- Srečo Dragos, Blaž Mesec

Srečo Dragos, Blaž Mesec

SPECIFIČNOST VEDE - SPECIFIČNOST TEORIJE

Blaž,

V svojem o d l i č n e m tekstu M i k r o - m e z o - m a k r o (Socialno delo 42, 4 - 5 : 2 5 9 - 2 7 0 ) p o n u j a š in tudi d o k a z u j e š (z analizo o b r a v n a v a n i h avtorjev) te teze:

1. » V p r a š a n j e i d e n t i t e t e s o c i a l n e g a dela in njegove specifičnosti« še ni r e š e n o , saj se zastavlja

» v e d n o z n o v a « .

2. Avtonomija socialnega dela ni s a m o u m e v n a (zlasti) z a t o , »ker specifičnost socialnega dela kot s t r o k e in kot v e d e ni s a m o u m e v n a « .

3 . Z a i d e n t i t e t o s o c i a l n e g a d e l a je k l j u č n o

» v p r a š a n j e i n t e g r a c i j e s o c i a l n o d e l a v s k e g a znanja«.

4. Ta integracija je bistveno pomanjkljiva ali celo p o v s e m o d s o t n a p r i avtorjih, r e l e v a n t n i h za teorijo socialnega dela (Friedlander, Pincus, Neu­

g e b o r e n , B r u e g g e m a n n ) , kritičen p a si v t e m smi­

slu tudi d o Lüssija ( č e p r a v je, kot praviš, n a t e m p o d r o č j u največ n a r e d i l ) , ker d a je - če s e m te p r a v r a z u m e l - n e k a k o p r e v e č o p t i m i s t i č e n , ko p r e d p o s t a v l j a , d a so n e k a t e r e stvari v s o c i a l n e m delu t e o r e t s k o dovolj razvite, č e p r a v v resnici še niso.

5. V Sklepih o p o z a r j a š n a p o m e m b n e p o u d a r ­ ke, ki jih n e s m e m o z a n e m a r i t i p r i utrjevanju s p e c i f i č n o s t i s o c i a l n e g a d e l a in i n t e g r i r a n j u različnih ravni.

S k e p t i č e n sem d o tvoje d r u g e teze in d o im­

plicitne p o a n t e č l a n k a , m e d t e m ko se z ostalimi t e z a m i strinjam (vključno s četrto, kjer v e r j a m e m , d a je t a k o , kot p r a v i š ) . To, k a r i m e n u j e m im­

plicitna p o a n t a č l a n k a , k a k o r s e m ga r a z u m e l (ki ni t a k o j a s n o e k s p l i c i r a n o , d a bi te l a h k o »prijel«

za b e s e d o , je p a gotovo osrednje s p o r o č i l o t e k s t a oz. motiv za njegov n a s t a n e k ) , je tale p r e d p o s t a v ­ ka: če ni (zadovoljive) teoretske integracije znanj v socialnem delu, potem ni specifičnosti socialno- delavske vede, in če ni te specifike, potem tudi ne

more hiti avtonomije socialnega dela. D r u g a č e re­

č e n o : specifičnost socialnodelavske teorije je odlo­

čilni, najpomembnejši pogoj za avtonomijo te vede.

Včeraj s e m (na s e s t a n k u o 2 . delu k a t a l o g a nalog CSD) z navezavo n a tvoj tekst p o s k u š a l rela­

tivizirati to p o a n t o , ker se mi zdi, da je postavljena pretrdo. Tu bi n a k r a t k o n a v e d e l tri razloge: p r v i je »logični«, d r u g i je »teoretsko-statusni« in tretji

»institucionalni« (oznake oz. poimenovanje razlo­

gov je zgolj o p i s n o ) .

a) Logični argument '

Najprej bi o p o z o r i l , da n e k a k o n e gre s k u p a j , če v tekstu dokazuješ o d s o t n o s t o z . vsaj o d l o č n o

» p o d h r a n j e n o s t « t e o r e t s k e integracije z n a n j , n a k a t e r i stoji in p a d e z n a n s t v e n a v e d a , n a t o p a skleneš s p o d č r t a n o trditvijo: »Veda o s o c i a l n e m d e l u je svojska disciplina, n e i n t e r d i s c i p h n a r n i konglomerat« (Sklepi, tretja podčrtava). Če b e r e m tvoj tekst d o s l e d n o , p o t e m bi m o r a l o iz tvojih argu­

m e n t o v izhajati r a v n o n a r o b e : če ni teoretske inte­

gracije, p o t e m n e m o r e biti »svojskosti discipline«.

Sicer r a z u m e m p o a n t o , ki si jo hotel p o v e d a t i in bi jo jaz formuliral t a k o l e : če hočemo ohraniti ali naprej razvijati ali večati razpoznavnost socialnega dela kot specifične, svojske discipline, potem mora­

mo (še bolj ko doslej) skrbeti za teoretsko plat te discipline. Se strinjam - to je p o m e m b n o o p o z o ­ rilo! Toda ta trditev se o d tvoje (citirane) razlikuje v t e m , da odločilni pogoj specifičnosti socialnode­

lavske vede ni teoretskost (ker ni n a j p o m e m b n e j š i v smislu, da so drugi m a n j p o m e m b n i , še manj s e v e d a velja, d a bi bil to edini pogoj).

Specifična socialnodelavska teorija (kakor koli si to s i n t a g m o p r e v a j a m o ) ni p o m e m b n a z a r a d i tega, ker bi b r e z nje ta veda sploh n e bila m o g o č a , a m p a k iz d r u g e g a razloga: ker v p r i m e r u profili­

r a n j a specifičnih s o c i a l n o d e l a v s k i h t e o r e t s k i h

znanj - to so tista, ki jih ni m o g o č e najti v d r u g i h v e d a h aU razviti iz teorij in znanj d r u g i h v e d - p r i d o b i m o d o d a t n a miselna »orodja« za reševanje p r o b l e m o v (in p o s l e d i č n o navsezadnje tudi doda­

ten i m p u l z za zaposlovanje e k s p e r t o v s tega po­

dročja). In to ni nujno p o v e z a n o z uveljavljanjem v e d e aH z njenim o b s t o j e m . Tu so odločilnejši de­

javniki p o d (b) in (c).

Sprašujem se, zakaj si spregledal to protislovje, n a m r e č , d a najprej dokazuješ odsotnost specifične teorije v vedi socialnega dela, nato pa v Sklepih rečeš, da je ta veda že »svojska disciplina« in da moramo zaradi tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno p o z n e j e ) . D o m n e v a m , d a se ti to protislovje ni zapisalo k a r s a m o o d s e b e , a m p a k je p o s l e d i c a p r e v e l i k e »investicije« v o d l o č i l n o t e ž o teoretske specifičnosti za razvoj v e d e , n a ka­

t e r o se ta specifičnost n a n a š a - ti misliš, d a gre za več, d a n e gre le za nanašanje, a m p a k za uteme­

ljevanje. V n a s p r o t j u z m a n o , ki p o s k u š a m o p o ­ zoriti, d a se v e d e ne vzpostavljajo s specifičnostjo t e o r e t s k e utemeljitve, a m p a k z d r u g i m i stvarmi.

