PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
TINA ŽAKELJ
PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK
UČENJE PRILAGAJANJA NA VODO PO USTALJENI METODI IN METODI Z VKLJUČEVANJEM
USTVARJALNEGA GIBA
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Gordana Schmidt, doc. Kandidatka: Tina Žakelj
Ljubljana, maj 2013
» … Prijazne besede so lahko kratke in enostavne.
Njihov pomen pa je lahko neskončen …«
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici Gordani Schmidt za pomoč, čas, strokovni pregled in vse nasvete, ki mi jih je nudila pri nastajanju diplomskega dela.
Posebna zahvala gre moji mami za ljubezen, podporo in spodbudne besede, ki so me privedle do zaključka študija.
Hvala tudi fantu Gregorju in vsem ostalim, ki ste pripomogli, da je to delo nastalo.
POVZETEK
Namen diplomskega dela je raziskati in analizirati tečaje plavanja predšolskih otrok po ustaljeni metodi učenja plavanja in jo primerjati z metodo poučevanja, ki temelji na vključevanju ustvarjalnega giba.
V teoretičnem delu sem predstavila gib, ustvarjalnost in igro, ki imajo velik pomen in vpliv na celosten razvoj otroka. Prav tako sem opisala plavanje kot gibanje v vodi, slovenske tečaje plavanja ter ugotovila povezavo med izbranima učnima metodama. Ustvarjalni gib sem uporabila kot učno metodo, s katero rešujem problem, ki se mi pojavlja pri tečajih plavanja.
Gre za težavo, kako uspešno prilagoditi učence na vodo, hkrati pa jim omogočiti prijetno izkušnjo.
Metoda, ki sem jo uporabila v raziskovalnem delu je eksperiment. Poučevala sem dve skupini predšolskih otrok. Kontrolno skupino po ustaljeni metodi plavanja in eksperimentalno skupino po programu plavanja z vključevanjem ustvarjalnega giba. Pri tem sem se opirala na lastne izkušnje poučevanja plavanja, znane teoretične modele plavanja, mnenje mentorice, vaditeljev plavanja, vzgojiteljic ter na domačo in tujo literaturo. Vseh petnajst otrok je po stopnji plavalnega predznanja spadalo med neplavalce neprilagojene na vodo. Po vsaki uri tečaja sem, z beleženjem v ocenjevalno lestvico, preverjala stopnjo motiviranosti in izgube strahu pred vodo. Prav tako sem, na različne načine, po vsaki uri, preverjala učenčevo plavalno znanje in stopnjo prilagojenosti na vodo. Tu mi je bila v pomoč preglednica z opisno oceno.
Skoraj vsi rezultati so bili pričakovani. Razen ene, sem lahko potrdila vse hipoteze svoje raziskave. Eksperimentalna skupina je bila bolj motivirana za učenje prilagajanja na vodo ter ob koncu plavalnega tečaja skoraj popolnoma izgubila pridobljen strah pred vodo. Plavalno znanje obeh skupin je bilo ob koncu tečaja enako, s čimer sem ugotovila, da lahko ustvarjalni gib vključimo v vse ure plavalnega tečaja.
Ključne besede
Ustvarjalni gib, plavanje, prilagajanje na vodo, igra, učenec, učna metoda.
SUMMARY
The aim of the thesis is to research and analyse swimming lessons for preschool children based on a common teaching method and to compare it with a method that involves creative movement.
The theoretical part presents the notions of movement, creativity and play, all of which are crucial for comprehensive development of a child. It also defines swimming as a form of movement in the water, describes swimming lessons in Slovenia and draws a connection between the two teaching methods. Creative movement was used as a teaching method to resolve a recurrent issue I have been dealing with during swimming lessons, i.e. how to successfully introduce the children to the water and offer them a pleasant experience.
The method used in the research was an experiment. I instructed two groups of preschool children. The control group was instructed by the common teaching method, while the experimental group followed the swimming programme involving creative movement. In the process, I was taking into account my own experience in teaching swimming as well as classical theoretical models about swimming, the opinion of my thesis advisor, swimming instructors and teachers, and both domestic and foreign literature. Prior knowledge of all 15 children classified them to be non-swimmers not used to the water. After every lesson, I evaluated the level of motivation and loss of fear of the water by using a grading scale. In addition, I assessed the swimming knowledge of the children and determined whether they were becoming more used to water after each lesson. To do so, I used a table containing descriptive assessments.
Almost all results had been anticipated. All hypotheses of the research except for one were confirmed. The experimental group was more motivated for becoming comfortable in the water; at the end of the course, the group almost completely lost the fear of the water.
However, after the course, swimming knowledge of both groups was similar, which suggests that creative movement can become an integral part of swimming lessons.
Keywords:
creative movement, swimming, becoming used to the water, play, pupil, teaching method.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 GIB ... 2
3 POVEZANOST GIBALNEGA RAZVOJA IN MIŠLJENJA ... 5
4 IGRA ... 7
5 USTVARJALNI GIB V UČNEM PROCESU ... 11
5.1 Narava učenja ... 14
5.1.1 Ravni učenja ... 14
5.1.2 Transformacijski pristop ... 15
5.2 Celostni pristop poučevanja ... 16
5.2.1 Oblike dela v dejavnostih ustvarjalnega giba ... 19
5.2.2 Vrste gibalnih dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu ... 20
6 PLAVANJE ... 25
7 PROGRAM PLAVANJA V SLOVENSKEM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU ... 27
7.1 Didaktični model učenja plavanja ... 30
7.2 Učenec ... 33
7.3 Učitelj ... 35
7.3.1 Učne metode ... 36
7.3.2 Pogoji dela ... 36
8 PRILAGAJANJE NA VODO ... 38
8.1 Stopnje učenja prilagajanja na vodo ... 39
9 PLAVANJE IN USTVARJALNI GIB ... 41
9.1 Načini združevanja ustvarjalnega giba in plavanja ... 41
9.1.1 Gibalne zgodbe in plavanje ... 41
9.1.2 Gibalne in rajalne igre ... 42
9.1.3 Rozeta ... 42
9.1.4 Ples v vodi – skladnostno plavanje ... 43
10 EMPIRIČNI DEL ... 44
10.1 Opredelitev problema ... 44
10.2 Cilji in hipoteze ... 44
10.3 Raziskovalna metoda ... 45
10.3.1 Opis vzorca ... 45
10.3.2 Postopek ... 45
10.3.3 Obdelava podatkov/statistične metode ... 46
10.4 Učne priprave ... 47
10.5 Interpretacija rezultatov in ugotovitve ... 69
10.5.1 Motiviranost učencev za učenje prilagajanja na vodo ... 69
10.5.2 Strah pred vodo pri učenju prilagajanja na vodo ... 70
10.5.3 Preverjanje stopnje prilagojenosti na vodo ... 71
10.5.4 Učenje plavanja z vključevanjem ustvarjalnega giba ... 74
11 ZAKLJUČEK ... 75
12 VIRI IN LITERATURA ... 77
KAZALO SLIK
Slika 3.1 in 3.2: Gibljemo, potujemo, si kraje izmišljamo. »Tu tu tu po cesti … v Logatec, na
Vrhniko, v Ankaran se peljemo …«. ... 6
Slika 5.1: Prepletanje ustvarjalnega giba in plesa. ... 23
Slika 7.1: Didaktični model učenja plavanja. ... 32
Slika 8.1: Učenje plavanja od gibalnega učenja do programov šole plavanja v Sloveniji. ... 39
Slika 10.1: Tematska učna priprava na tečaj plavanja. ... 47
Slika 10.2: Valovanje s telesom. ... 49
Slika 10.3: Plavalni pripomočki – plavajoče žoge. ... 49
Slika 10.4: Krokodil. ... 50
Slika 10.5: Krokodili v bazenu. ... 50
Slika 10.6: Škropljenje učitelja in učencev. ... 53
Slika 10.7: Plesna igra – smeri v prostoru. ... 55
Slika 10.8: Iskanje predmetov. ... 56
Slika 10.9: Plavalni pripomočki – potopljive igrače. ... 56
Slika 10.10: Plavalni pripomočki - ribiška palica. ... 59
Slika 10.11: Ribarjenje. ... 59
Slika 10.12: Plavalni pripomočki – klobučki. ... 61
Slika 10.13: Gibalno rajalna igra – telefončki. ... 63
Slika 10.14: Rozeta. ... 67
Slika 10.15: Morski kino. ... 68
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 5.1: Pojmovanje znanja. ... 16
Preglednica 5.2: Primerjava prednosti in slabosti učnih oblik v dejavnostih ustvarjalnega giba. ... 19
Preglednica 7.1: Dejavnosti obvezne za vse učence. ... 28
Preglednica 7.2: Standardi znanja plavanja v 1. in 2.triadi. ... 30
Preglednica 7.3: Priporočljiva razsežnost, globina in temperatura vode v bazenih za učenje. ... 37
Preglednica 10.1: Rezultati motiviranosti kontrolne in eksperimentalne skupine za učenje prilagajanja na vodo. ... 69
Preglednica 10.2: Rezultati učenčeve izgube strahu pred vodo, po tečaju plavanja. ... 70
Preglednica 10.3: Preverjanje prilagojenosti na upor vode. ... 71
Preglednica 10.4: Preverjanje prilagojenosti na potapljanje glave. ... 71
Preglednica 10.5: Preverjanje prilagojenosti na gledanje pod vodo. ... 72
Preglednica 10.6: Preverjanje prilagojenosti na izdihovanje pod vodo. ... 73
Preglednica 10.7: Preverjanje prilagojenosti na plovnost in drsenje v vodi. ... 73
1 UVOD
Ozaveščanje prebivalstva o pomenu plavanja za življenje je bistvenega pomena. Pravilno gibanje v vodi nam omogoča preživetje (prehrano, rekreacijo in tudi rešitev pred utopitvijo).
