1
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
KIRA MOLAN
Vplivi Federica García Lorce na poetiko slovenskih prevajalcev
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
KIRA MOLAN
Vplivi Federica García Lorce na poetiko slovenskih prevajalcev
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Boris A. Novak Univerzitetni študijski program prve stopnje:
Primerjalna književnost in literarna teorija
Ljubljana, 2021
3 ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju Borisu A. Novaku za vso strokovno pomoč, napotke in vodenje pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se mami, babici in dedku za finančno in moralno podporo tekom mojega študija.
4 IZVLEČEK
V diplomski nalogi se bom ukvarjala z vplivi, ki jih je imel Federico García Lorca na slovenske prevajalce in ustvarjalce. Namen dela je ugotoviti, kako se Lorcovi vplivi kažejo v poeziji pri pesnikih, ki so ga prevajali oziroma brali. Posebno pozornost bom namenila Jožetu Udoviču, saj je prvi v slovenščini izdal zbirko Lorcovih izbranih pesmi. Vplive bom iskala pri Cirilu Berglesu ter ga predstavila kot pesnika in prevajalca Lorce. Prav tako bom vplive iskala tudi pri Danetu Zajcu, za katerega vemo, da je imel Lorca nanj velik vpliv. Kot pomembnega prevajalca bom predstavila Aleša Bergerja, ki je prvi prevedel Lorcovo poezijo v obliki španskih romanc. Ukvarjala se bom tudi z obliko španske romance in prostega verza ter predstavila pomembnejši smeri, ki sta vplivali na Lorcovo pesniško ustvarjanje, nadrealizem in simbolizem.
KLJUČNE BESEDE: Federico García Lorca, literarno prevajanje, španska poezija, romanca, prosti verz, prevodi v slovenščino, literarni vplivi, Jože Udovič, Dane Zajc, Aleš Berger, Ciril Bergles.
ABSTRACT
The influences of Federico García Lorca on the poetics of Slovenian translators
In my diploma thesis I will be writing about the influences of Federico García Lorca on Slovenian translators and creators. The purpose of the thesis is to establish how Lorca's influences are reflected in the work of the poets who translated or read his poetry. Special attention is given to Jože Udovič, as he was the first to publish a collection of Lorca's selected poems in Slovene. I will look to Ciril Bergles for influences and present him as a poet and translator for Lorca. As well as Dane Zajc, who is known to be greatly influenced by Lorca. I will be writting about Aleš Berger, one of the greatest Slovenian poets of the 20th century, who is an important translator that was the first to translate Lorca's poetry in the form of Spanish romances. I will also be dealing with the original of Spanish romance and free verse, and present the most important movements that influenced Lorca’s poetic creation – surrealism, and symbolism.
KEY WORDS: Federico García Lorca, Spanish poetry, literary translation, romance, free verse, translations into Slovenian, literary influences, Jože Udovič, Dane Zajc, Aleš Berger, Ciril Bergles.
5 KAZALO
1. UVOD6
2. FEDERICO GARCIA LORCA7 2.1. DUENDE9
3. NADREALIZEM10 4. SIMBOLIZEM11 5. JOŽE UDOVIČ12
5.1. ZBIRKA OGLEDALO SANJ13 5.2. ZBIRKA DAROVI13
5.3. ZBIRKA OKO IN SENCA14 6. PROSTI VERZ PRI UDOVIČU15 7. ŠPANSKA ROMANCA19
8. CIRIL BERGLES20 9. DANE ZAJC23 10. ALEŠ BERGER27
11. PRIMERJAVA UDOVIČEVEGA IN BERGERJEVEGA PREVODA ROMANCE DE LA LUNA, LUNA28
13. LITERATURA IN VIRI32
6 1. UVOD
Federico García Lorca je v svetovnem merilu eden izmed največjih in najlepših pesnikov. S prelepo ritmiko jezika, magičnimi podobami Andaluzije ter bolečino, ki jo spretno prepleta z ljubeznijo, ustvarja magične pesmi, ki še vedno navdihujejo umetnike in bralce po celem svetu.
V diplomski nalogi bom predstavila nekaj ustvarjalcev, ki so se ukvarjali z Lorcovo poezijo ali pa je le-ta vplivala na njihovo pesnjenje. Prvi je v slovenščino prevedel nekaj Lorcovih pesmi Alojz Gradnik, prevajal pa jih je v obliki prostega veza. Med drugim je prevedel priljubljeno romanco Zeleno, ki te ljubim zeleno. Največji in prelomen korak je naredil Udovič, saj je pripravil zbirko Lorcovih izbranih pesmi Pesnik hoče biti luč. Sledil je Gradnikovemu vzgledu ter tudi on oblike znamenitih Lorcovih španskih romanc pretvoril v prosti verz. Zato bom v diplomski nalogi prosti verz predstavila ter opisala, kako se ta oblika kaže pri Udoviču.
Prav tako bom predstavila špansko romanco, saj je Lorca to špansko pesniško obliko obudil ter jo obogatil z lirskimi, pripovednimi in simboličnimi elementi. V slovenščino jo je v pravilni obliki prevedel Ciril Bergles. Primerjala bom Udovičev prevod z Berglesovim prevodom in pri obeh iskala vsebinska ter že očitna odstopanja od izvirnika. Ker je Udovič prvi priskrbel prevod izbranih pesmi, predvidevam, da bodo ostali ustvarjalci pesnili pod vplivom njegovih prevodov, tako oblikovno kot tudi jezikovno.
Ciril Bergles je prevedel Lorcovo pesniško zbirko Pesnik v New Yorku. Avtorja bom predstavila kot pesnika in iskala vplive, ki se kažejo v naravi njegovega ustvarjanja, kot tudi v pesmih samih, nekaj pesmi bom tudi podrobneje analizirala. Prav tako bom podoben postopek izvedla pri Danetu Zajcu, saj je zabeleženo, da je imel nanj Lorca, kar precej velik vpliv. Pod najmočnejšim Lorcovim vplivom je poet napisal pesniško zbirko Požgana trava, zato bom pesmi analizirala prav iz te zbirke. Vplivov Lorce na poezijo Aleša Bergerja ne bom iskala, saj je avtorjeva poezija sodobnejša, zato domnevam, da vplivov ne bom našla. Avtorja pa bom prav tako predstavila, saj je njegov Ciganski romansero eden ključnih prevodov Lorce v slovenščino.
V Lorcovi poeziji se kažejo vplivi nadrealizma in simbolizma, zato bom te dve smeri predstavila. Lorca je pri pesnjenju uporabljal posebne krike, vzklike in refrene, ki izhajajo iz posebne moči, ki je ni sposoben definirati noben filozof. Ta moč se imenuje duende. Sam Lorca je rekel, da je ta moč imela nanj velik vpliv, zato se mi zdi smiselno ta pojem predstaviti.
Predstavila bom Lorco kot pesnika ter opisala njegovo življenje ter pri tem izpostavila ključne dogodke. Pri tem bom tudi izpostavila nekatera njegova dela.
7 2. FEDERICO GARCIÁ LORCA
Federico Garcia Lorca se je rodil 5. junija 1898 v Španiji, natančneje v provinci 1Fuente Vaqueros. Njegov oče Federico Garcia Rodriguez je bil mestni sodnik, mama pa učiteljica.
Zgodnja leta je preživel na podeželju, kjer je vzpostavil pristen stik z naravo, kar se kasneje kaže tudi v njegovi poeziji. Z družino je pri enajstih letih odpotoval v mesto Granado, kjer se je vpisal v šolo Zavod svetega srca. Leta 1915 je v Granadi začel s študijem literature in prava.
Že od malih nog je bila njegova največja strast glasba, zato je hotel svoje glasbeno izobraževanje nadaljevati v Parizu, a ga družina pri tem ni podprla.
Leta 1918 se je preselil v Madrid, natančneje v Študentovsko naselje ter se povezal s pesniki, s katerimi je delil ista prepričanja. Skupina mladih, revolucionarno naravnanih pesnikov je ustvarila zlato dobo španske poezije. Zavračali so nekatere pesniške prvine starejših generacij ter določali nova načela (Udovič 97–98).
