UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
INES MLINAR
DOJEMANJE SPOLA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
PREDŠOLSKA VZGOJA
INES MLINAR
Mentorica: doc. dr. MARCELA BATISTIČ ZOREC
DOJEMANJE SPOLA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici dr. Marceli Batistič Zorec, za vse nasvete in napotke, za njeno odzivnost, prijaznost, strokovnost in pripravljenost pri nastajanju mojega diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi mojim najbližjim, ki so me spodbujali, podpirali in vlivali moč, ko sem se znašla v dvomih.
Posebna zahvala pa gre otrokom, ki so tako z veseljem sodelovali pri intervjujih in s svojimi iskrenimi odgovori obogatili mojo diplomsko nalogo.
POVZETEK
V teoretičnem delu sem najprej opredelila osnovne pojme. Fausto-Sterling (2014) v zvezi s spolom razlikuje biološki in družbeni spol. Biološki spol se določi ob rojstvu otroka na podlagi anatomije zunanjih genitalij, družbeni spol pa se uporablja kot oznaka identitete ali samopredstavitve posameznika, ki pa vedno ustreza zahtevam kulture, v katero se otrok rodi.
Spolna identiteta je posameznikov pojem o sebi kot dečku ali deklici (Marjanovič Umek, 2020).
Oseba se lahko identificira s spolom, ki mu je bil predpisan ob rojstvu, lahko pa se z njim tudi ne identificira. Nekatere posameznice se na primer ne počutijo dovolj ženstvene, da bi zadovoljile zahtevam, ki jih družba zahteva od ženske (Štular, 1998). Nato sem predstavila različne teorije o razvoju spolnih vlog: biološke in biološko-socialne teorije, teorije učenja in socialnega učenja, spoznavne razvojne teorije in teorijo spolnih shem. V nadaljevanju sem se osredotočila na razlike med spoloma in opisala področja, v katerih se deklice in dečki razlikujejo oz. so si podobni. Marjanovič Umek (2004) je mnenja, da lahko samo desetino individualnih razlik med otroki povezujemo s spolom, za ostale pa so vzrok drugi dejavniki. Na koncu teoretičnega dela sem predstavila še spolne stereotipe in vpliv socialnega okolja na spolno tipično vedenje otrok.
Cilj raziskave je bil ugotoviti, kako starejši predšolski otroci dojemajo spol in s čim ga povezujejo. V raziskavi sem uporabila tehniko intervjuja, ki sem ga izvedla v vrtcu z dvajsetimi otroki, starimi od pet do šest let. Deset otrok je bilo moškega in deset ženskega spola. Rezultati so pokazali, da se predšolski otroci, tako deklice kot dečki, zavedajo svojega spola, vendar se pri prepoznavanju spola bolj kot na anatomijo telesa osredotočijo na zunanje in kulturne vidike svoje spolne identitete. Ugotovila sem, da se že pri predšolskih otrocih obeh spolov pri izbiri barve, igrač in poklicev pojavljajo spolni stereotipi.
Ključne besede: biološki spol, družbeni spol, spolna identiteta, spolni stereotipi, predšolski otrok.
ABSTRACT
Firstly, the theoretical part presents the definitions of key concepts. Fausto-Sterling (2014) differentiates between sex and gender. Sex is assigned at birth based on one’s external genitalia, whereas gender refers to the identity or self-representation of a person and always corresponds to the demands of the culture the person is born into. Gender identity is a person’s perception of themselves as male or female (Marjanovič Umek, 2020). A person can identify themselves with the sex assigned at birth, or not. Some individuals for example do not feel feminine enough to meet the requirements that society demands from women (Štular, 1998). Secondly, different evolutionary theories of gender roles are presented: biological and biological social theories, learning and social learning theories, cognitive developmental theories, as well as the theory of gender schemas. The thesis then focuses on exploring the differences between both sexes and describes the areas in which boys and girls differ or present similarities. According to Marjanovič Umek (2004), only a tenth of individual differences between children can be attributed to their sex, the rest is attributable to other factors. The theoretical part concludes by presenting gender stereotypes and the impact of social environment on the typical gender behaviour displayed by children.
The purpose of the research was to establish how older pre-school children perceive gender and what they associate it with. A structured interview technique was used in which twenty children, aged 5-6 years participated, ten males and ten females. The results showed that pre-school children, both girls and boys, are aware of their gender. However, in identifying gender they tend to focus more on external and cultural aspects of their gender identity, rather than on the body anatomy itself. The thesis concludes that even pre-school children of both sexes tend to express gender stereotypes when choosing colours, toys and professions.
Ključne besede: biological sex, gender, gender identity, sexual stereotypes, a preschooler.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...1
2 BIOLOŠKI IN DRUŽBENI SPOL ...2
3 RAZVOJ SPOLNE IDENTITETE ...3
3.1 Biološke in biološko-socialne teorije ...4
3.2 Teorije učenja in socialnega učenja ...4
3.3 Spoznavno razvojne teorije ...4
3.4 Teorija spolnih shem ...5
4 RAZLIKE MED SPOLOMA ...6
5 SPOLNI STEREOTIPI ...8
5.1 Vpliv socialnega okolja na spolno tipično vedenje ... 10
5.2 Spolni stereotipi pri otrocih ... 12
6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ... 14
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 15
8 METODA RAZISKOVANJA ... 15
8.1 Vzorec ... 15
8.2 Postopek in tehnika zbiranja podatkov ... 15
8.3 Obdelava podatkov... 16
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 16
9.1 Povezovanje spola z anatomijo telesa in izgledom ... 16
9.2 Povezovanje spola z osebnostnimi lastnostmi in vedenjem ... 18
9.3 Povezovanje spola s poklici ... 19
9.4 Povezovanje spola z barvami ... 21
9.5 Povezovanje spola z igračami ... 23
10 SKLEP ... 26
11 LITERATURA ... 29
12. 1 PRILOGA 1: ODGOVORI NA INTERVJU ... 31
KAZALO TABEL
Tabela 1 Različne oblike interakcije odraslih z deklicami in dečki (Marjanovič Umek, 2011,
str. 190) ... 10
Tabela 2 Odgovori dečkov glede osebnostnih lastnosti (pripisovanje določenemu spolu) ... 19
Tabela 3 Odgovori deklic glede osebnostnih lastnosti (pripisovanje določenemu spolu) ... 19
Tabela 4 Odgovori dečkov: pripisovanje delovnega okolja spolu ... 20
Tabela 5 Odgovori deklic: pripisovanje delovnega okolja spolu ... 20
Tabela 6 Najljubša barva ... 21
Tabela 7 Barva, ki jim je najmanj všeč ... 22
Tabela 8 Barva šolske torbe ... 22
Tabela 9 Izbira igrač ... 24
1
1 UVOD
O temi diplomske naloge sem začela razmišljati že v tretjem letniku med obiskovanjem izbirnega predmeta. Pogovori o spolnih stereotipih so name naredili velik vtis in začela sem o njih razmišljati. Pogosto sem se v vrtcu zalotila med opazovanjem, s kakšnimi igračami se igrajo otroci, v kakšne barve so oblečeni … Ko je nečak prišel k meni z željo, da mu pomagam opraviti nalogo, ki jim jo je poslala učiteljica, sem takoj opazila zadnji stavek v navodilu – ''Prosi mamico, da ti pripravi kos blaga in ti pri nalogi pomaga.'' Še nekaj časa nazaj bi ta stavek spregledala, ker bi se mi zdel pač normalen, saj bi tudi meni pri taki nalogi pomagala mama.
Zdaj pa se mi je ob prebranem navodilu postavilo kup vprašanj ''Zakaj pa bi morala pomagati mama?'', ''Zakaj ne bi otroku pomagal oče?'', ''Kaj pa v primeru, da otrok živi z dvema očetoma?'', ''Kaj, če otrok živi samo z očetom, mamo pa je izgubil?'' To je v meni naredilo premik in sem začela z raziskovanjem spolnih stereotipov. Želela sem si raziskati, kako otroci dojemajo spol in samo sebe pripraviti na vzgojo otrok brez podobnih stereotipov. Zdi se mi pomembno, da smo otrokom v oporo, ko so v emocionalnem konfliktom med tem, kaj družba pričakuje od njih in kaj želijo sami.
Pomembno se mi zdi, da dečku dovolimo, da se igra s punčkami in deklicami, da se igrajo z avtomobilčki in da v tem ne vidimo težave in jih ne opozarjamo z raznimi besedami, kot so: to je igra za punce/fante. Pomembno se mi zdi tudi, da otroci vedo, da so jim lahko všeč vse barve, da ni nič narobe, če deček izbere rožnato ali deklica modro barvo. Mislim, da bi morali odrasli otrokom predstaviti, da ima lahko tudi deček dolge lase in da je lahko tudi deklica oblečena v hlače in modro kratko majico. Kot vzgojiteljica v vrtcu želim otrokom na različne načine predstaviti, da lahko oblačila operejo tako ženske kot moški in da lahko tudi ženske same vodimo podjetje. Še vedno se namreč ustvarjajo predsodki, ki ženskam onemogočajo, da bi opravljale vodstvene ali kakšne druge pomembne poklice (Furlan 2006).
Cilj moje diplomske naloge je ugotoviti, kako otroci, stari od pet do šest let, dojemajo spol, s čim spol povezujejo in kakšni spolni stereotipi se pri njih pojavljajo. Predvsem pa sem si želela temo diplomske naloge, ki mi bo zanimiva, hkrati pa me bo učila in me pripravila na čim boljše opravljanje zame najlepšega poklica na svetu – poklica vzgojiteljice.