Zato je nujno poučevanje prilagajanja na vodo že v mladih letih, ki mu mora slediti poučevanje plavalnih tehnik.
Sistem oplavanjevanja je pri nas vedno bolj razvit, rezultati učenja plavanja pa zelo raznoliki.
Pri najmlajših celo nezadovoljivi. Vzroke je potrebno iskati v številu učnih ur – namenjenih tečaju plavanja, ter v metodah in oblikah učenja plavanja.
Vaditelji plavanja se soočamo s težavami, ki nastanejo pri izpolnjevanju pogojev dela:
zagotavljanje varnosti in zdravega plavalnega okolja, preučevanje vplivov dejavnikov okolja ter strokovna izvedba učenja plavanja. Na vse te pogoje ne moremo neposredno vplivati, kljub vloženemu trudu. Pedagoški vidik se kaže v izbranih ciljih, metodah, oblikah in samem delu vaditelja. Ponovno nastane težava, saj je potrebno izbrati način, s katerim učence naučiti čim več, na njim prijeten, zabaven, igriv način. To je še posebej pomembno pri učenju prilagajanja na vodo. Pri nekaterih se izkaže, da je tečaj plavanja v vrtcu ali šoli, prva izkušnja z vodo, ki ne prihaja iz znanega domačega okolja (kad, napihljivi otroški bazenčki, itd.). Poznamo tudi primere, ki niso tako redki, kjer pri učencih nastaja strah in negativne izkušnje povezane z vodo. Odločitev, kako pristopiti k omenjenim učencem ter jim hkrati razvijati plavalno znanje je odvisna tudi od izbora vaditelja plavanja.
Raziskava, ki sem jo v diplomskem delu opravila, je potrdila moj izbor učne metode prilagajanja na vodo. Med samim študijem na fakulteti sem spoznala ustvarjalni gib, njegovo dinamičnost, radost in spontanost. Prilagajanje na vodo kot pouk, ki vključuje elemente gibanja in razvija mišljenje ter učenčevo ustvarjalnost nam ponuja metoda učenja z vključevanjem ustvarjalnega giba. Gre za celovit proces zadovoljstva, zabave in ljubezni, ki otroka usmerja k doživljanju prijetne izkušnje. Le-ta pa je ključnega pomena pri prvih stikih z vodo.
2 GIB
Čas, ki ga preživimo ujeti med štiri stene omejenega prostora, po vsej verjetnosti sede na stolu, za leseno mizo polno dokumentov, papirjev ter elektronskih naprav je sedanjost večine ljudi. Naporni delavniki, časovno omejevanje, bogastvo, visoka pričakovanja … so naša življenja spremenili v dnevni ritual hitenja, stresa in mirovanja.
Ob tem pa pozabljamo na svoje telo, želje in “dušo”. Sodobni čas in tehnologija močno vplivata že na otroke in njihove zmanjšane možnosti po zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb – gibanju. Sistem izobraževanja v Sloveniji je omejen z natrpanim učnim načrtom, ki temelji na natančni obravnavi vsebin, še posebej to velja za šolski pouk. Tako otroci porabijo veliko časa za sedenje, kljub športni vzgoji, minutam za zdravje, aktivnim odmorom … Preživljanje časa v šoli ali vrtcu je za otroke nek kalup, v katerega vlijejo vsak dan delček sebe. Mi pa jim dajemo premalo kreativnosti in ustvarjalnosti, da bi lahko z lastnimi idejami in izkušnjami spoznali sebe in svoje telo.
Otrok se pri gibanju začne zavedati svojega telesa in občutkov. Zaveda se časa in prostora, energije ter osebnostnih lastnosti, ki jih ima. Z razvojem motorike se razvija celostna sposobnost nadzorovanja telesa, ki pa je odvisna od obvladovanja gibanja, telesnega ter emocionalnega in socialnega razvoja.
»Gibanje je ena velikih vezi med človekom in drugimi oblikami življenja na zemlji. Rastline, živali in ljudje se gibljemo v neskončnih procesih spreminjanja, vsak glede na svojo lastno naravo. Gibljejo se tudi zrak, voda in drugi deli narave. Rastline se gibljejo na mestu, za soncem, z vetrom in proti dežju. Živali in ljudje se premikamo po prostoru«. (Vogelnik, 1994).
Gibljejo se vsi starejši, mladi, narava in nebo. Ker smo ljudje naravnani k ciljem in rezultatom, si poglejmo zakaj bi učitelji in vzgojitelji uvrstili gibanje v naše učne načrte.
»Izražen gib se navadno nanaša na počutje in čustva, ter je spontan. Je del našega vsakdanjega vedenja.« Pomembno je z gibom sprostiti telesne in duševne vrednosti, razvijati gibalno
ustvarjalnost , bogatiti domišljijo in razvijati kritičnost do lastnega in tujega dela (Šušteršič in Zagorc, 2010).
Ameriška psihologinja Frostigova je pokazala, kako je z vodenim in načrtnim gibanjem mogoče vplivati na otrokov splošni razvoj. Tu gre zlasti za tiste sposobnosti in spretnosti, ki so pomembne za gibanje in šolsko učenje, na primer: usklajevanje vida in gibanja, razvijanje prednostne roke (desnoročnost, levoročnost), vidno, slušno, tipalno zaznavanje, duševne funkcije, občutek za čas in prostor … (Frostig, 1989).
Ko srečamo pojem gibanje se slike pred očmi kar vrstijo: ples, športna vzgoja, poskakovanje, igra, otroško vrtenje, pozibavanje, zabava, svečane obleke, vaška veselica, oder, razigranost, tek, prepotenost telesa, zdravje, spretnost, ustvarjalnost, moč …
S telesom ustvarjamo gibe – za delo, preživetje, ustvarjalnost in mišljenje. Od otroštva do pozne starosti izražamo skozi gib svoje razpoloženje: veselje, žalost, bolečino, strast.
Doživljamo čustva, kar se večinoma kaže kot gibalno odzivanje: skakanje, mahanje z rokami, cepetanje in stresanje z glavo (Zagorc, 2006).
Motorični razvoj je najbolj izrazita oblika oziroma funkcija psihofizičnega razvoja. Začne se že v materinem telesu in se v nadaljnjem razvoju izpopolnjuje. Prvi gibi so povsem naključni, vendar izraziti. Novorojenček je zelo aktiven, zna se premikati, mahati z rokami in udarjati z nogami, se kremžijo, zehajo in pogledujejo z očmi. Aktivnost novorojenčka v budnem stanju je nedoločena in neusmerjena. Gibi so brez nadzora možganskih centrov. Ko pa se možganski centri razvijejo, prihaja do boljšega nadzora gibanja in do uskladitve delovanja mišičnih struktur. Pri majhnem otroku se razvijejo drugačne oblike gibanja: mahanje, prevračanje, plazenje, pozneje sedenje, premikanje po prostoru in hoja (Zagorc, 2006).
Psihološke razvojne teorije pripisujejo velik pomen gibalnim aktivnostim v zgodnjem otrokovem razvoju. Zato govorimo skladno s teorijo Piageta. Motorični vpliv ima v prvih dveh letih odločilno vlogo za razvoj prvih oblik intelektualnih sposobnosti. Zaključek tega obdobja se veže na uporabo govora pri reševanju težav (Kroflič, 1992).
Vstop v šolo predstavlja pomemben poseg v otrokov razvoj. Šola namreč predstavlja vrsto omejitev za razvoj gibalnih sposobnosti otroka. Omejevanje gibanja ima neželen učinek na
kasnejši gibalni razvoj. Možganski procesi omogočijo najuspešnejše učenje gibalnih vzorcev med šestim in desetim letom starosti. Takrat ima otrok veliko telesne energije in volje za delo.
Otrok se uči novih gibalnih tehnik izredno hitro in brez večjih naporov (Strel, 2003).
Spoznali smo, kako pomembno je gibanje za vse ljudi, še posebej za otroke od prvega dne rojstva naprej. Nekatere vrste gibanja imajo otroci prirojene, druge se tekom življenja priučijo. Avtorji del o razvoju človeškega telesa opozarjajo na pomembnost gibanja od šestega do desetega leta starosti. To pa je ravno obdobje razrednega pouka, kar pomeni veliko odgovornost in nalogo učiteljev, da izpolnjujejo otrokove potrebe po gibanju.
Poleg tega je nujno omogočiti izpolnjevanje ostalih temeljnih potreb sodobnega človeka. To lahko storimo z uvajanjem ustvarjalnega giba v življenje in v vzgojno-izobraževalni sistem Uresničujemo (Glasser v Geršak, 2006):
potrebo po ljubezni (sprejetost, pripadnost, varnost), potrebo po moči (pomembnost, pozornost, ustvarjanje),
potrebo po svobodi (samostojnost, svoboda gibanja, mišljenja, pisanja), potrebo po zabavi (sprostitev, uživanje, smeh, igrivost).
