Mentorica: doc. dr. Irena Selišnik

(1)

Ljubljana, september 2021 UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

SLOVENSKI TEHNIKI IN GLASILO SLOVENSKI

TEHNIK V PRAGI

DIPLOMSKA NALOGA

Avtorica: Nina Glavan Mentorica: doc. dr. Irena Selišnik

(2)

1

Zahvala

Za mentorstvo se najlepše zahvaljujem doc. dr. Ireni Selišnik, ki me je usmerjevala, dopolnjevala in pomagala z nasveti, pri čemer pa mi je pustila dovolj prostora, da sem lahko

pisala o tem, kar me je zanimalo.

Zahvala gre tudi moji družini, saj je bila zelo razumevajoča do mojih obveznosti, ki jih je vedno postavljala na prvo mesto.

Zahvaljujem se tudi svojim prijateljicam in prijateljem, kolegicam in kolegom. Teh nekaj let, ki sem jih namenila vzporednemu študiju, je bilo nemalokrat napornih in izzivajočih, zato mi

je skupno učenje, druženje z občasnim tarnanjem, seveda v zdravi meri, in vsestransko podpiranje pomenilo veliko.

(3)

2

Izvleček

Slovenski tehniki in glasilo Slovenski tehnik v Pragi

Diplomsko delo obravnava del slovenske tehnične stroke, ki je bila povezana s Prago in sicer na ravni izobraževanja ali dela, in njihovo glasilo Slovenski tehnik v Pragi. Najprej je orisan položaj Slovencev v Habsburški monarhiji, zlasti ozirajoč se na nacionalno vprašanje, in odnosi med Čehi in Slovenci, ki jih je podoben položaj v monarhiji tesnil. Dalje je opisana perspektiva, kar zadeva izobraževanje in delo na področju tehnike v slovenskih deželah, ter posledično odhajanje v tujino. Sledi seznanitev s šolo za tehnike v Pragi in združevanje ter pomoč morebitnim interesantom. V nadaljevanju so našteti najvidnejši slovenski študenti na praški tehniki in njihovo kasnejše delo doma ali v tujini. Na koncu je predstavljeno že omenjeno glasilo. Po popisu vsake izmed številk je posebej zapisan še komentar.

Ključne besede: tehnika, Praga, češko-slovenski odnosi, tujina, Slovenski tehnik v Pragi.

Abstract

Slovene technicians and the newsletter Slovenski tehnik v Pragi

The bachleor's thesis deals with a part of the Slovene technical profession, which was connected with Prague, namely at the level of education or work, and their newsletter Slovenski tehnik v Pragi. First, the position of the Slovenes in the Habsburg Monarchy is outlined, especially with regard to the national question, and the relations between the Czechs and the Slovenes, which were sealed by a similar position in the monarchy. The perspective described in terms of education and work in the field of technology in the Slovenian lands, and the consequent departure abroad, is described below. This is followed by an acquaintance with the School of Technicians in Prague and association and assistance to potential stakeholders. The most prominent Slovenian students on the Prague technique and their later work at home or abroad are listed below. At the end, the already mentioned newsletter is presented. After the inventory of each of the numbers, a comment is written separately.

Key words: technique, Prague, Czech-Slovenian relations, abroad, Slovenski tehnik v Pragi.

(4)

3

Kazalo

Uvod ... 4

Slovenci v Habsburški monarhiji ... 5

Pregled slovenskega nacionalnega gibanja ... 6

Univerza na Slovenskem ... 8

Čehi in Slovenci ... 9

Potek izobraževanja in nadaljnja perspektiva za tehnike ... 11

Odhajanje v tujino ... 14

Šola za tehnike v Pragi ... 16

Združevanje in pomoč ... 17

Slovenski tehniki v Pragi ... 18

Študenti praške tehnike ... 18

Opravljanje poklica v Pragi ... 20

Slovenski tehnik: glasilo kluba slovenskih tehnikov v Pragi ... 23

Prva številka ... 23

Druga številka ... 24

Tretja številka ... 25

Četrta številka ... 25

Peta številka ... 26

Šesta številka ... 26

Sedma številka ... 27

Osma številka ... 27

Deveta številka ... 28

Komentar ... 29

Strokovna raven ... 29

Politična raven ... 30

Zasebna raven ... 31

Sklep ... 32

Viri ... 33

Literatura ... 34

(5)

4

Uvod

Slovenska tehnika je svoj razvoj doživljala na otežen način, saj je bil pogojen tudi z nacionalnimi konflikti znotraj Habsburške monarhije in s tem odsotnostjo univerze ter kapitala.

Slovenski potencial na področju tehnike (in tudi na drugih področjih) je moral tako odhajati na študij v tujino, ta pa je ponujala raznovrstno paleto možnosti, ki jih tukaj na grobo ločujem kar na slovanske in neslovanske. Praga je bila ena tistih, ki je vabila s slovansko vzajemnostjo in kapitalom, svobodomiselnostjo in domačnostjo. Odhajanja tja pa ni vzpodbujal le študij, temveč tudi delo.

V svoji diplomski nalogi se bom v prvem delu v večji meri osredotočila na slovenske študente tehnike v Pragi, v manjši meri pa še na tiste Slovence, ki jih je s krajem vezal le poklic. Pri slednjih bom s pomočjo Slovenske biografije, dostopne na spletu, podala kratek oris njihovega dela. Pri obravnavi študentov bom predstavila Češko visoko tehnično šolo, načine pridobivanja finančnih sredstev in podpore ter kratek oris njihovega poklicnega življenja. V drugem delu svoje diplomske naloge bom bolj poglobljeno predstavila osrednje glasilo tehnične stroke v Pragi – Slovenski tehnik v Pragi, ki je bralce v slovenskih deželah o tehničnih vedah poučevalo, jih informiralo in jim tudi svetovalo.

(6)

5

Slovenci v Habsburški monarhiji

Perspektiv glede položaja Slovencev, oziroma širše, kar na položaj narodov v Habsburški monarhiji, je več. Več zahodnoevropskih piscev – Louis Eisenmann, Ernest Denis, Henry Wickham, R.W. Seton-Watson – je še pred prvo svetovno vojno pisalo o monarhiji kot o ječi narodov. Po mnenju Josefa Redlicha je monarhija razpadla, ker naj Franc Jožef ne bi bil zmožen spoznati, da je potrebno državo reformirati v skladu z nacionalnimi težnjami in ker so nacionalni problem obravnavali bolj kot vprašanje politične taktike kot pa temeljni problem.

Spet drugi pa so opisovali razpad kot nepopravljivo škodo, saj naj bi monarhija združevala nacionalna, socialna in kulturna nasprotja, v tem pa naj ne bi bila izključujoča, saj ni imel noben narod posebnih formalnih pravic.¹ Pieter M. Judson, ki se v svojih študijah osredotoča tudi na to, kako so cesarske institucije pomagale oblikovati lokalne skupnosti, ki so presegle jezikovne, verske, regionalne in časovne pregrade, pravi, da so te skupnosti monarhijo in njeno zapuščino zavračale, saj ni bila združljiva z demokracijo in nacionalno samoodločbo.² Na Slovenskem so se pogledi na Habsburško monarhijo skozi čas spreminjali. Še na predvečer razpada monarhije so verjeli, da je prihodnost samo v Avstriji in nikjer drugje. To je izpričevala tudi majniška deklaracija. Po ustanovitvi Države SHS pa se je odnos že spremenil, namreč za staro državo ni žaloval nihče. Po združitvi s Kraljevinama Srbijo in Črno Goro se, kljub skeptičnosti mnogih, ni spremenilo nič. Enako je ostalo ob razočaranju nad novim središčem, kasnejšo diktaturo in ob vzponu nacizma.³ Edini, ki je opozarjal, da je v Kraljevini SHS marsikaj slabše kakor v Avstriji, je bil Lojze Ude.⁴ Fran Zwitter je leta 1938 v predavanju o jugoslovanskem vprašanju zaključil, da je bila monarhija anahronizem, ki je bil obsojen na propad, spajale pa so jo le še rutina, tradicija in administracija.⁵ Med drugo svetovno vojno se odnos do propadle monarhije ni spremenil, poleg tega pa so tako v partizanskem kot v protipartizanskem taboru videli v nacistični politiki že poznano zatiranje Slovencev. Po vojni se je odnos še bolj zaostril.

Monarhija je veljala za ječo narodov, Jugoslavija pa za rešiteljico narodnega vprašanja. Na ravijajoč se revizionizem, ki se v slovenski historiografji sicer ni prijel, je leta 1960 s predavanjem v Stockholmu odgovoril Fran Zwitter. Pojasnil je, da za razpad ni kriva zunanja politika, temveč je posledica dolgotrajnega procesa dezintegracije.⁶ Bolj uravnotežen pogled na

1 Štih, Zwittrov zbornik, 35–39.

2 Judson, Peter M, Habsburški imperij, 16–17.

3 Cvirn in Gašparič, »Neizbežnost razpada Habsburške monarhije – slovenski pogled,« 444–449.

4 Štih, Zwittrov zbornik, 36.