T e o r e t s k a specifičnost je v tem p r o c e s u (izgraje­

vanja vede) postavljena v funkcijo apologije druž­

b e n e p o t r e b n o s t i , p r i z n a n j a , tj., v funkcijo dvigo­

vanja c e n e lastnega početja v ( z n a n s t v e n e m ) oko­

lju, ki se deklarira s t e o r e t s k i m i osmislitvami, n e p a npr. z n o r m a t i v n o močjo, d e n a r j e m , estetskimi kriteriji itn. V e n d a r - n e r a z u m i n a p a k , s t e m nika­

kor n e mislim p o d c e n j e v a t i teorije, v smislu, d a bi n a m i g o v a l , d a gre zgolj za »dvigovanje lastne cene« ali v smislu Baudelairovega izreka, da »vsak kali svojo vodico, da bi se zdela globlja«. N a r o b e : teoretski n a p o r je p o t r e b e n za reševanje p r o b l e ­ mov, ki so na z n a n s t v e n e m p o d r o č j u skoncentri- rani n a vprašanje, k a k o osmisliti t a k o aH d r u g a č e evidentirano in k a t e g o r i z i r a n o empirijo, p o d a t k e , povezave. In b r e z teorije to seveda n e gre. R a v n o z a t o , ker je teorija t a k o p o m e m b n a , je ni d o b r o imeti za nepogrešljivo tudi t a m , kjer so drugi p r o ­ cesi p o m e m b n e j š i od strukturiranja misU in znanj.

b) Teoretsko-statusni argument

Teorija ni (več) tista, ki o d l o č i l n o vzpostavlja v e d o . Razlogi so različni in bi jih tu n a k r a t k o imenoval »izventeoretski«, k a r p o m e n i , da se že n a s t a n e k , etabliranje, sploh p a nadaljnja uvelja­

vitev, povpraševanje in širitev z n a n s t v e n i h ved ne dogajajo v odvisnosti o d specifične teoretske b a z e d o l o č e n e profesije. M e d i z v e n t e o r e t s k e r a z l o g e bi uvrstil npr. tele stvari ( s e z n a m ni d o k o n č e n ) :

• k u l t u r n i razlogi ( p r i s o t n o s t oz. o d s o t n o s t m i s e l n i h tradicij in » n a r a v e « i n s t i t u c i o n a l n i h m o n o p o l o v n a n e k e m p o d r o č j u )

• politični razlogi (financiranje z n a n o s t i in področij znotraj z n a n o s t i se n e dogaja p o dejan­

skih p o t r e b a h , a m p a k p o i n t e r e s n o p o g o j e n i h prioritetah, ki jih postavlja politika, n e p a z n a n o s t aU civilna d r u ž b a )

• institucionalni razlogi ( n e k a t e r e v e d e imajo močnejše institucije, več m o č i , večje m e d n a r o d n o zaledje, večjo p r o i z v o d n j o d i p l o m a n t o v in dok­

torjev, so v d a n e m t r e n u t k u bolj a t r a k t i v n e o d drugih)

• t r ž n i razlogi ( t r e n u t n o d r u ž b e n o p o v p r a š e ­ vanje, npr. današnje d r u ž b e n e »potrebe« p o fakul­

t e t n o i z o b r a ž e n i h p r o p a g a n d i s t i h , »piarovcih«

vseh vrst, r a z n i h m e n e d ž e r j i h ... so o č i t n o večje o d » p o t r e b « p o fakultetno i z o b r a ž e n i h socialnih delavcih - in ta razlika, ki lahko ima u s o d n e posle­

dice za vso v e d o , o č i t n o ni p o g o j e n a s t r a n s p a - r e n t n o s t j o specifične t e o r e t s k e b a z e ) .

K a r h o č e m p o v e d a t i , je tole: uveljavitev oz.

razpoznavnost ali celo sam obstoj posameznih ved je bolj odvisen od zgodovinskih, političnih, institu­

cionalnih, tržnih idr. dejavnikov kakor od teoretske prodornosti v smislu razvitosti lastne, specifične, unikatne teoretske baze. In mislim, d a to velja čedalje bolj, č e p r a v je n a svoj n a č i n veljalo že n a samih začetkih etabliranja klasičnih, starejših, ma­

tičnih ved. Recimo, pomislimo, kaj je res teoretsko specifičnega v sociologiji, ki se je hitreje in u s p e š ­ neje i n s t i t u c i o n a l i z i r a l a o d s o c i a l n e g a d e l a . V sociologiji ni z a r e s specifičnega nič. V s e temeljne teorije, ki jih je sociologija variirala dalje, so o d d r u g o d (funkcionalizem je u v o ž e n iz a n t r o p o ­ logije, m a r k s i z e m iz Kapitala, ki je e k o n o m s k o d e l o , i n t e r a k c i o n i z e m iz psihologije oz. socialne psihologije, kritične teorije iz levičarskih filozofij in gibanj, sistemska teorija iz biologije, e t n o m e t o - dologija iz fenomenologije...). Verjetno se kaj p o ­ d o b n e g a dogaja tudi v d r u g i h v e d a h , npr. v psiho­

logiji, ki se je n a z a č e t k u o p i r a l a n a fiziologijo (še p r e d F r e u d o m , ki se je o p r l n a grško mitologijo), itn. S k r a t k a , korelacije m e d specifično t e o r e t s k o b a z o in uveljavljenostjo v e d e z e l o v e r j e t n o n e m o r e m o imeti za v z r o č n o .

M o g o č e velja celo h i p o t e z a , ki jo tu p o n u j a m v zelo p r e p r o s t i obliki: na začetku, tj., v procesu

vzpostavljanja, identificiranja (potreb, na katere je treba reagirati) in institucionaliziranja družbenih ved je imela teoretska specifičnost večjo težo pri legitimiziranju nove vede znotraj družbene delitve

dela kot danes - čeprav tudi takrat ni bila odločilna -, danes pa ima občutno manjšo težo kakor včasih ali pa celo povsem zanemarljivo težo. V tej zvezi bi omenil b a n a l n a vprašanja kakor: v kolikšni meri je n a fakultetni s t a t u s študija socialnega dela pri n a s (ki še v e d n o ni rešen) vplivalo dejstvo, da v slovenskem j e z i k u n i m a m o n o b e n e monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki?

V kolikšni m e r i je vplivala i z d e l a n o s t specifične t e o r e t s k e b a z e za ustanovitev p o m o r s k e fakultete ali turistične visoke šole in v kolikšni m e r i so bili p o m e m b n e j š i d r u g i , i z v e n t e o r e t s k i razlogi? Itn.

Se e n a ( p r o v i z o r i č n a ) teza, o k a t e r i bi veljalo razmisliti:

Če velja prejšnja trditev - d a je bil t e o r e t s k i d e j a v n i k v č a s i h p o m e m b n e j š i ( č e p r a v n i k o l i odločilen), m e d t e m ko d a n e s doživlja inflacijo - , p o t e m bi lahko rekli, d a se profiliranost v e d e da­

nes dogaja v večji m e r i skoz prepričljivost (aktual­

nost, r a z p o z n a v n o s t , » d r a m a t i č n o s t « o z . p o d c e n ­ j e n o s t ) v p r a š a n j , ki jih k o n k r e t n a v e d a postavlja v o s p r e d j e , n a k a t e r a se torej o s r e d o t o č i m o , ne p a o d n a č i n a njihove t e o r e t s k e osmislitve. Še bolj p r e p r o s t o r e č e n o : če si h o t e l n e k o č postaviti n a n o g e novo v e d o , si m o r a l zakoličiti ali svoj »pred­

m e t « o b r a v n a v e ali p a »dokazati« specifičnost, u n i k a t n o s t teorije, s k a t e r o si se loteval tega pred­

m e t a (aH oboje), danes pa se je poudarek prevesil na posebnost, unikatnost vprašanj, kijih veda od­

pira in po katerih se (najbolj?) razlikuje od drugih.