3 POVEZANOST GIBALNEGA RAZVOJA IN MIŠLJENJA
Človeška evolucija in medicina nas poučita o zgradbi človekovih možganov. Le-ti so sestavljeni iz leve in desne poloble. Polobli sta povezani, a njuno delovanje ni enako. Desna polovica nadzoruje gibe in občutke leve strani telesa, leva nadzoruje gibe in občutke v desni polovici telesa. Dokazano je, da pri poškodbah ene polovice, druga lahko prevzame njene funkcije.
Veliko aktivnosti izvira iz obeh možganskih polovic. Dejavnosti leve možganske poloble so analitične. sem sodijo razmišljanje, branje, pisanje, govor, štetje, računanje. Desna polovica možganov usmerja k celotnemu razmišljanju in se sočasno lahko ukvarja z več pojmi hkrati, je sposobna intuitivnih miselnih predsodkov, ki dopolnjujejo napol oblikovane misli.
Dejavnosti desne možganske polovice so: sanje, komponiranje, risanje, izvajanje nalog, ročno delo in ustvarjalno mišljenje. Leva polovica možganov je tiska, ki ″ve″ in je ″pametna″, medtem ko je desna polovica ″spretna″. Pri gibanju, športu in plesu ter drugih fizičnih aktivnostih, sodelujeta obe možganski polovici pri nadziranju gibov. Zaznavne in informacijsko posredovalne funkcije izvirajo izključno iz desne možganske polovice (Zagorc, 2006).
O sami povezanosti gibalne aktivnosti in kognitivnega razvoja so pisali že Platon, Locke, Komenski, Rousseau in drugi. Vsi so verjeli, da je gibalna aktivnost osnova intelektualnemu razvoju. V raziskavah so temu tudi pritrdili. Največkrat je bila ugotovljena povezava med motorično sposobnostjo koordinacije telesa in kognitivnimi sposobnostmi (Pišot, 2000).
Veliko ljudi gibanje jemlje kot del športa in sredstvo za doseganje zdravega načina življenja.
Pozabijo, da je gibanje mnogo več kot to. Razvoj umskih sposobnosti se v veliki meri dogaja z gibanjem, ki je pogojeno z dojemanjem in sodelovanjem. Gibalne sposobnosti (ritem, koordinacija, ravnotežje, pravočasnost, usklajenost, reševanje prostorskih problemov, idr.) vplivajo na biološko podlago (srčno žilni sistem, hormone, dihanje), le-ta pa vpliva na kognitivni razvoj (Šušteršič in Zagorc, 2010).
Načini povezave gibanja in mišljenja so raznovrstni. Spoznali smo, da gibanje deluje zaradi obeh možganskih polovic in je tesno povezano s kognitivnim razvojem. Gibanje je namreč
osnova intelektualnemu razvoju, zaradi vpliva na biološko podlago telesa. Telo brez gibanja ne deluje pravilno, prav tako ne deluje človeški um. Kot je opisano spodaj, so z gibanjem povezani tudi ustvarjanje, samozavest, dobro počutje in človeške sposobnosti reševanja problemov.
»Gibanje je ena osnovnih človekovih potreb. Ustvarjanje je najvišja človekova potreba, katere zadovoljitev mu omogoča samouresničevanje. Ob ustvarjanju z gibanjem se povezujeta temeljna in najvišja človekova dejavnost v novo vrednost. Ta se kaže v človekovi sproščenosti, dobrem počutju, v prisluškovanju sebi in odzivanju okolju.« (Kroflič, 1992, str.
11).
»Glavni cilj gibalne vzgoje je ustvarjanje splošnega zdravja in dobrega počutja, razvijanje čutno-gibalnih spretnosti in samozavesti. Z dobro sestavljenim programom gibalne vzgoje, ki upošteva in poveže različne stroke pa lahko dosežemo veliko več. Vpliva lahko na otrokove telesne sposobnosti, na njegov način gibanja, na vse njegove duševne sposobnosti za reševanje problemov ter na to, kako sočustvuje z drugimi.« (Frostig, 1989).
Slika 3.1 in 3.2: Gibljemo, potujemo, si kraje izmišljamo. »Tu tu tu po cesti … v Logatec, na Vrhniko, v Ankaran se peljemo …«.
Vir: Žakelj, 2011.
4 IGRA
Igra je način, kako otrok spoznava zunanji svet, igra je za otroka učenje,
igra je zanj resna oblika vzgoje,
igra je nujno potrebna otroškemu organizmu, ki raste.
(po krupski, Softič, 2010)
Spomini, ki jih imamo iz otroštva, so navadno prežeti z občutki veselja, sproščenosti in brezskrbnosti. Glavni razlog za prelepe spomine so dnevi polni iger, prijateljstva in zabave.
Sama se spomnim: "kavbojcev in indijancev", sestavljanja bunkerjev, kuhanja, igranja različnih vlog (mamic, očkov, učiteljic, frizerk, tatov …), preskakovanja potočkov, božanja živalskih mladičev, družabnih iger, sankanja, opazovanja sosedov, zidanja peščenih gradov, igre s senom na kozolcu, itd. Vse to je zaznamoval negativen občutek, ko je nekaj postalo neprijetno ali pa prijeten občutek zmagoslavja ob dosežku. Doživljanje čustev in zavedanje lastnega telesa se je izpopolnjevalo z izkušnjami, ki sem jih pridobivala skozi igro v otroštvu.
Izoblikovala sem lastno, neponovljivo osebnost in se naučila samostojnosti – k sreči večinoma skozi prijetne občutke igre in zadovoljstva.
Igra je starejša od kulture, pravi Huizinga v svojem delu, kjer opisuje teorijo igre. Kultura predpostavlja človeško družbo in živali niso čakale na ljudi, da jih šele ti naučijo igre. Ljudje nismo dodali splošnemu pojmu igre nobene značilnosti. Ljudje se igramo prav tako, kot se že od nekdaj igrajo živali. Če pogledamo živalske mladiče pri igri, pri njihovem ruvanju prepoznamo vse te značilnosti. Na primer psi drug drugega vabijo z nekakšnimi veličastnimi pozami in kretnjami. »Spoštujejo pravilo, da bratu ne smejo odgrizniti uhlja. Delajo se, kot da so strašno besni. Najpomembnejše pa je: pri vsem tem se očitno neznansko zabavajo in uživajo.« Opozoriti je potrebno, da že v preprostih oblikah igra presega meje zgolj biološke ali zgolj fizične dejavnosti, igra kot taka je smiselna funkcija. Vsaka igra ima pomen – vnaša smisel življenja (Huizinga, 2003, str 9).
Določiti, opisati in pojasniti igro je zelo težko. Psihologija in fiziologija skušata ugotoviti bistvo in pomen igre ter ji dodeliti prostor v življenju. Izhodišče znanstvenih raziskovanj je, da ima igra v življenju znaten pomen in izpolnjuje nujno in koristno vlogo za vsakega
posameznika. Nekateri verjamejo, da je igra razbremenitev od preobilja življenjske moči, spet drugi menijo, da je živo bitje med igro podrejeno prirojenemu nagonu po posnemanju ter se z njo uri za resno dejavnost, ki jo zahteva življenje. Definicij igre je mnogo. Vsi se sprašujejo, zakaj in čemu se ljudje igrajo. Vendar se intenzivnost igre včasih ne da pojasniti z nikakršno biološko analizo. Kadar se vprašamo: ″Zakaj se dojenčki smejejo od ugodja? Od kje taka strast pri igri vlog? Zakaj množica ljudi tako burno navija na nogometni tekmi? Zakaj tako navdušenje, ko se igri priključi učitelj?″ V tej intenzivnosti leži to, kar ji je od nekdaj lastno.
»Narava – videti je, da tako govori logični razum – bi lahko vendar vse koristne informacije, kot so razbremenitev odvečne energije, sprostitev po naporu, priprava na življenjske zahteve
…, dala svojim otrokom na pot tudi v obliki golih mehaničnih vaj in odzivov. Toda dala nam je prav igro z njeno napetostjo, radostjo, njeno zabavnostjo.« (Huizinga, 2003, str. 11).
Pojem igre ostaja ob strani človekovih miselnih procesov in oblik. Če se omejimo na višje oblike igre (družbene vrste, ki so povezane s kulturo) so po svoji podobi razvitejše in bolj razčlenjene, vanje pa uvrščamo: predstave, uprizoritve, tekmovanja, glasbo in ples, maškarado, turnir … Zanje pa velja (Huizinga, 2003):
igra je najprej in predvsem svobodno delovanje, igra ni “običajno” ali “pravo” življenje,
igra je sklenjena in omejena (se začne in se v določenem trenutku neha, se odigra), igra je ponovljiva,
igra veže in razvezuje, priklepa nase, igra je napeta.
Ugotovili smo, da se s proučevanjem igre ukvarjata psihologija in fiziologija. To sta ločeni vedi, ki se ukvarjata z različnimi raziskovanji. Psihologija proučuje vedenje, duševnost in osebnost ljudi in živali, fiziologija pa proučuje življenjske procese rastlin, živali in ljudi.