Prvo načelo, ki je mlade ločilo od starejših, je bilo: v poeziji naj vlada predvsem intelekt in išče nove poti do lepote, čustvo pa je treba zavreči in ga izločiti iz poezije. Druga zahteva pa je bila:
pesem naj bo popolnoma samostojna, neodvisna, ustvari naj svoj svet, kolikor mogoče oddaljen od plitve vsakdanjosti (Udovič 99).
Poleg pisanja pesmi je Lorca deloval tudi kot dramatik, slikar, glasbenik, igralec in filmski scenarist. Leta 1920 so v Teatro Eslavo uprizorili prvo njegovo dramsko delo Začarani metulj (El maleficio de la mariposa). Lorca je bil odličen dramatik. Njegove drame se zdijo razširjen, izpopolnjen svet ciganskih romanc. Prežete so z liričnostjo, odločujočo vlogo pa ima usoda (Pešak 30). Lorca je napisal enajst dram, poleg že omenjene njegov opus obsega med drugim Lepo čevljarko (La zapatera prodigiosa, 1930), Krvavo svatbo (Bodas de sangre, 1933) in Yermo (1934) (Pešak 33).
Leta 1929 je iz Madrida odpotoval v New York, kjer je dobil navdih za nastanek pesniške zbirke Pesnik v New Yorku (Poeta en Nueva York 1940). V zbirki ni predstavljeno mesto New York, ampak pesnikovo doživljanje mesta. Pesnik v zbirki nastopi v prvi osebi ednine, za razliko od Ciganskega romansera, v katerem je lirski subjekt skrit v drugih osebah. Zbirka je polna rdeče
1Vasica Fuente Vaqueros spada pod provinco Granada, ki leži v Andaluziji (na jugu Španije). Lorca je imel torej andaluzijsko poreklo, Andaluzijec pa ima med prebivalci drugih španskih pokrajin posebno mesto. V njem so svoje sledove zapustile različne rase in religije. V Andaluziji je veliko orientalskih in neevropskih usedlin, spajata se poganski in krščanski, arabski in romanski svet. Za andaluzijskega človeka je zato značilna čudna melanholija, mrakobna žalost, ki se izraža v vsem Lorcinem delu (Pešak 12).
8
barve, ta simbolizira strast in kri. Mesto je v njegovi poeziji simbol negativnosti in pesnikovega notranjega trpljenja. Skozi osebno trpljenje prepozna tudi nesrečo drugih ljudi. Zbirka je bila zaradi Lorcove prerane smrti objavljena posthumno (Bergles 123-133).
Začel je z ustvarjanjem poetične proze Impresije in pejsaži. Leta 1921 je izšla Knjiga pesmi.
Njegova zgodnejša poezija je bila impresionistična in romantična ter obogatena s pesniškimi elementi, ki so značilni za njegovo poznejše pesniško ustvarjanje (Udovič, Košir in Pavček 409).
V prvi Lorcovi zbirki, Knjigi pesmi, je še čutiti vpliv pesnikov iz 2generacije 98 (Antonia Machanda in Jiméneza), vendar je že očitno, da se tu oglaša močna in samostojna pesniška individualnost. V teh pesmih stopa v ospredje občudovanje narave, strmenje spričo njenih skrivnostnih moči in njenih zmeraj novih prizorov. V zbirki pa še ni opaziti izrazitega vpliva ljudske pesmi (Udovič Cante 101–102).
Leta 1931 je izšla pesniška zbirka Cante jondo (Poema de Cante Jondo). Izraz Cante jondo pomeni globoka pesem. Zbirka Cante jondo združuje svetlobo in temo. Lepoto slika skozi temačne prizore. Glavne teme zbirke so smrt, ljubezen, trpljenje in sovraštvo. Skozi zbirko je prisoten skorajda otipljiv zvok kitare.
Pojem Cante jondo je skupno ime za vrsto starih andaluzijskih narodnih pesmi, ki so židovskega in arabskega izvora, pojejo pa jih ob spremljavi kitare. Siguriya kot izvirna ciganska pesem, solea, saeta, petenera in druge oblike so kratke, impulzivne in izjemno sugestivne pesmi (Udovič, Košir in Pavček 410).
Leto 1927 je zaznamovala tristoletnica smrti kordovanskega poeta Góngore. Bil je Lorcov vzornik, predstavljal pa je distinkcijo stare in mlade generacije. Ta generacija se ravno zato imenuje generacija 27 in Lorca je poleg Alberta, Salinasa, Guilléna in Alonsa eden njenih najvidnejših predstavnikov. Pripadniki generacije so bili izobraženi intelektualci ter politično enako opredeljeni (Udovič 100). Za to generacijo sta značilna eklekticizem in združevanje literarnih principov španskega zlatega veka (15-17. stoletje) z raznolikimi umetniškimi avantgardami, ki se pojavijo v začetku 20. stoletja (Pandur 34).
2 Generacija 98 je bila kritična in individualistična. Svojo nalogo je videla v tem, da ostro reagira proti
razočaranju, obupu in nemoči ter da se upre tradicionalizmu. Šlo je za boj za novo vsebino in nov izraz španske književnosti. Boj za osvoboditev književnosti pomeni tudi rojstvo novega pesniškega izraza, začetek moderne španske poezije. Predstavniki generacije 98 so med drugimi Miguel Machado, Jasinto Benavente in Juan Ramón Jimenéz. (Udovič, 219—220)
9
13. julija 1936 Lorca odide v Granado, kjer ga aretirajo in 18. ali 19. avgusta ubijejo ter njegovo truplo pustijo nekje pod oljkami v Sierri Nevadi (Pregelj 109)
2.1. DUENDE
Za konkretnejše razumevanje Lorcove poezije moramo poznati pojem duende, o katerem je na predavanju Duende: igra in teorija v Madridu, govoril leta 1933. Duende v dobesednem prevodu pomeni duh. Lorca razlaga, da se sicer skozi duende lahko ustvarja v vseh umetnostih, vendar se najlažje izrazi v plesu, glasbi in govorjeni poeziji. Lorca pravi, da umetniki ustvarjajo skozi angela, muzo ali duende. Za špansko pokrajino je značilen duende, saj je Španija dežela smrti, le tam je smrt ljudska predstava (bikoborbe). Duende se prikaže le ob možnosti smrti.
Lorca opisuje, da je z duendejem lažje ljubiti ter razumeti (Lorca 17–18). »Duende… Kje se skriva duende? Skozi prazen obok zaveje veter duha, ki vztrajno piha nad glavami mrtvih, iščoč nove dežele in neznane akcente: veter, ki vonja po otroški slini, poteptani travi in meduzinem pajčolanu, veter, ki naznanja brezkončno krščevanje svežega stvarjenja« (Lorca Duende 31).
Duende je moč, ki je filozofi ne morejo definirati, v poezijo pa prinaša nekaj novega. Najbolj pride do izraza v zbirki Cante jondo in v zbirki Ciganske romance. Prisotnost duenda se v Lorcovi poeziji kaže v krikih, ki se ponavljajo, refrenih in tesnobnih vzklikih (Udovič 103).
10 3. NADREALIZEM
Na Lorcovo pesniško ustvarjanje je imel izmed vseh modernističnih smeri največji vpliv nadrealizem oziroma surrealizem. Sam je bil prepričan, da se nadrealizem ukvarja z globljimi problemi duše. Že v samih začetkih njegovega ustvarjanja je uporabljal nadrealistične prvine, proti koncu njegove umetniške poti, pa so bile te prvine vse pogostejše. Zbirka Pesnik v New Yorku je njegovo najbolj nadrealistično delo. V njegovih delih pa zaznamo tudi prvine naturalizma, zato se njegova dela zdijo hkrati moderna in starinska, umetna in ljudska (Pešak 6– 9).
V nadrealizmu postane vse, kar je lepo, nenavadno, spačeno, naključno. Nadrealistična poetika je kljubovala takratnim smernicam. Besedila se lahko oblikujejo v na videz stvaren potek dogodka ali stanja, ki je z merili logike nesprejemljiv. Estetika čudežnega, ki je obsegala naključno, halucinantno, alogično, nepredvidljivo in neobičajno, je pripomogla k izoblikovanju poetike pesniškega jezika, v katerem zasledimo besede, ki so se rešile okov običajne rabe ter se povezujejo v sklope, ki so odmaknjeni od znanih mehanizmov primerjanja. Tovrstne nadrealistične podobe nimajo ničesar skupnega s klasično metaforo ali metonimijo (Berger 54–
55).
