiranih zdravstvenih delavcev ... 41
Grafikon 9: Poklic anketiranih zdravstvenih delavcev ... 42
Grafikon 10: Upravičenje pričakovanj ... 49
KAZALO SLIK
Slika 1: Uporaba storitev e-Zdravja v Evropi ... 12Slika 2: Portal zVem ... 14
Slika 3: Omrežje zNet ... 15
Slika 4: Dokumenti v CRPP ... 16
Slika 5: eRecept ... 17
Slika 6: Uporaba e-Recepta ... 18
Slika 7: Prihranek z uvedbo eZdravja ... 22
x
KAZALO TABEL
Tabela 1: Zadovoljstvo uporabnikov s storitvami eZdravja, s katerimi so se v preteklosti
srečali ... 32
Tabela 2: Koristi eRecepta ... 34
Tabela 3: Uporaba eRecepta ... 35
Tabela 4: Koristi eNaročanja ... 36
Tabela 5: Uporaba eNaročanja ... 37
Tabela 6: Opažanja uporabnikov v času karantene ... 39
Tabela 7: Zadovoljstvo zdravstvenih delavcev z eReceptom ... 43
Tabela 8: Doprinos eRecepta ... 44
Tabela 9: Druge možnosti doprinosa eRecepta ... 45
Tabela 10: Ocena storitve eNaročanja ... 46
Tabela 11: Doprinos eNaročanja ... 47
Tabela 12: Druge možnosti pri doprinosu eNaročanja ... 47
Tabela 13: ocena prihranka časa ... 48
Tabela 14: Največje nezadovoljstvo z eZdravjem ... 50
Tabela 15: Največje težave in potrebne spremembe eZdravja... 52
xi
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC
EU Evropska unija
IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija IT Informacijska tehnologija
KZZ Kartica zdravstvenega zavarovanja MZ Ministrstvo za zdravje
NIJZ Nacionalni inštitut za javno zdravje
RUSZV Razvoj upravljanja sistema zdravstvenega varstva SZO Svetovna zdravstvena organizacija
WHO World Health Organization (Svetovna zdravstvena organizacija) ZZZS Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
1
1 UVOD
Zdravstvena oskrba v Sloveniji je na voljo vsem prebivalcem in ne zgolj tistim, ki imajo denar, kot na v primer Združenih državah Amerike. Slovensko zdravstvo se pretežno financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da v to blagajno plačujemo vsi. Edini ponudnik obveznega zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar nakazuje, da je model zdravstva podoben večini držav v srednji in vzhodni Evropi. V primerjavi z drugimi državami po svetu lahko naše zdravstvo s strani uporabnika oz. pacienta ocenimo zelo pozitivno s številnimi kazalniki. Po nekaterih kazalnikih smo v povprečju ali pa celo v vrhu. Najpomembnejša kazalnika za prikaz zdravstvenega stanja sta: pričakovano trajanje življenja ob rojstvu in umrljivost dojenčkov (Evropski urad SZO, 2015). Za prvi kazalnik lahko zapišemo, da se je v zadnjih letih razkorak med državami EU zmanjšal in je Slovenija nekako v povprečju. Velik premik za Slovenijo pa je bil pri drugem kazalniku, saj je od leta 1990 iz povprečja držav prišla v vrh. Glede financiranja zdravstva je Slovenija v primerjavi z drugimi državami EU prav tako v povprečju, kar pokaže kazalnik "izdatki za zdravstvo na prebivalca" (Evropski urad SZO, 2015). Plačila posameznika za zdravstvene storitve so redka in majhna ter ne predstavljajo ovir v dostopu do zdravstvenega varstva. Raziskava EU SILC (2013) je pokazala, da je v Sloveniji najmanj nezadovoljenih zdravstvenih potreb v Evropi (to je izjavilo 99,8 % populacije), in to velja za vse dohodkovne razrede. Raven nezadovoljstva uporabnikov se sicer pojavlja pri nekaterih skupinah zdravstvenih delavcev, kot so medicinske sestre, ki se nenehno srečujejo s preobremenjenostjo, kar se odraža tudi pri njihovem delu (čeprav je število sester v primerljivo z drugimi evropskimi državami), ter tudi zaradi pomanjkanja zdravnikov, saj se mladi zdravniki vse pogosteje odločajo za odhod v tujino zaradi boljših pogojev dela (MZ, 2016).
Uvedba informacijskih tehnologij v zdravstvo sega že v leto 1960, ko so vzpostavili prvi računalniški program za uporabo v zdravstveni negi in pomoč medicinskim sestram. Ta ni požel velikega zanimanja, saj so bili takrat računalniki še stvar prihodnosti. Nato nekaj časa na tem področju ni bilo opaziti večjih premikov. Šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Ameriki začeli financirati in spodbujati računalniške projekte v zdravstvu (Pišek, 2014).
Informatizacija slovenskega zdravstvenega sistema je potekala med leti 1992 in 2002. Le- to je vodil in financiral ZZZS, na začetku z osnovnim opremljanjem z računalniško tehnologijo, vzpostavljanjem standardov, podatkovnih zbirk ipd. Leta 2005 se je kot strateški načrt pripravil dokument eZdravje, s katerim naj bi dopolnjevali pomanjkljivosti v sistemu, okvirno do leta 2010 (Pišek, 2014).
2
Slovensko eZdravje (eZdravje je portal e-Zdravja, z enakim konceptom kot eUprava za e- Upravo) sestavlja več različnih storitev (skupno kar 17), med njimi e-recept, e-naročanje in e-dokumenti. Sistemska uvedba storitev eZdravja se je začela 1. 9. 2008, tri leta kasneje pa so na Ministrstvu za zdravje ustanovili sektor eZdravje, ki je pomagal pri izvedbi, načrtovanju in uvajanju rešitev v zdravstveni sistem. Kasneje je upravljanje eZdravja skladno z Zakonom o zbirkah podatkov s področja zdravstvenega varstva s 1. 12. 2015 prevzel Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), ki še naprej izvaja projekt eZdravje. Do konca leta 2015 je bil projekt delno financiran s strani Evropske unije (15 %), sedaj pa za financiranje skrbi Ministrstvo za zdravje (GOV, 2020).
Cilj uvedbe eZdravja je uvesti sodobne in večstransko uporabne informacijske storitve v slovensko zdravstvo ter povezave med lokalnimi informacijskimi sistemi, ki bi tvorili funkcionalni sistem. Prav tako pa zagotavlja premostitev številnih ovir pri zdravstveni oskrbi tako državljanom kot tudi zdravstvenim delavcem, prinaša zmanjšanje administrativnih stroškov na dolgi rok, obvladovanje zajetnih podatkov in informacij, ki so povezani z zdravstvom, nemoteno komunikacijo, varno in sledljivo izmenjavo podatkov in elektronskih dokumentacij (Minstrstvo za zdravje, 2020).
Ker so storitve eZdravja postale ključni del slovenskega zdravstva, jih bomo v nalogi natančno predstavili, cilj naloge pa bo ugotoviti zadovoljstvo uporabnikov z njimi, kje so zaznali prednosti oz. slabosti in kje si želijo izboljšav in kakšne naj bodo le-te.
Ker je zdravje za državo ključnega pomena, moderna družba pa z vključevanjem in uporabo informacijske tehnologije lahko uspešno izboljša to področje, bo diplomska naloga osredotočena na analizo storitev eZdravja v Sloveniji in njihov vpliv na prebivalce z vidika njihovega zadovoljstva.
Cilji diplomske naloge so:
• Predstaviti portal zVem (funkcionalno in tehnološko) in storitve na portalu (funkcijska analiza).
• Ugotoviti zadovoljstvo uporabnikov storitev eZdravja med izbrano vzorčno skupino.
