Besedilnofonetična analiza spontanega političnega govora v drugem desetletju 21. stoletja na primeru 4 prepoznavnih govorcev (s poudarkom na analizi stavčne intonacije)

(1)

1

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

JASNA JANEŽ

Besedilnofonetična analiza spontanega političnega govora v drugem desetletju 21. stoletja na primeru 4

prepoznavnih govorcev (s poudarkom na analizi stavčne intonacije)

Magistrsko delo

Ljubljana, januar 2022

(2)

2

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

JASNA JANEŽ

Besedilnofonetična analiza spontanega političnega govora v drugem desetletju 21. stoletja na primeru 4

prepoznavnih govorcev (s poudarkom na analizi stavčne intonacije)

Magistrsko delo

Mentor: red. prof. dr. Hotimir Tivadar

Univerzitetni študijski program prve stopnje: slovenistika

Ljubljana, januar 2022

(3)

3

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Hotimirju Tivadarju za vse nasvete in pomoč pri izdelavi magistrske naloge.

Hvala tudi vsem, ki so sodelovali pri spletni anketi, ki mi je pomagala pri analizi. Zahvaljujem se govorcem, ki so pristali na intervju in mi s tem omogočili vpogled v njihovo dojemanje lastne govorne izreke.

Hvala družini in fantu Mateju za vso podporo in da so bili vedno ob meni.

(4)

4

Izvleček

Besedilnofonetična analiza spontanega političnega govora v drugem desetletju 21.

stoletja na primeru 4 prepoznavnih govorcev (s poudarkom na analizi stavčne intonacije)

V magistrski nalogi analiziram govor štirih slovenskih politikov – K. E., L. N., D. Ž. in T. J.

Za analizo političnih govorcev sem se odločila, ker imajo njihovi javni nastopi velik medijski vpliv. Politični govorec mora obvladati tako retoriko kot neverbalno komunikacijo, ki mora biti prilagojena določeni situaciji. Na pravorečno ustreznost vpliva tudi (ne)pripravljenost na govor.

Posebej sem se osredotočila na stavčni potek intonacije. Analizirala sem tudi hitrost govora, ki je zelo pomembna za sprejemanje in razumevanje govorjenega besedila. Govor mora biti ustrezne hitrosti, saj v nasprotnem primeru lahko pride do nerazumevanja med govorcem in naslovnikom.

Svojo fonetično in pravorečno analizo sem dodatno podkrepila z mnenjem javnosti o teh dveh politikih, zato sem izvedla anketo, v kateri sem anketirance spraševala o kakovosti in sprejemljivosti govora vseh štirih političnih govorcev. Da bi bila moja analiza še natančnejša, sem se poslužila metode kvalitativnega raziskovanja, in sicer sem z vsemi naredila strukturirani intervju.

Ključne besede: Karl Erjavec, Ljudmila Novak, Dejan Židan, Tanja Fajon, politični govorec, stavčna intonacija, redukcija, hitrost govora, premor, poudarek

Abstract

Text-phonetic Analysis of spontaneous political Speech in the second Decade of the 21st Century on the Example of 4 recognizable Speakers (with emphasis on the analysis of sentence intonation)

In my master's thesis I aim to analyze the speech of four Slovenian politicians - K. E., L. N., D.

Ž. and T. J. I chose the above mentioned political speakers since their public appearances around the world pose great media influence. A political speaker needs to master both rhetoric and non-verbal communication that must be tailored to as specific situation. I specifically focused on the sentence flow of intonation.

(5)

5

Equitable adequacy is also affected by the (un) willingness to speak. Speech should be of the right speed, otherwise there might rise a misunderstanding between the speaker and the addressee. In order to support my analysis with the public opinion based on these two policies, I conducted a survey in which the respondents were asked about the quality and acceptability of the speech of all four political speakers. To make my analysis even more accurate, I used a qualitative research method and conducted an unstructured interview with all interviewees.

Keywords: Karl Erjavec, Ljudmila Novak, Dejan Židan, Tanja Fajon, political speaker, sentence intonation, reduction, speech rate, pause, speech emphasis

(6)

6

Kazalo

1 Uvod ... 12

2 Metode dela ... 14

2.1 Instrumentalno orodje Praat ... 14

2.2 Anketa ... 14

2.3 Strukturiran intervju ... 14

3 O gorenjski in štajerski narečni skupini ... 16

4 Javni govor politikov na Slovenskem ... 19

4.1 Spontani govor ... 20

5 Analiza pogovora K. E. v oddaji Studio City ... 22

5.1 Opredelitev gradiva in govorcev ... 22

5.2 Neverbalna komunikacija K. E. in vpliv govora Marcela Štefančiča ... 22

5.3 Analiza stavčne intonacije ... 25

5.4 Smiselni poudarki in premori govorca K. E. v analiziranem intervjuju ... 27

5.4.1 Analiza poudarkov v govoru K. E. ... 28

5.4.2 Analiza premorov v govoru K. E. ... 30

5.5 Pojavi moderne vokalne redukcije in naglaševanje ... 30

5.5.1 Popolna redukcija samoglasnikov i, e, a, o in onemitev zvočnika j ob l ali n pred samoglasniki ... 31

5.5.2 Delna redukcija samoglasnikov v polglasnik ... 32

5.5.3 Končaj iz -aj v -ej ... 32

5.5.4 Pojav akanja pri K. E. ... 33

5.5.5 Neustrezno naglaševanje govorca K. E. ... 34

5.6 Meritve hitrosti govora in artikulacije ... 34

5.6.1 Hitrost govora pri govorcu K. E. ... 35

5.6.2 Hitrost artikulacije pri govorcu K. E. ... 36

(7)

7

6 Analiza govora K. E. – govor v Ormožu, 19. 12. 2016 ... 37

6.2 Neverbalna komunikacija in vpliv govora Marcela Štefančiča ... 37

6.4 Smiselni poudarki in premori ... 39

6.4.1 Poudarki pri govorcu K. E. ... 40

6.4.2 Premori pri govorcu K. E. ... 40

6.5.1 Popolna redukcija samoglasnikov i, e, a in onemitev zvočnika j ob l ali n ... 41

6.5.2 Delna redukcija samoglasnikov v polglasnik ... 42

6.5.3 Premena samoglasnika a s samoglasnikoma e in o ... 42

6.5.4 Pojav gorenjskega akanja pri K. E. ... 43

6.5.5 Pojav ukanja pri K. E. ... 43

6.5.6 Pravorečno neustrezno naglaševanje K. E. ... 43

6.6 Meritve hitrosti govora in artikulacije pri govorcu K. E. ... 43

6.6.1 Hitrost govora pri govorcu K. E. ... 43

6.6.2 Hitrost artikulacije pri govorcu K. E. ... 44

7 Analiza govora L. N. v oddaji Studio City ... 45

7.4 Smiselni poudarki in premori pri govorki L. N. ... 47

7.4.1 Poudarki pri govorki L. N. ... 48

7.4.2 Premori pri govorki L. N. ... 48

7.6.1 Hitrost govora pri govorki L. N. ... 50

(8)

8

7.6.2 Hitrost artikulacije pri govorki L. N. ... 50

8 Analiza govora D. Ž. ... 52

8.1 Opredelitev gradiva in govorca ... 52

8.4 Smiselni poudarki in premori pri govorcu D.Ž. ... 57

8.4.1 Poudarki pri govorcu D. Ž. ... 58

8.4.2 Premori pri govorcu D. Ž. ... 59

8.5.1 Popolna redukcija samoglasnikov i, e, a, o in soglasnika g ... 60

8.5.2 Nezvočnik [f] kot nezveneče nasprotje fonemu /v/ (/v/>/f/) ... 61

8.5.3 Podaljšanje samoglasnikov ... 61

8.5.4 Izgovorjava polglasnika ə kot e ... 62

8.5.5 Asimilacija in zlitja samoglasnikov s soglasniki ... 62

8.5.6 Pravorečno neustrezno naglaševanje ... 62

8.6.1 Hitrost govora govorca D. Ž. ... 63

8.6.2 Hitrost artikulacije govorca D. Ž. ... 63

9 Analiza govora T. F. ... 64

9.1 Opredelitev gradiva in govorca ... 64

9.2 Neverbalna komunikacija in vpliv Marcela Štefančiča ... 64

9.4 Smiselni poudarki in premori pri govorki T. F. ... 65

9.4.1 Poudarki pri govorki T. F. ... 65

9.4.2 Premori pri govorki T. F. ... 66

(9)

9

9.6.1 Hitrost govora pri govorki T. F. ... 68

9.6.2 Hitrost artikulacije pri govorki T. F. ... 69

10 Razprava: Primerjava govora K. E., L. N., T. F. in D.Ž. ... 70

10.1 Komentar strukturiranih intervjujev z govorci K. E., T. F. in L. N. ... 73

10.1.1 Intervju z govorko L. N. ... 73

10.1.2 Intervju z govorko T. F. ... 74

10.1.3 Intervju z govorcem K. E. ... 75

10.2 Komentar ankete ... 75

10.2.1 Analiza prvega vprašanja ... 76

10.2.2 Analiza drugega vprašanja ... 77

10.2.3 Analiza tretjega vprašanja ... 78

11 Zaključek ... 80

Viri in literatura ... 82

Viri ... 82

Literatura ... 82

Priloge magistrske naloge ... 87

Priloga 1: Intervju z L. N. ... 87

Priloga 2: Intervju s T. F... 89

Priloga 3: Intervju s K. E. ... 91

Priloga 4: Anketa ... 93

Priloga 5: Transkripcije govorov ... 96

(10)