2
2 BIOLOŠKI IN DRUŽBENI SPOL
Fausto-Sterling (2014) v zvezi s spolom razlikuje biološki in družbeni spol. Biološki spol se določi ob rojstvu otroka na podlagi anatomije zunanjih genitalij. Novorojenčku medicinsko opredelimo spol in ga kategoriziramo kot osebo moškega ali ženskega spola. Družbeni spol pa se uporablja za oznako identitete ali samopredstavitve posameznika, ki pa vedno ustreza zahtevam kulture, v katero se otrok rodi.
Izraz družbeni spol je prvi uporabil psiholog John Money, ki je s svojimi kolegi na Univerzi Johna Hopkinsa izvedel pionirsko študijo spolno nedoločenih pacientov (Fausto-Sterling, 2014). Trdil je, da je razlikovanje med moškim in žensko bolj odvisno od vzgoje kot od narave (Anatrela, 2015). Money je na podlagi dela z otroki in nekaj odraslimi, rojenimi z neobičajnimi kombinacijami spolnih znakov, razvil plastovit model biološkega in družbenega spola. Začel je pri oploditvi. Moški proizvajajo dve vrsti sperme, z X kromosomom in enim nizom avtosomov ter drugo z Y kromosomom in enim nizom avtosomom. Ženske pa proizvajajo samo eno vrsto jajčeca z X kromosomom in avtosomi. Rezultat je dvojni niz avtosomov in X in Y ali pa dvojni niz avtosomov in dva X kromosoma. Money to imenuje kromosomska plast spola. Zarodek v osmem tednu po spočetju razvije gonade (splošen izraz za jajčnike ali testise), torej razvije fatalni ganadni spol. Za njim se razvije fatalni hormonski spol. Ta pa prispeva k nastanku notranjega reproduktivnega spola (maternica, maternični vrat in jajcevod pri ženskah ter semenovod, prostata in obmodek pri moških). Ob koncu četrtega meseca se pri zarodku razvije genitalni spol – penis in modnik pri moških, vagina in klitoris pri ženskah. Pri rojstvu ima tako dojenček že pet plasti spola. Money in njegovi sodelavci so izpostavili, da otroku ob rojstvu določimo spol na podlagi zunanjih genitalij. Ta določitev pa nato sproži družbeni odziv. Tako pride do obrata od biološkega k družbenemu spolu. Money in sodelavci izraz družbeni spol uporabljajo za oznako identitete ali samopredstavitve posameznika, ki pa vedno ustreza zahtevam kulture, v katero se otrok rodi.
Posameznik ima torej biološki spol, ki se določi ob rojstvu, na podlagi anatomije zunanjih genitalij, v stik s svetom pa vstopa skozi različne družbene konvencije. Družbeni spol predstavlja izpolnitev biološkega spola. V družbenem spolu se biološki spol sreča s spolnimi vlogami ter na podlagi tega oblikuje spolno identiteto. Ko posameznik oblikuje svojo spolno samopodobo, torej skuša zgraditi most med dvema bregovoma, ki sta med seboj povezana, in sicer biologijo in družbo (Furlan, 2006).
3 Z družbenim spolom se ne rodimo, ampak to počasi postajamo. Rodimo se v neko določeno družbeno okolje, ki nas skozi odraščanje zaznamuje. Dostopne so nam različne spolne vloge, od posameznika pa je odvisno, katero spolno vlogo bo prevzel, da zaradi tega ne bo izločen ali zasmehovan s strani družbe (Furlan, 2006).
Anatomija, ki nas opredeli za moškega ali žensko, je plod biologije. Potem pa nas naše okolje (družina, kultura, vrstniki, družba) uči o pričakovanjih do moškega in ženskega spola; torej, kako naj bi se nekdo z določeno anatomijo obnašal (Derman-Sparks in Edwards, 2010). Govori se torej o (družbenem) spolu kot družbenem konstruktu. V moški ali ženski spol se oblikujemo s ponavljanjem dejanj, ki jih družba pripisuje določenemu spolu (Fausto-Sterling, 2014).
3 RAZVOJ SPOLNE IDENTITETE
Spolna identiteta je pomemben del posameznikove identitete. Je posameznikov pojem o sebi kot dečku ali deklici (Marjanovič Umek, 2020), torej spolu, s katerim se identificiramo.
Oblikovati se začne že v otroštvu, ko se začnemo zavedati svojega lastnega spola. Pri oblikovanju spolne identitete nosi poleg biološke determiniranosti bistven pomen tudi družbeni vpliv. Oseba se lahko identificira s spolom, ki mu je bil predpisan ob rojstvu, lahko pa se z njim tudi ne identificira. Nekatere posameznice se na primer ne počutijo dovolj ženstvene, da bi zadovoljile zahtevam, ki jih družba zahteva od ženske. Nekdo se torej lahko rodi z biološkimi značilnostmi enega spola, njegova spolna identiteta pa je drugega spola (Štular, 1998).
Otroci spol zaznajo že zelo hitro. Že pri treh do štirih mesecih dojenčki razločijo med moškimi in ženskimi glasovi ter tudi moškimi in ženskimi obrazi. Že pred prvim letom starosti ponotranjijo spolno določene povezave, ki jih obkrožajo (Fausto-Sterling, 2014). Otrok okrog drugega leta že prepoznavno povezuje nekatera partikularna vedenja in značilnosti z enim ali drugim spolom (Marjanovič Umek, 2011). V tretjem letu starosti pa otroci začnejo izražati zavest o sebi kot o dečku ali deklici (Fausto-Sterling, 2014). Do utrjene spolne identitete pride okrog petih let, pri čemer igra veliko vlogo družina (Derman-Sparks in Edwards, 2010). Po mnenju psihoanalitikov se otrok poistoveti s spolom starša enakega spola. Sociologi pa so mnenja, da se otrok za svoj spol značilnega obnašanja nauči preko spolnih vlog, ki nas usmerjajo, kako naj se moški in ženske obnašajo v okolju oziroma kulturi, v kateri živijo. Starši tako preko socializacije otroka naučijo določenih pričakovanj in pravil družbe (Furlan, 2006).
Obstajajo različne teorije o razvoju spolnih vlog, ki jih bomo predstavili v nadaljevanju:
4 3.1 Biološke in biološko-socialne teorije
Biološke teorije o razvoju spolnih vlog so prevladovale do približno šestdesetih let prejšnjega stoletja. Temeljijo na prepričanju, da se med moškimi in ženskami pojavljajo biološke razlike, ki se kažejo v telesni zgradbi, različni reprodukcijski vlogi in posameznih vidikih hormonskega in možganskega delovanja. Nekateri avtorji so izvajali specifične nevropsihološke raziskave in ugotovili, da na možganski razvoj in hemisferičnost vpliva količina izpostavljenosti testosteronu in estrogenu v obdobju od oploditve do rojstva. Ta dva hormona pa sta povezana z razlikami med dečki in deklicami predvsem v socialnem vedenju in spoznavnih zmožnosti. Z izvajanjem različnih eksperimentov so drugi avtorji, predstavniki biološko-socialnih teorij ugotovili, da se biološki dejavniki povezujejo z dejavniki učenja. Ugotovili so npr., da se med dečki in deklicami pojavljajo razlike v govornih in prostorskih zmožnostih. Deklice so uspešnejše pri govornih sposobnostih, dečki pa pri prostorskih (Marjanovič Umek, 2020)
3.2 Teorije učenja in socialnega učenja
Teorije učenja in socialnega učenja zagovarjajo, da je razvoj pojma spola in spolnih vlog predvsem posledica učenja. Gre za običajna načela učenja, kot so učenje z opazovanjem modela, podkrepitev in samonadzarovanje. Spolne vloge se razvijejo skozi načela podkrepitve, kjer so spolno ustrezna vedenja nagrajena, spolno neustrezna vedenja pa kaznovana (Marjanovič Umek, 2011). Ta dejanja otroku povedo, kako naj se obnaša, da bo primerno njegovemu biološkemu spolu (Beal, 1994).
Otroci začnejo odrasle in vrstnike v njihovih spolnih vlogah posnemati že v zgodnjem otroštvu.
Otrok na primer opazuje svojega očeta, ki se maže s peno za britje, nato pa začne isto početi še sam. Običajno gre za podkrepitev selektivne pozornosti. Ta pa je povezana s posamezniki istega spola. Otrok bo tako pogosteje in raje opazoval in posnemal osebe, ki so istega spola, kot je sam. Največji vpliv na usvajanje pojma spola in spolnih vlog ima po tej teoriji (socialno) okolje (Nemec in Kranjc, 2011).
3.3 Spoznavno razvojne teorije
Temeljno vodilo spoznavnih razvojnih teorij je interakcija med biološkimi in okoljskimi dejavniki. Predstavniki te smeri pravijo, da razvoj spolnih vlog poteka v kontekstu razvoja otrokove sposobnosti razumevanja spolne vloge (moške in ženske) in sposobnosti razvoja spolne identitete. Otrokovo razumevanje spola se spreminja glede na otrokovo starost, saj je
5 povezano z razvojem mišljenja in socialne kognicije. Menijo, da učenje ne vpliva na razvoj pojma spola in spolnih vlog. Kohlberg, ki je izhajal iz Piagetove teorije spoznavnega razvoja, je opisal naslednje razvojne stopnje pojma spola:
1. Spolna identiteta je značilna za otroke od enega leta in pol oz. dveh let do treh oz. štirih let. Na tej stopnji otrok pravilno odgovori na vprašanje ''Ali si deklica ali deček?''. Sebe in druge pravilno opredeli glede na spol po zunanjih znakih. Ne razume pa povezanosti spola s spolnimi organi.
2. Spolna stabilnost je značilna za otroke po tretjem oz. četrtem letu. Na tej stopnji otrok razume spolno stabilnost – torej, da spol ostane enak v različnih življenjskih obdobjih.
Razume, da deček, ko odraste postane moški, deklica pa ženska. Torej pravilno odgovori na vprašanje ''Ali boš, ko odrasteš, mamica ali očka?'' Ni pa še konstantnosti spola v času in prostoru, saj otrok ne zna odgovoriti, ali bi bil še deček, če se preobleče v krilo.