V leksikonu Literatura (1987) je nadrealizem opredeljen kot smer modernistične literature, ki je nastala po prvi svetovni vojni v Parizu. Skušala je prekoračiti meje racionalnega z opustitvijo racionalno-logičnih oblik mišljenja. Pisanje se je moralo popolnoma podrediti podzavesti.
Nadrealistov, ki bi se strogo držali nadrealističnih smernic, je bilo malo, večina jih je prevzemala posamezne elemente, kar je počel tudi Lorca (Dolinar 152).
Nadrealizem je Lorci pomenil osvoboditev v duševni stiski. Težave, s katerimi se je spopadal, so lahko našle neke vrste odrešitev v svetu podzavesti in pesniške inspiracije (Bergles 134).
Lorci je nadrealizem pomagal olajšati pot v njegovo notranjost. Ni šlo za estetsko popotovanje, ampak za dramatično pot, ki ji je zavest dala možnost srečati lastno človeško in umetniško resnico. Tako tudi »pravilom« nadrealizma ni dosledno sledil (Brodschneider Kotnik 12).
Lahko bi rekli, da je Lorca kot pesnik pripadal literarnemu gibanju kreacionizmu, v katerem naj bi poezija čim bolj prečistila svoje prvine. To gibanje je sorodno ultraizmu, za katerega je značilno vnašanje elementov sodobne civilizacije v poezijo, ki naj bi jo bilo potrebno osvoboditi sentimentalnosti (Udovič 222).
11 4. SIMBOLIZEM
Simbolistično gibanje se je začelo v Franciji, za začetnika pa velja Charles Baudelaire. Njegova zbirka poezij Cvetje zla (Fleurs du mal), ki je izšla leta 1857, označuje uradni začetek simbolizma. Poleg Baudelaira so bili glavni začetniki simbolizma tudi Stéphane Mallarmé, Paul Verlaine ter Arthur Rimbaud. V letih 1880 in 1890 so v Parizu ustanovili simbolistično šolo.
Mlajši pesniki so se zgledovali po Verlainu in Mallarméju. Gustave Kahn je bil eden izmed teh mladih pesnikov, bil je eden izmed prvih, ki so eksperimentirali s prostim verzom. Rubén Darío, nikaragovski poet je prvi predstavil simbolizem v špansko govorečih deželah. Eden najpomembnejših španskih simbolistov pa je bil Juan Ramón Jiménez, po katerem se je zgledoval tudi Lorca. Simbolizem so španski pesniki sprejeli ter ga prepletli s klasičnimi španskimi pesniškimi oblikami (Novak Simbolistična 37–44).
Simbolistična lirika se oddaljuje od realističnega in naturalističnega prikazovanja zunanje resničnosti. Odkriva svobodo jezika, ki se lahko oddalji od zunanje resničnosti ter sledi le zakonom domišljije (Novak Pogledi 38).
Simbol je najbolj rabljena pesniška figura v simbolizmu. Sestavljen je iz dveh delov, ki tvorita celoto, iz nečesa otipljivega, ki prikazuje podobo abstraktnega, neotipljivega smisla (Novak Pogledi 14). »Simbol simbolistične lirike je namreč čutno nazorna podoba, ki je ni mogoče reducirati na enoznačni alegorični pomen« (Novak Simbolistična 61). Simbol za simboliste ni le pesniško sredstvo, zanje predstavlja nekaj, kar je hkrati objektivno in subjektivno, simbol je zanje celo nekaj absolutnega. Narava ter vsa bitja na tem svetu so lahko simboli. Postopek, značilen za simbolistično poetiko, je sinestezija. To je pojav sočasnega doživljanja zaznav, mešanja različnih vtisov z različnimi čutili. Najbolj opazne v simbolizmu so barvne sinestezije (Novak Pogledi 60–61).
12 5. JOŽE UDOVIČ
Jože Udovič se je rodil 17. oktobra 1912 v Cerknici. Petletko je končal z odliko. Vpisal se je na škofijsko gimnazijo v Ljubljani. Po končani maturi je študiral teologijo, diplomiral pa je iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanom.
Uveljavljati se je začel v reviji Dom in svet, in sicer v letih 1936 in 1937 ter v reviji Dejanje v letih 1938, 1939 in 1941. Vidnejši je postal v vojnem pesništvu upora v letih 1945 in 1948 (Paternu 71). Prvo samostojno zbirko Ogledalo sanj je izdal leta 1961, leta 1975 je izdal zbirko Darovi, leta 1982 pa njegovo zadnjo zbirko Oko in senca (Poniž 26). Najbolj dejaven je bil od konca štiridesetih pa do začetka osemdesetih let. V tem obdobju je bil razvoj slovenske poezije pospešen in dinamičen. V razmeroma zelo kratkem času je iz zgodnje povojne, po večine opisne lirike, prešla v skrajni modernizem (Paternu 71).
V Udovičevi predvojni poeziji so zaznavni sledovi ekspresionizma, ki se kažejo v notranjem razkolu. »Gre za ekstatično razpetost med človekovo duhovno pogubo in odrešitvijo, med bivanjsko temo in svetlobo« (Paternu 71).
Leta 1943 se je Udovič pridružil partizanom. Grozljiva vojna izkušnja ga je spremenila, njegova poezija je dozorela. Začel je pisati balade. To so temačne pripovedne pesmi, v katerih je vsebina temačna, mitična ali junaška (Nabergoj 155). Ta žanr mu je dal priložnost odstopanja od že uveljavljenih oblik lirike upora ter mu dala priložnost za vključevanje fantastičnih in grozljivih prvin. V njegovem vojnem pesništvu lahko že zaznamo segmente poznejšega realizma (Paternu 74). Udovičeva lirika doživi preobrat leta 1949:
»Tedaj se odpre novo in trajnejše, pravzaprav dosmrtno poglavje njegove lirike. Lirike, ki ne popusti več v svoji notranji intenziteti, obrnjeni k odkrivanju in izpraševanju prvoosebnega jaza: jaza v sebi, v času, v kozmosu in v poeziji sami. Ta odkrivanja gredo daleč in posegajo na zelo različne bivanjske ravnine, tudi v območje destrukcije« (Paternu 75).
Leta 1958 je pri Cankarjevi založbi v Udovičevem prevodu izšla zbirka izbranih pesmi Pesem hoče biti luč. Udovič je pesmi izbral iz zbirk Knjiga pesmi, Cante Jondo, Prve pesmi, Pesmi, Ciganske romance, Pesnik v New Yorku, Tamaritski divan in Soneti temne ljubezni.
Jože Udovič je prevedel 100 Lorcovih pesmi. Objavil jih je v zbirki izbranih pesmi Pesnik hoče biti luč (1958). Nasploh so pesnikovi prevodi dobri, a na trenutke malce prelahki in pretekoči.
V Lorcovi poeziji je več negotovosti, iskanja in fragmentarnosti. Oblikovno se prevodi sicer
13
držijo Lorcovih vrstic in kitic, a ne vsebujejo ostalih formalnih vezi, kot so rima, ritem in asonanca. Slovenski ritem je neprisiljen, zato bralec ne pogreša asonance značilne za Lorco. Pri uporabi pesniških podob in izbiri stopnjevitosti pa se je Udovič držal izvirnika (Moder 110–
111).
5.1. ZBIRKA OGLEDALO SANJ
Zbirka Ogledalo sanj je izšla leta 1961. V zbirki je Lorca predstavil pesmi, ki jih je ustvarjal od leta 1941 do izida zbirke. Naslov zbirke izhaja iz istoimenske, najbolj značilne pesmi Ogledalo sanj. Poezija v zbirki prihaja iz pesnikove notranjosti, ustvarjena je iz sanj, ima odrešilno moč in iz teme ustvarja svetlobo (Paternu 76). »Udovičeva lirika iz Ogledala sanj je drugačna; njeni čutnost in slutnja sta položeni v vid, v optično zaznavanje, ki ga pesnik
»prevede« v govorico »čutenja« (Poniž 27). Poniž meni, da je za Udoviča »pesniški jezik vedno nekaj novega, pa čeprav je njegova vsebina navidezno stara in znana« (27).