10

Kazalo slik

Slika 1: Dvig rok K. E. pri pojasnjevanju ... 24 Slika 2: Prikaz intonacije v Praatu v povedi »Da bi lahko Hrvaška ne upoštevala arbitrarno …«

... 26 Slika 3: Prikaz intonacije v Praatu v povedi »Nenazadnje gre za mednarodni arbitražni sporazum.« ... 27 Slika 4: Nasmeh govorca K. E. ... 38 Slika 5: nasmeh govorke ... 46 Slika 6: Prikaz intonacije za poved »Premagljiv! Tako v športnem svetu, pa tudi predsednika volitev …« ... 47

Slika 7: obleka D. Ž. ... 53

Slika 8: Prikaz intonacije v povedi Eee v bistvu se marsikatera stvar v Sloveniji dogodi brez vednosti ali vpletanja … ... 56

Slika 9: Prikaz intonacije v povedi In eee … oba pričakujema, da boma s tem seznanjena .... 57

Slika 10: Prikaz intonacije v povedi V evrskem območju, ki jim gre dobro, ali z državami, ki so manjše od nas. ... 65

Slika 11: Graf priljubljenosti govorcev v odstotkih (%) ... 77 Slika 12: Graf, ki prikazuje odgovore na vprašanje "Kako bi ovrednotili govore glede na kakovost od 1 do 10?" ... 78 Slika 13: Graf, ki prikazuje število odgovorov v odstotkih (%) glede na sprejemljivost govora ... 79

(11)

11

Kazalo tabel

Tabela 1: Število pravorečno neustreznih besed v frekvencah ... 71

Tabela 2: Število pravorečno neustreznih besed v odstotkih ... 71

Tabela 3: Hitrost govora in artikulacije ... 72

Tabela 4: Premori ... 72

(12)

12

1 Uvod

V magistrski nalogi sem obravnavala predvsem stavčni potek pri spontanem političnem govoru s stališča pravorečja in dosedanjega opisa v Slovenski slovnici in tudi drugih znanstvenih člankih, in sicer na primeru Karla Erjavca (K. E.)¹, Ljudmile Novak (L. N.)², Dejana Židana (D. Ž.)³ in Tanje Fajon (T. F.).⁴ Prav tako sem analizirala narečne prvine v govoru izbranih govorcev. Toporišič zapiše, da je »velika posebnost ljubljanskega pogovornega jezika nenaglašena končnica –o pri samostalnikih srednjega spola, ki se izgublja (mlek, okn, mest)«

(Toporišič 1976: 18) Besede same zato s tem prehajajo v moški spol.

Za politične govorce sem se odločila, ker so politiki tako v Sloveniji kot drugod po svetu eni najbolj prepoznavnih javnih govorcev. Njihovi politični govori imajo v medijih velik vpliv, saj odločajo o pomembnih zadevah, ne nazadnje tudi o vojni in miru ter konkretnih družbenih spremembah.

Narečne prvine v govoru in potek stavčne intonacije sem analizirala s pomočjo posnetkov na spletni strani Youtube in iz arhiva RTV Slovenija. Vsi (po)govori so bili posneti v oddaji Studio City, v kateri je politik kot gost in odgovarja na voditeljeva vprašanja. Vodi jo Marcel Štefančič, ki je v svojem vodenju zelo agresiven, saj posega v besedo in tako vpliva tako na spontani govor (hitrost govora, intonacija, poudarki in premori) in kot tudi na nebesedne prvine. Podrobno sem analizirala stavčni potek. Postavila sem tri hipoteze:

1 K. E., roj. 1960 v Auseau v Belgiji. Predsednik DeSUS-a (Demoktatične stranke upokojencev Slovenije) in minister za Zunanje zadeve Republike Slovenije. Diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Živi v Naklem pri Kranju.

2 L. N., roj. 1959 v Mariboru. Poslanka Državnega zbora Republike Slovenije in nekdanja predsednica stranke NSi (Nova Slovenija). Diplomirala na Filozofski fakulteti iz nemškega in slovenskega jezika s književnostjo. Živi v Moravčah.

3 D. Ž., roj. 1967 v Mariboru. Predsednik Socialnih demokratov od maja 2014. Od 5. maja 2010 do 2018 je bil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije. Diplomiral in magistriral na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Trenutno živi v Murski Soboti.

4 T. F., roj. 1971 v Ljubljani. Je slovenska evroposlanka v Stranki evropskih socialistov. Diplomirala je iz novinarstva, podiplomski študij s področja mednarodne politike je zaključila na univerzi v Parizu. Kot novinarka je delala na radijski postaji Radio Glas Ljubljane med letoma 1991 in 1995 ter na RTV Slovenija med letoma 1995 in 2009, od leta 2001 kot dopisnica iz Bruslja.

(13)

13

H1: Povečana jakost in poudarjanje govora voditelja vplivata na kakovostno stavčnofonetično uresničitev, ki zagotavlja smiselno členitev in prepričljivost argumentacije govorjenja.

H2: V spontanem govoru prihaja do pravorečno neustrezne izgovorjave celih besed.

H3: Spol anketirancev vpliva na oceno govora politikov (ženske bodo dale višjo oceno moškim kot ženskam in obratno).

Poleg govora je prisoten tudi neverbalni jezik, kot so mimika, kretnje, položaj telesa, kar bom pri analizi tudi upoštevala.

V teoretičnem delu bom predstavila značilnosti gorenjskega in štajerskega narečja ter razvoj političnega govora na Slovenskem. Prav tako bom predstavila metode dela in gradivo. V praktičnem pa bom analizirala govore s pomočjo programa Praat in AudaCity, izvedla anketo in strukturirane intervjuje.

(14)

14

2 Metode dela

Pri raziskovanju bom uporabila kvantitativno in kvalitativno metodo raziskovanja. Najprej bom vse posnetke govorov transkribirala, označila poudarke, rastočo oziroma padajočo intonacijo in neustrezno pravorečno izgovorjene besede. Nato bom posamezne govore analizirala s pomočjo programa Praat, ki natančno izmeri intonacijo in dolžino glasov.

Transkripcijo sem povzela po Jožetu Toporišiču. Narajščujočo intonacijo sem ponazorila z navzgor obrnjenimi puščicami, padajočo pa z navzdol obrnjenimi puščicami.

2.1 Instrumentalno orodje Praat

Praat je prosti računalniški program za fonetične analize govora. Omogoča možnost akustične oz. fonetične analize govora (raziskovanje besedilnofonetičnih parametrov), možnost zapisa hkratnega govora, preprosto predvajanje zvočnega posnetka in segmentiranje signala na manjše enote in preprost prenos transkribiranega besedila v poljubni urejevalnik besedil. Sama sem z njim natančno izmerila intonacijo (frekvence).

2.2 Anketa

Anketa je oblika kvantitativne raziskovalne metode, s karero zbiramo podatke s pomočjo vprašalnika. Vprašanja so za vse anketirance enaka. Sama sem spraševala po mnenju, saj sem želela izvedeti, kateri od politikov je najbolj priljubljen. Anketiranci so morali na podlagi poslušanega posnetka odgovoriti na zaprta in odprta vprašanja ter s pomočjo lestvice oceniti govor danega govorca. Moj vzorec je bil neslučajnostni, saj sem anketo javno objavila in tako nisem imela nadzora nad tem, kdo jo je izpolnil. Anketa je bila narejena v programu Enka in posredovana preko Facebooka in maila. Tako se je ustvarila snežna kepa.

2.3 Strukturiran intervju

Uporabila sem tudi kvalitativno metodo in izvedla strukturiran intervju z L. N., T. F. in K. E.

Tudi so bila vprašanja vnaprej pripravljena, za vse udeležence enaka in bila so odprtega tipa.

To pomeni, da sem dobila raznolike odgovore. Prav tako različno dolge in poglobljene.

Intervjuji so bili izvedeni na daljavo, in sicer sem vprašanja posredovala po elektronski pošti.

Slabost takega načina je, da ne moreš razbrati mimike in gestike intervjuvanca, prednost pa je

(15)

15

prihranitev časa. Vprašanja so se navezovala na skrb za svoj jezik oziroma javno nastopanje in javni govor. Vse svoje podatke in ugotovitve sem podkrepila s teoretičnimi izhodišči in podatki iz predhodnih raziskav, ki sem jih našla v strokovnih člankih, slovnici in drugem gradivu.

(16)

16

3 O gorenjski in štajerski narečni skupini

Zemljepisna tradicionalna narečja so posebne oblike kakega jezika na določenem, prvotno kmečkem zemljepisnem območju (Toporišič 1976: 19). Vera Smole v članku z naslovom Ko narečje v družini zamre zapiše, da v slovenščini poznamo sedem narečnih skupin (koroško, primorsko, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko in panonsko), v okviru katerih imamo sedemintrideset narečji in enajst podnarečij (Smole 2015: 18). Jože Toporišič (Toporišič 1976:

20) prišteva še osmo skupino, in sicer kočevsko narečno skupino, ki je mešana ter pretežno mlada.Manj obsežna pilotna raziskava o rabi narečja v domačem okolju je pokazala, da v občini Sodražica na Dolenjskem z otroki popolnoma v narečju govori le še 43 % staršev. Anketiranih je bilo 28 staršev, ki so odgovorili na tri vprašanja. V prvem so morali obkrožiti, iz katere narečne skupine prihajajo, v drugem »ali doma z otrokom govorijo v narečju« obkrožiti (DA/NE), pri tretjem pa odgovor iz drugega vprašanja obrazložiti. Dvanajst (43 %) staršev je odgovorilo z »da«, 8 jih je obkrožilo »ne« (29 %), prav tako 8 pa jih je odgovorilo, da z otrokom govori mešano – tako v svojem narečju kot narečju partnerja ali knjižnem jeziku. Glavni vzrok za nizek odstotek staršev, ki z otrokom govorijo popolnoma v narečju, kaže na mešane zakone, poleg tega pa tudi želje staršev, da bi njihov otrok že pred vstopom v šolo govoril »pravilno«

slovenščino. Slednji razlog je navedlo 5 mam ali očetov. Raziskava je bila opravljena 26. 1.