3. Spolna stalnost se praviloma pojavi pri šestem oz. sedmem letu. Otrok začne razumeti, da je spol stalna značilnost v času in prostoru in se ne spreminja glede na to, s čim se posameznik rad igra, v kaj se posameznik rad oblači itd. Otrokov odgovor na vprašanje ''Ali bi deček, če bi ga oblekli v dekliška oblačila, postal deklica?'' bi bil pravilen.
Otrokovo razumevanje spola sovpada z razumevanjem konzervacije fizičnih količin.
Razvojne stopnje, ki jih je določil Kohlberg, so doživele več kritik. Dve izmed glavnih kritik sta bili, da razvojne stopnje niso potrjene z empiričnim opazovanjem in ugotovitvami, da se spolna stalnost razvije šele okrog šestega leta. To bi pomenilo, da se pri otrocih pred tem letom ne pojavlja spolno tipično vedenje, raziskave o spolno stereotipnem vedenju pa kažejo, da se spolno tipično vedenje pojavi že mnogo prej (Marjanovič Umek, 2020).
3.4 Teorija spolnih shem
Teorija spolnih shem je nastala kot kritični odziv na Kohlbergovo teorijo. Avtorji so povezali spoznavne teorije in teorije socialnega učenja ter na tej osnovi opisali razvoj spolnih shem.
Posebej so poudarili, da je spolna shema večdimenzionalni koncept. Ko so razlagali razvoj spolnih shem, so poudarili dve stvari, in sicer da razvoj spolne stalnosti ni nujen predpogoj za spolno tipično vedenje in da v razvoju spolnih shem velik pomen nosita informiranje in poučevanje. Po njihovem mnenju se začnejo spolne sheme razvijati v obdobju malčka, ko otrok začne opažati razlike med spoloma in zna ustrezno opredeliti sebe glede na spol (Nemec in Kranjc, 2011).
6 Avtorji navajajo tri razvojne stopnje, skozi katere poteka razvoj spolnih shem (Nemec in Kranjc, 2011).
1. Opazne značilnosti spola: Na prvi stopnji je opredelitev spola povezana s partikularnimi sestavinami in vizualnimi informacijami. Otroci se učijo, katere značilnosti lahko povežejo z enim in drugim spolom. Za to stopnjo je značilno mišljenje, kot npr., deklice se igrajo s punčkami, dečki imajo kratke lase.
2. Povezovanje različnih značilnosti spola: Ta stopnja se začne med četrtim in šestim letom starosti. Otroci začnejo povezovati različne sestavine spola, ki so značilne za njihov spol.
3. Pojem spola: Pojavi se po osmem letu. Na tej stopnji otroci praviloma razumejo nasprotni spol enako, kot razumejo svoj spol. Njihov koncept spola je v celoti oblikovan, spremlja pa ga tudi vrsta spolno stereotipnih vedenj.
Razvojne stopnje otroci ne dosegajo na popolnoma enak način. Upoštevati moramo individualne razlike med otroki. Nekateri o svojem spolu vedo več kot drugi. Zavedati se moramo tudi, da imajo lahko nekateri otroci več vedenj o spolnih stereotipih ali da za igro ne izbirajo zgolj igrač, ki so spolno stereotipne (Marjanovič Umek, 2020).
4 RAZLIKE MED SPOLOMA
L. Marjanovič Umek (2004) je mnenja, da lahko samo deset procentov individualnih razlik med otroki povezujemo s spolom, za ostale pa so vzrok drugi dejavniki. Poudarja, da so si tudi deklice oz. dečki med seboj različni oz. da obstajajo razlike med otroki istega spola.
Zelo malo razlik med spoloma najdemo v zaznavnih, spominskih, miselnih, jezikovnih sposobnostih in spretnostih. Oba spola kažeta podobne vzorce navezanosti na odrasle in se tudi podobno socialno odzivata.
Do razlikovanja med spoloma pride zaradi sovplivanja bioloških in kulturnih dejavnikov. Pri tem pa je pomembno tudi, kako otrok razume spol in spolne vloge ter razvoj spolnih shem.
Telesni, gibalni in zaznavni razvoj
Telesne razlike se pojavijo že ob rojstvu. Deklice naj bi se rodile bolj telesno in nevrološko razvite kot dečki. Pri dečkih so zabeležili višjo stopnjo smrtnosti in večjo občutljivost za bolezni in prirojene okvare. Rodijo pa se z razvitejšimi mišicami, njihovi pljučni krili in srce so večji, so tudi manj občutljivi na bolečino. V prvih tednih življenja so gibalno bolj aktivni in ostajajo
7 budni dlje časa. V doseganju drobnih in velikih gibov v prvem letu starosti ni pomembnih razlik. Deklice in dečki dosegajo mejnike, kot so pasenje kravic in sedenje z oporo in nato brez nje ob približno istem času. Skozi leta postajajo dečki bolj spretni pri dejavnostih, ki vključujejo moč in velike gibe. Raziskave o razlikah med spoloma z otroki in mladostniki, starimi od tri do dvanajst let, so vključili v metaanalizo. Rezultati so pokazali, da se na nekaterih področjih razlika med deklicami in dečki skozi leta veča, na nekaterih področjih je skozi vsa leta uspešnejši isti spol, pri nekaterih področjih pa ni pomembnih razlik med spoloma. Deklice so na primer ne glede na starost bolj spretne pri drobnih in fleksibilnih gibih, dečki pa pri lovljenju žoge, hitrosti in razdalji pri metanju žoge. Pri ravnotežju, skoku v višino in tapkanju pa ne glede na starost ni pomembnih razlik med deklicami in dečki (Marjanovič Umek, 2020).
Spoznavni in govorni razvoj
V spoznavnem razvoju se med deklicami in dečki pojavljajo razlike v specifičnih sposobnostih npr. dečki boljše zaznavajo in razumejo prostorske odnose, deklice pa imajo boljši spomin (Marjanovič Umek, 2020).
Spol otroka ima učinek tudi na govorni razvoj. Raziskave dokazujejo, da so deklice v govornih sposobnostih spretnejše od dečkov. Razlike, ki so majhne, se začnejo kazati že v obdobju dojenčka. Deklice so uspešnejše pri vokalizaciji, bebljanju, gestah in kretnjah ter rabi prvih besed (Marjanovič Umek, 2020). Deklice prej spregovorijo in imajo bogatejši besednjak. Bolj pogosto se vključujejo v simbolno igro, kar pa spodbuja, da se njihov govor še hitreje razvija.
Avtorji to povezujejo tako z biološkimi kot z zunanjimi vplivi okolja (Furlan, 2006).
Deklice so torej besedno bolj sposobne, dečki pa so v prednosti glede prostorskih sposobnostih, ki se kažejo predvsem v nalogah mentalne rotacije in v nalogah prostorske zaznave (prav tam).
Osebnostni, čustveni in socialni razvoj
Rezultati metaraziskav kažejo, da se deklice in dečki razlikujejo v stopnji dejavnosti. V prvem letu starosti se razlike še ne opazijo, v zgodnjem otroštvu pa postanejo dečki bolj dejavni kot deklice, čeprav to ni nujno v vseh pogojih. Nekatere raziskave ugotavljajo, da se razlike ne pojavljajo pri samostojni igri temveč le pri igrah v skupinah. Deklice so pri skupinskih igrah ostale enako dejavne, dejavnost dečkov pa se je močno zvišala.
Pojavlja se tudi razlika v izbiri igrač. Raziskave kažejo, da otroci izbirajo spolno stereotipne igrače. Desetmesečna dojenčica, ki so jo opazovali v laboratoriju, se je v svoji prosti igri pogosteje igrala s punčkami kot enako star dojenček. Spolna tipična izbira igrač se pojavlja tudi
8 skozi zgodnje in srednje otroštvo. Pri tem pa je spolno stereotipna izbira igrač pri dečkih še močnejša (Marjanovič Umek, 2020). Z izbiro igrače pa je povezana tudi izbira spolno stereotipne dejavnosti. V zgodnjem obdobju je igra dečkov bolj fizična in konstrukcijska, igra deklic pa pogosteje simbolna (Furlan, 2006). Deklice za igro pogosteje izberejo kuhanje in šivanje, dečki pa igranje nogometa (Marjanovič Umek, 2020). Pojavljajo se tudi razlike glede soigralcev v igri. Dečki se pogosteje igrajo v večjih skupinah, deklice pa v dvojicah ali trojicah s prijateljicami (Nemec in Kranjc, 2011). Na to pa vplivajo tudi spodbude odraslih, saj so te različne glede na spol otroka (Furlan, 2006).
Deklice in dečki se združujejo v različne socialne skupine. Dečki se pogosteje vključujejo v večje skupine, medtem ko se deklice raje družijo v majhnih skupinah ali v paru (Marjanovič Umek, 2004). Za igro raje izbirajo istospolne otroke. Prijateljstva med deklicami so bolj intimna, pogovarjajo se o svojem življenju in o podrobnostih. Nekatere raziskave ugotavljajo, da so deklice namreč bolj socialno usmerjene in občutljive kot dečki. Zato so prijateljstva med dečki čustveno manj intenzivna.