Življenjski procesi ljudi so med drugim tudi dogajanje v človeškem telesu: prenos snovi … kar pa vemo, da je povezano z gibanjem. Hitro pridemo do zaključka, da je igra povezana z vedenjem, osebnostjo in mišljenjem ter gibanjem človeka. To nas pripelje do povezave igre in ustvarjalnega giba. Vrste in oblike kot so rajalne igre, gibalne igre, plesne igre, spontane in ustvarjalne igre, igre vlog, skupinske igre … nam povedo o močni prepletenosti ustvarjalnega giba in igre. Poleg tega opazimo skupne značilnosti obeh: svobodno delovanje, ples, glasbo,
predstave, uprizoritve, razvoj miselnih procesov, razbremenitev, itd. Poglejmo si, kaj o igri zapišejo avtorji del o gibanju, ustvarjalnosti in plesu.
Otrok v zgodnjih letih življenja vpija tok okoli sebe, se razvija, uči in napreduje. Ob tem se giblje, pleše, obrača, spregovori, shodi ter se neprestano igra. Življenje je zanj igra. Za pravočasno razvijanje številnih gibalnih sposobnosti, ki imajo pomembno vlogo v otrokovem spoznavnem, čustvenem in socialnem razvoju imajo velik pomen usmerjene in vodene dejavnosti gibanja in igre z igrali, glasbo, pripomočki …(Jovan in Videmšek, 2002).
»Najsplošnejše se pojem igre nanaša na vsako aktivnost, katere se loti posameznik zaradi nekega zadovoljstva ne glede na končni rezultat te aktivnosti. Posameznik se loti igralne aktivnosti brez vsakršne zunanje prisile. Edini motiv za igro je zadovoljstvo, ki ga ob tem doživi« (Horvat, Magajna, 1989). S takim vedenjem moramo k otrokom pristopiti pri razvijanju ljubezni do gibalnega ustvarjanja.
Igro danes poskušamo ovrednotiti kot glavno obliko otrokove dejavnosti, ki naj ga popelje v življenje, mu razvije čustva, njegove sposobnosti in mu pomaga odkrivati njegove zmogljivosti. Tudi poučevanje ustvarjalnega giba, naj strmi k temu ( Zagorc, 2006).
Posamezna vrsta igre lahko pokriva zelo široko starostno obdobje, pri čemer se razlike povezane s starostjo kažejo v kakovosti igre. V Sloveniji je najbolj razširjena klasifikacija otroške igre, ki jo je izdelal Toličič (1961). Različne vrste igralnih dejavnosti umešča v štiri skupine:
funkcijska igra (otipanje, prijemanje, metanje, tek, vzpenjanje – preizkušanje senzomotornih shem na predmetih);
domišljijska igra (različne simbolne dejavnosti, vključno z igro vlog);
dojemalna igra (gre za dejavnosti, kot so poslušanje, opazovanje, posnemanje);
ustvarjalna igra (pisanje, risanje, oblikovanje, pripovedovanje, gradnja).
Zanimalo me je tudi vključevanje igre v učenje prilagajanja na vodo. Kapus v svojem delu govori o prav posebnem pomenu igre pri učenju plavanja. »Narava že sama po sebi sili otroka, da se igra, skače, pleza, teče in uporablja različne možnosti, ki mu jih daje. Zaradi današnjega načina življenja v mestih otroci pogosto nimajo osnovnih pogojev za takšno
dejavnost. Poleg tega so se igre v današnjem času spremenile. Današnji otrokov tipični življenjski prostor je v veliki miri izoliran. Otroci postajajo “udomačeni”, njihov partner v igri pa je računalnik ali televizijski sprejemnik. Zato ima verjetno igralna oblika učenja danes še pomembnejšo vlogo kot v preteklosti.« (Kapus in drugi, 2002).
5 USTVARJALNI GIB V UČNEM PROCESU
Ustvarjalni gib ljudje poznamo iz različnih virov in obdobij svojega življenja. Malo pa je tistih, ki smo se ga imeli priložnost učiti v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu.
V Sloveniji ima gibalna vzgoja kot estetsko-vzgojno področje (ustvarjalni gib, gibalna vzgoja, plesna vzgoja) že več kot petdeset letno tradicijo, saj je sestavina izobraževanja učiteljev razrednega pouka, vzgojiteljev predšolskih otrok in sestavina predšolskih vzgojnih programov. Ustvarjalnega giba praktično ni na predmetni stopnji, je splošno-izobraževalna vsebina umetnostne vzgoje v srednjem izobraževanju ter vsebina strokovnih predmetov različnih študijskih usmeritev. Izven strokovnih predmetov obstaja ustvarjalni gib kot metoda, način dela le izjemoma (Kroflič, 1999).
Kurikulum za vrtce delimo na področja (Kurikulum za vrtec, 1999). Geršakova je v področju umetnosti in gibanja dobro zbrala globalne cilje kurikuluma, ki jih lahko realiziramo s sestavinami ustvarjalnega giba.
Ples v okviru področja umetnosti:
Doživljanje, spoznavanje in uživanje v (plesni) umetnosti.
Razvijanje estetskega zaznavanja in umetniške predstavljivosti.
Spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti.
Razvijanje izražanja in komuniciranje s (plesno) umetnostjo.
Razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.
Ples v področju gibanja:
Omogočanje in spodbujanje gibalne dejavnosti otrok.
Zavedanje lastnega telesa in doživljanje ugodja v gibanju.
Omogočanje otrokom, da spoznajo svoje gibalne sposobnosti.
Razvijanje gibalnih sposobnosti.
Pridobivanje zaupanja v svoje telo in gibalne sposobnosti.
Usvajanje novih gibalnih konceptov.
Postopno spoznavanje in usvajanje osnovnih prvin različnih športnih zvrsti.
Spoznavanje pomena sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti (Borota in drugi po Kurikulumu za vrtec, 2006).
Učni načrt za devetletno osnovno šolo poučevanje ustvarjalnega giba postavlja na stranski tir. Vendar je v sami vsebini možno poiskati elemente, ki so del sodobnega plesa in ustvarjalnega giba. Vsebine, teme in učni cilji za učence razrednega pouka so zapisani tako (Kovač in Novak, 2001):
1. razred:
Učenci z neposrednim opazovanjem okolja osnujejo gibalne motive. Gibljejo se s celim telesom in posameznimi deli, na mestu in v prostoru. S pantomimo ter ob glasbi in ritmični spremljavi ponazarjajo živali, rastline, pravljične junake … Improvizirajo na različne teme ter podoživljajo dogodke, odnose, predmete.
2. razred:
Ponazarjanje gibanja ob notranjih in zunanjih spodbudah – doživljajo lastno telo, čustvujejo, zavedajo se funkcionalnosti predmetov, uporabljajo drobno orodje in se gibljejo ob različnih zvrsteh glasbe. Improvizirajo ter spoznavajo osnove nekaterih plesnih tehnik.
3. razred:
Gibalne igre s hojo, tekom, skoki, obrati na mestu in v različnih smereh v prostoru. Povezano gibanje ob glasbeni spremljavi, z različnimi deli telesa, izvajajo v enostavnem in sestavljenem ritmu. Interpretacija enostavnih ritmov s ploskanjem in preprostim gibanjem. Posnemanje in ustvarjanje lažjih tematskih sekvenc ter preprostih koreografij.
4. razred:
Osnovni elementi gibanja na mestu in v prostoru, ki jih izvajajo v povezavi s časom in dinamiko gibanja. Sestavljanje plesnih koreografij ter improvizacija na določeno temo.
5. razred:
Gibanje posameznih delov telesa na različnih ravneh in ob uporabi različne sile. Določanje pomena ritma v različnih življenjskih pojavih in gibanju. Improvizacija na določeno temo.
V današnjih časih, devetletne osnovne šole, učiteljice razrednega pouka prejmemo znanje, s katerim prenašamo ustvarjalni gib v vse predmete, ki jih poučujemo. Sama sem vnesla ustvarjalni gib v izbirno vsebino predšolske vzgoje in v obvezni tečaj osnovne šole → v tečaj
združenem oddelku 1. in 2. razreda podružnične šole. Predvsem pri vsebinah sprostitvenih dejavnosti in preživljanju ustvarjalnega časa. Učenci se na vnesene prvine ustvarjalnega giba pozitivno odzovejo, so bolj motivirani in sproščeni.
Zadnje triletje devetletne osnovne šole pa omogoča izbirne predmete, katerih vsebina bi lahko bil ustvarjalni gib. Pri rednem pouku pa je ples vključen v vsebine športne in glasbene vzgoje.
Nenazadnje je ples tudi vsebina zaključka osnovne šole – učenci se velikokrat poslovijo z zaključnim plesom na Valeti.
Področja v osnovni šoli, na katerih je priporočljiva uporaba metode ustvarjalnega giba so (Borota et al., 2006). :
Jezik: učenci lahko v fazi opismenjevanja s pomočjo gibalnih iger in plesa usvojijo orientacijo v prostoru, s prstnimi igrami tudi na klopi in v zvezku. Igra vlog, dramatizacija in prikaz zgodbe z gibanjem pa učencem pripomorejo k boljšemu in sproščenemu govornemu nastopanju. Skozi ustvarjalni gib spoznavajo črke, glasove, glagole (npr.:
izgovorjava medmetov, ponazarjanje črke s telesom …).