2018 v vrtcu OŠ Sodražica.

Toporišič v Slovenski slovnici (Toporišič 1976: 20) hkrati opozori na dejstvo, da se geografska narečja pogosto ne skladajo z oznakami pokrajin. Tako se na primer v dravski dolini skoraj do Maribora govorijo narečni govori koroške skupine. Posebnost pa je okolica glavnega mesta, kjer se stikajo dolenjsko, gorenjsko in rovtarsko narečje. Vsako narečje se deli še na krajevne govore (Toporišič 1976: 20).

Razloge za veliko narečnih govorov na relativno majhnem geografskem območju, kot je Slovenija, lahko iščemo v zgodovini (vpliv smeri slovanske poselitve, stiki s staroselci ter sosednjimi narodi, deželne meje) in geografskih značilnostih (razčlenjenost pokrajine – reke, gore, gozdovi …). Na drugi strani pa moramo upoštevati tudi nekatere jezikovne vzroke, kot so naglasni premiki, razvoj jezika itd. (Škofic 2005: 51). Narečje je živ organizem, ki se spreminja in dobiva oblike še iz drugih jezikovnih kodov. Tu je potrebno opozoriti na močan vpliv šol in medijev, ki je dandanes še močnejši kot v preteklosti (Škofic 2005: 54).

(17)

17

Za osrednje govore je značilno slabljenje kratkih samoglasnikov. Posledično pride do redukcije, zlitja glasov in prevojev (tko, zlo, morš namesto tako, zelo, moraš). Ena izmed značilnosti je tudi prehajanje moškega v srednji spol pri samostalnikih in izguba izglasnega o- ja (mlek, okn, mest namesto mleko, okno, mesto) (Toporišič 1976: 18).

Ker se bom ukvarjala z govorom K. E., ki je predstavnik gorenjskega narečja (gorenjska narečna skupina se deli na gorenjsko narečje z vzhodnogorenjskim podnarečjem in selško narečje), naj omenim še eno posebnost te narečne skupine. Gre namreč za t. i. govorjenje na fanta, kot ga v članku Govorjenje na fanta v gorenjščini (Bešter 1998) poimenuje Marja Bešter.

Navede dva načina: ali gre za prehod iz srednjega spola v moški spol pri samostalnikih (jabuk nam. jabolko) ali pa »možačenje« mlajših ženskih oseb, ki so slovničnega srednjega spola (deklič je šu) (Bešter 1998: 21).

K.E. prihaja iz okolice Kranja, kjer prevladuje severozahodni gorenjski govor. Vsi gorenjski govori so srednje samostalnike spremenili v moške, pri čemer je končnica –o v severozahodnem govoru lahko še ohranjena, velikokrat pa tudi ne.

Druga govorka, ki jo bom analizirala, prihaja iz Celja, torej štajerske narečne skupine, natančneje iz srednještajerskega narečja. Srednještajersko narečje s središčem v Šmarju pri Jelšah ima vse značilnosti štajerske narečne skupine, prepoznaven pa je predvsem po svojih specifičnih refleksih. Ti so za celo narečje dokaj enotni, čeprav imajo mejni govori že značilnosti prehodnih govorov. Na teh območjih je že zgodaj prišlo do akutiranja kračin v nezadnjih zlogih. Zato so tam zastopniki stalno dolgih in akutiranih samoglasnikov v nezadnjih zlogih enaki (Kobal 2007: 26). Ta izenačitev je značilna še v današnjem srednještajerskem narečju. V vseh štajerskih narečjih pa ne poznajo tonemskega naglasa, saj je razvoj tonemov privedel do odprave tonemskih nasprotji. Prav tako so bila tu odpravljena kvantitetna nasprotja, ker so se kratki naglašeni samoglasniki podaljšali (prav tam).

Štajersko narečno skupino delimo na več narečji. Zgornjesavinjsko narečje se pojavlja ob zgornji Savinji in Dreti ter na območju Luče–Gornji Grad–Mozirje. To narečje ima še podnarečje, in sicer solčavsko podnarečje, ki ima nekaj koroških in gorenjskih jezikovnih vplivov (Smole 1997: 282). Srednjesavinjsko narečje se govori ob Paki, v porečjih Bolske in srednji Savinji do Celja, južnopohorsko narečje od Mislinje, Rogle, južno od Drave od Ruš do Zlatoličja ter Slovenske Bistrice in Slovenskih Konjic. To narečje ima kozjaško podnarečje, ki se pojavlja severno od Drave. Srednještajersko narečje se razteza od Konjiške do Donačke gore

(18)

18

in od Štor do Pragerskega. Kozjansko-bizeljsko narečje se nahaja po Kozjanskem in Bizeljskem, na jugu od Brežic do Dobove ob Savi. Posavsko narečje, ki je bilo nekoč dolenjsko, se deli na tri podnarečja: zagorsko-trboveljsko, laško in sevniško-krško podnarečje (Smole 1997: 287).

V nasprotju z gorenjskim narečjem pri štajerskem ne pride do onemitev samoglasnikov oz.

redukcije.

(19)

19

4 Javni govor politikov na Slovenskem

Slovenski knjižni jezik je v vsej svoji tradiciji bil odvisen od svoje pisne podobe (Tivadar 2008, povzeto po: Nebeska 1996: 124–132). Slovenski zapis je večinoma fonetični. Pisni jezik je vplival na govorjenega, kar lahko povežemo z načelom »beri kot pišeš«, ki se je oblikovalo v začetkih slovenskega »parlamentarnega« jezika (Tivadar 2008: 24). Slovenski govorjeni jezik je večjo veljavo dobil leta 1991 z osamosvojitvijo Slovenije in z razvojem govorjenih medijev.

Slovenski politični predstavniki do takrat slovenskega govora niso uporabljali v državniški vlogi: še slovo slovenskih komunistov in takratnega vodje odposlancev Cirila Ribičiča v Beogradu je bilo izrečeno v "jugoslovenski" srbohrvaščini (Tivadar 2016: 139).

Sprva so javni govorci (voditelji, spikerji na radijih) besedila brali, nato je branje počasi prehajalo v spontani prosti govor. Pomemben mejnik je začetek oddajanja oddaje Val 202 na drugem programu takratnega Radia Ljubljana (Tivadar 2008: 28). Ljudje so od govorcev v medijih zahtevali sproščenost in nebranost. Sproščenost in pristnost se pri prostem govoru kažeta tudi v zaznavi dialektalnih značilnosti posameznega govorca. V TV-novicah na drugi strani začnejo uvajati t. i. »igrano« branje. Zato je čistega prostega govora kljub želji po spontanosti v medijih čedalje manj, razen v pogovornih oddajah z manj zahtevnimi temami.

Danes množica govorjenih medijev zahteva čedalje več raziskovanja govora in celovito fonetično-fonološko opisovanje knjižnega jezika (Tivadar 2012: 587). Pomembno vlogo ima tudi izobraževanje, torej učenje pravorečja v šolah. Tega je znatno premalo, saj je fonetika v večini učbenikov in delovnih zvezkov za slovenščino zastopana na 6 % strani (Tivadar 2009:

42). Ne nazadnje imamo tudi le dva pravorečna priročnika. To sta Slovensko pravorečje (1946) in Slovenska zborna izreka (2003). Avtor prvega je Mirko Rupel, drugega pa Cvetka Šeruga Prek in Emica Antončič. V Slovenski zborni izreki avtorici opozarjata, da pravilno zborno izreko spontano in sproščeno danes obvlada le malo ljudi in da se zborna izreka kot svojevrsten, prestižen govor.

Medijski govor je torej vsekakor pomemben del knjižne norme, saj voditelj kot osebnost združuje tako vlogo medijske osebnosti, obenem pa se z vprašanji postavlja tudi v vlogo gledalca, še bolj pa s kramljanjem s kolegi in gosti (Tivadar 2008: 95).

(20)

20

4.1 Spontani govor

Spontani govor je najpogostejša jezikovna manifestacija v najpogostejših (tipičnih) govornih položajih (Vitez in Zwitter Vitez 2004: 7). Pri spontanem izrekanju je običajna govorna izmenjava dveh udeležencev: prehajajoče replike govorca in sogovorca, ki prevzemata zdaj eno zdaj drugo vlogo in z izmeničnim izrekanjem posegata v strukturo smisla izrečenega. Pri tem govoru ni vnaprej pripravljene vsebinske ali formalne predloge. Subjekt (so)ustvarja komunikacijska dejanja in se v skladu s svojimi intencami v realnem času odziva na lastno govorno dejavnost in védenje, na dejavnost in védenje sogovorca (jezikovni kontekst) in na dinamične značilnosti komunikacijskih okoliščin (zunajjezikovni kontekst) (prav tam).

