UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA LJUBLJANA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SARA GOLČMAN
Poseganje na poplavna območja hudourniških vodotokov v občini Laško
Diplomsko delo
UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA LJUBLJANA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
SARA GOLČMAN
Poseganje na poplavna območja hudourniških vodotokov v občini Laško
Diplomsko delo
Mentor: doc. dr. Tajan Trobec Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA
Ljubljana, 2021
Poseganje na poplavna območja hudourniških vodotokov v občini Laško Izvleček:
Diplomsko delo se nanaša na poplavno problematiko v občini Laško ter časovno analizo gradnje objektov na poplavnih območjih. Raziskovalni del se osredotoča večinsko na mesto Laško, ki ima večjo gostoto poselitve na poplavnih območjih, kot pa je ta v Rimskih Toplicah.
Diplomsko delo je bilo opravljeno predvsem s pomočjo kabinetnega dela, ki je vključevalo študij virov in literature, izdelavo kartografskih prikazov območja ter prikaz dinamike poselitve na poplavnem območju v občini Laško s programskim orodjem ArcMap. Ugotovila sem, da je bilo največ stavb na poplavnih območjih zgrajenih v obdobju od leta 1971 do 1990. Trend gradnje objektov na poplavno nevarnih območjih se je v 90-ih letih začel zmanjševati, kar je vsaj deloma neposredna posledica dejstva, da so območje v tem času večkrat prizadele poplave. Na zmanjšanje posegov na poplavnih območjih je v zadnjih letih pripomoglo predvsem doslednejše upoštevanje zakonodaje, ki omejuje posege na poplavno nevarnih območjih.
Ključne besede: Laško, poplavna območja, Savinja, poplave, prostorsko načrtovanje
Interference on flood-prone areas torrents watercourses in the municipality of Laško Abstract:
The diploma refers to flood issues in the municipality of Laško and the time analysis of the construction of facilities in flood-prone areas. The research part focuses mostly on the town of Laško, which is densely populated in flood-prone areas, compared to the Rimske Toplice.
Seminar work was mostly done with cabinetwork, which included obtaining and study of sources and literature, cartographic work of population dynamic on flood-prone areas in Laško, in the software tool ArcMap. Based on the research I did with the help of the program, we can understand that the majority of buildings were constructed in the period from 1971 to 1980 and from 1981 to 1990. The trend of intensive construction on flood- prone areas has begun to decline in the 1990s, which can be due to several flood events during this period. In recent years, the reduction of interventions in flood-prone areas is mainly due to more consistent compliance with legislation limiting interventions in flood- prone areas.
Key words: Laško, flood-prone areas, Savinja, floods, spatial planning
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ...1
1.1 NAMEN IN CILJI ...2
2. TEORETSKA IZHODIŠČA ...2
2.1 KARTE RAZREDOV POPLAVNE NEVARNOSTI ...2
2.2 PROSTORSKO NAČRTOVANJE NA POPLAVNO OGROŽENIH OBMOČJIH ...5
2.2.1 ZAKONODAJA TER UKREPI NA PODROČJU UREJANJA VODTOKOV-HUDOURNIKOV .7 2.2.2 OBČINA LAŠKO ...9
3. METODOLOGIJA ...11
4. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO ...11
4.1 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO ...11
4.1.1 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO ...13
4.2 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO ...17
4.2.1 PREGLED ZGODOVINE RAZVOJA MESTA V OBČINI LAŠKO ...19
5. POPLAVE ...20
6. PREGLED POMEMBNEJŠIH POPLAV V OBČINI LAŠKO...21
6.1 LETO 1954 ...23
6.2 LETO 1989 ...24
6.3 LETO 1990 ...25
6.4 LETO 1998 ...26
6.5 LETO 2007 ...27
6.6 LETO 2010 ...28
7 . ŠIRJENJE POSELITVE NA POPLAVNO OGROŽENA OBMOČJA V OBČINI LAŠKO ...29
7.1 UKREPI ZA ZMANJŠANJE POPLAVNE NEVARNOSTI V OBČINI LAŠKO ...38
7.1.1 PRESTAVITEV STRUGE SAVINJE VZDOLŽ OBMOČJA THERMANE D.D. ...39
7.1.2 PREOBLIKOVANJE STRUGE REKE SAVINJE NA ODSEKU: OVINEK MARIJA GRADEC- VKLJUČNO Z OVINKOM UDMAT ...40
7.2 PROTIPOPLAVNI UKREPI V RIMSKIH TOPLICAH ...40
8. SKLEP ...41
9. POVZETEK ...45
10. VIRI IN LITERATURA ...47
KAZALO SLIK
Slika 1: Prikaz treh razredov poplavne nevarnosti v naselju Laško...4
Slika 2: Prikaz treh razredov poplavne nevarnosti v naselju Rimske Toplice. ...5
Slika 3: Izliv Rečice v Savinjo med zdraviliškima kompleksoma ...9
Slika 4: Občina Laško – DPK 1:250.000... 13
Slika 5: Digitalni model višine za občino Laško ter večji vodotoki. ... 17
Slika 6: Razglednica iz Laškega leta 1933. ... 19
Slika 7: Visoke vode v Laškem, leta 1926. ... 22
Slika 8: Poplavljeno Laško leta 1954. ... 22
Slika 9: Poplavljeno Laško leta 1964. ... 23
Slika 10: Poplave v Laškem leta 1954... 24
Slika 11: Posledica poplav v naselju Tevče. ... 25
Slika 12: Poplave v Laškem leta 1990... 26
Slika 13: Obseg poplavljenega območja, ob poplavah leta 1990 na območju marijagraškega ovinka v Laškem. ... 26
Slika 14: Poplave v Laškem leta 1998... 27
Slika 15: Poplave pri Pivovarni Laško leta 2010. ... 28
Slika 16: Prikaz leta izgradnje stavb na poplavno nevarnih območjih od leta 1971 do 1990, na območju vodotoka Rečica in izliva Rečice v Savinjo. ... 31
Slika 17: Prikaz gradnje stavb na poplavno nevarnih območjih od leta 1971 do 1990... 32
Slika 18: Prikaz gradnje stavb od leta 1971 do 1990, na območju ob vodotoku Lahomnica. ... 33
Slika 19: Prikaz gradnje stavb od leta 1991 do 2000, na območju vodotoka Rečica. ... 34
Slika 20: Prikaz gradnje stavb od leta 1991 do 2000, na območju marijagraškega ovinka. ... 35
Slika 21: Gradnja stavb od leta 2001 do 2018, na območju vodotoka Rečica. ... 36
Slika 22: Gradnja stavb od leta 2001 do 2018, na območju marijagraškega ovinka... 37
Slika 25: Zdravilišče Laško (levo) in Thermana park Laško (desno). ... 40
KAZALO GRAFOV Graf 1: Prikaz mesečnih pretočnih vrednosti na Savinji, vodomerna postaja Laško I v obdobju 1981- 2010. ... 15
Graf 2: Prikaz števila zgrajenih stavb na območju občine Laško po 10-letnih časovnih obdobjih. ... 38
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Poplave na območju Celja ali/in Laškega v 20.stoletju ter začetku 21. stoletja, razdeljene po letnih časih. ... 23
Preglednica 2: Visokovodne konice ter povratne dobe pretokov 18. in 19. septembra 2010. ... 28
Preglednica 3: Največji poplavni dogodki na Savinji v Laškem. ... 29
Preglednica 4: Prikaz leta izgradnje stavb iz katastra stavb na območju majhne, srednje in velike poplavne nevarnosti. ... 30
1 1. UVOD
Poplave so naravni pojav, ki so z drugimi geološkimi procesi oblikovale in še vedno preoblikujejo zemeljsko površje. Zbiranje in odtok povečanih količin padavin povzročata intenzivne procese erozije v strugi vodotoka ter v celotnem povodju. Sam proces se prične s spiranjem površinske preperine, nadaljuje z zemeljskimi plazovi, ki končajo v rečni strugi, posledično voda prestopi bregove in poplavi okolico. ˝Poplavna območja so sestavni del vodotokov, kot del vodnega prostora predstavljajo pomemben vodni ekosistem in pomembno vplivajo na vodni režim, predvsem z zmanjševanjem konic poplavnih valov ter bogatijo podtalnico˝(Brilly, Mikoš, Šraj, 1999). Poplave spadajo pod najhujše povzročitelje naravnih nesreč. V prihodnje pa je mogoče pričakovati obsežnejše in pogostejše poplave zaradi posledic klimatskih sprememb, ki se odražajo na spremembah padavinskega režima, kar pa vpliva na velike spremembe površinskega odtoka (Komac, Natek, Zorn, 2008).
V zadnjih desetletjih se je človek začel pospešeno naseljevati na dnu dolin in kotlin ter posledično na poplavne ravnice, kjer je začel namenjati prostor različnim dejavnostim. Zaradi povečane rabe prostora so ta območja postala ranljiva pred naravnimi nesrečami. Posledično se je pokazala težnja po iskanju rešitev, ki se v zadnjih desetletjih pojavlja predvsem v obliki gradnje različnih protipoplavnih ukrepov, ki pa ne zagotavljajo absolutne varnosti na poplavnih območjih (Trobec, 2011).
