IN A A H ČI N 20 20 MA G IST RS K A N A L O G A
INA AHČIN
KOPER, 2020
MAGISTRSKA NALOGA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
Koper, 2020
SOCIALNA TRAJNOST KOT STEBER
TRAJNOSTNEGA RAZVOJA: ŠTUDIJA PRIMERA EKOVASI NA DANSKEM
Ina Ahčin Magistrska naloga
Mentor: prof. dr. Roberto Biloslavo UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
POVZETEK
Znotraj koncepta trajnostnega razvoja je socialni vidik še danes tisti, ki je mnogokrat spregledan in pozabljen. Danes je to tudi eden glavnih ciljev ustanovitve trajnostnih skupnosti. Ljudi namreč najbolj povezujeta in osrečujeta socializacija in delovanje v smeri skupnega cilja. Čeprav je prvoten namen ustanovitev skupnosti različen, pa je ravno socialni vidik tisti, ki jih ohranja pri ţivljenju na dolgi rok. Skozi študijo primera ekovasi na Danskem podrobneje spoznamo razloge prebivalcev za vključitev v trajnostno skupnost. Prav tako spoznamo njihove motivatorje, vrednote in način odločanja. V raziskavi ugotavljamo, da so za ohranjanje uspešnega delovanja skupnosti potrebne določene skupne vrednote, ki omogočajo optimalno delovanje v smeri skupno zastavljenih trajnostnih ciljev. Med najpomembnejše po mnenju stanovalcev spadajo spoštovanje narave, skupnost, trajnost, skrb za okolje in medsebojna pomoč. Ekovas predstavlja nekaterim prebivalcem uresničitev ţivljenjske ţelja, za druge pa je le začasna postaja v ţivljenju, ki jim bo prinesla nove vrednote, znanja, poznanstva in na splošno širši pogled na svet.
Raziskava doda nov vpogled na še vedno ne dovolj poznano področje trajnosti ter njeno ţivljenjsko pomembnost za človeka in njegov osebni razvoj.
Ključne besede: socialna trajnost, socializacija, trajnost, skupnost, ekovas.
SUMMARY
Inside the sustainable development concept, social sustainabilityis today still, too often overlooked and forgotten. Today this is also one of the main reasons for establishing sustainable communites. People feel most connected and content because of the socialization and working towards a common goal. Even though the primary goal for establishing communities are different, it is the social aspect that keeps the communites alive in the long run. Throught a study of a ecovillage in Denmark we get to know the reason of some of the resiednts for joing the sustainable community in more detail. We also get to know their motivatiors, values and decision making. In the research we find, that in order for a community to run successfuly, they also have to share common values, that enable optimal functioning in the direction of all common set sustainable goals. In most important amongst them, the residents place respecting the nature, community, sustainability, taking care of the environemnt and communal aid.
Ecovillage represents a dream come true to some of its residents and for some it is merely a pit stop in life, which will bring them new values, knowledge, aquaintances and in general a broader view of the world. The research ads a new insight of still not known enough field of sustainability and its life importance for the human and his personal development.
Key words: social sustainability, socializing, sustainability, community, ecovillage.
UDK: 711.3:502.131.1:316.334.5(043.2)
VSEBINA
1 Uvod ... 1
1.1 Teoretična izhodišča raziskave ... 1
1.2 Opredelitev raziskovalnega problema ... 4
1.3 Namen in cilji raziskave ... 5
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave... 5
2 Zgodovina ... 6
2.1 Različne opredelitve koncepta ekovas ... 6
2.2 Prve tiskovine ... 8
2.3 Prve konference in organizacije ... 9
3 Trajnostna skupnost ... 11
3.1 Razumevanje pomena trajnostnih skupnosti za trajnostni razvoj ... 11
3.2 Splošni vidiki eko skupnosti ... 13
3.3 Pregled ekovasi v Evropi ... 14
3.4 Uspeh nekaterih dosedanjih skupnosti ... 16
4 Socialni vidik trajnostnih in ekoloških skupnosti ... 18
5 Holističen pristop trajnosti kot ideologija ... 21
5.1 Pomen skupnosti ... 21
5.2 Socialna vključenost kot ključ do uspeha ... 23
5.3 Izzivi današnjega časa ... 26
5.4 Materializem in potrošništvo ... 28
6 Empirična raziskava ... 29
6.1 Raziskovalna vprašanja ... 29
6.2 Opis vzorca ... 29
6.3 Metode pridobivanja podatkov ... 30
6.4 Metode analize podatkov ... 30
6.5 Analiza rezultatov empirične raziskave ... 30
6.6 Interpretacija socialnega stebra obravnavane ekovasi ... 51
7 Predlogi za nadaljne raziskave na področju ... 57
8 Sklep ... 58
Literatura ... 59
Priloge ... 65
SLIKE
Slika 1: Razporejenost namenskih skupnosti v Evropi ... 15
Slika 2: Sestava trajnostne skupnosti Munksogaard ... 52
Slika 3: Zasebne hiše s stanovanji ... 53
Slika 4: Skupni vrtovi za pridelavo ekološke zelenjave in sadja ... 54
Slika 5: Skupna hiša (eng. common house) za skupne tedenske dejavnosti ... 55
PREGLEDNICE Preglednica 1: Pomen in definiranje trajnostnega razvoja ... 32
Preglednica 3: Razlogi za ţivljenje v skupnosti ... 36
Preglednica 4: Glavni razlog za ţivljenje v ekovasi in dejavniki, ki so vplivali na odločitev za ustalitev tukaj ... 38
Preglednica 5: Obdobje v ţivljenju, ko je oseba pridobila socialne vrednote trajnosti ... 39
Preglednica 6: Motivacija za ohranjanje tega načina ţivljenja ... 40
Preglednica 7: Opis organizacije v skupnosti s strani stanovalcev ... 42
Preglednica 8: Percepcija stanovalcev glede organiziranosti skupnosti ... 43
Preglednica 9: Temeljne vrednote skupnosti po mnenju stanovalcev ... 44
Preglednica 10: Običaji in navade, specifične za skupnost po mnenju stanovalcev ... 46
Preglednica 11: Glavni izzivi, s katerimi se sooča skupnost v današnjem času, po mnenju stanovalcev... 47
Preglednica 12: Zastavljeni cilji s strani stanovalcev v času bivanja v skupnosti ... 49
Preglednica 13: Mnenje o morebitnem nadaljevanju prakse bivanja v ekovasi s strani otrok in/ali vnukov ... 51
1 UVOD
Nastanek najbolj osnovne definicije trajnostnega razvoja (angl. sustainable development) sega v prejšnje stoletje in se uporablja še danes. Po definiciji zdruţenih narodov v poročilu Our common future lahko trajnostni razvoj definiramo kot: "Takšen način razvoja, ki zadošča današnjim potrebam, ne da bi pri tem ogroţali moţnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svojim lastnim potrebam" (United nations 1987). Po besedah Ortiza, Castellsa in Sonnemanna (2009, 29) je trajnostni razvoj karakteriziran kot "napredek, ki izboljša kvaliteto ţivljenja na način, ki omogoča posameznikom, da ţivijo v zdravem in varnem okolju, prav tako pa povzdigne socialni, ekonomski in okoljski aspekt sedanjih in prihodnjih generacij." Krajšo definicijo trajnostnega razvoja je opredelil Dempsey idr. (2009, 5), ki pravijo, da je to
"dinamično stanje ravnoteţja, ki se ga lahko vzdrţuje z ravnovesjem dolgoročnega okoljskega, ekonomskega in socialnega zdravja". Čeprav je danes v praksi implikacij trajnostnega razvoja nemalo in variirajo glede na interes posameznikov, kulturo in potrebe različnih področij, pa je glavni način opredelitve trajnostnega razvoja, da si predstavljamo stol s tremi nogami, ki jih predstavljajo okolje, ekonomija in druţba (Yu idr. 2017, 26). V zadnjih letih se je osnovnim trem stebrom po nekaterih definicijah pridruţil še četrti steber, kamor uvrščamo tudi kulturno trajnost.