Spontani govor je tista oblika govorjenega jezika, za katero velja nasprotno od spontanega govora, ki je vnaprej pripravljen oziroma v celoti zapisan. Lengar Verovnik zapiše: »Izbira izraza spontani govor se zdi za izbrano gledišče ustreznejša od izraza nebrani govor oziroma nebranje.« (Lengar Verovnik 2010: 21). Nato avtorica povzame delitev po Tivadarju (2008), ki deli tri načine nebranega govora: a) govor na podlagi opornih točk, b) prosti govor brez zapisa, a z miselno pripravo in c) popolnoma prosti govor (prav tam). Naj na tem mestu opozorim na pomisleke, ali je medijski govor sploh lahko popolnoma spontan. To so vsekakor vprašanja za nadaljnje raziskave.

Pri spontanem govoru govorec uporablja vse prvine vseh jezikovnih ravni. V ospredju analize spontanosti so elementi, ki jih tradicionalne slovnice po navadi ne opisujejo; na primer govorčeve osebne govorne značilnosti, kot so mašila in prozodija, zlasti intonacija (Vitez in Zwitter Vitez 2005: 7). K temu bi sama dodala še govorne napake. Eno izmed njih ima govorec K. E., natančneje rotacizem. Tu gre za napačno izgovorjavo črke r; to napako nekateri imenujejo tudi pogrkovanje. Kadar je r nadomeščen z drugim glasom, je to pararotacizem (Praznik 2013: 24).

Obstaja več vrst spontanega govora. Zemljarič Miklavčič (2008: 94) navede naslednje razloge, ki vplivajo na razlike:

- demografske značilnosti govorcev (npr. regijska pripadnost, izobrazba, starost), - odnosi med govorci (formalni, neformalni),

- prenosnik (sporazumevanje (ne)posredno), - okoliščine (zasebno, javno),

(21)

21

- drugo.

Tivadar (2011: 489–90) opozarja, da včasih spontani govor, ki se uveljavlja v večini kontaktnih oddaj v elektronskih medijih – intervjuji, izjave v živo, soočenja na radiu in televiziji – zgolj daje vtis nepripravljenosti. Voditelj, ki napoveduje novice, ne govori spontano, vendar se na to pripravi oziroma bere iz TV-bralnika.

Popolnoma prosti govor je aktualen in pogost zaradi znane težnje sodobnega žurnalizma, da novinar zahteva in dobi izjavo o določeni aktualni temi takoj (Tivadar 2011: 493), kar se kaže tudi v mojem primeru voditelja, ki od gosta zahteva takojšenj odgovor. Seveda se gost miselno pripravi na odgovor, ampak le nekaj sekund preden odgovori, zato tu ne moremo govoriti o pripravljenem govoru. Ravno to pa je razlog za večjo pogovornost in celo narečnost.

(22)

22

5 Analiza pogovora K. E. v oddaji Studio City

Studio City je 55-minutna informativna oddaja na Slo 1, ki je v živo na sporedu ob petkih. Vodi jo Marcel Štefančič, slovenski filmski krtik, televizijski voditlej in publicist. Magistriral je iz filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Oddajo Studio City vodi od leta 1998.

5.1 Opredelitev gradiva in govorcev

Kot gradivo za analizo sem uporabila nastop K. E. v oddaji Studio City, ki je bila na spletni strani RTV Slovenija predvajana 9. januarja 2017. Na Youtubu pa je bila objavljena šest dni kasneje, 15. januarja 2017. V oddaji, v kateri bom analizirala govor, voditelj gosta sprašuje o aktualni temi arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško. To obliko pogovora imenujemo intervju, za katerega je značilno, da je odgovor daljši od vprašanja. »Intervju je posebna vrsta razgovora, kjer imata dva sogovornika jasni vlogi: eden sprašuje, drugi odgovarja. Intervjuist vnaprej oblikuje vprašanja /…/« (Škarić 2003: 16).

Celoten posnetek oddaje je dolg 10 min. in 22 sec. Voditelj in gost si seveda izmenjujeta replike.

K. E. govori natančno 7 min. in 57 sec.

5.2 Neverbalna komunikacija K. E. in vpliv govora Marcela Štefančiča

Nebesedna komunikacija je zelo pomembna in je nepogrešljiv del komuniciranja. Sestavljena je iz vedenja telesa (drže, usmerjenosti in gibov telesa), mimike (čela, lic, brade, obrvi, ust), očesnega stika (pogleda, zenic, očesnih mišic), govora (hitrosti, ritma, jakosti, barve glasu, melodije, jasnosti, smeha, glasov brez verbalne vsebine), gestikulacije (govorice rok, velikih in malih kretenj), dotikov, oblačenja, vedenja v prostoru (intimnega, osebnega, družbenega območja telesne razdalje), vedenja v času in zunanjega konteksta (zunanjih okoliščin med komuniciranjem) (Mauer 2007: 19; citirano po Brajša 1993: 31). Nebesedno komunikacijo lahko poimenujemo kot telesni jezik, ki zavzema vse gibanje in izraze, s katerimi telo ustvarja simbole in pomene (Mauer 2007: 20; citirano po Rutten-Saris 1992: 159–160).

(23)

23

Ko vstopimo v javno komunikacijo, izberemo ustrezno obleko, frizuro ipd., skratka, se primerno uredimo, prilagodimo se ne povsem naravni situaciji. Temu primeren, uglajen pa mora biti tudi naš govor, tj. knjižni (Tivadar 2016: 174). K. E. je obleko in zunanji videz primerno izbral, saj je oblečen v obleko, srajco in kravato ter ima urejeno frizuro. Ivo Škarić pravi, da kjer se govori javno, se upošteva pravila retorike (Škarić 2003: 9).

K. E. ima tudi primerno držo (mirno sedi, ne maha z rokami, ne dela hitrih gibov), mimiko in očesni stik.

K. E. govori umirjeno, počasi in s premori na koncu vsake povedi, pa tudi vmes. Umirjenost ohranja tudi ko voditelj vanj »vrta« in mu vprašanje »ampak kaj to pomeni?« zastavi kar trikrat.

Na to vprašanje gost vedno odgovori s celim stavkom, torej »to pomeni, da …«. Marcel Štefančič ga med njegovim govorjenjem pogosto prekine in zahteva dodatna pojasnila. V prvih treh minutah ga prekine trikrat, v vsaki minuti enkrat. V sedmi minuti ga je prekinil neuspešno, saj je govorec suvereno nadaljeval s svojim govorom. Podobno se zgodi v naslednji minuti, ko vidimo hkratni govor – oba govorita naenkrat. K. E. se torej ne pusti motiti in prekinjati, voditelj pa hkrati vseeno prekinja. Nikoli pa ga voditelj ni prekinil več kot enkrat na poved. K. E. tako zaključi 90 % povedi.

Govorec se v teh situacijah kar dobro znajde, saj vedno najde odgovor in nikoli ne umolkne za več kot nekaj sekund.

Govorčev govor je razumljiv kljub njegovi govorni napaki pri izgovorjavi zvočnika r. Dvakrat se pojavi redukcija e-ja, in sicer pri besedi zelo in dobro. Govorec ju izgovori zlo in dobr. Dobr izgovori štirikrat, zlo pa dvakrat.

Samoglasniške redukcije opazimo tudi pri voditelju, ki govori dobr, slutmo, tko, pr, razsodil, bla itd.

O reduciranju samoglasnikov Jože Toporišič zapiše:

»Velika posebnost ljubljanskega pogovornega jezika je, da se nenaglašena končnica –o pri samostalnikih srednjega spola izgublja (mlek, okn, mest), besede same pa s tem prehajajo v moški spol, zaradi česar ima tudi pridevnik ob njih obliko moškega spola (dober mlek, visok okn, star mest). Prislov na -o iz pridevnika izgubi samo –o (dobr vem)« (Toporišič 1976: 18).

(24)

24

Voditelj prav tako enkrat uporabi slogovno zaznamovano besedo, in sicer šetali, kar bi prevedli sprehajali. Pri voditelju me je zmotil naglas na o-ju pri besedi sporazum. V pravopisu je namreč naglašena, tj. kodificirana na u-ju (sporazúm). Torej je govorec besedo narobe naglasil. V 3 min. in 35 sek. dolgem govoru dvakrat uporabi mašilo »eee«, in sicer prvič v četrti in drugič v osmi minuti posnetka.

K. E. sproščeno sedi v naslonjaču. Roke ima naslonjene na naslonjalih. To držo bi označila kot korektno držo za političnega javnega govorca. Ves čas sedi v tem položaju in se ne preseda ali kakorkoli premika. Nekajkrat premakne le roke, ki jih dvigne in s tem nakaže povedano. Vsake toliko pogleda navzdol, sicer pa vseskozi ohranja očesni stik s sogovorcem. Njegov izraz na obrazu je sproščen, umirjen in dokaj resen. Le enkrat se rahlo nasmehne. Tak položaj telesa Ivo Škarić opiše tako: »Če držite roke ob telesu, ko stojite, delujete kot sigurna in pristojna oseba /…/ enako je, ko sedite zravnano, malo nagnjeni naprej ali sproščeno naslonjeni z rokami na kolenih.« (Škarić 2003: 181).

Slika 1: Dvig rok K. E. pri pojasnjevanju

(25)

25

5.3 Analiza stavčne intonacije

Slovenski pravopis 2001 intonacijo opredeli kot »potek osnovnega tona v stavku, uresničen pri tonskih oblikah samoglasnikov, redkeje tudi zvočnikov.« (SP 2001: 199). Slovnica stavčno intonacijo definira precej podobno, kot »značilno podobo tonskega poteka v segmentu. Tonski potek je ton, ki ga s številom nihajev v določeni časovni enoti tvorijo glasilke.« (Toporišič 1976:

449). Tivadar (2018) navaja Palkovo definicijo intonacije: »termin intonacija pomeni kompleksno kakovost (značilnost) zvoka, ki zajema predvsem ton in poudarek, medtem ko termin melodija (govora) zaznamuje samo tonski potek, tj. »potek osnovnega tona (F0)«

(Tivadar 2018, navedeno po Palkova 1996: 161).