»Že naslov Ogledalo sanj napoveduje zapletena razmerja med lirskim subjektom in upesnjenimi tematskimi sklopi, podobami in spoznanji: poezijo naslavlja z metaforo, v kateri se nekaj, kar nima pravega materialnega korelata (sanje) prikazuje zgolj kot odsev, torej je poezija po Udovičevem prepričanju zgolj krhki »odsev odseva«, nečesa, kar prinašajo pomeni besed« (Poniž 27).
V zbirki je močno prisotna metaforika. Udovič s svojim izrednim pesniškim jezikom preseže meje logičnih metafor ter uporablja modernejše metafore, polne asociacij. Močno prisoten je tudi simbolizem, prepleten z igro podob, domišljijo in fantazijo (Paternu 79–80).
Zbirka je sestavljena iz kratkih tematsko in pomensko povezanih ciklov, to so: Sonca, dežele neznane; Poslednja minuta; Odkritje; Ogledalo sanj; Vonj pokošene trave; Otoki jasnine;
Poševni temni dež; Vizija; Večer Igra Chopina; Sveti mi, noč; Rišem te s travno bilko; Samo ta glas ter Strune sveta.
5.2. ZBIRKA DAROVI
Darovi so izšli leta 1975. Začnejo se, kjer so se končala Ogledala sanj, pri izpovedi občutij in sanj. Pesnikova vera v moč besede je vprašljiva, besede se skrivajo (Poniž 29). V zbirki se močno kaže pesnikovo spopadanje z eksistencialno krizo. Gre za darove, ki so bolj negativne
14
vrste. Sanje razpadajo, ogledalo pa se sesuva. V zbirki je tematika veliko bolj temna in depresivna, ukvarja se z vojnimi travmami, ki jih je pesnik doživljal (Paternu 89–90).
5.3. ZBIRKA OKO IN SENCA
Zbirka je izšla leta 1928. V njej se Udovič vrača k zbirki Ogledalo sanj. Je pesnikova poslednja zbirka. V zbirki so depresivne podobe sveta še bolj prisotne, zaznavamo tudi politični aktualizem. Motivika vojnih travm se še bolj poglobi, pesnika preveva brezup. Udovičevo
»ogledalo sanj« se v poslednji zbirki dokončno raztrešči (Paternu 96–99).
15 6. PROSTI VERZ PRI UDOVIČU
Prosti verz se je prvič pojavil v 19. stoletju, saj pesnikom klasična forma pri pesniškem izražanju ni več ustrezala. V sodobni poeziji prosti verz prevladuje. Pri prostem verzu ne gre za odsotnost vseh pravil in oblik. Vsaka pesem, napisana v prostem verzu, mora najti svojo zvočno in likovno obliko (Novak Oblike 310). V tradicionalnih verzifikacijah imajo ritem, kompozicija in evfonija že utečene oblike, zato jih veliko lažje prepoznamo. Za razliko od tradicionalnih form, je pri prostem verzu uporaba ponavljajočih se oblik občutno manjša, pogostejša je raba elementov, ki ne ustvarjajo že utečenih vzorcev. Pri primerjavi poezije v vezani obliki in prostega verza ugotovimo, da na metričnih osnovah zgrajeni ritem ter evfonija rim ne predstavljata več nujnega znamenja pesniškega jezika (Novak Po-etika 211). »Prosti verz ne pomeni odsotnosti pesniške oblike, ni amorfen, temveč gre za enkratno pesniško obliko, ki je značilna za vsako pesniško besedilo posebej. Razlika med pesmijo v vezani besedi in v prostem verzu torej ni razlika med obliko in brezobličnostjo, temveč razlika med dvema oblikam«
(Novak Po-etika 210).
Torej verz v vezani besedi temelji na ponavljanju že utečenih pesniških elementov, podrejen pa je metrumu. Paralelizem členov je oblika verza, ki ne temelji na metru. Verzifikacija je na samem začetku temeljila na paralelizmu členov, za katerega je značilna ritmotvorna funkcija sintakse (skladnje), na kateri temelji tudi prosti verz (Novak Salto 165–166). Prosti verz je verzifikacija, kjer ritem ne temelji več na pravilnih metričnih shemah, temveč na živem utripu besednega reda in na sintaktičnih paralelizmih; zvočnost pa ni več zgrajena na končnih (zunanjih) rimah, temveč na bolj diskretnem zvenu številnih aliteracij, asonanc, notranjih rim in drugih ponavljajočih se zvočnih vzorcev (Novak Salto 165).
Prosti verz nima vnaprej določene oblike, kot jo imajo pesmi v vezani besedi, zato mora najti svojo lastno formo. »Prosti verz ni skrajšana prozna vrstica, temveč na poseben na poseben način strukturirana jezikovna enota, ki ima svojo lastno ritmično napetost in svoj lastni intonacijski lok« (Novak Po-etika 210).
Udovič je imel pomembno vlogo pri uvajanju prostega verza v slovenskem prostoru. Udovič v zbirkah uporablja pesniške stilske postopke, kot so anafora, geminacija, sintaktičen paralelizem, aliteracija… Prosti verzi pri Udoviču so izjemno ritmični, imajo skoraj metrično pravilen ritem. Sintaktični paralelizmi in anafore tvorijo ritmičnost pri ureditvi verza. Ritem in sintaksa sta obratno sorazmerna, ko je metrična ureditev večja, je vpliv sintakse na ritem
16
manjši in obratno. Če definiramo prosti verz kot metrično nevezano besedo je presenetljivo malo Udovičevih pesmi je napisanih v prostem verzu (Novak Po-etika 242). »Prostega verza pri Udoviču tako rekoč ni. In tudi nasploh bi lahko rekli: prostega verza ni! Ni verza, ki bi bil prost, svoboden, osvobojen ritma. V prostem verzu pišejo le slabi pesniki« (Novak Po-etika 242).
Pri analizi je pomembno vedenje, da je Udovičeva zbirka izbranih pesmi izšla leta 1958 ter njegova prva samostojna zbirka, Ogledalo sanj, leta 1961. Na podlagi tega podatka predpostavljam, da je bil Udovič v času nastajanja zbirke že dobro seznanjen s poezijo Garcia Lorce.
Pogledali si bomo nekaj pesmi iz Udovičeve prve zbirke in ugotovili, koliko se je v tej zbirki kazal vpliv Lorce. Začnimo z najbolj znamenito pesmijo zbirke Ogledalo sanj:
Ogledalo sanj meče v noč svojo svetlobo.
(Udovič 35)
Že v prvih verzih lahko najdemo Lorcove vplive. V verzu Udovič uporabi zanj značilen motiv sanj, poezija je zgrajena iz sanj. Poezija ima moč, da v noči sije. Poezija razsvetljuje, je luč v temi. V zbirki izbranih pesmi je Udovič, kot osrednjo pesem (po kateri je tudi poimenoval zbirko), izbral Pesem hoče biti luč:
Pesem hoče biti luč.
Svetijo se v temi
vlakna iz fosforja in lune.
(Lorca 55)
17
Opazimo, da Lorca poezijo enači z lučjo. Poezija sveti v temi. Oba doživljata poezijo kot svetilo, ki temo razsvetljuje. Pesem obema pomeni neke vrste odrešitev, je edino kar daje upanje.
Vrtnice je ne poznajo, noč je ne pozna, duh vratar je ne pozna
in ne spusti je, dokler ne bo izdala, kdo je in od kod.
(Udovič 35)
V prvih treh verzih opazimo epiforo (ponavljanje besed na koncu verzov), avtor ponavlja besedno zvezo »je ne pozna«. Ne poznajo je ne vrtnice, ne noč, niti duh vratar. Pesnik stopnjuje neznatnost lirskega subjekta v pesmi.
Edina pesem v zbirki iz njegovega zgodnjega ustvarjanja je pesem Slišim hreščeči glas, ki je napisana v sonetni obliki:
Slišim hreščeči glas zapovednika današnjih dni, prekletega duha, v rokah mu gnije jabolko sveta, ki si ga že na bridki meč natika.