3
Metodologija dela za diplomsko nalogo vključuje analizo dokumentov in strategije s področja eZdravja in primerjavo storitev eZdravja z drugimi državami (članicami EU). V empiričnem delu smo analizirali odgovore anketnega vprašalnika. Z anketo smo raziskovali, kako zadovoljni so prebivalci s storitvami eZdravja, ter ali je karantena zaradi COVID-19 vplivala na uporabo storitev eZdravja oz. ali se je uporaba storitev eZdravja v tem času povečala. Anketa je bila posredovana preko družabnih omrežij in preko e-pošte. Anketo smo delili na profilu Facebook in v Facebook skupini namenjeni prav za reševanje anket. Za pomoč smo prosili starše, ki so delili anketo s svojimi vrstniki, da smo pridobili odgovore iz vseh starostnih skupin. Ločena anketa je bila posredovana tudi zdravstvenim delavcem, saj so zanje vprašanja drugačna kot pri pacientih. Želeli smo namreč pridobiti oba vidika zadovoljstva s storitvami eZdravja. Zdravstvenim delavcem smo anketo poslali po elektronski pošti namenjeni za naročanje, saj je ta javna. Zdravstveni delavci so bili iz različnih zdravstvenih domov v Ljubljani in lekarn po Sloveniji, izbrani naključno.
4
2 INFORMATIZACIJA SLOVENSKEGA ZDRAVSTVA
Beseda informatizacija predpostavlja uvajanje informacijske tehnologije v neki sistem, v tem primeru zdravstvo. Informatizacija v zdravstvu se je začela z osnovnim uvajanjem računalniške opreme za pomoč pri komunikaciji, razvila pa se je vse do stanja, ki ga poznamo danes, in to je eZdravje, ki zajema številne storitve, dostopne preko spleta.
2.1 ZDRAVSTVENI SISTEM
Zdravstveni sistem je skupek vseh temeljnih elementov (organizacije, uporabniki, dobrine zdravstvenega varstva, država) zdravstvenega varstva in njihove medsebojne urejenosti.
Sistemsko gledano je zdravstveni sistem družbeni sistem, ki ima možnost spreminjanja splošnih človeških, finančnih in materialnih virov v specializirane zdravstvene storitve in naprej v zdravstvene rezultate, ki se osredotočajo na izboljšavo javnega zdravstva. Če povzamemo, je torej zdravstveni sistem neka celota elementov in aktivnosti ter medsebojnih povezav, ki z izvedbo poslovnih procesov in skladnim pretokom informacij predstavljajo dodano vrednost (Stanimirovič, 2016).
Slovenski zdravstveni sistem se v takšnega, kot ga poznamo sedaj, spremenil z reformo leta 1992, ki je temeljila na modelu socialnega zdravstvenega zavarovanja. S to reformo je bilo uvedeno dodatno in obvezno zdravstveno zavarovanje. Edini ponudnik obveznega zdravstvenega zavarovanja pa je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Obvezno zdravstveno zavarovanje plačujemo vsi in se odvede pri plači, tako da se temu ne more nihče izogniti, brezposelni pa si morajo zdravstveno zavarovanje urediti sami na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da je zdravstvena oskrba na voljo prav vsem, in to brez dodatnega doplačila. Za dodatno zavarovanje pa poskrbi vsak posameznik sam in plačuje premije pri različnih zavarovalnicah.
Tak model zdravstvenega varstva imenujemo Bismarckov model. Začetki tega modela segajo že v 19. stoletje, ko je bilo uvedeno obvezno zavarovanje delavcev, kar je pomenilo, da so delojemalci in delodajalci prevzeli velik del bremena financiranja zdravstva. V primeru bolniške odsotnosti pa je država poskrbela za nadomestilo in financirala delavčevo plačo.
Kasneje se je tak način razvil tudi za ostale posameznike in ne zgolj delavce. Zanimivo je to, da je to prvi zdravstveni sistem na svetu in je še vedno v uporabi zgolj prilagojen v številnih državah po svetu, kot so: Nemčija, Japonska, Švica, Nizozemska, Belgija, Francija itd. (Toth, Premik, Kalčič, Kidrič, & Košir, 2003).
Nadzor nad celotnim zdravstvenim sistemom v Sloveniji opravlja Ministrstvo za zdravje.
Nadzor opravlja nad številnimi organizacijami, kot so javni zavodi, bolnišnice, klinike, zasebni izvajalci, zdravstveni domovi itd.
5
Zdravstveno oskrbo delimo na 3 ravni: primarno, sekundarno in terciarno raven. Na primarni ravni gre za osnovno zdravstveno dejavnost in pa tudi lekarniško dejavnost. V sekundarno raven spada bolnišnična, ambulantna in specialistična oskrba. Dejavnosti, ki pa spadajo v tretjo raven, so klinike, ki poleg zdravstvenih storitev opravljajo tudi pedagoške in raziskovalne dejavnosti (Belko, 2016).
2.2 UVAJANJE INFORMACIJSKIH TEHNOLOGIJ V SLOVENSKO ZDRAVSTVO
Od leta 1992 je bilo v Sloveniji več zdravstvenih reform, ki so temeljile na reformi iz leta 1992, vendar v želji po izboljšanju sistema. Želja je bila povečati dostopnost zdravstvenih storitev, hkrati pa poskrbeti za zadostno financiranje, ki je vedno bilo in verjetno vedno bo težava našega zdravstva. Uvedba eZdravja je ena izmed najboljših možnosti povečanja dostopnosti zdravstvenih storitev.
Slovensko zdravstvo se sooča s strukturnimi težavami, kot so: organizacijske, kadrovske in seveda finančne težave. Prav tako pa se pojavlja vse več kroničnih in hudih bolezni (Stanimirovič, 2016). Prav v tem času se borimo z virusom COVID-19, zaradi katerega smo morali preživeti nekaj mesecev v karanteni, uporaba mask pa je v želji po preprečevanju širjenja bolezni še vedno obvezna.
Država se trudi ohranjati slovensko zdravstvo na visokem in kakovostnem nivoju in nuditi zdravstveno oskrbo čim večjemu številu ljudi; za premostitev težav skrbijo razne strukturne reforme, ki z razvojem in uvajanjem novih medicinskih tehnologij ter uvajanjem informacijskih komunikacijskih tehnologij to omogočajo.
Začetki uvajanja informacijskih sistemov v slovensko zdravstvo segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja zaradi potrebe po učinkovitem zdravstvenem menedžmentu. Na začetku so se ZIS osredotočali zgolj na administrativi del poslovanja, kasneje, še posebej v zadnjih letih, pa je fokus iz administrativnega dela poslovanja prešel bolj na klinični in upravljavski del. Iz podpornih sistemov so se ZIS razvili vse bolj v temeljne oz. gonilne sisteme, kar se tiče razvoja (Stanimirovič, 2016).
Uvajanje IT se je začelo s prvo zdravstveno reformo po osamosvojitvi leta 1992 in trajalo 10 let. Na čelu te reforme je bil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je skrbel za informatizacijo slovenskega zdravstva. Informatizacija se je začela s čisto osnovnimi stvarmi, kot so opremljanje z računalniki, uvedbo elektronske izmenjave podatkov, vpeljava standardov in podatkovnih zbirk, prav tako pa so vzpostavili sistem kartic zdravstvenega zavarovanja (KZZ). Računalniške tehnologije so bile uvedene za celotno slovensko zdravstvo, aplikacije pa so bile razvite za namene zdravstvenega zavarovanja, delno pa tudi za zdravstveno statistiko. Sistem KZZ je prinesel visoko zanesljivo identifikacijo pacienta in zdravstvenega delavca.
6
Prva faza informatizacije je potekala do leta 2002, druga faza informatizacije pa je trajala od 2002 do 2004. Projekt se je imenoval Razvoj upravljanja sistema zdravstvenega varstva (RUSZV). Pomembnost informatike za doseganje ciljev zdravstvenega sistema je vplivala na to, da sta bili dve od skupno štirih komponent projekta namenjeni razvoju in implementaciji enovitega zdravstveno-informacijskega sistema in vzpostavitvi institucij zdravstvene informatike na nacionalni ravni (Kodele, Košir, Marušič, Sušelj & RUSZV, 2005). (Kodele, Košir, Marušič, & Sušelj, 2005)
7
3 E-ZDRAVJE
Poznamo več definicij, kaj predstavlja beseda e-zdravje, vendar pa je vsem definicijam skupna uporaba IT oz. IKT v zdravstvu. Prav zaradi tega so si definicije med seboj zelo podobne, kar bomo prikazali z nekaj primeri definicij.
Primeri definicij:
• E-zdravje pomeni splošno uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij pri preprečevanju, diagnosticiranju, zdravljenju in spremljanju bolezni ter pri
odločanju o zdravju in načinu življenja (Blažič & Starc, 2013).