Nekaj razlik je mogoče opaziti tudi v čustvenem razvoju. Številne raziskave ugotavljajo, da so ženske čustveno občutljivejše kot moški. Že v zgodnjem otroštvu deklice nekoliko ustrezneje presojajo čustvena stanja drugih na podlagi nebesedne komunikacije in močneje izražajo svoja čustva (Furlan, 2006). Avtorji so opazovali dojenčke, malčke in otroke v zgodnjem in srednjem otroštvu ter ugotavljali, kako se čustveno izražajo. Opazili so, da dojenčki izražajo več jeze, dojenčice pa več strahu. V obdobju zgodnjega otroštva dečki pogosto prekrivajo svoja neprijetna čustva, kot je npr. žalost, deklice pa manj pogosteje izražajo jezo (Marjanovič Umek, 2020). Dečki naj bi bili bolj agresivni, kar je posledica moškega hormona testosterona. Razliko pa lahko opazimo predvsem v izražanju agresivnosti. Dečki pogosteje izražajo neposredno agresivnost, tako telesno kot besedno, za deklice pa je bolj značilna posredna agresivnost. To pomeni, da drugim škodujejo npr. z opravljanjem, odklanjanjem prijateljstva itd. (Nemec in Kranjc, 2011)
5 SPOLNI STEREOTIPI
Za lažje razumevanje spolnih stereotipov moramo najprej razumeti pojem spolne vloge. Spolne vloge so pričakovanja določene kulture, kako naj se posameznik določenega spola obnaša.
Različne kulture različno predpisujejo spolne vloge. To, kar je v eni kulturi značilno žensko opravilo, je lahko v drugi značilno za moške. Tako lahko vidimo, da porazdelitev spolnih vlog
9 ne sloni na bioloških zakonitostih, temveč na različnih kulturah (Furlan, 2006). Spolne vloge imajo pomemben pomen, saj preobrazijo oziroma dopolnijo biološki spol v družbenega. Iz spolnih vlog pa se razvijejo tudi spolni stereotipi (Fausto-Sterling, 2014). Spolna vloga se namreč tako vtisne v naš način življenja, da postane norma in se posledično pretvori v stereotip.
Če na primer večina dečkov v družbi igra nogomet, ga morajo igrati še ostali dečki, sicer niso sprejeti v družbo vrstnikov (Beal, 1994).
Spolni stereotipi so verjetja, ki jih ima človek o tem, katere stvari so značilne za ženske in katere za moške (Marjanovič Umek, 2011). Tako ženskost predstavljajo lastnosti, obnašanja in stališča, ki so tradicionalno pripisana ženskam in se od žensk tudi pričakujejo. Moškost pa predstavljajo lastnosti, obnašanja in stališča, ki so tradicionalno pripisana moškim in se od njih tudi pričakujejo. Pri opisovanju ženskih lastnosti se pogosto pojavljajo besede, kot so: nežna, čustvena, topla itd., pri opisovanju moških lastnostih pa besede, kot so: vpliven, dominanten, hladen, pogumen itd. Takšno pripisovanje lastnosti določenemu spolu pomembno vpliva na vzgojo otrok. Med starši se namreč še vedno pojavlja prepričanje, da je za deklice potrebna drugačna vzgoja kot za dečke. Številne raziskave so dokazale, da naj bi se matere na nemir deklic odzivale drugače kot na nemir dečkov. Ko je deklica nemirna, jo označijo kot zaspano in jo položijo v zibelko. Če pa je nemiren deček, matere menijo, da se želi igrati in ga spodbujajo k različnim dejavnostim. Razliko lahko opazimo tudi pri igračah. Igrače deklic so pretežno iz mehkih in nežnih materialov, igrače dečkov pa iz čvrstejših materialov. Spolni stereotipi se pojavljajo že celo pred otrokovim rojstvom, saj deklico doma pričakujejo rožnata oblačila, dečka pa modra (Furlan, 2006).
Spolni stereotipi izhajajo iz družbe oz. kulture okolja. Nekateri spolni stereotipi pa so podobni po vsem svetu. Psihologa Williams in Best (v Harris, 2007) sta s pomočjo ankete ugotavljala, kateri pridevniki opisujejo žensko oz. moškega. Anketo sta razdelila med študente iz petindvajsetih različnih držav. V vseh državah so moške označili za agresivne, aktivne, predrzne, močne, ženske pa za ljubeče, skrbne, občutljive in čustvene.
Raziskave so pokazale tudi, da ljudje nismo stereotipni le do drugih oseb, temveč smo pogosto stereotipni tudi sami do sebe. Raziskovalci so s pomočjo Cattelovega vprašalnika ugotovili, da si ženske pripisujejo lastnosti, ki so tipične za ženski spol, moški pa lastnosti, ki so tipične za moški spol (Kobal-Palčič, 1998).
Stereotipi ustvarjajo nerealno in nepravično opredelitev ženskega in moškega spola, saj je samoumevno, da vsi moški oz. ženske ne ustrezajo spolno tipičnim lastnostim. Stereotipi so
10 tudi eden izmed vzrokov za pojavljanje neenakosti med spoloma v družbi. Pojavljajo se v našem vsakodnevnem življenju, v družini, službi, šoli, medijih in smo vanje že tako vpeti, da jih skoraj ne opažamo več, saj se nam zdijo nekaj samoumevnega (Robnik, 2016). Lahko so tako pozitivni kot negativni, razlikujejo pa se tudi glede na njihovo vsebino. Ta se lahko nanaša na zunanji videz, vedenjske vloge, osebnostne lastnosti in poklicne vloge (Furlan, 2006).
5.1 Vpliv socialnega okolja na spolno tipično vedenje
Eden izmed najbolj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na spolno tipično vedenje otrok, so starši, ki se različno vedejo do deklic in dečkov na različnih področjih socializacije. V preglednici (Tabela 1) si lahko ogledamo področja socializacije, pri katerih starši različno vstopajo v interakcijo z otrokom glede na to, ali je otrok deklica ali deček (Marjanovič Umek, 2011, str. 190).
Tabela 1 Različne oblike interakcije odraslih z deklicami in dečki (Marjanovič Umek, 2011, str. 190)
Področja socializacije Ugotovitve Viri
Izbor igrač Odrasli spodbujajo otroke, da izbirajo spolno stereotipne igrače.
N. Eisenberg idr., (1985);
Fagot in Hegan (1991) Slogi igranja Dečke spodbujajo h gibalnim
dejavnostim in aktivni igri, deklice pa k bolj umirjeni in domišljijski igri.
Fagot (1978);
Tauber (1979)
Zaupanje Deklice bolj spodbujajo k
naklonjenemu vedenju in pomoči do drugih.
Fagot (1978)
Agresivnost Več pozornosti posvečajo agresivnosti pri dečkih in jo tudi bolj zagovarjajo.
Fagot in Hegan (1991)
Čustva Bolj sprejemajo čustva, ki jih izražajo deklice.
Kuebli in Fivush (1992)
Nadzor Do dečkov kažejo več verbalnih in fizičnih prepovedi.
Snow in drugi (1983)
11 Naloge, delo Dečkom dajejo tipična moška,
deklicam pa tipična ženska opravila.
White in Brinkerhoff (1981)
Starši tako preko socializacije otroka naučijo določenih pričakovanj in pravil družbe (Furlan, 2006). Avtorji Owen, Blakemore, Berenbaum in Liben (2008) pravijo, da lahko starši različno vplivajo na razvoj spolnih vlog pri otrocih. Starši lahko s svojim vedenjem in ravnanjem usmerjajo in oblikujejo svoje otroke tipično glede na spol. To se zgodi, če otrokom izbirajo spolno značilna imena, jim kupujejo spolno značilne obleke in igrače ter jih usmerjajo v dejavnosti, značilne za njihov spol. Starši lahko različno vstopajo v interakcijo s svojimi otroki, glede na to, katerega spola so. S hčerkami se na primer pogosteje pogovarjajo o čustvih, z dečkom pa izbirajo druge teme. Ko se igrajo z otroki, se z dečki pogosteje igrajo igre prerivanja, z deklicami pa simbolne igre. Starši lahko svojim otrokom posredujejo tipična vedenja, dejavnosti, naloge za določen spol tudi na neposreden način. Na primer, oče pove svojemu sinu, naj ne joče, ker dečki ne jočejo. Starši na otroke vplivajo tudi v vlogi modela. Otroci namreč opazujejo svoje starše in jih želijo posnemati. Če se starša različno vedeta, opravljata različna opravila, imata različno vlogo v družini, bo tudi otrok prevzel ta vedenja in jih povezal z določenim spolom. Če je na primer mama gospodinja, oče pa ima večjo vlogo izven doma pri financah, bo otrok na ta način pridobil informacijo, kaj lahko pričakuje od moškega in kaj od ženske (Marjanovič Umek, 2020). Starši pa niso edini socialni dejavnik, ki vpliva na spolne stereotipe pri otroku. Na to vplivajo tudi vzgojitelji, učitelji, vrstniki, mediji (Marjanovič Umek, 2011). Zlasti mediji so v zadnjem času najmočnejši spodbujevalec in prenašalec spolnih stereotipov. Ljudem posredujejo podobe in vzorce obnašanja, ki so določeni za posamezen spol.
S frazami, kot so ''on je pravi moški'', ''prava dama'' določajo vzorec idealne spolne vloge za moškega in žensko (Furlan, 2006). Kelly Eick (1998) je analizirala dvajset epizod štirih ameriških risank in opisala zunanje značilnosti moških in žensk, ki nastopajo v njih. Ugotovila je, da je večina žensk, ki nastopajo v risankah zelo vitkih, imajo ozek pas, dolge in elegantne noge. Oblečene so v rožnata oblačila, predvsem krila, nosijo čevlje s petami in nakit. Lase imajo svetle, urejene in dolge. Njihova polt je gladka, brez napak, obraz naličen. Moški pa imajo kratke, rjave lase. Oblečene imajo kavbojke, so višji in bolj mišičasti od žensk.
Različni avtorji združujejo različne dejavnike, ki vplivajo na otrokovo spolno stereotipno vedenje v dva teoretska pristopa.
12 1. Teorije učenja. Pri tem pristopu so otrokova vedenja, ki so spolna ustrezna nagrajena, tista vedenja, ki so spolno neustrezna pa kaznovana. Gre torej za razlago spolnih modelov skozi načela podkrepitve.