Matematika: učenci usvajajo in utrjujejo količinske pojme, z gibanjem telesa predstavljajo oblike, like in črte, s pomočjo gibalnih in rajalnih iger ter izštevank: spoznavajo pojme, merijo in razvrščajo, izštevajo … Z gibanjem pridobivajo predstave in izkušnje, ki so pri matematiki zelo pomembne.
Okolje in naravoslovje: z gibanjem ponazarjajo letne čase, gibanje narave (živali, rastlin), skozi gib spoznajo človeško telo, stroje, poklice, energijo, pretočnost, ravnovesje …, pridobivajo orientacijo in krepijo socialne odnose.
Glasbena vzgoja: glasbena vzgoja je predmet, ki ga poučujemo celostno. V vsako uro vključujemo gibanje in ples: poslušanje, ustvarjanje gibalne ter rajalne igre, ples, izvajanje tempa, ritma …
Likovna vzgoja: ustvarjalni gib lahko uporabimo že pri motivaciji učencev, predstavimo lahko orientacijo v prostoru, oblikovanje črte, barve, lika …
Športna vzgoja: vsebuje gibalne in rajalne igre, raztezne vaje ter vaje splošnega ogrevanja telesa ob glasbi in gibalnih zgodbah, vaje za ohlajanje in sprostitev …
To pomeni, da je poučevanje z ustvarjalnim gibom lahko del učnega procesa, njegove sestavine, pa ob pravi uporabi, pozitivno vplivajo na učence. Zadržki prihajajo zaradi slabega poznavanja gibanja in ustvarjanja v povezavi z učenjem.
Krofličeva, ki v svojem delu povzema dr. Franca Pedička (Pediček, 1992), govori o tovrstnem problemu. Utemeljevanje pomena gibanja in učenja, v pedagogiki in pedagoški psihologiji, sta bila prvič zabeležena pred več kot desetimi leti. Od takrat se je že marsikaj spremenilo, vendar ostaja problem gibanja in učenja v vzgojno-izobraževalnem procesu še precej nedotaknjen. »Prvič zato, ker gre za dve temeljni zvrsti dela, od katerih je ena razvojna in ustvarjalna funkcija ter rezultat človeške glave.« (Kroflič, 1999).
V nadaljevanju sem zapisala uvrstitev poučevanja z ustvarjalnim gibom v slovenski šolski sistem. Ozirala sem se na poglede različnih didaktikov in pedagogov.
5.1 Narava učenja
5.1.1 Ravni učenja
Glede na namen, kakovost, stopnjo miselne aktivnosti in samostojnost posameznika ločimo (Strmičnik 2001, str. 107):
mehanično učenje označuje skromno razumevanje;
reproduktivno učenje, za katerega je značilno preprosto razumevanje prevzetih informacij;
reproduciranje le-teh je mogoče le s pomočjo zunanje pomoči;
produktivno učenje s sposobnostjo lastnega urejanja naučenega, poglobljenega razumevanja, reorganiziranja, bogatenja predznanja in vrednot, samoiniciativnega prenašanja (transfer) znanja in vrednot na nove ali sorodne učne situacije;
ustvarjalno učenje, ki ima sposobnost globljega uvida v učno vsebino in videnje novih vprašanj (inovativnost), primerjav, kriterijev in vidikov ter reševanje zahtevnejših problemov tudi zunaj neposredne učne vsebine (transformativnost);
metakognicijsko učenje ne označuje le spoznavanje in obvladovanje objektivne stvarnosti, temveč tudi subjektivno stvarnost, učeči se torej zaveda spoznavnih in učnih procesov ter rezultatov, je do njih kritičen, pozna njihove dobre in slabe strani, omejitve, nasprotja,
Strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja si v današnjem času prizadevajo za povečanje kakovosti in trajnosti znanja, za širše splošno znanje ter razvijanje samostojnega, kritičnega in ustvarjalnega mišljenja. Marentič-Požarnikova pravi, da teh ciljev ne moremo doseči, če je poučevanje zgolj prenašanje znanja, kjer je učitelj prenašalec in učenec sprejemnik, temveč mora biti poučevanje ustvarjanje situacij za odkrivanje in graditev temeljev znanja. Učenci naj: zaznavajo probleme, jih opredeljujejo, iščejo poti za reševanje problemov, presojajo, analizirajo, povezujejo … Govorimo o spoznavnem procesu, kjer ni več poudarka le na storilnosti, temveč na ustvarjanju, raziskovanju in sodelovanju (Marentič- Požarnik 2005).
Pouk je usmerjen v učenca, zato je aktivnost pri pouku za učenca zelo pomembna. Aktivno delo izhaja iz učenja. Aktivnost je tista, ki v učencu prebudi željo in zanimanje. Učenčevo znanje predstavlja njegov produkt, katerega oblikuje z izkušnjami in dejavnostmi. (Plut Pregelj, 2005).
Literatura in viri nam dobro predstavita gibanje in ustvarjalnost, zato z ustvarjalnim gibom brez težav poučujemo na ravni ustvarjalnega učenja, ki vodi v metakognicijo (zapleteno reševanje težav). Poleg tega razvija tudi samostojno in ustvarjalno mišljenje ter zahteva učenčevo aktivnost.
5.1.2 Transformacijski pristop
Poučevanje ustvarjalnega giba temelji na transformacijskem pristopu. Učenec je pri transformacijskem pristopu celostno, miselno in čustveno aktiven, zato takšno znanje imenujemo aktivno učenje. Uspešno je, ker poteka iskanje, razmišljanje in sporazumevanje samostojno, mišljenje pa je ustvarjalno in kritično. Prav tako pa aktivno učenje omogoča vpeljavo v različne življenjske okoliščine. Ob takšnem učenju so učenci motivirani in znanje je trajnejše (Marentič-Požarnik, 2000).
Pouk, pri katerem je pomembna aktivnost in sodelovanje učencev se približuje sodobnemu konceptu pojmovanja znanja (Kroflič po Voutilainen, 1992). Značilnosti obeh konceptov je predstavil v pojmovanju znanja, ki so prikazana v preglednici.
Preglednica 5.1: Pojmovanje znanja.
Tradicionalni koncept Sodobni koncept
Pasivnost – premalo pozornosti aktivnemu razmišljanju.
Dinamičnost – dinamičen proces nastajanja in spreminjanja spoznanj.
Statičnost – kopičenje dejstev, teorij in pravil.
Aktivnost – samostojno odkrivanje znanja, miselne spretnosti, naravna radovednost učencev.
Pomanjkanje kritičnosti – ni argumentacije, preverjanja zanesljivosti.
Kritičnost – kritika do izvora znanja, argumentiranje, sklepanje, presojanje.
Nejasnost pojmov – preveč abstraktni pojmi.
Celostno (holistično) poučevanje – znanje je celostno in ni razdrobljeno po delcih.
Povezanost teorije in prakse – relacije na ravni spretnosti: znanje-izkušnje-mišljenje.
Vrednostna obarvanost – težko govorimo o
“čisti” objektivnosti.
Vir: Voutilainen in drugi, 1990, v Kroflič, 1992.
Koncept ustvarjalnega giba temelji predvsem na aktivnosti učenca in celostnem poučevanju, ki je opisano v nadaljevanju.
5.2 Celostni pristop poučevanja
Otroci preživljajo veliko časa v šolah in vrtcih, saj je čas njihovih staršev vedno bolj omejen zaradi daljših in napornih delavnikov. Pomembna vloga učiteljev in vzgojiteljev je, da vsem otrokom omogočimo okolje, v katerem se otroci počutijo varno, se v njem znajdejo in ga smatrajo kot del njihovega življenja. Preživljanje časa v šoli ali vrtcu, naj ima nek globalni cilj, ki ga spremlja vzgoja, izobraževanje, izpopolnjevanje osebnosti in navajanje na samostojno življenje. Ta cilj lahko uresničujemo tudi z metodo ustvarjalnega giba.
»Ko učitelj in učenec pričenjata doživljati okolje tudi kinestetično, torej z zaznavanjem oblik, razsežnosti, odnosov v okolju, imata v rokah že ključ, ki odpira nešteto vrat v svet celovitega doživljanja sveta.« (Kroflič, 1999, str. 14).
Zgoraj zapisane besede, s katerimi je avtorica opisala vključevanje ustvarjalnega giba v pouk, prikazujejo del celostnega poučevanja v šoli. V pedagoških virih, šolskem učnem načrtu za devetletno osnovno šolo ter kurikulumu za vrtce, zasledimo splošne cilje posameznih predmetov ali sklopov, ki stremijo k celostnemu načinu poučevanja in vzgoje. Med poučevanjem prilagajanja na vodo sem večkrat naletela na težavo, kako poučevati več elementov plavanja hkrati ter katere načine uporabiti za utrjevanje dveh ali več faz prilagajanja na vodo. Odgovor sem našla v metodi z vključevanjem ustvarjalnega giba.