5 Cvirn in Gašparič, »Neizbežnost razpada Habsburške monarhije – slovenski pogled,« 449.

6 Prav tam, 451–452.

(7)

6

Habsburško monarhijo se je začel oblikovati šele v osemdesetih letih, ko je prihajalo do političnih sprememb.⁷

Kakorkoli že, Slovenci so v Habsburški monarhiji zaradi nacionalnih konfliktov doživljali krize. Na to utegne kazati tudi dejstvo, da slovensko etnično ozemlje ni nikoli tvorilo celote, temveč je bilo vedno razdeljeno na več administrativnih enot. Poleg tega je do propada monarhije polovica Slovencev živela v pokrajinah z neslovensko večino. Uveljavitev Slovencev kot naroda je bila nemogoča, ker niso imeli lastnih višjih družbenih razredov in kulture v lastnem jeziku, ki bi dokazovala, da so historični narod. Namesto tega je bil visok delež Slovencev, ki so sodili h kmečki populaciji, medtem ko so bile v drugih dejavnostih bolj uveljavljene tuje etnične skupine. Te so se počutile superiorne in so se posluževale tudi asimilacije.⁸

Pregled slovenskega nacionalnega gibanja

Začetki slovenskega nacionalnega gibanja segajo v obdobje od 1768 do 1848, ko je imelo to gibanje značaj kulturnega gibanja. Cilj je bil dvigniti slovenščino na raven, da bi jo uporabljali na vseh stopnjah literarnega ustvarjanja. Politična akcija se je na več mestih v krogih slovenskih liberalnih izobražencev, študentov in nekaterih duhovnikov pričela leta 1848. Osrednja zahteva je bila združitev slovenskega etničnega ozemlja v avtonomno pokrajino Slovenijo. Tu naj bi postala slovenščina jezik uprave in šolstva.⁹ Tedaj se je na čeških tleh pojavil še srednjeevropski koncept. Izoblikoval ga je Čeh František Palacky, šlo pa je za federalistični program ureditve monarhije na etnični in geografski osnovi.¹⁰ Po porazu revolucije so propadli vsi predlogi iz leta 1848. Dosežek revolucije je bil skromen, a kljub temu pomenljiv: Slovenci so bili od tedaj pri statistikah prebivalstva priznani kot posebna etnična enota, vsi zakoni so bili prevajani v slovenščino, v osnovnih šolah je bil vsaj v začetku učni jezik materinski, v srednjih šolah pa je bila slovenščina samo učni predmet. V državni administraciji je bila slovenščina omejena le na ustno občevanje s slovenskimi strankami, tako da je zmagala nemščina.¹¹

Nova Schwarzenbergova vlada se je zavzemala za absolutizem in je podpirala uporabo nemščine.¹² Po obnovi ustavnega življenja pa je bil cesar narodom prisiljen obljubiti spremembe, med drugim vzpostavitev občinske (samo)uprave in deželnih predstavništev,

7 Prav tam, 453.

8 Zwitter, »Slovenci in Habsburška monarhija,« 49–50.

10 Čuček, Filip. »Recepcija Palackyjene ideje »Srednje Evrope« in federalizacije Avstrije,« 33–34.

12 Prav tam, 55.

(8)

7

avtonomnih upravnih organov in njihovo prilagoditev potrebam dežele. Šlo je za administrativno federalizacijo države: center naj bi pristojnosti prenašal na dežele, okraje in občine.¹³ Z oktobrsko diplomo se je zakonodajna oblast delila med cesarja, deželne zbore in državni zbor, katerega predstavniki so prihajali iz zgodovinskih dežel.¹⁴ Tako je v šestdesetih letih slovenska politična orientacija zajela tudi širše slovensko prebivalstvo. Razvilo se je slovensko meščanstvo in inteligenca, slovenske politične, kulturne in gospodarske organizacije ter tisk. Prva volilna zmaga je bila dosežena 1867. To je bil tudi čas večjega odpora zaradi uvedbe dualizma: konservativci so se pridružili liberalcem in kranjski deželni zbor je lahko v letih 1870 in 1871 zahteval zedinjenje vseh slovenskih pokrajin v avtonomno Slovenijo. Vseeno so Slovenci vse, kar so kadarkoli dosegli, dosegli šele v času Taaffejeve vlade (1879–93). Ti rezultati pa so bili skromni.¹⁵

Slovenci so se tedaj načeloma povezovali z nemškimi konservativci ter predstavniki političnega katolicizma proti nemškim liberalcem. Prizadevali so si, da bi dobili podporo za nacionalni program, ki bi dal Slovencem določene nacionalne pravice.¹⁶ Položaj se je zlasti spremenil po državnozborskih volitvah leta 1885. Kljub temu da se je vladna večina okrepila, je začelo prihajati do nesoglasij znotraj nje in sicer na račun »politike sprave med narodi«. Najbolj izraziti so bili Čehi, ki so na četrtem kongresu mladočeške ubrali drugačno politiko, bolj češko.

Kritizirali so staročehe in zagovarjali aktivnost. Po krepitvi na volitvah leta 1887 so leta 1888 v državnem zboru oblikovali Neodvisni češki klub. V strahu pred razpadom koalicije so bili slovenski poslanci od tedaj v narodnih zahtevah popustljivi.¹⁷ Po neuspehih je bilo leta 1897 tega sodelovanja v koaliciji dokončno konec. Zaveznike so si začeli iskati pri Hrvatih, katerih program je bil trializem; pri Slovencih prvič izpričan 1898. Zastopali so ga do prve svetovne vojne. Jugoslovansko navdušenje pa ni bila novost: že 1875/76 so v Bosno pošiljali prispevke in prostovoljce. Prva balkanska vojna je kasneje tudi izzvala navdušenje. Kljub temu pa to še ni pomenilo preloma z Avstrijo. Čeprav je katoliška stranka zagovarjala trializem, je še vedno poudarjala, da mora Avstrija razmerje z Jugoslovani urediti. Narodna radikalna struja je tudi menila, da še ni prišel čas, Ivan Cankar, ki je pripadal socialistični stranki, je sicer za cilj proglasil jugoslovansko federativno republiko, a hkrati poudarjal enakopravnost njenih

13 Cvirn, Janez. »Slovenska politika in češko državno pravo ob koncu osemdesetih let 19. stoletja,« 77.

14 Prav tam, 81.

16 Prav tam, 60.

17 Cvirn, Janez. »Slovenska politika in češko državno pravo ob koncu osemdesetih let 19. stoletja,« 49–50.

(9)

8

narodov. Zaključiti gre, da je bilo antiavstrijsko gibanje pri Slovencih pred prvo svetovno vojno šele v povojih.¹⁸

Univerza na Slovenskem

Težnja za ustanovitev Univerze v Ljubljani se je pojavila z revolucijo 1848. Pod pritiskom slovenskih državnozborskih poslancev so avstrijske oblasti tedaj res popustile in v Ljubljani dovolile ustanovitev stolice za civilno in kazensko pravo. Toda že naslednje leto so bila predavanja prestavljena v Gradec.¹⁹

Po revoluciji je oblast izpeljala še nekaj reform na področju šolstva. Te se za Slovence niso izkazale kot dobre. Namreč z visokošolsko reformo se je, z izjemo bogoslovja, visoko šolstvo na Slovenskem končalo. Dotedanji dveletni študij filozofije se je prenesel v novi sedmi in osmi razred gimnazije, novonastala moderna Filozofska fakulteta pa na Slovenskem ni našla svojega prostora. Ker novosti v šolstvu niso prinesle zadovoljstva, se je začel boj za univerzo, ki je trajal do leta 1919. Za neuspešnost gre kriviti nesoglasja v slovenskem političnem taboru.²⁰

Leta 1870 je šolsko ministrstvo dovolilo ustanovitev slovenskih stolic na graški pravni fakulteti, vendar do tega ni prišlo, saj sta graška univerza in državni zbor to preprečila. Šele konec 19.

stoletja se je obudila ideja po Univerzi v Ljubljani. Namreč kranjski deželni zbor in ljubljanski mestni svet sta predlog podprla in ustanovila vsak svoj vseučiliški sklad. Za vzor so Slovencem služili drugi slovanski narodi; med njimi so bili tudi Čehi, ki so svojo Univerzo v Pragi dobili leta 1882. Avstrijske oblasti so zahtevo Slovencev, kot vse prejšnje in prihodnje, zavrnile.²¹ Slovenski študenti so tako do propada monarhije odhajali na študij na Dunaj, v Gradec, v Prago, pa tudi v Krakov. Njihovo število, ki se je do konca 19. stoletja gibalo okoli 300–400, okoli leta 1900 pa je že preseglo 650 in se pred prvo svetovno vojno približalo številki 1000.²²

19 Vodopivec, »Slovenci in Habsburška monarhija,« 38.

20 Prav tam.

21 Prav tam.

(10)

9

Čehi in Slovenci

Povezovanje med Čehi in Slovenci je bilo pogojeno s podobnim položajem v Habsburški monarhiji. Prvi stiki so se razvili v obdobju preporoda. Anton T. Linhart in Josef Dobrovski sta si bila tedaj sorodnih pogledov: zastopala sta avstroslavizem, a s to razliko, da je bil Linhart nekoliko bolj drzen. V nadaljevanju so se na račun Kranjske čbelice in črkarske pravde zbližali František Ladislav Čelakovski, France Prešeren in Matija Čop. Do odstopanj je sicer prihajalo, ker Prešeren ni bil naklonjen Kollarjevi ideji o ilirizmu.²³

Revolucija 1848 je bila pri Čehih bolj množična kot pri Slovencih in tako je bila tudi protifrankfurtska agitacija bolj odločna. Čehi so kot protiutež frankfurtskemu parlamentu 1. 5.