Poleg stavčne intonacije Toporišič med besedilnofonetične parametre prišteva še stavčno členitev ali segmentacijo s premori, stavčno poudarjajnje, register in hitrost (Tivadar 2018: 12).

Besedilnofonetične parametre lahko označimo z ločili (premori in intonacija – »ob vejici gremo načeloma z glasom gor, ob piki pa navzdol«, pri čemer ločilo ne pomeni nujno tudi premora oz.

posebnega tonskega poteka; Toporišič 1965: 77). Intonacijo se da prav tako označiti s puščicami, kar sem tudi storila sama. Poudarke pa sem prikazala s krepkim tiskom.

Poznamo štiri vrste intonacij: končno padajočo, končno rastočo, nekončno padajočo in nekončno rastočo (Tivadar 2018: 13). Pripovedna se končuje s kadenco, vprašalna z antikadenco, nekončna pa s polkadenco. Vzklična intonacija je lahko kadenčna ali antikadenčna. Pri povedih s končnim ločilom piko gremo z glasom navzdol, torej je intonacija padajoča. Pri vprašalnicah imamo naraščajočo intonacijo, pri vzklikih s klicajem gremo lahko z glasom navzgor ali navzdol. Od vrste polkadenc se v čustveno neobarvanih povedih v enih primerih uporablja rastoča, v drugih pa padajoča polkadenca. (Toporiščič 1976: 458).

Poved ima lahko eno ali več intonacijskih enot; krajše enostavčne ali podredne povedi imajo navadno eno intonacijsko enoto, priredne, širše podredne in zapletenejše enostavčne povedi pa več (Slovenski pravopis 2001: 53−54).

Govorec v večini primerov intonacijo pravilno uporablja. Torej pripovedne povedi končuje s padajočo intonacijo, vzkličnih in vprašalnih povedi pa v svojem govoru nima. Pravilno gre z glasom navzgor pred vejico. Vseeno zasledimo nekaj povedi, kjer gre za napačno intonacijo. V

(26)

26

stavku »kjer je odločeno, da mora arbitražno sodišče določiti stik z odprtim morjem« gre govorec K. E. pri besedi morjem z glasom navzgor (85 Hz), čeprav je že konec povedi. Že v naslednji povedi zopet stori napako, ko gre pri besedi spôrazuma, ki jo napačno naglasi, z glasom navzdol namesto navzgor, čeprav je stavek s protivnim priredjem. V stavku »k je del mednarodnega prava« gre pri besedi prava z glasom rahlo navzgor. Podobno stori tudi ko ga voditelj prekine in ne more dokončati stavka, kar je razumljivo, saj je stavek želel nadaljevati.

V povedi »tako da se čudm gospe Kosorjevi, da pravi, da bi morala ta vprašanja rešvət oba predsednika vlade« poved zaključi s kadenco, kar ustreza pravorečni normi. Do konca govora zasledimo še nekaj tovrstnih napak. Spodnja slika prikazuje intonacijo (modra črta) v povedi:

Da bi lahko Hrvaška ne spoštovala arbitrarno …

Slika 2: Prikaz intonacije v Praatu v povedi »Da bi lahko Hrvaška ne upoštevala arbitrarno …«

V povedi poudari besedo »ne« in tu gre z glasom navzgor (80 Hz). Uporabi torej nekončno rastočo intonacijo. Nasprotno pa gre z glasom navzdol pri besedi »spoštovala« (blizu 75 Hz).

Druga slika pa prikazuje potek intonacije v povedi:

(27)

27

Nenazadnje gre za mednarodni arbitražni sporazum.

Slika 3: Prikaz intonacije v Praatu v povedi »Nenazadnje gre za mednarodni arbitražni sporazum.«

Pred besedo »gre« naredi krajši premor, nato pa gre pri besedi »za« z glasom navzdol (72 Hz), kar pomeni, da gre zopet za nekončno padajočo intonacijo.

5.4 Smiselni poudarki in premori govorca K. E. v analiziranem intervjuju

V tem poglavju sem raziskala poudarke in premore v govoru K. E. Poudarek je kot vse fonetične prvine vezan na govor, pri besedilni fonetiki pa še posebej na sobesedilo in govorni položaj, zato poudarek ni le beseda, izgovorjena z večjo izdišno močjo, ampak je vezana na tonski potek oz. melodijo in tudi premore (Tivadar 2018: 16).

Premor pa je »/s/tavčnofonetični pojav, da se govorna veriga na določenih mestih pretrga. Ta mesta so navadno na koncu povedi (v pisavi za podpičjem, dvopičjem, pomišljajem, ob dvodelnih ločilih, pikah), med prirednimi deli povedi (še najmanj pred veznikom in), med pristavkom, dostavkom, izpostavkom, vstavkom (=vrivkom), pa tudi med pastavkom ali polstavkom in preostalim delom povedi, med prorekom in porekom, med nadrednim in podrednim stavkom v obeh zaporedjih, med ritmičnimi deli povedi /…/, med izhodiščem in jedrom stavka; pri jecljanju ali čustvenem sporočanju kjer koli itd.« (Toporišič 1992: 213).

(28)

28

5.4.1 Analiza poudarkov v govoru K. E.

Naglas Toporišič (1965) razloži kot »poudarjen del glasovnega gradiva«, naglašen pa pomeni

»jasneje, razločneje izgovorjen v primeri s čim drugim«. Naglašene samoglasnike od nenaglašenih loči »jačina, moč glasovnega gradiva«. Pri besednem naglasu loči jačinski in intonacijski ali tonemski način naglaševanja. Poudarek je prozodično realizirana izpostavljenost na stavčni oz. besedilni ravni in je odraz informativne strukture stavka oz.

besedila (Huber 2019: 50, navedeno po Duběda 2005: 183), poudarjeni pa so tisti zlogi tistih besed znotraj določenih segmentov, ki jih sogovorci oz. poslušalci zaznavajo kot izstopajoče.

Za prepoznavanje poudarkov so pomembni jasnejši izgovor, telesna govorica in pojavljanje premorov ob poudarkih ter različne kombinacije vseh naštetih (akustičnih) parametrov znotraj enega poudarka (prav tam).

V povedi imamo vedno naglašene in nenaglašene besede. Toda tudi naglašene niso naglašene vse z enako jakostjo. Nekatere so oslabljeno naglašene. Po navadi so to pridevniški levi prilastki, samostalniki in prislovi z levim prilastkom. Če gremo v drugo skrajnost, pa lahko naglas povečamo do te mere, da postane poudarek oziroma poudarjenost. Ločimo lahko štiri stopnje jakostne izrazitosti: nenaglašenost, oslabljeno naglašenost, neoslabljeno ali normalno naglašenost in poudarjeno naglašenost (poudarjenost) (Toporišič 1976: 446). Jakostno težišče je največkrat v delu povedi, ki je najbolj pomemben. Poudarjanje besed vpliva na stavčno intonacijo. Poudarek (in naglas) sta v slovenskem jezikoslovju izražena z jakostno izrazitostjo, tj. izgovorom z večjo količino izdišnega zraka nekega zloga oz. daljše govorne enote (Huber 2013: 398).

K. E. je poudaril kar nekaj besed. Gre za besede, ki jih je želel še bolj izpostaviti, jih poudariti.

V prvi povedi je to beseda domnevamo: »Ne, tega ne vemo, lahko pa samo domnevamo, vendar glede na to, da so bile ustne obravnave upravlene, da so bili spisi pregledani, dokumenti, mi domnevamo, da bi se to lahko zgodilo v letošnjem letu.« Voditelj ga je vprašal, ali vemo, kdaj bo znana razsodba arbitražne komisije o slovensko-hrvaški meji. Zanimivo je, da je isto besedo kasneje ponovil še v isti povedi, vendar je ni poudaril. Želel je poudariti, da o nečem le domnevajo in v to ne morejo biti povsem prepričani.

Jakostna členitev povedi v veliki meri pogojuje tudi stavčno intonacijo; kjer je jakostno težišče, je namreč tudi glava intonacije. Jakostno težišče je navadno v najpomembnejšem delu povedi ali pa na besedi, ki sledi poudarnemu členku (Huber 2013: 124−126).

(29)

29

Naslednji poudarek je beseda pravična v povedi: »Jəst səm prepričan, da bo pravična in da bo izdelana na podlagi argumentov, ki so jih dale obe strani, moram pa rečt, da je Slovenija zlo podrobno argumentirala, kje vidi mejo med Slovenijo in Hrvaško.«

Ta se nanaša na razsodbo. Govorec pravi, da je v to pravičnost prepričan in zato jo poudari.

Poudarjena je prav tako beseda jasno v povedi »No, to je že od vsega začetka jasno, da tuki zmagovalca ne bo«. Spet lahko rečem, da ta beseda pomeni neko prepričanost govorca v to, kar govori. Poudarek je še na zatajila, ki se pojavi v naslednjem delu povedi: »/…/ Vendar žou v zadnjem trenutku je hrvaška stran zopet zatajila, ni želela tega sporazuma priznət.«

Ta poudarek pomeni, da je ta stran res nekaj zatajila, ne pa odkrito povedala. V naslednji povedi

»In zato to govorjenje s hrvaške strani, da dejmo rešt ta vprašanje /…/« je poudarek na besedi hrvaški. To lahko razložim, da je govorec želel poudariti, da je bila Hrvaška tista, ki je govorila o reševanju težav dvostransko in ne slovenska, naša. Poudarek je tudi v naslednji povedi: »/…/

To je pa da nekdo tretji določi, kje meja na podlagi pravne argumentacije.« Poudarjena je beseda tretji. Ta tretji naj namreč odloči glede meje, ne pa hrvaška ali slovenska stran.