(Udovič 11)
Udovič se še drži utečene pesniške forme soneta. V pesmi pa se avtor upira glasu zapovednika današnjih dni, noče se mu ukloniti. V poeziji vidi odrešitev, vendar vanjo ni tako prepričan kot v poznejših pesmih.
18
V pesmi Iščem te besede avtor išče besede. Pesnik ohranja samega sebe skozi pesniško ustvarjanje. Pesnikova vera v poezijo se v tej pesmi stopnjuje, našteva razloge, zakaj vztrajati pri pesnjenju, Udovič spoznava odrešilno moč poezije. Zaveda se magične moči poezije, le-ta mu bo pomagala videti lepote sveta. Pesem se začne z verzom »Iščem te besede«, nato pa vsako kitico začne z »Iščem jih zaradi«:
Iščem jih zaradi studencev jutra, zaradi ljubezni, ihteče v gozdu, zaradi ponikalnic in kapnikov, zaradi jezov in zgovornih mlinov, zaradi ostrnic na jesenskih njivah.
(Udovič 23)
Vsak verz pa začne z »zaradi«. Poslužuje se anafore, kar je za Lorco zelo značilno. Uteho išče tudi v elementih iz narave, zaradi njih je vredno pisati poezijo. V zbirki je močno prisoten motiv narave, v kateri pesnik išče svobodo.
19 7. ŠPANSKA ROMANCA
Romance so epično-lirične pesmi, ki so jih španci prepevali ob spremljavi glasbil, navadno vihuele, na plesih in zabavah. Nastale so na območju iberskega polotoka v srednjem veku, vendar sta nastanek in čas nastanka romanc precej nejasna. Nekateri trdijo, da so romance produkt ostankov epov, nekakšni delčki epov, ki so se ohranili. Spet drugi strokovnjaki pa so prepričani, da je romanca nastala sočasno z epom v 13. stoletju. Katoliška Španija je bila več stoletij v vojni z muslimani (Mavri) ter si želela osvoboditve. Takrat je poezija dobila povsem novo vlogo, bodrila je ljudi in jih z opisovanjem hrabrih ter pogumnih dejanj njihovih prednikov spodbujala pri boju. Opevajo ključne zgodovinske dogodke, zato tudi služijo kot zgodovinski zapis (Košir 113–116).
Nejasnosti se pojavijo tudi pri verzu romance. Nekateri zagovarjajo, da je verz osmerec, kjer je asonanca v vsakem drugem verzu. Spet drugi trdijo, da je verz šestnajsterec ter se z asonanco konča (Novak Oblike 351). »Dejstvo je, da so v srednjem veku romance zapisovali na oba načina, da pa se je pozneje uveljavilo zapisovanje romanc z obsegom osmerca. Ker se pri takem zapisu španskih romanc asonanca oglasi v vsakem drugem verzu, taki asonanci pravimo španska asonanca« (Novak Oblike 351). Ritem v španskih romancah temelji na troheju in daktilu ter kombinaciji teh dveh tipov. Trohej je dvozložna stopica, pri kateri je prvi zlog poudarjen in drugi nepoudarjen (‒ U). Njegov ritem je umirjen in nazoren. Daktil pa je trizložen in je sestavljen iz enega poudarjenega zloga in dveh nepoudarjenih (‒ U U). Je bolj živahen in čustven (Novak Oblika 51). »Trohejski tip izkazuje bolj simetrično obliko in periodo z manjšim številom zlogov; njegov ritem je počasen, odmerjen in mehak. Daktilski tip, s šestimi zlogi, stisnjenimi v periodo, ter z močnim začetkom zaradi umanjkanja anakruze, poraja hiter in energičen učinek, primeren za zanos in velelni naklon« (Novak Salto 122). Za špansko romanco je značilna kombinacija stalnih naglasov in sicer na prvem in zadnjem naglasu v verzu (Novak Oblika 52).
20 8. CIRIL BERGLES
Bergles se je rodil 18. julija 1934 v Ljubljani. V mladosti ga je zaznamovala huda nesreča, saj je padel pod vlak in izgubil obe nogi. Leta 1956 je maturiral na gimnaziji Poljane. Na filozofski fakulteti je leta 1960 diplomiral iz slovenistike in nato leta 1966 še iz anglistike. Opravljal je poklic učitelja v Osnovni šoli Ketteja in Murna ter na gimnaziji Moste. Poklic ravnatelja pa je opravljal v Osnovni šoli Zalog, Osnovni šoli dr. Vita Kraigherja za Bežigradom. Poezijo je začel pisati šele po petdesetem letu starosti. Leta 1984 je izšla prva zbirka Na poti v tišino.
Veliko je potoval, med drugim je obiskal Združene države Amerike ter se soočil z krizo tamkajšnjih izseljencev ter tej tematiki posvetil zbirko Ellis Island (1988). Na pesnika so močno vplivale Benetke, pred smrtjo si je zaželel le ponovnega potovanja v mesto na vodi. Leta 1980 je izdal zbirko Pesnik v Benetkah. V zbirki Ifrikija (1993) je po dolgih letih skrivanja izrazil homoseksualno usmerjenost v homoerotičnih pesmih, končno si je dovolil biti svoboden. V zbirki Tvoja roka na mojem čelu (2006) se ukvarja z religijo in išče boga. Bergles je umrl 15.
avgusta 2013. Posthumno sta izšli zbirki Cuerpo plural ( 2014), ki je ni uspel dokončati (v tej zbirki se pesnik sooča z lastno minljivostjo) ter Lazar se odpravlja domov (2014).
Skupno je bilo objavljenih kar 19 njegovih zbirk. Bil je tudi prevajalec, prevajal je predvsem iz španščine. Udovičev prevod izbranih pesmi Pesem hoče biti luč je močno zaznamoval njegov pesniški jezik. Leta 1995 je v slovenščino prevedel Lorcovo zbirko Pesnik v New Yorku.
(Slovenska biografija)
Bergles odrešitev najde v pesmih. Svojo bolečino, praznino in strah preliva v pesmi. Življenje v konstantnem samozanikanju njegove spolne usmerjenosti ga omejevalo. Nekakšen delček odrešitve doživi šele, ko sam sebe sprejme kot »pesnika geja«. Položaj homoseksualcev se je v družbi spremenil, Bergles je premagal strah, ter si s svojo poezijo želel izboriti sprejetost v družbi. Bergles je nekakšno vrsto zatočišča našel v Lorcovi poeziji, sam je rekel, da Lorca homoerotiko sprejema kot nekaj povsem normalnega. V znameniti pesmi zbirke Cuerpo plural pesnik pove, da si je veliko poetov upalo v pesmih izraziti homoerotiko, za največjega med njimi pa označi prav Lorco:
In morda največji med njimi Federico García Lorca S svojo bolečo ljubeznijo in strašno smrtjo…
(Bergles 11)
21
Lorca je v svojih pesmih luni dajal človeške lastnosti. Luna je včasih zapeljiva, včasih le mirno lebdi nad vodno gladino, in spet drugič je le luna, ki osvetljuje dva zaljubljenca. Primerjala bom Lorcovo pesem Noč nespeče ljubezni z Berglesovo Mesečevo Balado iz zbirke Cuerpo plural.
Noč nespečne ljubezni
Noč nad nama, oblita z luninim sijem, zajokal sem in tebe je bil sam smeh.
Tvoj prezir je bil bog, moje tarnanje trenutki, okovane golobice.
Noč nad nama. Kristali bolečine, so hitele tvoje solze v daljave.
Nad tvojim peskastim srcem nezdravim je bila moja bol preplet agonije
Zora naju je na postelji združila.
Usta vpijajo ledeni curek krvi, ki brez konca se razliva Po balkonu sončni žarek poplesuje, korala življenja vejo razlista
nad mojim srcu, v prtu smrtne ure.