Značilnosti sodobnega pouka je opisala B. Kroflič v svojem delu, kjer je zapisala, kakšen je vpliv uvajanja ustvarjalnega giba v proces celostnega pristopa pouka. Te so (Kroflič, 1999, str. 12) :
»pouk kot celovit proces doživljanja, gibanja, spoznavanja;
pouk kot proces aktiviranja telesnih, čustvenih, razumskih in duhovnih zmožnosti učenca;
pouk kot proces razvijanja ustvarjalnega mišljenja, problemskega učenja, inovativnega učenja;
pouk kot proces oblikovanja ustvarjalnih stališč;
pouk kot proces komunikacije: besedne in nebesedne, vertikalne in horizontalne, enosmerne in dvosmerne, dialoške vzgoje, empatije, senzibilizacije skozi različne oddajnike in sprejemnike (vizualne, slušne, kinestetične);
pouk kot proces razvijanja kooperativnega učenja, skupinskega ustvarjanja, timskega dela;
pouk kot proces zadovoljevanja osnovnih duševnih potreb po moči, zabavi, svobodi, ljubezni;
pouk kot proces zadovoljevanja potrebe po igri, proces učenja skozi igro;
pouk kot proces ekološke vzgoje v najširšem smislu z večanjem občutljivosti in strpnosti do okolja, nežive, žive narave, sočloveka, soljudi.«
Metoda poučevanja prilagajanja na vodo z vključevanjem ustvarjalnega giba je tudi meni in skupini otrok neplavalcev, predstavljala celosten pristop, ki nas je vodil do zastavljenega cilja.
Ob tem sem uresničila naslednje značilnosti, ki mi jih, do sedaj, tako celovito še ni uspelo:
prilagajanje na vodo kot proces pozitivnega doživljanja vode in vodnega okolja;
prilagajanje na vodo kot proces premagovanja strahu;
prilagajanje na vodo kot sredstvo igre in zadovoljstva.
Labanova analiza človekovega gibanja in ustvarjanja z gibanjem nam pove, kako pomembno je celostno spodbujanje ustvarjalnosti skozi gibanje. Za celostno delovanje našega telesa velja (Kroflič po Gilliom, 1999):
MOJE TELO (deli, strani, oblike, odnosi, manipuliranje) – Kaj lahko giblješ?
SE GIBLJE (s prenosom teže, z vzdrževanjem ravnovesja)
V PROSTORU (osebnem, splošnem, dimenzijah, smereh, ravneh, velikostih, vzorcih) – Kje se giblješ?
V ČASU (tempo, ritem) – Kako se giblješ?
Z MOČJO (stopnja moči, kvaliteta moči, ustvarjanje moči, absorbiranje moči)
IN S TOKOM (svobodnim, vezanim, v gibalnih sekvencah z začetkom in koncem, s prehodi).
Pri vključevanju ustvarjalnega giba v pouk in v vrtce bodimo pozorni, da otroke poučimo o njihovem telesu, občutjih, gibanju, prostoru, času, fizični in psihični moči ter klimi in toku, ki se pojavi v razredu ali igralnici.
Pri organiziranju prostora, naj sodelujejo tudi otroci. Predlagajo naj, kje želijo imeti igralne kotičke, knjižne police, opismenjevalne kotičke, družabne igre, cvetlične lončke … Določimo tudi prostor za gibanje. Z gibanjem in opazovanjem lahko prestavimo omare, stole in klopi, tako da pridemo do prostora namenjenega vsebinam gibanja in plesa. Ustvarjen prostor lahko opremimo z blazinami in talnimi označbami/slikami, ki nakazujejo umirjen kotiček za sprostitev. Ko otroci usvojijo celostno delovanje njihovega telesa in razuma, lahko z ustvarjalnim gibom razmišljajo na najvišjem – abstraktnem nivoju in rešujejo težave.
Vzgajati in izobraževati s plesom in gibom pomeni spodbujati razvoj telesnih in čustvenih sposobnosti, kakor tudi spodbujati emocionalni, intelektualni in socialni razvoj posameznika.
Ker gre za vsa tri področja osebnosti, ki jih po učnem načrtu za šolo in kurikulumu za vrtce želimo razvijati, vemo, da je ustvarjalni gib celosten učni pristop.
Vzgajati z gibom, s plesom, pomeni tudi spodbujati razvoj ustvarjalnega mišljenja, oblikovati ustvarjalna stališča in usposabljati za reševanje vsakršnih težav, tudi iz vsakdanjega življenja
Po vsem opisanem, vidimo, da različni avtorji: Krofličeva, Gilliom in Labanov ter danes njim sorodni sistemi izhajajo iz enakih izhodišč in imajo enake cilje – skozi celostni (holistični) pristop spodbujati razvoj posameznikove osebnosti.
5.2.1 Oblike dela v dejavnostih ustvarjalnega giba
Preglednica 5.2: Primerjava prednosti in slabosti učnih oblik v dejavnostih ustvarjalnega giba.
OBLIKE USTVARJALNIH
DEJAVNOSTI
PREDNOSTI SLABOSTI
Frontalna oblika
Individualno ustvarjanje, le kadar učitelj animira učence istočasno, Organiziranost izvajanja vzgojno- izobraževalnega procesa.
Zanemarjanje učenčeve individualnosti,
Razdrobljenost, Neaktivnost učencev.
Individualna oblika
Učenec se zna ukvarjati sam s seboj,
Išče rešitev zastavljenega problema in jo nato gibalno predstavi,
Vertikalna komunikacija:
učitelj-učenec, učenec-učenec, učenec-učitelj.
Učenec potrebuje (pre)veliko usmeritev,
Trema, strah in nervoza pri predstavitvi individualnega dela.
Gibalno ustvarjanje v majhnih skupinah
Sodelovanje,
Posamezen član ob ustrezni usmeritvi postopoma vključuje in prevzema odgovornejše vloge, se usklajuje in upošteva druge, Komunikacijsko šibki učenci imajo več možnosti uveljavitve v besedno-nebesedni situaciji.
Različen delež posameznega člana pri končni stvaritvi, prihaja do prevelike vloge posameznega člena v skupini,
Besedna komunikacija slabše poteka pri komunikacijsko šibkih skupinah.
Dialog v gibalnem ustvarjanju v majhnih skupinah
Spoštovanje pogledov, čustev in idej drugih,
Enakost drug drugega, Spontan dialog,
Zainteresiranost za delo, zadovoljstvo in ustvarjalnost učencev,
Skupna želja reševanja zastavljenega problema.
Težko je razumeti drugega, Vsiljevanje svojega mnenja, Egocentričnost – nezmožnost empatije.
Skupinska oblika dela
Ker so učenci gibalno aktivni lahko takoj udejanjajo svoje zamisli oz. zamisli drugih članov skupine,
Učenci uživajo in so zelo domiselni,
Prihaja do horizontalne komunikacije: učenec-učenec Istočasno izražanje več učencev.
Težja organiziranost vzgojno- izobraževalnega procesa,
Prevelike ali premajhne skupine (primerno 2–6 učencev).
Vir: Kroflič, 1999, str. 130, 131 in Pukl, 1994.
5.2.2 Vrste gibalnih dejavnosti v vzgojno-izobraževalnem procesu
Vrste gibalnih dejavnosti je težko določiti. Ker je ustvarjalni gib prilagodljiv vsakemu posamezniku, je pomembno, da se v vzgojno-izobraževalnem procesu, ne držimo točnih razdelitev dejavnosti ustvarjalnega giba, vendar jih učitelji ali vzgojitelji prilagodimo starosti, posebnostim skupine in temi, ki jo obravnavamo.
Krofličeva v svojem delu navaja več vrst ustvarjalnega giba, ki jih lahko na različne načine uporabimo pri pouku ali v vrtcu. Poznamo naslednje vrste gibalnih dejavnosti:
gibalne in rajalne igre, pantomima,
spontane in usmerjene igre z vlogami, gibalno, plesno in govorno dramatiziranje,
opazovanje ter poslušanje kot komunikacija v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih (Kroflič, 1999).
Gibalne in rajalne igre zelo dobro opisuje Schmidtova: »S pomočjo gibanja se otrok tudi uči in mnogo nauči.« To so igre, s katerimi otroci razvijajo telesne funkcije, krepijo splošno kondicijo in se ob tem nezavedno učijo ter zabavajo. Prav tako razvijajo prostorske predstave, posluh, občutek za ritem in medsebojne odnose. Igre izvirajo že iz daljne preteklosti in jih pišemo še danes. Obstajajo igre skupne celemu svetu, prenesene iz roda v rod, prirejene in izmišljene. Rajali so že naši starši, dedki in babice ter njihovi predniki. Primeri gibalno rajalnih iger pa so: Abraham 'ma sedem sinov, Črni Peter, Bugi vugi, Ristanc, John Marion iz Londona, Barvice, Lubenica, Zemljo krast, Žabice, Mati, koliko je ura? …(Schmidt, 2002).
Po besedah Krofličeve se gibalne in rajalne igre vežejo zlasti na športno in glasbeno vzgojo, čeprav jih je možno vključiti tudi v druga predmetna področja (Kroflič, 1999).
Pantomima je govorica telesa, ki je veliko več kot besede, ki jih izrekamo in čustva, ki jih razberemo na obrazu – sreča, žalost, presenečenje. Aleksićeva nam v svojem članku opiše neverbalno komunikacijo (govorico telesa – mimiko, gestiko, proksemiko in glas ali zvočno podobo govora). Brez neverbalnega izražanja bi bilo naše razumevanje omejeno, izražanje pa revno in dolgočasno. Prav tako lahko našemu sogovorcu na neverbalen način izrazimo zanimanje, naklonjenost, odprtost ali pa mu zgolj nakazujemo besede, oblike, število … Izražanje na prej omenjen način lahko postane zabavno, osebno in poučno (Aleksić, 2013).