V naslednji, daljši povedi, sta s poudarkom izgovorjeni dve besedi: »No, mi pričakujemo, da bomo dobili stik z odprtim morjem, to je tud del mednarodnega arbitražnega spôrazuma, največja zmaga je pa to, da končno rešmo ta spor med obema državama, ki bremeni že petindvejst let. /…/«

K. E. je poudarjeno izgovoril stik in spor. S prvo je izpostavil kontakt z odprtim morjem, ki je pomemben za obe državi, z drugo pa nesoglasja, ki nas bremenijo že pol stoletja.

Migranti so izpostavljeni v povedi »Da so migranti prešli mejo povsem nekontrolirano.«, in sicer zato, ker je govorec hotel izpostaviti kdo je prešel. Takoj zatem pojasni, kako so prešli (po vodi), kar spet poudari: »Po vodi, kjer je blo ogroženo tudi njihovo življenje in zato je blo potrebno, da usmerjamo ta migracijski val. Mi pa upamo, da do ponovitve migracijskega vala ne bo prišlo, ne glede na zapletene razmere, zlasti v naši soseščini /…/«. Za migracijski val upa, da se ne bo ponovil in poudari »bo«.

S poudarjanjem besede »preigravanje« (»Pač, to za grê za del tega preigravanja, kar se pa tiče naše delegacije, dejansko je bilo pri vstopu nekej težav, vêndar kot sem bil seznanjen kasneje, je sestanek potekal normalno.«) opozori na dejstvo, da je šlo za neke vrste igro.

Voditeljevo pozornost pa želi pritegniti, ko poudari začetek povedi:

(30)

30

»Poglejte, kar se tiče odnosov, moram rečt, da ima Hrvaška težave z vsemi sosedami … əə …«.

5.4.2 Analiza premorov v govoru K. E.

Daljše premore zaznamujemo s končnimi ločili (piko, vprašajem, klicajem, tremi pikami, pomišljajem), srednje dolge z dvopičjem, podpičjem ter oklepajem sredi povedi, tudi z nekončnimi tremi pikami ali pomišljajem, najkrajše pa z vejico (Slovenski pravopis 2001: 53).

Če gre za nepripravljen govor, so premori tudi tam, kjer govorec ne zna nadaljevati povedi ali je začeti, ko stavek nadaljuje drugače kot si je prvotno zamislil, več premorov je v primeru, ko je govorec razburjen ali ko gre za slaven govor. Tu je lahko vsaka naglašena beseda osamljena s premori.

Govorec K. E. besedilo ustrezno členi s premori. Dolgi so od pol do dve sekundi. Vsi premori skupaj so dolgi 43 sekund. Z govorom prekine pred vezniki, pa tudi med povedmi, kot na primer v stavku »Jəst səm prepričan, da bo pravična in da bo izdelana na podlagi argumentov«, ko po besedi bo naredi kratek premor. Daljše premore delamo med sestavinami prirednih zvez, krajše pa med podrednimi deli stavka ali povedi, tudi v vezalnih priredjih in besednih zvezah (Slovenski pravopis 2001: 53).

Morda je K. E. moral premisliti o nadaljevanju povedi ali pa to lahko pripišemo relativno počasnemu govoru. Slednji razlog prevladuje pri celotnem govoru. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da gre za vnaprej nepripravljen govor, tako da mora govorec sproti razmišljati o tem, kaj bo povedal.

5.5 Pojavi moderne vokalne redukcije in naglaševanje

V transkripciji so reducirane in pogovorne besede (to so besede z neknjižnimi koreni in reducirane besede) označene z modro barvo. Teh je 129, kar je 10, 345 %. Preštete so prav vse besede, tudi če se katera ponovi. Gre za besede, kjer se pojavljajo redukcije samoglasnikov, pa tudi soglasnikov, pogovorne besede (predvsem iz ljubljanskega govora), nepravilno naglašene besede tako glede mesta naglasa kot kvalitete naglasa in govorčevo posebnost − akanje, ki jo bom razložila v posebnem poglavju. Splošni pogovorni jezik vsebuje prvine zbornega jezika in narečji. Ta jezikovna zvrst se uporablja v drugačnem govornem položaju kot zborni knjižni jezik. Predvsem pri spontanem govoru, kar intervju v tej oddaji vsaj delno je. Delno zato, ker je gost oddaje lahko vnaprej seznanjen z vprašanji. Tako da se lahko miselno pripravi nanje,

(31)

31

vseeno pa odgovorov ne bere. To je razlog, zakaj se v tem primeru pojavlja več pogovornih besed. Splošni pogovorni jezik se praviloma samo govori in ne piše. »To, kar naj bi postalo tudi v resnici splošno, /…/ pa v resnici obstaja izoblikovano na osrednjem gorenjsko- dolenjskem območju s središčem v Ljubljani in okoliških /…/ mestih.« (Toporišič 1976: 13, 14).

5.5.1 Popolna redukcija samoglasnikov i, e, a, o in onemitev zvočnika j ob l ali n pred samoglasniki

Vokalna redukcija ali samoglasniški upad ali slabitev kratkih samoglasnikov je v širšem smislu oslabitev katere koli prvotne značilnosti kratkih samoglasnikov (Smole 2017: 30). Slabljenju so bili najbolj izpostavljeni tisti kratki samoglasniki v najbolj šibkih fonetičnih pozicijah. Te so v izglasnih odprtih zlogih, v zlogih neposredno pred dolgim naglasom ter v zlogih ob zvočnikih.

Slabitev in s tem redukcija (delna in popolna) najbolj prizadeva visoke samoglasnike i, ě in u, sledita e/ę in o/ǫ ter nato še etimološki ə in a. (Smole 2017: 30). Ločiti moramo popolni samoglasniški upad (ko samoglasnika preprosto ne izgovorimo) in delni, t. i. polglasniški izgovor (kadar samoglasnik izgovorimo kot polglasnik). Vsekakor je potrebno opozoriti na dejstvo, da je knjižni jezik drugačen od narečji, saj ima manj variant posameznih glasov in ne pozna diftongov. Na njen obseg vpliva govorni tempo, tonemskost oz. netonemskost in centralna oz. obrobna lega narečja. Pri hitrem tempu imamo večjo redukcijo, večja je tudi v tonemskih govorih (Smole 2017: 31). Najmanjša redukcija je v obrobni legi – Rezija, Prekmurje in Bela Krajina. K. E. prihaja iz območja, kjer prevladuje tonemsko naglaševanje, zato ima redukcij kar veliko. Lahko se pojavijo na začetku, sredini ali koncu besede. Vera Smole v svoji skripti zapiše, da je po mnenju Frana Ramovša do redukcij prišlo, ker se je višek artikulacijske intenzivnosti (izgovorne jakosti) v besedi zgostil na naglašenem samoglasniku, so jo drugi zlogi izgubljali, to pa je povzročilo močno spreminjanje nenaglašenih samoglasnikov (Smole 2017:

30). Poznamo dve vrsti redukcij. »Prva je kvantitetna, pri kateri vsi samoglasniki, predvsem pa vogelni, težijo k srednjejezičnemu polglasniku in preko njega (z izjemo naglašenih) v ustreznem glasovnem okolju tudi k popolni onemitvi, s tem pa se beseda za zlog skrajša. Druga pa je intenzitetna redukcija, pri kateri jezična ploskev več ne doseže lege npr. za o ali e, ampak ostane na položaju, kjer se tvori a.« (Smole 2017: 32).

K. E. pri izgovorjavi besed reducira več glasov. Glas i se izgublja na koncu besede v besedah:

vedet, izvajat, uresničeval, odpret, implementirat, tud, priznət, izvajat, pomen, uresničevalk, k, rešvət, odpret. (gl. prilogo 101–103). Tu gre za kvantiteno redukcijo, saj vogelni samoglasnik i

(32)

32

popolnoma onemi, beseda pa se skrajša za en zlog. Beseda vedeti ima 3 zloge, vedet pa samo še dva. Sprememba zložnosti lahko vpliva tudi na naglasno mesto, še posebej pri premičnih naglasnih tipih.

I se izgublja lahko na sredini besede: rešt (nam. rešiti), misləm, rešmo, blo, prpravleni (še redukcija j-ja), zgodl (redukcija zadnjega o-ja), čudm (gl.prilogo str. 101–103).

Redukcija i-ja se pri pogovornem jeziku pojavlja tudi na začetku besede: mamo, mela. Besedo mamo opazimo v povedi: »/…/ Tko da se je potrebno vprašat, zakaj mamo vsi z njo težave«, mela pa v povedi »/…/ Zato ker tuki bo šlo za odločbo, ki bo mela /…/«

Reducira se lahko glas e. Govorec uporabi dve taki besedi: zlo in odločitu. Zlo govorec izgovori dvakrat, odločitu pa le enkrat. Ta se pojavi v naslednji povedi: » /…/ In ne predstavlam si, da bi lahko Hrvaška ne spoštovala arbitražno odločitu.«

Pri govoru zaznamo prav tako izgubo a-ja: morjo, morte, morta, tko (gl. prilogo 101–103).

Za izgubo o-ja najdemo primere: dogajal, dobr, kt, uspel. (gl. prilogo prav tam).

Tudi redukcija palatala j ni tako malokrat uporabljena: upravlene, zagotovleno, predstavlam, postavlene (gl. prilogo str. prav tam).