Diplomsko delo se nanaša na občino Laško ter časovno analizo gradnje objektov na poplavnih območjih. Občina se je v preteklosti večkrat soočala z visokimi vodami in škodami, ki so jih te povzročile. V diplomskem delu so predstavljena teoretska izhodišča, ki vključujejo opis kart razredov poplavne nevarnosti, prostorsko načrtovanje na poplavno ogroženih območjih ter pregled zakonodaje ter ukrepov na področju urejanja vodotokov-hudournikov. Tekom diplomskega dela so predstavljene fizičnogeografske in družbenogeografske značilnosti občine ter kratek zgodovinski pregled razvoja mesta Laško s poudarkom na poplavnih območjih. Predstavljeni so vzroki za nastanek poplav, njihove značilnosti ter prostorske razsežnosti po Sloveniji. Vključen je tudi pregled pomembnejših poplav v Laškem. V raziskovalnem delu je analizirana časovno-prostorska gradnja objektov na poplavno nevarnih območjih v občini Laško. Zaradi večjega števila zgrajenih objektov na poplavnih območjih, je pozornost posvečena predvsem mestu Laško ter manj Rimskim Toplicam. V sklopu analize širjenja poselitve predvsem na območju mesta Laško, je izpostavljen tudi pomen vodogradbenih protipoplavnih ukrepov, ki so že bili izvedeni ali so še v procesu izgradnje.
2 1.1 NAMEN IN CILJI
Namen diplomskega dela je bil raziskati časovni potek širjenja poselitve na poplavnih območjih ob vodotoku Savinje in njenih hudourniških pritokih ter s tem ugotoviti, kako intenzivno se je širila poselitev s stavbami. Poleg tega pa še ali so se v občini zgodile večje prostorsko-časovne razvojne prelomnice, ki so umirile ali pospešile tokove poselitve na poplavna območja. Analiza gradnje stavb se večinoma osredotoča na mesto Laško in okoliška naselja, zaradi večje problematike glede poplavljanja, ogrožanja stavb in potencialno človeških življenj, manj pa na Rimske Toplice.
Postavljeni cilji za diplomsko delo so:
Osnovni pregled fizičnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti občine Laško.
Preučiti hidrološke značilnosti Savinje in njenih pritokov na preučevanem območju.
Preučiti in predstaviti pomembnejše pretekle poplave, ki jih je povzročila Savinja in njeni pritoki, v kakšnem obsegu so vodotoki v občini Laško in okolici poplavljali ter zapisati škodo, ki je ob tem nastala.
Pregledati OPN za Laško, ter ugotoviti kako je zakonodajno urejena gradnja stavb na poplavnih območjih.
Časovno opredeliti gradnjo stavb na poplavnih območjih v občini Laško, preučiti njeno prostorsko-časovno dinamiko ter ugotoviti morebitne vzorce skozi 10-letna časovna obdobja.
Ugotoviti kako so protipoplavni posegi v strugi Savinje vplivali na porast gradnje stavb na poplavno nevarnih območjih.
2. TEORETSKA IZHODIŠČA
2.1 KARTE RAZREDOV POPLAVNE NEVARNOSTI
Da bi lahko definirali neko ogroženost območja, je treba razjasniti pojma nevarnost in ranljivost. Nevarnost zaobjema predvsem naravne pogoje za nastanek poplav, erozijo in plazove z določeno verjetnostjo pojava. Ranljivost pa opredeljuje ceno (stroške) škode človekove dejavnosti. Z integralno analizo obeh pojmov nato ugotavljamo dejansko ogroženost (Gendreau in Gilard, 1998; cit. po. Brilly in sod., 1999). V članku temeljni termini v geografiji naravnih nesreč je nevarnost opredeljena kot okoliščine/pogoji, ki ne neki določeni lokaciji, ki lahko (ne vedno, ampak ko se izpolnijo določeni pogoji) ogrozijo človeka, objekte in človekove dejavnosti. Ogroženost se rezultira v konkretni škodi in drugih posledicah, ki je odvisna od značilnosti nevarnosti (naravne nesreče), njene pogostosti pojavljanja ter magnitude. Vendar pa je odvisno tudi od občutljivosti ljudi oziroma družbe na te pojave, kar pa imenujemo ranljivost (Natek, 2011). Človek v okolju vpliva na obstoj ter spreminjanje verjetnosti ranljivosti, vendar pa istočasno tudi na dinamiko in verjetnost nastopa naravnih nevarnosti. Naravni prostor, ki ga ogrožajo naravne nevarnosti sam po sebi ni ogrožen, če ni hkrati ranljiv zaradi prisotnosti človekove dejavnosti (Brilly in sod., 1999).
Nevarnostni potencial za območja pomembnega vpliva poplav v RS, se opredeli s kartami poplavne nevarnosti. Karte poplavne nevarnosti prikazujejo do kam sežejo poplave pri
3
pretokih s povratno dobo deset, sto in petsto let. Vrednost pretoka s povratno dobo 10 let je v določenem letu lahko dosežen ali presežen z vrednostjo 10%, pretok Q100 je lahko dosežen ali presežen z verjetnostjo 1%, pretok Q500 pa z verjetnostjo 0,2%. Na podlagi kart poplavne nevarnosti, so izdelane tudi karte poplavne ogroženosti. Te karte prikazujejo kraje, kjer bi se lahko pojavile morebitne škodne posledice poplav (Državni načrt zaščite in reševanja ob poplavah, 2019).
Karte poplavne ogroženosti občin je izdelala Direkcija RS za vode. Pri novih izračunih ogroženosti se upošteva kategorizacija na 5 razredov ogroženosti, verjetnost poplav, velikost poplavnega območja, število ljudi, ki se nahaja na poplavnem območju ter število stavb, ki so locirana na poplavnem območju.
Pri ocenah in obvladovanju poplavne ogroženosti je treba upoštevati območja pomembnega vpliva poplav (OPVP). Podatke, katere se upošteva v zvezi z OPVP so :
• ˝površina poplavnega območja˝,
• ˝število stalnih in začasnih prebivalcev˝
• ˝število stavb s hišno številko˝,
• ˝število enot kulturne dediščine˝,
• ˝število kulturnih spomenikov državnega pomena˝,
• ˝število poslovnih subjektov˝,
• ˝ocenjeno število zaposlenih˝,
• ˝število SEVESO zavezancev˝,
• ˝dolžina pomembnejše linijske infrastrukture˝,
• ˝število pomembnih objektov družbene infrastrukture državnega pomena˝ (MOP, 2019).
Na območju porečja Savinje se nahaja 9 OPVP-jev, poleg Laškega še Celje, Nazarje, Rimske Toplice, Vransko, Gornji Grad, Mozirje, Vojnik in Hrastovec. Vodotoki, ki tečejo po območju OPVP-ja Laško so Savinja, Rečica, Lahomnica, Sevenški greben in Žikovica (NZPO SI, 2017).
Območja poplavne nevarnosti so na IKRPN razdeljena na 4 razrede, in sicer na območje razreda velike poplavne nevarnosti, na območje razreda srednje poplavne nevarnosti, območje razreda majhne poplavne nevarnosti ter območja preostale poplavne nevarnosti. V sklopu diplomskega dela sem vključila zgolj prve tri razrede. Vključitev območja preostale poplavne nevarnost se mi ni zdela relevantna za namen mojega raziskovalnega dela.
Območje razreda velike poplavne nevarnosti prikazuje območja poplavne nevarnosti, kjer je pri pretoku Q100, globina vode enaka ali večja od 1,5 m oziroma je zmnožek globine in hitrosti vode enak ali večji od 1,5 m2/s.
Območje razreda srednje poplavne nevarnosti prikazuje območje poplavne nevarnosti, kjer je pri pretoku Q100 gladina vode enaka ali večja od 0,5 m in manjša od 1,5 m ali pa je zmnožek globine in hitrosti vode enak ali večji od 0,5 m2/s in manjši od 1,5 m2/s.
4
Območje razreda majhne poplavne nevarnosti pa prikazuje območje, kjer je pri pretoku Q100 globina vode manjša od 0,5 m ali pa je zmnožek globine in hitrosti vode manjši od 0,5 m2/s (Poplavna območja, 2021).
S pomočjo programskega orodja ArcGis sem združila sloje vseh 3 razredov s tlorisi katastra stavb za leto 2020 v Občini Laško ter dobila naslednje rezultate.
Območje razreda velike poplavne
nevarnosti
Območje razreda srednje poplavne
nevarnosti
Območje razreda majhne poplavne
nevarnosti Stavbe na območjih
poplavne nevarnosti
133 403 450
Slika 1: Prikaz treh razredov poplavne nevarnosti v naselju Laško.
5
Slika 2: Prikaz treh razredov poplavne nevarnosti v naselju Rimske Toplice.
2.2 PROSTORSKO NAČRTOVANJE NA POPLAVNO OGROŽENIH OBMOČJIH
Poplave so sestavni del naravnega režima voda, škoda, ki jo ob tem povzročijo, pa so posledica naše dejavnosti (Brilly in sod., 1999). S tehnološkim razvojem, ki smo mu priča, tako človek spreminja obsežnost škode, ki nastaja ob poplavah (LAWA, 1995 cit. po Brilly in sod., 1999).
Pomemben dejavnik pri zmanjševanju poplavnega tveganja so vodogradbeni ukrepi, s katerimi se zmanjšuje poplavna nevarnost na poplavnih območjih. Z njimi lahko vplivamo na nastanek, vir nevarnosti ali pa branimo določeno območje pred škodljivim delovanjem voda (Kozelj in sod., 2008; cit.po: Trobec, 2011).