»Pomembna sestavina te komunikacijske dejavnosti je gledalčevo in izvajalčevo verbaliziranje doživljanja in razlaga zamisli. Ta gibalna dejavnost omogoča udejanjanje različnih vsebin pri spoznavanju narave in družbe, pri pouku jezika in na drugih učno- vzgojnih področjih.« (Kroflič, 1999, str. 129).
Spontane in usmerjene igre z vlogami, gibalno, plesno in govorno dramatiziranje, so zelo široko zapisane dejavnosti, v katerih otroci celostno udejanjajo domišljijske in realne vsebine z gibanjem in govorom. Nebesedna in besedna komunikacija se med seboj prepletata. Tako oblikovanje gibanja omogoča spodbude pri različnih učno-vzgojnih področjih (Kroflič, 1999).
Primeri takih iger so: gibalne igre s petjem – bansi, gibalne zgodbe …
Gibalne didaktične igre so didaktične igre v ožjem smislu, prilagajamo ali na novo pišemo jih sami, lahko tudi skupaj z otroki. Igre uporabimo za obravnavo konkretnih operativnih ciljev na različnih učno-vzgojnih področjih (Kroflič, 1999).
Značilnosti didaktične igre nam predstavi tudi Marentič-Požarnikova, ki pravi, da ima otrok rad omenjene igre, le-te imajo močan spoznavni vidik, uresničujejo spoznavno didaktične naloge in zagotavljajo socialno in emocionalno učenje (Marentič-Požarnik, 2005).
Če torej združim in povzamem, je gibalno didaktična igra spoznavna, gibalna in aktivna dejavnost, ki realizira zastavljene cilje ter prinaša veselje in razigranost. To je npr.: plešemo;
hitro, počasi, z mišjimi/slonjimi koraki, poskočno ali umirjeno, itd.
Kot smo že omenili ustvarjalni gib ponuja ogromno možnosti izvajanja gibov. Vsaka izmed zgoraj naštetih vrst je lahko izvedena vsakodnevno, pri vsaki uri pouka ali dejavnosti v vrtcu.
Izbrati je potrebno tisto, ki učencem v določenem trenutku in prostoru nudi največ. Torej, ga razvojno, socialno in intelektualno nadgrajuje.
Sama sem za poučevanje prilagajanja na vodo potrebovala veliko dejavnosti, tako za motivacijo, obravnavo, urjenje snovi, kot za razvijanje sproščenega odnosa, premagovanje strahu in krepitev medsebojnega sodelovanja. Veliko avtorjev opisuje vsaj eno izmed vrst ustvarjalnega giba, ki jih kot učitelji in vzgojitelji lahko uporabimo. Sama sem na fakulteti spoznala še nekaj vrst dejavnosti ustvarjalnega giba, ki nam jih je pri predmetu ustvarjalnega giba predstavila profesorica. Le-te so:
tibetančki za otroke so znane tibetanske vaje, ki omogočajo telesu pretok energije ter povežejo telo, un in duha (Schmidt, 2008);
plesna dramatizacija je gibanje in ples, ki ga spremlja dramatizacija kratkega besedila, ki ga izrekamo spontano in v mirovanju (Schmidt, 2010);
igre zaupanja in sodelovanja so del načrtnega zbliževanja otrok s pomočjo gibalnih iger.
Osnovna naloga je, da otrok ves čas skrbi za drugega in pomaga ustvarjati boljše vzdušje v skupini (Schmidt, 2008);
vodena vizualizacija je način sproščanja v tihem prostoru, ki spodbuja domišljijo in spoznavanje drugega sveta (Schmidt, 2012);
itd.
Ves čas govorimo o gibanju, spontanosti, vodenju in mirovanju, besedni in nebesedni komunikaciji. Prav posebna vrsta dejavnosti ustvarjalnega giba je ples. Pa si poglejmo zakaj.
»Ustvarjalni gib kot pojem izhaja iz posebnega pojmovanja gibanja, ki se je porajal v različnih področjih umetniškega ustvarjanja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so ples pojmovali kot enega mnogih načinov človekovega (ustvarjalnega) giba … Pri ustvarjalnem gibu (plesu) si gibe sami izmišljamo, jih ustvarjamo, jih povezujemo in tako oblikujemo "plesno gibanje". Ne zanima nas zunanjost in oblika giba, pač pa njegova kakovost, izraznost in povezovalna dejavnost med ljudmi. Lahko uporabljamo vse stile in načine. Osnovno načelo ustvarjalnega gibanja je povezanost med gibanjem in notranjim doživljanjem.« (Vogelnik, 1994, str. 6).
Plesno izražanje nam torej prepušča svobodno odločitev gibanja in podoživljanja telesnih občutij. Gibanje, ples, svoboda, kakovost so besede, ki vsakega posameznika vežejo na lastne izkušnje in želje. Osebno sem besede in način gibanja najprej povezala s plavanjem. Plesno gibanje lahko izvajamo v različnih oblikah in obdobjih. Včasih zaplešemo od veselja (hitro, a srčno), včasih poplesujemo med čakanjem (zaporedno ponavljamo vrsto gibov) … Ustvarjalni gib in ples izvajamo skozi celo življenje. Pleše in giblje se lahko vsak: majhni otroci, starejši ljudje, najstniki in odrasli. Ples je sredstvo zadovoljstva, dobrega počutja, ljubezni, sreče in zbliževanja.
Opredelitev ustvarjalnega giba in plesa, ki potekata tesno skupaj, je s puščičnim diagramom zelo dobro predstavila Geršakova.
Slika 5.1: Prepletanje ustvarjalnega giba in plesa.
gibanje
↓
kinestetična inteligenca
↓
umetniški ← ustvarjalni gib → ples ↓ ↓ celostna učna metoda plesna vzgoja
↓ ↓ učenje in poučevanje skozi umetnost Vir: Borota et al., 2006.
Avtorica priročnika ustvarjalnega giba J. Kovač Valdés meni, da je ples tesno povezan z družbenim razvojem, bivanjem in delovanjem. Samo človeško gibanje pa se začne s plesom, poskakovanjem in sproščanjem ob glasbi. Otroci zelo radi oponašajo gibanje živali, tudi pri njih zaznamo nekakšno obliko plesa: ples čebel, ki napove dobro pašo, ples Flaminga v času parjenja, plavanje delfinov …
Otroci vključeni v plesno dejavnost raziskujejo svoje telo kot instrument, uživajo v ritmu, gibanju, teku skozi prostor, skoku, vrtenju, mirovanju in spoznavanju samega sebe.
Odgovornost učiteljev in staršev je, da to otroku omogočimo.
Pouk plesa ponuja otroku pomoč in podporo pri (Kovač Valdés, 2011, str. 11):
»razvoju samozavedanja, socialnem razvoju, razvijanju kreativnosti, intelektualnem razvoju, telesnem razvoju, razvijanju empatije, razvijanju estetskega čuta,
razvijanju prostorskih predstav.«
Psihomotorični razvoj, spoznavni razvoj in čustveno-socialni razvoj so tri področja, ki jih avtorica opredeli v povezavi s plesom. Naštela bom zgolj nekatere zapisane sestavine področij, ki sem jih izbrala zaradi tesne povezanosti plesa z učenjem tehnike plavanja.
Področje psihomotoričnega razvoja zajema telesne spretnosti ter zavedanje prostora in časa, pri tem razvijamo: različne vrste gibanja (skok, potisk, obrat, udarec, zamah), koordinacijo in skladnost gibov, ravnotežje, občutek za prostor (smeri, nivoji, talne označbe), energija (sila-moč), čas (ritem, ponavljanje).
Spoznavni razvoj: tu gre za učenje in zavedanje telesa v odnosu do drugih in prostora.
Čustveno socialni razvoj, pri tem razvijamo: uspešnost, pozitivno samopodobo, izražanje jeze, veselja … (Kovač Valdés, 2011).
6 PLAVANJE
Plavanje sama vedno povezujem s prelazom Črni Kal in besedami tete, ki je v mojem otroštvu zavpila: “Poglejte, morje!”. Prav zares se je takrat, prvič pred mojimi očmi prikazalo neskončno dolgo in veliko modro morje. Niti na misel mi ni prišlo, da bo plavanje zaznamovalo tako velik del mojega življenja. Sledila so leta igre in zabave z vodo,
“tunkanje”, šole v naravi, obvezno plavanje pri športni vzgoji, rekreacijsko plavanje in hkrati sredstvo sprostitve, potapljanje ter nato še opravljanje tečaja o usposobljenosti za delo v športu in sedaj poučevanje plavanja. Izkušnje in znanje, ki sem ga v teh letih pridobila, so me privedle do spoznanja, kako pomembno je gibanje v vodi. Pri izvajanju tečajev plavanja stremim k dobrem počutju otrok v vodi, izgubi strahu pred njo, varnosti, poznavanju preprostih in uporabnih plavalnih tehnik ter pomembnosti plavanja za življenje (zdravje, preprečevanje utopitev). Pa si poglejmo, kaj je plavanje.