5.5.2 Delna redukcija samoglasnikov v polglasnik

Delna redukcija v polglasnik je predstopnja onemitve nenaglašenih samoglasnikov, zlasti visokih i in u (ali po predhodnem ikanju in ukanju), značilna predvsem za osrednja (gorenjska, dolenjska in vzhodna rovtarska narečja) ter v južnih primorskih narečjih tudi a; ta se v širšem prostorskem obsegu delno reducira zlasti pod kratkim naglasom (bˈrət, ˈgət, ˈnəs) (Smole 2017:

31).

A se v polglasnik pri govorcu K. E. reducira v besedah nas in takrat. K. E. ju izgovori nəs oz.

takrət. Prvo napako stori v povedi: »In na nəs bo, da to implementiramo«. Takrət pa izgovori v povedi »Takrət k je bla ona predsednica vlade, je se dogovorila s predsednikam /…/«.

5.5.3 Končaj iz -aj v -ej

Ta premena je značilna za ljubljanski pokrajinski pogovorni jezik; –aj se govori samo –ej, zvezi -əv ali –al pa –ov (zdej, prov, žov) (Toporišič 1976: 18). Premene se v govorčevem govoru

(33)

33

pojavi v naslednjih besedah: petindvejsetih, nejbližje, dejmo, zdej, nekej, sej (gl.prilogo str.

101–103). Besede petindvejsetih, dejmo in zdej izreče dvakrat, nekej pa kar štirikrat.

Ostale neknjižne besede v govoru so še: jst (nam. jaz), rečt, tuki, žou, koko, preuranjeno, sigurno (gl. prilogo str. prav tam). Rečt uporabi trikrat, tuki kar šestkrat. Ostale se pojavijo le enkrat.

5.5.4 Pojav akanja pri K. E.

Akanje je pojav moderne redukcije glede na intenziteto izgovora. Pri akanju gre za izgovarjavo a-ja namesto pričakovanega o-ja (Smole 2017: 32). Glede na položaj o-jev v besedi (pred- ali ponaglasni zlog, zlog pod kratkim naglasom) ali za soglasnikom, ki jih akanje zajame. Poznamo več vrst akanja. Pri popolnem akanju gre naglašeni, prednaglasni in ponaglasni o v a za vsemi soglasniki, v izglasju in vzglasju. Značilno je za del osrednje dolenjščine in cerkljanščino (Smole 2017: prav tam).

Akanje glede na položaj v besedi se deli na več skupin:

• popolno akanje v prednaglasnih zlogih,

• sporadično akanje v prednaglasnih zlogih,

• akanje v ponaglasnih zlogih, predvsem zaprtih,

• disimilatorično akanje.

Tretje je prisotno le pri nekaj besedah (npr. pri nekaterih gorenjskih krajevnih govorih). Za nekatere gorenjske govore je značilno tudi akanje v ponaglasnih zlogih, predvsem zaprtih.

K. E. izgovori pet besed z gorenjskim akanjem, kar predstavlja 0,04 % vseh besed. Te so:

Drnovškam, Ratčanam, predsednikama, predsednikam in Hrvatam. Prvi dve besedi se pojavita v isti povedi: »/…/ dogovor med doktorjem Drnovškam in pa Ratčanam /…/« Predsednikama izgovori v drugi polovici govora, in sicer v povedi »/…/ in to je bil dogovor med dvema predsednikama vlade«. Predsednikam pa se nanaša na predsednika Pahorja, K. E. pravi:

»Takrət k je ona bla predsednica vlade, je se dogovorila s predsednikam Pahorjem /…/« Zadnjo besedo, ki vsebuje pojav akanja, pa K. E. izgovori nekaj povedi naprej: »Ne, tud Hrvatam ni nikdar uspel, da bi Slovenija ravnala v nasprotju s svojimi nacionalnimi interesi /…/«

(gl.prilogo str. 101–103).

(34)

34

5.5.5 Neustrezno naglaševanje govorca K. E.

Naglas je fonetično-fonološka lastnost zloga glede na druge zloge v govornem nizu, v slovenskem (knjižnem) jeziku in jezikih z nepredvidljivim oziroma poljubnim mestom naglasa izraziteje vezana na besedo (Tivadar 2004: 35).

Pri obravnavi knjižnih samoglasnikov in naglasa naletimo na precejšnje težave knjižnih govorcev pri uresničitvi tako segmentnih kot tudi nadsegmentnih lastnosti samoglasnikov, kar je večinoma posledica narečij (Tivadar 2004: 31). Lahko gre za reduciranje samoglasnikov, daljšanje tistih, ki so knjižno kratki ali pa težave pri mestu naglasa. Slednje v slovenščini ni stalno, torej imamo prosto mesto naglasa in se ga moramo naučiti skupaj z besedo. Prav tako se v slovenskem knjižnem jeziku naglašuje na dva načina, jakostno in tonemsko (Toporišič 1976: 55). Jakostno naglašeni samoglasniki so izgovorjeni z večjo močjo kakor nenaglašeni.

Navadno so tudi tonsko višji, vendar to zanje ni razločevalna lastnost (Toporišič 1976: 56). Pri tonsko naglašenih samoglasnikih pa jakost naglašenega samoglasnika ni razločevalna lastnost, čeprav je jakost navadno res večja pri naglašenih kot nenaglašenih samoglasnikih.

K. E. prihaja iz območja, kjer se naglašuje tonemsko. Pri njegovem govoru opazim, da ima težave tudi z mestom naglasa. Najbolj izstopajoča narobe naglašena je beseda spôrazum, ki je naglašena na o-ju namesto na u-ju, kot predvideva Slovenski pravopis. Narobe jo naglasi kar štirinajstkrat. Druga nepravilno naglašena beseda je unija. Govorec jo naglašuje na u-ju, kar ni pravorečno ustrezno, saj je pravilno naglašena na i-ju (uníja). Napaka se pojavi štirikrat. Sporen naglas se mi zdi na e-ju pri gre, saj govorec e izgovarja široko. Vendar pravopis dovoljuje tako naglas z ostrivcem kot strešico (grémo in grêmo). Podobno me zmoti, ko govorec vendar izgovarja s širokim dolgim naglasom (vêndar). Pravopis zapiše vèndar, torej s krativcem.

5.6 Meritve hitrosti govora in artikulacije

Hitrost govorjenja pomeni »/t/vorjenje različnega števila glasov na določeno časovno enoto.

To je deloma individualna značilnost govorečega ali pa je utemeljeno doživljajno oz.

pomembnostno« (Toporišič 1992: 57). Najpogosteje o hitrosti govora govorimo v okviru govorne artikulacije in zaznavanja govora. Izgovorjava (in posledično tudi govor) je bolj ali manj vezana na sam proces artikulacije in zaznavanje v tako imenovanem anatomskem smislu:

kako hitro in na kakšen način uporabljamo govorni aparat za oblikovanje enote (Tivadar 2017).

(35)

35

Hitrost medijskega govora je sicer po posameznih medijskih hišah standardizirana in umerjena med 5 in 6 zl/s (Tivadar 2009). Za slovenski medijski in tudi širši javni prostor je značilen sorazmerno umirjen govor med 4,5 in 6,5 zl/s, prav tako je načeloma pravorečno zapovedan tekoč govor brez pretiranih mašil (Tivadar 2018). Fluentnost (tekočnost govora) in standardizirani hitrosti govora ter artikulacije, ki sta v medijskih besedilh pogosto enaki, pa so v slovenskem javnem prostoru priporočljive, v sodobnih medijih celo zapovedane (Tivadar 2018).

Hitrost govora je odvisna od posameznika, tematike in besedilnega žanra. Tivadar (2017) pri posamezniku opozarja na njegov karakter, pripravljenost na govor, nato pa na vrsto teksta, kompleksnost teme in jezokovne značilnosti (dialekt in sociolekt). Hitrost govora ali artikulacija je umeščena med nejezikovne ali parajezikovne označevalce, ki se štejejo za dodatno glasovno vrednost besedila (Tivadar 2017).

Počasneje govorimo, ko želimo nekaj poudariti ali se nam zdi nekaj pomembno. Toporišič v slovnici zapiše:

»Seveda se /…/ priporoča normalna hitrost: tako z ene strani natančneje in lepše izgovarjamo, naša misel je ravno prav pred govorom, pa tudi bralci ali poslušalci nas zaradi primerne hitrosti govora utegnejo dobro razumeti tudi v posameznostih in iz njih strniti večje miselne enote. Sredstvo za uravnavanje brzine govora so tudi primerni premori.« (Toporišič 1976: 460).

Tu moramo opozoriti na termin brzina, ki z današnjega stališča zagotovo ni knjižni izraz. Sama bi ga zamenjala s hitrostjo, saj je ta izraz sodobnejši.

5.6.1 Hitrost govora pri govorcu K. E.

Za govorca K. E. bi na prvi pogled oz. poslušanje rekli, da je počasen govorec. Hitrost govora zajema celoten govor s premori, če pa premore odštejemo, dobimo hitrost artikulacije.

Posnetek, ki ga bom analizirala, je dolg 10 minut in 22 sekund oziroma 622 sekund. V tem času se govorec in voditelj kar nekajkrat zamenjata. Govorec K. E. je štirikrat prekinjen. Največ skupaj v enem kosu govori 47 sekund. Če seštejemo vse njegove replike, skupaj govori 477 sekund, kar je 7 minut in 57 sekund. V tem času izgovori 1566 zlogov. To pomeni, da govori s hitrostjo 3,33 zlogov/sekundo, kar je manj od idealne hitrosti, ki znaša 4 do 6 zlogov na sekundo. Torej so naše meritve pokazale, da je njegov govor res dokaj počasen. Več zlogov

(36)

36

lahko pripišemo tematiki, o kateri je govoril, saj je v njej veliko strokovnih besed, ki so dolge tudi 5 ali 6 zlogov.