Z današnjo interpretacijo naravnih procesov človek spoznava, da si naravnih procesov ne more popolnoma podrediti, temveč, da je prilagajanje naravi edina možna pot. Te usmeritve so določene z evropsko in slovensko zakonodajo, v katerih je cilj med drugim zmanjšanje ogroženosti življenj in zmanjšanje materialnih škod zaradi prekomernih padavin (Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012, 2006). Za potrebe vzdrževanja obstoječega stanja se večinoma uporabljajo gradbeni ukrepi, ki pa lahko ponekod ublažijo stanje na mestu saniranja, vendar pa lahko negativno vplivajo na poplavno stanje na drugem delu vodotoka.
Poleg gradbenih ukrepov se poslužujejo ponekod tudi bolj mehkih ukrepov. Mehki ukrepi zaobjemajo izseljevanje ljudi iz poplavno nevarnih območjih, spremembe namembnosti rabe
6
tal, informiranje prebivalcev o poplavni nevarnosti območij ter smotrno in strateško prostorsko načrtovanje pred gradnjo objektov v prostoru.
Danes je urejanje voda v Sloveniji organizirano tako, da Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) na osnovi kriterijev dodeli koncesijo družbam, ki izpolnjujejo pogoje. Avgusta 2015 je bila v sestavu MOP-a ustanovljena Direkcija Republike Slovenije za vode (DRSV), ki je začela delovati januarja 2016. Tako je DRSV z območnimi enotami prevzela naloge ARSO-ta na področju upravljanja z vodami (Organiziranost upravljanja z vodami v Sloveniji, 2021).
Direkcija RS za vode (Direkcija za vode, 2021) kot nosilec urejanja prostora na področju upravljanja z vodami v postopkih priprave DPN-jev, OPN-jev in OPPN-jev ter projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja izvaja ukrep U1.
˝Omejitve in pogoji za potencialne nove posege na obstoječa poplavna območja in izvajanje dejavnosti na le-teh so predpisani z ZV-1 in z Uredbo o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja˝(NZPO SI, 2017).
Leta 2007 je bila na EU nivoju usklajena in sprejeta poplavna direktiva (Directive 2007/60/ec of the european parliament and of the council, 2007). To je dokument s katerim se znotraj skupnosti postavlja skupni okvir za oceno in obvladovanje poplavne ogroženosti. Poplavna direktiva je prenesena v slovenski pravni red z Uredbo o vsebini in načinu priprave podrobnejšega načrta za zmanjševanje ogroženosti pred poplavami (Uredba o vsebini in načinu priprave podrobnejšega načrta zmanjševanja ogroženosti pred poplavami, 2010).
Poplavna direktiva določa aktivnosti, ki jih morajo izvajati države članice z namenom, da bi lahko bolj učinkovito obvladovale poplavno ogroženost v okviru nacionalnih in čezmejnih porečjih. V okviru izvajanja EU poplavne direktive sta bili kot območji upravljanja v skladu ZV- 1 določeni vodni območji Donave in Jadranskega morja (NZPO SI, 2017).
Zakon o vodah (ZV-1) ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči. ˝Upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči obsega varstvo vode, urejanje voda ter odločanje o rabi voda˝. Zakon pa tudi ureja javno dobro in javne službe na področju voda, vodne objekte in naprave ter druga vprašanja, povezana z vodami (Zakon o vodah, 2002).
Pravilnik o metodologiji za določanje območij, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja, ter o načinu razvrščanja zemljišč v razrede ogroženosti določa območja, ogrožena zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja:
˝način določanja poplavnih in erozijskih območij˝, ˝način razvrščanja zemljišč v razrede poplavne in erozijske ogroženosti˝ ter ˝merila za določanje razredov poplavne in erozijske ogroženosti˝. Pravilnik pa določa tudi način priprave kart poplavnih ter erozijskih območij ter enotne oznake vsebin ter s tem povezane naloge. V 17. členu je zapisano, da se poplavna in erozijska ogroženost določita na podlagi analize ranljivosti elementov ogroženosti na območjih poplavne nevarnosti. Ter, da se kot omenjeno poplavno in erozijsko ogroženost razvrsti v tri razrede (Pravilnik o metodologiji za določanje območij, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja, ter o načinu razvrščanja zemljišč v razrede ogroženosti, 2007).
Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja določa pogoje in
7
omejitve za posege v prostor in izvajanje dejavnosti na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja, za posege v okolje, ki v primeru poplav in z njimi povezane erozije lahko ogrožajo vodno okolje ter za načrtovanje rabe prostora in preventivnih ukrepov za zmanjšanje poplavne ogroženosti (Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja, 2008).
2.2.1 ZAKONODAJA TER UKREPI NA PODROČJU UREJANJA VODTOKOV-HUDOURNIKOV
Prve dejavnosti v smeri urejanja hudournikov so se začele na našem prostoru z ustanovitvijo Cesarsko-kraljevega Gozdarsko-tehniškega oddelka za urejanje hudournikov leta 1884.
Štajerska je bila vključena v beljaško – južno sekcijo. V juniju leta 1884 je cesar Franc Jožef uvedel zakone o pospeševanju zemljedelstva v okrožju vodogradnje ter zakon o neškodljivem odvajanju gorske vode. Iz teh postav so nato bili sprejeti še nekateri zakonski in izvršilni akti.
Med drugim je bila leta 1888 sprejeta instrukcija ministrstva za poljedelstvo o izdelavi načrtov za ureditev hudournikov. Štajerska je bila leta 1888 dodeljena Sekciji Linz, leta 1904 je prešla pod Dunajsko Novo mesto, leta 1908 pa k Sekciji Gradec (Jesenovec, 1995)
Januarja 1914 smo v Ljubljani dobili ˝Gozdarsko-tehnični odsek za zgradbo hudournikov˝, ki pa je bil podrejen Cesarsko-kraljevem ministrstvu za poljedelstvo na Dunaju (Jesenovec, 1995).
V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevine Jugoslavije je naše ozemlje obsegalo 15.936 km2. V letu 1919 je bila v Beogradu sprejeta ˝Uredba o ustroju ministrstva za gozdarstvo in rudarstvo˝. Le-ta je imela 5 oddelkov Glavnega gozdarskega ravnateljstva, med tem pa tudi ˝2. oddelek za pogozdovanje goličav in uravnavanje hudournikov˝. V 10. členu ima ta oddelek dva odseka in sicer: ˝odsek za pogozdovanje goličav˝ ter ˝odsek za uravnavo hudournikov in melioracijo gozdnega zemljišča˝. Naloge odseka za uravnavo hudournikov in melioracijo gozdnega zemljišča so bile: izdelovanje in odobravanje načrtov in proračunov za uravnavo hudournikov, izdelovanje in odobravanje načrtov o pogozdovanju področja hudournikov in druge zadolžitve. V naslednjih letih se je ta uredba dopolnjevala. Nato pa je leta 1928 v uradnem listu ljubljanske in mariborske oblasti Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev bil zapisan ˝Pravilnik o zbiranju in upravljanju prispevkov za pogozdovanje˝, na kateri osnovi je bil ustanovljen fond za pogozdovanje. Iz tega fonda je bilo mogoče plačevati zagrajevane hudournikov, v primeru, da je bilo to povezano s pogozdovanjem na hudourniških območjih (Jesenovec, 1995).
V letu 1930 je bil v Beogradu sprejet ˝Zakon o urejanju hudournikov˝. V njem je bil opredeljen pojem hudournik, vrste del odškodnine, razlastitve in drugo. Bili pa so tudi ustanovljeni odseki za službo pri hudournikih z nazivom: ˝Šumarsko – tehnični odsek za urejanje hudournikov˝
(Jesenovec, 1995).
Obdobje 1924-1940 je bilo obdobje večjih naravnih ujm (1924, 1925, 1926, 1933) . Ti dogodki so pospešili urejanje hudournikov ter hudourniških območij. V Obdobju od 1918 in 1940 je v takratni Dravski banovini nov izgled dobila med drugim tudi Savinja s pritoki (Jesenovec, 1995).
8
V Sloveniji je bila do 2. svetovne vojne agrarna družba. Po vojni je sledil proces intenzivne deagrarizacije, kar je pomenilo povečanje obsega mest in naselij, katerih obseg se je razširjal tudi ob rečne struge. Do gradnje na poplavnih območjih je prišlo predvsem zaradi lobiranja investitorjev, prevelikega zaupanja v gradbene protipoplavne ukrepe ter izgubo zgodovinskega spomina (Kučić, 2018).
Leta 1950 je bilo ustanovljeno podjetje urejanje hudournikov Ljubljana, ki je imelo v prihajajočih letih kar precej dela, še posebej zaradi naravnih nesreč. Vzrok temu so bile spremembe pri poselitvi in pozidavi Slovenije ter namembnosti zemljišč. Dodatno obremenitev hudourničarjem pa je prinesel propad večine od 2.359 mlinov, 1.320 žag in 600 elektrarn na vodni pogon registriranih leta 1941 v Dravski banovini. Zaradi propada le-teh se je povečala vodna sila v strugah vodotokov. V naslednjih letih so na položaj stroke in stanje na hudournikih vplivali razni akti, med drugim ˝Zakon o varstvu voda˝ iz leta 1957, ˝Zakon o vodah˝ iz leta 1966 ter ˝Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah˝ leta 1969. Leta 1974 je bil v Uradnem listu SRS (št. 16/1974) objavljen nov ˝Zakon o vodah˝ (Jesenovec, 1995).
Po osamosvojitvi Slovenije se je začel proces poseljevanja dna dolin in kotlin še pospeševati.
Investitorji so začeli kupovati močvirna in poplavna zemljišča, ker so bila prazna in poceni. Po nakupu teh so oddajali vloge za spremembo občinskega prostorskega akta z namenom, da spremenijo zemljišča v zazidljiva. Zatem pa so pridobili prostorski izvedbeni akt in gradbeno dovoljenje (Kučić, 2018).