1.1 Teoretična izhodišča raziskave
Becker in Jahn (1999, 26‒27) sta socialno trajnost opisala kot "dolgoročen odnos med naravo in druţbo". Na drugi strani so jo leto kasneje Polèse, Stren in Caulfeld (2000, 3) definirali kot
"gibanje, ki se pojavi, medtem ko se prilagajamo napredku današnje druţbe ter izboljšanju oziroma napredku, ki s seboj prinese bogato okolje". Na bolj enostaven način so Woodcraft idr. (2012, 14) socialno trajnost definirali kot "način, na katerega je druţba oblikovana na osnovi človekovih ţelja in potreb". Chiu (2003, 234) opisuje socialno trajnost kot vidik, ki spodbuja k razsvetljenju in ohranjanju človeške dobrobiti.
V primerjavi z ekonomsko in okoljsko trajnostjo se socialna trajnost osredotoča predvsem na to, da okolje, v katerem ljudje delajo in bivajo, ta spodbuja k uspehu in njihovemu vsesplošnemu dobremu počutju.
Na temo socialne trajnosti je Murphy (2012, 15) oblikoval štiri konceptualne dimenzije trajnosti, za katere pravi, da oblikujejo izhodišče druge skupine socialnih kategorij, ki bi pomagale trenutnim druţbenim kategorijam in dojemale okoljske razseţnosti trajnostnega razvoja. Predstavljajo jih enakost, sodelovanje, zavedanje o trajnosti in socialna kohezija.
Na čisto osnovnem nivoju človeka ima vsak posameznik določene potrebe, ki jih ţeli zadovoljiti. V primeru človeka so te potrebe prirojene in predstavljajo potrebe, ki morajo biti zadovoljene, da lahko posameznik ohranja zdravo fizično, čustveno in mentalno stanje. Danes
so določene potrebe človeka tako specifične, da jih lahko zadovoljijo le v skupnosti. Primer teh sta sodelovanje in naklonjenost. Missimer, Robèrt in Broman prav tako dodajajo, da je
"ustvarjanje priloţnosti za zadovoljevanje potreb eden glavnih razlogov za razvoj druţbe". To se kaţe v praksi tako, da posameznik lahko zadovolji svoje potrebe, ampak je hkrati prav tako odvisen od ekološkega in socialnega sistema (Missimer, Robèrt in Broman 2016, 4).
V ţelji po trajnostnemu delovanju za prihodnost in zadovoljitvi osnovnih socialnih potreb človeka je prišlo na svetovnem nivoju v 60. letih prejšnjega stoletja do razvoja prvih eko skupnosti, desetletje kasneje pa so se v bolj radikalnih oblikah pojavile tudi na globalnem severu (definicija na strani 9), kjer je bila motivacija o okoljskih vprašanjih in radikalnem globokem zelenem okolju bistveno bolj prisotna kot v ostalih predelih (Lovell 2012, 1‒5). Po besedah Batesa, Christensena in Levinsona (2003, 424‒425) se je zgodba izraza angl.
ecovillage oziroma ekovas uradno pričela v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja, ko so v alternativnih novicah z naslovom "Mother Earth News" ţeleli opisati naselbinsko območje z eksperimentalno kmetijo v Severni Karolini. Tu je bila prisotna alternativna gradnja, ekološko kmetijstvo in sistemi obnovljive energije.
Na račun konference z naslovom "Ecovillages and sustainable communities", ki jo je organizirala ena prvih ekovasi (ekovas Findhorm na Švedskem), so v 90. letih zabeleţili občuten porast nastanka skupnosti, ki so se imenovale ekovasi. Kmalu je prišlo tudi do ustanovitve dveh večjih gibanj v smeri razvoja in ustanavljanja eko vasi, in sicer: GEN (angl.
Global Ecovillage Network), ki ima danes pod okriljem preko 1500 eko vasi, ter fundacija Gaia Trust na Danskem (Jackson 1998, 1-2). GEN (2014) je pojem eko vasi definiral kot
"namerna ali tradicionalna skupnost, ki je zavestno oblikovana skozi lokalno lastnino in procesom sodelovanja za ustvarjenje socialnega in naravnega okolja". Kasneje jo je Robert Gilman (1991, 10‒14) definiral kot: "ekovas, ustvarjena s strani človeka z vsemi lastnostmi, kjer so z vsemi človeškimi dejavnostmi popolnoma integrirane v naravni svet na način, ki podpira zdrav človekov razvoj z večimi iniciativnimi centri, kar se lahko nadaljuje v prihodnost za nedoločen čas". Ker danes po tej definiciji eko vasi ne obstajajo, jih na enostaven način definiramo kot "skupnosti, ki prej stremijo k tem idejam, kot pa uresničujejo utopijo" (Gilman 1991, 10-14).
Dandanes ekovasi delujejo na bolj enakopravni in trajnostni prihodnosti, kjer se uresničujeta tako visoka kakovost ţivljenja kot tudi čim manjši ekološki odtis. Na kratko jih lahko definiramo kot "skupnosti, ki stremijo k boljšemu in laţjemu skupnemu ţivljenju" (Greenberg 2017). Avtor Robert Gilman (1991, 10‒14) je eko vas definiral kot "naselje človeškega obsega z vsemi potrebnimi lastnostmi/viri, kjer so človekove dejavnosti integrirane v naravo na neškodljiv način in na način, ki spodbuja zdrav človekov razvoj z različnimi iniciativnimi centri, ki se lahko uspešno nadaljuje v prihodnost za nedoločen čas". Lovell (2012, 1‒5) pa je v svojem članku o eko skupnostih eko vas tudi kvantitativno opredelil. Dejal je, da je ekovas skupnost v manjšem obsegu, ki jo predstavlja od 50 do maksimalno 150 prebivalcev, pri
čemer ti delujejo tako v smeri podporne socialne mreţe kot tudi okoljsko trajnostnega načina ţivljenja s čim niţjo stopnjo vpliva.
Trajnostna skupnost vzame v zakup vse potrebe njenih prebivalcev ter jih poskuša uvesti v vsakdanje ţivljenje, brez da bi se pri tem te izključevale ali izpodbijale. Izraz eko skupnost v osnovi opisuje namenske skupnosti, saj njeni člani stremijo k dosegi ciljev trajnostnega razvoja. Tako kot pri socialni trajnosti je tudi to izraz, ki ima mnogo različnih pogledov in definicij, kot so na primer ekološka bivališča, trajnostne skupnosti, eko mesta, namenske skupnosti in ekovasi. Po definiciji GEN-a (b. l.) ima eko vas naslednje karakteristike:
skupnost centralnega pomena, vrednote skupne članom skupnosti, enakopravna delitev virov, ţelja po kontroli nad načinom ţivljenja ter dejstvo, da je zgrajena s strani njenih članov in ne tradicionalnih gradbenikov.
Člani eko skupnosti imajo običajno skupne okoljske, socialne, ekonomske in/ali duhovne vrednote. V povezavi z nastankom trajnostne oziroma ekološke skupnosti je vedno eden izmed treh stebrov trajnosti tisti prevladujoči motivator, ki prebivalcem skupnosti predstavlja gonilo, na osnovi katerega celotna skupnost temelji na svojem sistemu vrednot (Acconia 2019). Danes se skupnosti pojavljajo v mnogih različnih oblikah, od alternativnih skupnosti (kjer so se člani za način ţivljenja odločili zaradi nasprotovanja današnjemu kapitalističnemu sistemu), pa do tistih malo bolj modernih skupnosti (eko mesta, globalna mesta, ipd.), kjer je prebivalcem skupen specifičen pogled, kot je na primer nizkoogljična tehnologija ali pridelava organske hrane (Lovell 2012, 1‒5).
Zadovoljitev socialnih potreb pa ni nujno glavna motivacija za ustanovitev skupnosti.