2. Socialne teorije učenja. Otroci opazujejo in posnemajo ljudi, ki jih obkrožajo v njihovih spolnih vlogah. Pogosteje posnemajo osebo, ki je istega spola, kot so sami, saj gre za podkrepitev selektivne pozornosti, ki je vezana na osebe istega spola. Tako se otrok prilagaja spolno tipičnemu vzorcu vedenja.
Pri tem pa moramo biti pozorni, da so lahko različne interakcije odraslih do dečkov oz. deklic posledica različnega vedenja deklic oz. dečkov. Otrok namreč že zelo zgodaj razvije modele odzivanja in vedenja, ki so značilni za njegov spol. V raziskavi, ki so jo opravljali Snow, Jacklin in Maccoby (v Marjanovič Umek, 2011) so opazovali očete v interakciji z enoletnimi otroki obeh spolov. Ugotovili so, da so očetje dečkom bolj prepovedovali dejavnosti kot deklicam. To pa se je povezovalo z vedenjem dečkov, saj so se dečki večkrat poskušali spontano dotikati predmetov. Torej je lahko tudi vedenje dečkov vzrok, za različno ravnanje očetov v interakciji z dečki in deklicami. Zavedati se moramo, da je interakcija med odraslimi in otroki dvosmeren proces. Otroci imajo svoje biološke značilnosti, zaradi katerih se verjetno pojavljajo nekatere razlike med deklicami in dečki. Dokazano pa je, da se odrasli različno vedejo in spodbujajo različne dejavnosti pri deklicah in dečkih (Marjanovič Umek, 2011).
Pozorni moramo biti tudi na to, da lahko otroci doživljajo čustveni konflikt zaradi ravnanja, ki ni v skladu z družbenimi normami. Če družba npr. od dečka želi, da ima rad avtomobile, da bi se rad igral s pištolami in sabljami, on pa bi se rad igral z barbikami, jih oblačil in urejal, pride do močnega konflikta med tem, kaj družba želi, da bi počel in med tem, kaj on dejansko rad počne. To vpliva na negativno predstavo o samem sebi glede svoje spolne identitete. Ko je otrok v takem konfliktu, je ključno aktivno poslušanje otroka in pozitivne informacija odraslega (Derman-Sparks, 2010).
5.2 Spolni stereotipi pri otrocih
Že dojenčki opažajo povezavo med spoloma in oblikujejo enostavne spolne stereotipe. V drugem letu starosti poznavanje razlik med spoloma in s tem spolnih stereotipov narašča (Marjanovič Umek, 2004). Raziskave so pokazale, da se dveletni otrok zaveda dejavnosti, tipičnih za moški spol in dejavnosti, tipičnih za ženski spol. Otrok pri dveh letih razume spolna
13 označevanja in ima implicitno vedenje o spolnih stereotipih na ravni dejavnosti, zunanjih podob in igrač (Marjanovič Umek, 2004). To so ugotovili tudi Kuhn, Nash in Brucker (v Marjanovič Umek, 2011), ki so v raziskavi otrokom brali trditve (npr. Jaz sem močan, ko bom velik, bom vozil letala …) in jih prosili, da povedo, katerega spola lutka je to rekla. Ugotovili so, da so otroci trditve spolno tipično povezovali s spolom lutke in tudi, da so otroci stvari svojemu spolu pripisovali pozitivnejše lastnosti, nasprotnemu spolu pa bolj negativne.
Otroci že pri treh letih trdijo, da npr. dečki tepejo druge otroke, da deklice veliko govorijo in pogosto pomagajo drugim ter da se dečki igrajo z avtomobilčki (Fausto-Sterling, 2014).
V zgodnjem otroštvu pa postanejo otrokova vedenja o spolu že bolj eksplicitna. Vezana so na igrače, predmete, obleke, dejavnosti, vloge in poklice. S tem pa se vse bolj pojavljajo tudi spolni stereotipi (Marjanovič Umek, 2004). V eni izmed raziskav so preučevali spolne stereotipe pri otrocih, starih med pet in enajst let. Ugotovili so, da spolni stereotipi z leti naraščajo in da se pogosteje in močneje pojavljajo pri dečkih kot pri deklicah (Marjanovič Umek, 2011).
V srednjem in poznem otroštvu spol ostajala pomembna socialna kategorija. Otroci so mnenja, da sta si dve osebi bolj podobni, če sta enakega spola. Značilnosti svojega spola označujejo za pozitivnejše, značilnosti nasprotnega spola pa za negativnejše. Vedno več je tudi spolnih stereotipov, vendar jih lahko otroci zaradi novih informacij razlagajo bolj fleksibilno in se tako tudi bolj fleksibilno vedejo. Deklice kažejo več fleksibilnosti kot dečki (Marjanovič Umek, 2004).
Raziskovalci so preučevali, ali so spolni stereotipi otrok enaki oz. podobni stereotipom odraslih in so naredili t. i. študijo »dojenček X«, v katero so vključili otroke, stare od tri do šest let.
Pripravili so jim pet minut dolg posnetek, na katerem se s spolno nevtralnimi igračami igrata dva dvanajst mesečna dojenčka. Polovici otrok so rekli, da je desni dojenček deklica in levi deček, drugi polovici pa obratno. Po ogledu posnetka so otroke prosili, da povedo značilnosti levega in desnega dojenčka. Obe skupini sta označili dečka kot npr. jeznega, hitrega, glasnega, bistrega, močnega, deklico pa kot npr. plašno, mirno, nežno in majhno.
14
6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
Fausto-Sterling (2014) v zvezi s spolom razlikuje biološki in družbeni spol. Biološki spol se določi ob rojstvu otroka na podlagi anatomije zunanjih genitalij, družbeni spol pa se uporablja za oznako (spolne) identitete ali samopredstavitve posameznika.
Otroci spol zaznajo že zelo hitro. Že pri treh do štirih mesecih dojenčki razločijo med moškimi in ženskimi glasovi ter tudi moškimi in ženskimi obrazi. Že pred enim letom starosti ponotranjijo spolno določene povezave, ki jih obkrožajo (Fausto – Sterling, 2014). Otrok okrog drugega leta prepoznavno povezuje nekatera partikularna vedenja in značilnosti z enim ali drugim spolom (Marjanovič Umek, 2011). V tretjem letu pa otroci začnejo izražati zavest o sebi kot o dečku ali deklici (Fausto-Sterling, 2014). Do utrjene spolne identitete pride okrog petega leta, pri čemer igra veliko vlogo družina (Derman-Sparks in Edwards, 2010). Po mnenju psihoanalitikov se otrok poistoveti s spolom starša enakega spola. Sociologi pa so mnenja, da se otrok za njegov spol značilnega obnašanja nauči preko spolnih vlog, ki nas usmerjajo, kako naj se moški in ženske obnašajo v okolju oziroma kulturi, v kateri živijo. Starši tako preko socializacije otroka naučijo določenih pričakovanj in pravil družbe (Furlan, 2006). Starši pa niso edini socialni dejavnik, ki vpliva na spolne stereotipe pri otroku. Na to vplivajo tudi vzgojitelji, učitelji, vrstniki, mediji (Marjanovič Umek, 2011). V okolju, ki nas obdaja, večkrat slišimo odrasle, ki se pogovarjajo s svojimi otroki in uporabljajo naslednje stavke: "jokaš kot kakšna punčka", "pa saj si velik fant, fantje ne jočejo", "umazana si kot kakšen fant", “no, daj, no, saj ja nisi punčka''… Bolj, ko opazujem okolico z vidika razlike med spoloma, bolj opažam, da so tudi otroška oblačila in predmeti spolno zaznamovani. Fausto-Sterling (2014) navaja primer spletne strani, na kateri lahko najprej opaziš spolno segregacijo. Na dekliški strani lahko svojemu dojenčku kupiš rožnato opico in rožnata oblačila, na strani za dečke pa moder avto in modro nogometno majico.
Spolni stereotipi so verjetja, ki jih ima človek o tem, katere stvari so značilne za deklice in katere stvari za dečke (Marjanovič Umek, 2011). Rezultati več raziskav kažejo, da že otroci, stari tri leta, npr. trdijo, da dečki tepejo druge otroke, da deklice veliko govorijo in pogosto pomagajo drugim, da se dečki igrajo z avtomobilčki (Fausto-Sterling, 2014). Nekateri raziskovalci pa pravijo, da se stereotipno vedenje pojavi celo prej. Ugotovili so, da so se že desetmesečne dojenčice v prosti igri pogosteje igrale s punčkami kot desetmesečni dojenčki (Marjanovič Umek, 2011).
15 Cilj mojega diplomskega dela je raziskati, kako otroci, stari od 5 do 6 let, dojemajo spol. Zanima me, ali predšolski otroci spol povezujejo z anatomijo ali se bolj osredotočajo na spolne vloge, ki so pripisane spoloma. Raziskati želim torej, s čim vse (izgled, osebnostne lastnosti, igrače, barve, poklici) predšolski otroci povezujejo spol.
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
1. Kako otroci opredeljujejo svoj spol: ga povezujejo z anatomijo telesa, zunanjim izgledom, vedenjem …?
2. Ali predšolski otroci povezujejo osebnostne lastnosti s spolom?
3. Ali predšolski otroci povezujejo poklice s spolom?
4. Ali predšolski otroci izbirajo barve, ki so stereotipne za njihov spol?
5. Ali predšolski otroci izbirajo igrače, ki so stereotipne za njihov spol?
8 METODA RAZISKOVANJA
8.1 Vzorec
Vzorec je namenski in vključuje dvajset otrok, ki obiskujejo vrtec pri OŠ Žiri. Otroci so iz druge starostne skupine, stari od 5 do 6 let, polovica (10) jih je ženskega in polovica (10) moškega spola. Za zagotavljanje njihove anonimnosti njihova imena niso omenjena.