Torej p r e m i k o d specifičnega » p r e d m e t a « in »spe­

cifične« teorije k specifičnim v p r a š a n j e m . O t e m bi bilo d o b r o razmisliti, ko afirmiramo svojo v e d o , saj u t e g n e za ta n a m e n (afirmacije) biti ta o s r e d o ­ t o č e n o s t p o m e m b n e j š a o d dokazovanja teoretske specifičnosti, ki je verjetno z razvojem drugih zna­

nosti vse bolj fluidna, celo t a k o , da n e m o r e biti več odločilna za u p r a v i č e n o s t v e d e . Z a r a d i d v e h razlogov: ker je zaloga različnih načinov teoretskih osmislitev večja k a k o r k a d a r koU, ker n e n e h n o narašča in ker je tudi manj pregledna kakor včasih, in d r u g i č , ker n a r a š č a t u d i r a z n o v r s t n o s t p r o ­ b l e m o v v d r u ž b e n i h v e d a h , k a r p o t e g n e za s a b o večji p o u d a r e k n a d r u g a č n e m zaporedju problem­

ske o b r a v n a v e . D a n e s n a m r e č zlasti p r o b l e m »do­

loča«, k a k š n e teorije ali njihove kombinacije b o m o uporabiH, m e d t e m ko je bilo včasih p r a v i l o m a na­

r o b e , izbor o b r a v n a v a n e g a p r o b l e m a je bil v večji m e r i odvisen o d teorije, s k a t e r o s m o se identi­

ficirali (jo institucionalizirali itn.). In če je to res, p o t e m je r a z p o z n a v n o s t t e o r e t s k e specifičnosti

čedalje težje v z d r ž e v a t i (ali celo d o k a z o v a t i ) in je ta p r o b l e m z r a z p o z n a v n o s t j o oz. u n i k a t n o s t j o celo p r e m o s o r a z m e r e n z razvitostjo n e k e discipli­

n e . Več ko je v disciplini raziskav, profesionalcev, institucij, p o d r o č i j in interesov, večja je tudi raz- Učnost o b r a v n a v a n i h p r o b l e m o v , r a z h č n o s t nači­

nov te o b r a v n a v e , večja je variabilnost kombinacij različnih t e o r e t s k i h tradicij, celo p a r a d i g e m , vse to p a p o v z r o č a tudi večjo z a d r e g o s kriteriji teo­

retske »pravovernosti« z n o t r a j s a m e discipline.

S k r a t k a , večja ko je razvitost n e k e discipline, res­

nejši je ta p r o b l e m znotraj nje in (hipoteza:) večja je verjetnost, d a so za formulacijo kriterijev »pra­

v o v e r n o s t i « ( m e t o d , teorij ali njihovih eklekticiz- mov) odločilni institucionalni, n e p a s t r o g o teo­

retski razlogi. To p a u v r š č a m p o d razloge tipa (c).

c) Institucionalni argument ,

Proces etabliranja discipline p o m e n i njeno kre­

pitev zlasti v t r e h razsežnostih: n a lestvici d r u ž b e ­ nega ugleda, z vidika njene institucionaliziranosti (število inštitutov, k a d r a , ekspertov, šol) in z vidika količine d o b r i n , s katerimi profesionalci v tej disci- pHni r a z p o l a g a j o . Te dimenzije so p o n a v a d i v ko­

rekciji s teoretsko razvitostjo, p r o d o r n o s t j o , učin­

kovitostjo in specifičnostjo - kaj več p a bi bilo zelo tvegano trditi. P r i m e r o v za to trditev je cel k u p , naj n a v e d e m le najočitnejšega: teologija.

Teologija je v primerjavi s socialnim d e l o m bolj razvita p o v s e h ključnih r a z s e ž n o s t i h , zlasti p o drugi in tretji, č e p r a v p o p r v i (ugledu) verjetno ne. V s e k a k o r p a p o k a s i r a j o več denarja, n a r e d i j o več raziskav, izdajo več knjig, so fakultetno orga­

nizirani, imajo več k a d r a p o lastnih inštitutih, nav­

sezadnje so že nekaj časa fakulteta, imajo daleč bolj funkcionalne in lepše p r o s t o r e kot mi n a so­

c i a l n e m delu, imajo celo večji politični vpliv ... V v s e m n a š t e t e m in verjetno še v m a r s i č e m d r u g e m nas p r e k a š a j o - če p a p o g l e d a š njihov t e o r e t s k i d o m e t , se z a d e v a o d l o č n o o b r n e . T e o r e t s k o teo­

logija n a z a d u j e že v slovenskem p r o s t o r u , ki je n a z a d o v a l že prej v primerjavi z e v r o p s k o teolo­

gijo. N e le, da ni n o b e n e g a razvoja, zadeve se ob­

račajo v čas p r e d d r u g o svetovno vojno (prevaja­

nje teoloških mislecev v slovenščino še ni izgra­

jevanje specifične teorije, je le o s n o v a zanjo). A naj b o slovensko socialno delo desetkrat t e o r e t s k o p r o d o r n e j š e o d slovenske teologije, vse to n e b o imelo n o b e n e g a vpliva n a obstoječe razmerje m e d e n o in d r u g o v e d o v Sloveniji - p a č z a t o , k e r to r a z m e r j e ni d o l o č e n o t e o r e t s k o .

V s a k a disciplina se v p r o c e s u etabliranja prej ali slej s t r u k t u r i r a z n o t r a j sebe n a center in peri­

ferijo, t a k o p o vrsti t e m , ki jih o d p i r a , p o k a d r i h , ki jih u s p e angažirati, p o številu knjig in člankov, p o ugledu, o d m e v n o s t i itn. Ta delitev m e d cen­

t r o m in periferijo je lahko znotraj discipline bolj ali manj jasna, je p a v e r j e t n o , d a je njena jasnost s o r a z m e r n a z razvitostjo in starostjo discipHne.

Tisti k a d r i , ki se v disciphni znajdejo na o b r o b j u , so (poleg nehvaležnega položaja, ki so ga deležni, manj d e n a r j a itn.) h k r a t i tudi najmanj občutljivi oz. n e v e z a n i n a »diktaturo« d o k t r i n a r n e pravo- v e r n o s t i , ki prihaja iz c e n t r a discipline. Pač p o načelu, da je m a r g i n a n e h v a l e ž n a za preživetje, a h v a l e ž n a za mišljenje: manj si o m e j e n oz. pod­

v r ž e n n a d z o r u močnejših v lastnih vrstah. O d tod težnja, da se m a r g i n a l e ! različnih disciplin lažje povezujejo m e d s a b o kot » c e n t r a l n e « avtoritete iz teh disciplin, ki že uživajo sadove minulih doka­

zil o lastni teoretski specifičnosti in je zato njihova pozicija navzven (do drugih strok, d o politike, lai­

č n e javnosti) manj o g r o ž e n a kot p r i ostalih oz. je bolj s a m o u m e v n a . R a v n o ta p r o c e s , ki se dogaja na m a r g i n a h , p a je lahko teoretsko p l o d e n . L a h k o , ni p a nujno. Če z n a m o p r e p i h , ki veje iz marginal­

ne izpostavljenosti d r u g i m teorijam oz. paradig­

m a m , s m i s e l n o ujeti v svoje j a d r o reševanja p r o ­ blemov, s k a t e r i m i se u k v a r j a m o p r a v m i (drugi p a ne), p o t e m je lahko t e o r e t s k a marginalnost plo- dovita, saj l a h k o eklekticizem pri obravnavi speci­

fičnega z o r n e g a k o t a o b s t o j e č e p r o b l e m a t i k e aU pri o b r a v n a v i novega p r o b l e m a ali pri obravnavi starega p r o b l e m a , s k a t e r i m se n o č e ukvarjati nih­

če d r u g , p o s t a n e t e o r e t s k a inovacija. Ni p a nujno.