(Lorca 131)
Naslov spominja na Lorcovo Mesečno romanco v Udovičevem prevodu. Poglejmo si najprej Lorcovo pesem. Gre za homoerotično pesem, govori o dveh ljubimcih, ki se predajata užitkom pod nočnim nebom, na njiju pa sije soj lune. Lirski subjekt joka, njegov ljubimec pa se mu smeji, poln je prezira. Lorca uporabi golobico, ki je simbol svobode in jo da v okove. Golobica
Mesečeva balada
Ves dan je popival, in ko se je zmračilo, ga je Mesec zvabil k reki,
da bi od blizu užival ob njegovi lepoti, da bi se ljubil z njim…
In mladenič se je zaljubil vanj, ko je mesec trepetal na valovih reke, se mu je zdel lepši kot tam visoko na nebu.
In pognal se je v reko, od koder se ni več vrnil.
(Berger 56)
22
v okovih tako simbolizira ujetost. Ljubimec ima srce polno peska, njegovo srce je nezdravo.
Lirski subjekt ve, da njuna ljubezen ni dobra, ve da je ljubimec krut. Vendar se vseeno vdata užitkom.
Zadnji verz v izvirniku je »sobre mi corazón amortajado«. Udovič je verjetno besedo
»amortajado« prevedel v »prt smrtne ure«, saj beseda »mortaja« pomeni mrtvaški prt, najbrž pri prevodu izhaja iz tega pojma. »Amortajado« bi v dobesednem prevodu pomenila zaviti, oviti. Prevod tako obide izvirno vsebino, saj se v pesmi ne pojavijo ne prt niti smrtna ura. Tako razplet pesmi dobi povsem drugačen pomen.
V Udovičevem prevodu nad ljubimcema obvisi smrt. V pesmi Mesečeva balada Bergles poosebitev uporabi na podoben način kot Lorca v marsikateri pesmi, luni da človeške lastnosti.
Zanimivo je, da ne uporabi izraza luna, ampak mesec, mesec z veliko začetnico. Lirski subjekt je mlad fant, v pesmi popiva cel dan, nato pa ga Mesec zvabi k reki z namenom, da bi se ljubil z njim. Lirski subjekt se zaljubi v Mesec, ker se mu zdi lepši na gladini reke, kot visoko na nebu. Požene se v vodo in umre.
Če izhajamo iz Udovičevega prevoda sta si pesmi vsebinsko zelo blizu. Pri obeh je tematika homoerotična. Pri obeh gre za neko vrsto neuslišane ljubezni. Ljubimec v Lorcovi pesmi je hladen, prezirajoč, nekako usoden. Prav takšen je tudi Mesec, ki je hladen, oddaljen, zavajajoč, lirski subjekt v pesmi požene v smrt. Mesec je nekakšna nedosegljiva iluzija s svojo oddaljeno lepoto. Po obliki pa si pesmi nista podobni. Lorcova pesem ima štiri kitice, dve štirivrstičnici in dve trivrstičnici. Berglesova pesem ima tri kitice. Prva kitica ima 5 verzov, anaforo najdemo v zadnjih dveh verzih. Druga kitica ima štiri vrstice, zadnji dve pa tvorita enjambement (miselni prestop). Zadnjo kitico tvorita le dva verza.
V Berglesovi poeziji opažam največ vsebinskih vplivov Lorce. Precej se je zgledoval po Lorcovih mnogih delih. Lorca obišče New York ter napiše pesniško zbirko. Pesniška zbirka ne opisuje mesta, ampak Lorcovo doživljanje le tega. Berger pa obišče Benetke ter izda pesniško zbirko Pesnik v Benetkah. V njej se podobno, kot Lorca, ukvarja z lastno percepcijo mesta oziroma njegovimi občutki, ki jih tam doživlja. Tudi sam se je začel ukvarjati s problematiko odrinjenosti na rob družbe, kakor je to počel Lorca v zbirki Pesnik v New Yorku.
23 9. DANE ZAJC
Dane Zajc se je rodil 26. oktobra leta 1929 v Zgornji Javoršici pri Moravčah. Med vojno je izgubil dva brata in očeta. Šolanje je po vojni nadaljeval v različnih krajih, živel pa je v zavodih.
Maturiral je leta 1958 na gimnaziji Poljane. Na univerzo se ni mogel vpisati, saj so ga v sedmem razredu gimnazije izključili. Maturiral je lahko le na posebnem večernem programu. Leta 1948 je začel objavljati poezijo v Mladinski knjigi. Delno pod vplivom Lorce, se je od tradicionalnih form začel odmikati leta 1954. Dve leti kasneje je hotel izdati zbirko Tolmuni teme.
(Slovenska biografija)
Spomnimo se da je Lorca v svoji poeziji uporabljal izraz »remansillo«, ki ga je Udovič prevedel v tolmunček, oziroma »remanso«, v prevodu tolmun. Lorca je bil precej temen pesnik ter je tudi kot motiv pogosto uporabil motiv teme. Zato lahko že naslov prve zbirke povežemo z Lorco, oziroma z Udovičevi prevodi. Neizdano zbirko je leta 1958 dopolnil ter jo preimenoval v Požgano travo in jo tudi pod tem imenom izdal. Pesnika je močno zaznamovala vojna. V njegovi poeziji so zaznavni obup, strah, groza in smrt.
Občutke izraža s pomočjo simbolov ter metafore, ki jo popelje na povsem drugo raven.
Metafore so bile pred Zajcom sestavljene iz pomensko sorodnih besed. Zajc pa je začel kombinirati metafore iz pomensko nesorodnih besed (Novak P-etika o 244).
Dane Zajc je zavrgel zarjaveli ključ tradicionalne poezije, pometel je pepel starega jezika.
Naredil je nov jezik; jezik, ki je tako čist, silovit in prvinski kot prajezik, saj je jezik iz zemlje;
jezik, ki govori besede, ki so resnične, strašne in lepe, saj so besede iz prsti; jezik, ki je tako preprost in hkrati večpomenski, da ga je nemogoče brez ostanka prevesti v racionalni jezik
»razlage« (Novak Po-etika 246).
Zajc se najraje poslužuje pesniških elementov kot so ponavljanje besed, celih stavkov in metafor. Skupaj z njegovo pesniško rastjo se spreminjajo tudi postopki ponavljanj, vendar ostajajo kot poglavitna sestavina njegove poezije. Ponavljanja so bila tradicionalno sestavina svetopisemske književnosti, vendar pri Zajcu ne gre za prisotnost boga, temveč za odsotnost le- tega. Ponavljanje presenetljivo ne znižuje vsebinske vrednosti pesmi, ampak jo zvišuje (Novak Po-etika 248–250).
Poglejmo si nekaj Zajčevih pesmi iz zbirke Požgana trava. Pesniška zbirka je razdeljene na pet razdelkov: Drevje, Pogorišča, Ljubezen, Jutra in Strah.
24 Dva vrana
Čez polja, čez polja vrana dva, črna dva Sta letela.
Kra, kra, Mrzla so polja.
Burja gre čez polje.
Čez vode, čez gore, zima bela.
Kra, kra,
burja gre od gora.
Burja gre od gora, stradež gre čez polja, Polja bela.
Kra, kra,
kdaj bova doma.
(Zajc 64)
Pesem govori o dveh vranih, ki letita čez mrzla, opustošena polja, čez vodovja in gore. V mrzlem zimskem času piha burja. Pesem prikazuje opustošenje, ki ga je povzročila vojna. Polja so mrtva, hladna, vlada lakota. Poglejmo si obliko pesmi. Pesem je sestavljena iz treh trovrstičnih kitic in treh dvovrstičnih kitic. Medmet kra se ponavlja v obliki refrena in geminacije na koncu kitic. Močno spominja na Lorcov vzklik Joj. Ponavljajoči se kra, kra daje pesmi prizvok obupa, strahu in groze. Konec pesmi nakaže, da tega stanja še dolgo ne bo konec.
Vrana na njuno retorično vprašanje ne pričakujeta odgovora, vdana sta v usodo, doma še dolgo ne bosta videla. Tematika je vojna, smrt preži nad pusto, izropano pokrajino. V pesmi zaznamo iteracijo (beseda ponovljena na poljubnem mestu), na primer »polja, polja«, »dva, dva«.
25
Anafora v pesmi pa se kaže v besedah »burja, burja« Okrasni pridevniki kot je »črni« vran imajo simboličen pomen, črna barva namreč simbolizira smrt. Vrana letita nad belimi polji, kontrast, bela barva simbolizira čistost.
