UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje na razredni stopnji
Azra Selimanović
PSIHIČNA IN FIZIČNA ZLORABA OTROKA V DRUŽINI IN ZNAKI ZLORAB V ŠOLI
Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Janez Krek
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Za izvedbo in dokončanje magistrskega dela bi se zahvalila vsem, ki so na kakršen koli način prispevali pri nastanku tega dela.
Velika zahvala gre osebi C. Hvala, ker si z menoj delila svojo zgodbo.
Prav tako se zahvaljujem prijateljicam osebe C, ki so se brez pomislekov odločile sodelovati.
Posebna zahvala gre staršem, ki so mi ves čas stali ob strani ter bili potrpežljivi in razumevajoči.
POVZETEK
Naslov magistrskega dela: Psihična in fizična zloraba otroka v družini in znaki zlorab v šoli
Povzetek: Magistrsko delo obravnava zlorabo otrok v družini. V zdajšnjem času je otrok obravnavan enakopravno kot odrasli. Ima svoje pravice, ki so zapisane v Deklaraciji in Konvenciji OZN o otrokovih pravicah, deležen pa je tudi skrbi, vzgoje in izobraževanja odraslih. Svet je postal občutljivejši na nasilje, zato so nastale različne organizacije, ki se borijo proti njemu. V magistrskem delu sem najprej predstavila zgodovino nasilja nad otroki, se osredinila na oblike, znake in na posledice zlorab, preverila značilnosti storilcev ter v zadnjem delu v grobem analizirala vloge ustanov, ki se ukvarjajo z zlorabo otrok. V empiričnem delu sem na podlagi kvalitativne raziskave z izvedbo polstrukturiranega intervjuja preverila, kako so se znaki zlorab kazali pri konkretnem primeru v šoli. Da bi dobila čim več informacij, sem v raziskavo poleg žrtve psihičnega in fizičnega nasilja v družini vključila tudi njeni prijateljici.
Tako sem dobila boljši vpogled v šolsko okolje in tudi pogled iz druge perspektive. Vprašanja so se nanašala na izražanje čustev, osebnost, socialno okolje, učno sposobnost in na specifične znake v šoli. Po analizi intervjujev ugotavljam, da so se v šoli kazali nespecifični znaki, ki so povezani predvsem z izražanjem čustev in obnašanjem žrtve psihičnega in fizičnega nasilja v socialnem okolju. Znaki psihične in fizične zlorabe so bili prikriti, saj je žrtev zlorabo skrivala in se o družinskih zadevah v šoli ni pogovarjala. Specifični znaki, kot so modrice, niso bili vidni. Prikritost znakov je bila ključna težava pri njihovem prepoznavanju v šolskem okolju.
Naslednji težavi pa sta (bili) neusposobljenost učiteljev za zaznavanje znakov zlorab in pomanjkanje znanja na tem področju.
Ključne besede: psihična zloraba, fizična zloraba, družina, znaki zlorabe, šola
ABSTRACT
Title of the Master's Thesis: Psychological and Physical Abuse of a Child in the Family and Signs of Abuse at School
Abstract: This Master's thesis deals with child abuse in the family. At present, children are treated equally as adults. They have their rights as stipulated by the Declaration of the Rights of the Child and the United Nations Convention on the Rights of the Child and receive care, education and training from adults. The world has become more sensitive to violence and numerous organisations fighting violence have emerged. This Master's thesis initially presents the history of violence against children and focuses on the types, signs and consequences of abuse, highlights the characteristics of abusers and finally provides a brief analysis of the roles of institutions that focus on child abuse. The empirical part of the thesis utilises a qualitative research with a semi-structured interview to highlight how signs of abuse are reflected at school using a concrete example. In order to obtain more information, the research included not only a victim of psychological and psychical violence in the family but also her two friends. This provided better insight into the school environment and a view from a different perspective.
The questions related to expressing emotions, personality, the social environment, learning ability and specific signs at school. After analysing the interviews, we established that non- specific signs were present. These mostly relate to expressing emotions and the behaviour of the victim of psychological and physical violence in the social environment. The signs of psychological and physical abuse were covert, as the victim hid the abuse and did not talk about family matters at school. Specific signs, such as bruises, were not visible. The hidden nature of the signs was the key problem in recognising them in the school environment. The second problem is (was) the lack of training of teachers for recognising signs of abuse and lacking knowledge of the field.
Keywords: psychological abuse, physical abuse, family, signs of abuse, school
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 OBRAVNAVA ZLORABE OTROK ... 2
3 ZLORABE OTROK V DRUŽINI ... 3
3.1 ZNAČILNOSTI STORILCEV ... 6
3.1.1 Matere kot povzročiteljice zlorab ... 6
3.2 DEJAVNIKI, KI VODIJO V ZLORABO OTROKA ... 7
3.2.1 Adiktivno vedenje storilcev ... 8
3.2.2 Opravičevanje nasilnega vedenja nad otrokom ... 9
3.3 VRSTE ZLORAB OTROK V DRUŽINI ... 11
3.3.1 Psihična zloraba otrok ... 11
3.3.1.1 Oblike psihičnega zlorabljanja ... 12
3.3.1.2 Cilji psihičnega nasilja ... 13
3.3.1.3 Človekove osebne meje ... 13
3.3.1.4 Znaki psihičnega zlorabljanja ... 14
3.3.1.5 Posledice psihičnega nasilja ... 15
3.3.2 Fizična zloraba otrok ... 16
3.3.2.1 Zloraba otroka ali discipliniranje ... 16
3.3.2.2 Oblike fizičnega nasilja nad otrokom ... 17
3.3.2.3 Cilji fizičnega nasilja ... 19
3.3.2.4 Znaki fizičnega nasilja nad otroki ... 19
3.3.2.5 Posledice fizičnega nasilja v odraslosti ... 21
3.3.3 Spolna zloraba otrok ... 22
3.3.4 Zanemarjanje otrok ... 23
3.4 VZROKI, ZAKAJ ZLORABE OSTANEJO SKRIVNOST ... 24
4 VLOGA RAZLIČNIH USTANOV PRI PREPREČEVANJU ZLORAB OTROK ... 26
4.1 ŠOLA KOT PROSTOR ZAZNAVE ZLORAB OTROK ... 27
4.1.1 Vloga učitelja pri odkritju zlorabe ... 29
4.1.2 Ko otrok spregovori o psihični in fizični zlorabi ... 30
4.2 VLOGA CENTRA ZA SOCIALNO DELO, MINISTRSTVA ZA NOTRANJE ZADEVE IN SODIŠČA PRI ODKRITJU ZLORABE ... 31
5 EMPIRIČNI DEL ... 36
5.1 RAZISKOVALNI PROBLEM ... 36
5.2 METODA ... 37
5.2.1 Udeleženci ... 37
5.3 POSTOPEK ... 38
5.3.1 Zbiranje podatkov in opis instrumentov ... 38
5.3.2 Postopek obdelave podatkov ... 38
5.3.2.1 Kodiranje intervjuja osebe A ... 39
5.3.2.2 Kodiranje intervjuja osebe B ... 43
5.3.2.3 Kodiranje intervjuja osebe C ... 47
5.4 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV, ZBRANIH Z INTERVJUJI ... 54
5.4.1 Čustva ... 54
5.4.2 Osebnost ... 55
5.4.3 Socialno okolje ... 57
5.4.4 Učna sposobnost ... 60
5.4.5 Specifični znaki fizične zlorabe v šoli ... 61
5.4.6 Šola ... 61
6 ZAKLJUČEK ... 63
7 LITERATURA ... 68
8 PRILOGE ... 73
KAZALO SLIK
Slika 1: Trpinčeni otrok. Posvetovanje (1988, str. 18) ... 29Slika 2: Zbornik prispevkov delovne konference o delovanju in sodelovanju strokovnih služb na področju preprečevanja zlorab in zanemarjanja otrok (1993, str. 97) ... 34
1 1 UVOD
Problematika nasilja ali zlorabe otrok v družini nosi v današnjem svetu pomembno vlogo pri spreminjanju družbenih vzorcev in stališč do pojava. Na področju nasilja v družini je vedno več raziskav, saj je svet postal občutljivejši na kršenje človekovih pravic, kršenje otrokovih pravic.
V zgodovini se je otrokom dajal manjši pomen in niso bili zavarovani z zakonom.
Discipliniranje je vključevalo tudi fizično nasilje kot eno izmed vzgojnih metod in je bilo v popolnosti dovoljeno. Učitelji so lahko otroke v šolah fizično kaznovali. Njihov namen je bil vzgojiti otroka v poštenega in poslušnega posameznika, ki mora starejše spoštovati, medtem ko otroci tega niso bili deležni. Splošno deklaracijo o človekovih pravicah je Organizacija združenih narodov sprejela leta 1948, deklaracijo o otrokovih pravicah je OZN sprejel šele leta 1959, leta 1989 pa je bila sprejeta še konvencija o otrokovih pravicah. V teh mednarodnih dokumentih je zapisano, katere pravice ima otrok, zapisana pa je tudi obveznost izpolnjevanja dolžnosti v dobrobit otroka. Po pričevanjih starih staršev je bilo fizično discipliniranje otrok še vedno množično in so se te pravice kršile. Šele nekaj desetletij nazaj so otroci začeli uživati vse pravice, ki so zakonsko določene. Pa vendar določeni posamezniki svoje ali druge otroke pretepajo in jih zlorabljajo.