Marginalci, ki so to t a k o v p r a k s i k a k o r v teoriji, lahko to o s t a n e j o , d o k l e r jih v njihovi i n e r t n o s t i ne izbriše razširjajoče se j e d r o obstoječe profesije ali p a s o r o d n e , ki je v ekspanziji. Bistvo: nejasnost, neprofiUranost, celo o d s o t n o s t specifične teorije je lahko torej t u d i p r e d n o s t za nadaljnji teoretski razvoj. M o g o č e s m o z a t o manj p r e p o z n a v n i , s m o p a lahko bolj fleksibilni p r i o b r a v n a v i obstoječih v p r a š a n j in o d p i r a n j u novih, m a n j o m e j e n i z eta- bliranimi d o k t r i n a m i itn. Še bolj p o e n o s t a v l j e n o : specifičnost teorije ima m o č n o zvezo z načini reše­

vanja p r o b l e m o v in m a j h n o (aH celo n i k a k r š n o ) zvezo z etabliranostjo v e d e , bodisi znotraj univer­

ze ah p a v širši d r u ž b i .

T o s e m imel v mislih, ko sem se zadnjič (v četr­

tek) navezal n a tvoj članek, p a o č i t n o te povezave n i s e m j a s n o izrazil in z a t o verjetno z mojo o m e m ­ b o nisi imel kaj početi. Mislim, d a sta za identiteto

stroke o b a e k s t r e m a glede specifičnosti teorije n e p l o d n a , tako tisti, ki pravi, kaj b o m o s teorijami, teh je ž e itak dovolj, t r e b a je kaj n a r e d i t i v p r a k s i - to je tipično p r e d t e o r e t s k o staUšče, p o u d a r j a n o p r i o b r t n i k i h na stopnji mojstrov. In n e p l o d e n je tudi n a s p r o t n i e k s t r e m , h k a t e r e m u se ti n a g i b a š , d a je t e o r e t s k a specifičnost ključnega p o m e n a za obstoj in razvoj v e d e socialneg dela. }e p o m e m ­ b n a , ni p a ključna.

Seveda p a d o p u š č a m m o ž n o s t , d a sem te sploh n a r o b e bral in d a govoriva navzkriž z a r a d i ne­

usklajenih p r e v o d o v p r i t e r m i n i h t e o r e t s k a spe­

cifičnost, e t a b h r a n o s t v e d e itn. ..

L e p p o z d r a v .

S r e č o 16. 1 2 . 2 0 0 2 / • ' •

D r a g i S r e č o ,

hvala za p i s m o . Vesel sem, da l a h k o r a z p r a v ­ ljam. S tvojimi ugotovitvami o t e m , k a k o se vrti svet, se strinjam, tudi s t e m , d a se splača t e m u prilagoditi in s t e m p r i d o b i t i mir za čaščenje naj­

svetejšega. (Cesarju, k a r je cesarjevega ...) Verjet­

no si opazil, d a že iz mojega k o n g r e s n e g a referata veje tiha resignacija. A n i s e m si m o g e l kaj, d a ne bi zarjovel, p r e d e n o b m o l k n e m .

O protislovju. Praviš, d a v m o j e m b e s e d i l u

» n e k a k o n e gre s k u p a j , če d o k a z u j e š o d s o t n o s t oz. vsaj o d l o č n o ' p o d h r a n j e n o s t ' t e o r e t s k e inte­

gracije z n a n j , n a k a t e r i stoji in p a d e z n a n s t v e n a veda«, n a t o p a skleneš s p o d č r t a n o trditvijo: 'veda o s o c i a l n e m delu je svojska disciplina, n e inter­

disciplinarni k o n g l o m e r a t ' « . Praviš, da bi iz mojih

» a r g u m e n t o v m o r a l o izhajati r a v n o n a s p r o t n o , n a m r e č , k e r ni t e o r e t s k e integracije, p o t e m t u d i n e m o r e biti 'svojskosti discipHne' s o c i a l n e g a dela.«

D o p u š č a m , d a je m o g o č e moje b e s e d i l o tako brati, v e n d a r n i s e m t a k o mislil. V e d a o s o c i a l n e m delu, k a k o r jo opredeH npr. Lussi, je svojska dis­

ciplina in je v svojem j e d r u , tj., v njegovem t e k s t u (in m o r d a tudi d r u g i h p o d o b n i h ) o d e l u n a posa­

m e z n i h socialnih p r o b l e m s k i h p r i m e r i h , dovolj i n t e g r i r a n a . S t e m j e d r o m p a nista, p o njegovem, zadovoljivo p o v e z a n i s k u p i n s k o in s k u p n o s t n o delo. Lussi dodaja: S k u p i n s k o delo s s t r a n k a m i socialnih služb je bHže j e d r u socialnega dela kot s k u p i n s k o delo z d r u g i m i u p o r a b n i k i in v d r u g i h okoljih. S k u p n o s t n o delo p r i ustanavljanju in vo­

denju socialnih služb je tudi bližje j e d r u socialnega dela kot d r u g e vrste s k u p n o s t n o d e l o . Sta nekak-

š n a še z j e d r o m p o v e z a n a razširitev dela s po­

s a m e z n i m i p r i m e r i - ljudje, ki so sicer u d e l e ž e n i v p o s a m e z n i h p r o b l e m s k i h p r i m e r i h , so p o l e g tega vključeni v n e k o s k u p i n s k o o b r a v n a v o ; zanje se nekaj pripravlja v s k u p n o s t i . Ko z njimi delaš s k u p i n s k o , m o r a š v glavi imeti teorijo dela s pri­

m e r o m , k e r je to s k u p i n s k o delo t e s n o p o v e z a n o s celoto reševanja socialnega p r o b l e m a teh ljudi.

Z a s k u p i n s k o in s k u p n o s t n o delo perse, za razhč- ne t e r a p e v t s k e s k u p i n e in s k u p i n e z a o s e b n o s t n o rast, za d r u ž b e n o planiranje, razvijanje s k u p n o s t i itn. p a velja, da se n a p a j a t a bolj p r i d r u g i h v e d a h , n e p r i vedi o s o c i a l n e m delu (najbrž: socialna psi­

hologija s k u p i n , s k u p i n s k a d i n a m i k a , organiza­

cijske v e d e , »policy«-vede ipd.). Lussi si je z a d a l n a l o g o , d a izdela teorijo (on pravi »nauk«) samo o specifičnem jedru socialnega dela, tj., o delu na posameznih socialnih problemskih primerih, če­

p r a v pravi, d a je (praktično) socialno delo širše k a k o r t o , o č e m e r govori njegova teorija, ni p a ( k a k o r to širše) v toliki m e r i nekaj posebnega, č e s a r n e bi mogU e n a k o d o b r o p o z n a t i in izvajati tudi ljudje d r u g i h s t r o k in i z o b r a z b e (npr. biti d i r e k t o r d o m a za s t a r e ali vodja h u m a n i t a r n e or­

ganizacije). Po m o j e m m n e n j u se m u je p o s r e č i l o izdelati teorijo o s o c i a l n e m delu s p o s a m e z n i m i socialnimi p r o b l e m s k i m i p r i m e r i , ki je specifična in integrirana. Liissijev ' n a u k ' o b s e g a blizu 5 0 0 strani; dovolj teorije za e n o s t r o k o . Se enkrat: gre za teorijo o specifičnem jedru stroke, n e o njeni periferiji. G r e za profiliranje tistega, k a r je p o ­ s e b n o , n e za ponavljanje (prepisovanje) tistega, k a r je p r e v z e t o , ali p a k a r sploh sodi d r u g a m .