Krizanteme
Po mrtvecih dišijo krizanteme In vosek nanje usiplje se cvrče, med palci roženkranc drže.
Po tihih sobah, kjer v polmraku ljudje na klopi se zbero,
in po glasovih, ki v polmraku otožne pesmi v noč pojo.
Po belih in po črnih krstah, ki jih obliva sveče sij, in po okornih težkih prstih, ki v joku brišejo oči.
Po črnem ministrantskem krilu, po dolgih hribovskih poteh, po novem grobu, po kadilu, po starih zlomljenih kosteh.
(Zajc 67)
Krizantema je, zaradi svoje sončaste oblike, sončen simbol, povezujemo jo z dolgim življenjem in nesmrtnostjo (Chevalier 271). Krizanteme pa imajo na naših tleh drugačne konotacije.
Povezujemo jih z dnevom spomina na mrtve, pogosto jih opazimo rasti na grobovih ter so najpogostejši cvet na pogrebih. Marsikdo v njihovem vonju prepozna vonj mrliške vežice, vonj
26
smrti. Ta vonj je prepoznal tudi Zajc in v čudovitem pesniškem jeziku opisal njihov prepoznavni vonj. Krizanteme dišijo po mrtvecih, dišijo po petju žalostink, dišijo po svečah in vosku, dišijo po otroških in odraslih krstah, dišijo po solzah, žalosti, ministrantih, grobu, kadilu in kosteh, ki se sesuvajo v prah. V pesmi je zaznavna sinestezija, vonj krizantem aktivira tudi druga čutila kot je sluh, lirski subjekt sliši žalostinke, ko povonja krizanteme. V pesmi je prisotna asonanca (cvrče, drže). Tudi v tej pesmi opazimo barvni kontrast bele in črne barve.
Bela barva v pesmi simbolizira otroško nedolžnost, črna pa smrt. Okrasni pridevki, ki jih najdemo v pesmi, ponazarjajo tegobo in žalost prisotno ob smrti. Prsti so »okorni«, grobovi so
»novi«. Krilo je »črno«, spet barva smrti, kosti pa so »stare in zlomljene«, razpadajo v grobovih.
Na začetkih nekaterih verzov, predvsem zadnjih štirih, je anafora v obliki besede »po«. Beseda
»polmraku« se ponovi v obliki epifore.
Iz Zajčeve poezije lahko vidimo, da je bil tematsko zelo blizu Lorci. Ukvarjal se je s temo, z žalostjo, v pesmih se zdi, da je smrt vedno prisotna. Uporablja elemente ponavljanj, ki se jih je posluževal tudi Lorca, prav tako pa je tovrstne elemente uporabljal Udovič, zato bi lahko rekli, da se v Zajčevi poeziji kažejo tudi vplivi prevoda.
27 10. ALEŠ BERGER
Aleš Berger se je rodil 18. septembra leta 1946 v Ljubljani. Leta 1965 je maturiral na Bežigrajski gimnaziji. Diplomiral je iz primerjalne književnosti in francoščine leta 1970.
Najprej je deloval kot novinar, leta 1978 pa je postal urednik prevodne književnosti pri Mladinski knjigi. Za založbo Kondor je v času svoje kariere uredil 150 zvezkov. Med drugim je urejal zbirko Roman in zbirko svetovne poezije Lirika, ki je vsebovala tudi antologijo Zemlja je modra kot pomaranča (2003). Leta 2006 je predstavil zbirko Nova lirika, v kateri so objavljena dela avtorjev 20. in 21. stoletja. Prevajal je poezijo, prozo, dramatiko in esejistiko, predvsem iz francoske in španske literature. Izdal je tudi mnogo spremnih študij. Med drugim je prevajal dela avtorjev kot so Federico Garcia Lorca, Borges in Molièr. V letih od 1990 do 1992 je predsedoval Društvu slovenskih prevajalcev ter tam tudi objavljal svoje članke. Pisal je kritike ter jih objavljal. Za svoja dela je prejel več nagrad, med drugimi nagrado Esasi leta 2009, za najboljši prevod književnih del iz španskega v slovenski jezik. Nagrado je dobil za prevod Lorcovega Ciganskega romansera. Leta 2017 mu je bila podeljena Prešernova nagrada.
(Slovenska biografija)
28
11. PRIMERJAVA UDOVIČEVEGA IN BERGERJEVEGA PREVODA ROMANCE DE LA LUNA, LUNA
V Udovičevih prevodih Lorca zveni kot pesnik prostega verza. Udovič ni upošteval ritma trohejskega osmerca ter zanemaril je španske asonance. Udovič se je za brisanje originalne forme najverjetneje odločil, ker je hotel uveljaviti prosti verz med modernisti. Udovičevi prevodi so zelo priljubljeni, tudi večkrat so jih ponatisnili, vendar so Udovičevi prevodi Lorcovih romanc formalna in umetniška dezinformacija. Aleš Berger je pri prevajanju Lorcovih romanc spoštoval pravila ritmike in evfonije izvorne oblike španske romance. Prav tako je njegov prevod estetsko boljši in bogatejši (Novak Salto 131). »Delo na jeziku, ki ga zahteva forma, je obrodilo gostejši, sočnejši in lepši sad kakor površinska hitrost prostega verza«
(Novak Salto 131).
Obravnavana romanca je ena najbolj prepoznavnih romanc, poleg znamenite Verde que te quiero verde iz Lorcove pesniške zbirke Ciganski romancero. Ta zbirka je bila zelo dobro sprejeta, tako kritiki kot tudi bralci, so menili, da je zbirka ena najpomembnejših del španske in evropske poezije (Berger 123). Lorca je hotel združiti pripovedno romanco z lirično, brez da bi katera od njiju izgubila svoje lastnosti (Lorca Romansero 97). Zbirka je sestavljena iz 18 pesmi, v njej se mešajo tradicionalni, lirski, pripovedni in simbolični elementi (Pregelj 107).
Poglejmo si Udovičev prevod romance Romanca o luni, luni ter ga primerjajmo z originalom ter Bergerjevim prevodom.
Romance de la luna, luna La luna vino a la fragua con su polisón de nardos.
El niño la mira mira.
El niño la está mirando.
En el aire conmovido mueve la luna sus brazos y enseña, lúbrica y pura, sus senos de duro estaño.
(Lorca 68)
Romanca o luni, luni Luna je prišla v kovačnico v krilu iz narde.
Otrok jo gleda, gleda.
Otrok se zagleda vanjo.
V drhtečem zraku Zgane luna z rokami
In razgali, poželjiva in čista, svoje prsi iz trdnega kositra.
(Lorca 69)
Romanca lune, lune Luna pride v kovačijo v krinolini iz dišavnic.
Deček gleda in jo gleda.
Čisto se je v njo zamaknil.
In v razvalovanem zraku luna sproži čiste dláni, dojki iz belega kositra, Razuzdano si razgali.
(Berger 7 )
29
Najprej opazimo, da se že naslova pesmi v prevodih razlikujeta. Udovič prevede naslov Romance de la luna, luna v Romanco o luni, luni; Bergerjev prevod naslova pa je Romanca lune, lune. Priznati moramo, da je v tem primeru Bergerjev prevod bolj korekten, saj se dobeseden prevod izvirnika nanaša na romanco lune in ne romanco o luni. Seveda to nima bistvenega vpliva na vsebinski pomen naslova.
Prvi verz romance »La luna vino a la fragua« je vsebinsko korekten pri obeh prevajalcih. Besedi kovačnica in kovačija sta sinonima ter imata isto število zlogov. V verzu »con su polisón de nardos«, »polisón« pomeni krinolina in ne krilo, v tem primeru je bil Berger bližje izvirniku.
Besedi sta sopomenki, krilo ima dva zloga, krinolina pa štiri. Beseda »nardo« pa je izraz za poseben izvleček iz korenine indijske rastline, v svetem pismu so Jezusu z nardo umili noge.