Otrok, ki je odvisen od pomembnih drugih, se težko odloči za ukrepanje v lastno korist, zato smo odrasli dolžni vsak sum zlorabe prijaviti. Ker učitelji preživijo večino časa z otroki v razredu, menim, da so lahko prvi subjekt, ki zazna zlorabo otrok. Delo učitelja ima pomembno vlogo v otrokovem življenju, ne samo v izobraževanju, ampak tudi v zaznavanju morebitnih težav, ki otroka pestijo. Zlorabo v družini lahko opazimo prek otrokovega obnašanja, vedenja ali vidnih znakov, kot so na primer modrice. Ker me kot učiteljico zanima, kako se znaki psihične in fizične zlorabe kažejo v šoli, sem se odločila za raziskavo prav na tem področju. V magistrsko delo sem vključila konkreten primer nasilja v družini in prek študije primera raziskala, kako so se pri konkretnem primeru kazali znaki zlorab v šoli. Žrtev je psihično in fizično zlorabila mama, kateri znaki so se kazali v šoli, pa bo predstavljeno v empiričnem delu magistrskega dela.
Magistrsko delo je razdeljeno na dva temeljna sklopa – teoretični in empirični del. Prvi sklop vsebuje teoretična spoznanja v povezavi s problematiko; obravnavane so vrste zlorab, značilnosti, vzroki in njihove posledice. Prav tako naloga podrobneje obravnavana
2 povzročitelje zlorab. V zadnjem delu prvega sklopa se dotaknemo tudi vlog, ki jih imajo šole, socialne ustanove, nevladne organizacije in pravni organi pri odkritju zlorabe otrok. Empirični del v drugem sklopu vsebuje intervjuje udeležencev ter njihovo podrobno analizo, podkrepljeno s teoretičnimi spoznanji in spoznanji, ki jih izpeljemo iz konkretnega primera analize psihičnega in fizičnega nasilja v družini.
2 OBRAVNAVA ZLORABE OTROK
Nasilje nad otroki, ki se začne v družini, je težko razkriti. Ker zaradi spoštovanja človekove osebnosti ne stopamo v človekov zasebni prostor, se lahko zgodi marsikaj, kar je očem prikrito.
Nasilje nad otroki je družbeni problem, ki ga je treba izkoreniniti.
V preteklosti je bilo manj govora o zlorabi otrok, kar pa ne pomeni, da je bilo nasilja manj.
Trenutno ozaveščanje ljudi o problemu in govorjenje o zlorabi v javnosti lahko pripomoreta k zmanjšanju vseh vrst zlorab. Kornhauser (v Satler, 1997) v svojem prispevku pravi, da je ameriški pediater Henry Kempe v strokovnem časopisu prvi objavil oris novega medicinskega pojma sindrom pretepenega otroka. Nov medicinski pojem je že leta 1958 povzročil sodelovanje številnih organizacij, ki so obravnavale pojav v družbi ter kako se teorija in praksa dopolnjujeta. Odziv je bil ogromen. Objavljenih je bilo na tisoče člankov, oblikovale so se številne organizacije, nacionalni uradi, raziskovalne skupine na fakultetah, ki so preučevale obravnavo pojava v družbi.
Prvič v Sloveniji je bila zloraba otroka v prispevku z naslovom Trpinčen otrok predstavljena javnosti leta 1979 na strokovnem srečanju pediatrov, ki se imenujejo Derčevi dnevi. O zlorabi otrok so izdali tudi zbornik. Na podlagi izkušenj so pedopsihiatri, socialni delavci in sodni medicinci prikazali različne oblike in vzroke zlorab otrok ter ukrepe za preprečevanje zlorab v družinskem okolju. Od takrat je bilo več strokovnih posvetov, prav tako so se množile medijske objave s primeri trpinčenih otrok. Ljudje so se vse bolj zavedali problema in so zahtevali hude kazni za storilce. Na zlorabo so se odzvale tudi nevladne organizacije. Leta 1994 je bil ustanovljen Otroški telefon, oblikovalo pa se je tudi Združenje za preprečevanje zlorabe otrok in pomoč družini.
3 Zveza prijateljev mladine Slovenije je prav tako v svoj program vključila zaščito otrok, kot jo je sprejela Organizacija združenih narodov leta 1989 v New Yorku. Konvencija o otrokovih pravicah (OZN) v 19. členu navaja: »Države podpisnice naj z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, administrativnimi in vzgojnimi ukrepi otroka zavarujejo pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, poškodb in zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom (enega ali obeh) staršev, zakonitega skrbnika (skrbnikov) ali katere koli druge osebe, ki skrbi zanj« (Uradni list RS, 1990).
Kornhauser in Pleterski - Rigler (v Kornhauser, 2007) pravita, da je bila v Sloveniji leta 2004 sprožena pobuda, da v Komisiji za otrokove pravice oblikujemo Forum zoper telesno kaznovanje otroka v družini, ki naj bi seznanil javnost o zgrešenosti telesnega kaznovanja otrok, ugotovil njegovo pojavnost v naših državah in sprožil številne ukrepe z ozaveščanjem prebivalstva. Seznanjenost s cilji foruma je bila dosežena z objavami v tisku, radijskih postajah in na televiziji ter s pomočjo predavanj za učitelje in starše po šolah. V letu 2006 so uvedli brezplačno modro številko, na katero lahko otroci pokličejo, če so v stiski. Prav tako obstajajo krizni centri, ki omogočajo otrokom in mladostnikom varno zatočišče, kadar sta potrebni takojšna pomoč in strokovna obravnava (Cotman, v Kornhauser, 2007).
3 ZLORABE OTROK V DRUŽINI
Mednarodni komite za trpinčenje otrok s sedežem v Ženevi je leta 1981 predlagal naslednje kategorije trpinčenja otrok:
1. Fizično nasilje zoper otroka.
2. Zanemarjanje otroka.
3. Spolne zlorabe otroka.
4. Psihološko oziroma emocionalno zlorabljanje otroka.
Navedene so tudi kategorije trpinčenja otrok zunaj družine:
1. Institucionalno trpinčenje.
2. Zlorabljanje otrok zunaj družine.
3. Zlorabe otrok v povezavi s prostitucijo.
4. Zloraba otroškega dela (Šelih v Trpinčeni otrok – posvetovanje, 1988).
4 Težave pri opredelitvi trpinčenja so še posebej velike pri emocionalnem zlorabljanju otroka znotraj družine, saj je postavljanje meja za to obliko izjemno težko. Država se lahko vmeša v vzgojo otroka, če ima dokaz, »da so metode staršev neprimerne in da ogrožajo otrokovo telesno in duševno integriteto« (Filipčič, 2002, str. 159). Vidnih znakov psihičnega nasilja v primerjavi s fizičnim nasiljem je malo, zato je iskanje dokazov za takšno zlorabo oteženo.
In kdaj naj bi bile vzgojne metode staršev neprimerne? Znaki psihičnega nasilja pri zlorabljenem otroku se kažejo predvsem v obnašanju, kot je na primer »introvertirano ali ekstravertirano obnašanje; ne kažejo pozitivnih čustev; strah pred odhodom domov; na različne načine izkazovanje želje po ljubezni in pozornosti; podrejanje tistim, ki kažejo interes zanj;
pomanjkanje interesa za okolje; nizka samopodoba; samoizolacija pred vrstniki in učitelji;
problemi pri učenju, koncentraciji; šolski neuspeh« (Zloković in Dečman Dobrnjič, 2007, str.
49). Tu nastopi problem pri opredeljevanju psihične zlorabe, saj takšno obnašanje lahko opazimo tudi pri otroku, ki ni bil emocionalno zlorabljen. Med navedenimi znaki emocionalnega zlorabljanja otroka in otrokovimi splošnimi osebnostnimi lastnostmi je težko potegniti črto in jasno opredeliti, ali je otrokovo obnašanje posledica zlorabe ali pa je otrok na splošno tak, ni pa bil psihično zlorabljen v družini. Šele na podlagi podrobnejših raziskav in opazovanj lahko dobimo jasno sliko in opredelimo, ali gre za psihično zlorabo ali ne. V primerjavi psihične zlorabe s telesno in spolno zlorabo otroka so meje jasnejše in ne variirajo od posameznika do posameznika.
V nadaljevanju se bomo osredinili na zlorabo otrok v družini. Po eni izmed splošnih definicij zlorab otrok, ki izhaja iz koncepta enakih pravic vsakega otroka in tako zlorabo opredeli kot kršenje teh pravic, »zlorabo otroka predstavlja vsaka storitev ali opustitev, ki jo izvršijo posamezniki, institucije ali družba kot celota in ki ima za posledico, da so otroci prikrajšani pri enakosti socialnih, ekonomskih ali političnih pravic; te storitve ali opustitve so tudi v nasprotju z njihovim optimalnim razvojem« (Filipčič, 2002, str. 145).
Lahko predvidevamo, da so enake pravice vsakega otroka kot vrednota te družbe tudi v ozadju opredelitev nasilja nad otroki, kot ga je uvedel v slovensko zakonodajo Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki v 3. členu nasilje v družini opredeli z naslednjimi besedami:
»Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana iz 2. člena tega zakona ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino
5 žrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja« (Uradni list RS, 2008). 2. člen navaja, kdo so družinski člani po tem zakonu; poleg staršev in krvnih sorodnikov navaja tudi rejnike, posvojitelje, skrbnike, osebe v skupnem gospodinjstvu itn.
V 6. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini je zapisano, da je dolžnost vseh, zlasti pa strokovnih delavcev, da obvestijo primerno ustanovo, če obstaja sum zlorabe otroka (Uradni list RS, 2008). Vsi smo dolžni ukrepati ob sumu zlorabe otroka, saj si bo otrok sam težko pomagal. Treba se je zavedati pomembnosti dejanja in možnosti razkritja zlorabe otroka.
Tu se postavlja vprašanje, koliko posameznikov bi ukrepalo in poseglo v družinsko situacijo, če bi sumili na zlorabo otroka. V nadaljevanju bom izpostavila nekaj zavor, ki ovirajo posameznike, da bi žrtvam zlorab pomagali.