»Če je v gibalnem smislu hoja osnovni način gibanja na kopnem, potem, je plavanje osnovni način gibanja v vodi. Plavanje predstavlja človekovo obvladovanje vode z lastnimi silami, ki mu omogočajo varno gibanje v želeni smeri na vodni gladini ali pod njo« (Kapus et al., 2002, str. 24).
Plavanje ima posebno vlogo v življenju ljudi že od pradavnine. Že v času plemenskih skupnosti je voda predstavljala neposredno nevarnost. Z razvojem sredozemskih kultur je postalo znanje plavanja zaradi povezave z morjem še pomembnejše. Stari Grki in Rimljani so plavanju pripisovali zelo velik pomen, saj so menili, da mora pismen človek znati pisati in plavati. V kasnejših obdobjih je bilo plavanje kulturna vrednota višjih družbenih slojev (Kapus et al., 2002).
Ljudje so že od nekdaj uporabljali znanje plavanja kot uporabno življenjsko tehniko. Plavati so morali, da so ujeli ribe, s katerimi so se prehranjevali in se rešili pred nevarnostjo utopitve.
Znanje plavanja jih je rešilo tudi v vojnah in poplavah. Danes lahko plava vsak človek, ne glede na poklic, socialni status, starost, raso … Plavajo tudi dojenčki, nosečnice, ljudje s posebnimi potrebami. V nekaterih primerih je plavanje edino gibanje, ki ga sploh lahko počnejo. Vodno okolje se velikokrat uporablja kot sredstvo rehabilitacije pri zdravstvenih poškodbah, saj se človeško telo v vodi giblje bistveno drugače kot na kopnem (manjše
obremenitve skeleta, kosti in sklepov, tu skoraj ni mišičnih poškodb, itd.). Izboljša se delovanje srčno-žilnega sistema, zaradi vodoravnega položaja telesa, ki olajša pretočnost krvi.
Plavanje pozitivno vpliva na astmatike, saj okolica vode zagotavlja zrak brez prašnih delcev.
Energijska poraba je velika, izdihovanje zraka v vodo pa je izvrstna dihalna vaja. Voda sprejme vsakogar, zaradi delnega občutka “breztežnosti”, ki nam ga zagotavlja vzgon. Še posebej veliko veselja v vodi in ob njej doživljajo otroci. Kmalu po rojstvu otrok še ne pozna strahu pred vodo, zaradi gibanja v plodovnici, zato je smiselno, da čim prej začnemo z vajami v domači kadi in nato v bazenu, do stopnje samostojnega in varnega plavanja. (Šajber, 2006).
Plavanje je družbeno, kulturno, zgodovinsko in civilizacijsko področje, ob katerem je človeštvo pridobilo občutek za vodo pri izvajanju (Kapus et al., 2002):
preprostih oblik gibanja v vodi, preprostih oblik plavanja, uporabnih plavalnih tehnik, plavalnih tehnik s štarti in obrati, iger v vodi,
plavanje za vse starostne kategorije (od dojenčkov dalje),
plavanje v vrtcih, osnovnih, srednjih in visokih šolah, na fakulteti in v plavalnih klubih, rekreativnega plavanja,
plavanje nosečnic, plavanja za zdravje, za rehabilitacijo po boleznih in poškodbah, uporabnega plavanja oseb s posebnimi potrebami,
tekmovalnega plavanja,
vztrajnostnega plavanja v naravi, skladnostnega plavanja,
skokov v vodo,
vaterpola, triatlona, prostega potapljanja …
Vedno več ljudi spoznava, da dobra telesna pripravljenosti prispeva k daljšemu življenju.
Modro prehranjevanje, manj stresa, in dovolj vadbe so le nekateri dejavniki, s katerimi nasprotujemo sodobnim pritiskom. S plavanjem povečujemo vzdržljivost, gibčnost in moč, obenem pa srca ne obremenjujemo preveč, saj ne prenašamo telesne teže. Plavanje je med Slovenci po priljubljenosti na drugem mestu za hojo (Juba, 2010).
7 PROGRAM PLAVANJA V SLOVENSKEM VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNEM SISTEMU
V vrtcu je plavanje izbirna vsebina, zato se ravnatelji sami odločijo ali bodo tečaje plavanje za predšolske otroke izvajali. Odvisno je od več dejavnikov: bližina kopališča, stroški tečaja, strokovna usposobljenost (licenčni vaditelji v vrtcu), interes … Če se vrtec odloči za izvedbo plavalnega tečaja, se starši sami odločijo ali bodo otroka v tečaj vpisali. Veliko vrtcev poišče skupni jezik prilagajanja na vodo in poletnega letovanja, ki ga izvedejo ob morju, bazenu. Pri tem gre za obravnavo vsebin iz različnih področij (npr.: okolja, družbe, gibanja) in hkrati pridobivanje občutka za vodo ter izvajanja preprostih oblik gibanja v vodi.
Danes v Sloveniji potekajo naštete stopnje sistematičnega učenja plavanja (Jurak in Kovač, 2002):
tečaj prilagajanja na vodo za predšolske otroke, plavalni tečaj na nižji stopnji devetletke,
šole v naravi s plavalnimi vsebinami v devetletki, preverjanje znanja plavanja v šestem razredu devetletke, tečaji plavanja za neplavalce na višji stopnji devetletke, preverjanje znanja plavanja v sedmem razredu devetletke,
spopolnjevanje znanja plavanja in osnovnošolska tekmovanja v plavanju, tečaji plavanja za neplavalce v srednjih šolah,
spopolnjevanje znanja plavanja in srednješolska tekmovanja v plavanju in
tečaji plavanja za študente neplavalce oziroma študentke neplavalke na fakultetah.
Vse navedene stopnje potekajo pri nas le v redkih okoljih (npr. Ljubljana), v mestnih občinah in večjih krajih se večinoma izvajajo šest stopenjski modeli učenja plavanja (brez tekmovanj in tečaja neplavalcev v srednjih šolah), drugod pa učenje plavanja poteka v šoli v naravi in v okviru plavalnih tečajev na predmetni stopnji devetletke (Kovač in Jurak, 2002).
Kot smo že omenili kurikulum za vrtce delimo na področja. Kapus je v področju gibanja dobro zbral globalne cilje, ki se uresničujejo tudi s plavanjem (Kapus et al., 2002):
sproščeno gibanje v vodi in osvajanje osnovnih elementov plavanja,
uvajanje v igre s pravili,
spoznavanje pomena sodelovanja v igralni skupini, medsebojne pomoči in ″športnega obnašanja″,
spoznavanje različnih športnih orodij in pripomočkov, njihovo poimenovanje in uporaba, spoznavanje osnovnih načel osebne higiene,
spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,
spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih.
Osnovna šola nosi največje breme začetnega oplavanjevanja, saj je vanjo po zakonu obvezno vključen vsak otrok. Čas od šestega do osmega leta starosti je za učenje plavanja najprimernejši, zato je pri tej starosti otrok potrebno nameniti učenju plavanja posebno pozornost. Polovično znanje in nezanesljivost sta pri plavanju lahko varljiva in še nevarnejša od neznanja. Naučiti otroke plavati je pedagoško poslanstvo, ki rešuje življenja. Učenje plavanja je dobesedno šola za življenje. Zato je kljub morebitnim težavam treba storiti vse, da se učenci dobro naučijo plavati (Kristan, 1999).
Šola ponuja tri vrste programov, s katerimi uresničuje cilje športne vzgoje, to so:
1. program obvezen za vse učence,
2. programi, ki jih mora šola ponuditi, vključevanje učencev je prostovoljno,
3. dodatni programi, ki jih šola lahko ponudi, vključevanje učencev pa je prostovoljno.
Preglednica 7.1: Dejavnosti obvezne za vse učence.
Prvo vzgojno- izobraževalno obdobje
Drugo vzgojno- izobraževalno obdobje
Tretje vzgojno- izobraževalno obdobje Redni pouk z dvajseturnim
tečajem plavanja v 2. ali 3.
razredu.
Redni pouk Redni pouk
Športni dnevi, pet na leto. Športni dnevi, pet na leto. Športni dnevi, pet na leto.
Vir: Učni načrt za športno vzgojo, 2011.
Poučevanje plavanja uvrščamo v redni pouk. Izmed 315 ur namenjenih obveznemu programu
operativnih ciljev športne vzgoje v 1. triadi devetletne osnovne šole. Iz učnega načrta si poglejmo tiste, ki so vezani zgolj na poučevanje plavanja (Strel et al., 2001):
1. razred:
Prilagoditi se na vodo do stopnje drsenja.
Spoznati osnovne higienske navade.
Poznati osnovna načela varnosti v bazenu.
Seznaniti se s pomenom telesne nege in higiene.
2. razred:
Naučiti se vsaj ene izmed tehnik plavanja do stopnje znanja plavanja 25 metrov.
Privzgojiti osnovne higienske navade.
Poznati in upoštevati osnovna načela varnosti v bazenu.
Razumeti pomen pravilne drže telesa, telesne nege in higiene.
3. razred:
Naučiti se vsaj ene izmed tehnik plavanja do stopnje znanja 25 metrov v globoki vodi.
Poznati in upoštevati osnovna načela varnosti na bazenu.
Razumeti pomen pravilne drže telesa v funkciji zdravja, telesne nege in higiene.