Problematika z gradnjo na poplavno ogroženih zemljiščih se je nekoliko izboljšala po letu 2008, ko je država omejila gradnjo na teh območjih s poplavno uredbo (Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor…, 2008). Z le-to se pogojuje ter omejuje posege v prostor, izvajanje dejavnosti in načrtovanje rabe prostora z namenom zmanjšanja poplavne ogroženosti (Metelko Skutnik, 2008).
Dosedanja prizadevanja družbe so bila predvsem usmerjena v zmanjševanje obsega poplavnih zemljišč. Vendar so bile rešitve dostikrat nepopolne ter je lahko nek ukrep za omiljevanje poplavljanja v enem delu porečja povečal obseg poplav v drugem delu porečja. Dandanes se pogled na poplavna zemljišča spreminja in tako te površine dobivajo novo vrednost in sicer dobivajo pomen za vodni režim in ekološko ter biološko raznovrstnost obvodnega sveta.
Vendar je treba opozoriti, da se je v določenih primerih to zgodilo prepozno, saj so prvotno namenjene poplavne površine pozidali, naredile prometne poti ali so jih spremenili v kmetijska zemljišča (Bat in sod., 2003).
9 2.2.2 OBČINA LAŠKO
Po podatkih dokumenta o načrtu zmanjšanja poplavne ogroženosti od 2017-2021, naj bi bilo na območju Laškega 1,45 km2 površin pomembnega vpliva poplav. Na le-teh pa je prisotno 2589 stalnih in začasnih prebivalcev. Na območju Rimskih Toplic je bilo pod območje pomembnega vpliva poplav uvrščenih 0, 25 km2 (NZPO, 2017).
˝Prostorski razvoj v Občini Laško se je v zadnjih letih izvajal v okviru prostorskega plana iz leta 1986˝. Občina je zatem dopolnjevala prostorski plan z manjšimi spremembami ter dopolnitvami. V vodilnih naseljih je obseg stavbnih zemljišč izkoriščen tako, da je v le-teh malo nezazidanih stavbnih zemljišč. V zadnjem obdobju se kažejo večje težnje na področju prostorskega razvoja v gradnji stanovanj za lastne potrebe, kot pa za gradnjo objektov namenjenim za turizem, trgovino, poslovne dejavnosti ter za trg (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
V Laškem je stanovanjska pozidava strnjena v starem mestnem jedru Laškega, v Spodnji Rečici, Debru, Marija Gradcu, Rožniku in Podhumu. Centralne dejavnosti so locirane v starem mestnem jedru. Večji kompleks trgovske dejavnosti je zgrajen med glavno cesto in Savinjo. V prihodnje imajo načrt na vstopnem, severnem delu v Laško nameniti površine za nove centralne dejavnosti. Proizvodne dejavnosti so skoncentrirane že na obstoječih proizvodnih kompleksih v dolini vodotoka Rečice, v Spodnji Rečici, Podšmihelu in Laškem. Med le-temi predstavlja večji kompleks območje pivovarne, ki je zgrajen pred marijagraškim ovinkom neposredno ob Savinji. Zdraviliški kompleks pa je lociran na območju, ki je razširjeno severno in južno od izliva Rečice v Savinjo. Na levem bregu imajo v načrtu nameniti nove površine za zdraviliški turizem.
Slika 3: Izliv Rečice v Savinjo med zdraviliškima kompleksoma na desnem bregu Savinje.
Vir 1: Golčman, 2021.
Rimske toplice se razvijajo ob glavni cesti, ki povezuje Šmarjeto, Ogeče ter kompleks Toplic. Za to naselje imajo v načrtu širitev naselja, notranji razvoj naselja ter prenovo območij, ki pa se
10
bodo urejala na podlagi občinskih podrobni načrtov. Se pa naselje usmerja v turistične in zdraviliške dejavnosti (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
V Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, ki je bil sprejet leta 2017 so med drugim zapisani tudi posegi, ki so dovoljeni na prostoru občine Laško. V sklopu OPN-ja je zapisano, da se na poplavnih območjih, za katere so izdelane karte poplavne nevarnosti in določeni razredi poplavne nevarnosti pri načrtovanju prostorskih ureditev mora upoštevat predpis, ki določa pogoje in omejitve za posege v prostor ter izvajanje dejavnosti na območjih ogroženih zaradi poplav. Vendar pa so na poplavnem območju dopustni posegi v prostor in dejavnosti, ki so namenjene varstvu pred škodljivim delovanjem vode (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
Omilitveni ukrepi se izvajajo fazno v skladu s potrjeno strokovno podlago. Po izvedbi omilitvenih ukrepov se v prikazu stanja prostora prikaže nove karte poplavne nevarnosti ter karte razredov poplavne nevarnosti za obstoječe/novo stanje. ˝Začasni omilitveni ukrepi se določijo za vsako EUP, kjer je predvidena širitev, razen za EUP (enota urejanja prostora) ali del enote, ki sega v razred velike poplavne nevarnosti˝. Za vsak EUP pa mora biti izvedena dodatna hidrološko-hidravlična presoja, ki še natančno določi potrebne ukrepe za zmanjšanje poplavne nevarnosti (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu občine Laško, 2018).
Posegi na vodnem ali priobalnem zemljišču niso dovoljeni, z izjemami, ki jih določa Zakon o vodah. Zunanja meja priobalnega zemljišča je na vodah 1. reda določena 15 metrov od meje vodnega zemljišča. Pod vode 1.reda, se v občini Laško uvrščata vodotoka Savinja in Sava. Vodi 1. reda v Občini Laško sta vodotoka Savinja in Sava. Med vode 2. reda v občini pa se uvrščajo Rečica, Lahomnica, Gračnica, Ična in ostali vodotoki. Pri teh je zunanja meja priobalnega zemljišča 5 metrov od meje vodnega zemljišča. V odloku OPN-ja za Laško je tudi zapisano, da je treba naravne retencijske površine (poplavne površine izven naselij) zavarovati pred nadaljnjo degradacijo ali poselitvijo. Potrebno je ohranjati naravne vodotoke v pretežni meri v naravnem stanju ter izvesti renaturacijo reguliranih vodotokov, kjerkoli je to možno in smiselno (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
Na območjih, kjer je voda prisotna trajno ali občasno, se opredeli površine po pretežno namenski rabi prostora ter ne kakor vodno zemljišče. Vendar pa se pri načrtovanju v prostoru upošteva dejansko stanje na terenu ter se tudi v skladu s tem obravnava določene površine kot vodno zemljišče s pripadajočim priobalnimi zemljišči ter omejitvami (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
Za vsak poseg, ki začasno ali trajno vpliva na vodni režim ali stanje vode, je treba izdelati hidrološko-hidravlično analizo ter pridobiti soglasje. Pri načrtovanju gospodarske javne infrastrukture je potrebno predvideti čim manjše število prečkanj vodotokov (Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
11 3. METODOLOGIJA
Diplomsko delo je bilo izdelano s kabinetnim in terenskim delom. Kabinetno delo je vključevalo pridobivanje in študij virov in literature, ki se nanašajo na poplave, poplavno ogrožena območja, občino Laško in prostorsko načrtovanje. Prav tako je kabinetno delo zajemalo izdelavo kartografskega prikaza območja preučevanja ter obdobni prikaz dinamike poselitve na poplavnih območjih v občini Laško v programskem orodju ArcMap.
Prikazi združujejo podatke o katastru stavb ter opisnih podatkov za območje občine Laško iz aplikacije E-prostor, ki je pod okriljem Geodetske uprave Republike Slovenije. V programskem orodju ArcMap sem prikazala sloj katastra stavb (GURS, 2021) ter integralne karte majhne, srednje in velike poplavne nevarnosti (MOP, 2018) , ki sem jih pridobila na spletni strani E- vode. Z orodjem CLIP sem nato pridobila podatke katastra stavb samo na treh omenjenih območjih poplavne nevarnosti. Pridobljene podatke stavb sem nato združila z opisnimi podatki katastra stavb in tako pridobila letnico izgradnje za posamezen objekt. Podatki katastra stavb niso popolni, kajti v zbirki opisnih podatkov ni bilo navedenih letnic izgradnje za 8 stavb od 986 prisotnih na poplavno nevarnih območjih (0,81%). Pridobljene podatke sem nato razdelila po skupinah: stavbe zgrajene pred letom 1900 ter od 1900 naprej po 10-letnih obdobjih. Ter tako pridobila podatke koliko stavbnih zemljišč je trenutno prisotno na območjih poplavne nevarnosti.
4. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO
4.1 FIZIČNOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO
Na oblikovanje površja na območju občine Laško in širše okolice je vplivala tektonika, erozijski procesi, tekoča voda ter denudacija (Ocene ogroženosti občine Laško, 2010). Celotno območje Občine Laško leži v Posavskem hribovju. Reka Savinja si je na območju občine ustvarila dolino, ki pa je na določenih mestih precej ozka. Med drugim je tudi mesto Laško (eno najbolj poplavno ogroženih mest) locirano na precej ozkem mestu doline (Košak, 2010). S svojim tokom je reka Savinja občino razdelila na zahodni in vzhodni del. Zahodni del je izredno reliefno razgiban, kar je posledica tektonike in raznolike geološke sestave (Okoljsko poročilo za Občinski prostorski načrt občine Laško, 2014).