Prestala dela t r a d i c i o n a l n e t r i a d e socialnega dela p o Lüssiju t e o r e t s k o torej nista p o v s e m inte­

g r i r a n a s t e m j e d r o m . Kaj n a t a n k o to p o m e n i , bi bilo t r e b a šele r a z p r e s t i . Po m o j e m p o m e n i , da p r i s k u p i n s k e m delu, n a p r i m e r , socialni delavec v vlogi f o r m a l n e g a vodje s k u p i n e n e u p o r a b l j a za socialno delo značilnih, p o s e b n i h sredstev in nači­

nov ravnanja o z i r o m a njihovih k o m b i n a c i j , se n e opira n a socialnodelavska m e t o d i č n a načela, tem­

več u p o r a b l j a bolj n a č e l a , ki izvirajo iz teorije o skupinski dinamiki, iz psihoterapevtskih ali social- n o t e r a p e v t s k i h teorij, iz p e d a g o g i k e ipd. Socialna delavka v d o m u za s t a r e , n a p r i m e r , je bliže speci­

fičnemu j e d r u svoje stroke, ko ureja o d n o s e stano­

valca s svojci, d r u g i m i stanovalci, u p r a v o d o m a , pokojninskim z a v o d o m , c e n t r o m za socialno delo, z d r a v n i k o m itn. (ko torej svetuje, se pogaja, inter­

venira, z a s t o p a , oskrbuje), k a k o r t a k r a t , ko v o d i s k u p i n o s a m o p o m o č i stanovalcev - takrat je bliže

socialni pedagogiki. R a m o v š ni n e u s t r e z n o p o i m e ­ noval tistega, kar dela s s k u p i n a m i starih, »geron- tagogika«, č e p r a v s e m v z a č e t k u pomislil, d a bi l a h k o kot socialni delavec rekel t u d i » g e r o n t o b o - etika«. V e n d a r to ne bi bilo t o č n o . Kar dela o n , ni socialno d e l o s starimi, t e m v e č je s o c i a l n o p e d a - goško d e l o . Če ta triada, ki naj bi t r a d i c i o n a l n o sodila v najožji k o n c e p t socialnega dela, ni d o b r o p o v e z a n a (ker dva dela nista d o b r o p o v e z a n a s sicer n o t r a n j e p o v e z a n i m tretjim) in niso vsi deH e n a k o specifični za s o c i a l n o d e l o , velja to še v večji meri za nove » d o d a t k e « . To s e m d o k a z o v a l v referatu.

Z a t o r e j n e b o veljalo, ko mi očitaš tole: »naj­

prej dokazuješ o d s o t n o s t specifične teorije v vedi socialnega dela, n a k a r p a v Sklepih r e č e š , d a je ta v e d a že 'svojska disciplina' in d a m o r a m o z a r a d i tega dejstva razviti tudi specifično teorijo (očitno n a k n a d n o ) « . Najprej p o v z a m e m Lüssija kot zgled specifične in p o v e z a n e teorije socialnega dela, po­

t e m o p o z o r i m , da r a z e n j e d r a te teorije (o delu n a p o s a m e z n i h p r o b l e m s k i h p r i m e r i h ) drugi deli niso integrirani. To torej n e p o m e n i , da ni speci­

fične v e d e (teorije) o s o c i a l n e m delu niti d a ta ni p o v e z a n a ; p o m e n i , da »periferni d o d a t k i « , t a k o t r a d i c i o n a l n i k a k o r novi ( m e z o , m a k r o , inter,

»globo«), niso p o v e z a n i s specifičnim in integrira­

n i m j e d r o m . S a m o to.

O specifičnosti vede kot pogoju njene avtono­

mije. Dvomiš ne le, d a je specifičnost vede izključ­

ni ali poglavitni pogoj avtonomije, kaj šele obstoja v e d e , a m p a k d a je s p l o h p o m e m b e n za o b r a m b o avtonomije. R a z m i s l i m o .

Najprej o obstoju v e d e . Veda lahko obstaja s a m o kot specifična, p o s e b n a , ne kot v e d a , ki je p r a v z a p r a v n e k a d r u g a v e d a . » P o s e b n a v e d a « je p l e o n a z e m . » N e p o s e b n a veda« je protislovje. D o ­ kazovanje p o s e b n o s t i v e d e je d o k a z o v a n j e njene p r a v i c e d o obstoja - d a je v e d a . Če se i z k a ž e (s p r i m e r j a v o z g o d o v i n e , k o n c e p t o v , teorij), d a je t o , kar razglašam za v e d o o socialnem delu, prav­

z a p r a v socialna p e d a g o g i k a , je k o n e c socialnega dela kot p o s e b n e vede. V roke v z a m e m o učbenike socialne p e d a g o g i k e . Pisati z a č n e m o u č b e n i k e so­

cialne pedagogike. Če se izkaže, da je to, k a r i m a m za v e d o o s o c i a l n e m d e l u , p r a v z a p r a v o r g a n i ­ zacijska v e d a , je k o n e c v e d e o s o c i a l n e m delu.

Itn. Je to m o g o č e ? Se lahko z g o d i ?

Letos sta Prešernovo n a g r a d o V S S D zasluženo dobili š t u d e n t k i za odHčno n a l o g o , ki p o r o č a o p o s k u s u ( m e t o d o l o š k o naj bi šlo za o k r n j e n i n a r a v n i e k s p e r i m e n t ) , d a bi gojence z a v o d a za

osebe p o p o š k o d b i glave, ki so bili p o sodbi osebja p r e v e č pasivni in odvisni, s p o d b u d i l i k samostoj­

nosti t a k o , da so uvedli » t e d e n samostojnosti«, ko so gojenci bodisi sami skrbeli zase bodisi nare­

kovali osebju, kaj naj stori zanje. (Sam sem bil n e k a k š e n n e u r a d e n mentor.) Z a m a n bi pri Lüssiju iskali u s t r e z n a poglavja, ki opisujejo tako situacijo (z izjemo nekaj v zvezi z edukacijo kot n a č i n o m ravnanja); n e gre za p o d r o č j e socialnega dela (ne gre za svetovanje, pogajanje, intervencijo, zasto­

panje, o s k r b o v a n j e in skrbstvo), gre za tipično p o d r o č j e zavodske vzgoje. G o j e n c e so p o s k u š a l i n e č e s a odvaditi in n e č e s a navaditi. S t e m p a se ukvarjata socialna in specialna pedagogika. (Lussi razlikuje - spremljanje gojencev v njihovem vsak­

d a n u , življenje z njimi v z a v o d u , je socialna p e d a ­ gogika, urejanje njihovih o d n o s o v z viri zunaj z a v o d a in v njem p a je socialno delo.) V r o k e bi l a h k o vzeU u č b e n i k te p e d a g o š k e discipline. Mor­

d a tudi t a m z a r a d i z a s t a r e l o s t i ne bi našli d o b r i h s m e r n i c za delo z gojenci v z a v o d u . L a h k o d a je z a r a d i razlike m e d m o r d a z a s t a r e l o specialno pe­

dagogiko in s o d o b n e j š i m i prijemi n a š e g a social­

n e g a dela videti, da n e gre za s p e c i a l n o p e d a g o ­ giko, a m p a k za socialno d e l o . A stvari se h i t r o spreminjajo in specialna p e d a g o g i k a si b o o p o ­ m o g l a - tudi tja prihajajo angleški učitelji.