• Izraz e-zdravje predstavlja oz. se nanaša na uporabo informacijskih in
komunikacijskih tehnologij v zdravstvu in pri zdravstvenih storitvah (Hale, Chou, Sylvia, & Cotten, 2018).
• E-zdravje je krovni izraz za uporabo informatike in komunikacijskih tehnologij v zdravstvenem sektorju (Lau & Kuziemsky, 2016).
3.1 ZGODOVINSKO OZADJE
Hitro širjenje interneta oz. uporabe interneta in izjemno široka ponudba različnih informacijskih tehnologij je poskrbela za vpeljavo interneta in informacijskih tehnologij tudi v zdravstvu in na ta način izboljšalo komunikacijo in poslovanje nasploh. Izraz, ki povzema vpeljavo IT v zdravstvo, je e-zdravje. Čez čas oz. skozi uvedbo IKT v zdravstvo je prišlo do več različnih izrazov, ki so povzemali uporabo IKT v zdravstvu, to kar danes imenujemo e- Zdravje. Prvič je bilo e-zdravje oz. takrat telefonska medicina omenjena že v 20. stoletju.
Večji preboj na tem področju pa se je zgodil v 70. letih z uvajanjem IKT v zdravstvo. Takrat je beseda e-zdravje sicer pomenila nekaj povsem drugega, kar poznamo danes. V tistem času je e-zdravje pomenilo, da so zdravniki preko telefona razlagali rezultate elektrokardiogramov tako posameznikom kot tudi ustanovam, kar pa je s časom in razvojem zamrlo.
E-Zdravje se je začelo razvijati in vpeljevati IT v zdravstva po svetu na začetku 21. stoletja.
Bolj natančno se je projekt eZdravje začel leta 2000 z deklaracijo Healt for all s strani World Health Organization. Še posebej se je ta projekt nanašal na takratna vojna območja sveta, saj je uvedba storitev eZdravja v razvijajočem svetu še posebej primerna za ljudi, ki živijo odmaknjeni iz mestnih središč, ker se jim na tak način omogoča boljša in hitrejša zdravstvena oskrba na daljavo oz. preko interneta. Hitrost prenosa podatkov, ki jo poznamo danes, pa je odpravila vse pretekle ovire pri izmenjavi zdravstvenih podatkov (Healy, 2008).
8
Prva država v svetu, ki je v celoti implementirala elektronski zdravstveni karton na nacionalni ravni, je bila Estonija. Za to je poskrbela že leta 2008. Podatki o pacientu se v elektronskih zdravstvenih kartonih hranijo od rojstva do smrti posameznika (WHO, 2016).Sistem identifikacije pacienta v sistemu eZdravja, je Slovenija uredila s kartico zdravstvenega zavarovanja (KZZ). Ta sistem prinaša varno in zanesljivo identifikacijo. Ta sistem je požel odobravanje in prepoznavnost tudi izven meja naše države in postal zgled drugim državam, ki so uvedle podoben sistem identifikacije (Kodele et al., 2005).
Glede na raziskavo, ki je bila opravljena pod okriljem WHO leta 2015, je imelo 69 % držav v EU območju na voljo sredstva samo za implementacijo e-zdravja v svoje zdravstvene sisteme oz. sredstva za strategije in politike povezane z e-zdravjem. 89 % držav ima izobraževalne ustanove, ki zagotavljajo izobraževanje posameznikov in pridobivanje znanja za uporabo IT, IKT in e-zdravja (WHO, 2016).
3.2 PREDNOSTI E-ZDRAVJA
eZdravje prinaša tako prednosti kot slabosti. Za implementacijo e-zdravja v zdravstvene sisteme in z njim povezane projekte je potrebna enormna količina sredstev. Primer tega je elektronska hramba zdravstvenih kartonov. Vzpostavitev takega sistema hrambe prinaša visoke stroške, v primerjavi s hrambo v fizični obliki, enako vzpostavitev katerega koli elektronskega sistema (eNaročanje, eRecept, sistem eZdravje). Vendar pa se ti ogromni vložki opravičujejo s tem, da se na tak način izboljšuje celoten zdravstveni sistem in olajšuje in izboljšuje življenje posameznika. Hkrati pa se na dolgi rok znižajo stroški poslovanja in se poveča učinkovitost zdravstvenega sistema in zmanjšajo se napake npr. pri predpisovanju zdravil (Black, Car, Pagliari, & Procter, 2011).
Napredna tehnologija omogoča delovanje eZdravja oz. bolj natančno storitev eZdravja na takšen način, da bi posameznik lahko sam nadzoroval svoje zdravje, prepoznal simptome in ocenil svoje zdravstveno stanje. Seveda ne gre za neke samodiagnoze, temveč za primere, kot so prepoznava simptomov možganske kapi ali česa podobnega. Posebej pa je poudarek na kroničnih bolnikih, ki lahko tako na enostavnejši način nadzirajo svoje zdravstveno stanje, in so hkrati aktivno vključeni v svoje zdravljenje oz. obvladovanje svoje bolezni (Wicks, Stamford, Grootenhuis, & Haverman, 2014).
9
3.3 SLABOSTI E-ZDRAVJA
Težava oz. slabost e-zdravja se pojavi v zvezi s podatki posameznikov tako osebnih kot zdravstvenih in njihovo zaščito. Vsi podatki, ki so v sistemu, seveda močno pripomorejo pri izboljšanju zdravstvene oskrbe posameznika, preprečevanju pandemije in omogočajo dragocen vpogled v posameznika. Vseeno pa ne glede na to, kakšno korist ti podatki prinašajo, koristi teh podatkov ne smejo pretehtati pred njihovo zaščito in zaščito zasebnosti posameznika. Skrb glede zaščite podatkov in zasebnosti je iz leta v leto višja na vseh področjih, kaj šele na tako občutljivem področju, kot je zdravstvo. Del sredstev, namenjenih implementaciji in razvoju e-zdravja, je treba nameniti tudi tej zaščiti in preprečiti razne hekerske napade in krajo osebnih podatkov. Primer take kršitve varstva osebnih podatkov je, ko je leta 2017 virus okužil računalniške sisteme v več kot 150 državah sveta. Ta primer pa je še dodatno poslabšal že tako nizko zaupanje uporabnikov v elektronski zdravstveni sistem (Abouelmehdi, Beni-Hessane, & Khalouf, 2018).
Težave se pojavljajo pri implementaciji e-zdravja v zdravstvene sisteme. Ena izmed težav se pokaže v tem, da je za implementacijo in uspešno ter učinkovito delovanje sistema treba izobraževati zaposlene. Kar je zamudno in drago, poleg tega pa zaposlene tudi demotivira (udeleževanje izobraževanj v prostem času v Sloveniji), kar je težava. Dober primer je Velika Britanija, kjer je prav zato v eni izmed bolnišnic implementacija e-zdravja propadla, kar jih je stalo kar 200 milijonov funtov. Takih stvari se ne sme jemati zlahka, saj lahko take in podobne »malenkosti« privedejo do velikih izgub in neuspešnih implementacij, čeprav je sama implementacija e-zdravja pozitivna za vse udeležence zdravstvenega sistema. Prav tako neuspešne implementacije zavirajo razvoj oz. upočasnjujejo realizacijo prednosti, ki jih e-zdravje ponuja, kar je velika težava, saj sistem ponovno ni v celoti izkoriščen (Ross, Stevenson, & Lau, 2016).
3.4 E-ZDRAVJE V SLOVENIJI 3.4.1 Začetki eZdravja v Sloveniji
Leta 2004 je bilo na kongresu Slovenskega društva za medicinsko informatiko izvedena predstavitev smernic Evropske unije za eZdravje in sprememb, ki bi jih bila glede deležna Slovenija. Rezultati praktičnih primerov uporabe informacijskih rešitev, ki so jih prikazali številni zdravstveni delavci, so pokazali, da je IT eden izmed ključnih osnov za zagotavljanje kakovostnejših storitev. Prav tako pa so rezultati pokazali, da uvedba IT v zdravstvo prinaša zniževanje stroškov in večje zadovoljstvo bolnikov (Dornik, Marčun, & Rudel, 2005).
10
Začetki vseslovenskega projekta eZdravje pa segajo v leto 2005, ko je bil pripravljen prvi dokument eZdravja eZdravje2010. Dokument je vseboval strategijo informatizacije slovenskega zdravstva med leti 2005 in 2010. Naslednji korak se je zgodil leta 2008.