Čeprav se posledice zlorab otrok lahko kažejo vse življenje in je zloraba otrok neke vrste začaran krog, ki se širi, in je število žrtev vedno več, je lahko globoko vsajen družbeni vzorec o nevmešavanju v družinske zadeve (»Ne želim se vmešavati v družinske zadeve.«) eden izmed razlogov, ki posameznike ovira, da bi otroku pomagali.
Odvzem skrbništva je zadnji korak pri poseganju v situacijo in sledi, le če je otrok življenjsko ogrožen. Posamezniki menijo, da bodo ob prijavi zlorabe staršem ali skrbnikom takoj odvzeli otroka (»Kaj, če uničim otrokovo družino?«), kar je eden izmed razlogov, ki zavira ukrepanje ob sumu zlorabe.
Strah pred razkritjem posameznika (»Vedeli bodo, da sem jaz poklical.«) zavira ukrepanje ob sumu zlorabe, saj določeni posamezniki ne vedo, da je prijava zlorabe otroka anonimna.
Eden izmed razlogov, zakaj se posamezniki izogibajo ukrepanju ob sumu zlorabe, je lahko tudi ta, da niso prepričani, ali je v družini sploh kakšno nasilje. Prav tako dajejo majhen pomen temu, kar so opazili, slišali ali mogoče videli (»Ne bo se nič spremenilo, glede na to, kaj imam povedati.«), in o opažanjih ne govorijo (HelpGuide.org).
6 3.1 ZNAČILNOSTI STORILCEV
Otroci težko ločijo med primernim in neprimernim vedenjem staršev, zato se tudi težko opredelijo, kdaj gre za nasilje. Velikokrat zanikajo težave in jim je nelagodno govoriti o tem, saj se, ker si nasilja ne znajo razložiti, lahko tudi sami počutijo »krive« za celotno dogajanje (Temnik, 2010). Otroci iščejo razloge, zakaj se jim je to dogajalo, in želijo z razlago spremeniti
»nesprejemljivo v sprejemljivo« (Susan, 2001, str. 32). Tako otroci škodujejo sebi z občutki krivde, zanikanjem in predvsem z iskanjem žrtve v storilcu. Velikokrat je to posledica ljubezni do staršev, saj so nanje čustveno, vzgojno in materialno navezani (Temnik, 2010).
Gotovo se večina sprašuje, kako lahko starši zlorabljajo svojega otroka. Velikokrat so starši osebe, ki so bile prav tako zlorabljene v otroštvu ali pa so prišle iz sociokulturnega okolja, v katerem so (bila) dejanja, ki jih družba zdaj dojema kot zlorabo otroka, družbeno sprejemljiva (Buljan - Flander, Kocijan - Hercigonja, 2003).
Moffatt (2003) v svoji knjigi opozarja, da povzročitelji prihajajo iz različnih ekonomskih razredov in z različnim izvorom, prav tako so različno stari in tudi spol ni pomemben. Skupno večini povzročiteljev je to, da je 80 odstotkov povzročiteljev zlorab žrtev zlorab v otroštvu, kot sta to ugotovila tudi Kocijan - Hercigonja in Buljan - Flander. Storilec lahko na prvi pogled deluje nesebično in nedolžno, kar v resnici ni. Starši zlorabljenega otroka »dajejo vtis, da za svoje otroke skrbijo najbolje, kot morejo«, in če posumijo, da je otrok poskusil poiskati pomoč in se spovedati, jih obtožijo laganja oziroma »nagnjenosti k laganju« (Zloković v Dečman Dobrnjič in Zloković, 2007, str. 49).
3.1.1 Matere kot povzročiteljice zlorab
Mikuš - Kos (v Satler, 1997) navaja značilnosti mater, pri katerih obstoja večja verjetnost, da bodo zlorabljale svoje otroke:
matere nedonošenčkov;
matere s psihosocialnimi ali psihiatričnimi motnjami;
matere, ki niso imele materinske ljubezni v otroštvu ali so bile v otroštvu zlorabljene;
matere, ki so socialno izolirane;
7
matere, ki si niso želele otrok;
mladoletne matere.
Seveda niso storilci samo matere, ampak sta to lahko oba starša, oče ali mati, skrbnika ali bližnja sorodnika. V večini primerov se izkaže, da je seveda storilec tisti, ki je otroku blizu, ga otrok dobro pozna in mu tudi zaupa (Buljan - Flander, Kocijan - Hercigonja, 2003).
3.2 DEJAVNIKI, KI VODIJO V ZLORABO OTROKA
Šelih (v Trpinčeni otrok, 1988) opisuje tri dejavnike za razvoj situacije, ki vodi v zlorabo otroka:
značilnosti otroka;
značilnosti storilca;
situacija, v kateri je prišlo do takšnega ravnanja.
Najranljivejši so otroci, ki imajo prirojene ali pridobljene značilnosti, s katerimi »izzovejo«
fizično nasilje. Posebej izpostavljene skupine so »deformirani dojenčki, dvojčki, nezakonski otroci, nedonošenčki, otroci, ki so bili spočeti v času materine depresivnosti, in otroci mater, ki so pogosto noseče in težko delajo« (Šelih v Trpinčeni otrok, 1988, str. 6). Če otroci ne izpolnijo pričakovanj staršev ali njihovih potreb, lahko hitro postanejo tarča nasilja.
Splošne značilnosti potencialnega storilca so različne. Ena izmed značilnosti storilca je morebitna duševna zaostalost storilca ali njegovo zdravstveno stanje. Zaradi svojega zdravstvenega stanja niso zmožni zadovoljiti otrokovih potreb. Zgodnje starševstvo zaznamuje obnašanje do otroka. Mladi starši niso niti materialno niti psihično zreli, da bi lahko brez pomoči drugih, starejših, primerno odgovorili na potrebe otrok. Če so storilci odvisni od drog, alkohola ali drugih škodljivih substanc, je večja verjetnost za nasilje v družini (Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja, 2003).
Druga značilnost je pomanjkanje vednosti o potrebah otrok, ki jih imajo starši. Zaradi različnih razlogov so izgubili objektivna merila o potrebah otrok in ne vedo, kako se otrok mora obnašati.
Ena izmed značilnosti storilcev je tudi nezmožnost nadzorovanja lastnega obnašanja. To so velikokrat starši, ki so pod stresom. Velikokrat so storilci starši, ki imajo ambivalenten odnos
8 do starševstva. Prav tako je treba omeniti starše z zakonskimi težavami in s slabim poznavanjem značilnosti otrokovega normalnega razvoja (Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja, 2003).
Otroci se lahko rodijo v revni družini, ki ne more zadovoljiti osnovnih otrokovih potreb, kot so potrebe po hrani, obleki, bivanjskem prostoru. Težka finančna situacija lahko velikokrat vodi k zanemarjanju otrok (Kocijan - Hercigonja in Buljan - Flander, 2003). Takšni starši so lahko pod stresom večino časa – zaradi nezaposlenosti, eksistenčne skrbi, neugodnih stanovanjskih okoliščin. Če starši ne prenesejo pritiska, se lahko znašajo nad lastnim otrokom. Omenimo še to, da so revne družine v ospredju pozornosti strokovnih služb in zato tudi lažje odkrijemo nasilje, medtem ko so dobro stoječe družine v ozadju. Strokovne službe le redkokdaj posumijo na zlorabo otrok v dobro stoječih družinah, zato večina zlorab ostane skrivnost vse življenje.
Prav tako je treba omeniti, da moramo ločiti med nasiljem nad otrokom in prikrajšanostjo zaradi revščine. Otroci v tem primeru niso prikrajšani zaradi ravnanja staršev, ampak zaradi stvarnih življenjskih okoliščin (Mikuš - Kos, 1995, v Satler, 1997).
Kakšne so družine, v katerih pogosto pride do zlorab otrok? Če povzamemo značilnosti družin, v katerih se večinoma zgodi nasilje nad otrokom, so to: dopolnjene družine, razvezane družine, družine z enim staršem, družine, v katerih je veliko kriznih situacij, konfliktov, stresov socialne, stanovanjske, bolezenske narave, nezaželene nosečnosti. Otrok ima v takšnih družinah vlogo
»črne ovce« ter je tarča neprimernega in nasilnega vedenja staršev do otrok (Mikuš - Kos, 1995, v Satler, 1997).
3.2.1 Adiktivno vedenje storilcev
V družinah lahko »dobi trpinčenje značaj zasvojenosti«. Tu govorimo o adiktivnem vedenju.
Starši ne morejo prenehati zlorabljati otroka oziroma se do njega nasilno vesti. Sčasoma potrebujejo vse močnejše dražljaje in lahko pride do resnih posledic slabega ravnanja z otrokom (Mikuš - Kos, 1995, v Satler, 1997, str. 71).
9 3.2.2 Opravičevanje nasilnega vedenja nad otrokom
Moffat (2003) pojasnjuje, kako starši opravičujejo svoje nasilno vedenje nad otrokom, in navaja vrsto strategij opravičevanja.
ZANIKANJE
Do sredine 60. let prejšnjega stoletja so starši vzgajali otroka tako, da so ga tudi tepli; otrok je tako utrpel vidne posledice – modrice. To je bilo takrat sprejemljivo. V zdajšnjem času je vsako kaznovanje, ki pusti sledi na otroku, razlog za sum zlorabe otroka. S spremembo kulture metod kaznovanja s fizičnim nasiljem, ki so bile včasih sprejemljive, niso več dovoljene in se zato ne pojavljajo več tako pogosto v vsakomur vidnih oblikah kot včasih. Starejše generacije staršev, ki se ravnajo po tradicionalnem načinu vzgoje otrok, dejansko ne razumejo, da tisto, kar je bilo včasih dovoljeno, zdaj ni več in da so upravičeno obtoženi zlorabe. Takšni starši vse obtožbe zanikajo in jih ne jemljejo dovolj resno.