Specifičnost v e d e je torej inherentna obstoju v e d e . Z d o k a z o m o prekrivanju z d r u g o v e d o e n a v e d a p a d e (teoretično tista, ki ima boljše argumen­

te za specifičnost, npr. tudi z g o d o v i n s k e ) . Kaj to p o m e n i ? P r a k t i č n o , p o s v e t n o , m o r d a nič. M n o g i tega še opaziH n e bi. Šole n e m o r e š k a r ukiniti, človeka n e kar postaviti n a cesto. M o r d a bi zame- njah t a b l e n a v h o d u , m o r d a n e k a k o p r e i n t e r p r e - tirali (da gre zgolj za usmeritev, glavni p r e d m e t p a se jasno razlikuje; t a k o k a k o r i m a m o nekaj pra­

va, naj b o še nekaj specialne p e d a g o g i k e ) , ali p a , kakor pravim, popohioma nič. Vsi i m a m o radi mir.

Kaj p a b o s tistimi, ki bi to videU? Mislim, d a si e d e n o d njih in si lahko odgovoriš s a m .

O avtonomiji. V čim večji meri veljajo za pojas­

njevanje in usmerjanje tega, k a r i m a m o za social­

n o delo, teorije d r u g i h ved, t e m bolj se d r u g e vede (in njihovi zemeljski p r e d s t a v n i k i , o, Platon!) v to u p r a v i č e n o vmešavajo, t e m manj b e s e d e ima veda o s o c i a l n e m delu, t e m manj je a v t o n o m n a , vse d o k l e r se n e i z k a ž e , da m o r d a sploh ni p o t r e b n a kot p o s e b n o p o d r o č j e razmišljanja, k e r je vse že r a z d e l j e n o m e d d r u g e v e d e in k e r lahko z znanji d r u g i h v e d u s p e š n o k r m i l i m o s t r o k o . Socialno delo kot s t r o k a m o r d a sploh ne potrebuje svojske

teorije (vede) - to je teza. SHšali s m o jo ponovlje­

n o : obstajajo različne teorije, naj si v s a k i z b e r e , k a r rabi. (Ni šlo za teorije socialnega dela.)

Moja teza je d r u g a č n a . Takoj ko z a č n o strokov­

njaki k a k š n e s t r o k e razmišljati o svojem delu in izmenjavati izkušnje, z a č n e nastajati nova v e d a - v e d a o tej stroki - kot k o l e k t i v n o delo o n i h , ki o stroki razmišljajo. To je n e i z o g i b n o . Tudi s a m o za »kvalificiran izbor« m e d teorijami d r u g i h v e d je p o t r e b n a lastna veda, ki določa kriterije primer- nosti za t a k aH d r u g a č e n s t r o k o v e n n a m e n . Spe­

cifičnost v e d e je i n h e r e n t n i p o g o j obstoja in avto­

nomije v e d e - pogoj, ki je v n a č e l u v s e b o v a n že v obstoju in avtonomiji.

Kako se vzpostavljajo in ohranjajo vede. V s k l e p n e m delu k o n g r e s n e g a referata s e m zapisal:

»Pri legitimiranju svojega p o d r o č j a , določanju nje­

govih meja in v s e b i n e , m o r a m o razlikovati m e d z n a n s t v e n i m , r a c i o n a l n o - l o g i č n i m utemeljevan­

jem n a eni strani in d o g o v o r o m , vsiljevanjem, skli­

cevanjem n a tradicijo, tuje zglede, » t r e n d e « ipd.

n a drugi. Prizadevati si m o r a m o za večanje deleža p r v e vrste a r g u m e n t o v . Pri t e m n a j b r ž n e s m e m o biti naivni in spregledati, d a je tudi v a k a d e m s k e m in »socialnem« svetu m o č p o m e m b n a za zavaro­

vanje s t r o k e in v e d e ; d a m o č b e s e d e n e p r e m a g a v e d n o b e s e d e m o č i . T o d a v z n a n o s t i šteje s a m o m o č b e s e d e , n e b e s e d a moči. Ti p a praviš: »uvelja­

vitev o z . r a z p o z n a v n o s t ali celo obstoj p o s a m e z ­ nih ved je bolj odvisna o d zgodovinskih, političnih, institucionalnih, t r ž n i h idr. dejavnikov k a k o r o d t e o r e t s k e p r o d o r n o s t i v smislu razvitosti l a s t n e , specifične, u n i k a t n e t e o r e t s k e b a z e . In mislim, d a to velja čedalje bolj, čeprav je n a svoj način veljalo že n a s a m i h z a č e t k i h etabHranja klasičnih, sta­

rejših, m a t i č n i h v e d « .

O b a razlikujeva dva dejavnika uveljavljanja ved, teoretskega (moč besede) in zunajteoretskega ( b e s e d a moči). Jaz p r a v i m , d a v z n a n o s t i (zdaj m o r a m biti p r e c i z e n ) , v znanosti kot mišljenju in raziskovanju šteje m o č b e s e d e , d o d a l bi, faktična u t e m e l j e n o s t in logična s k l a d n o s t . Ti p r a v i š , d a vse bolj veljajo z u n a j t e o r e t s k i dejavniki, jaz bi d o d a l : v znanosti kot družbeni dejavnosti in druž­

benem odnosu, z n a n o s t i kot dejavnosti p o d k o ž o krvavih ljudi. Vem, d a je to n e k a k š e n nasilen dua- lizem, a m o g o č e b o začasno koristen, d a zbistrimo misli. P r e d t e m bi v e n d a r l e r a d p o u d a r i l , da gre m e n i »za mišljenje«, n e »za k r u h « . Prizadevanje za k r u h je seveda več kot razumljivo (pa ne misHm, da gre tebi »za k r u h « , s a m o p o u d a r i l si to r e s n i c o sveta - da je svet interesov).

Moč besede. N o v a v e d a je p o definiciji novo p o d r o č j e p r o u č e v a n j a , naj to »novo p o d r o č j e « d e f i n i r a m o kot n o v pojav, nov p r e d m e t , nov p r o ­ b l e m , n o v z o r n i kot ali k a k o d r u g a č e . N o v e v e d e n e d e f i n i r a m o k o t »nove hiše«, »nove s k u p i n e raziskovalcev«, »novega inštituta« (za staro vedo).

Novost p o d r o č j a raziskovanja, torej p o s e b n o s t glede n a prejšnja, stara ah d r u g a p o d r o č j a , ali kot praviš, » t e o r e t s k a specifičnost«, je conditio sine qua non v e d e - to je tavtologija, a d r u g a č e n e gre. Ta novost, p o s e b n o s t , specifičnost se ne vzpo­

stavi z n a m e n o m »apologije d r u ž b e n e p o t r e b ­ nosti«, ni s r e d s t v o , se n e v z p o s t a v i kot sredstvo, a m p a k se rodi, je bit - je ali p a ni novost. Ni nova zato, da bi d o k a z a l i njeno d r u ž b e n o p o t r e b n o s t . Videti, d a je novost, je ustvarjalno dejanje, akt kreacije. O t e m , d a je novost, p a je, p o t e m ko s m o p r e p r i č a h sami s e b e , t r e b a p r e p r i č a t i » d r u ž b o « , če h o č e m o dobiti p a p i r z a pisanje, mizo in stol.