Ministrstvo za zdravje je izdelalo konceptualni model nacionalnega zdravstvenega informacijskega sistema, sprejet je bil proračun v Državnem zboru, večinsko financiranje projekta je pokrivala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada (85 %). Projekt je vodilo Ministrstvo za zdravje. Za projekt in podprojekte je bilo na voljo 22 milijonov €. Projekt naj bi prvotno trajal do junija 2015, vendar je bil rok podaljšan do 30. 11. 2015 (Rant, 2018).
Zaradi številnih menjav vodij na projektu in zdravstvenih ministrov med projektom so se pojavile določene zamude in zamiki prav tako pa tudi prioritete eZdravja. Po koncu projekta je upravljanje rešitev s 1. decembrom 2015 prevzel Nacionalni inštitut za varovanje zdravja pod vodstvom doc. dr. Daliborja Stanimirovića.
Projekt eZdravje poleg tega, da ponuja oz. predstavlja tehnološko rešitev, ponuja tudi usmerjenost k uporabnikom in tako priložnosti za eZdravje ne temeljijo zgolj na znanosti in tehnologiji, ampak tudi na družbenih izhodiščih. Ta vidik nam razkrije, da gre za nov pristop k vzpostavitvi zdravstva in kakovosti celovitih zdravstvenih storitev, hkrati pa boljše sodelovanje med kliničnimi specialisti in drugimi zdravstvenimi delavci (Rant, 2018).
3.4.2 Obseg projekta
Projekt eZdravje je eden večji projektov informatizacije javnih storitev v Sloveniji. Do leta 2015 je bila predvidena izvedba kar 20 podprojektov. Namen teh podprojektov je bil, da bi dali rezultate, ki bi omogočali realizacijo ključnih strateških ciljev, ki si jih je zadalo MZ:
• Povečati učinkovitost in kakovost zdravstvenega sistema.
• Mobilizacija virov za področje informatike in celovite kakovosti v zdravstvu.
• Izboljšati dostopnost zdravstvenih storitev vsem, ki bi bili drugače iz kakršnih koli razlogov izključeni.
• Uveljaviti elektronsko poslovanje v zdravstvu, kot normalen način dela.
Ti podprojekti so bili smiselno združeni v tri vsebinske sklope. Prvi sklop je vseboval vzpostavitev zdravstvenega informacijskega sistema – eZIS (portal zVem, zdravstveno omrežje zNet, elektronski zdravstveni zapis). Cilj drugega sklopa je bil vzpostavitev centra za informatiko v zdravstvu, ki je prevzel centralno vlogo obvladovanja in nadzorovanja eZIS in nadaljnje vzdrževanje in razvoj eZdravja. Tretji sklop pa je bil namenjen uporabnikom storitev eZdravja in temu, kako bi se izboljšali zdravstveni procesi in dostopnost storitev in izobraževanje ter usposabljanje posameznih ciljnih skupin, da bi, kar se le da, približali storitve e-zdravja prav vsem (Rant, 2018).
11
3.4.3 Pričakovane koristi eZdravja v Sloveniji
Pričakovane koristi rezultatov projekta eZdravje so zagotoviti temelje za nenehno povečevanje učinkovitosti zdravstvenega sistema, izboljšanje komunikacije in s tem pretoka informacij v zdravstvenem sistemu in zunaj njega, povečanje kakovosti življenja in dela vseh poglavitnih udeležencev v zdravstvu in učinkovitejše varstvo pacientovih pravic.
Rezultati projekta naj bi imeli še posebej učinke na celotni zdravstveni sistem, saj bo olajšana izmenjava informacij med subjekti; na posameznike – paciente, z vsemi storitvami, ki jih eZdravje ponuja, tudi z uporabo telemedicine (oskrba na domu oz. na daljavo); na zdravstvene strokovnjake, saj jim bo omogočen dostop do različnih elementov elektronskega zdravstvenega kartona pacienta (rentgenske slike, predhodni izvidi, informacije o možnih alergijah …), lažjim načrtovanjem posega, izobraževanju na daljavo itd. (Rant, 2018):
• Institucije: Večja dostopnost do točnih informacij, pridobljenih ob obravnavi, ki so potrebne in pomembne za izvajanje vodstvenih in operativnih funkcij. Boljša optimalnost uporabe razpoložljivih sredstev, kot je učinek implementacije učinkovitejšega razporejanja in naročanja pacientov. Povečala se je tudi učinkovitost izvajanja delovnih nalog zaradi različnih sodobnih poslovnih tehnik in metod (npr. stroškovno učinkovite nabavne verige); prav tako pa se je izboljšala zmožnost ocene realnega stanja aktivnosti in zmogljivosti izvajalcev zdravstvenih storitev, kar bi omogočilo bolje razumeti posledice novih zahtev in prioritet.
• Zdravstveni delavci: Opravljali bodo z informacijami podprte ter k uporabnikom usmerjene storitve. Imeli bodo ustrezen dostop do informacij o pacientih, njihovih zdravljenjih in diagnostiko iz predhodnih obravnav bolnikov; s tem se omogoči kakovostnejša komunikacija in izmenjava podatkov med primarno in sekundarno ravnijo zdravstvene oskrbe. Imeli bodo hitro in enostavno možnost dostopa do informacij v zvezi z najboljšimi praksami, profilu zdravljenja in vzajemnemu delovanju zdravil, predvsem pa bodo deležni podpore za izvajanje kliničnih aktivnosti. Dostopali bodo do navodil, kako ravnati in upravljati z boleznimi, če pride do kronične oskrbe. Razvite bodo klinične aplikacije, ki bodo rezultirale v optimizaciji njihovega dela in kliničnih poslovnih procesov in jim omogočile lažje in kakovostnejše delo.
• Pacienti: Pacienti bodo imeli dostop do informacij v zvezi z diagnozo, ki jim bo postavljena s strani zdravnikov, zdravljenju in najboljših praksah v njihovem primeru. Tako bodo bolj informirani o svoji odgovornosti in stanju. S storitvami e- zdravja bodo lahko stopili v stik s kliničnimi strokovnjaki in bodo na ta način bolje obveščeni o ustreznih korakih in ukrepi za samopomoč in tako imenovanem zdravljenju na daljavo z nasveti strokovnjakov.
12
• Prebivalci: Prebivalstvo bo bolj informirano o preprečevanju širjenja bolezni in pristopih za samopomoč pri zagotavljanju življenja brez zdravstvenih težav. Prav tako se bo povečalo zaupanje prebivalstva v znane storitve oskrbe glede na model, ki je tesno povezan z njihovimi potrebami in zaznavanjem. Storitve jim bodo prav tako v pomoč pri razumni uporabi ravni izbire, ki jim bo v čim večjo pomoč pri ohranjanju njihovega zdravja (Rant, 2018).
3.4.4 Sedanje stanje
Danes eZdravje sestavlja kar 20 rešitev, ki so vse že zelo uspešno prestale začetne oz.
pilotne faze, njihova uporaba pa se vse bolj širi po celotni Sloveniji. Raziskava, ki je bila opravljena leta 2019 s strani strokovnjakov na NIJZ, je pokazala velik napredek na področju e-zdravja. Prav tako so bili skoraj popolnoma doseženi kratkoročni cilji projekta eZdravje.
Uspeh, ki ga je implementacija informacijskih tehnologij oz. storitev eZdravja prinesla Sloveniji, je bil prepoznan tudi s strani Evropske komisije. Raziskava DESI (»Digital Economy and Society Index«) leta 2017 je pokazala, da Slovenija po uporabi storitev eZdravja (posamezniki med 16 in 74 letom starosti) v Evropi (glej slika 1) zaseda visoko 6. mesto.
Slika 1: Uporaba storitev eZdravja v Evropi
Vir: Rant & Stanimirović (2019)
13
Dva glavna dejavnika, ki sta poskrbela za tako uspešen sprejem storitev eZdravja med prebivalstvom, sta: prvič, implementacija storitev e-zdravja na nacionalni ravni, in drugič, vsak prebivalec Republike Slovenije ima kartico zdravstvenega zavarovanja (KZZ), s katero se varno in uspešno identificira. Kartico zdravstvenega zavarovanja izdaja ZZZS in je potrebna pri uporabi storitev eZdravja, kot identifikacija uporabnika.