8.2 Postopek in tehnika zbiranja podatkov
Podatke sem zbirala s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Pri zbiranju podatkov sem v celoti upoštevala etične standarde in etični vidik raziskovanja. Posameznega otroka sem v dopoldanskem času med prosto igro povabila v kabinet, kjer naju ni nihče motil in mu postavljala vnaprej pripravljena vprašanja. Otrokom sem takoj na začetku povedala, da v primeru, če pri intervjuju ne bo več želel sodelovati, lahko odstopi, kadar koli želi. Posamezen intervju z otrokom je trajal od 10–15 minut, odvisno od zgovornosti in zainteresiranosti otroka.
Pri zastavljanju vprašanj sem si pomagala s pripomočki, da so si otroci lažje oz. konkretno predstavljali, kaj želim od njih izvedeti. Uporabila sem naslednje pripomočke: fotografijo moškega in ženske, fotografije delovnih okolij, liste različnih barv, šolski torbi različnih barv, igrače (lego kocka, dojenček, punčka, kocka za zlaganje, orodje, avtomobilček). Če sem pri otroku med intervjujem opazila naveličanost, sem naredila odmor in z intervjujem nadaljevala kasneje. Odgovore otrok sem zvočno posnela, kar mi je omogočilo natančno obdelavo
16 podatkov. Transkripte pogovorov sem shranila, posnetke pa zbrisala. Objektivnost je pri raziskavi zagotovljena, saj je rezultat odvisen le od otrok, ne pa od mene kot izvajalke intervjujev.
8.3 Obdelava podatkov
Odgovore sem analizirala kvalitativno, kjer je možno pa tudi kvantitativno. Kvantitativne podatke sem obdelala na ravni deskriptivne statistike (f, %) in jih prikazala s pomočjo tabel ali opisno ter jih interpretirala.
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
9.1 Povezovanje spola z anatomijo telesa in izgledom
S prvimi petimi vprašanji sem želela ugotoviti, ali predšolski otroci, stari od 5-6 let prepoznajo svoj spol in s čim ga povezujejo. Zanimalo me je, ali spol povezujejo z anatomijo telesa ali se bolj osredotočajo na zunanji izgled. Zanimalo me je tudi, ali se pri predšolskih otrocih pojavljalo spolni stereotipi glede izgleda moških in žensk.
Prvo vprašanje, ki sem jim ga postavila, se je glasilo, katerega spola si. Nekateri otroci so me v tišini začudeno opazovali, drugi so mi odgovorili z besedami: »Kaj je to spol?«. Presenetilo me je, da večina otrok besede spol ne pozna. Ko sem jim razložila, da me zanima, ali so fantje ali dekleta, so vsi odgovorili pravilno. Vsi predšolski otroci, vključeni v raziskavo, se torej zavedajo svojega spola.
Vprašanje se je nadaljevalo s podvprašanjem: Kako veš, da si punčka/fantek? Po odgovorih iz priloge lahko vidimo, da se tako deklice kot dečki pri prepoznavanju spola osredotočajo predvsem na zunanji zgled. Kar devet deklic je kot prvo značilnost, ki jo opredeljuje kot deklico, povedalo, da imajo dolge lase. Več kot polovica deklic (6) je kot odgovor dodala tudi to, da svoj spol prepoznajo po nošenju oblek oz. krila. Zanimivo je bilo, da sta tak odgovor podali tudi dve deklici, ki sta imeli na dan intervjuja oblečene hlače. Vse deklice so spol povezovale z zunanjim izgledom, nobena izmed deklic pa ni spola povezala z anatomijo telesa.
Fantje so bili pri odgovorih bolj zgovorni. Tudi pet fantov je kot značilnost njihovega spola podalo, da imajo kratke lase. Zanimivo se mi je zdelo, da je to rekel deček, ki se je ravnokar postrigel, prej pa je imel dolge lase. Tudi dečki so svoj spol povezali z značilnimi oblačili (majica, hlače), vendar je ta odgovor podalo manj dečkov (4) kot deklic (6). Dva odgovora
17 dečkov pa sta svoj spol prepoznala po imenu (npr. »Ker mi je ime po Oliverju Dragojeviču. To sta mi povedala ati in mami. Oliver Dragojevič je bil najboljši pevec in je bil fant, zato vem da sem fantek«). Eden izmed fantov je svoj spol povezal s tem, kar rad počne (»Ker škilim, tako se pačim. To pa punce ne delajo.«).
Derman-Sparks in Edwards (2010) sta mnenja, da se predšolski otroci bolj kot na anatomijo telesa osredotočajo na zunanje in kulturne vidike njihove spolne identitete. Verjamejo, da so oblačila in to, kar radi počnejo, tisto, kar jim določi spol. Dobljeni rezultati se s tem povsem ujemajo.
Vprašanju je sledilo podvprašanje: Po čem se razlikuješ od deklice/dečka? Pri odgovorih (Priloga 1) lahko vidimo, da tako deklice kot dečki razlikujejo spola po videzu. Kar šest deklic in šest dečkov je kot razliko med dečki in deklicami izpostavilo dolžino las. Devet deklic in štirje dečki razliko vidijo v oblačilih, in sicer v tem, da deklice nosijo obleke, fantje pa majice in hlače. Nekateri otroci (5) so omenili tudi druge podrobnosti videza, ki so značilne za deklice npr. lakiranje nohtov, uhani, obroči. Le en deček izmed vseh otrok je omenil razliko v anatomiji telesa. Najprej je izpostavil lase, nato lakiranje nohtov in šele po daljšem razmisleku razliko med spolnima organoma (»Punce imajo luliko, fantje pa lulčka.«). Razlika med odgovori deklic in dečkov je tudi, da so slednji večkrat omenili, česa nimajo – kar je značilno za deklice, pri deklicah pa ni bilo nobenega takega odgovora.
Zanimalo me je še, kako po njihovem mnenju izgledajo dečki in kako izgledajo deklice. Oba spola si to, kako izgleda deček, predstavljata zelo podobno. Skoraj vsi otroci (19) so omenili, da fantje nosijo fantovska oblačila (majice in hlače). Nekaj otrok (5) je celo določilo, kakšne slike lahko fantje nosijo na majicah, npr. slike bagrov, avtov in dinozavrov. Večina otrok (17) je kot značilnost dečka podalo, da ima kratke lase. Po mnenju nekaterih deklic (3) fantje ne nosijo nakita, kot so ogrlice, zapestnice in uhani in se ne šminkajo. Trije fantje so mnenja, da fantje ne smejo nositi roza oblačil (npr. »Imajo kratke lase in modre ali rdeče majčke. Roza pa nimajo nikoli.«). Pri otrocih obeh spolov, vključenih v raziskavo, lahko torej zasledimo izrazito stereotipna prepričanja glede izgleda fantov.
Na vprašanje, kako izgledajo deklice, so dečki in deklice prav tako odgovorili zelo podobno.
Čisto vsi otroci (20) so kot značilnost izgleda deklice povedali, da nosi oblekico oz. krilo. Dva fanta sta menila, da so oblačila po navadi v rožnati barvi. Večina otrok, osem deklic in sedem dečkov, je reklo, da imajo deklice dolge lase, čeprav je bila med njimi tudi deklica, ki ima kratke lase. Otroci (7) so kot značilnost videza deklice povedali še, da nosi obroče, špange ali
18 nakit (npr. »deklice imajo dolge lase, oblekice, obroče, špangice«). Nekaj deklic (3) je dodalo, da so deklice našminkane. Tudi pri opisovanju izgleda deklic torej opazimo izrazito spolno stereotipne odgovore otrok obeh spolov.
9.2 Povezovanje spola z osebnostnimi lastnostmi in vedenjem
V nadaljevanju sem želela ugotoviti, ali predšolski otroci povezujejo osebnostne lastnosti in vedenje s spolom. Otrokom sem pokazala dve sliki, sliko moškega in sliko ženske ter jih vprašala: Kakšen/-na se ti zdi? Najprej so opisali moškega in nato še žensko.
Pri opisovanju obeh slik so bili otroci zelo redkobesedni, zato sem jim postavljala podvprašanja:
kako vidijo določen spol, kaj določen spol po njihovem mnenju počne v službi/doma. Večina otrok, tako deklic kot dečkov, je odgovorila spolno stereotipno, kar se sklada z ugotovitvami Furlana (2006), in sicer da od ženske pričakujemo lastnosti in obnašanja, ki so pripisana ženskam, od moških pa lastnosti in obnašanja, ki so pripisana moškim. Večina otrok (18) je odgovorila, da moški doma popravljajo stvari, ki se pokvarijo. Nekateri otroci so moškim pripisali tudi opravila, ki so spolno stereotipna za ženski spol: trije otroci so rekli, da moški doma pospravlja in štirje otroci, da moški doma kuha. Niti en otrok pa ni rekel, da lahko stvari doma popravi ženska. Večina dečkov (8) je mnenja, da ženske doma kuhajo, več kot polovica dečkov (6) pa je izpostavilo, da ženska doma pospravlja. Tudi polovica deklic (5) je rekla, da ženske doma kuhajo, kar devet deklic pa je mnenja, da ženske doma pospravljajo, perejo in likajo oblačila. Pri odgovorih lahko opazimo, da so otroci pri opisovanju ženske in moškega opisovali, kaj doma dela njihova mama oziroma oče (»Hodi v službo, doma pa tudi dela za službo, kakšne ponudbe tako kot moj ati.«; »Tale pa doma samo pospravlja. Ker pri nas mami tudi samo pospravlja, potem pa naju s sestrico pelje na sprehod. Pa skuha kosilo.«). Kar se tiče navajanja osebnostnih in fizičnih lastnosti spolov opazimo, da se pri opisovanju ženske največkrat pojavi beseda prijazna (12), se pa beseda prijazen (5) pojavlja tudi pri opisovanju moškega. Pri opisu moškega je najpogostejši opis, da je močan (7). Pri opisovanju so otroci omenjali tudi zunanji izgled. Pri moškem so večkrat izpostavili kratke lase (4), brke in brado (2), pri ženski pa so opazili dolge lase (7), uhane (1), torbico (1) in to, da je našminkana (1).