Posavsko hribovje sestoji iz Posavskih gub, ki so nastale z gubanjem in narivanjem v srednjem miocenu. Hribovje pa so kasneje v pliocenu in kvartarju oblikovali naslednji geomorfološki procesi: erozija, denudacije in zakrasevanje. V procesu gubanja so nastale antiklinale, ki se v prostoru odražajo v obliki hrbtov in osamelcev, med njimi pa so prisotna položnejša slemena ter valovit in gričevnat svet (Okoljsko poročilo za Občinski prostorski načrt občine Laško, 2014).
Strma pobočja sestojijo iz triasnih apnencev ter dolomitov, doline pa prekrivajo glinasti skrilavci, kremenov peščenjak ter konglomerat. V vzhodnem delu prevladuje srednje visok in hribovit svet, na katerem se mestoma pojavljajo izredno strma pobočja in prelomi. Kot na zahodni strani, se na vzhodni strani prav tako pojavlja glinasti skrilavec, kremenov peščenjak
12
ter območja dolomita in apnenca. Zaradi večje prisotnosti dolomita kot apnenca, območje zaznamuje fluviokraško površje. Te značilnosti fluviokrasa se v pokrajini prikazujejo kot neznačilen kraški svet, ki so ga z erozijo in denudacijo oblikovale površinske tekoče vode.
Zaradi prisotnosti neprepustnih in erozijsko slabo odpornih kamnin v Posavskem hribovju so reke z globinsko in bočno erozijo vrezale globoke doline, nad katerim so se ohranili ostanki starih teras. Doline potekajo v smeri vzhod–zahod (Okoljsko poročilo za Občinski prostorski načrt občine Laško, 2014). Na območju vodotokov je prisoten karbonatni aluvij (Osnovna Geološka karta, 2021).
Prsti so navezane na tip kamnine, o razširjenost teh pa vpliva matična podlaga in relief (Frantar, 2008). Strma apnenčasta in dolomitna pobočja prekrivajo rendzine, katere zaradi plitvosti in skeletnosti obraščajo gozdne površine. Kjer pa se površje bolj uravna, se pojavlja globlja rjava pokarbonatna prst. Kot rendzine, tudi te prsti zaradi reliefa in pomanjkanja vode večinsko poraščajo gozdne površine, v glavnem bukov gozd. V severnem delu se na permokarbonskih skrilavcih nahaja distrična rjava prst, v osrednjem delu na laporju pa evtrična rjava prst. Ta tip prsti se pojavlja skupaj z rendzinami. Med prstmi, je evtrična rjava prst pod največjimi pritiski zaradi kmetijstva, poselitve, infrastrukture ter ostalih dejavnosti (Repe, 2010). Na terasah ter aluvialnih ravnicah Savinje ležijo plitva do srednje globoka karbonatna obrečna prst na (apneno dolomitnem) produ in pesku (Okoljsko poročilo za Občinski prostorski načrt občine Laško, 2014). V profilu obrečnih prsti prevladujejo pogosto finejši delci, v spodnjem delu talnega profila pa se lahko pojavlja prodnat in peščen nanos. Proizvodni in ekosistemski potenciali obrečnih prsti so omejeni z grobo teksturo (prevlada peska in proda v profilu), prepustnostjo ter poplavnostjo in/ ali prisotnostjo vode v talnem profilu. Na obrečnih prsteh je v večini raba tal travnik in skeletne ali prodnate njive. V primeru, da pa so prsti globje, so le-te lahko prepustne ali sušne (Vrščaj in sod., 2019).
13
Slika 4: Občina Laško – DPK 1:250.000.
Laško leži na območju zmerno celinskega podnebja. Zaradi lege ima Laško višje oktobrske temperature ter omiljen celinski padavinski režim (Ogrin, 1996). Celinski padavinski režim ima največ padavin poleti v obliki poletnih ploh in neviht (Podnebne razmere v Sloveniji, 2006), najmanj pa pozimi. Letno na območju pade od 1000 do 1300 mm padavin (Ogrin, 1996).
Najbolj namočena meseca sta julij in november (Ocena ogroženosti občine Laško, 2010).
Srednja januarska temperatura se spusti malo pod 0°C, srednja julijska pa ne doseže 20°C (Podnebne razmere v Sloveniji, 2006).
4.1.1 HIDROGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO
Poplave so pogojene s kumulativno količino padavin, ki padejo v določenem obdobju-nekaj dni zapored, pri hudourniških poplavah pa je ta čas lahko manj kot uro. Povečano nevarnost lahko predstavlja že večdnevno deževje z manjšo količino padavin od 150 mm. Pojav večdnevnih intenzivnih padavin je značilen predvsem v jesenskem času. Prav jesenski maksimum v oktobru in novembru je bil poglavitni razlog večine poplav na Celjskem v 20.
stoletju. Poletne poplave pogojujejo poletne nevihte, kjer nastopajo močni nalivi. Redek pojav na porečju Savinje so spomladanske poplave, ki nastopijo zaradi taljenja snega v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp (Trontelj, 2005).
Razlog za močne padavine je največkrat ciklon, ki potuje iznad Padske nižine proti vzhodu. Ta s seboj prinaša tople zračne mase, ki na poti trčijo ob dinarsko-alpsko pregrado in povzročijo
14
obline padavine. Na tem območju je največja količina padavin, ki pa se zmanjšuje proti zahodu in jugozahodu ter proti vzhodu in severu. V največjem obsegu se ciklonske padavine pojavljajo jeseni in spomladi. Spomladi pa na povečan odtok poleg padavin, dodatno vpliva še tajenje snežne odeje (Brilly in sod., 1999).
Zaradi reliefnih in klimatskih značilnosti se večja poplavna območja v Sloveniji pojavljajo na kraških poljih ter ravnicah ob vodotokih: Ljubljansko polje, Savinjska dolina, Krško-Brežiško polje, Dravsko-Ptujsko polje, itd. (Brilly in sod., 1999).
Savinja je dolga 101 km, velikost porečja pa znaša 1.848 km2 ter zavzema približno 9 % ozemlja Slovenije. Porečje Savinje se uvršča v vodno območje Donave (Sektor območja Savinje, 2021;
Košak, 2010). Njeni večji desni pritoki so Bela, Lučnica in Dreta, levi pa Klobaša, Dupeljski potok, Ljubnica, Ljubija, Paka in Voglajna s Hudinjo (Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017-2021, 2017). Savinja in njeni pritoki so v glavnem hudourniškega značaja, v katerih voda ob intenzivnem deževju odteka po ozkih (neprepustnih) alpskih in predalpskih dolinah (Sektor območja Savinje, 2021).
Porečje se razprostira od Kamniško – Savinjskih Alp na zahodu, do zahodnega in osrednjega Kozjanskega na vzhodu, na severu porečje omejuje Pohorje in greben Graške gore, medtem ko ga na jugu omejuje Zasavsko hribovje (Košak, 2010). Na območju, kjer danes teče Savinja so v pleistocenu prekrili morenski sedimenti, v katerih si je zatem izoblikovala pot Savinja.
Porečje ima zelo razvito rečno mrežo, vendar pa nima naravnih površinskih zadrževalnikov voda. Izjema so poplavna območja dolin, na katerih se ti visokovodni vali za kratek čas zadržijo (Načrt zmanjševanja poplavne…, 2017).
Izvir Savinje se nahaja na nadmorski višini okoli 1280 m pod Okrešeljsko krnico, ta potuje do slapa Rinke, kjer pade za 80m. Savinja se zatem porazgubi v prodnih nasipih in se na površju zopet pojavi v spodnjem delu Logarske doline, kjer iz proda izvira drugič (Strahovnik, 2011).
Do izliva v Savo v Zidanem mostu teče okoli 100 km, ter se med tem spusti za skoraj 700 m (Marinček, 2007).
Zaradi geografske različnosti Savinjske doline, se ta deli na 3 pokrajinske enote: Zgornja in Spodnja Savinjska dolina ter dolina med Celjem in Zidanim Mostom (Strahovnik, 2011).
Diplomsko delo se osredotoča na pokrajinsko enoto med Celjem in Zidanim Mostom.
Na povirju v Kamniško-Savinjskih Alpah letno pade največ padavin in sicer 1800 mm (Strahovnik, 2011). V smeri proti vzhodu in jugovzhodu se količina padavin nato zmanjšuje (NZPO SI, 2017) ter na porečju Voglajne pade samo še okoli 1200 mm padavin (Strahovnik, 2011).
Hidrografska mreža se je oblikovala dolga tisočletja ter se na območju Celja intenzivno spreminjala. V obdobju miocena je do Celja segal zatok panonskega morja, po umiku le-tega pa je mesto zasedla Savinja, ki je tekla med Bočkim pogorjem in Posavskim hribovjem proti vzhodu. V pliocenu pa se je za umikajočim se Panonskim morjem oblikovala razvejana hidrografska mreža. Z zadenjsko erozijo se je nato počasi udornini Savinje približeval močnejši pritok Save. Zaradi omenjenih procesov, je danes dolina med Celjem in Zidanim Mostom zarezana prečno skozi Posavsko hribovje (Strahovnik, 2011).
15
˝Pretočni režim je pokazatelj povprečnega kolebanja pretoka reke preko leta˝. Dejavniki, ki se upoštevajo pri določanju pretočnega režima so podnebje, relief, kamninska podlaga, prst, rastlinstvo in človek. V Sloveniji je najpomembnejši dejavnik podnebje, saj so pretočni režimi vodotokov razvrščeni od odvisnosti letne razporeditve padavin, temperature ter od trajanja snežne odeje. Porečje Savinje se deli na dva dela po vrsti pretočnega režima. V zgornjem delu porečja ima snežno-dežni pretočni režim, na spodnjem delu pa ima porečje značilnosti dežno -snežnega režima (Frantar, Hrvatin, 2008).