V želji po izkoriščanju vseh potencialov, ki jih ima eZdravje, bo tudi v nadaljevanju na vseh ravneh potrebna sistemska podpora in podpora vseh udeležencev (Rant & Stanimirović, 2019).
3.4.5 Portal zVEM
Ministrstvo za zdravje je načrtovalo podprojekt »Razvoj centralne informacijske rešitve nacionalnega zdravstvenega portala z osrednjo vstopno točko zVem« v okviru investicijskega programa. Vstopna točka zVem, naj bi bila podlaga za kasnejšo vzpostavitev drugih rešitev s skupnimi funkcionalnostmi za njihovo uporabo. Osrednja vstopna točka zVem naj bi bila namenjena vsem uporabnikom tako zdravstvenim delavcem kot tudi preostalim zavarovancem v RS. Posameznik bi lahko prek interneta naročal zdravstvene storitve, urejal podatke, povezane z osebnim zdravstvenim zapisom, dostopal do svojih zdravstvenih podatkov v zbirki CRPP, ki so drugače v hrambi pri različnih izvajalcih.
Zdravstveni delavci pa bi na enem mestu upravljali storitve, kot so: predpisovanje in izdaja zdravil, napotnic, dostop do teleradioloških gradiv … Zadnje aktivnosti podprojekta naj bi bile zaključene 30. 6. 2015. Ob predaji projekta NIJZ je MZ navedel, da portal zVem deluje, vendar vstopna točka ni javno objavljena. Popolna uporaba portala zVem in registracija na portalu je bila omogočena na začetku leta 2017 (Računsko sodišče, 2017).
Portal omogoča, dostop do storitev, ki jih prinaša eZdravje. Portal deluje na principu »vse na enem mestu«. To pomeni, da so uporabnikom dostopne vse storitve eZdravja na enem mestu. Z registracijo na portalu z digitalnim potrdilom ima posameznik vpogled v predpisana zdravila in zdravila predpisana v preteklosti. Dostopa lahko do informacij o napotnicah, ki so bile izdane na njegovo ime. Enako velja za zdravstvene delavce, ki do bolnikovih podatkov lahko dostopajo zgolj s službenim digitalnim potrdilom. Na ta način je sistem primerno zavarovan. Prav tako mu je omogočen dostop do odpustnih pisem iz bolnišnic, postavljenih diagnoz strokovnjakov in do povzetka podatkov o pacientu (PPOP).
Pacient pa lahko tudi prepove dostop do PPOP, saj ima do tega pravico, vendar pa more biti ta prepoved podana aktivno.
Preko portala zVem imajo tudi omogočen dostop informacij glede čakalnih dob za posamezen pregled oz. poseg za posamezno zdravstveno ustanovo, ki opravlja ta določen poseg. Torej edini pogoj, da lahko dostopajo do svojega zdravstvenega kartona, je ta, da morajo imeti digitalno potrdilo, ki zagotavlja kredibilno in zanesljivo identifikacijo.
14
Portal zVem je ključni dejavnik pri koristih, ki jih ima eZdravje na slovensko zdravstvo, saj je prav preko tega portala omogočena interakcija med zdravstvenimi delavci, kliničnimi strokovnjaki in pacienti. Prav tako pa je pomemben pri ozaveščanju prebivalstva in nosi za pomembne podatke in navodila za samopomoč in samooskrbo prebivalstva (Rant &
Stanimirović, 2019).
Pri načrtovanju portala zVem (glej slika 2) je bila uporabljena trinivojska arhitektura (predstavitveni, storitveni in nivo zalednih sistemov). Upoštevana so bila načela storitveno usmerjene arhitekture, ki omogočajo sprotno dodajanje storitev in njihovo medsebojno kombiniranje in ponovno uporabo. Predstavitveni nivo predstavljajo aplikacije eZdravja, s katerimi preko omrežja zNet dostopajo do storitev eZdravja, ki predstavljajo storitveni nivo.
Nivo zalednih sistemov pa predstavlja shramba določenega obsega podatkov, ki je shranjena centralno (Drnovšek, Bucaj, Lešnik Štefovič, & Ladinik, 2009).
Slika 2: Portal zVem
Vir: Belko (2016)
22. 5. 2020 je prišlo do zadnje vizualne in vsebinske prenove portala zVem. Na NIJZ trdijo, da prenovljen portal sedaj omogoča boljši in hitrejši pregled nad vsemi vsebinami eZdravja.
Prav tako pa ima vsak posameznik možnost podati mnenje o portalu in njegovi vsakdanji uporabi s kratko anketo in tako sodelovati pri oblikovanju portala.
15
Uporabljen podatkovni strežnik za portal zVem je: Windows Server 2008 R2 64 bit. Bazni strežnik, ki se uporablja, je: Server SQL 2012. Portal zVem je bil zasnovan na odprtokodnih rešitvah. Povezave ali integracije, ki se uporabljajo, so (NIJZ (tehnološke rešitve portala z Vem), 2020):
• Liferay (platforma, ki omogoča digitalno poslovanje),
• Moodle (sistem za e-izobraževanje),
• Limesurvey (sistem za izdelavo in analizo anket),
• Shibboleth (sistem za upravljanje uporabnikov in uporabniških pravic),
• Jackrabbit,
• Pentaho_hib,
• Quartz,
• Keycloak in
• Ezdr-obrazci.
3.4.6 zNet
Omrežje zNet omogoča varne in zanesljive povezave med vsemi ponudniki zdravstvenih storitev. Omrežje zNet (glej slika 3) je komunikacijska infrastruktura zdravstvenega informacijskega sistema. Je najdražji sklop eZdravja, saj je bila vanj vložena kar polovica vseh sredstev namenjenih za projekt eZdravje. Omrežje poleg varne in zanesljive povezave omogoča tudi druge storitve, kot so: internetna telefonija VoIP, sistem za upravljanje z vsebinami, izmenjava dokumentov itd. Poglavitni stvari omrežja sta njegova varnost in zanesljivost. Za varnost je poskrbljeno s požarnimi zidovi, ustreznim overjanjem, šifriranjem podatkov in s protivirusno zaščito. Izdelan je tudi sistem za odkrivanje vdorov in njihovo preprečevanje. Komunikacija znotraj omrežja poteka s pomočjo VPN-storitev operaterjev telekomunikacijskih storitev preko posebnih šifriranih tunelov namenjenih zgolj omrežju zNet (Vončina Slavec, 2009).
Slika 3: Omrežje zNet
Vir: Erjavec (2014)
16
3.4.7 CRPP
Centralni register podatkov o pacientu je podatkovna baza zdravstvenih dokumentov (glej slika 4), do katerih, lahko dostopajo vsi državljani Republike Slovenije preko portala zVem.
Osrednja naloga CRPP je zbiranje podatkov, ki jih je treba hraniti in ki morajo biti na voljo za izmenjavo podatkov med ponudniki zdravstvenih storitev. V CRPP pa se prav tako lahko hranijo dokumenti pacientov, ki zaprosijo za to.
CRPP sestavljajta zdravstvena dokumentacija pacientov in PPOP. PPOP vsebuje najpomembnejše zdravstvene podatke, ki omogočajo pravilno oskrbo v urgentnih primerih oz. posegih. Dovoljenje za dostop do podatkov v CRPP je regulirano s strani komisarja za informatiko RS, ki zahteva najvišji standard varovanja (Rant & Stanimirović, 2019).
Slika 4: Dokumenti v CRPP
Vir: Rant & Stanimirović (2019)
3.4.8 eRecept
E-recept ali z drugimi besedami elektronsko predpisovanje zdravil v celoti nadomešča beli oz. zeleni recept, preko katerega so se pred uvedbo eRecepta predpisovala zdravila. Do te spremembe je prišlo pri receptih, izdanih v okviru zdravstvene dejavnosti in tudi na nivoju specialistične dejavnosti.
Uporaba storitve eRecept se je na primarni in nacionalni ravni začela z 2. 11. 2015, torej še preden je eZdravje prešlo v oskrbo NIJZ. Na sekundarni in terciarni ravni pa je uporaba eRecepta postala obvezna s 1. 2. 2016.
17
Po skorajšnjih petih letih delovanja lahko tehnično gledano govorimo o dobro utečenem informacijskem sistemu (glej slika 5). E-recept nastane v lokalnih informacijskih sistemih pri izvajalcih zdravstvenih storitev, hrani se v centralni evidenci elektronskih receptov – EER.