RACIONALIZACIJA
Starši želijo z razlago nesprejemljivo spremeniti v sprejemljivo. Če starši povedo, da ne izgubijo vedno živcev, ampak na vsake toliko časa, menijo, da s tem ni nič narobe. Pogosto vsi uporabimo to obliko za opravičevanje dejanj. Vsi se zavedamo, da se moramo držati omejitev hitrosti, pa vendar vsi, ko se usedemo za volan, vsaj nekajkrat prekoračimo hitrost. In ker se to dogaja vsem, menimo, da je občasna prekoračitev hitrosti sprejemljiva. Storilec zlorab pa se velikokrat brani s trditvijo, da je bil tudi sam tako vzgajan in zakaj torej njegovo vedenje ne bi bilo sprejemljivo. Eden izmed razlogov, ki ga navedejo, je tudi ta, da običajno ne tepejo svojih otrok, ampak kdaj pa kdaj izgubijo nadzor.
OPRAVIČEVANJE ZA DEJANJA
V drugi svetovni vojni so storilci iz uničevalnega taborišča opravičevali svoje nehumano obnašanje s trditvijo, da so samo upoštevali navodila in tako ubili nedolžne ljudi. Septembra 2001 so teroristi ob napadu na World Trade Center ubili tisoče ljudi in naredili ogromno finančno škodo. Svoja dejanja so opravičevali s tem, da so zavezani bogu in da se morajo znebiti nevernikov. Starši zlorabljenih otrok svoja dejanja opravičujejo s tem, da otroka želijo samo vzgojiti, kar jim daje pravico otroka raniti, če si to zasluži. Eden izmed razlogov, ki ga storilci navajajo, je tudi ta, da je otrok sam »iskal« tepež, saj se je namerno neprimerno obnašal. Veliko
10 storilcev opravičuje nasilno obnašanje do otrok zaradi kršenja verskih običajev. Če se otrok ne obnaša skladno z verskimi običaji, jih starši morajo kaznovati, saj tako narekuje vera.
IGNORIRANJE
Mladi starši so v primerjavi s starejšimi bolj nagnjeni k zlorabi otrok, saj poznajo vpitje, udarjanje in ignoriranje kot edino učinkovito metodo vzgajanja. Medtem ko so se imeli starejši starši čas naučiti, kako otroka vzgojiti brez skrajnih metod kaznovanja, so bili mladi starši
»vrženi« v starševstvo brez napotkov in pravil. Mogoča vzroka za zlorabo sta lahko tudi nižja stopnja izobrazbe staršev in revščina. Takšni starši niso bili naučeni, kako primerno in brez tepeža z ustreznimi metodami vzgajati otroke. Moffat razlaga, da z učenjem staršev o primernih metodah vzgajanja lahko zmanjšamo zlorabo otrok v družini.
SLABA ZMOŽNOST REŠEVANJA TEŽAV
Zmožnost ustrezne uporabe tehnik reševanja težav je kognitivni proces, s katerim dosežemo neki cilj. Ko ne vemo, kako rešiti neko težavo, občutimo frustracijo, ki vodi v jezo. Če otrok ne sodeluje, postanejo starši s slabo zmožnostjo reševanja težav hitro razburjeni in jezni, kar vodi v zlorabo otroka. Starši, ki ne vedo, kako pomiriti dojenčka, ki joka, začnejo otroka tresti. Ker je dojenčkova glava težja v primerjavi s telesom, lahko tresenje otroka (»shaken-baby- syndrom«) povzroči sunkovito gibanje glave naprej in nazaj ter s tem možganske poškodbe. V trenutku jeze starši ne razmišljajo trezno ali pa ne vedo, kaj drugega narediti. Moffat v svoji knjigi poda realen primer iz življenja, in sicer govori o materi, ki se je zapirala v sobo, medtem ko so bili štirje otroci v drugi sobi; najmlajši otrok je bil star nekaj več kot eno leto. Otrok je bil najden ob prometni cesti, medtem ko je bila mama zaklenjena v spalnici in je spala. Oče je bil večinoma zdoma, saj je delal tudi po ves dan. Mati se je spopadla s stresom, z osamljenostjo in depresivnostjo, tako da se je zapirala v sobo in umaknila od vsakodnevnih težav. Njena tehnika reševanja težav je bila napačna in skrajno neprimerna.
NASILJE KOT NAPAČEN NAČIN SPOPADANJA S TEŽAVO
Majhni otroci imajo v zgodnjih letih zelo malo strategij, kako se spopadati s problemom. Če njihove potrebe niso takoj zadovoljene, začnejo jokati, kričati in tarnati. Če otrok drugega otroka udari, ker mu je vzel igračo, vmes pa posredujemo starši ali učitelji, mu povemo, da to, kar je naredil, ni prav in da naj se naslednjič najprej pomiri in prosi otroka za igračo, ga učimo strategij, ki mu bodo pomagale pri spopadanju s težavami. Drugih strategij reševanja problemov se lahko nauči tudi s poskusi in z napakami. Pogosto se starši znajdejo v situaciji, ko ne vedo,
11 kako rešiti težavo, kar vodi do napačnega načina reševanja težave in vsakodnevnega zlorabljanja otroka z napačnimi metodami kaznovanja. Ko staršem zmanjka idej, kako rešiti težavo, pogosto udarijo otroka. Nekateri starši so prepričani, da uporabljajo dobro strategijo za reševanje težav, čeprav to ni res. Starši predpostavljajo, da je strategija, ki jo redno uporabljajo, primerna. Tako starši, ki otroka vedno udarijo, ko so jezni, predvidevajo, da s tem ni nič narobe in da je njihov pristop k reševanju težav učinkovit.
UŽIVANJE DROG IN ALKOHOLA
Uživanje drog in alkohola poveča možnost zlorabe otrok v družini. Skoraj petdeset odstotkov vseh zlorab otrok se zgodi v družinah, ki so nagnjene k uživanju drog in alkohola. Alkohol poveča verjetnost nenadzorovane jeze. Če je jeza usmerjena v otroka, se zgodi zloraba. V družinah, v katerih so prisotni droge in alkohol, lahko pride do večjih poškodb otrok kot v tistih družinah, ki otroke zlorabljajo, vendar niso pod vplivom omenjenih substanc.
KRUTOST
Brezsrčni, sebični in egocentrični starši zadovoljujejo svoje potrebe in uživajo v manipuliranju drugih. Otroka zlorabljajo, ker v tem uživajo. Takšni starši se ne pokesajo za svoja dejanja, tudi ko jih ujamejo.
3.3 VRSTE ZLORAB OTROK V DRUŽINI 3.3.1 Psihična zloraba otrok
Ko govorimo o psihičnem nasilju, velikokrat pomislimo na blago obliko nasilja v primerjavi s fizičnim in spolnim nasiljem. Kot pravi Kuhar (1999, str. 9), »nihče, razen žrtve same, nima pravice vrednotiti konkretne izkušnje nasilja in posledic nasilja. Psihično nasilje je za nekatere lahko prav tako huda izkušnja kot pretep ali posilstvo«. Zaradi težavnosti definiranja meja, kdaj gre za psihično nasilje, je težavo težko opredeliti. Posledično psihično nasilje le redko pripelje do intervencije pooblaščenih državnih organov. Treba se je zavedati pomembnosti težave, saj smo priča psihičnemu nasilju prav vsi; odvisno je samo od tega, v kolikšni meri.
»Psihično nasilje označuje vsakršna dejanja (najpogosteje besedna), ki se na nezaželen in grob način dotaknejo človekove psihe. Psihično nasilje spodjeda samozavest, samopodobo in
12 samozaupanje žrtve« (Kuhar, 1999, str. 5). Vse oblike trpinčenja spremlja psihično trpljenje otroka, zato mu stroke, ki so zadolžene za varstvo duševnega zdravja otrok, posvečajo vse več pozornosti (Kornhauser, 1997). Kuhar (1999) ugotavlja, da je psihično nasilje predvsem na besedni ravni, lahko pa ga povzroči tudi odtegovanje komunikacije, s katero povzročimo podoben učinek, kot če bi osebo fizično zlorabljali.
3.3.1.1 Oblike psihičnega zlorabljanja
Mikuš - Kos (v Satler, 1997, str. 61) navaja naslednje oblike psihičnega nasilja nad otrokom:
Namensko omalovaževanje, zmerjanje ali druge oblike žaljivega vedenja do otroka, ki prizadenejo njegovo samopodobo in samospoštovanje.
Zanemarjanje otrokovih čustvenih potreb, neodzivanje na čustveno stisko otrok, odklanjanje podpore v okoliščinah, ki jim otrok ni kos.
Postavljanje delovnih in vedenjskih zahtev, ki jim otrok ni kos in ki presega njegovo zmogljivost.
Izločanje, zavračanje, nepravično ravnanje z otrokom in aktivno odklanjanje pomoči otroku.
Poniževanje otroka v javnosti ali doma, prikrajševanje za dostojanstvo.
Teroriziranje in ustrahovanje otroka; zastrahovanje, kričanje, grožnja s fizičnim napadom, siljenje k opazovanju nasilja, puščanje majhnega otroka samega.
Izolacija otroka: zaklepanje v stranišče, temen prostor, prepoved stikov z vrstniki, s sorodniki.
Kvarna vzgoja: namensko pripravljanje otroka k antisocialnosti, izkoriščanje otroka za materialne ali položajne narave odraslega.
Izkoriščanje otrokovega dela v družini: otrok je sredstvo, s katerim odrasli izsiljuje.
Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja (2003) poleg navedenih oblik psihičnega nasilja nad otrokom navajata še naslednje:
Odsotnost pozitivnih stimulacij: odsotnost očesnega stika z otrokom, odsotnost objemov in dotikov, ignoriranje otrokove prisotnosti, odsotnost kazanja čustev.
13
Preprečevanje otrokove avtonomije: preprečevanje razvoja pozitivnih odnosov z drugimi, postavljanje otroka v podrejen položaj, konstantno ravnanje z mladostnikom kot z majhnim otrokom.
Siljenje otroka v igre in aktivnosti, ki se jih boji, uporaba bizarnih disciplinskih metod, grožnja s samomorom.
Nenehno poudarjanje staršev, kaj pričakujejo od otroka: nenehna nezadovoljnost staršev, nenehno kritiziranje in primerjanje otroka z drugimi otroki, vključevanje otroka v javne ali zasebne šole, ki so neprimerne glede na otrokove sposobnosti, izvajanje pritiska nad otrokom, da čim hitreje odraste, da zadovolji starševske potrebe.
Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) v 3. členu slovenske zakonodaje opredeli psihično nasilje kot »ravnanje, s katerimi povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske« (Uradni list RS, 2008). Psihično nasilje nad otrokom zajema vse negativne vrste čustvovanja, ki se porajajo v otroku zaradi napačnega oziroma neprimernega odzivanja odraslih na otrokovo vedenje.
3.3.1.2 Cilji psihičnega nasilja
S psihičnim nasiljem želimo razvrednotiti človeka in ga ponižati. S svojim delovanjem želimo osebo podrediti in izkazati svojo moč nad žrtvijo. Če storilec dolgo časa izvaja psihično nasilje nad žrtvijo, doseže, da žrtev resnično verjame njegovemu sporočilu. Če starši svojega otroka dolgo časa ponižujejo in žalijo, da je nesposoben, neumen, neroden, žrtev dejansko postane takšna, kot od nje pričakujejo starši (Kuhar, 1999).
3.3.1.3 Človekove osebne meje
Vsak posameznik ima mejo, ki označuje stopnjo osebnostne tolerance do psihičnega nasilja.
Ker se kot posamezniki razlikujemo in imamo različne osebnostne meje tolerance, jih je težko definirati. Težavo psihičnega nasilja nad šibkejšimi lahko rešujemo šele, ko ga prepoznamo in definiramo, zato se moramo o mejah osebnostne tolerance veliko pogovarjati, predvsem pa je treba glasno izraziti svoje mnenje in povedati, kje so meje (Kuhar, 1999). Otroke je treba naučiti glasno izražati svoje mnenje, da se ubranijo morebitnega nasilja. V šolo je treba vnesti vsebine,
14 katerih vodilo bi bilo prav glasno izražanje mnenja, kje so meje in kaj pomeni nasilje. Tako bi otroci lažje ločili med nasiljem in vzgojo, ki so ju deležni doma.
3.3.1.4 Znaki psihičnega zlorabljanja
Normalen čustveni razvoj pomeni, da je bil otrok deležen takšne vzgoje, da se je naučil na socialno sprejemljiv način pokazati čustva z besedami, gestami in z aktivnostmi. Če so otroci žrtve psihične zlorabe, se kažejo težave v izražanju čustev, komunikaciji, samopodobi, v vzpostavljanju stikov z drugimi. Njihov nadaljnji razvoj je ogrožen in učinki lahko trajajo tudi vse življenje. Otrok se ne rodi z nizkim samospoštovanjem in nizko samopodobo, ampak postane tak v obdobju, ko se starši oziroma druge osebe do njega obnašajo destruktivno. V socialnem okolju se lahko kažejo znaki zlorab v ekstremih obnašanja, in sicer kot izredna pasivnost, zadržanost ali pa agresija, prav tako lahko opazimo znake na obrazni mimiki otrok, ki kažejo na strah, žalost, negotovost in na dvom (Kocijan - Hercigonja in Buljan - Flander, 2003).
Turčin (v Kornhauser, 2007, str. 190) razlaga, kako lahko s pomočjo algoritmov ugotovimo, ali gre za nasilno vedenje staršev ali ne:
Če starši želijo, da je otrok v šoli uspešen, ali če mora otrok skrbeti za mlajšega člana družine, že govorimo o psihičnem nasilju, ki naj otroka po prepričanjih staršev ne bi
»prizadel«. Tako so vzroki, vzgibi in motivi lahko »prikriti z dobrim namenom.« V zgodovini šolstva je bilo telesno kaznovanje dopustna oblika discipliniranja, in sicer z namenom, da bi otrok postal boljša oseba. Mikuš - Kos v prispevku navaja primer nasilja enega od staršev, ki naj bi imel »dober namen«: »Če ne gre zlepa, bom pa zgrda izgnal hudiča iz njega, mu odrezal prst, ker je kradel; ga bom že vzgojil v poštenega človeka, čeprav mi je hudo, ko ga tepem« (v Satler, 1997, str. 56).
Splošno ozračje v družini in otrokovo razvojno obdobje vplivata na intenziteto otrokovega trpljenja. Ponavljajoči se vzorec psihičnega trpinčenja v disfunkcionalni družini pusti trajajoče posledice, medtem ko otrok, ki je bil izpostavljen nasilju v funkcionalni družini le enkrat, ne bo imel posledic. Otrok, ki živi v revni družini in je prikrajšan za določene stvari, saj so starši nezmožni bolje poskrbeti zanj, drugače doživlja prikrajšanost kot otrok, ki ga starši namenoma prikrajšujejo in se ne zmenijo zanj.
15
Posledice zlorabe so raznovrstne, ker so odvisne od različnih dejavnikov, kot so:
»funkcionalnost in 'splošno ozračje' v družini, otrokova stvarnost, njegova ranljivost, občutljivost, temperament, splošno zdravstveno stanje in drugo«. Otroci so različno odporni na trpljenje, zato je lahko za enega otroka graja že vzrok za samomorilni poskus, za drugega pa tudi večletno trpljenje ne omaja psihosocialnega počutja.
3.3.1.5 Posledice psihičnega nasilja
Temnik (2010) razlaga, da so starši vir napajanja otrokove duševnosti, zato otroci želijo zadovoljiti želje in pričakovanja staršev. S tem ko otroci zadovoljijo pričakovanja staršev, so veseli in zadovoljni ne glede na pomanjkanje zadovoljevanja svojih potreb in želja. Vlogi staršev in otroka se zamenjata. Otrok postane eden od staršev in nasprotno, saj otrok zadovoljuje potrebe staršev in starši ne zadovoljujejo potreb otrok. Med zadovoljevanjem starševskih potreb otrok utrpi »izgubo jaza«, saj svojih potreb ne čuti več in je občutljiv le še na potrebe staršev.
Takšni otroci lahko odrastejo v uspešne ljudi, vendar imajo občutke »lastne neustreznosti, samoprezira in praznine«, ki se kažejo v depresivnosti in neprimernem vedenju.
Posledice čustvenega nasilja pustijo sledi na samopodobi in samozavesti otrok, prav tako so prisotni občutki krivde, sramu in ničvrednosti, zmedenosti, visoka stopnja tesnobnosti, umik iz socialnih interakcij, agresivnost in vedenjske težave, telesni odzivi – različne bolezni, interpersonalne težave, težave v komunikaciji, izražanju čustev ali v starosti primernega vedenja (National Association for Prevention of child Abuse and Neglect, 2005, v Temnik, 2010).
Filipčič (2002, str. 160) poleg omenjenih posledic navaja še: slab tek, laganje, zmanjšano čustveno odzivnost, nesposobnost postati neodvisen, nezaupanje v druge, depresijo,
»avtistično« obnašanje, tendenco po trpinčenju drugih.
Moffatt (2003) pravi, da so zlorabljeni otroci po obnašanju hladni, ne marajo objemov, poljubljanja ali stiskanja in niso zmožni pokazati skrbi, ljubezni ali se vživeti v čustva drugih.
Vse to so posledice izgube zaupanja v svet, v starše. Tudi če se želijo čustveno povezati z drugimi ljudmi, tega niso zmožni. Otroci z motnjo zaupanja po navadi ljudem, ki poskusijo pokazati naklonjenost in ljubezen do njih, zamerijo. Zamero pa gojijo tudi do vseh, ki imajo
16 naklonjenost in ljubezen drugih. Zamera in sovraštvo dolgo časa ostaneta v zlorabljenem otroku. V skrajnih primerih se lahko zgodi, da žrtev posledično muči živali, saj so nebogljene in ne morejo poiskati pomoči. Prav tako se lahko spravijo na sorojence, vendar je takšnih primerov zelo malo. Posledice zlorabe lahko brez zdravljenja žrtev preganjajo vse življenje.
3.3.2 Fizična zloraba otrok
3.3.2.1 Zloraba otroka ali discipliniranje
»Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna grožnja z uporabo sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizične bolečine in posledice, ki jih nasilnež tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri žrtvah« (Kuhar, 1999, str. 10).
Zakon za preprečevanje nasilja v družini (ZPND) v 3. členu opredeli fizično nasilje kot »vsako uporabo fizične sile, ki pri družinskem članu povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe« (Uradni list RS, 2008). Filipčič (2002) opisuje dopustnost blagih oblik fizičnega nasilja nad otroki v kazenskih zakonodajah v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Mejo dopustnega in nedopustnega so na sodiščih dokazovali za vsak primer posebej.
Telesno kaznovanje otrok je bilo dopustno v »milejši« obliki, kot je npr. klofuta ali udarec po zadnji »plati«. Nekatere evropske države pa so prepovedale vse oblike telesnega kaznovanja otrok v družini, kar je pomenilo, da nobena oblika telesnega kaznovanja ni bila dopustna.