Zato se nikakor ne morem strinjati s trditvijo, da teorija ni (več) tista, ki odločilno vzpostavlja neko vedo. Teorija (dobro praviš), uzrtje, je nujni pogoj za vzpostavitev nove vede. Brez uzrtja ni nič. Z a uzrtje so m o r d a p o t r e b n i n e k i pogoji. T o d a ti p o ­ goji s a m i , naj so še t a k o p o p o l n o izpolnjeni, ne b o d o pripeljaH d o uzrtja. Strinjam se s t a b o , d a uzrtje žal ni zadostni pogoj. O t e m s m o se na lastni koži p r e p r i č a h , k o s m o se desetletja borili za pri­

znanje n o v e v e d e . Z a n i m i v o je t u d i t o , da je bila s t r o k a p r i z n a n a štirideset let prej kot v e d a (takrat še ni bila p r i z n a n a kot ' e n a k o p r a v n a ' d r u g i m ve­

d a m ) .

Uzrtje je najbrž res č u d n o s t a r o m o d n a b e s e d a , d a n e s , k o i m a m o p o v s o d z g l e d e , ki jih l a h k o p o s n e m a m o , n e d a bi n a m bilo t r e b a misliti. Če imajo Angleži fakulteto z a socialno delo, je to naj­

b r ž že n e k a k š n a v e d a . I m e j m o jo še mi. Prekopi­

r a m o tudi angleško definicijo v e d e . To bi bilo so­

d o b n o , p o s t m o d e r n o ravnanje (angleški »citat« v slovenskem tekstu, kul fora) in moral bi se strinjati s t a b o , d a so z u n a j t e o r e t s k i razlogi tisti, ki v z p o ­ stavljajo v e d e - beri: ki povzročijo, d a k d o k o p i r a šolo - , ambicija, d o b r o h o t n o s t , p a č k a r koli, s a m o razmišljanje bolj m a l o . O b tolikih kopijah se vpra­

šajmo, k a k o je nastal original. M o r d a je imelo t a m in takrat mišljenje večjo vlogo, n e k a k o t a k o , kakor s e m opisal. Uzrtje se l a h k o zgodi m i m o g r e d e ; n e da bi se p r a v zavedeli, d a s m o v novi disciplini, že p i š e m o njene t e k s t e . Z a t o p r e z r e m o , d a se je s p l o h zgodilo in m i s l i m o , d a je bil r e k t o r tisti, ki je vzpostavil novo v e d o , ah minister (navsezadnje tudi njima n e g r e o d r e k a t i s p o s o b n o s t i , d a kaj

u z r e t a ) . G o t o v o : n a neki točki je t r e b a izobesiti t a b l o , in to ni t e o r e t s k o dejanje. Z a s e bi lahko rekel (naj n e izzveni kot s a m o h v a l a ) , d a s e m se s a m d o k o p a l d o s p o z n a n j a , d a obstaja v e d a o socialnem delu, ki je enakovredna sogovornica dru­

gih ved, in to t a k r a t , ko je to zvenelo še zelo pre­

t e n c i o z n o . D a so t u d i n e k a t e r i kolegi to uvideli, tudi o n i p o svojih p o t e h , mi je bilo v zadovoljstvo.

Z a t o uzrtje z a m e ni p r a z n a b e s e d a . Z a t o to v e d o t u d i b u d n o v a r u j e m in s e m pripravljen ugrizniti vsakogar, ki jo jemlje p r e v e č n a l a h k o . In z a t o mi je govorjenje o t e m , d a so m e u s t a n o v i h , n e k a k o tuje.

Beseda moči. Sprašuješ se, »v kolikšni m e r i je na fakultetni status študija socialnega dela pri nas ... vplivalo dejstvo, da n i m a m o v slovenskem je­

ziku n o b e n e monografije o specifičnosti teorije socialnega dela, in koliko so bili odločilni vsi drugi, izventeoretski dejavniki?« Vprašanje je r e t o r i č n o . Vloga teorije je bila nična. Z a d o s t i je bilo, d a s m o velikokrat ponovili b e s e d o »veda« (ne da bi n a s k d o kaj vprašal). Le e n k r a t , n a odločilnem sestan­

ku, m i je bilo t r e b a odgovoriti n a vprašanje, ali je socialno delo v e d a . Odgovoril sem: Taka v e d a kot m e d i c i n a , kot veda o zdravilstvu: p r o u č u j e , k a k o zdraviti. Je s t r o k a in v e d a h k r a t i . Z a d o s t o v a l o je.

( M o ž uči n a medicini, z a t o je r a z u m e l . ) Teorija se je r e d u c i r a l a n a e n analoški stavek, ki m i ga niti ni bilo t r e b a razčlenjevati. To bi lahko bil sicer d o k a z r a v n o n a s p r o t n e g a , n a m r e č i z r e d n e m o č i b e s e d e (teorije), v resnici p a v e m o - je t a k o , kakor praviš. Teorija v t e m p r i z a d e v a n j u ni p o m e m b n a . ( K a k š e n sklep b o š potegnil iz t e g a ? Bral sem o lopovih, ki so o r o p a h b a n k o in jih niso n i k o h od- krih. Kaj sledi iz tega za tvoje življenje? - G l a v n o je, d a s m o n a t o p l e m - temeljno n a č e l o sistemske teorije.) Toda to ne pomeni, da je bila veda vzpo­

stavljena, čeprav nima teorije, ampak pomeni, da je bila vzpostavljena fakulteta. Veda brez teorije je protislovje. Fakulteta brez specifične vede pa je lahko družbeno dejstvo tako kakor rop banke.

Tudi d r u g a d r u ž b e n a dejstva so m o g o č a . Vedo l a h k o u k i n e j o , č e p r a v je specifična. V e d a p o t r e ­ buje i n f r a s t r u k t u r o ; če ni zagotovljena, ni v e d e . Potrebuje d r u ž b e n o vzdušje svobode, avtonomijo.

A tudi, če je vse zagotovljeno, ni vede, če ni prave teorije. Mi s m o d a n e s v resnici bližje tej m o ž n o s t i . P o d p r a v o teorijo n e mislim, k a k o r se bojim, d a m e ves čas n a r o b e r a z u m e j o , e n e s a m e e d i n o pra­

vilne teorije - Liissijeve. Lussi je le p r i m e r , zgled.

Mislim svojski stvari u s t r e z n o mišljenje in razis­

kovanje, k o n t i n u i r a n , s a m o r e g u l i r a j o č p r o c e s , ki

je z a p r t v t e m smislu, d a ostaja p r e d m e t , n a ka­

t e r e g a se n a n a š a , tudi v svoji spremenljivosti kon­

s t a n t e n , da je mišljenje pluralistično, v e n d a r osre- dinjeno o k r o g tega p r e d m e t a , in d a se mišljenje r a v n a p o pravilih ustvarjanja d o b r e teorije (faktič­

n a utemeljenost, logična skladnost, sistematičnost itn.).