Najpogostejša motivacija za nastanek je običajno socialni aspekt, ki se kaţe ţe v deljenem gospodinjstvu in se je na Danskem pojavil ţe v poznih 60. letih prejšnjega stoletja. Ţivljenje v skupnosti po mnenju njenih prebivalcev pripomore k boljšemu socialnemu ţivljenju, brez da bi pri tem ţrtvovali zasebnost lastnega doma. Po mnenju GEN-a (b. l.), je treba vsako ekovas gledati na svoj način, saj so prebivalci ekovasi hkrati tudi ustanovitelji in posledično so njihovi razlogi za ustanovitev posamezne eko vasi lahko precej različni. Medsebojno imajo različno vizijo razvoja eko vasi, različne vrednote, kulturo in razlog za obstoj. Podobnega mnenja je tudi Lovell (2012, 1‒5), ki pravi, da je lahko motivacija tudi:
− ko se na primer posameznik ţeli ločiti od preostalih na tak način, da se dejansko ukvarja z okoljsko in druţbeno trajnostnim načinom ţivljenja in praksami;
− ţeli ostati en korak pred pričakovanimi spremembami stanovanjske politike in predpisov;
− ali pa enostavno ţeli priloţnost, da izkoristi nove poslovne priloţnosti.
Motivatorji variirajo glede na tip institucije, ki je predmet obravnave (temelječ na skupnosti, socialnih stanovanjih, zasebnih razvijalcih stanovanj, vladi idr.).
Čeprav je torej običajno razlogov za ustanovitev ekovasi več, po mnenju GEN-a (b. l.) obstajata dva glavna povoda:
− tradicionalen: obstoječe vasi ali skupnosti, ki se odločijo oblikovati smer v prihodnost z medsebojno pomočjo, s kombinacijo tradicionalne modrosti za ohranjanje ţivljenja ter pozitivne nove inovacije;
− nameren: ustvarjen s strani ljudi, ki se zdruţijo s skupnim razlogom ali vizijo.
Eko skupnosti dandanes vključujejo vse štiri stebre trajnosti, pri katerem pa socialna trajnost predstavlja: graditev skupnosti in sprejemanje drugačnosti; komunikacijske sposobnosti in sprejemanje odločitev; vodstvo in opolnomočenje; umetnost, rituale in socialno transformacijo; izobrazbo, socialne mreţe in aktivizem (GEN b. l.). V svojem članku z naslovom "Ecovillages as a model of practiced sustainability" je GEN (2014) predstavila tudi nekaj praktičnih primerov eko skupnosti, ki še danes dobro delujejo. Podala je naslednje predloge na področju socialne trajnosti:
− enotnost mora obstajati kljub različnosti;
− obstajati morata določena rutina in hkrati tudi prostor za umetnost in meditacijo;
− transparentnost je ključ do uspešne komunikacije na dolgi rok (tudi humor pomaga);
− skupno sprejemanje sprememb, ki imajo vpliv na vse;
− v skupnosti je skrb za otroke skupna;
− skupno delovanje v smeri čim manjšega razlikovanja spolov.
1.2 Opredelitev raziskovalnega problema
Po navedbah Omanna in Spangenberga (2002, 1) je še danes socialna trajnost tista, ki je pogosto spregledana v načrtovanju scenarijev za prihodnost, saj je v primerjavi z ostalimi teţje ovrednotena. Podobnega mnenja je tudi Colantonio (2011, 35), ki pravi, da je na področju socialnega stebra trajnosti socialna trajnost tista, ki je še danes najmanj opredeljena in obravnavana. Tako obširen, kot je v splošnem pojem trajnosti, je teţko definirati in natančneje opredeliti steber socialne trajnosti. Socialni vidik še vedno ostaja tisti, ki je v procesu raziskav mnogokrat zanemarjen in spregledan. Še posebej neraziskan je predvsem neotipljiv, intrinzičen vidik, ki ga lahko v našem primeru bolje spoznamo in proučimo le s pomočjo ljudi. Ta del namreč predstavljajo vrednote, motivacijo in cilje ljudi, katerih ne moremo ugotoviti zgolj s pomočjo opazovanja, temveč z osebnim pristopom k ljudem, ki na tak način ţivijo. Za uspešno učenje iz dobrih praks ter moţnost izvajanja trajnostnega razvoja kot celote je ključno, da se socialno trajnost vključi v proces in se jo obravnava kot enako pomembno, kot sta ekonomska in okoljska trajnost. Le na način, da res dobro poznamo vse stebre trajnosti in njihov uspeh v praksi, lahko trajnostni razvoj uspešno uresničujemo v smeri zastavljenih ciljev.
1.3 Namen in cilji raziskave
Namen magistrske naloge je na osnovi študije primera ugotoviti, kaj trajnostni razvoj pomeni prebivalcem obravnavane skupnosti ter kateri so tisti dejavniki socialne trajnosti, ki po njihovem mnenju zagotavljajo uspešen razvoj in obstoj trajnostnih skupnosti v obliki eko/trajnostne vasi.
V povezavi z namenom naše raziskave smo si zastavili naslednje cilje:
− pregled in analiza literature ter kritična osvetlitev socialnega vidika trajnostnega razvoja na osnovi študije primera v praksi;
− proučitev pomena trajnostne skupnosti za njene prebivalce in njihove vzgibe za njen razvoj;
− ugotoviti stališča deleţnikov glede (ne)uspešnosti takšnih in podobnih skupnosti ter ključ za uspeh njihove skupnosti;
− na osnovi izvedene raziskave podati predloge za uspešno uvajanje koncepta eko skupnosti ter podati predloge za nadaljnjo raziskovanje.
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave
Vedno se lahko pojavijo kakšne omejitve, ki bi nam lahko onemogočile ustrezno izvedbo naše raziskave.
Predpostavke
Predpostavke za kvalitativno raziskavo niso značilne.
Omejitve
Omejitve v raziskavi so vsebinske in metodološke.
Vsebinske omejitve so:
− predmet raziskovanja je razumevanje socialne trajnosti znotraj ekovasi in ne tudi v drugih oblikah trajnostne druţbene skupnosti;
− raziskovali bomo eko skupnost zgolj v eni drţavi, zaradi česar ni moţno izključiti tudi specifičnega druţbeno-kulturnega vpliva;
− predmet raziskovanja je predvsem socialna trajnost, na druga področja trajnosti (ekonomski, okoljski in kulturni vidik) posegamo zgolj v obsegu, skladnem z namenom in cilji raziskave.
Metodološko omejitev predstavlja moţnost generalizacije, ki je skladna z naravo uporabljene kvalitativne metodologije raziskovanja.
2 ZGODOVINA
Urbana naselja ter njihov razvoj skozi čas predstavljajo primer organiziranosti človekovih aktivnosti. Prvotne naselbine so bile tiste, ki so v osnovi zasnovane z namenom, da okolje prilagodijo človekovim potrebam ter mu z medsebojnim povezovanjem ljudi lajšajo preţivetje in zadovoljitev osnovnih potreb. S časom ko je človek pridobil večjo kontrolo nad okoljem in tudi s tem povezanimi dejavnostmi, so se tudi naselja razvila v bolj zapletene strukture (Irrgang 2005, 18). Hough (1995, 8) v povezavi z omenjenim navaja, da lahko do dveh kategorij morfoloških sprememb v takih skupnostih pride skozi spontane in v veliki meri naravne procese, ali pa s pomočjo skozi usklajene in načrtovane plane s strani človeka. Taka vrsta naselij je bila s svojimi značilnostmi počasen, a gotov prehod v danes poznane ‒ ekovasi.
Pojem ekovas temelji na dolgoletni zgodovini utopičnih mišljenj in gibanj. Čeprav se je uradno pojem ekovasi pojavil šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, utopična gibanja segajo ţe v začetek 16. stoletja. Ţe v časih, ko je bilo prisotno razkazovanje razkošja in blišča, so se na nasprotni strani pojavljala gibanja, ki so naslavljala teţavo s tem povezanega pojava preseţka in tegob. Posamezniki so se prostovoljno ločevali od prevladujočega sistema s posvajanjem lastnih verovanj in vrednot, ki so bile pogosto spiritualne narave in so osvetljevale človekov potencial za dosego nečesa višjega (Farkas 2017, 71‒73).