EER je baza podatkov, na podlagi katere lekarne glede na predpisane e-recepte izdajajo zdravila.
Slika 5: eRecept
Vir: NIJZ - eRecept (2020)
Razvoj eRecepta se je fazi razvoja in implementacije nenehno soočal z izzivi. Izzivi so segali na različna področja, od vsebinskih izzivov (predpisovanje različnih vrst zdravil iz centralne baze zdravil), infrastrukturnih, varnostnih (kvalificirano digitalno potrdilo, uporaba profesionalne kartice) do organizacijskih izzivov (koordinacija udeležencev). Vsem problemom in izzivom navkljub v obeh fazah pa je eRecept ena iz med najučinkovitejših in najuspešnejših rešitev, ki so bile razvite v sklopu projekta eZdravje. Glede na kakovost storitve in uporabo med prebivalstvom pa jo lahko enačimo z najboljšimi primerljivimi informacijskimi rešitvami v drugih tudi razvitejših državah.
18
Dve leti po uvedbi eRecepta je bilo v letu 2017 predpisanih in izdanih čez 13 milijonov receptov, kar je v povprečju mesečno nekaj čez milijon elektronskih receptov. Odstotek elektronskih receptov se iz leta v leto veča. Glede na poročilo raziskave DESI 2019 (glej slika 6) smo zabeležili kar 98 % uporabe eRecepta in nenavadnega fizičnega recepta in s tem zasedamo 3. mesto. Vseeno pa 100 % elektronsko predpisanih receptov ne bo mogoče doseči, saj nekateri načini predpisovanja niso predvideni preko eRecepta (predpisovanje receptov na domu, nujni recepti in recepti za lastno uporabo …).
Slika 6: Uporaba eRecepta
Vir: Better PR (2019)
Izdelava informacijske rešitve, ki bi omogočala varno elektronsko izdajanje receptov, je temeljila na varnosti, preglednosti, novih načinih predpisovanja, učinkovitosti in preglednosti. Namen eRecepta je strukturiran proces predpisovanja, ki bolnikom, ki so jim so zdravila predpisana, zagotavlja dodatno varnost pri predpisovanju ustreznih zdravil, saj imajo zdravstveni delavci z eReceptom vpogled v predhodno izdane recepte pacienta, hkrati pa omogoča potencialne interakcije in konzultacije na relaciji zdravnik – farmacevt.
19
Cilji eRecepta so boljši pregled nad predpisanimi zdravili bolniku, prenašanje informacij med lekarno in zdravnikom pri odločanju, katera zdravila in kakšna količina teh zdravil je primerna. Funkcionalnost informacijske rešitve zagotavlja:
• povečano varnost bolnikov, saj zmanjšuje število napak pri uporabi zdravil,
• poenostavljene postopke pri izdaji recepta v odsotnosti pacienta,
• podporo pri predpisovanju zdravil z liste medsebojno zamenljivih zdravil,
• pregled možnih medsebojnih vplivov predpisanih zdravil,
• strukturiran predpis zdravil,
• zmanjšanje administrativnih stroškov,
• shranjevanje podatkov za analize in raziskave,
• preprečevanje zlorab receptov,
• kakovostnejšo in varnejšo obravnavo pacientov,
• izboljšanje upravljanja in učinkovitosti zdravstvenega sistema.
Zastavljeni cilji ob vzpostavitvi informacijske rešitve eRecept so bili skoraj v celoti doseženi.
Elektronsko predpisovanje receptov so še posebej dobro sprejeli bolniki s kroničnimi boleznimi in stalnimi terapijami, saj lahko brez obiska svojega zdravnika prevzamejo zdravila v lekarni, kar jim prihrani veliko časa. Zdravstveni delavci pa so zadovoljni z interakcijo s farmacevti in vpogledom v vse izdane recepte oz. terapije za določenega pacienta. Zbrani podatki v centralni bazi eRecepta pa so zanesljiv in zelo kakovosten vir za raziskave in različne vrste analiz.
Vsekakor pa bo v želji po še večji prepoznavnosti in uporabi eRecepta potrebna dodatna promocija uporabe eRecepta. Treba bo zagotoviti še stabilnejše delovanje, čeprav do izpadov sistema na prihaja. Prilagoditi pa bo treba hitrost delovanja. Poskrbljeno bo tudi za spremembe informacijske rešitve na podlagi mnenj in želj uporabnikov. Vsekakor pa, če želimo izkoristiti celoten potencial eRecepta, mora biti celoten proces razvoja, implementacije in tudi uporabe podprt na več področjih (tehniško-tehnološkem, zakonskem, političnem, organizacijskem, kadrovskem …), ki pa morajo biti smiselno usklajeni.
Uspeh informacijske rešitve eRecept potrjuje, da imajo IT v zdravstvu velik potencial.
Uporaba eRecepta kaže boljše sodelovanje in koordinacijo med udeleženci zdravstvenega sistema; eRecept je dober primer, kako lahko informacijske rešitve pomagajo pri premagovanju ovir in zmanjševanju stroškov tudi v panogah, v katerih je na prvi pogled to težje izvedljivo. V predstavljenem primeru premagovanje tehnično-organizacijskih težav, ki so v preteklosti močno upočasnjevale postopke v zdravstvu. Implementacija eRecepta pa predstavlja prelomnico na področju informatizacije zdravstva.
Leta 2017 je eRecept prejel tudi nagrado na področju informacijske družbe v Sloveniji, kot najboljši dosežek, s strani Inštituta Jožef Štefan (NIJZ (eRecept), 2020).
20
3.4.9 eNaročanje
Storitev eNaročanje omogoča izdajo elektronskih napotnic, elektronsko naročanje posameznikov in spremljanje čakalnih dob za posamezno zdravstveno storitev oz.
zdravstveni poseg.
Informacijska rešitev, ki jo poznamo danes, kot eNaročanje, vendar v drugačni obliki in z malce drugačno vsebino, se je pred tem imenovala NAČAS. NAČAS je bila prva informacijska rešitev za reševanje problematike čakalnih dob. NAČAS je bil uveden leta 2009 in je spremljal čakalne dobe in število čakajočih v slovenskem zdravstvu. Cilj tega sistema je bil začasna premostitev obdobja pomanjkanja podatkov o čakalnih dobah. Ta začasnost pa je trajala kar 9 let.
V sitem se je podatke vnašalo ročno preko aplikacije. Po zadnjih podatkih na začetku leta 2018 je v sistem NAČAS poročalo 374 izvajalcev zdravstvenih storitev. Sistem NAČAS in podatki, ki jih je sistem vseboval, so bili deležni kritik tako uporabnikov kot tudi zdravstvenih delavcev. Glavne kritike so se nanašale na netočnost podatkov v sistemu, saj podatki naj ne bi odražali realnega stanja. V nekaterih primerih ni bilo posodabljanja podatkov oz. čakalnih dob, običajno pa je bila v sistem vnesena kar najdaljša dopustna čakalna doba. Prihajalo je do napačnih interpretacij zaradi neupoštevanja omejitev zbiranja in obdelave podatkov, zato so udeleženci zdravstvenega sistema zaključili, da je potrebna temeljita prenova na področju podatkov o čakalnih dobah, in tako se je rodila informacijska rešitev eNaročanje.
Zaradi navedenih razlogov je bilo treba razviti rešitev eNaročanje, saj ta sedaj omogoča, da sistem tekoče osvežuje podatke o čakalnih dobah. Prosti termini za posamezno zdravstveno storitev se samodejno posodabljajo na vsako uro. Do te storitve, enako kot pri eReceptu, je dostop kadarkoli možen preko državnega portala zVem. V sistem je o podatkih o čakalnih dobah do septembra 2018 poročalo že kar 546 izvajalcev zdravstvenih storitev. Ta številka predstavlja praktično vse izvajalce.
V sistemu eNaročanje se zbirajo podatki za veliko več storitev kot v preteklosti pri aplikaciji NAČAS. Razlog je, da je bilo zaradi želje po enostavnosti uporabe za zdravstvene delavce poročanje o čakalnih dobah omejeno na le 61 storitev. Poleg tega pa se z avtomatizacijo pridobivanja podatkov te beležijo podrobneje, kot so se v preteklosti, ko so se podatki vnašali ročno. Razlika se pojavi v primeru »Posegi in operacije hrbtenice«, ki v prejšnji aplikaciji NAČAS združuje več različnih posegov, za katere pa so predpisane različne čakalne dobe, kar sedaj eNaročanje ločuje.