1848 sklicali Vseslovanski kongres v Pragi. Udeležencev je bilo 300, od tega le 40 Južnih Slovanov, med njimi pa le štirje Slovenci. Sklepi so predvidevali preureditev Habsburške monarhije v federativno državo, v kateri bi bila federativna enota tudi Kraljevina Slovenija.

Njeno glavno mesto bi bila Ljubljana, imela pa bi tudi univerzo. Slovenščina bi postala tudi diplomatski jezik. Kongres je bil na koncu prekinjen in zadušen s strani vojske.²⁴ Ko se je oktobra 1848 pojavila nevarnost nastanka Velike Nemčije in neodvisne Ogrske, so se Slovenci in Čehi ponovno združili v stališču, da je radikalne zahteve revolucionarne zahteve potrebno omejiti. Revolucija je bila dokončno poražena naslednje leto.²⁵

Od sredine 19. stoletja dalje je bil očiten vpliv češkega društvenega življenja na Slovenskem, poleg tega pa so se tudi posamezniki trudili povezati oba naroda – npr. Jan Lego.²⁶ Na Slovensko je prišel pred letom 1857 in navezal stike s slovenskimi izobraženci in politiki. Želel je, da bi se slovensko kulturno življenje čim bolj okrepilo in o poteku tega seznanjal Čehe.

Ustanovil je Slovansko pevsko društvo, iz katerega se je razvila tržaška Slovanska čitalnica. Po letu 1874 se je vrnil v Prago in nadaljeval s prizadevanji za vzajemnost med narodoma. Tako je organiziral izmenjavo revij, učenje obeh jezikov, spisal je češko-slovensko slovnico, po zgledu Češke matice pa je spodbujal k ustanovitvi Ciril-Metodove družbe.²⁷ Lego v prizadevanjih ni bil sam, namreč v tem času so začeli prevajati literarna dela. Prvi prevod v

23 Orožen, »Češko-slovenski kulturni stiki,« 125.

24 Zwitter, »Slovenci in Habsburška monarhija,« 51.

25 Prav tam, 54.

27 Panek, Jaroslav, Samostany stat mezi vetšimi sousedy – podnet po slovinskou politiku a kulturu: sbornik prispevku z mezinarodniho vedeckeho zasedani, 38–39.

(11)

10

slovenščino je bila Babička od Boževe Nemcove, v 80-ih pa so prevajali tudi iz slovenščine v češčino.²⁸

V 90-ih in še na začetku novega stoletja je bilo stikov največ. Zlasti je tedaj naraslo število slovenskih študentov, ki so hodili študirat prav na Češko, na Slovenskem pa so se v istem času zbirali češki izobraženci. Okrepilo se je prevajanje: Ivana Cankarja in Antona Aškerca so prevajali v češčino, Josefa Svatopluka Macharija pa v slovenščino. Revija Slovansky prehled je od leta 1898 seznanjala Češko s kulturnim razvojem na Slovenskem. Leta 1908 je Andrej Gabršček na novoslovanskem kongresu v Pragi izrazil celo pobudo za slovansko knjigotrštvo, ki bi konkuriralo prevladujočemu nemškemu. Takšno povezovanje in kulturni stiki so se pred prvo svetovno vojno okrepili še s političnimi.²⁹

29 Prav tam.

(12)

11

Potek izobraževanja in nadaljnja perspektiva za tehnike

Da bi lahko razumeli, kakšne možnosti nadaljnjega izobraževanja je imel Slovenec, ki ga je zanimala tehnika ali arhitektura, si najprej poglejmo njegovo predhodno učno pot. Najprej je opravil osnovno šolo. Na njen učni jezik je korenito vplivala leta 1867 sprejeta šolska zakonodaja o enakopravnosti deželnih jezikov v šolah. Z njo so o učnem jeziku odločali deželni šolski sveti. Odločitev je bila torej odvisna od narodnih razmer v določeni deželi. Slovenščina se je tedaj uveljavila na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Primorskem. Drugod so bile razmere slabše in verjetnost nemščine kot učnega jezika večja.³⁰

Po opravljeni osnovni šoli je lahko sledila strokovna šola, katere učni jezik je bila nemščina in ki ni omogočala vpisa na univerzo, ali pa gimnazija in realka, katerih učni jezik je določala vlada in ta je bil nemščina. Šele po letu 1900 se je tudi tu nemščina kot učni jezik začela umikati.³¹ Samo po zaključku gimnazije in s tem opravljeno maturo se je bilo možno vpisati na univerzo. Ker je Ljubljana ni imela, so odhajali v tujino. Več o tem v naslednjem podpoglavju.

Tehnične študije so bile povsod zaobjete v osem semestrov, od leta 1912 pa sta bila dodana še dva. Tehniki so morali na koncu na izbranem tehniškem področju (arhitektura, elektrotehnika, gradbeništvo, rudarstvo, strojništvo) opraviti še dva državna izpita: pripravljalnega in strokovnega. Sledila je obvezna praksa, ki so jo lahko opravljali v državni, deželni, občinski ali privatni službi pri pooblaščenem civilnem inženirju. Po opravljenem strokovnem izpitu je lahko kandidat – to je bilo izbirno – zaprosil za pooblastilo in tako postal pooblaščeni civilni tehnik/inženir. Ti so imeli med akademsko izobraženimi tehniki specifičen status. Bili so maloštevilni.³²

Za primer navajam Kranjsko. Tu so bili pooblaščeni civilni inženirji sprva razdeljeni v skupino arhitektov in gradbenikov, potem je bila dodana še skupina geometrov. Zlasti ti so delovali pri izgradnji železnic (gorenjska železnica in karavanski predor) in cest, izvajali pa so tudi agrarne meritve.³³ Ljubljana, recimo, je bila v zadnji tretjini 19. stoletja deležna regulacijskih načrtov, znotraj katerih so se zlasti posvetili gradnji cest. Kljub temu da načrt ni pripeljal do želenega rezultata, je bilo vseeno narejenih nekaj novih mestnih predelov.³⁴Tako so se proti koncu stoletja na Kranjskem poleg pooblaščenih civilnih inženirjev (do tedaj so bili deljeni na

31 Prav tam, 37.

32 Serše, Saša. »Pooblaščeni civilni inženirji na Kranjskem (do leta 1918),« 74.

33 Prav tam.

34 Suhadolnik, Jože. »Arhitektura in urbanizem v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja (od 1849 do 1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana,« 108.

(13)

12

arhitekte, gradbenike in geometre) pojavili še pooblaščeni civilni gradbeniki.³⁵ Namreč s tem ko je bila dokončana Južna železnica, se je v mestih pospešil gradbeni razvoj, kajti meščanstvo si je prizadevalo svoj ekonomski in politični položaj utrditi še navzven. Dalje je sledil tudi gospodarski razvoj, zlasti v 70-ih letih, ki je terjal gradnjo novih obratov in stanovanjske zgradbe za delavce.³⁶ Projekti za številne stavbe so bili načeloma plod tujih arhitektov, vendar so jih gradili domači stavbeniki/gradbeniki, ki so bili tudi sami arhitekti. Med drugim je bila na Kranjskem leta 1873 ustanovljena Kranjska stavbena družba.³⁷ Tej je dal enega večjih zamahov za delo potres leta 1895 v Ljubljani.³⁸ Ta je pravzaprav mesto razbremenil ozkih ulic in starih stavb. Vzpodbudil je gradnjo tedaj najsodobnejše potresne opazovalnice v Evropi (zasluge za to ima fizik Albin Belar) in urbanizma. Ta je temeljil na predpostavkah prometnih tokov, poleg tega pa se je oziral na razmah avtomobilizma. In res je Ljubljana leta 1898 dobila prvi avtomobil domačega lastnika, ki se je pridružil ostalim prevoznim sredstvom na pogon: motorju z notranjim izgorevanjem, avtomobilu in motociklu.³⁹

Tudi v Mariboru so izvajali obsežne projekte gradenj. Zlasti župan Alexander Nagy, inženir, ki je županoval med leti 1886 in 1902, je dal graditi šolska poslopja, vojaške objekte, bolnišnične stavbe in klavnice, z vsem tem pa je pripomogel k modernizaciji mesta.⁴⁰ Kakorkoli, na povečanje gradenj – pa ne samo v Ljubljani in Mariboru – je korenito vplivala Južna železnica.