Prve iniciative ekovasi so izhajale iz nasprotovanja socialnemu okolju. Ena takih je bila leta 1975 predstavljena s strani revije »Mother Earth News«, ki se je odločila postaviti organske vrtove in hiše za hranjenje energije v neposredni bliţini svojih pisarn. Štiri leta kasneje so nato sami sebe imenovali ekovas. Ob pribliţno istem času se je v Nemčiji ustanovilo protestno gibanje v obliki majhnega prebivališča, ki je nasprotovalo nuklearnemu odlagališču odpadkov in temeljilo na ekoloških principih. Tudi oni so sami sebe imenovali Ökodorf (ekovas). Prav tako se je v 70. letih prejšnjega stoletja na Danskem pričelo širiti sobivalno gibanje ekovasi (Farkas 2017, 76).
2.1 Različne opredelitve koncepta ekovas
Definicija, podana s strani Roberta Gilmana (1991, 10‒14), opisuje ekovasi kot naselbine po celotnem svetu, ki bi lahko sluţile kot vir inspiracije ostalim. Predstavljale naj bi zgled, kako so videti skupnosti v prehodu v trajnostno druţbo, kar sta ţe takrat imenovala »ekovas«.
Skupnosti, ki ustrezajo temu opisu, so se začele pojavljati predvsem na tako imenovanem globalnem severu (Global North) ter v manjšem deleţu na globalnem jugu (Global South).
Globalni sever pri tem predstavljajo ekonomske drţave Evrope, severna Amerika, Avstralija, Izrael in juţna Afrika med drugimi, na drugi strani pa Globalni jug predstavljajo drţave z
zapoznelo ekonomijo, kot so Indija, Afrika, Kitajska, Brazilija, Mehika in druge (Odeh 2010, 1).
Kot je predlagal Dawson (2013, 217‒234), lahko ekovasi delimo na dva osnovna tipa. Tiste na globalnem severu so tipično manjše, eksperimentalne, namenske skupnosti, medtem ko so tiste na globalnem jugu tipično bolj tradicionalne skupnosti ali mreţa teh, katerih lokalne vodje iščejo ponoven prevzem kulturnih, ekonomskih in okoljskih virov. Čeprav je delitev v osnovi geografska, pa tega ne moremo upoštevati v vseh primerih. Kljub omenjenim opaznim razlikam je treba poudariti kar nekaj skupnih značilnosti, pod katere štejemo gospodarsko relokalizacijo, zmanjševanje revščine, globalno enakost, spoštovanje kulturne in duhovne raznovrstnosti ter evolucije popotrošniške kulture.
Istočasno so se predhodnice teh skupnosti pričele identificirati s pojmom ekovasi ali pa so same sebe tako začele imenovati (Wagner idr. 2012, 81). Primer take vasi je Findhorm na Škotskem, ki je bila prvotno zasnovana kot namenska skupnost, osredotočena na duhovni razvoj stanovalcev. Danes je v splošnem bolje poznana tudi kot mati ekovasi (Forster in Wilhelmus 2005, 367‒379).
Z globokim nezadovoljstvom v obstoječem sistemu, ki je temeljil na materializmu ter globalni prevladi, je v drugi polovici 20. stoletja prišlo do obdobja preporoda utopičnih idej. Do nastanka gibanja ekovasi, kot jih poznamo danes, je prišlo v 60. in 70. letih kot posledica ţelje po namenskem načinu ţivljenja v skupnosti in rastočim zelenim gibanjem. Ţe takrat so ekovasi definirale skupne značilnosti, kot je decentralizirana vlada ter povezanost in ţivljenje blizu narave. Vse to se je začelo dogajati v času, ko je bila teţava okolja potisnjena na rob debate, saj je bilo treba prednostno reševati teţave socialno ogroţenih. Ljudje so se zavedali tedanjega stanja in so bili ţeljni sprememb. V ţelji po boljšem in bolj čistem ţivljenju so se pričeli seliti na podeţelje. Gibanje je predstavljalo »surovega predhodnika« ekovasi, kot jih poznamo danes. Čeprav je bil namen gibanja dober, pa je bil zaradi uporniške narave in slabih temeljev takrat neuspešen. Poleg omenjenega je bilo tudi mnogo drugih gibanj, ustanovljenih z dobrim namenom nasprotovanja potrošništvu in materializmu, a je bila osnovna ideja premalo premišljena in vizija nekonkretna. Kot sta dejala McLaughlin in Davidson (1985, 22): "Vsak utopični poskus izboljšanja »statusa quo« mora prepoznati resničnost, da se dogaja v širšem kontekstu, in tako najti način, kako vključiti notranje gospodarstvo v širši gospodarski proces ali pa biti kratkotrajen." Ekovasi so za razliko tako imenovanih komun v 60. letih 20. stoletja temeljile ne le na načinu ţivljenja blizu narave, temveč so se pričele tesno povezovati tudi z najboljšimi vidiki moderne kulture, kot so umetnost, glasba, učinkovitost in tehnologija.
Kot navaja ţe Dawson (2006, 52‒53), so ekovasi izjemno heterogene, kar pomeni, da jih je praktično nemogoče opisati na način, ki bi zajel vse primere. Vse to izhaja iz njihove raznovrstnosti glede na ideje samozadostnosti, duhovnosti, gibanj, okoljskega vidika in pogleda na izobraţevanje v 60. in 70. letih. Irrgang (2005, 9) v svoji študiji navaja, da ekovasi
s svojo prakso boja proti degradaciji socialnega in ekološkega okolja predstavljajo ţivljenje trajnosti v praksi, ki naj bi jo bilo mogoče nadaljevati v prihodnost.
Danes poznamo več različnih namenskih skupnosti, ki niso bile oblikovane z namenom, da se borijo proti rasni in socialni neenakosti. Prebivalci ekovasi se v velikem deleţu odločajo za ţivljenje v skupnosti zaradi kombinacije osebnih, medosebnih in situacijskih izzivov, ki jim predstavljajo laţjo pot do realizacije svoje vizije (Kirby 2003, 323‒332). Po mnenju avtorice Kanter (1972, 218) so bili poleg očitne ţelje po smiselni skupnosti razlogi za ustanovitev take skupnosti tudi religiozni, ţelja po politični in ekonomski reformi in ţelja po samo- izpopolnitvi. Ekovasi so si med seboj podobne, saj si delijo nekatere izmed omenjenih motivacij. Po drugi strani pa se razlikujejo glede na stopnjo poudarka na ekologiji (Van Schyndel Kasper 2008, 13).
Koncept ekovasi avtorica Karen Litfin (2013, 112) opredeljuje kot dober vpogled v izboljšanje lokalne politike in upravljanje skupnosti. Accioly Dias idr. (2017, 80) definirajo ekovasi kot skupnosti, predane različnim praksam, usmerjenim proti trajnosti, ki so postale še posebej vidne s svojo opredelitvijo kot socialno gibanje leta 1995 z ustanovitvijo GEN.
Ustvarjene so s strani človeka in so postavljene v določeno okolje, s katerim ţelijo sobivati in nanj vplivati v čim manjši meri (Farkas 2017, 70).
Kar zadeva koncept ekovasi, so na eni strani še vedno avtorji, ki ga uporabljajo le za opisovanje namenskih skupnosti. Medtem so na drugi skupnosti ustvarjene s strani nevladnih organizacij in se ne čutijo povezane s samim konceptom, ki prvotno izhaja iz socialnega stebra. Tako so še danes na določenih delih sveta skupnosti, ki jim sam izraz ekovasi ne predstavlja nikakršnega pomena ter jih GEN zdruţuje le iz vidika samozadostnosti.