Pri vodotokih, ki imajo snežno-dežni režim je značilno, da porečje sega v večji meri v visokogorje slovenskih Alp. Za vodotoke s snežno-dežnim pretočnim režimom so značilne visoke količine padavin, hitri odtoki zaradi velikih naklonov ter majhno izhlapevanje zaradi temperaturnega vpliva višine (Frantar in sod., 2008). Pri snežno-dežnem režimu se pojavi primarni višek maja ali celo junija zaradi taljenja snega. Sekundarni višek pa nastopi oktobra ali novembra ter je posledica padavinskega maksimuma. Vendar pa v zgornjem delu porečja Savinje jesenski višek malo presega spomladanskega, zaradi skromnega snežnega zadržka.
Primarni nižek nastopi v mesecu februarju, ko je padavinsko bolj sušni mesec ter se večino padavin nabere v obliki snežne odeje. Sekundarni nižek pa nastopi avgusta ali septembra, zaradi velike evapotranspiracije (Frantar, Hrvatin, 2008).
Graf 1: Prikaz mesečnih pretočnih vrednosti na Savinji, vodomerna postaja Laško I v obdobju 1981-2010.
Vir 2: ARSO, 2021.
Savinja pri Laškem ima alpsko dežno-snežni režim. Ta tip rečnega režima imajo predvsem reke iz alpskega hribovja, nekatere reke pa segajo deloma tudi že v visokogorje. Vodotoki imajo dva viška in sicer spomladanskega in jesenskega, ki pa sta dokaj izenačena (Frantar, Hrvatin, 2005).
Vendar pa je pri izračunu pretočnih količnikov na vodomerni postaji Laško 1 mogoče opaziti večje pretočne količnike v jesenskih mesecih. Tudi na podlagi analize rečnih režimov v obdobju od 1971-2000 je moč razbrati, da se primarni višek pojavlja novembra in sekundarni aprila, zimski in polenti nižek pa sta bila dokaj izenačena (Frantar, Hrvatin, 2008). Vendar pa se zaradi globalnega spreminjanja klimatskih značilnosti, kot so globalno naraščanje temperatur zraka
32.0 27.73
43.21 45.77
36.33 35.38 29.71
25.71 34.17
44.96 50.93
47.49
0.0 10.0 20.0 30.0 40.0 50.0 60.0
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12
PRETOK(m3/s)
MESEC
SAVINJA-Laško I
alpski dežno-snežni režim
16
povečuje poletno izhlapevanje. Povečano poletno izhlapevanje pa vpliva na vse večje število vodotokov, ki imajo primarni pretočni nižek poleti. V sklopu podnebnih sprememb pa ne rastejo samo povprečne temperature zraka, ampak se veča tudi količina jesenskih padavin ter zmanjšuje v ostalih letnih časih. Spreminja pa se tudi trajanje in višina snežne odeje (Dolinar in sod., 2008).
V analizi povprečnih letnih pretokov slovenskih rek, ki so bile v preteklih letih opravljene na Agenciji RS za okolje so med drugim ugotovili, da Savinja s predalpskim zaledjem izkazuje izrazito padajoče trende srednjih, velikih in malih pretokov. Vendar pa se pogosteje pojavljajo visoki ekstremi. Hidrološka slika skoraj 100-letnega niza analiziranih podatkov prikazuje izrazitost hidrološkega ekstrema v zadnjih letih (Frantar,2008).
Na območju Laškega ima Savinja pritoke, ki pomembno vplivajo na značilnost vodotoka.
Pomembna desna pritoka sta Rečica in Ična, leva pa Lahomnica in Gračnica. Rečica teče po ozki istoimenski dolini–Rečiška dolina. Ob potoku se nahajajo naselja Zgornja Rečica, Huda jama in Spodnja Rečica. Na območju so nekateri stanovanjski in gospodarski objekti zgrajeni tik ob potoku. Hudourniški vodotok ob poletnih nalivih predstavlja potencial za poplavljanje.
Ko pride do katastrofalnih poplav, poplavlja zadnjih 1500 m pred izlivom v Savinjo, zaradi velikega vodostaja Savinje (Ocene ogroženosti Občine Laško, 2010). Prispevno območje vodotoka Rečica meri 10, 6 km2 in poteka v dolžini 6.77 km. Potok ima velik vzdolžni padec, prihaja do hitre koncentracije odtoka padavinske vode ter transporta proda. Te značilnosti ter same dimenzije osnovnega korita omogočajo, da Rečica prevaja visoke vode s povratno dobo od 5 do 10 let. Pretok Rečice pri 100-letnih visokih vodah znaša 75 m3/s (Planinšek, 2013).
Potok Lahomnica je levi pritok reke Savinje, ki v dolžino meri 10 kilometrov. Lahomnica teče po ozki dolini, kjer so ob vodotoku nastala naselja Tevčje, Lahomno ter Marija Gradec. Tudi ta potok je hudourniškega značaja in je ob visokih vodah že zahteval človeško žrtev (Ocene ogroženosti Občine Laško, 2010).
Potok Gračnica je levi pritok ter obenem največji pritok Savinje, ki je dolg 18 kilometrov.
Gračnica se izlije v Savinjo severno od naselja Gračnica. Vodotok je hudourniškega značaja in ob visokih vodah poplavlja predvsem kmetijske površine ob potoku pa tudi stanovanjske hiše (Okoljsko poročilo za Občinski prostorski načrt Občine Laško, 2014; Ocene ogroženosti Občine Laško, 2010).˝Gračnica v srednjem in spodnjem toku teče ob cesti skozi gozd, kjer jo spremlja redka poselitev˝ (Okoljsko poročilo za…, 2014).
Ična je desni pritok reke Savinje in teče po soteski ob regionalni cesti Rimske toplice-Hrastnik, kjer ni prisotnih večjih naselij. Vodotok Ična je prav tako hudourniškega značaj, kateri večkrat poplavlja na območju Šmarjete (Ocene ogroženosti Občine Laško, 2010).
17
Slika 5: Digitalni model višine za občino Laško ter večji vodotoki.
4.2 DRUŽBENOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE LAŠKO
Občina Laško leži ob spodnjem toku reke Savinje in je del Savinjske statistične regije ter po površini obsega 198 km2 (Občina Laško, 2021). Laško se po prostorsko-socialno-ekonomskih kriterijih nahaja znotraj Celjske subregije, še poleg Celja, Vojnika, Dobrne ter Štor (Okoljsko poročilo za…, 2014). Preučevana občina na severu meji z občinami Žalec, Celje in Štore, na vzhodu s Šentjurjem in Dobjem, s Sevnico in Radečam na jugu ter na zahodu s Hrastnikom (Ocene ogroženosti občine Laško, 2010). Občina Laško obsega 9 krajevnih skupnosti: Laško, Rimske Toplice, Zidani Most, Sedraža, Rečica, Marija Gradec, Šentrupert, Vrh nad Laškim in Jurklošter (Krajevne skupnosti, 2021). Po podatkih iz leta 2019 je imela občina 13.020 prebivalcev. Na kvadratnem kilometru površine občine je povprečno živelo 66 prebivalcev.
Naravni prirast na 1000 prebivalcev v občini je bil leta 2019 negativen ter je znašal -3,0.
Selitveni prirast na 1000 prebivalcev v občini je bil pozitiven ter je znašal 7,4. Seštevek naravnega in selitvenega prirasta na 1000 prebivalcev v občini je znašal 4,5. Indeks staranja je bil 2019 v občini 155,8, povprečna starost pa 44,9 let, kar je nad slovenskim povprečjem.
Vrednost indeks staranja za to občino je višja od vrednosti indeksa za celotno Slovenijo, ki znaša 133 (Občina Laško, 2021). Občina je leta 2012 štela 13.450 prebivalcev. Zabeležen je bil negativen naravni prirast na 1000 prebivalcev in sicer je znašal -2,8. Prav tako je bil negativen selitveni prirast na 1000 prebivalcev in je znašal -4,5. Seštevek naravnega in selitvenega prirasta na 1000 prebivalcev pa je znašal potemtakem -7,4. Indeks staranja je leta 2012 bil 132. (statistični podatki za leto 2012, 2021). Na podlagi statističnih podatkov za naravni in selitveni prirast za leto 2012 in 2019 je moč razbrati, da se je v zadnjih letih povečal selitveni
18
prirast, naravni prirast pa se je celo še za malo zmanjšal. Vendar pa se je število skupnih prebivalcev od leta 2012 do 2019 zmanjšalo za približno 400 prebivalcev. Kljub temu, da je v preteklih letih bil prisoten proces odseljevanja prebivalstva in negativen naravni prirast, se je proces iz negativnega selitvenega prirast obrnil na pozitiven selitveni prirast. V prihodnje je tako moč pričakovati rahlo povečanje števila prebivalcev. Drugače pa je pri starostni strukturi prebivalstva, pri kateri je mogoče razbrati, da v občini poteka proces staranja prebivalstva. V občini deluje 9 vrtcev, ki jih je leta 2019 obiskovalo 472 otrok. Osnovno šolo pa je v šolskem letu 2019/2020 obiskovalo okoli 1090 učencev. Število delovno aktivnih prebivalcev je bilo 5.586. V občini pa naj bi po podatkih iz SURS-a leta 2019 delovalo kar 984 podjetij (Občina Laško, 2021).