21
Možnih storitev, ki jih izvajalci zdravstvenih storitev izvajajo, je po podatkih NIJZ v sistemu eNaročanja kar 1620. Za vsako od teh storitev informacijski sistemi posameznih izvajalcev posredujejo podatke o številu čakajočih na pregled ali poseg in datum prvega prostega termina. Od vseh možnih storitev v sistemu pa se posameznik lahko na podlagi izdane napotnice naroči na zgolj dobro tretjino (669 storitev) vseh storitev in dodatnih nekaj, na katere lahko pacienta naroči le zdravnik preko osebnega informacijskega sistema. Preko informacijske rešitve eNaročanje se ni mogoče naročiti na operacije, zahtevne diagnostične preiskave, pri katerih so potrebne številne informacije, in je potreben osebni stik. Izbrane storitve, na katere se lahko prijavimo preko eNaročanja, so bile določene glede na mnenje zdravniške stroke, katere storitve so primerne za elektronsko naročanje s strani samih pacientov.
Čakalne dobe, ki so bile posredovane posameznikom preko NAČAS, so bili zgolj okvirni datumi. Kako slab oz. pomanjkljiv je sistem algoritmov, ki je računal čakalne dobe, priča to, da algoritmi, ki so jih izvajalci storitev uporabljali pri storitvi NAČAS, niso bili primerni.
Primerjava med obema informacijskima rešitvama kaže, kako neprimerljivo boljši je v tem pogledu sistem eNaročanje. Pri NAČAS so pacienti čakali termin za poseg oz. pregled, medtem pa jih izvajalci storitev niso šteli med čakajoče. Prišlo je tudi do tega, da so izvajalci zdravstvenih storitev onemogočili naročanje, če se je čakalna doba približala najdaljši dopustni, povedali so, da bodo ponovno naročali takrat in takrat. Sedaj pa so podatki, zbrani v sistemu eNaročanje, veliko bolj kakovostni in točni ter odražajo dejansko stanje v Sloveniji na področju čakalnih dob.
Uvedba informacijske rešitve eNaročanje je bila dobro sprejeta. Preko sistema je je bilo na mesečni ravni že ob začetku izdanih preko 95 % vseh napotnic. Prav tako pa je bilo na mesečni ravni preko sistema na čakalnih seznamih vpisanih slabega pol milijona pacientov.
Sistem deluje nemoteno, v primeru izpada pa se skrbniki in vzdrževalci sistema eNaročanje potrudijo težave odpraviti v najkrajšem možnem času. Sistem je redno vzdrževan, prilagaja pa se tudi potrebam in željam uporabnikov. Izboljšave sistema so vsekakor mogoče, vendar pa do njih prihaja postopoma, ko se naleti na ovire, ki jih je treba premostiti, glede na mnenja in odzive uporabnikov (NIJZ (Od NAČAS do eNaročanja), 2018).
22
Uvedba informacijskih rešitev eRecept in eNaročanje, prinaša na finančnem področju izjemne rezultate. Od uvedbe obeh rešitev so se administrativni stroški v veliki meri zmanjšali, kar prinaša velike prihranke, ki iz leta v leto rastejo (glej slika 7). Po ocenah strokovnjakov naj bi leta 2018 na podlagi teh dveh rešitev prihranili preko 20 milijonov evrov (NIJZ (Razbremenitve z uvedbo elektronskih rešitev eRecept in eNaročanje), 2020).
Slika 7: Prihranek z uvedbo eZdravja
Vir: NIJZ - Razbremenitve z uvedbo elektronskih rešitev eRecept in eNaročanje (2020)
Novost, ki je bila uvedena v sklopu eNaročanja, 10. 9. 2018, ePosvet omogoča posvet med osebnim zdravnikom in specialistom. To še dodatno pripomore pri zmanjševanju čakalnih dob, saj zaradi tega posveta bolniku ne bo treba čakati na pregled pri specialistu, ampak bo ta pregled lahko opravil pri svojem osebnem zdravniku (NIJZ (Uveljavitev eRecepta in eNaročanja v slovenskem zdravstvu)).
3.4.10 TeleKap
TeleKap je poleg eRecepta in eNaročanja ena iz med najučinkovitejših in uspešnejših rešitev eZdravja. Rešitev TeleKap je bila vzpostavljena septembra 2014, kot ena izmed 20 podprojektov projekta eZdravje. TeleKap omogoča hitro diagnostiko in zaradi tega hitrejšo strokovno pomoč v primeru možganske kapi, kar je v številnih primerih odločilno za boljše okrevanje po prestanku te akutne bolezni.
Možganska kap je ena izmed najpogostejših bolezni prav tako pa najpogostejši razlog za invalidnost. Krvni strdek v možganskem ožilju je najpogostejši vzrok možganske kapi.
Učinkovito zdravljenje je možno z »razbitjem« krvnega strdka, vendar pa je ta metoda uspešna zgolj v prvih urah po začetnih znakih; prav zaradi tega je hitrost pri ugotavljanju znakov tako pomembna. To hitro ugotavljanje znakov in posredovanje pa omogoča rešitev TeleKap in zato je ključnega pomena in tako uspešna ter učinkovita.
23
Sistem TeleKap je sestavljen iz spletne aplikacije, videokonferenčni sitem pa je namenjen podpori pri diagnosticiranju. Ta sistem se je razvil, ker sta za uspešno okrevanje potrebno hitro reagiranje in čim hitrejša pomoč; nimajo pa vse bolnišnice oz. najbližje zdravstvene ustanove na razpolago strokovnjakov na tem področju, nevrologov. Poleg sistema se je razvil tudi center za pomoč, ki je v UKC Ljubljana, natančneje na nevrološki kliniki, kjer so 24 ur na dan na razpolago strokovnjaki, specialisti nevrologi. Ti preko videokonference diagnosticirajo težavo. Nevrolog ima v centru vse podatke in izvide pacienta, ki mu pomagajo pri načinu posredovanja. Ko diagnosticira problem, daje zdravniku, ki je v regionalni ustanovi, navodila o načinu zdravljenja. V ta sistem je poleg UKC Ljubljana vključenih še 12 drugih bolnišnic v Sloveniji (NIJZ, 2019).
3.5 PRIMERJAVA STORITEV E-ZDRAVJA S ČLANICAMI EU
Starost prebivalstva se iz leta v leto veča in s tem tudi zdravstveni izdatki. Ti so se med osemindvajsetimi članicami EU od leta 1990, ko so predstavljali 5,9 % BDP, povečali na 7,2
% BDP in po ocenah naj bi se do leta 2060 povečali še za 1,3 % BDP. Prevedeno v evre pa je bilo za zdravstvene izdatke v letu 2010 namenjeno kar 501 milijon €, stroški naj bi narasli še za dobrih 20 milijonov €.
V želji po zmanjšanju stroškov je EU izvedel prvi akcijski plan, povezan z uvedbo IKT oz. z e- zdravjem že leta 2004. Namen tega akcijskega plana (L. Currie & J. M. Seddon, 2014) je bil spodbuditi vse članice EU, k promociji, razvoju in nadaljnji uporabi storitev eZdravja.
Akcijski plan je trajal do leta 2010 in v tem času je bilo mogoče zapaziti kar nekaj premikov na več področjih. Opazna je bila tudi sprememba pri splošni uporabi storitev e-zdravja med članicami, kar se je pokazalo na različne načine po posameznih državah. V skandinavskih državah so začeli razvijati sistem telemedicine, odpirale so se raziskave o elektronskih karticah zdravstvenega zavarovanja (primer dobre prakse slovenska kartica zdravstvenega zavarovanja), države članice so začele odpirati državne portale za javno zdravstvo (pri nas zVem) … Največji korak naprej pa je bilo zaznati pri uporabi elektronskih zdravstvenih kartonov in predpisovanju zdravil preko eRecepta (v Sloveniji) in podobnih sistemov drugod med članicami EU (L. Currie & J. M. Seddon, 2014).