Države, ki so prepovedale vsakršno obliko telesnega nasilja, so: Švedska, Finska, Danska in Norveška, pridružile pa so se jim Avstrija, Ciper in ne nazadnje tudi Hrvaška leta 1998 (Filipčič, 2002). Lažje oblike telesnega kaznovanja otrok so v Sloveniji dovoljene. Posamična klofuta ali udarec po zadnji »plati« ni kaznivo dejanje in v teh primerih se ne bo sprožil kazenski postopek zoper starše (Filipčič, v Kornhauser, 2007).
»Otroka telesna kazen boli – ne le telesno, temveč tudi duševno. S telesno kaznijo ne ranimo le njegovega telesa, pač pa tudi njegov ponos, mu jemljemo pogum, samozavest in uničimo njegovo veselje« (Cotman, v Kornhauser, 2007, str. 10). Glede na vse posledice, ki jih otrok utrpi, lahko trdimo, da telesno kaznovanje zoper otroka ni primerna metoda discipliniranja in
17 jo je treba izkoreniniti, da bi otrok zrastel v zdravo in močno osebo, ki ne bo imela duševnih motenj in travm iz otroških dni.
Maud de Boer - Buquicchio (v Kornhauser, 2007) v svojem prispevku piše, da ni cilj prepovedi telesnega kaznovanja kaznovati staršev, ampak otrokom zagotoviti človekove pravice, da bodo deležni zaščite in dostojanstva. Starši svoje otroke obravnavajo kot lastnino, kar je sporno, saj bi morali biti obravnavani kot otroci, ki imajo prav tako svoje pravice. Newell (v Kornhauser, 2007, str. 34) v svojem prispevku navaja trditev, da se »ljudi ne sme pretepati«, in pove, da so tudi otroci ljudje, kar je ena izmed ugotovitev, ki je hkrati zelo preprosta in tudi težavna. Treba se je zavedati, da ob odobravanju določene »mere« telesnega kaznovanja otrokom ne pomagamo na poti k njihovim pravicam. Otroci so ranljivi, saj so odvisni od starejših. Prav zaradi tega bi morali imeti večjo zaščito pred pretepanjem in ne manjše. Newell (v Kornhauser, 2007, str. 36) opredeljuje telesno kaznovanje kot »vsako kaznovalno dejanje, namenjeno povzročanju še tako majhne bolečine ali neugodja, ki bi bilo sicer obravnavano kot napad, če bi bilo usmerjeno na odraslo osebo«. Če se samo postavimo v položaj žrtve, se lahko zavedamo resnosti dejanj. Če smo odrasli zavarovani z zakonom pred vsakršnim telesnim nasiljem, bi morali biti tudi otroci. Kornhauser in Pleterski - Rigler (v Kornhauser, 2007, str. 74) pravita, da v svetu vlada dvojna morala: »med odraslimi je telesna kazen družbeno nesprejemljiva. Pri otrocih je 'priporočljiv' ali vsaj 'dovoljen' vzgojni ukrep«.
3.3.2.2 Oblike fizičnega nasilja nad otrokom
Zlokovič in Dečman Dobrnjič (2007, str. 43) opisujeta naslednje oblike telesnega kaznovanja otrok skozi zgodovino:
telesna in socialna izolacija;
prepoved uživanja hrane in pijače;
klečanje na ostrem kamnu, zrnju ali na lesu z ostrimi robovi;
nepremičen in dolgotrajen stoječi položaj;
zvijanje ušes, nosu;
vlečenje, puljenje las;
držanje lesene palice v ustih, zapiranje ust z vrvico ali lepilnim trakom;
udarjanje po glavi, frcanje, klofute;
18
udarjanje s palico, z lesenim ravnilom po prstih, dlaneh, zadnjici;
sedenje v »oslovski klopi« itn.
Opisane kazni so se kot vzgojne metode ohranile do sredine dvajsetega stoletja. V današnjem času lahko zasledimo naslednje najpogostejše oblike telesnega ali fizičnega kaznovanja:
»pretepanje z roko, s pestjo ali pripomočkom – s palico, pasom, z bičem, s čevljem, vključuje pa lahko tudi ščipanje, puljenje las, stresanje, brcanje, siljenje otrok, da ostanejo v neudobnem položaju, da zaužijejo milo ali pekoče začimbe itn.« (Newell, v Kornhauser, 2007, str. 36).
Kuhar (1999) poleg omenjenih oblik fizičnega nasilja navaja še: zvijanje rok, ugašanje ogorkov na telesu, polivanje z mrzlo ali vročo vodo, neželeno striženje las, puljenje dlak, omejevanje gibanja, odrivanje in dotikanje, če človek tega ne želi. Določene oblike nasilja ne pustijo vidnih posledic, kar ne pomeni, da takšne oblike nasilja otroka manj prizadenejo. Pozornost je treba usmeriti tudi na prikrito telesno kaznovanje.
Fizično nasilje v večini primerov pusti posledice in vidne telesne poškodbe. V primeru, v katerem vidnih telesnih poškodb ni, gre za prikrito telesno nasilje, ki v enaki meri otroku povzroča travme in slabo počutje. Zloković in Dečman Dobrnjič (2007, str. 47) navajata naslednje oblike prikritega telesnega kaznovanja:
»frcanje« otroka po glavi;
grobo ščipanje;
vlečenje za lase ali okončine;
vbadanje z ostrimi ali zašiljenimi predmeti;
»nenamerno« udarjanje s komolcem;
spotikanje otroka;
izmikanje stola;
obtoževanje otroka za nekaj, česar ni naredil – posledično je kaznovan;
odtegnitev pomoči ob poškodbi otroka;
preprečevanje otroku, da uporabi sanitarije;
metanje otroka na tla in preprečevanje dviga;
siljenje otroka, da nosi težke stvari.
19 Neposredni telesni napadi na otroka, ki ogrožajo njegovo zdravje in življenje, so:
udarci z različnimi predmeti, kot so: palice, kabli, jermeni, noge, roke, dlani;
metanje otroka ob tla ali ob različne predmete in steno;
klofutanje, puljenje las, zvijanje okončin;
privezovanje otroka k različnim predmetom;
povzročanje opeklin;
grobi in okrutni napadi na otroka;
telesni napad na otrokovo intimo;
prepoved uživanja hrane in pijače;
izpostavljanje otroka dolgotrajni hoji in dolgotrajnemu stoječemu položaju;
zastrupljanje otroka;
nepreskrbljeno ustrezno in varno prebivališče;
nepreskrbljena medicinska pomoč;
izostanek nadzora in skrbi za varnost otroka itn.
3.3.2.3 Cilji fizičnega nasilja
Cilj fizičnega nasilja je dokazovanje moči nad žrtvijo. Če nima moči nad žrtvijo, si jo pridobi s fizičnim nasiljem. Nato svojo moč samo še stopnjuje. Moški kot storilci večinoma uporabijo fizično moč, medtem ko se ženske poslužujejo bolj psihičnega nasilja (Kuhar, 1999).
3.3.2.4 Znaki fizičnega nasilja nad otroki
Znaki fizičnega nasilja so najpogosteje vidni na koži. Spremembe na koži so lahko posledica nesreče ali posledica zlorabe. Razlike se kažejo v:
barvi;
obliki;
položaju oziroma mestu poškodbe;
prisotnosti več poškodb različnih starosti;
odsotnosti sprememb na koži, ko otroka umaknemo iz okolice, v kateri preživi večino časa.
20 Otrok, ki je žrtev nasilja, poskuša poškodbe skriti in se jih sramuje. Velikokrat se tudi zlaže, da se je udaril, padel ali da so ga drugi otroci udarili. V nadaljevanju bom opisala mogoče oblike fizičnega trpinčenja.
MODRICE
Te so najpogostejši znak fizičnega nasilja nad otrokom. Pojavijo se lahko na vseh delih telesa, pri obravnavi pa je treba upoštevati razvojno fazo otroka. Če ima novorojenček poškodbe na obrazu, vemo, da gre za zlorabo, saj si jih ni mogel zadati sam, če je otrok starejši, pa je možnost samopoškodbe večja, saj otrok, ki je star dve leti in je ravno shodil, lahko med hojo pade in se poškoduje, poškodbe pa so lahko vidne na rokah ali nogah.
OPEKLINE
Te so ena izmed pogostih oblik fizičnega nasilja, ki zajema 10 % poškodb pri vseh otrocih, ki so žrtve fizične zlorabe. Ali gre za zlorabo ali le nesrečo, lahko ocenimo z višino temperature in s časom, ki je potreben, da nastanejo opekline na koži. Opekline, ki so posledica nasilja, so simetrične, med opečeno in zdravo kožo pa je jasna meja. Cigareti puščajo okrogle opekline premera 7–8 mm, ki so globoke, če so posledica zlorabe.
UGRIZI
Majhni otroci preizkušajo svoje zobe z grizenjem. Pomembno je preveriti položaj in mesto ugriza, da bi vedeli, ali gre za zlorabo otroka. Prav tako je treba ločiti med ugrizom živali in ugrizom človeka.
POMANJKLJIVO LASIŠČE
Lasanje je prav tako lahko ena izmed oblik fizičnega nasilja nad otrokom. Treba je ločiti med zdravstvenimi težavami, ki so posledica odpadanja las, in med poškodbo, ki je nastala med zlorabo otroka. Otrok ima po navadi značilna prazna mesta v lasišču, ki nakazujejo na nasilno ruvanje las.
ZLOMI KOSTI
Če poleg zlomov kosti odkrijemo še druge vrste poškodb, ki so različne starosti, lahko sumimo na zlorabo otroka. Pri otrocih zlomi kosti niso tako pogosti in se zgodijo pri večjih nesrečah, kot je prometna nesreča ali nesreča pri kateri izmed športnih aktivnosti. Zlomi, ki kažejo na
21 sum zlorabe otroka, so zlomi v predelu lobanje, reber, prsnega koša, lopatic; prav tako moramo biti pozorni, če odkrijemo več zlomov različnih starosti ali veliko starejših zlomov.