Mnogokrat so namreč ravno te skupnosti na neki način povezane z ekovasmi, vendar niso del mreţe ekovasi (Litfin 2013, 224). Kot navaja Dawson (2013, 217‒234), je pojem ekovasi podan s strani GEN, ki še danes temelji preteţno na značilnostih skupnosti na severu. Te izvajajo medsebojno pomoč in se ne soočajo z nenadnimi odločitvami o preţivetju, za razliko od tistih na jugu. Čeprav je definicij ekovasi v današnjem času nemalo, pa so Accioly Dias idr. (2017, 82) mnenja, da še danes obstaja potreba po bolj univerzalni definiciji, ki bi bila bolj dinamična in tipološka ter bi zajemala dejansko stanje obeh skupin.
2.2 Prve tiskovine
Sčasoma je bilo podpornikov ideje trajnostnega načina bivanja in njihovih idej o tem vedno več, s čimer se je ţe čutila potreba po tem, da se jih zbere skupaj na eno mesto. Leta 1983 je tako prišlo do prve izdaje dnevnika »In Context«, ki je sam sebe imenoval »A quarterly of Humane Sustainable Culture«. Prvotno ime je dnevnik ohranjal 13 let, dokler ga niso leta 1996 preimenovali v »YES! A journal of Positive Futures«. Takratni urednik Robert Gilman je bil celoten čas obstoja dnevnika tisti, ki je ohranjal glas razvijajočih trajnostnih gibanj.
Izraz, ki ga danes poznamo kot »ekovas« (angl. eco-village), je bil predstavljen do 19. izdaje dnevnika leta 1991 (Gilman 1991, 10-14). Definicija izraza je bila popolna sinteza, saj:
− vključuje vse človeške dimenzije;
− predstavlja prostor, kjer so človekove dejavnosti neškodljivo integrirane v naravni svet;
− so človekove dejavnosti integrirane na način, ki podpira zdrav človekov razvoj;
− predstavlja ekovasi kot naselbine (se lahko nadaljujejo v nedoločeno prihodnost).
2.3 Prve konference in organizacije
V istem obdobju kot so se pojavile prve tiskovine, pa sta prav tako zakonca Ross in Hildur Jackson na Danskem ustanovila sklad Gaia Trust, namenjen nadaljnji rasti gibanja v smeri trajnosti. Ker je Ross prihajal s področja managementa in je sam ţelel predstaviti primer dobre prakse ţivljenja v harmoniji z naravo, duhovnim zadovoljstvom in tehnološkim napredkom, je za sklad najel strokovnjake na področju trajnosti. Ti so raziskali področje in na osnovi ugotovitev izdali poročilo najboljših primerov modelov ekovasi. Ugotovitve so pokazale, da kljub obstoju mnogih različnih namenskih vasi v takratnem času še ni obstajala polnofunkcionalna ekovas. Bolj kot to pa je bil pomemben trud intelektualcev, ki je predstavljal nekaj zastavljenih teorij o sami naravi in značilnostih takrat še nerealiziranih, idealiziranih trajnostnih skupnosti – o ekovaseh (Mare 2000, 4‒5).
Kmalu za tem je leto 1991 zaznamovalo prvo srečanje ljudi s skupno vizijo o potencialnem obstoju tako imenovanih ekovasi. Dogodek je gostila Gaia Trust fundacija, ki je na enem mestu zbrala 20 posameznikov iz različnih ozadij. Tri leta kasneje so na Danskem organizirali večji sestanek, na katerem je prišlo do ustanovitve danes znanega formalnega dejstva, da je internet takrat dobil na veljavi in postal dostopen skoraj vsakomur. To je GEN-u omogočalo hitro propagiranje preko interneta, s čimer so ţeleli postati mednarodno poznani in sluţiti kot zgled in orodje za prenos vzorca ekovasi. Zdruţenje je bilo financirano s strani Gaia Trust in je predstavljalo prvo organizacijo, ki se polni delovni čas ukvarja z vizijo ekovasi. Prvotno jih je sestavljalo devet semenskih članov: Skupnost Findhorn (Škotska), The Farm (Tennessee), Lebensgarten (Nemčija), Crystal Waters (Austria), Ecoville (St. Petersburg, Rusija), Gyurufu (Madţarska), The Ladakh Project (Indija), The Manitou Institute (Colorado) in The Danish Association of Sustainable Communities. Med 7. in 13. oktobrom leta 1995 je GEN v sodelovanju z Gaia Trust ter fundacijo Findhorn organiziral konferenco z naslovom
“Ecovillages and Sustainable Communities: Models for the Twenty-First Century«, katere se je udeleţilo skupno okoli 400 ljudi. V celotnem tednu so nastopili posamezniki, ki so bili člani različnih ekovasi, ter tudi okoljski minister Zdruţenih narodov. To je bil pomemben korak k pogledu na utopično vizijo ekovasi, ki je takrat postala mednarodno znana in kredibilna rešitev k reševanju resničnih socialnih in okoljskih teţav z vstopom v 21. stoletje (Mare 2000, 5).
Konferenca v Finhornu je prinesla mnoga spoznanja na globalnem nivoju. Mnogi so prišli do spoznanja, da so ekovasi pravi način za vpeljavo nove kulture, katere pobudnik ne bo posameznik temveč skupnost. Ugotovili so, da ekovas ne more in sme biti izključena in izolirana od preostalega sveta, temveč mora biti ustrezno integrirana ter se vključevati v obkroţujočo kulturo. Pomembno spoznanje je bilo tudi, da trajnost sama po sebi ni dovolj.
Ekovasi naj stremijo k ustvarjanju višje kakovosti ţivljenja s pomočjo ljubezni, sodelovanja in kreativnosti. Po konferenci so prav tako prišli do skupnega cilja vključitve t. i. Juga (angl.
South), ki je še vedno predstavljal domovanje mnogih tradicionalnih vasi. Samo po sebi namreč nima smisla, če ekovasi ostajajo izolirane le na en predel sveta ali kontinenta. Ker je bila vizija ekovasi zastavljena doseči cilje na globalni ravni, je bil tako potreben tudi globalen pristop (Mare 2000, 6).
3 TRAJNOSTNA SKUPNOST
Trajnostna skupnost je ena od tipov namenskih skupnosti. Rubin, Willis in Ludwig (2019, 181) namenske skupnosti definirajo kot skupine ljudi, ki se oblikujejo s specifičnim namenom, ki ga vsi podpirajo in ţivijo v neposredni bliţini z namenom dosege svojega končnega cilja. Predstavljajo pomemben vpogled v človeške dimenzije trajnosti in do določene mere še vedno obstajajo neraziskane (Van Schyndel Kasper 2008, 12).
Izraz ekovasi izvira iz Danskega koncepta bofællesskab (ang. living communities), ki jih v današnjem času na zunaj mnogi dojemajo kot utopičen prostor, katerega prebivalci so okoljsko ozaveščeni posamezniki (Hong in Vicdan 2015, 1).
3.1 Razumevanje pomena trajnostnih skupnosti za trajnostni razvoj
Ekovasi ţelijo biti v čim večji meri samozadostne, kar pomeni, da jih večina izvaja določene dejavnosti, ki jih pribliţujejo temu cilju: pridelava hrane poteka brez uporabe kemikalij, trajnostno ravnajo z odpadki (recikliranje, ponovna uporaba določenih odpadnih voda, itd.), energijo pridobivajo iz obnovljivih virov energije ter ţelijo čim manjšo rabo naravnih virov (Farkas 2017, 70). Kot skupnosti bi bili pripravljeni v skrajnem primeru delovati tudi uporniško, vendar na dnevni bazi raje delujejo kot proaktivne skupnosti. Raje iščejo izvor teţave, ki jo ţelijo rešiti, ter na osnovi tega iščejo izvedljive rešitve v vsakodnevnem ţivljenju in delujejo v smeri splošnega dobrega v širšem pomenu besede. Danes ekovasi kot trajnostne skupnosti ne predstavljajo le skupnosti z enakim skupnim ciljem, temveč se odraţajo tudi z izjemno naravno, klimatsko in socio-kulturno raznolikostjo ter se poleg tega nahajajo na vseh kontinentih sveta, od majhnih vasic ter do velikih skupnosti (Litfin 2013, 71).