Ta prometna povezava je spremenila miselnost, podobo pokrajine in predvsem večje kraje ob progi. Številne stare proizvodnje (manufakture in obrti) so propadle, kakor tudi tovorjenje, furmanstvo in čolnarstvo. Poleg naštetega so od leta 1854 v gradbeništvu začeli uporabljati cement, kar je gradnje pospešilo.⁴¹

Poleg gradbenih projektov, osredinjenih na prometno in stavbeno infrastrukturo, je perspektivo za mlade tehnike prinesla tudi elektrifikacija, vendar šele od konca stoletja dalje. Prva elektrarna, ki je začela prodajati električno energijo, je bila v Škofji Loki in sicer od leta 1894 dalje. V Ljubljani so o gradnji električne centrale govorili že na seji mestnega sveta leta 1890, delovati pa je začela leta 1898. O sistematični elektrifikaciji Kranjske so razpravljali leta 1909 v nekdanjem deželnem odboru Kranjske. Na koncu je bila zgrajena le centrala na Završnici. S

35 Serše, Saša. »Pooblaščeni civilni inženirji na Kranjskem (do leta 1918),« 74.

36 Suhadolnik, Jože. »Arhitektura in urbanizem v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja (od 1849 do 1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana,« 108.

37 Prav tam, 108–109.

38 Hrausky, Plečnik v tujini: vodnik po arhitekturi, 13.

39 Kalin, Zgodovina strojništva in tehniške kulture na Slovenskem, 35.

40 Novak, Gregor. »Mariborski župani in pot do uspešne elektrifikacije mesta,« 299.

41 Kalin, Zgodovina strojništva in tehniške kulture na Slovenskem, 35.

(14)

13

tem se je končala prva faza elektrifikacije na Kranjskem. Druga se je začela z ustanovitvijo Kranjskih deželnih elektrarn, kar pa je vojna prekinila. Do njenega začetka je bilo v vseh slovenskih deželah brez Primorske že 17 lokalnih central.⁴²

Začetek elektrifikacije pa je prostorsko umeščen na Štajersko, kjer je Karl Scherbaum s svojim parnim mlinom vpeljal električno razsvetljavo. Z istim virom so leta 1885, ko je Theodor Gunkel na potoku Rečica postavil vodno kolo za črpanje termalne vode, razsvetlili še zdravilišče v Laškem. Ta je bila prva na vodni pogon in tretja elektrarna na Slovenskem.⁴³ Leta 1909 je bila zgrajena Mala elektrarna Vuhred, o mestni (mariborski) elektrarni pa so sklenili isto leto na seji mestnega sveta.⁴⁴ Vseeno do realizacije ni prišlo zaradi pomanjkanja kapitala, neustreznega načrta in pogodbe s plinarno (do 1920).⁴⁵ Leta 1892 je bila ustanovljena Štajerska elektriška družba (Steirische Elektrizitätsgesellschaft – StEG), ki je bila ključna za hidroelektrarno pri Fali (pričetek gradnje 1912⁴⁶, pričetek obratovanja leta 1918⁴⁷) in s tem organizatorka elektrifikacije celotne Štajerske.⁴⁸

Slovenske dežele so ponujale tudi perspektivo za inženirje na področju rudastva. Leta 1873 je bila ustanovljena Trboveljska premogokopna družba, leta 1873 pa cinkarna v Celju. Konec stoletja je bila proizvodnja železa, ki je bila poprej v rokah manjših železarn, skoncentrirana v štirih mestih: v Jesenicah, na Ravnah na Koroškem, v Štorah in Prevaljah. Omeniti gre še štiri plavže, ki jih je postavila Kranjska industrijska družba, in martinarno ter valjarno v Jesenicah.⁴⁹ Jasna Fischer je napravila študijo, v kateri se je posvetila družbeni in poklicni strukturi prebivalstva na slovenskem ozemlju od druge polovice 19. stoletja do konca habsburške monarhije. Glede števila zaposlenih v obrti in industriji je ugotovila, da je raslo in sicer se je med leti 1869 in 1910 na Kranjskem povečalo za 74%, na Primorskem in Goriškem za 124%, na Štajerskem za 66% in na Koroškem za 62%.⁵⁰ To vključujem, ker sklepam, da se je z rastjo števila zaposlenih večala tudi potreba po izobraženih na področju tehnike.

42 Štrajnar, Jože. »Razvoj elektrogospodarstva v LRS,« 131.

43 Orest, Jarh. »Nova odkritja o začetkih elektrifikacije Slovenije,« 66.

44 Novak, Gregor. »Mariborski župani in pot do uspešne elektrifikacije mesta,« 300.

45 Prav tam, 301.

46 Prav tam, 302.

47 Prav tam, 304.

48 Prav tam, 301.

49 Kalin, Zgodovina strojništva in tehniške kulture na Slovenskem, 35–36.

50 Fischer, Jasna. Družba, gospodarstvo, prebivalstvo, 113–114.

(15)

14

Odhajanje v tujino

Znano nam je že, da so Slovenci po opravljeni maturi na gimnaziji za nadaljevanje izobraževanja morali v tujino. Pogosto so odhajali na Dunaj in v Gradec, lahko pa tudi drugam.

Odločitev za študij v slovansko govorečih deželah je bazirala na napetosti med narodi znotraj monarhije. Med Slovenci in Nemci je izpovedno zlasti onemogočanje in zavračanje ustanovitve Univerze v Ljubljani. Poleg tega je bil problematičen tudi odnos nemško govorečega okolja do slovenskih študentov. Namreč Janez Puh, ki je študiral tehniko v Gradcu, je poročal, da ni bil deležen enakovredne obravnave. Ko se je po študiju za stalno v Gradcu tudi naselil in je začel svojo poklicno pot, so ga obsojali, da je s tem odvzemal delo domačinom. Ker je bil deležen tolikšnega neodobravanja, se je moral med leti 1885 in 1889 preseliti kar sedemkrat.⁵¹

V takšnih razmerah so bile dosti bolj vabljive slovanske dežele, zlasti Praga. Tam se je leta 1882 Karlova univerza razdelila na dva dela: nemškega in češkega. Češka je imela filozofsko in pravno fakulteto, od 1883 dalje medicinsko, od 1891 pa še teološko. Tako so dobili Čehi predavanja v češkem jeziku.⁵² Slovenci so v tem videli pomoč pri ohranjanju slovenske in slovanske identitete in garancijo, da se tekom študija ne bodo utopili v nemškem prostoru.⁵³ Poleg univerze je bila Praga privlačna tudi z nazorskega vidika. Liberalni izobraženci, katerim so nasproti stali katoliki, so, ker so videli v Pragi zagotovilo za ohranitev svobodomiselnosti, spodbujali k izbiri tega študijskega središča. Ob tem pa je tam predaval tudi Tomaš G. Masaryk, podpornik slovanske vzajemnosti.⁵⁴

Slovenski študentje so bili v Pragi tudi lepo sprejeti. Za to je v veliki meri poskrbel Jan Lego.

Po tem ko je na Slovenskem opravljal narodnobuditeljsko dejavnost, se je vrnil v Prago, kjer je mnogim slovenskim študentom nudil pomoč, njegov dom pa je postal kar njihovo zbirališče.

Pomagal jim je pridobiti podporo pri premožnih Čehih in najti zaposlitev. Še en faktor, ki je pripomogel k preusmerjanju slovenskih študentov v Prago, pa so bili češki izobraženci, ki so delovali na Slovenskem, kakor tudi slovenski izobraženci, ki so službovali na Češkem. Vsi so se povezovali z domačo inteligenco in krepili slovansko navezo.⁵⁵

Poleg Prage sta bili med slovanskimi deželami še dve možnosti za študij. To sta bili Univerza v Krakovu in Univerza v Lvovu. Slovenske dijake sta pritegnili, ker sta bili močni v katoliškem

51 Šamperl Purg, »Oris nacionalne podobe tehniške inteligence v Avstroogrski monarhiji ob prelomu stoletja na primeru Janeza Puha,« 661.