MOŽGANI
Pogosta posledica poškodbe možganov nastane z obliko fizičnega nasilja, ki jo imenujemo
»tresenje otroka«. Poškodbe nastanejo z močnim in nenehnim tresenjem otroka, pri čemer otrokova glava leti naprej in nazaj ter pride do krvavitev v možganih. Te poškodbe se pojavijo pri otrocih do osemnajstega meseca starosti.
POŠKODBE V PREDELIH TREBUHA
To so poškodbe, ki jih žrtev fizičnega nasilja pridobi z udarci v predel trebuha, metanjem otroka ob trde predmete ali s teptanjem z nogami. Vidni simptomi so bolečine v trebuhu, bruhanje, napetost v zgornjem delu trebuha, oteženo dihanje.
POŠKODBE USTNE VOTLINE
Poškodbe lahko nastanejo kot posledica manjših nesreč. Majhni otroci pogosto poškodujejo zobe ali ustno votlino s padci na glavo, starejši otroci pa pri različnih športih. Ob fizičnem nasilju so poškodbe posledica udarcev z roko ali s predmetom. (Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja, 2003).
3.3.2.5 Posledice fizičnega nasilja v odraslosti
Otrok, ki je bil v otroštvu izpostavljen nasilju, je lahko v odraslosti sam nasilen in asocialen.
Njegovo obnašanje je posledica fizičnega nasilja v otroštvu, ki ga je bil deležen večino časa.
Posledice so:
slaba samopodoba;
neiskrenost;
nasilna osebnost;
zaradi telesnega kaznovanja v otroštvu dobi občutek, da lahko tudi sam povzroča bolečino drugim;
žrtev fizične zlorabe pogosto fizično zlorablja svoje otroke (Kornhauser in Pleterski - Rigler, v Kornhauser, 2007).
22 Katere izmed naštetih posledic se bodo kazale v odraslosti, je odvisno od vsakega posameznika posebej, ker je vsaka zloraba, ki jo utrpi otrok, zgodba zase.
3.3.3 Spolna zloraba otrok
Spolnih zlorab v primeru, ki ga obravnavamo v magistrskem delu, ni bilo, zato bomo to obliko nasilja samo omenili in navedli nekaj pomembnih značilnosti.
»Spolno nasilje je nezaželen poseg v posameznikovo spolno integriteto. To je vsako dejanje, s katerim se eden od partnerjev ali ena od partneric ne strinja« (Kuhar, 1999, str. 18).
V nadaljevanju bom omenila pet dejavnikov, ki povzročijo spolne zlorabe otroka v družini:
Nasilneževa osebnost se kaže v pasivno odvisnem in agresivno dominantnem značaju.
Če žena ne zadovolji moževih telesnih in čustvenih potreb, se ta zateče k hčeri, kar kaže na pasivno odvisni značaj nasilneža. Če se nasilnež ne ozira na potrebe drugih, dojema družino kot lastnino, se počuti dominantnega in močnega ter so preostali člani družine v podrejenem položaju, govorimo o agresivno dominantnem značaju nasilneževe osebnosti.
Slab čustveni in spolni odnos med možem in ženo lahko prav tako pripelje do spolne zlorabe otroka v družini.
Eden izmed vzrokov za spolno zlorabo otroka je tudi čustvena odsotnost ženske v vlogi partnerice in matere.
Če otrok ne želi, da družina razpade, in skrbi samo za potrebe družine, govorimo o medsebojni odvisnosti, ki pripelje do spolne zlorabe otroka v družini.
Do spolne zlorabe otroka pripeljejo tudi vdanost zlorabljenega otroka staršem, potreba po čustveni bližini in strah pred razkritjem (Bouwkamp, v Imperl, 1994).
Cilja spolnega nasilja sta ponižanje in podrejanje žrtve. Storilec želi dokazati, da je močnejši in da obvladuje žrtev. Včasih storilec ne čuti spolne potrebe pred posilstvom, ampak šele po posilstvu, ko fantazira in se spominja ponižanja, strahu in moledovanja žrtve.
23 Če primerjamo, katere posledice se kažejo pri žrtvah spolnega nasilja in drugih oblikah nasilja, lahko rečemo, da spolno nasilje zajema vse do zdaj navedene posledice in še druge. Med druge posledice štejemo izgubo zaupanja vase in v druge ljudi, različne odvisnosti, občutke ponižanosti, sovražnosti do svojega telesa, moteno spolnost, občutek nečistosti, sramu itn.
(Kuhar, 1999).
3.3.4 Zanemarjanje otrok
Ker pri tu obravnavanem primeru oseba ni bila trpinčena v smislu zanemarjanja, bomo zanemarjanje kot obliko zlorabe predstavili le na kratko.
»Zanemarjanje je pomanjkanje odgovornosti odraslih za skrb in nego otrok, kar vpliva na otrokov fizični in psihični razvoj« (Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja, 2003, str. 65).
Mikuš - Kos (v Satler, 1997, str. 60) poleg splošne definicije razvrsti zanemarjanje otrok v tri kategorije. Prva je fizično zanemarjanje in vključuje »neustrezno prehranjevanje, odsotnost skrbi za otrokovo varnost, neustrezno skrb za otrokovo zdravje ter neiskanje zdravniške pomoči, ki ogroža otrokovo življenje. Pod kategorijo čustvenega zanemarjanja vključuje hudo prikrajšanost otroka za pozitivne čustvene odnose v družini, ki bi mu sicer omogočili zdrav razvoj. Zadnjo kategorijo opredeli kot zanemarjanje, ki je bolj izobraževalne narave. Starši otroku »onemogočajo, da se izobražuje – da obiskuje šolo, ga prikrajšujejo za osnovne razvojne spodbude«.
Glede na definicijo psihične zlorabe otroka v prejšnjih delih magistrskega dela in definicijo zanemarjanja otroka v prejšnjem odstavku lahko sklepamo, da imata ti zlorabi nekaj skupnih oblik nasilnega vedenja. Kdaj opredelimo zlorabo otroka kot čustveno zanemarjanje ali psihično zlorabo, ni pomembno. V obeh primerih se otrok obravnava kot žrtev, ki je utrpela posledice zlorab v družini.
Tudi Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja v svoji knjigi opisujeta tri večje kategorije zanemarjanja otrok. Pri čustvenem zanemarjanju ugotavljata, da ima ta v različnih kulturah drugačen pomen. Tako je lahko v eni kulturi primerno, če dojenčka pustimo, da joka, ker naj bi bilo to dobro za njegov nadaljnji razvoj, če ga hranimo na štiri ure, ne glede na njegove potrebe, če ga ne pestujemo, če ga puščamo samega v sobi ne glede na njegove strahove itn. (Buljan -
24 Flander, Kocijan - Hercigonja, 2003). Med fizično zanemarjanje otrok štejeta predvsem zdravstveno zanemarjanje otrok. Pri izobraževalnem zanemarjanju poleg omenjenega navajata še nesodelovanje staršev s šolami, odrekanje pomoči otrokom pri šolskih obveznostih, onemogočanje osnovnih šolskih potrebščin itn. Vse tri oblike zanemarjanja so v grobem zajete v 3. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki pravi, da je zanemarjanje
»oblika nasilja, kadar oseba opušča dolžno skrb za družinskega člana, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin« (Uradni list RS, 2008, 3.
člen).
3.4 VZROKI, ZAKAJ ZLORABE OSTANEJO SKRIVNOST
Člani družin se stanju v nasilni družini prilagodijo. Otrok, ki je žrtev nasilja, poskuša poiskati način vedenja, ki bo zmanjšal tveganje in bolečino. Na žalost sledi temu nasproten učinek. Če otrok poskuša biti še bolj ponižen in ubogljiv, se starši še bolj spravijo nanj, ker ni odpora.
Otrok, ki postane še bolj agresiven in se upira, pa je še bolj trpinčen, saj imajo starši dodatni izgovor za takšno početje. Žrtve, ki se želijo prilagoditi stanju v nasilni družini, ne iščejo pomoči in so se navadili realnosti svojega življenja. Spremembe jim vnašajo več strahu in tesnobe kot realna situacija. Otroke v nasilnih družinah zadržujejo tudi »dobra obdobja«, ko si člani izmenjujejo občutke varnosti, tolažbe in zaščite, medtem ko so »slaba obdobja« občutki nemoči, strahu in obupa. Med dobrimi obdobji se otroci navezujejo na starše in pozabijo na slabe stvari (Rus - Makovec, 2003). Ravno zaradi tega moramo težavo obravnavati previdno in vztrajno, saj bomo lahko samo na tak način otroku dejansko pomagali.
Kot vemo, je veliko zlorab, ki nikoli ne pridejo do državnih ustanov in se tako dogajajo skozi vse življenje. O številkah in pogostosti pojava tako ne moremo govoriti in ga tudi ne moremo odstotkovno oceniti.
Dejavnikov, zakaj zlorabe ostanejo prikrite in ne pridejo na dan, je veliko. Ena izmed težav je seznanjenost starejših o zlorabah, medtem ko je otrokova seznanjenost o zlorabah majhna. Tako otrok ne ve, kam se obrniti po pomoč. Prav tako je ključni dejavnik strah, ki ga ima, da mu nihče ne bo verjel ali da bo moral oditi iz družine. Če je storilec eden od staršev, ga ne želi prizadeti in ga ima brezpogojno rad. Eden izmed dejavnikov je tudi ustrahovanje zlorabljenega otroka, da bo naredil kaj slabega, če komu pove. Tako je otrok v začaranem krogu in ne vidi
25 izhoda. Mikuš - Kos ugotavlja, da bi morali znanje in občutljivost za zaznavanje slabega ravnanja z otrokom vgraditi v vse javne službe, ki se srečujejo z otroki, kar so predvsem osnovna zdravstvena služba, vrtci in šola (Mikuš - Kos, 1997, v Kornhauser, 1997).