Udovičev prevod je vsebinsko točen. Lorca je namenoma uporabil svetopisemski motiv, izraz dišavnice pa ga izniči. Beseda narda ima le dva zloga, zato je verjetno Berger uporabil besedo, ki vsebuje tri zloge. V verzu »El niño la mira mira« se prevod razhaja le v obliki (Bergerjeva je bolj spevna) in besedi »El niño«, ki jo je pravilno prevedel Berger, saj beseda specifično označuje dečka. Vsebinsko pravilnejši prevod verza »El niño la está mirando« je Udovičev.
Glagol »mirar« označuje stanje gledanja in ne zamaknjenosti v nekoga. Je pa Bergerjeva različica estetsko bolj dovršena. Stavek »En el aire conmovido« bi v dobesednem prevodu pomenil v zraku, ki je pretresen, glagol »conmover« namreč pomeni pretresanje. Tak prevod v slovenščini ne bi imel smisla. V obeh prevodih sta poeta na zanimiv, izviren in estetski način nadomestila pretresen z »drhtečem« (Udovič) in »razvalovanem« (Berger).
V naslednjem verzu pa pride do še bolj zanimivega zapleta. Udovič prevede verz »mueve la luna sus brazos« bolj odrezano, kratko, vsebinsko dosledno, kar je razumljivo, saj ni sledil pravilom španskega osmerca. Berger v verz, zaradi ritmičnih potreb, doda besedo »čisti«
(dláni), te besede v izvirniku ni. Na tej točki se prevoda razideta. Verz, ki sledi »y enseña, lúbrica y pura« v dobesednem prevodu pomeni »in pokazala, razvratna in čista«. Udovič prevede verz skorajda dobesedno, Berger pa je besedo »čista« že uporabil, inverzno pa prevede zadnja verza te analize. Pravilneje je prevedel izraz »lúbrica«, a premešal določene besede v zadnjih treh verzih. Zadnji verz, ki ga primerjamo: »sus senos de duro estaño«, je Udovič prevedel povsem dobesedno. Medtem, ko je, kot je bilo že omenjeno, Berger premešal zaporedje verzov ter izraz »senos«, ki predstavlja prsi, prevedel v dojke, vsebinsko prav tako korektno.
30 12. ZAKLJUČEK
Lorcova poezija je navdihovala in bo navdihovala številne generacije pesnikov, umetnikov in bralcev. S svojimi fantazijskimi podobami narave, občutkov teme, ki se preliva s svetlobo, je Lorcov vpliv zagotovo opazen tako pri Udoviču, kot Berglesu in Zajcu. Ta vpliv bi zagotovo našli še pri marsikateremu (modernističnemu) pesniku.
Vpliv Lorce se je kazal predvsem pri Udoviču, saj je povsem prezrl obliko španskih romanc, zato posledično te oblike ne zaznamo pri nobenem od obravnavanih avtorjev. Pesniki so v veliki večini ustvarjali v oblikah prostega verza. Spomnimo se, da je ta prav tako zahteven, saj mora najti svojo lastno obliko. Ritem španskih romanc je obudil Aleš Berger ter tako vrnil Lorcovi edinstveni poeziji prvotno obliko in novim generacijam slovenskih pesnikov in bralcev omogočil pogled v prekrasne oblike Lorcovih španskih romanc ter jim podaril nove zglede in ideje. Udovičevi prevodi so malenkost pomanjkljivi, vendar vseeno odlični. Prav tako je odlična njegova poezija, zbirke so polne teme, skoznjo pa sijejo žarki svetlobe.
Na Udovičevem ustvarjanju je Lorca zagotovo pustil velik pečat, kljub temu je njegova poezija edinstvena in samosvoja. Prav to lahko zatrdim za Zajčevo poezijo, na katerega je, tako kot tudi na Udoviča, močno vplivala vojna. Njuna poezija se ukvarja s problematiko povojnega stanja in z travmami, ki so kljub koncu vojne ostale. Na Berglesa pa je imel Lorca morda celo največji vpliv, saj je pesnik dolgo v sebi skrival homoerotična čustva, ki si jih ni upal pokazati svetu. V Lorcovi poeziji je ta čustva našel svobodna in odločna, zato tudi menim, da je v njegovi poeziji našel delček sebe, ga preoblikoval v nekaj edinstvenega in ustvaril prekrasne pesmi, ki so mu pomagale doseči notranjo osvoboditev.
Menim, da se je vsaj majhen delček duenda prenesel na vse te pesnike (čeprav je bil Lorca prepričan, da duende preletava le Španijo) in butnil ven skozi refrene, anafore in bolečino, ki preveva njihove pesmi. Poezija obravnavanih pesnikov je osvobajajoča, polna simbolov in skrivnostnih metafor. Ob branju lahko začutiš dušo, ki se vedno znova trga in sestavlja nazaj.
Kot bralka Lorce lahko zatrdim, da sem ga začutila v njihovih pesmih in hkrati spoznala vsakega od njih kot samosvojega pesnika z samosvojimi prvinami.
Lorca v pesmih opisuje Andaluzijsko pokrajino, svoje tegobe, bolečine, izgubljene ljubezni, spomine. Prepozna skrivno, magično cigansko izročilo ter ga spretno uporabi v svojih pesmih.
Spopada se s problematiko takratne Španije, ne vidi pa le težave svoje lastne domovine, prizadenejo ga vse krivične, zlobne in grozljive razmere s katerimi se morajo spopadati ljudje, ki so potisnjeni na rob družbe. Lorca je bil pesnik svobode, zavedal se je njene vrednosti in
31
vedel, kako hitro jo lahko izgubi. Na žalost jo je veliko prezgodaj izgubil nekje pod oljkami, a njegova poezija bo ostala za vedno. Njegova poezija bo še naprej osvetljevala naša življenja ter nas opominjala, za kaj se je vredno boriti, zakaj je pomembno ostati svoboden.
»Dolgo se ne bo rodil, če se bo kdaj, Andaluzijec, tako svetal, tako bogat z življenjem.
Njegovo odličnost pojem z besedami, ki vzdihujejo, in spominjam se žalostne sape v oljkah«
(Lorca 78)
32 13. LITERATURA IN VIRI
Bergles, Ciril. »Lorcovo življenje in delo.« Spremna beseda. Pesnik v New Yorku. Federico García Lorca. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Brodschneider Kotnik, Maja. Literarnosmerna uvrstitev drame Publika (F. García Lorca).
Ljubljana: [M. Brodschneider Kotnik], 2003.
Chevalier, Jean, Gheerbrant, Alain. Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
Dolgan, Marjan. »Bergles, Ciril«. Splet. 6.7.2020. <https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi1017940/>
Dović, Marjan. »Berger, Aleš«. Splet. 7.7.2020. <https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi1017920/>
Košir, Niko. Španske romance. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961.
Lorca, Federico García. Federico García Lorca. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
—. Ciganski romansero. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
—. Duende: Igra in teorija. Ljubljana: Sanje, 2020.
—. Pesnik v New Yorku. Ljubljana: Ljubljana : Mladinska knjiga, 1995.
Nabergoj, Irena Avsenik. Literarne vrste in zvrsti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.
Novak, Boris A. Oblika, ljubezen jezika. Maribor: Založba Obzorja, 1995.
—. Oblike duha. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016.
—. Po-etika forme. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997.
—. Pogledi na Francoski simbolizem. Ljubljana: Študentska založba, 2007.
—. Salto immortale: študije o prevajanju poezije. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011.
—. Simbolistična lirika. Ljubljana: DZS, 1997.
Pandur, Ana. »Kako se igra duende.« Spremna beseda. Duende igra in teorija. Federico García Lorca. Ljubljana: Sanje, 2020.
Paternu, Boris. Od ekspresionizma do postmoderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1999.
Pešak, Alenka. Federico Garcia Lorca pri Slovencih. Ljubljana: [A. Pešak], 1981.
33
Pibernik, France. »Zajc, Dane«. Splet. 6.7.2020. <https://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi852270/>
Poniž, Denis. Lirika 1950-2000. Ljubljana: Slovenska matica, 2001.
Pregelj, Barbara. Ciganski romansero. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
Prenz, Juan Octavio. Antologija španske poezije 20. stoletja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.
Udovič, Jože. Federico Garcia Lorca. Ljubljana: Založba Karantanija, 1993.
Zajc, Dane. Pesmi. Ljubljana: Založba Emonica, 1990.