V občini rabo tal pogojujejo reliefne razmere. Uravnanih površin je malo ter so prisotne predvsem na osrednjem nižinskem delu ob reki Savinji (Okoljsko poročilo za…, 2014). V tem predelu je skoncentrirana tudi glavna urbanizacija občine Laško, kjer je tudi občinsko središče Laško, večja naselja in lokalna središča. V gosteje poseljenih rečnih dolinah v nižjih legah prevladujejo gručasta naselja. Preostali prostor v občini pa sodi med izrazito podeželsko redko poseljeno območje razpršene poselitve. Na pobočjih je poselitev razpršena, razpotegnjena, nekaj pa je tudi strnjenih naselij. V višjih hribovitih legah so prisotne samotne kmetije in celki (82. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Laško, 2018).
Največ gospodarskih dejavnosti je zgoščenih v naselju Laško ter v Rimskih Toplicah. V občini pomembno gospodarsko panogo predstavlja turistična dejavnost, ki se ima namen v prihodnje razvijati na območju že obstoječih zdravilišč v Rimskih Toplicah in v Laškem. Za kmetijsko obdelavo je malo primernih površin in tudi kmetijstvo v občini ne predstavlja pomembnejše gospodarske panoge. Vendar pa je kljub temu prisotna kmetijska raba v občini in sicer so najboljša kmetijska zemljišča prisotna na rečnih terasah ob Savinji ter na posameznih uravnanih območjih v gričevnatih in hribovitih predelih. Pretežno kmetijska območja se glede na lego v občini nahajajo v osrednjem ter vzhodnem delu občine in sicer v naseljih Lahomno, Vrh nad Laškim, Grahovš ter proti vzhodu na meji z občino Šentjur. Na strmih pobočjih pa se najdejo predvsem travniki, pašniki in pobočja poraščena z gozdom. V letu 2013 naj bi po namenski rabi, kmetijske površine obsegale 38 % (Okoljsko poročilo za…, 2014).
Prevladujočo namensko rabo v občini Laško predstavlja gozd, ki je leta 2013 prekrival 60,4%
celotnega območja občine. Gozdovi v občini imajo na različnih odsekih drugačne funkcije. Med drugim gozd predstavlja pomemben obvodni pas vegetacije ter zmanjšuje erozijsko nevarnost ter nevarnost plazov (Okoljsko poročilo za…, 2014).
V občini je locirana ena izmed najpomembnejših državnih železniških vozlišč, Zidani Most.
Osrednjo železniško os predstavlja daljinska železniška povezava mednarodnega pomena (G1) Zidani most – Celje – smer Pragersko. Pomembna cestna infrastruktura, ki je v občini je glavna cesta I. reda v smeri Celje–Zidani most, glavna cesta II. reda v smeri Zidani Most–Hrastnik ter posamezne regionalne ceste (Okoljsko poročilo za…,2014 cit. po Analiza stanja prostora občine Laško, 2007).
19
Možnosti prostorskega razvoja na območju občine Laško so omejene zaradi varovanja kmetijskih zemljišč, naravnih vrednot, kulturne dediščine ter vodnih virov. Širjenje naselij omejujejo tudi poplavne, plazljive ter erozijske površine (82.Odlok o …, 2017).
4.2.1 PREGLED ZGODOVINE RAZVOJA MESTA V OBČINI LAŠKO
Naselje Laško znotraj istoimenske občine je bilo za mesto proglašeno leta 1927. Sicer prvi zapisi o Laškem izhajajo iz leta 1147, prva uradna omemba Laškega pa iz leta 1182. Leta 1277 je bilo Laško povzdignjeno v trg s strani Leopolda VI Bebenberžan. Trški privilegiji iz 13.stoletja se niso ohranili, je pa v 16.stoletju nadvodja Ferdinand podelil Laščanom pravico, da si vsako leto volijo trškega sodnika. Vzporedno s tem je bil podeljen tudi trški grb (3 srebrne lilije na modrem polju). Leta 1665 so laško gospostvo kupili grofje Vetter von der Lilie, le-ti so v letih 1675-76 pozidali veliko graščino ob Savinji, kjer so bili uradi, danes pa je v tej stavbi sedež občinske uprave. Šele leta 1815-16 je bila na desnem bregu Savinje zgrajena cesta Celje–Zidani Most. Leta 1826 pa je bil v Zidanem Mostu zgrajen most čez reko Savinjo. Zaradi teh osnutkov infrastrukture, se je začel razvoj skromne industrije in rudarstvo. Najpomembnejša prometna povezavo pa je Laško pridobilo z izgradnjo železnice Ljubljana–Celje, leta 1849. V tem času je tudi pivovarna postala industrijsko podjetje, odprlo se je zdravilišče, razmahnila pa se je tudi usnjarska, tkalska in bavarska obrt. Na področju kmetijstva je potekal proces opuščanja vinogradništva, vendar pa so se lotevali gojenja sadnega drevja in živinoreje. Laško je do leta 1918 imelo nemškega župna, samemu mesto Laško pa so v tistem času vladali Nemci. Leta 1928 so v mestu zgradili vodovod ter asfaltirali glavne ulice, leta 1931 pa je Laško štelo že nekaj čez 1000 prebivalcev (Zgodovina, 2021).
Vir 3: Vrščaj, 2012.
Slika 6: Razglednica iz Laškega leta 1933.
20 5. POPLAVE
Vzrok za poplavljanje vodotokov v Sloveniji so intenzivne padavine. Odtok vode, ki se zbira v vodotokih je odvisen od prehodne vlažnosti zemljišč. S povečanjem pretoka, se posledično dvigne višina vode v strugi. Po Sloveniji se v večini srečujemo s kratkotrajnimi večurnimi hudourniškimi poplavami, z izjemami Drave in Mure, pri katerih lahko poplave trajajo več dni.
Poplavljanje spremljajo erozijski pojavi, kot so površinsko spiranje zemljin v povirnih delih ter globinska in bočna erozija. Erodiran material voda nosi s sabo ter jih nato odlaga, s čimer zaplavlja dno struge ter dviguje gladino vode v njej. Pri vsakoletnih pojavih so ti procesi manj intenzivni, občasno pa prihaja do ekstremov zaradi:
1. Intenzivnih in dolgotrajnih padavin 2. Velike predhodne vlažnosti tal
3. Padavin, ki so padle na snežno odejo ter povzročile tajanje ter izjemen površinski odtok (Brilly in sod., 1999).
Savinja in njeni pritoki so hudourniki. Hudourniške poplave nastopijo ob kratkotrajnih in intenzivnih padavinah, predvsem ob poletnih neurjih ali jesenskih deževjih. Ob hudourniških poplavah voda zelo hitro naraste, prenaša ob tem veliko proda, ki ga nato odlaga na vršajih ali ravninah, nato pa po nekaj urah divjanja upade (Brilly, Mikoš in Šraj 1999; Komac, Natek, Zorn, 2008). Hudournik deluje kratek čas, vendar vodni tok doseže velike hitrosti, povzroča globinsko in bočno erozijo ter s sabo prenaša velike količine gradiva, ki ga nato odloži na drugih območjih (Komac in Zorn, 2007). Z odlaganjem tega gradiva voda zasuje svoje struge in zemljišča ob njih, mašijo se mostne odprtine in prelivi na jezovih (Strahovnik, 2011).
Hudourniške poplave povzročajo veliko škode na objektih, ne malo kdaj pa poplave povzročijo tudi človeške žrtve (Komac in Zorn, 2007).
Visoke vode Savinje in njenih pritokov že od nekdaj poplavljajo povirne in nižinske dele Savinjske doline. Prebivalci doline se tako priča vsakoletnim manjšim poplavam, dokaj pogosto pa se soočajo tudi z večjimi, pri katerih nastane velika materialna škoda, poleg materialne škode pa so ogrožena tudi človeška življenja. Zato se Celje in Laško uvrščata med najbolj poplavno ogrožena mesta v Sloveniji (Strahovnik, 2011).
Ocen o poplavni ogroženosti v Sloveniji je kar nekaj in se med seboj precej razlikujejo. Po nekaterih ocenah naj bi bilo v Sloveniji poplavno ogroženih okoli 300.000 ha površja, od teh pa naj bi večina predstavljala ozka dolinska dna vzdolž hudourniških grap (Orožen Adamič 1992; cit. po Komac, Natek, Zorn, 2008).
Na porečju Savinje zabeležujejo naj bi bilo poseljenih kar 15 % vseh poplavnih območij (Komac, Natek, Zorn, 2008). Dotično na območju Laškega, vpliv poplav obsega 1,45km2, na teh površinah pa naj bi po ocenah bilo prisotno 2589 stalnih in začasnih prebivalcev (Poročilo o izvajanju negradbenih in gradbenih protipoplavnih ukrepov iz Načrta zmanjševanja poplavne ogroženosti 2017-2021, 2020).
Do velike poplavne ogroženosti Savinjske doline in velikih škod, do katerih prihaja ob visokih vodah, so posledica več dejavnikov. Eden od dejavnikov so klimatske razmere, ki se pojavljajo
21
na območju porečja Savinje in so bile opisane v prejšnjem poglavju. Drugi pomemben dejavnik je hudourniški značaj reke in njenih pritokov. Tretji in ključni dejavnik pa je gosta poseljenost poplavnih ravnic v dolinskem dnu. Intenzivni posegi na ta ogrožena območja so se začeli v 70.
letih 20. stoletja. V prostoru se je začelo graditi stanovanjske pa tudi industrijske objekte. S pozidavo zemljišč se je posredno povečal in pospešil odtok padavinskih voda, kajti voda s streh in asfaltnih površin odteče hitreje v strugo rek, kot pa s kmetijskih ali gozdnih površin (Strahovnik, 2011).