Kaj vpliva na ukrepanje ob sumu zlorabe otroka? Kos (1988, v Trpinčeni otrok, 1988, str. 17–
19) navaja, da je ukrepanje ob zlorabi otroka »proces miselne, čustvene, vrednostne, etične, organizacijske in materialne narave«. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na ukrepanje ob sumu zlorabe:
Če nismo dovolj seznanjeni o pojavu, zlorabe posledično ne opazimo, če smo dovolj seznanjeni, vendar premalo poučeni, pa ne vemo, kako ukrepati.
Ko znake zlorab opazimo, vendar ti niso prisotni v naši zavesti, si lahko zlorabo narobe razlagamo.
Posamezniki lahko zlorabo opazijo in ji ne pripisujejo velikega pomena, ob tem pa se ne zavedajo otrokovega trpljenja, razvojne, zdravstvene in življenjske ogroženosti.
Ob srečanju s sumom na trpinčenje otroka nismo ozaveščeni o svojih državljanskih in poklicnih dolžnostih, zato tudi ne ukrepamo.
Pri sumu zlorabe otroka lahko obrambni mehanizem povzroči, da situacijo spregledamo, preslišimo ali pozabimo; ker je dogodek preveč mučen, nam povzroča travme in nas žalosti, prav tako pa se bojimo, da bomo ob ukrepanju otroku še dodatno škodovali.
Na odločitev, kako bomo ukrepali ob sumu zlorabe, lahko vplivajo tudi globlji psihodinamski vzroki, kot so na primer huda tesnoba in identifikacija z agresorjem.
Odpor do izpostavljanja pričevanju na sodišču in izpostavljanju drugim neprijetnostim, kot je strah za lastno osebo/lastne otroke, nas lahko odvrne od ukrepanja.
Ker živimo v svetu, v katerem spoštujemo zasebnost družinskih dogajanj in vzgojnih ravnanj z otroki, se ukrepanju izognemo.
Na ukrepanje lahko vplivajo tudi lastna merila vzgojnega ravnanja, vzgojna merila lastne kulture, ki dovoljujejo hudo kaznovanje ali razumevanje staršev, ki imajo težavnega otroka, živijo v neprimernih okoliščinah, so pod stresom itn.
Če želimo zaščititi storilčeve interese in želimo ohraniti dober odnos s storilcem, se v nasilje v družini ne vtikamo.
26
Kot eden izmed vzrokov za odsotnost nudenja pomoči zlorabljenemu otroku in ukrepanju so lahko slabe izkušnje, ki jih ima posameznik ob ukrepanju ob sumu zlorabe.
Kot pravi Miller, živimo v svetu, v katerem nas spodbujajo k neresnosti jemanja lastnega trpljenja (Miller, 1990). Če preletimo dejavnike, ki vplivajo na odločitev, ali ukrepati ali ne, lahko sklepamo, da se določeni ljudje celo strinjajo s storilcem; ker naj bi imel težavnega otroka, ima določena vzgojna merila, lastna merila itn. Ne zanima jih, kaj se dogaja za zaprtimi vrati. Zanima jih le tisto, kar vidijo, in to je resnica. Tukaj bi se morali vprašati, kako bi se počutili sami v vlogi žrtve. Kako bi v koži zlorabljenega otroka gledali na ljudi, ki raje zamižijo in se delajo, kot da nič ne vidijo? Gotovo se ob tem vsi spopadamo z neprijetnim občutkom.
Ozaveščanje prebivalstva o zgoraj navedenih zaviralnih dejavnikih in problematiki zlorabe otrok v družinah lahko pomaga k odpravljanju psiholoških zavor in posledično preprečevanju trpinčenja otrok.
4 VLOGA RAZLIČNIH USTANOV PRI PREPREČEVANJU ZLORAB OTROK Kdaj posumimo na trpinčenje otroka? Kažejo se lahko specifični in nespecifični znaki.
Specifični znaki so vidni in so na primer modrice ali ožganine na otrokovi koži in druge telesne poškodbe. Nespecifične znake predstavlja predvsem čustvena prizadetost otroka. Tega ne vidimo na prvi pogled. Zajemajo področja čustvovanja, samopodobe, vedenja, učenja in fizioloških funkcij. Najpogostejši nespecifični znaki so: motnje spanja, teka, močenje postelje, slab videz. Temu se pridružujejo vedenjske motnje – agresivnost, krutost, kraje. Prav tako so otroci žalostni, brezvoljni, pretirano podredljivi, izjemno pasivni, imajo strah ob nekaterih dogodkih, kot je slaba ocena, ali strah pred starejšimi, kot so nagli gibi odraslih. Otroci imajo lahko »slab šolski uspeh ali šolski uspeh, ki ne ustreza otrokovim zmogljivostim« (Mikuš - Kos, 1995, v Satler, 1997, str. 66).
27 4.1 ŠOLA KOT PROSTOR ZAZNAVE ZLORAB OTROK
»Osnovna šola je ena največjih ustanov, ki zaznava, srečuje in rešuje vprašanja otroških stisk, ki izhajajo iz šolske neuspešnosti, osebnostne neprilagojenosti, zlorabe, trpinčenja in zanemarjanja« (Malči, v Imperl, 1994, str. 132). Vsak otrok je najmanj pet šolskih ur v šoli, in sicer pet dni v tednu. V tem času ga učitelji dobro spoznajo, vedo, kako se obnaša in kakšno osebnost ima. V primerjavi s predmetnimi učitelji je razredni učitelj največ časa z otrokom in ga lahko najdlje opazuje. Če se otrok začne drugače obnašati kot po navadi ali se že od samega začetka obnaša neprimerno, lahko učitelj otroku pomaga, ga usmerja in ugotovi njegovo stisko.
Pomembno je, da se zavedamo problema in smo nanj pozorni že v zgodnjih letih šolanja.
Buljan - Flander in Kocijan - Hercigonja (2003) navajata vprašanji, na kateri naletijo vse osebe, ki se srečajo z otrokom, ki poišče pomoč pri njih. Eno izmed vprašanj je, zakaj bi otrok verjel neznani osebi, če so ga razočarale najbližje osebe. Drugo vprašanje se nanaša na težavo, kako vzpostaviti stik z otrokom, ki so ga razočarali njegovi najbližji. Nezaupanje je ena izmed težav, ki se pojavi pri odkrivanju zlorabe otroka. Če želimo, da nam otrok razkrije svojo stisko, moramo najprej pridobiti njegovo zaupanje, biti strpni, saj je to dolgotrajen proces. Prav tako ne smemo prehitevati dogodkov. Otrok se lahko hitro počuti ogroženega in proces pridobivanja zaupanja samo podaljšamo.
Mul (v Imperl, 1994, str. 99) ugotavlja, da bi bilo dobro, da »se od vsake službe ali ustanove določi enega strokovnjaka za kontaktno osebo, ki kot njen odposlanec sodeluje pri dogovorih in sestankih«, saj bi se s tem razvilo boljše sodelovanje med ustanovami in bi nadgradili strokovno znanje o zlorabah. Med ustanove, ki se ukvarjajo z zlorabo otrok, lahko štejemo vrtce, šole, zdravstvene ustanove, pravosodne organe, socialno službo in organe za notranje zadeve. Če bi ustanove med seboj bolje sodelovale, bi imeli večjo možnost odkritja zlorab. Na podlagi dejstev, da se zlorabe dogajajo dlje časa, meni Čonč (v Trpinčeni otrok, 1988), da je težava predvsem v izmenjavi informacij med deli sistema, ki se ukvarjajo z zlorabo, saj zato tudi ne pride do hitrejšega prepoznavanja zlorab. Pomembni značilnosti sta tudi pomanjkanje izkušenj in odsotnost pravil pri različnih ustanovah, torej kako se lotiti težave. Določene ustanove težijo k temu, da »same rešujejo težave, in sicer »neusmerjeno«, brez posebnih znanj in usposobljenosti (Čonč, v Trpinčeni otrok, 1988, str. 28). Iz napisanega lahko sklepamo, da je potreba po sodelovanju takšnih ustanov še kako potrebna; kaže na pomanjkljivosti sistemov, katerih posledice utrpijo prav žrtve nasilja.
28 V prispevku Čonč pri konkretnem primeru navaja težave, s katerimi se srečujejo vsi strokovni delavci pri obravnavi nasilja. Težave, s katerimi se srečujejo, so predvsem v iskanju dokazov za zlorabo otroka. Čonč navaja, da ob odsotnosti vidnih dokazov ustanove ne morejo ustrezno ukrepati proti storilcu. Na primer: težko je dokazati oblike psihičnega maltretiranja, omejevanja svobode in prisiljevanja v delo (Čonč, v trpinčeni otrok, 1994). Pri konkretnem primeru zlorabe otroka Čonč ugotavlja, da učitelji ne predstavljajo grožnje staršem in da z njimi lažje komunicirajo. Težava, ki se pojavi, je nezmožnost intenzivnejšega ukrepanja učitelja, saj ni pristojen za konkretne posege v družino pri obravnavi nasilja. Čonč tudi ugotavlja, da šolskega svetovalnega delavca v primerjavi z učiteljem starši že obravnavajo kot grožnjo.
29 4.1.1 Vloga učitelja pri odkritju zlorabe
Kos (v Trpinčeni otrok, 1988, str. 18) prikazuje proces odzivanja na pojav in možnost ukrepov ob sumu zlorabe otroka, kar je razvidno na sliki 1.
Slika 1: Trpinčeni otrok. Posvetovanje (1988, str. 18)