52 Ribnikar, Peter. »Slovenski doktorji, promovirani na Karlovi univerzi v Pragi 1917–1939,« 519.

53 Gantar Godina, Irena. »Slovenski intelektualci v slovanskih deželah do 1918,« 861.

54 Prav tam.

55 Ribnikar, »Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi,« 71.

(16)

15

smislu in ker sta bili tako nasprotni Pragi. Zanju je prigovarjal Anton Mahnič. Poudarjal je, da je mladočeški liberalizem za katolike škodljiv in nevaren.⁵⁶

Naj opomnim, da so bili Čehi in Slovenci v Hohenwartovem klubu (1879–93) in kasnejši slovanski protikoaliciji (1893–97) sodelavci, potem pa se je njihovo sodelovanje končalo, saj so se Čehi od slovenskih poslancev, ki so bili večinoma predstavniki katoliške stranke, odklonili.⁵⁷ Čeprav je torej Mahnič zagovarjal univerzi v Krakovu in Lvovu, je dolgo časa obstajal dvom o poljski drži glede slovanske vzajemnosti.⁵⁸ Rezultat je bil tak, da so dijaki v Prago odhajali množično, medtem ko so na Poljskem študirali bolj posamezniki, njihov položaj pa je bil v primerjavi s položajem praških študentov tako težji.⁵⁹

57 Panek, Jaroslav, Samostany stat mezi vetšimi sousedy, 41.

59 Prav tam, 866.

(17)

16

Šola za tehnike v Pragi

Slovenci, ki so za prostor nadaljnjega izobraževanja zaradi odsotnosti univerze na Slovenskem izbrali Prago in ki so za učni jezik izbrali namesto nemščine češčino, so imeli naslednje možnosti. Na Karlovi univerzi so lahko od leta 1882 študirali na pravni in filozofski fakulteti, od 1883 na medicinski, od 1891 še na teološki.⁶⁰ Študenti tehniki so se morali vpisati na Češko visoko tehnično šolo v Pragi (Česke vysoke učeni teehnicke v Praze).⁶¹

Začetki omenjene tehnične šole segajo v leto 1705, ko je Christian Josef Willenberg cesarja Avstrije zaprosil za dovoljenje, da izobražuje šest učencev. Do ustanovitve stanovske inženirske šole je prišlo šele leta 1717, njen prvi profesor je bil Willenberg. Leta 1726 ga je nasledil Jan František Schor, njega pa Antonin Linhart Herget. Leta 1798 se je František Josef Gerstner zavzel za ustanovitev tehnične univerze, ki bi nastala po vzoru pariške politehnike in bi bila povezana z matematičnimi vedami in bi v tistem času industrijske revolucije zapolnila prazen češki prostor. Leta 1803 je bil tako, znotraj praške univerze, ustanovljen Politehnični inštitut, ki je leta 1815 ostal del univerze, čeprav kot visoka šola ločen. Od leta 1863 je bil dvojezičen. Imel je naslednje študijske smeri: cestni in mostovni oddelek, gradbeni oddelek, strojni oddelek in kemijsko-tehnološki oddelek. Medtem ko je dobivala politehnika značilnosti vseh višjih šol in vedno več čeških predavateljev, so se začeli pojavljati konflikti, ki so vodili celo v demonstracije za češčino na celotni praški univerzi. Zato je sledila leta 1869 popolna ločitev: češka in nemška visoka šola.⁶²

Od tedaj se je Češka visoka tehnična šola soočala s po eni strani finančnimi težavami, namreč financirana je bila od deželnega zbora, ki je bil bolj naklonjen nemški šoli, na drugi strani pa z jezikovnimi težavami, namreč v češčini je bil primanjkljaj strokovne terminologije. Od leta 1901 dalje so dobili študentje po zaključnem izpitu dobili naziv doktor tehničnih znanosti, po letu 1917 pa naziv inženir.⁶³

Število študentov na Češki visoki tehnični šoli se je spreminjalo. Tekom 80-ih let je zaradi gospodarske krize upadlo, od 90-ih let je stalno naraščalo. Zlasti se je večal delež tujih študentov, ki so prihajali z ozemelj znotraj monarhije: z Moravske, Slovaške, Hrvaške in Slovenije.

60 Ribnikar, Peter. »Slovenski doktorji, promovirani na Karlovi univerzi v Pragi 1917-1939,« 519.

61 Kozina, Brane. »Evidentiranje slovenskih študentov v arhivu Visoke tehniške šole v Pragi,« 148.

62 History about CTU.

63 Prav tam.

(18)

17

Gradivo s Češke visoke tehnične šole sta z ozirom na slovenske študente evidentirala leta 1994 Brane Kozina in Branko Radulovič. Vključila sta vse študente, ki so prihajali z ozemlja Republike Slovenije in Slovence iz zamejstva. Potrebno pa je poudariti, da slovenski študenti za tehnično izobrazbo niso obiskovali le Prage, temveč tudi Visoko tehnično šolo v Brnu in na Moravskem.⁶⁴ Žal, rezultati evidentiranja niso bili objavljeni.⁶⁵

Združevanje in pomoč

Socialni položaj slovenskih študentov v Pragi ni bil obetaven. To so Čehi reševali na več načinov. Prirejali so kulturno-zabavne prireditve, katerih izkupiček je šel v njihovo podporo, in ustanavljali so društva. Med leti 1882 in 1887 je delovalo društvo Siromašna mladina, leta 1888 je bilo ustanovljeno Češko-slovensko društvo, leta 1900 pa Društvo za podporo srbskim študentom. Slednje je dalo konec leta 1901 Josipu Germu in Francu Tomšiču idejo za ustanovitev Podpornega društva za slovenske visokošolce v Pragi. Njun cilj je bil privabiti Slovence k študiju v Pragi, vzgajati narodno zavedne izobražence in omogočiti preživetje. Pri tem so ju podpirali Slovenci, ki so živeli na Češkem, in tudi češka inteligenca (univerzitetni profesorji).⁶⁶

64 Kozina, Brane. »Evidentiranje slovenskih študentov v arhivu Visove tehniške šole v Pragi,« 148.

65 Branko Radulovič mi je v pogovoru povedal, da rezultati niso bili objavljeni.

66 Ribnikar, »Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi,« 71–73.

(19)

18

Slovenski tehniki v Pragi

V tem poglavju bom pisala o Slovencih s tehnično izobrazbo, ki so bili na kakršenkoli način povezani s Prago. Prvo podpoglavje bo namenjeno študentom, drugo pa tistim, ki so bili s Prago in Češko povezani zaradi delovnih obveznosti.

Študenti praške tehnike

O vzgibih za študij v Pragi sem že pisala, zdaj pa bom s pomočjo Slovenske biografije, kjer sem izbrskala bolj vidne slovenske tehnike, povezane s Prago, podrobneje predstavila izbrane Slovence. To bom naredila tako, da bom ob njihovih imenih zapisala poklic, njihovo izobraževanje v Pragi časovno umestila, zaključila pa bom z opisom poklicne poti, pri kateri bom v obzir vzela še njen kraj.

Arhitekt Jelenec Jože, rojen 1890 v Trnju pri Slavini, je na praški tehniki študiral v letih 1909- 1914. Diplomiral je 1920. V letih 1920–23 je bil profesor arhitekture na ljubljanski srednji tehnični šoli, 1924 ljubljanski mestni arhitekt, 1925/26 je vodil stavbarsko podjetje Acceto v Mariboru, potem pa je ustanovil lastno. V Ljubljani je projektiral stanovanjske hiše, paviljon Triglav na ljubljanskem velesejmu, zletišče jugoslovanskega sokolstva. Projektiral je tudi v Mariboru, Ljutomeru in drugod po Sloveniji, za regulacijo Karlovca pa je dobil II. nagrado.

Umrl je 1967 v Mariboru.⁶⁷

Gradbenik Mačkovšek Janko, rojen 1888 v Idriji, je na praški tehniki študiral v letih 1907–12.

Po diplomi 1913 je delal pri mestnem gradbenem uradu v Ljubljani, 1918 bil referent za meje pri Narodnem svetu in Narodnem vijeću ter 1919 ekspert na mirovni konferenci v Parizu. Kot narodnoobrambni delavec je bil torej dejaven na področju slovenskih etnografskih mej, tudi narodne propagande, organiziral pa je tudi inženirski stan in reševal urbanistične probleme v Ljubljani. Zaslužen je za več strokovnih knjig in zemljevidov. Umrl je 1945 v Dachauu.⁶⁸ Gradbenik Tomšič Franc, rojen 1838 v Trebnjem, je študiral na tehniki v Gradcu, Pragi in na Dunaju, kjer je diplomiral. Potem se je vrnil v Slovenijo, v letih 1865–67 delal kot suplent na višji realki, 1867–78 pa v državni železniški stavbni službi gradil proge. Na Hrvaškem je v letih 1878–81 pri Krajiški upravni oblasti skrbel za uravnavanje kanalov in delo na nasipih. Dalje je v Srbiji v letih 1882–85 kot samostojen podjetnik gradil mostove in ceste, 1885–90 pa so sledile

67 Slovenska biografija: Jelenec, Jože.

68 Slovenska biografija: Mačkovšek, Janko.

(20)

19

vodne gradnje in uravnave. Potem se je vrnil na Hrvaško in izdelal načrt za kanalizacijo Zagreba. Nekaj let pred smrtjo 1917 je dobil tako naziv mestnega tehničnega svetnika.⁶⁹ Gradbenik Tomšič Franjo, rojen 1848 pri Višnji Gori, je na praški tehniki študiral v letih 1867–