V nadaljevanju sem na mizi pred otrokom obdržala obe sliki (sliko moškega in sliko ženske) ter otroke spraševala glede vnaprej danih osebnostnih lastnosti. Zanimalo me je, ali je navedena lastnost (nežen, močan, pogumen, prijazen, pameten, strahopeten in jeze) značilna za žensko, moškega ali oba. Otroci so odgovarjali tako, da so pokazali eno ali obe sliki.
19
Tabela 2 Odgovori dečkov glede osebnostnih lastnosti (pripisovanje določenemu spolu)
Nežen Močan Pogumen Prijazen Pameten Strahopeten Jezen
Moški / 10 8 3 3 / 9
Ženska 10 / / 6 7 10 1
Oba / / 2 1 / / /
Pri odgovorih lahko opazimo, da dečki mnogo pogosteje povezujejo osebnostne lastnosti z enim spolom kot z obema. Vsi dečki so mnenja, da so deklice nežne in strahopetne, dečki pa močni.
Skoraj vsi (9) so mnenja, da so jezni moški. Le trije fantje so odgovorili, da so moški prijazni in pametni, kar pomeni, da fantje ti dve lastnosti bolj povezujejo z ženskami.
Tabela 3 Odgovori deklic glede osebnostnih lastnosti (pripisovanje določenemu spolu)
Nežen Močan Pogumen Prijazen Pameten Strahopeten Jezen
Moški 1 10 8 2 1 1 9
Ženska 9 / / 8 9 9 1
Oba / / 2 / / / /
Tudi deklice navedene osebnostne lastnosti mnogo pogosteje povezujejo z določenim spolom kot z obema spoloma. Vse deklice telesno moč (močan) povezujejo z moškim. Skoraj vse deklice (9) so mnenja, da so ženske nežne, moški pa jezni. Opazimo lahko, da enako kot dečki tudi deklice pravijo, da so moški bolj pogumni (8), ženske pa bolj prijazne (8) in pametne (9).
Zanimivo je, da so otroci obeh spolov označili ženske za bolj pametne (16) kot moške (4), kljub temu da je ta lastnost običajno (stereotipno) pripisana moškim.
Marjanovič Umek (2004) pravi, da otroci značilnosti svojega spola označujejo za pozitivnejše, značilnosti nasprotnega spola pa za negativnejše. Rezultati te raziskave tega ne potrjujejo, saj je več kot polovica fantov trdila, da so ženske pametne (7) in prijazne (6). Tudi deklice so nekatere pozitivne lastnosti pripisale moškemu: vse (10) pravijo, da je močan, in skoraj vse (8), da je pogumen.
9.3 Povezovanje spola s poklici
Zanimalo me je tudi, ali otroci s spolom povezujejo poklice oz. ali na poklice gledajo spolno stereotipno. Najprej sem vsakega otroka vprašala, kaj si želi biti po poklicu, ko odraste.
20 Iz odgovorov (Priloga 1) lahko vidimo, da je večina dečkov izbralo poklic, ki je stereotipno bolj značilen za moški spolu (gradbenik, policaj, voznik). Nihče izmed dečkov ni izbral poklica, ki bi bil stereotipen za ženski spol.
Tudi večina deklic je izbralo poklic, ki je stereotipen za njihov spol. Najbolj priljubljen poklic pri deklicah je frizerka, saj si to želijo postati kar tri deklice, izbrale pa so še: vzgojiteljica (1), prodajalka hrane (1), peka piškotov (1), delo v živalskem vrtu (1). Tako kot dečki tudi deklice niso izbirale poklicev, ki bi bili stereotipni za moški spol.
Oba spola sta izbirala tudi spolno nevtralne poklice npr. veterinar, delo v živalskem vrtu. Tako kot pri povezovanju spola z osebnostnimi lastnostmi lahko tudi pri odgovorih na to vprašanje opazimo, da nekateri otroci (3) razmišljajo o svojih starših oz. si želijo opravljati isti poklic kot njihov starš istega spola (»Delal bi tam kot ati – v tovarni Hipleks«; »Delala bi tam, kjer moja mami, prodajala bi hrano; »V službi bi pa piškote pekla, tako kot moja mami.«).
V nadaljevanju intervjuja sem otrokom predstavila slike različnih okolij (gasilski dom, frizerski salon, vrtec, pisarna in delavnica) ter sliki moškega in ženske. Prosila sem jih, da na posamezno delovno mesto postavijo tistega, ki v tem okolju dela, torej žensko, moškega ali oba.
Tabela 4 Odgovori dečkov: pripisovanje delovnega okolja spolu
Gasilski dom
Frizerski salon
Vrtec Pisarna Delavnica Čiščenje prostorov
Moški 4 / / 3 10 /
Ženska / 9 8 4 / 10
Oba 6 1 2 3 / /
Tabela 5 Odgovori deklic: pripisovanje delovnega okolja spolu
Gasilski dom
Frizerski salon
Vrtec Pisarna Delavnica Čiščenje prostorov
Moški 8 / / 3 10 /
Ženska / 8 8 5 / 10
Oba 2 2 2 2 / /
21 Iz odgovorov v tabelah 4 in 5 lahko vidimo, da otroci pogosteje delovna okolja (in s tem povezane poklice) povezujejo z enim izmed obeh spolov kot z obema. Vsi dečki (10) in vse deklice (10) so mnenja, da lahko čiščenje opravljajo samo ženske, delo v delavnici pa samo moški. Večina dečkov (9) in deklic (8) je mnenja, da lahko delo v frizerskem salonu opravljajo samo ženske. Podobni so bili odgovori otrok glede dela v vrtcu: večina dečkov (9) in deklic (9) je mnenja, da lahko to delo opravljajo le ženske. Sklepam, da bi bili odgovori drugačni, če bi bil v vrtcu, v katerem sem izvajala raziskavo, zaposlen kakšen moški, pa žal ni. Predvidevam, da je to vplivalo na njihove odgovore. Nepričakovani pa so odgovori dečkov pri sliki gasilskega doma, saj je kar šest dečkov odgovorilo, da lahko tu delo opravljata tako moški kot ženska. Pri tem odgovoru so bili dečki manj spolno stereotipni od deklic, saj sta enako odgovorili le dve deklici. Predvidevam, da na odgovore otrok (predvsem dečkov) vpliva to, da imamo v našem kraju, kjer sem izvajala raziskavo, zelo dejavne prostovoljne gasilske domove, v katere je včlanjeno veliko prebivalcev mesta (moških in žensk), po vsej verjetnosti so med njimi tudi starši, sorodniki ali drugi znanci otrok. Sklepam torej, da so imeli intervjuvani otroci možnost v vlogi gasilca videti tako moške kot ženske.
9.4 Povezovanje spola z barvami
Z vprašanji v nadaljevanju sem želela ugotoviti, ali predšolski otroci izbirajo barve, ki so stereotipne za določen spol. Najprej me je zanimalo, katera barva je otrokom najbolj všeč.
Tabela 6 Najljubša barva
DEČKI DEKLICE
Modra 4 1
Rdeča 3 /
Rumena / 2
Zelena / /
Roza / 6
Oranžna 3 1
Iz odgovorov lahko vidimo, da je med dečki najbolj priljubljena modra barva, saj so jo izbrali štirje fantje. Pri deklicah pa je najbolj priljubljena roza barva, ki jo je izbralo kar šest deklic in noben deček – to je izmed vseh najbolj spolno stereotipna barva. Preostale deklice so izbrale
22 rumeno (3) in oranžno (1). V nasprotju s stereotipi glede barv po spolu pa je ena izmed deklic izbrala modro barvo, kar šest dečkov pa rdečo (3) in oranžno (3).
Po rezultatih lahko sklepamo, da so deklice pri izbiri barve bolj spolno stereotipne kot dečki, saj je roza barvo, ki je spolno stereotipna za deklice, izbralo več kot polovica deklic (6), medtem ko je spolno stereotipno barvo za dečke – modro, izbralo manj kot polovica dečkov (4).
Otroke sem nato vprašala, katera barva jim je najmanj všeč.
Tabela 7 Barva, ki jim je najmanj všeč
DEČKI DEKLICE
Modra 1 7
Rdeča / /
Rumena / /
Zelena / 1
Roza 8 /
Oranžna / 1
Vse so mi všeč 1 1
Iz tabele 7 lahko vidimo, da je večini dečkov in deklic najmanj všeč barva, ki je spolno stereotipna za nasprotni spol. Osem dečkov je izbralo roza barvo in sedem deklic modro barvo.
Zanimivo pri odgovorih je bilo, da je večina dečkov reklo, da jim roza sploh ni všeč, medtem ko so deklice rekle, da jim je modra všeč, vendar od vseh barv najmanj. Izstopal je odgovor dečka, ki je rekel, da mu je najmanj všeč modra barva.
Zanimalo me je še, ali bi fantje nosili roza šolsko torbo in punce modro šolsko torbo. Ko so odgovorili, sem jih prosila, da utemeljijo svoj odgovor.
Tabela 8 Barva šolske torbe
Dečki Deklice
Modra – DA 10 5
Modra – NE / 5
Roza – DA 1 10
Roza – NE 9 /
23 Iz tabele 8 lahko vidimo, da bi vsi dečki nosili modro šolsko torbo in vse deklice roza šolsko torbo. Pri spolno stereotipni barvi nasprotnega spola pa lahko pri deklicah in dečkih opazimo razliko. Le eden izmed dečkov, bi imel roza šolsko torbo, medtem ko bi pet deklic nosilo tudi modro šolsko torbo. Deklice, ki so odgovorile, da bi nosile modro torbo, so dodale, da bi nosile tudi modro torbo, vendar raje roza. Zanimivo je bilo, da je deček, ki mu je bila modra barva najmanj všeč, odgovoril, da bi modro torbo nosil, roza torbe pa ne.