V svojem članku, objavljenemu v reviji »Journal of Peace Education« Verhagen (2014, 301) ugotavlja, da se nahajamo v času trajnostne revolucije, ko je prišlo do obstoja pribliţno 12 specifičnih gibanj. Med seboj se prepletajo in so si podobne na več kot 100 načinov. Finančno pomoč za delovanje prejemajo s strani vlade, podjetij, izobraţevalnih inštitucij ali splošne javnosti, v obliki donacij. Obstaja tudi namensko mednarodno zdruţenje profesionalcev trajnosti (International Society of Sustainability Professionals), ki jo z namenom, da se trajnost vnese na vse nivoje in postane vsakdanja praksa, širijo na področje izobraţevanja, delitve znanj ter raziskav.
Litfin (2013) se je v svoji raziskavi vprašala tudi, kako lahko prakse v edinstvenih sistemih ekovasi prenesemo v celotne skupnosti oziroma druţbe. Definirala je 5 principov, za delovanje v smeri trajnosti na vseh nivojih:
− sistemsko razmišljanje;
− subsidiarnost (subsidiarity);
− deljenje (sharing);
− dizajn;
− moč besede »ja«.
Največji deleţ gibanj danes predstavljajo taka, ki se usmerjajo na ekološki del trajnosti.
Primeri takih so novi urbanizem, mesto v tranziciji, nizko (ali nič) ogljična mesta, skupnosti enega planeta in hladna mesta. Prav tako obstajajo gibanja, ki se osredotočajo na ekonomski in okoljski vidik. Agenda je osnova za eno vrsto takih skupnosti, ki se zavedajo pomembnosti okoljskih teţav v povezavi z načrtovanjem ekonomskega razvoja. Lokalne iniciative so tiste, ki lahko zagotovijo učinkovito in cenovno ugodno pot k lokalnim, nacionalnim in globalnim ciljem trajnosti. Prav tako pa v to skupino uvrščajo tako imenovano pametno rast, oziroma mreţo pametne rasti. Mreţa pametne rasti predstavlja partnerstvo vlade, podjetij in civilnih organizacij, ki podpirajo prakso neprestanega načrtovanja in implementacije projektov v smeri ekonomskega razvoja, ki v obzir vzamejo tudi okoljske dejavnike. V praksi se to odraţa kot skupno apliciranje najboljših praks oblikovanja skupnosti, pri čemer lahko govorimo o ekonomski rasti in ohranjanju okolja. Ekovasi se nahajajo v zadnji skupini gibanj, ki zajema gibanja, fokusirana na večdimenzijsko trajnost. Več dimenzij v tem primeru predstavljajo glavni trije stebri trajnosti (okoljski, ekonomski in socialni), pri čemer je cilj osredotočanje na dimenzije v čim bolj enaki meri. Ekovasi so dober primer takega gibanja, saj si ţelijo in delujejo v smeri integracije vseh dimenzij trajnosti. Za razliko od prej omenjenih skupnosti so ekovasi pogosto neodvisne in delujejo izven meja drţavnih organov. Kot še nekaj primerov gibanj v enaki sferi kot ekovasi naj omenimo tako imenovana livable cities in pa trajnostne skupnosti, ki temeljijo na enakih vrednotah (Verhagen 2014, 302‒304).
Avtorica Van Schyndel Kasper (2008, 13) predstavlja ekovasi kot trajnostne skupnosti, ki sebe vidijo kot holistične in se zanašajo na stol s tremi nogami, na katerem se trudijo uravnoteţiti svoj trud na poti do ţivljenja, ki je socialno in tudi osebnostno zadovoljujoče in ekološko usmerjeno. Najpogosteje jo definirajo kot naselbina človeškega obsega, ki naj bi zajemala vse potrebne sestavine – zagotavljanje hrane, proizvajanje, prosti čas, socialne priloţnosti in prodaja – kjer je cilj neškodljiva integracija človeških aktivnosti v okolje, na način ki podpira zdrav človekov razvoj v psihološkem, čustvenem, mentalnem in duhovnem smislu, ter je zmoţno to nadaljevati v prihodnost (Bang 2005, 27).
Pogosta zmota ob asociaciji ekovasi je ta, da imajo same ţeljo biti izolirane skupnosti, čemur v večini primerov ni tako. Do določene stopnje seveda ţelijo biti samozadostne, ampak ne stremijo k popolni samozadostnosti ter tudi nimajo namena postati popolnoma izolirane od preostale druţbe (Van Schyndel Kasper 2008, 13). Danes obstoječe definicije mnogokrat opisujejo idealistične oblike ekovasi, medtem ko so si v realnosti med seboj še kako različne.
GEN je z namenom ocenjevanja trajnosti skupnosti razvil orodje, ki razkrije njihove prednosti in tudi področja, ki bi jih bilo mogoče izboljšati. Community Sustainability Assessment (CSA) je s tem namenom razvilo indikatorje trajnosti znotraj ekoloških, socialnih in spiritualnih okvirjev. Po mnenju GEN (b. l.) je, kot ţe omenjeno, v skupnosti potrebna
implementacija na področjih vseh treh stebrov trajnosti, pri čemer je na primer usmerjenost le na okoljski steber brez preostalih dveh nezadostna.
V svoji raziskavi osmih anonimnih ekovasi je avtorica (Van Schyndel Kasper 2008, 14) raziskovala motivacijske dejavnike prebivalcev ekovasi, zakaj ţelijo biti del trajnostne skupnosti. Po njenih raziskavah je motivatorjev veliko, pri čemer ni presenetljivo, da imajo najmočnejše razloge ravno ustanovitelji. Ti naj bi ţe predhodno imeli močne ekološke simpatije in ţelijo, da na tem nekaj naredijo. Na drugi strani so določeni posamezniki, ki sami sebe ne bi opisali kot pretirano okoljevarstveno naravnane, temveč imajo za ţivljenje v trajnostni skupnosti celo vrsto drugačnih razlogov. Najpogostejši med njimi so brez dvoma ţelja po skupnosti, varnejše okolje, pozitivno okolje za njihove otroke ter drugi. Nekateri ljudje so v svojem ţivljenju ostali ali pa so ţe nekaj časa sami in so ţeleli s selitvijo v ekovas najti ljudi, do katerih jim bo mar in obratno. Spet drugi pa so le ţeleli uiti potrošniški druţbi ter najti pot, ki ji bodo sledili, pot do pravičnejšega ţivljenja. Ne glede na prvotni razlog posameznika, zakaj se odloči za tak način ţivljenja, mora biti vsem skupna določena mera obveznosti, ki se jih morajo posluţevati kot del skupnosti v smeri skupne vizije in ciljev. V namenskih skupnostih se to odraţa v določenih nalogah in praksah, ki jih mora do določene mere izvajati vsak posameznik (Van Schyndel Kasper 2008, 14‒15).
3.2 Splošni vidiki eko skupnosti
»Ekovasi niso odgovor na krizo trajnosti. So samo eden od odgovorov – in mi jih rabimo, kolikor jih lahko dobimo.« To je mnenje, ki ga ima o ekovaseh avtorica Karen Litfin (2011, 139), raziskovalka mednarodnega gibanja ekovasi. Sama je mnenja, da so ekovasi neka vrsta eksperimenta ţivljenjskega stila, ki ga uresničuje le majhen deleţ ljudi, še manjši deleţ njih pa jih je sposobnih to tudi implementirati. Avtor Robert Gilman (1991, 10‒14) pravi, da ima vsaka ekovas 5 osnovnih lastnosti:
− omejen človeški obseg;
− je naselbina z vsemi potrebnimi viri;
− gre za neškodljivo integracijo človekovih aktivnosti v naravni svet;
− podpora za zdrav človekov razvoj in
− trajnost.