71. Po študiju je delal pri Železniški gradbeni družbi Karlovac–Reka, po 1887 pa je samostojno gradil v Hercegovini, na Tirolskem, v Vorarlbergu, Galiciji … V letih 1895–1908 je delal pri železniškem oddelku Deželnega odbora v Pragi, kjer je bil vodja številnih lokalnih prog in kasneje imenovan za gradbenega svetnika deželne vlade. Bil je zagovornik češko-slovenske vzajemnosti; med drugim je ustanovil Podporno društvo za slovenske visokošolce, prevajal in pisal članke. Umrl je v Pragi 1908.⁷⁰

Gradbenik Witschl Franc, rojen 1825 v okraju Tabor na Češkem, je na praški tehniki študiral v letih 1843–46. Od 1847 je bil v Soteski na posestvu Auersperga gozdarski in gradbeni inženir, potem rentni mojster, v letih 1865–69 je bil pri okrajnem uradu v Kočevju izvedenec za gozdarske in kmetijske zadeve ter zemljemerstvo. Bil je tudi načelnik okrajnega cestnega odbora. Leta 1868 je postal nadgozdar na Uncu, v letih 1870–73 je bil mestni inženir v Ljubljani, od 1873 pa deželni inženir pri kranjskem deželnem odboru, kjer je napredoval v gradbenega svetnika. Bil je član društev, pisec za stroko, poleg tega pa je projektiral objekte v Ljubljani. Umrl je 1902 v Srebrničah pri Novem mestu.⁷¹

Letalski konstruktor Bloudek Stanko, rojen 1890 v Idriji, je na Češkem zaključil že osnovno šolo in štiri razrede gimnazije. Potem se je vrnil in na praški tehniki študiral strojništvo v letih 1909–13. Z motornima letaloma Racek oziroma Galeb in Libela je vstopil v letalsko industrijo.

Kariero je nadaljeval pri Deutsche Flugzeugwerke pri Leipzigu, dalje pri Thoene & Fiala na Dunaju, Ungarische Flugzeugwerke v Budimpešti. Po vojni se je vrnil v Ljubljano in se usmeril v avtomobilsko industrijo. S svojim podjetjem se je 1933 pridružil delniški družbi Automontaža, postal njen solastnik in vztrajal vse do okupacije. Zanimal ga je tudi šport. Tako je v Ljubljani zgradil prvo moderno nogometno igrišče, igrišča za tenis, olimpijski bazen, drsališče, najbolj pa je znan po letalski stezi. Umrl je 1959 v Ljubljani.⁷²

Strokovnjak za železniško vleko Švajger Verij, rojen 1893 pri Ribnici, je na praški tehniki študiral v letih 1910–14. Študija po mobilizaciji in udeležbi v vojni ni dokončal. Takoj po vojni je delal kot vodja strojnega odseka pri poverjeništvu narodne vlade, od 1919 pa pri ravnateljstvu

69 Slovenska biografija: Tomšič, Franc.

70 Slovenska biografija: Tomšič, Franjo.

71 Slovenska biografija: Witschl, Franc.

72 Slovenska biografija: Bloudek, Stanko.

(21)

20

Državnih železnic v Ljubljani. Po vojni je bil v letih 1945–53 glavni referent za lokomotivno službo in vleko vlakov pri Jugoslovanski železnici. Bil je tudi pisec strokovnih del. Po upokojitvi je delal še honorarno. Umrl je 1980 v Ljubljani.⁷³

Strojni inženir Žnidaršič Bogumil, rojen 1884 v Ilirski Bistrici, je v Pragi poleg študija tehnike bil med ustanovitelji organizacije Svobodna misel, ki je izdajala istoimensko revijo (1907–12).

Iz Prage se je pred prvo svetovno vojno preselil v Argentino, kjer je delal najprej pri državnem železničarskem podjetju, potem pa se je preselil v Čile in se preživljal s kamnolomom. Umrl je 1925.⁷⁴

Strojni inženir Ciril Jekovec, rojen 1881 v Ljubnem, je v Pragi poleg študija tehnike urejal še glasilo Slovenski tehnik (1906/07). Iz Prage se je pred prvo svetovno vojno preselil v Argentino, kjer se je zaposlil pri vojaškem geografskem inštitutu. Bil je priznan društveni delavec, domoljub in pisec v slovenskem, hrvaškem in češkem jeziku.⁷⁵

Od osmih omenjenih, vseh študirajočih na praški tehniki, jih je kar šest opravljalo svoj poklic na slovenskem ozemlju. Štirje izmed teh celo izključno, ostala dva pa sta delovala še na Hrvaškem. Od tistih dveh, ki ju poklic s slovenskih ozemljem ni povezoval, je en opravljal poklic v okolici slovenskega ozemlja, drug pa se je preselil v Argentino. Samo eden od naštetih, Franjo Tomšič, je s Prago tudi v poklicem življenju ohranjan stik. Vsi ostali so po opravljenem študiju odhajali drugam. Zaključiti torej gre, da so slovenski študentje v Prago odhajali prvenstveno, skoraj da izključno, le po izobrazbo, ki je v domačih deželah ni bilo zmožni dobiti.

Opravljanje poklica v Pragi

Najprej gre našteti tiste, ki so v Pragi študirali in potem tam z delom tudi nadaljevali. To je od v prejšnjem podpoglavju obravnavanih le Franjo Tomšič. Ostali študenti so se po končanem študiju na službovanje načeloma vračali v domovino. Bili pa so Slovenci, ki so študirali na šolah, ki niso bile v Pragi, in jih je poklicna pot zanesla v Prago kasneje. Najbolj opazen je Jože Plečnik. Sicer pa to ni bilo v navadi. Vseeno bom v tem poglavju z nekaj primeri povzela poklicne poti izbranih posameznikov, ki jih je s Češko vezalo le službovanje. Tako bom lahko s tem in prejšnjim podpoglavjem ugotavljala, kateri so bili faktorji, ki so Slovence pritegnili za delo na Češkem.

73 Slovenska biografija: Švajger, Verij.

74 Rtv Slo: Na današnji dan 13. julij.

75 Rtv Slo: Na današnji dan 10. september.

(22)

21

Arhitekt Jože Plečnik, rojen leta 1872 v Ljubljani, je kot študent Otta Wagnerja študiral na Dunaju in tam potem tudi ustvarjal.⁷⁶ Leta 1911 je na poziv nekdanjega sošolca Jana Kotera, ki je bil češki arhitekt, odšel v Prago, kjer se je zaposlil na praški umetniškoobrtni šoli. Češko mladino je začel vzgajati v duhu sodobne, moderne arhitekture. Leta 1919 je bil imenovan za profesorja praške akademije, prvi predsednik Češkoslovaške Tomaš Garrigue Masaryk pa mu je za tem zaupal restavracijo praškega gradu.⁷⁷ Ker je tedaj prevzel profesuro na ljubljanski tehnični fakulteti, je bil od tedaj v Pragi prisoten manj. Za izvajanje je tako bolj skrbel njegov pomočnik, češki arhitekt, Otto Rothmayer. Ker je šlo za kompleksno naloge, je prihajalo do sporov, pred katerimi se je Plečnik najraje umikal nazaj v Ljubljano. Ko so bili protesti proti njegovim načrtom preglasni, se od leta 1934 v Prago ni več vračal. Sodelavec Rothmayer je nekatere Plečnikove zamisli nadaljeval, kakor ga je v Ljubljani tudi obiskoval. Tu je leta 1957 tudi umrl.⁷⁸

Izumitelj Wels Franc, rojen 1873 v Mariboru, je obrtno šolo obiskoval v Gradcu, tehnično šolo pa na Saškem. V letih 1893–98 je bil pri vojakih v Gradcu, Dunajskem Novem mestu in Kamenici, v letih 1898–1900 pa je delal v strojni tovarni v Angliji. Po vrnitvi se je posvečal letalstvu in tako v letih 1903–06 delal v Trutnovu na Češkem. Tam je bil odvisen od Iga Etricha, ki je bil industrialec in investitor za letala. Zaradi nesoglasij sta se z Welsem razšla. Po vojni je bil pri razvoju lastne letalske dejavnosti neuspešen, zato se je v tridesetih vrnil v Maribor, kjer je umrl 1940.⁷⁹

Montarist Tschebull Anton, rojen 1839 na današnjih Ravnah na Koroškem, je visoko tehnično šolo obiskoval v Gradcu in na Dunaju, rudarsko akademijo pa v Loebnu. Po opravljenem študiju je bil v letih 1869–74 praktikant v idrijskem rudniku, potem pa v premogovniku na Lešah pri Prevaljah. Dalje je služboval v rudnikih na Češkem in Madžarskem. Leta 1887 se je preselil v Celovec, kjer se je ukvarjal z oskrbo mest z vodo. Čeprav je bil po materi Slovenec, slovenstvu ni bil naklonjen. Umrl je 1903 v Celovcu.⁸⁰

Arhitekt Koch Ciril Metod, rojen 1867 v Kranju, je obrtno šolo za stavbarstvo obiskoval v Gradcu, arhitekturno pa na dunajski akademiji. Že v času študija je risal stavbe za Ljubljano, 1893 pa je vstopil v mestni gradbeni urad, kjer je ostal do pokoja 1924, ko je bil že gradbeni nadsvetnik. Sodeloval je pri regulacijskem načrtu za Ljubljano, Bled, Radovljico, Bohinj in

76 Hrausky, Plečnik v tujini: vodnik po arhitekturi, 24.

77 Grabrijan, Plečnik in njegova šola, 41–42.

78 Hrausky, Plečnik v tujini: vodnik po arhitekturi, 119–122.

79 Slovenska biografija: Wels, Franc.

80 Slovenska biografija: Tschebull, Anton.

(23)

22

Zgornjo Šiško. Projektiral je načrte za stanovanjske hiše, vile in javna poslopja; v Ljubljani, Celju, Opatiji, pri Vipavi, na Dunaju in tudi na Češkem.⁸¹

Elektrotehnik Štebi Anton, rojen 1877 v Ljubljani, je študij obiskoval v nemškem Altenburgu.