6. PREGLED POMEMBNEJŠIH POPLAV V OBČINI LAŠKO
Območje Celja je bilo že od nekdaj zaznamovano s poplavami. Najstarejši podatki o poplavljanju tako segajo v rimski čas in sicer v leto 270. Takrat naj bi visoka voda s sabo odnesla nagrobne spomenike znamenitih Celjanov (Strahovnik, 2011). Do večjega poplavljanja Savinje je prišlo leta 1550, ko je Savinja v Savinjski dolini odnesla žito, živino, mostove ter poplavila hiše (Trontelj, 1997). ˝V poplavah leta 1677 in 1678 je visoka voda odnesla most preko Savinje v Celju˝ (Strahovnik, 2011). V 18. stoletju in 19. stoletju se je zvrstilo še mnogo poplav (Zorn, 2017) in sicer na območju Celja leta 1772 ter 1824. Maja 1850 je zaradi močnega deževja poplavljala Savinja, septembra pa je zopet poplavljala v Celju. Dve leti kasneje, 1852 je Savinja povzročila v Savinjski dolini velikansko škodo ter tudi smrtne žrtve. Ta povodenj naj bi bila največja v 19. stoletju (Trontelj, 1997).
V 19. stoletju so na območju Spodnje Savinjske doline vzpostavili energetsko rabo s sistemom jezov ter mlinščic, ter s temi posegi spremenili naravni tok reke Savinje na nekaterih njenih večjih pritokih. Rečni tok je postopoma postal bolj izravnan, zmanjšala so se območja pogostih poplav, prišlo je do zaraščanja poplavnih ravnic in posledično do nastajanja kmetijskih zemljišč.
Morfologija struge se je preoblikovala in sicer se je zožila ter izravnala, začela se je povečevati hitrost vode v strugi in s tem pridobila moč za premeščanje plavin, ki sestavljajo dolinsko dno Savinje. Dno se je s tem poglabljalo ter prišlo do lapornate podlage. S poglabljanjem struge se je začela povečevati pretočnost struge in nekaterih njenih pritokov, še posebej na območju Spodnje Savinjske doline (Strahovnik, 2011).
Novembra leta 1901 je Celje zopet prizadela huda poplava, v obdobju od 1920 ter 1954 pa se je le-teh zvrstilo kar 105. Najhujše poplav v tem obdobju so se zgodile leta 1925, 1926, 1933 in leta 1954 (Strahovnik, 2011). Leta 1925 so Pomurje, Štajersko in Koroško prizadele novembrske poplave. Savinja je v Laškem dosegla največji pretok 858 m3/s. Leto 1926 je zaznamovalo več vremenskih katastrof. Med drugim so državo prizadele tudi poplave, od katerih je bila po obsegu največja 8. avgusta. Po močnih padavinah, so vode po državi hitro naraščale. Do najhujših poplav je prišlo v severovzhodni Sloveniji, prizadeto pa je bilo najbolj Celje z okolico. Do povodnji leta 1933 je prišlo 23. in 24. septembra na več območjih po Sloveniji, med drugim tudi v Celjski kotlini. Vzrok za visoke vode so bile zopet zgodnje jesenske padavine. Pretok Savinje je ob tej povodnji v Laškem dosegel 1198 m3/s . Neurejene odtočne razmere pa so povzročile, da se je Savinja v Celju dvignila za 4 metre, kar je vodilo v ponovno katastrofo (Kolbezen, 1992).
22
Slika 7: Visoke vode v Laškem, leta 1926.
Vir 4: Muzej Laško, 2021.
Od leta 1954 se je tudi začelo delati v smeri ureditve neurejene Savinje in njenih pritokov na območju Celja (Strahovnik, 2011).
Slika 8: Poplavljeno Laško leta 1954.
Vir 5: Muzej Laško, 2021.
V kasnejših letih je Savinja poplavljala še leta 1969, 1972 v Laškem ter 1989. Leta 1989 je med 17. in 19. 8. poplavljala Lahomnica. Do večje povodnji je prišlo leta 1990 (Zorn, 2017).
V letu 1992 je Savinja na območju Celja trikrat prestopila bregove. In sicer v oktobru je prestopila bregove pri Tremarjih. Na več območjih je poplavljala Savinja tudi od 29. 10. do 4.
11. Tretjič v letu 1992 pa je poplavljala od 3. 12. do 7. 12. Leta 1994 so v Celju poplavljali lokalni vodotoki. Petnajstega maja 1996 je poplavljala Rečica, 2. 7. ter 3. 7. pa Savinja v Laškem (Trontelj, 1997). Savinja je močneje poplavljala še leta 1998, 2005, 2007, 2010 ter 2012 (Zorn, 2017).
23
Največje viške pretokov so vodotoki v Laškem dosegli leta 1926, 1933, 1936, 1954, 1964, 1966, 1990, 1998 ter 2007 (Podatki…, 2005; cit.po: Komac, Natek, Zorn, 2008). Ob visokih vodah 10.
oktobra leta 1980, je Savinja v Celju dosegla vodostaj 585 cm (Jesenovec, 1995). Poplave leta 1990 ter 1998 so zabeležile 100-letno povratno dobo, visoke vode leta 2007 skoraj 50-letno povratno dobo. Leta 2010 pa so poplave dosegle 10 do 20-letno povratno dobo (Košak, 2010).
Slika 9: Poplavljeno Laško leta 1964.
Vir 6: Muzej Laško, 2021.
Preglednica 1: Poplave na območju Celja ali/in Laškega v 20.stoletju ter začetku 21. stoletja, razdeljene po letnih časih.
ZIMSKE POLETNE JESENSKE
23.1.1963 8.8.1926
(Laško)
27.9.1926 (Celje)
10.10.1980 16.11.1901
12.9.1931 23.-24.9.1933
(Celje, Laško)
16.10.1964 12.11.1925
4.6-5.6.1954 (Celje, Laško)
18.9.2007 12.11.1930
2.7-3.7.1996 18.9-19.9.2010 11.11.1934
1.11.1990 5.11.1998
Vir 7: Trontelj, 1997; Trontelj, 2005; Komac, Natek, Zorn, 2008; Hidrološko poročilo o povodnji v dneh od 17. do 21.
septembra 2010, 2010.
6.1 LETO 1954
Razlog za katastrofalne poplave na območju Laškega in Celja so bili nalivi ob prehodu hladne fronte v noči med 4. in 5. junijem. Četrtega junija naj bi med 19. in 21. uro padla dobra polovica 24-urnih padavin. Vzrok za povzročitev tako obsežne poplave pa je bila med drugim tudi velika namočenost tal, ki pa je bila posledica neprestanega deževja v maju (Jesenovec, 1995). Najbolj
24
intenzivne padavine so zajele ozek pas, ki je segal od Paškega Kozjaka do Krškega polja (Kolbezen, 1993). V Laškem je največji pretok Savinja dosegla ob 6.uri zjutraj in sicer 1290 m3/s. Od pritokov Savinje v Občini Laško sta najbolj narasli Lahomnica ter Gračnica.
Maksimalni pretok Lahomnice je v Marija Gradcu dosegel 118 m3/s, Gračnica pa na Vodiškem 237 m3/s (Jesenovec, 1995).
Slika 10: Poplave v Laškem leta 1954.
Vir 8: Muzej Laško, 2021.
6.2 LETO 1989
Poleti 1989 so Laško prizadela tri večja neurja. Nalivi, ki so zajeli vzhodno Slovenijo 24. julija 1989 so v okolici Laškega najbolj prizadeli dolino potokov Lahomnice in Rečice pri Laškem.
Razlita voda je poplavila več obratov in stanovanjskih hiš v Laškem. 9. avgusta je zopet prišlo do nevihte nad pretežnim delom Slovenije, le-to je zopet prizadelo območje Laškega, vendar pa ujma vseeno ni vplivala na večji porast Savinje. Nato pa je 19. avgusta območje Šentjurja in Laškega zajelo popoldansko neurje, ki je v slabi uri povzročilo, da so se razlile hudourniške vode iz strug. Neurje je najbolj prizadelo dolino Lahomnice, kjer naj bi Lahomnica po nekaterih ocenah dosegla pretok 170 m3/s pri naselju Lahomno (Kolbezen, 1990). Do močnega erozijskega delovanja Lahomnice je prišlo nad naseljem Tevče, kjer si je le-ta vrezala ozko dolino. Voda je erodiran material prenašala s sabo in ga odložila po kmetijskih površinah in cestah, med drugim tudi na aluvialni ravnici v Tevčah. O veliki razsežnosti poplav lahko sklepamo po podatkih, da je voda pri Tevški trgovini dosegla višino 1,7 metra, kar pomeni, da je bila gladina vode 4 metre nad običajno gladino. Veliko škodo je voda povzročila tudi v Marija Gradcu, kjer se je zaradi slabega prepusta zajezila pod železniškim nasipom, zalila cesto, okoliške njive, vrtove ter kleti. Ob tem dogodku so mnogo več škode povzročili usadi, kot pa poplave. Gostota usadov je bila na porečju Lahomnice največja v sadovnjakih, travnikih in njivah. Škoda je bila povzročena v krajevni skupnosti Laško ter Marija Gradcu. Okoli tretjina vse nastale škode je bila na cestni infrastrukturi in obdelovalnih površinah. Na prizadetem