Dodatno pojasnjuje (Gilman 1991, 10-14), da omejen človeški obseg pomeni optimalen obseg prebivalcev skupnosti, pri čemer lahko vsak posameznik izrazi svoje mnenje in doprinos v smeri delovanja skupnosti. Potrebni viri predstavljajo vse dejavnosti znotraj skupnosti (ţivljenjski prostor, proizvodnja organske hrane, socialno ţivljenje in prosti čas, prodaja), ki so med seboj v ravnoteţju. Ko je integracija človeka v okolje uspešna, se naravno okolje in človek dopolnjujeta in delujeta en na drugega neškodljivo. Ljudje lahko v tem primeru uporabljajo obnovljive vire energije ter reciklirajo. Zdrav človekov razvoj je prav tako pomemben kot vse ostalo, saj zagotavlja, da so zadovoljene človekove potrebe na fizičnem,
čustvenem, mentalnem in spiritualnem nivoju. Kot zadnja, vendar pa prav tako pomembna kot vse ostale, je trajnost, ki narekuje smer delovanja in vizije skupnosti (Gilman 1991, 10‒14).
Danes ekovasi pogosto temeljijo na štirih glavnih stebrih: trajnostna gradnja, organsko kmetovanje, trajnostna skupnost in alternativni viri energije (Cunningham in Wearing 2013, 6).
Ekološke skupnosti oziroma ekovasi avtorica Meijering (2012, 33) opisuje kot skupnosti, ki sebe v velikem deleţu povezujejo z okoljskimi ideali, kot sta trajnostni način ţivljenja in preteţna lociranost na oddaljenih območjih. Navaja, da te skupnosti pogosto ostajajo povezane in vpete v širšo druţbo v obliki organiziranih delavnic za javnost, kot je na primer organsko kmetovanje, ali v obliki sodelovanja z okoljskimi organizacijami, kot je Friends of the Earth.
Trajnost danes ni tako lahko opredeljiva in ni dovolj zgolj osnovna definicija, saj ne deluje le zavoljo prihodnjih generacij temveč ravno tako tudi sedanjih. Poleg tega ne deluje le za človeštvo kot eno samo izolirano vrsto, temveč se zaveda delovanja človeka kot dela kompleksnega geo-biofizičnega sistema. Smo samo ena izmed vrst ţivih bitij na planetu, ki se moramo naučiti sobivati z ostalimi (Accioly Dias idr. 2017, 80). Grajeno okolje, ki so ga ustvarili v sobivalnih skupnostih, med katerimi so tudi ekovasi, obstaja z namenom spodbujanja socialne interakcije, kar se kaţe v obliki določenih prostorov za skupne dejavnosti, kot so skupni vrtovi, pralnica, električi avtomobili.
3.3 Pregled ekovasi v Evropi
Avtorica Meijering (2012, 32) je v svoji doktorski raziskavi leta 2002 ugotovila, da pregled namenskih skupnosti v Evropi še ni obstajal. Ko se je odločila raziskati stanje, je v letu 2003 prišla do ugotovitve, da se je v Evropi v takratnem času nahajalo 473 namenskih skupnosti.
Navaja, da obstaja manjši deleţa ekovasi, za katere je prepričana, da ni mogla izvedeti, saj so namensko izolirane in umaknjene stran od oči splošne javnosti. Ob ugotavljanju geografske razporeditve ekovasi v Evropi je ugotovila, da se jih največji deleţ nahaja na severozahodnem delu kontinenta. Razlogov za to je po mnenju avtorice več.
Kot prvo je prav tako izpostavila (Meijering 2012, 32), da morda zaradi jezikovne ovire ni bilo mogoče ugotoviti, koliko (če sploh) skupnosti se nahaja v vzhodnem delu Evrope. Prav tako je razlog manjšega dejanskega števila lahko to, da je vzhodni del Evrope v preteklosti spadal pod predel, v katerem je vladal komunistični/socialistični reţim, ki ni dovoljeval obstoja namenskih skupnosti.
V sklopu svoje raziskave je prišla avtorica Meijering (2006, 33) do ugotovitve, da se lahko ekološke skupnosti (ecological communities) opredeljuje kot vrsto namenske skupnosti zase.
Omenjene skupnosti same sebe še posebej povezujejo z okoljskimi ideali, kot je trajnostni način ţivljenja ter lociranost na oddaljenih območjih.
Pogosta praksa takih skupnosti je sodelovanje z okoljevarstvenimi organizacijami ter pa tudi organiziranje dejavnosti in delavnic, v katere se lahko vključijo tudi ostali ljudje, ki niso prebivalci skupnosti.
Slika 1: Razporejenost namenskih skupnosti v Evropi Vir: Farkas 2012.
Za veliko večino obstoječih ekovasi lahko trdimo, da so namenske skupnosti, saj temeljijo na principih ekologije, torej obstajajo s specifičnim namenom. V 60. letih 20. stoletja se je samo v Ameriki pojavilo 2000 namenskih skupnosti. Prebivalstvo takih skupnosti je predstavljajo mlado in visoko izobraţeno prebivalstvo, ki je pričelo nasprotovati potrošništvu in je imelo ţeljo po večji svobodi v ţivljenju. Čeprav so bili razlogi za ustanovitev posameznih vasi med seboj različni ‒ od političnih, samozadostnih, spiritualnih, takih, ki so ţeleli biti blizu narave – pa se je prva skupnost, ki je bila v tesnem stiku s tako fizično kot duhovno naravo, pojavila leta 1962 na Škotskem. Findhorm Fundacija še danes predstavlja enega najpomembnejših zgledov za skupnosti ekovasi po celotnem svetu (Meijering 2006, 33).
Meijering (2006, 14‒16) je zadnjo od osmih faz postavila v obdobje po letu 1990, znotraj katerega je skupnosti razdelila na dva osnovna tipa: sobivalne skupnosti in ekovasi. Kot ţe rečeno so bila 60. leta 20. stoletja obdobje v zgodovini, ko so se začele pojavljati
skupnostisestavljene iz ljudi, ki so ţeleli ţiveti na okoljsko ozaveščen način, ter so kasneje predstavljale pomemben zgled za nadaljnje ekološke skupnosti, ekovasi in druge namenske skupnosti. Poleg skupnosti Findhorm je bilo po svetu še nekaj takih, ki so poudarjale harmonično sobivanje z naravo in s tem ekološko osveščenost in način ţivljenja. Koncept in izraz ekovas se je po mnenju Farkasa pojavil malce kasneje (Farkas 2017, 73‒76).
3.4 Uspeh nekaterih dosedanjih skupnosti
Louise Meijering (2012, 31 41) je s študijo treh primerov ruralnih ekovasi – Tostrup Mark na Danskem, Chickenshack v Walesu in Tweek Valley Ecovillage na Škotskem – prišla do nekaterih ugotovitev, zakaj ekovasi predstavljajo zgled ostalim. V tem primeru vse obravnavane ekovasi temeljijo na ohranjanju okolja s pomočjo trajnostnih praks, kot so pridobivanje sončne energije, vzreja ţivali ter gojenje lastnih pridelkov.
Tostrup Mark, Jutland, Danska
Skupnost je bila ustanovljena leta 1971 kot ruralna hipi komuna. Prvotno so bili glavni cilji skupnosti skupno ţivljenje in delo, deljenje virov in samozadostnost. Prav tako so ţeleli biti vpleteni v politiko, okoljsko gibanje in kulturne aktivnosti, vendar so sčasoma vsi ti ideali malce splahneli. Stanovalci si še vedno delijo lastništvo nad stanovanji in imajo skupne večerje nekajkrat tedensko. Danes je skupnost najbolj privlačna za mlade druţine, ki ţelijo svoje otroke vzgajati v zaščitenem, podeţelskem okolju (Meijering 2012, 31 41)
Chickenshack Housing Cooperative, blizu Tywyn, Wales
Ustanovljena leta 1995 in locirana v oddaljenem severnem Walesu. Skupnost deluje kot podjetje večih deleţnikov in je stanovanjska zadruga, ki ima več ciljev. Ţelijo zagotoviti ugodno bivanje skozi samo strukturo zadruge in poleg tega ţiveti skladno z naravo s čim manjšim negativnim vplivom na okolje. V smeri zastavljenih ciljev delujejo s pomočjo gojenja lastnih organskih pridelkov in uporabo sočnih celic za pridobivanje energije in obnovljivih virov energije (Meijering 2012, 31 41).