Naj p o v z a m e m : inštitut ustanovijo, v e d a se ro­

di. Rodi se kot svojska in a v t o n o m n a . Avtonomija je o g r o ž e n a , ko z a č n e m o z a n i k a t i svojskost. Svoj- skost z a n i k a m o iz p o h l e p a , n a p u h a in strahu p r e d svojskostjo.

Fakulteta brez vede. To bi bila reductio ad absur­

dum teze, da so za konstituiranje, obstoj in avtono­

mijo v e d e z u n a j t e o r e t s k i dejavniki p o m e m b n e j š i k a k o r t e o r e t s k i . Ta a b s u r d r e a l n o ni n e m o g o č in zapisal s e m , d a se m u celo približujemo, ko sprav­

ljamo p o d svojo s t r e h o najoddaljenejše z v o č n o s o r o d n e (flatus vocis) m o ž n e r e f e r e n č n e t o č k e ( p l a n e t a r n o in i n t e r g a l a k t i č n o s o c i a l n o d e l o ) . M o g o č e je p r a v zdaj prilika (veliko z n a m e n j k a ž e n a to), d a s p r a v i m o p o d svojo s t r e h o ( m o r d a p o d d r u g i m i i m e n i , d a se i z o g n e m o o d k r i t i m kon­

fliktom) socialno in s p e c i a l n o p e d a g o g i k o (da se t o dogaja, s e m n a k a z a l zgoraj) in vsaj del andra- gogike z g e r o n t a g o g i k o ter d a »socialno d e l o s s t a r i m i « , n a p r i m e r - to bi l a h k o bil m o d e l - , poj­

m u j e m o k o t v e d o , sestavljeno iz g e r o n t a g o g i k e , g e r o n t o b o e t i k e in gerontofilakse (fylasso, gr. va­

r u j e m - sistem socialnega varstva), d a iz socialne v a r n o s t i kot še p r e v e č p r a v n e g a p r e d m e t a obliku­

j e m o teorijo socialnega varstva kot v e d o o sistemu socialnega varstva z več sociološkimi in organiza­

cijskimi elementi, d a iz socialne poHtike n a r e d i m o več kot glede na socialno d e l o zgolj » p o m o ž n o disciplino«, a m p a k jo z a č n e m o v resnici razvijati kot t e o r e t s k o p o d r o č j e , vključno s t e h n i k a m i poli­

tike (policy), d a o b n o v i m o n e k o č že l e p o u t e č e n o

»socialno o b r a m b o s l o v j e « , tj., socialno delo v voj­

ni in ujmah. Tu je še p r e d m e t o m e d i j s k e m p r e d ­ stavljanju sociale z v s e m , k a r vanjo sodi; vzgojiU bi l a h k o svoje p i a r o v c e , novinarje in filmarje - socialno n o v i n a r s t v o , m o r d a socialno A G R F T , za igranje n a P r e š e r n o v i h p r o s l a v a h p a s o c i a l n o citrarstvo. (Kaj bi našteval: s a m že leta p r e d a v a m o sistemu b o e t i č n e vede, ki vključuje poleg »teorije p o m o č i « v smislu »teorije socialnega dela« še vrsto d r u g i h discipUn: teorijo d o b r o d e l n o s t i , primerjal­

ne sisteme socialnega v a r s t v a itn.) V nadaljevanju priključimo Inštitut za socialno varstvo in ga pre­

oblikujemo v Inštitut za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo. S č a s o m a se lahko p o zgle­

du drugih fakultet p r e i m e n u j e m o najprej v fakulte­

to za socialno politiko, socialno varstvo in socialno delo (FSSS ah F S P V D ) , n a t o p a v fakulteto za socialne v e d e (FSV, da se razlikuje o d o n e za d r u ž ­ b e n e v e d e ) . N e misHm (samo) i r o n i č n o : t o je real­

n a m o ž n o s t . M o g o č a p a je t u d i izbira.

Vidiš, d a v tej s m e r i t u d i m e n i dela m o z a k sto n a u r o . Moj k o n g r e s n i referat b o čez nekaj m i n u t videti kot labodji spev fundamentalističnega (dok- t r i n a r n o p r a v o v e r n e g a ) r o m a n t i k a . V t e m s e m seveda v protislovju s s a m i m seboj. Vsi s m o ujeti v protislovje med institucionalnim širjenjem in teo­

retskim izgrajevanjem. V t e m t r e n u t k u i m a o č i t n o p r e d n o s t institucionalno širjenje. V e n d a r d v o m i m , d a je s m i s e l n o iti p r e k okvirov, z n o t r a j k a t e r i h še služi utrjevanju - spet s m o p r i t e m - specifičnosti naše vede. M o g o č e t u d i ni r e a l n e n e v a r n o s t i , d a bi se širilo kaj dosti p r e k t e h okvirov, m e d d r u g i m z a r a d i »načela a v t o b u s a « : d o k l e r si pri v s t o p n i h vratih, se r e v o l u c i o n a r n o p o m i k a š n a p r e j , ko pri­

deš d o p r v i h i z s t o p n i h , se jih o p r i m e s kot k l o p in ne p u s t i š več n i k o m u r , d a te p r e m a k n e . K d o je d a n e s pri n a s c e n t r a l e n in k d o p e r i f e r e n , je že v p r a š a n j e .

Z a sklep. S e v e d a je t u d i d r u g a p o t , k a k o r s a m lepo p r a v i š , d a z razvijanjem teorije s k r b i m o za profiliranje, r a z p o z n a v n o s t socialnega dela kot specifične discipline, pri t e m p a - t o si sijajno for- m u h r a l - s k r b i m o za » z a d o s t n o r a z n o l i k o s t « in z n a m o » p r e p i h , ki veje iz m a r g i n a l n e izpostavlje­

nosti d r u g i m teorijam, p a r a d i g m a m ... s m i s e l n o ujeti v svoje j a d r o reševanja p r o b l e m o v , s k a t e r i m i se p r a v m i u k v a r j a m o (drugi p a n e ) . . . « Kot profi­

lirana in v svoji specifičnosti r a z p o z n a v n a v e d a p a se n a t o p o v e z u j e m o z d r u g i m i v »interdiscipli­

n a r n e k o n g l o m e r a t e « , r e c i m o v o k v i r u p o d i p l o m ­ skih študijev. Tudi Lussi, naj ga še zadnjič omenim, je zapisal, da je socialno delo več, kakor pokriva njegova teorija, toda samo to, kar pokriva njegova teorija, je specifično. D o d a j m o : je p o s e b n a d o b r i ­ na, ki jo l a h k o d a m o v d a r d r u g e m u , ki še n i m a take. N i h č e n e s p r e j e m a r a d kopij, še manj plagia- tov, č e p r a v d a n e s živimo v svetu kopij in plagiatov in r a z g l a š a m o to za p o s t m o d e r n o v r e d n o t o .

Tvojega p i s m a nisem k o m e n t i r a l stavek za stav­

k o m , a m p a k bolj p o smislu. Najbrž s e m v r v e ž a v o skakal s t e m e n a t e m o , s t a r o s t p a č . Tudi ni bilo m o g o č e n a č e t i vsega. Č e s e m kaj p o m e m b n e g a izpustil, mi p o v e j . K a k š n e s k l e p e b o š s svojim (blagoslovljenim) d a r o m videti bistvo in logično p o v e z o v a t i izpeljal še s a m . Z d a j si b o m privoščil nedeljo. ijig -¡rs ar-n-ii пмг

Še e n k r a t hvala za o d g o v o r in vse d o b r o v n o v e m letu

Blaž 2 2 . 1 2 . 2 0 0 2