5.6.2 Hitrost artikulacije pri govorcu K. E.

Meritve sem ponovila in pri tem odštela premore, ki pa jih je zelo malo ali nič. Vseh skupaj je 43 sekund, kar pomeni, da dobimo čas govora 434 sekund. S premori je govoril 3,66 zlogov na sekundo. To je njegova hitrost artikulacije.

(37)

37

6 Analiza govora K. E. – govor v Ormožu, 19. 12. 2016

V tem poglavju sem pod drobnogled vzela govor K. E., ki ga je imel v Ormožu 19. decembra 2016. Predvidevam, da je bil na govor vsaj delno miselno pripravljen, saj je poznal tematiko in okoliščine govora. Najprej bom opredelila samo gradivo in govorce, nato komentirala govorčevo neverbalno komunikacijo, stavčno intonacijo, premore in poudarke, naglaševanje, pojave moderne vokalne redukcije in hitrost govora ter artikulacije.

6.1 Opredelitev gradiva in govorcev

Kot drug posnetek za analizo sem vzela govor K. E., ki ga je imel v Ormožu 19. decembra 2016 ob 25-letnici stranke DeSUS. Posnetek je bil na Youtubu objavljen 28. decembra 2016, torej le devet dni po dogodku. Dolg je 29 minut in 48 sekund. Za analizo sem vzela prvih 10 minut nebranega govora.

Govornik najprej posebej pozdravi župana, predsednika stranke Mira Novaka, predsednika Pokrajine in gospoda Mila Čurina. Nato K. E. pove o začetkih stranke, navaja dokaze za njeno rast, omenja druge države, na koncu pa govori o socialni državi, zdravstvu, izobraževanju in gospodarstvu v Sloveniji.

6.2 Neverbalna komunikacija in vpliv govora Marcela Štefančiča

V primerjavi s prvim posnetkom, kjer govorec nastopa kot gost oddaje Studio City, tudi v samostojnem govoru govori sproščeno, umirjeno in počasi. Med govorjenjem stoji za govorniškim pultom z mikrofonom. Med govorom se ne premika sem ter tja, temveč stoji na mestu oziroma se vsake toliko prestopi z noge na nogo. Nekajkrat povedano nakaže z rokami tako, da jih dvigne, obrne proti poslušalcem in z njimi zakrili. S poslušalci večino časa vzdržuje očesni stik, le nekajkrat pogleda navzdol.

Izraz na obrazu je sproščen, saj se večino časa smehlja. Nasmešek lahko pripišemo čustveno obarvani temi (vsaj zanj), saj govori o lastnih začetkih v stranki. Obuja spomine na leta, ko je začel predsednikovati stranki DeSUS. Ti spomini so glede na njegove rahle smehljaje prijetni.

Citiram njegov govor: »In potem sem imel tiskovno konferenco in so me novinarji spraševali kakšni so pa pravzaprav vaši cilji, pa kako to, da ste tako mlad pa predsednik«.

(38)

38

Slika 4: Nasmeh govorca K. E.

Tako kot so njegovi gibi počasni, je počasen tudi govor. Je zelo umirjen, z veliko premori. Pri K. E. ni to nič novega, saj smo ga v medijih takšnega navajeni. Govorne napake pri izgovorjavi r-ja smo se tudi nekako navadili, tako je ta manj moteča kot na začetku njegove politične kariere. Bolj moteče so lahko redukcije tako na sredini kot koncu besed. Pri poslušanju govora hitro opazimo besede, ki so naglašene na napačnem mestu ali pa jih govorec napačno izgovori glede na širokost oziroma ozkost.

6.3 Analiza stavčne intonacije

Tako kot v prvem govoru tudi tu govorec stavčno intonacijo razmeroma pravilno uporablja. Naj navedem nekaj primerov, kjer gre z glasom ustrezno navzol, ko zaključi poved (P-padajoča intonacija, N-naraščajoča intonacija):

Kot veste, postou səm predsednik stranke Desus maja 2005 in od takrət naprej res moram rečt, da vedno səm se zelo lepo počutu tuki v Ormožu. (P)

Ob tej priložnosti tudi hvala za izkazano zaupanje. (P)

Prav tako pravilno uporabi naraščajočo nekončno intonacijo pred veznikom »da«:

(39)

39

Dostikrat v zgodovini je bilo rečeno (N),, da bo ta stranka izginila (N), da nima kəkšne posebne prihodnosti (N), pa vidite, da smo vedno močnejši.

Pri nekaterih povedih pa se vseeno pojavljajo napake. Prvi dve stori že v na koncu prve in druge povedi, ko gre z glasom navzgor namesto navzdol: Spoštovani župan, Alojz Sok, lepo pozdravljeni tudi z moje strani .

Druga poved pa je: »Posebej pozdravlam tudi predsednika Mirana Novaka .«

To enako napako ponovi še nekajkrat tudi v nadaljevanju govora. Tak primer je poved /…/ s katerim sva od vsega začetka tudi zelo dobro sodelovala, ko gre pri besedi sodelovala z glasom navzgor namesto navzdol. Govorec poved dostikrat konča niti ne z naraščajočo niti padajočo intonacijo, temveč nekje vmes. Občutek je, kot bi hotel hitro nadaljevati drugo poved in pri tem zajemal zrak. Polkadence so nekončne intonacijske enote, ki jih zaznamujemo z nekončnimi ločili, npr. vejico, podpičjem in dvopičjem (Toporišič 2004: 543−554).

Razlikujemo rastočo oz. navadno polkadenco: Prišel sem domov / in povprašal po materi.; in padajočo polkadenco: Vprašal sem jo: / Kod si hodila? (Toporišič 2004: prav tam).

Naraščajoča oziroma padajoča intonacija se pojavi tudi na sredini povedi (ko ne gre za odvisnik). Naraščajoča je pri besedi aplavz, padajoča pa pri dosega: »Mislm, da si je zaslužil aplavz glede na vse uspehe, ki jih dosega stranka pod njegovim vodstvom.«

Pri odvisnikih pred vejico povsod uporablja pravilno intonacijo, torej gre z glasom navzgor:

Ta pəru moj cilj je to⭡ , da stranka ne bi nikdar trepetala, a bo prišla v Državni zbor.

Ampak če pogledamo ⭡, kje smo danes, pa lahko rečem , da smo presegli te cilje.

In prepričan səm ⭡ , da bomo nadaljevali na takšən način ne glede na javnomnenjske ankete.

Vidimo ⭡, kaj se je zgodilo v Veliki Britaniji, z Brexitam, kaj se je zgodilo v Združenih državah Amerike.

Vprašalnih in vzkličnih povedi v svojem govoru nima.

6.4 Smiselni poudarki in premori

V tem podpoglavju sem analizirala poudarke in premore.

(40)

40

6.4.1 Poudarki pri govorcu K. E.

Govorec K. E. poudari tiste besede, ki se mu zdijo še posebej pomembne. Večina od teh ima pozitiven predznak oziroma izraža govorčev pozitiven odnos. Pomenska podstava povedi se lahko upovedi čustveno nevtralno ali pa zaznamovano. Čustveno obarvanost dosegamo z različnimi sredstvi (Toporišič 1976: 436). Eno od teh je tudi poudarjanje: MENE ne boš imel za norca! (Toporišič 1976: prav tam). K. E. svojo čustveno navezanost na svojo preteklost izrazi ravno s poudarki.

Če povem drugače, poudarja tiste besede, s katerimi hvali sebe in svojo stranko. Te poudarjene besede so: uspehe, dobro, vedno, zelo, lepo, veliko, ponosen, presegli, daleč, zame, prepričan, naprej, priznanje, sam, odpiral, druge, močna, dodatno, hitro, močne, mladi (gl. prilogo str. 101–103)

Mislm, da si je zaslužil aplavz glede na vse uspehe, ki jih dosega stranka pod njegovim vodstvom.

Kot veste, postou səm predsednik stranke Desus maja 2005 in od takrət naprej res moram rečt, da vedno səm se zelo lepo počutu tuki v Ormožu.

Jst to jemlem kot veliko odgovornost.

Zelo səm ponosen, da praznujemo petindvejset let stranke DeSUS.

Na drugi strani poudarja besede, ki so bolj negativne: starejša, nepotrebna, breme, strošek, krize. (gl. prilogo str. 101–103). Prve štiri se navezujejo na starejšo generacijo v državi. Minister pravi, da ta ne bi smela biti nepotrebna, breme in strošek države. Da je v govoru tekla beseda o upokojencih, ne čudi, saj stranka DeSUS skrbi predvsem za to družbeno skupino ljudi.

Poudarjena je tudi beseda kriza v povedi »/…/ ravno zaradi te globalne in finančne krize«.

Ostale besede, ki so poudarjene, so nevtralne: nadaljevali, danes, javno, plače, takšne, takšno, republika, tega, tržno, takratni, pokojnine, izvozno, francija (ne) bo, vəs (vas), dəlj (dalj časa), ustanovil (ustanovili), vsêga (vséga). (gl. prilogo str. 101–103). Ti pojmi se nanašajo predvsem na gospodarstvo.

6.4.2 Premori pri govorcu K. E.

Govorec načeloma dela premore, ki so dolgi od pol do ene sekunde. Vseh skupaj je 38 sekund, kar je 5 sekund manj kot pri prvem posnetku. To je tudi pričakovano, saj se je na govor