Drugi akcijski plan se je začel odvijati od leta 2012 za obdobje 8 let. Drugi akcijski plan se je imenoval Inovativno zdravstvo za 21. stoletje. Utrdila se je dolgoročna vizija Evropske komisije glede e-zdravja, saj je implementacija e-zdravja zelo pomembna z vidika koristnosti za celotno skupnost, ker izboljšuje dostopnost in kvaliteto zdravstvene nege ter skrbi za učinkovitejši celotni zdravstveni sektor.
24
Osnova drugega akcijskega plana sta »Europe 2020 Strategy« in »Digital Agenda for Europe (DEA)«. Prva strategija naj bi poskrbela za ekonomsko rast, nova delovna mesta in obstojen ekonomski trg, za iztrebitev revščine itd., v želji po povečanju produktivnosti in konkurenčnosti celotne EU. Druga strategija oz. agenda pa zagovarja vse večjo uporabo digitalizacije na vseh področjih. IT in IKT opisuje kot glavna dejavnika v želji doseganja zastavljenih ciljev. DEA vsebuje 3 ukrepe povezane z e-zdravjem:
• Uporabnikom je treba zagotoviti varen dostop do njihovih zdravstvenih podatkov in uvajanje telemedicine.
• Predlaga določitve hrambe minimalne količine zdravstvenih podatkov posameznika.
• Prevzem širokih EU-standardov povezanih z e-zdravjem.
Ukrepi so potrebni za premagovanje ovir, kljub že velikemu napredku. Vseeno pa je treba še nadalje razvijati to področje in spodbujati države članice EU, da bi dosegli popolnoma razvit e-zdravstveni sistem v Evropi.
Prvi akcijski plan je pustil nekaj izzivov, za katere mora poskrbeti drugi akcijski plan v bližnji prihodnosti, kot so izzivi povezani z uvedbo IKT v zdravstvo. Prav tako dodatno težavo predstavlja razmerje med stroški in prednostmi, ki bi omogočili razširitev e-zdravja (oblaki).
Največji izziv implementacije in razširitve e-zdravja pa so v vseh državah članicah izrazili kot zaupanje v e-zdravstveni sitem. Razlogi za to so zaskrbljenost pacientov glede varstva njihovih zdravstvenih podatkov, nizka udeležba pacientov pri razvoju e-zdravja in nizka pripravljenost zdravstvenih delavcev pri seznanitvi pacientov s storitvami e-zdravja.
Glavni namen drugega akcijskega plana je integracija IKT v zdravstvo in s tem omogočiti učinkovitejši zdravstveni sitem in prijaznejši za uporabnika hkrati pa cenejši za državo, s tem bi se izboljšal tudi življenjski standard prebivalcev, kar je izjemno pomembno. Prav tako pa je pomembna priprava na sprejemanje novosti v zdravstvu, ki bi omogočala ažurnost zdravstvenega sistema (Wauters & Cilli, 2014).
Evropska komisija je v daljšem časovnem obdobju uvajala politiko, ki je bila osredotočena na to, da pripravi države članice do tega, da implementirajo rešitve e-zdravja v svoje zdravstvene sisteme.
25
Uvajanje informacijskih rešitev e-zdravja je lažje v državah z nižjo populacijo (L. Currie & J.
M. Seddon, 2014). Primer tega je Estonija, ki je z dobrih 1,3 milijona prebivalcev ena iz med vodilnih držav na svetu, kar se tiče uvajanja vseh e-storitev na nacionalni ravni, izjema niso niti storitve e-zdravja. Podobno je tudi s Slovenijo, ki je ena iz med držav članic z najmanj prebivalstva in jo glede na kriterije lahko označimo, kot neko mešano članico. Saj po določenih kriterijih glede eZdravja (proSuprt – splošni zdravniki z IT-strokovnjaki, ComtPrac – uporaba računalnika splošnih zdravnikov, ElecRec – elektronska hramba posegov posameznika) dosega zelo dobre rezultate, prav tako dosega dobre rezultate glede na kriterije na področju IKT, kot je brdPent – širokopasovna povezava na prebivalca. Dosega pa tudi slabe rezultate na področju e-zdravja glede na dva kriterija (elecStor – elektronska hramba posameznikove zdravstvene zgodovine in ComtCons – uporaba računalnika med konzultacijami). Na drugi strani pa nekatere bolj razvite države, kot npr. Nemčija in Francija, ki sta po nekaterih kriterijih, ki ocenjujejo uspešno implementacijo in uporabo storitev e- zdravja, na samem dnu (L. Currie & J. M. Seddon, 2014).
Vendar ni vse tako, kot je videti na prvi pogled. Države z večjim številom prebivalstva se soočajo z večjimi ovirami pri implementaciji informacijskih storitev in tudi zaradi velikega števila prebivalcev je procent uporabe manjši, kot pri državah, kot sta Estonija in Slovenija;
kar ne pomeni, da večje in razvitejše države ne vlagajo v razvoj in implementacijo storitev e-zdravja, ampak je zaradi velikosti to veliko težje doseči. Ponovno pa ni vse povezano zgolj z velikostjo države oz. številom prebivalcev, primer je Luksemburg, kot najmanjša država članica EU, pa vseeno ne dosega tako dobrih rezultatov kot npr. Estonija in Slovenija.
Sklepamo lahko, da je za uspešnost e-zdravja potrebna prava količina vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost.
Nizozemska in Danska sta vodilni sili na področju e-zdravja med članicami Evropske unije.
Njun sistem e-zdravja si je najbolj podoben med vsemi. Poleg omenjenih držav pa med velesile na področju e-zdravja v Evropi spadajo tudi Švedska, Finska in Velika Britanija. Z izjemo Velike Britanije imajo ponovno vse omenjene države nižje število prebivalcev (največ jih ima Nizozemska, 17 milijonov). V Veliki Britaniji so v informacijske rešitve vložili veliko denarja, in ga še nameravajo, saj v njih vidijo prihodnost svojega zdravstvenega sistema, vendar pa še vedno zaostajajo za Nizozemsko in Dansko glede na uvedbo in prodor IKT v zdravstvu (L. Currie & J. M. Seddon, 2014).
Pomemben element pri uspešni implementaciji storitev e-zdravja v zdravstveni sistem je tudi, kako digitalizirana je država, kakšen odstotek ljudi uporablja računalnike, kakšne so internetne povezave v državi itd. Vse našteto določa uspešnost implementacije v posamezni državi.
26
Vse velesile (Nizozemska, Danska, Švedska) imajo zelo dobro razvito infrastrukturo IKT in zrel zdravstveni in socialni sistem, prav tako pa so močni na področju informatizacije, kar pripomore k uspešnejši implementaciji na nacionalni ravni kot v drugih državah, kjer imajo že tako težave oz. posamezno področje ni tako razvito, kot pri omenjenih državah. To prinaša zaostanek že na začetku, ker osnova za nadaljevanje ni najboljša. Poleg tega pa ovire predstavljajo še drugi faktorji. (L. Currie & J. M. Seddon, 2014).
Razlog, zaradi katerega je Danska na področju e-zdravja daleč pred vsemi, je v tem, da vpeljava IT v zdravstveni sistem sega že v leto 1996. Takrat so začeli delati na projektu e- zdravja. Preden se je v Sloveniji začelo zgolj pogovarjati o projektu eZdravje, je Danska že imela implementiran elektronski istem zdravstvenih kartonov, vpeljali so IT v bolnišnice po celotni državi in začeli so z vpeljavo IT v celotni zdravstveni sistem. V raziskavi je Slovenija od 12 kategorij dosegla nižjo raven razvoja na področju e-zdravja v kar 10 kategorijah.
Ti rezultati zgolj dokazujejo, kako obsežen prostor imamo za razvoj in izboljšanje e-zdravja.
Vendar pa je vseeno treba priznati, da vkljub nekaterim ocenam Slovenija na področju e- zdravja še vseeno dosega boljše rezultate, kot je bilo predvideno (Stanimirović & Vintar, 2014). Skorja 6 let po uvedbi eZdravja v slovensko zdravstvo so podatki še naprej spodbudni, storitve in možnosti, ki jih ponuja eZdravje, pa se vse bolj uveljavljajo, za kar skrbi NIJZ , ki se posveča povečanju uporabe rešitev eZdravja in njegove kakovosti. Dobre rezultate na področju eZdravja pa potrjuje tudi raziskava DESI 2019, ki uvršča Slovenijo na zelo dobro 6. mesto v EU (Stanimirović & Rant, 2020).