Po študijskem obisku Amerike, se je zaposlil na Dunaju, dalje v Sarajevu, po vojni v Ljubljani in Beogradu. Bil je tudi svetovalec pri češki Škodi in njen zastopnik za vso Jugoslavijo. Bil je aktivno vključen v politiko, začenši s članstvom v JSDS, kasneje je podpiral Mačkovo opozicijo, ljudsko fronto in bil tako tudi vključen v OF. Umrl je kot talec 1942 v Ljubljani.⁸² Vsi našteti razen enega so študirali drugje, s Češko pa jih je povezalo službovanje. Pri tem jih je zlasti motiviral kapital, ki se je zbiral na Češkem (npr. avtomobilska in letalska industrija, rudniki), zaradi katerega so se odpirale možnosti zaposlovanja tudi v tehničnih strokah.

81 Slovenska biografija: Koch, Ciril Metod.

82 Slovenska biografija: Štebi, Anton.

(24)

23

Slovenski tehnik: glasilo kluba slovenskih tehnikov v Pragi

Od leta 1906 do leta 1907 je v Pragi izhajalo glasilo Slovenski tehnik. Bilo je poljudno pisano in tehnične vsebine. Pisali so ga v Klubu slovenskih tehnikov v Pragi, izdajali in zalagali pa v konzorciju Slovenski tehnik v Pragi, v tiskarni Dr. Gregr a Syn. Nadaljnjo so ga brezplačno prilagali sedmim listom, ki so izhajali v Sloveniji: Domovina, Edinost, Mir, Slovenec, Slovenski gospodar, Slovenski narod in Soča. Strokovni urednik glasila je bil profesor češke tehnike Jan Vladimir Hrasky.⁸³ Odgovorni urednik je bil Hraskyjev slušatelj Ciril Jekovec. Ta je v Pragi diplomiral iz strojništva in zemljemerstva in ostal tam do leta 1914, ko se je preselil v Argentino.⁸⁴

Vizija Slovenskega tehnika je bila premostiti prepad, ki je ločeval Slovence od moderne tehnike, ki je pomenila razvoj v gospodarskem in s tem posledično tudi narodnem smislu. Vse to bi uresničili prek izobraževanja, ki naj bi se vršila preko branja Slovenskega tehnika. Ta naj bi s strokovnimi informacijami in priporočili seznanjal s tehnično stroko, s čimer bi dobili Slovenci smisel in zanimanje za tehnično strujo. Ker je bilo glasilo s svojo stroko novost in ker sprva posameznosti še niso bile znane, so ga namenjali vsem zmožnim Slovencem, tako inženirjem kot preprostim ljudem, ki so jih tudi vabili k sodelovanju in delu. Pričakovali so, da se bo sčasoma pokazalo, ali bi se bilo vsebinsko gledano potrebno omejiti na bolj izbrano publiko.⁸⁵ Ker je glasilo izhajalo le eno leto, do omejevanja ni prišlo.

Prva številka

• Predstavitev vizije Slovenskega tehnika, ki je opisana že zgoraj.

• Ljubljana in barje (J. V. Hrasky): znanilo o zakonu za uravnavo Ljubljanice, razlaga načrta, njegova kritika in predlog izboljšave.

• Znamenite zgradbe na progi druge železniške zveze s Trstom (F. Seidl): poročilo o gradnji železniške proge do Trsta in informiranje o zgradbah ob njej.

• Vzdrževanje okrajnih cest na Češkem (J. V. H.): poročilo in s tem informiranje o valjarjih.

• Kako urediti obremenitve, ki jih prevzema gospodar s posestvom (L. Worel): nasvet mladim gospodarjem, ki se soočajo z bremeni (dolgovi, preužitek); prvi del.

83 Slovenski tehnik: glasilo kluba slovenskih tehnikov v Pragi, 1/1 (1906).

84 Rtv Slo: Na današnji dan 10. september.

(25)

24

• O kemiji in nje pomenu za vsakdanje življenje (V. Herle): izobraževanje in nasveti za npr. pridobivanje apna, kovine, prsti …

• Drobiž: znanilo o iznajdbi načina za olajšano pridobivanje bakra, ki je iz tujine; znanilo o pripravi zakona, ki bo dovoljeval napeljavo električnega toka tudi po tuji posesti;

znanilo o številu vpisanih na tehničnih visokih šolah; znanilo o izkoriščanju slapa reke Zambesi v Afriki.

• Narodno gospodarstvo: poročilo o češki banki Slaviji, ki ima oddelek življenjskega zavarovanja in ki žanje uspehe; poročilo o transakcijah v Mestni hranilnici ljubljanski, poročilo o uspehu in posodobitvah v pivovarni v Mengšu ...

Popis vsebine je povzet po prvi številki.⁸⁶ Druga številka

• Elektrika v zemljedelstvu: izobraževanje o elektriki in s tem elektrifikaciji ter seznanjanje z domačimi potenciali in spektri uporabe; prvi del.

• Znamenite zgradbe na progi druge železniške zveze s Trstom (F. Seidl): izobraževanje o železu in cementu; drugi del.

• Kako urediti obremenitve, ki jih prevzema gospodar s posestvom (L. Worel): nasvet mladim gospodarjem, ki se soočajo z bremeni (dolgovi, preužitek). Rešitev naj bi bila v samoupravnih zavodih, katerim vzor naj bodo češki; drugi del.

• Morituri vos salutant (H. Tuma): razmišljanje, da se spoštuje le odvetnike, notarje in uradnike ter da silijo dijaki le v te poklice, medtem ko izgubljajo spoštovanje in ljubezen do dela; prvi del.

• Mlekarstvo na Kranjskem (I. Legvart): poročilo o napredovanju mlekarstva na Kranjskem, za kar je zaslužna moderna tehnika, in pobuda za širitev na Dolenjsko.

• Rezanje stekla brez demanta (J. Kastner): izobraževanje o rezanju stekla s toploto.

• Narodno gospodarstvo: nasvet malim obratom, naj sinov ne dajo za odvetnike, saj obstaja možnost razvoja za veleobrt; poročilo o uspehih češke banke.

• Drobiž: znanilo o smrti Aleksandra Popova, ravnatelja petrograjskega elektrotehničnega zavoda.

• Znanilo o Klubu slovenskih tehnikov: pogoji članstva in volitve odbora.

(26)

25

Popis vsebine je povzet po drugi številki.⁸⁷ Tretja številka

• Ogenj v premogokopih in rudnikih (Hribski): izobraževanje ter napotek, kako se ognju izogniti in ga pogasiti.

• O kemiji in nje pomenu za vsakdanje življenje (V. Herle): izobraževanje o zgodovini kemije.

• Elektrika v zemljedelstvu: izobraževanje o elektriki in s tem elektrifikaciji, napotek za izvajanje, naštevanje prednosti, pobuda Slovencem, da se združijo v zadruge in porabijo vodno moč, ter ponudba strokovne pomoči, če bi predhodno navedli specifike nekega okolja.

• Morituri vos salutant (H. Tuma): razmišljanje o hitrem gospodarskem razvoju Nemčije, iz tega pobuda Slovencem, predlog rešitve, ki je v vlaganju v trgovino in obrt, ter še povezovanje z Balkanom.

• Šentjanška železnica: znanilo o bodoči železnici, kritika načrta in predlog rešitve.

• Kako urediti obremenitve, ki jih prevzema gospodar s posestvom (L. Worel): nasvet mladim gospodarjem, ki se soočajo z bremeni (dolgovi, preužitek); tretji del.

• Več smisla za umetnost in tehniko! (H. Godec): razmišljanje, da se ljudstvo za tehniko in umetnost ne zanima in pobuda, da se to popravi.

• Slovenskim abiturijentom (C. Jekovec, A. Hrovatin): pobuda za študij v Pragi.