Vsi fantje (9), ki so odgovorili, da roza torbe ne bi nosili, so mnenja, da je roza »barva za punce« in da je fantje ne morejo nositi. To kaže, da imajo fantje že razvite stereotipe glede barve, ki ni tipična za njihov spol.
Iz odgovorov petih deklice lahko vidimo, da se tudi pri njih pojavljajo stereotipi glede barve, ki je značilna za njihov spol. Tako kot večina (9) dečkov misli, da roza šolske torbe ne morejo nositi, ker je roza barva za punce, je nekaj deklic (5) odgovorilo, da modre šolske torbe ne morejo nositi, ker je to »barva za fante«.
Fausto – Sterling (2014) je ugotovil, da dečki pogosteje izbirajo modro barvo kot rožnato, deklice pa pogosteje izbirajo rožnato, kar se povsem sklada z rezultati, ki sem jih dobila. Razlika pa je, da deklice pogosteje izberejo oz. manj odklanjajo modro barvo kot dečki rožnato.
9.5 Povezovanje spola z igračami
Nadalje me je zanimalo, ali otroci izbirajo igrače, ki so stereotipne za njihov spol. Najprej sem jih vprašala, s katero igračo se najraje igrajo.
Iz odgovorov otrok lahko sklepamo, da je večina otrok izbrala igrače, ki so tipične oz.
stereotipne za njihov spol. Med deklicami sta bila najpogostejša odgovora s punčkami (3) in z dojenčki (3). Izstopa odgovor deklice, ki je za svojo najljubšo igračo izbrala orodje, torej stereotipno tipično igračo za fante. Dve deklici sta izbrali spolno nevtralni igrači, in sicer lego kocke in plišasto igračo. Ena izmed deklic pa svoje najljubše igrače ni mogla izbrati. Povedala mi je, da ima doma veliko punčk, dojenčkov, plišastih igrač in kock, vendar ne ve, kaj ji je najbolj všeč. Iz njenega odgovora pa vidimo, da je tako kot ostale deklice naštela spolno stereotipne in nevtralne igrače. Pri dečkih je bila najbolj priljubljena igra z lego kockami, ki jo je izbralo polovica fantov. Presenetilo me je, da je le en fant izbral igro s tovornjaki ali avtomobili, ki velja kot spolno stereotipna igra za fante. Tudi pri odgovorih dečkov izstopa en odgovor, in sicer fanta, ki se od vsega najraje igra v kuhinji. Ostali fantje pa so izbirali igrače, ki so bolj značilne za njihov spol kot za deklice (dinozavri, pištola in vrtavka, orodje).
24 Zanimalo me je tudi, ali bi se otroci želeli igrati z igračami, ki so spolno stereotipne za nasprotni spol. Otrokom obeh spolov sem postavila vprašanje, ali bi si želeli igrati: z lego kockami, v kuhinji, z dojenčki, s punčkami, z orodjem, avti in lesenimi kockami.
Tabela 9 Izbira igrač
Lego kocke
Kuhinja Dojenčki Punčke Orodje Avti Lesene kocke Dečki –
DA
10 9 2 1 10 10 10
Dečki –
NE
/ 1 8 9 / / /
Deklice –
DA
7 10 10 10 6 6 9
Deklice –
NE
3 / / / 4 4 1
Iz tabele 11 lahko vidimo, da bi se vsi fantje igrali z lego kockami, orodjem, avti in lesenimi kockami. Vsi fantje bi se torej igrali z igračami, ki so stereotipne za njihov spol in z igračami, ki so spolno nevtralne. Zanimivo je, da bi se vsi fantje razen enega igrali v kuhinji, ki velja za stereotipno dekliško igro. Tudi deček, ki se ne bi igral v kuhinji, v svojem odgovoru ni pokazal stereotipnega mišljenja glede igre v kuhinji. Svoj odgovor je namreč utemeljil z besedami: »Ker mi to ni všeč.«. Drugačni odgovori pa so bili pri igri s punčkami in dojenčki, kar so izbrali trije fantje. Ostali fantje menijo, da se z dojenčki in punčkami lahko igrajo samo punce (npr. »ker je to za punce«) fantje pa se z njimi naj ne bi igrali. Pri njihovi izbiri igrač lahko torej opazimo spolno stereotipne izbire igrač.
Podobno kot dečki so tudi vse deklice izbrale stereotipno dekliške igre: igro v kuhinji, z dojenčki ali s punčkami. Večina deklic bi se igrala tudi z lesenimi kockami (9) in z lego kockami (7), ki sodijo med spolno nevtralne igrače. Deklica, ki se ne bi igrala z lesenimi kockami in vse tri deklice, ki se ne bi igrale z lego kockami, so dejale, da jim to ni všeč. So pa tudi deklice izbirale igrače, stereotipno značilne za dečke: več kot polovica deklic (6) bi se igrala z orodjem in avti. Štiri deklice pa se z avti in orodjem ne bi igrale, ker teh igrač nimajo doma (1), ker jim to ni všeč (1) ali zaradi tega, ker se s temi igračami igrajo samo fantje (2).
25 Vidimo lahko, da so pri izbiri igrač punce manj spolno stereotipne kot fantje. Več kot polovica punc bi se igralo s stereotipnimi igračami za fante, medtem ko bi se le dva fanta igrala z igračami, ki so stereotipne za punce. Izjema pa je kuhinja, v kateri bi se igralo kar devet dečkov, ne glede na to, da je igra v kuhinji tipično predpisana ženskemu spolu. Opažam, da je igra v kuhinji v vrtcu, kjer sem izvajala raziskavo, priljubljena tako pri dečkih kot pri deklicah in da je otroci ne pripisujejo nobenemu spolu. Morda na to vplivajo tudi mediji, v katerih se v zadnjem času moški zelo pogosto pojavljajo v vlogi kuharjev. Tudi pri odgovorih, zakaj se tega ne bi igrali, so bili fantje bolj stereotipni, saj so odgovarjali, da zato, ker se to igrajo punce. Med deklicami pa sta samo dve odgovorili, da »je to za fante«. Ena je npr. povedala, da bi se igrala z avti, »če bi jih imela doma, če bi mi jih mami kupila«. Ta odgovor se sklada z ugotovitvijo Fagota in Hegata (1991), ki pravita, da odrasli spodbujajo otroke, da izbirajo spolno stereotipne igrače. Zavedati pa se moramo, da ne gre le za vpliv staršev, ampak tudi širše družbe. Nekateri otroci namreč kljub temu da jih starši spodbujajo in jim kupujejo nestereotipne igrače, te zavračajo, saj jih družba prikazuje kot neprimerne za njihov spol.
26
10 SKLEP
Predšolski otroci že razumejo oz. znajo odgovoriti, katerega spola so, ker pa so po Kohlbergovi teoriji na stopnji spolne stabilnosti, še ne razumejo stalnosti spola v času in prostoru. Otrok torej ne zna pravilno odgovoriti, ali bi bil še deček, če se preobleče v krilo (Marjanovič Umek, 2020).
Bolj kot na anatomijo telesa se osredotočajo na zunanji videz in kulturne vidike njihove spolne identitete (Derman-Sparks in Edwards, 2010). Tipična razlaga predšolskih otrok je, da spol definira zunanji videz, kot so oblačila in dolžina las; nekdo, ki ima dolge lase, torej ne more biti deček. Na prvi del prvega raziskovalnega vprašanje, ali otroci povezujejo spol s telesno anatomijo, lahko odgovorim, da to ne drži. V raziskavi je namreč samo en deček kot razliko med spoloma izpostavil, »da imajo fantje lulčka, deklice pa luliko«. Lahko pa potrdimo drugi del prvega raziskovalnega vprašanja, in sicer da predšolski otroci spol povezujejo z zunanjim izgledom in vedenjem. Večina otrok je namreč ob vprašanju, kako vedo, da so deklice/dečki, odgovarjalo, da zaradi oblačil in dolžine las. Ugotovili smo tudi, da že predšolski otroci ženskam določajo vedenja, ki so tradicionalno pripisana ženskam, moškim pa vedenja, ki so tradicionalno pripisana moškim. Večina otrok misli, da morajo ženske doma pospravljati, prati, likati oblačila in skrbeti za otroke, moški pa popravljati stvari, ki se pokvarijo.
Na drugo raziskovalno vprašanje, ali predšolski otroci povezujejo osebnostne lastnosti s spolom, lahko odgovorim pritrdilno. V raziskavi smo namreč ugotovili, da predšolski otroci obeh spolov moškim večinoma pripisujejo spolno stereotipne lastnosti, kot so močan, jezen, pogumen, ženski pa prav tako stereotipne lastnosti, kot so nežna, prijazna, strahopetna. Pri tem odstopa pametnost, ki je stereotipno bolj pripisana moškim, intervjuvani otroci obeh spolov pa so jo pogosteje določili ženskam.
Že pri predšolskih otrocih se pojavljajo tudi stereotipi glede poklicev, ki jih lahko opravlja moški oz. ženska. Otroci so mnenja, da so nekateri poklici samo za ženske, drugi samo za moške. Z raziskavo smo ugotovili, da večina dečkov in deklic ženskemu spolu pripisujejo poklic čistilke, vzgojiteljice in frizerke, moškemu pa delo v delavnici. Zanimivo je, da so dečki pri izbiranju poklica gasilca manj stereotipni od deklic. Le štirje dečki so namreč poklic gasilca določili moškemu, šest pa jih je odgovorilo, da lahko poklic gasilca opravljata oba spola, medtem ko je kar osem deklic prepričanih, da lahko delo gasilca opravlja samo moški. Potrdimo lahko tudi odgovor na tretje raziskovalno vprašanje, in sicer da predšolski otroci povezujejo poklice s spolom.