• Nekaj o položaju gozdnih tehnikov: informiranje o perspektivi po koncu študija.

• Drobiž: prof. A. Šantl poroča o svojem poskusu, predlog in pobuda za dijaške počitnice ter češki zgled, znanilo o novi planinski koči pod Mangartom, znanilo o Klubu jugoslovanskih agronomov.

Popis vsebine je povzet po tretji številki.⁸⁸ Četrta številka

• Acetilen (J. Zahradecky): izobraževanje iz kemije in pobuda za acetilenovo razsvetljavo.

• Gospodarstvo: poročilo o češkem napredovanju in pobuda slovenskemu, ki naj se ozira po Čehih, in pobuda k slovanski gospodarski vzajemnosti.

(27)

26

• Poročilo o banki Slaviji, trgovsko-obrtni zbornici v Gorici, pridelku hmelja, nastanku knjige za mlekarstvo in albuma ob prvi gorenjski razstavi, nastanku prvega kranjskega perutninarskega zavoda …

• Nasvet slovenskih abiturijentom, ki prihajajo v Prago (C. Jekovec).

• Mednarodno: novi premogokopi na Špieberge, zajezitve dolin na Nemškem, zajezitev vode v mestu Niagara Falls.

Popis vsebine je povzet po četrti šteilki.⁸⁹ Peta številka

• Morituri vos salutant (H. Tuma): razmišljanje, da lahko mali narod doseže veliko in pobuda k narodnemu gospodarstvu.

• Vsakoletna gospodarska razstava v Pragi: poročilo, pobuda k češkemu zgledu in vabilo.

• O kemiji in njenem pomenu za vsakdanje življenje (V. Herle): izobraževanje.

• Drobiž: rezultati volitev v Klubu slovenskih tehnikov v Pragi, informiranje o potencialu opuščenega bakrenega rudnika na Slovenskem in s tem izraz želje, da pritegne slovenski kapital, informiranje o svetovnem pridobivanju bakra, pobuda, naj se slovenski inženirji združijo v društvo in nastopijo v političnem življenju, znanilo, da je bila na avstrijskih tehničnih visokih šolah šolnina zvišana in s tem pobuda k brezplačnemu šolanju, znanilo o uspehih Vydrove tovarne v Pragi in njenem proslovanstvu.

Popis vsebine je povzet po peti številki.⁹⁰ Šesta številka

• Kdo ima pravico rudo sledili in pridobivati? (Hribski): izobraževanje o pravu in nasveti;

prvi del.

• O betonu (A. H.): izobraževanje o betonu in nasveti.

• Puškarstvo v Borovljah (J. Wieser): poduk o zgodovini puškarstva v Borovljah in pobuda Slovencem, da se začnejo zanje zanimati.

• Drobiž: zgodovina praške tehnike ob njeni stoletnici, informiranje o slovenskem trgovsko-obrtnem žepnem koledarju, poročilo o delovanju Podpornega društva za

(28)

27

slovenske visokošolce, pobuda Slovencem, naj od tujih podjetij zahtevajo le slovenske račune in odgovore, informiranje o novem električnem mikrometru.

Popis vsebine je povzet po šesti številki.⁹¹ Sedma številka

• O naši organizaciji (A. Štebi): razmišljanje o tedanjem stanju slovenskih tehniških izobražencev in ker je to zaradi odhajanja v privatne službe in pomanjkljive zakonske zaščite slabo pobuda k organiziranju. Zgled naj bo Dunaj.

• Morituri vos salutant? (J. Kr.): razmišljanje o zmožnostih šolanja za mornarico, zastopanost Slovencev in Hrvatov ter njihov stan tam in pobuda, da se Jugoslovani zavzamejo, da bi se avstrijska mornarica rekrutirala iz Jugoslovanov.

• Naravni zakladi na Dolenjskem: informiranje o vodnih potencialih ob gorenji Krki, premogu na dolenjem Kranjskem in rjavem premogu pri Otočcu.

• Kaj obljubuje Edison svetu!: znanilo o novostih iz mednarodnih vod; z zlitino, primerno za izdelovanje električnih akumulatorjevih baterij, in s stavbenim materialom.

• Poziv!: znanilo o novem odseku v Klubu slovenskih tehnikov, naj bi zbiral domač material, da bodo strokovnjaki na vprašanja odgovarjali bolj točno.

• Narodno gospodarstvo: poročilo o uspehu širjenja življenjskega zavarovanja, ki ga vodi češka delniška družba, in pobuda k sklepanju, znanilo o nameri gradnje tovarne za pridobivanje bakra v Trstu, informiranje o življenjskem zavarovanju.

• Drobiž: informiranje o ceni bliska in proizvodnji avtomobilov v Franciji.

Popis vsebine je povzet po sedmi številki.⁹² Osma številka

drugi del.

• Kaj je mehanično delo, kdaj ga vršimo in kako ga merimo?: izobraževanje in računski primeri.

• O merjenju vodne sile: izobraževanje in računski primeri.

(29)

28

• Narodno gospodarstvo: nanilo o predlogu za slovenske denarne zavode (posojilnice, banke in druge), ki je bil sestavljen na občnem zboru AO banke in ki se je zavzel za dolžnost javnega obračunavanja ter njegova kritika.

Popis vsebine je povzet po osmi številki.⁹³ Deveta številka

drugi del.

• Elektrarna v Travniku (v Bosni) (Uhlir): informiranje o veliki hidroelektrarni, izobraževanje o vodni sili, vključno z računanjem, in pobuda k večji pozornosti domačim vodnim virom.

• Življensko zavarovanje kmečkih posestnikov: informiranje o prednosti sklepanja zavarovanj in pobuda zanje.

• Papirnata streha (A.H.): informiranje o novem materialu, prednostih in postopkih izgradnje.

• Narodno gospodarstvo: razmišljanje o propadanju Slovenskega tehnika in sicer zaradi filistrskih in birokratičnih tehnikov, ki že imajo svoje pozicije, ter o slabi podpori revije.

Poročilo, da uživanje zrnate kave na Slovenskem upada in predlog nadomestitve z Vydrovo žitno kavo. Pobuda za izbiro češke delniške družbe.

Popis vsebine je povzet po deveti številki.⁹⁴

(30)

29

Komentar

V tem poglavju bom za zdaj suhoparen popis člankov Slovenskega tehnika v Pragi nekoliko osvetlila. Vsebino bom ločila na tri ravni: strokovno, politično in zasebno raven. Vsaki ravni bom poskušala določiti značilnosti, ki jih bom utemeljila s primeri.

Strokovna raven

Strokovno raven so sestavljali strokovni članki, ki so izobraževali, prinašali pa tudi novice, kritike, poročila, nasvete in naznanila. Razdelila jih bom na tiste, ki so vezani na domače okolje, dalje mednarodno okolje, na tiste, ki niso vezani na nikakršen prostor in na tiste, ki zadevajo organizacijo slovenskih tehnikov.

Članki, ki pišejo o slovenskih deželah, zaobjemajo predvsem področje o vodah (uravnavanje Ljubljanice, vodni potencial reke Krke), področje o prometni infrastrukturi (železniška zveza s Trstom in gradnja zgradb ob njej, šentjanška železnica) in področje o elektriki (zakon za napeljavo električnega toka po tujem ozemlju, električni domači potencial). To je predvsem zbor novic za obveščanje o stanju in napredovanju v slovenskih deželah.

Sledijo članki iz mednarodnega okolja oz. iz drugih delov Habsburške monarhije (vzdrževanje okrajnih cest na Češkem, smrt ravnatelja petrograjskega zavoda za elektrotehniko, elektrarna v Travniku) in ves preostali svet (izum za pridobivanje bakra, slap na reki Zambezi, novi premogokopi na Spiebergu, zajezitev dolin na Nemškem, zajezitev vode pri Niagarskih slapovih, novosti pri zlitinah in stavbenem materialu in nov električni mikrometer). Gre za zbor novic za obveščanje o stanju in napredovanju v tujih deželah.

Sledijo izključno strokovni članki, ki niso vezani na nikakršen prostor. Zaobjemajo področje o materialih (apno, železo, cement, rezanje stekla s toploto, acetilenova razsvetljava, papirnata streha), področje, ki je podobno šolskemu izobraževanju (zgodovina kemije, mehanično delo, merjenje vodne sile) in ostalo (ogenj v premogovnikih in rudnikih, povezovanje umetnosti in položaj gozdnih tehnikov). Gre za zbor informacij v namen izobraževanja in osveščanja.

Organizacija slovenskih tehnikov zaobjema področje šolanja (vpis na tehnične visoke šole, nasveti maturantom pri izbiri študija in zgodovina praške tehnike), področje delovanja Kluba slovenskih tehnikov v Pragi in Podpornega društva slovenskih tehnikov v Pragi (pogoji članstva in volitve odbora v Klubu, rezultati volitev v Klubu, nov odsek v Klubu in poročilo o delovanju Podpornega društva) in še področje širšega organiziranja (pobuda za društvo inženirjev in za