Ekovas Tweed Valley
Podobne ideje kot v stanovanjski zadrugi Chickenshack so leta 1996 privedle do nastanka Tweed Valley ekovasi na Škotskem. Skupina osmih posameznikov je ţelela kupiti zemljo za ustanovitev lastne ekovasi na škotski meji. Podobno so tudi oni ţeleli ustvariti skupnost s čim manjšim okoljskim vplivom, z gradnjo lastnih nizkocenovnih stanovanj, deljenjem avtomobilov ter proizvajanjem lastne energije na licu mesta (Meijering 2012, 31 41).
Poleg okoljskega je vsem trem skupen tudi socialen vidik, ki ga predstavlja bivanje v skupnosti in s tem delitev ţivljenja s preostalimi prebivalci ter delovanje v smeri skupnega višjega cilja. Čeprav pojem skupnosti predstavlja veliko vrednoto, pa je teţko spregledala dejstvo, da so sčasoma določene aktivnosti, kot so skupinske večerje, postale manj priljubljene in izvedene, saj so take dejavnosti nadomestile tiste, ki jih je izvajala vsaka druţina sama zase. Danes ekovasi predstavljajo pomembne vzorne modele v smeri trajnosti, saj so prakse, kot so ščitenje okolja, avtentičnost, osebna rast in ţivljenje v skupnosti, skupne vedno večjemu delu splošne javnosti.
4 SOCIALNI VIDIK TRAJNOSTNIH IN EKOLOŠKIH SKUPNOSTI
Socialni vidik je baza mnogih trajnostnih in ekoloških skupnosti danes. Za nekatere ljudi to celo predstavlja rešitev pred izolacijo v današnji druţbi, ki se lahko pojavi z oddaljenostjo od mest ali naselij ter na drugi strani pri posameznikih, ki ţivijo sami. Mnoge sodobne skupnosti se še danes geografsko locirajo v bliţini civilizacije z namenom dostopnosti transporta in delovnih mest, a na drugi strani še vedno na zadostni razdalji, da imajo razpoloţljivih dovolj površin za samooskrbo ter naravne vire. Določena mera izolacije naj bi bila potrebna ţe zaradi nekaterih oblik alternativnih rešitev, kot sta smooskrbno kmetijstvo in bliţina narave, vendar pa ne sme biti prevelika, saj lahko zmanjša potencial in moţnosti socialnega vpliva (Accioly Dias idr. 2017, 84).
Ker je sprejemanje odločitev skupno in je za določene dejavnosti nujno potrebno, obstaja maksimalno število prebivalcev skupnosti, ki je optimalno. Farkas (2017, 70) navaja, da mreţe odnosov v takih skupnostih temeljijo na osebnem poznanstvu ter se medsebojno prepletajo in vplivajo na celotno skupnost. Število oseb v tovrstnih skupnostih naj bi tako bilo med 300 in 500.
Čeprav je mnenje splošne javnosti v večini še vedno tako, da so prebivalci namenskih skupnosti utopični ubeţniki, pa se sami ne vidijo tako. Litfin (2011, 136) navaja, da sebe dojemajo kot udeleţence Sveta, ki je globoko vpeto v socialno-ekološki sistem. Čeprav bi v nujno potrebnih situacijah lahko delovali uporniško, pa je njihov glavni namen najti izvedljive alternative vsakodnevnega ţivljenja, ki vodijo k skupnemu dobremu ter širšemu dojemanju sveta (Litfin 2011, 9).
Prav tako imajo stanovalci pri modelu sobivanja pomembno vlogo pri odločanju o oblikovanju, vendar pa je veliko večji poudarek na socialnem delu in skupnosti. Nekaterim rezidentom je tudi ţe poznan koncept skupnih prostorov (angl. community houses), za skupne obroke in ostale socialne funkcije. Člani lahko sami izbirajo, do kakšne mere bodo tudi sami sodelovali v skupnih dejavnostih. Za razliko od developer-led eko skupnosti upravljajo skupnost s pomočjo soglasja (Dawson 2006, 52). Model ekovasi v večini primerov predstavlja naselja, ki so jih zgradili njeni člani. Nemalokrat ekovasi same sebe vidijo kot naselja, ki delujejo v smeri večjega cilja oziroma namena ter s krepitvijo skupnosti skrbijo za lokalno gospodarstvo in vključujoče in izobraţevalne aktivnosti (Dawson 2006, 52).
Trajnost v današnji praksi
V današnjem času so vloge ekovasi za preostalo druţbo različne. Avtorica (Van Schyndel Kasper 2008, 18 20) je mnenja, da imajo poleg ţelje po trajnostnem načinu ţivljenja mnoge prav tako ţeljo po zunanjem vplivu s ciljem izmenjave oziroma deljenja izkušenj s preostalim svetom. Ne le da ţelijo deliti svoje dobre prakse s preostalim svetom, temveč ţelijo na
prefinjen in subtilen način tudi nasprotovati današnji sodobni druţbi s svojim trajnostnim načinom ţivljenja, ter predstavljati primer dobre prakse v smislu, da je takšen način ţivljenja mogoč.
Ekovasi danes predstavljajo skrb za porabo naravnih virov in okolja v praksi s svojim načinom upravljanja alternativ in dajanja znanja v prakso. Čeprav je ţe Agenda 21 spodbujala, da so v osnovi oblasti pobudnice trajnostnih praks, so v današnjem času ekovasi tiste, ki predstavljajo primer bottom-up sprejemanja odločitev in prevzemanja pobud. Agenda 21 predstavlja celovit načrt, sprejet na globalni, drţavni in lokalni ravni, s strani organizacij United Nations System, vlade in skupine na vsakem področju, pri katerem ima človek vpliv na okolje. V Riu De Janeiru je bila leta 1992 na globalni konferenci podpisana in sprejeta s strani več kot 178 vlad (UNCED 1992).
Več let je moralo preteči, da so tudi lokalne oblasti uvidele, kakšen potencial ima to v smeri trajnostnega razvoja (Litfin 2013, 112 113). Tudi danes je pojem ekovas mnogokrat podan s strani skupnosti, ki lahko to so ali niso. Zaradi tega je dejansko število teh v današnjem času, zelo teţko določiti. Ravno zaradi širokega pojmovanja in neprenehnega spreminjanja na eni strani ter tako velikega števila raznovrstnih skupnosti, ki niso nujno tudi ekovasi na drugi, danes ni teţko razumeti dejstva, da postavljanje teh v okvirje nima dejanskega smisla (Wagner idr. 2012, 81 94).
Študije (Boyer 2015, 320 337) kaţejo, da obstajajo trije načini, na katere lahko takšni
»projekti«, kot so ekovasi in druge namenske skupnosti, delijo svoje znanje s svetom:
− replikacija znotraj enakega okvira dejavnosti (npr. sprejemanje obiskovalcev, sprejemanje novih članov in podpornikov, izobraţevalne dejavnosti);
− povečevanje ali rast s širitvijo aktivnosti v druge skupine (npr. dejavnosti v bliţnjih skupnostih, partnerstvo z izobraţevalnimi ustanovami, neprofitne organizacije);
− prehod iz nišnega v reţimsko, kar predstavlja prehod v višje institucionalne nivoje (npr.
partnerstvo z institucijami, ki imajo lahko širši vpliv na druţbo). V današnjem času imajo največji trajnostni vpliv skupnosti, ki so nekoliko umaknjene od mainstream kulture.
Med obstoječimi ekovasmi in trajnostnimi skupnostmi je večina takih, ki so za pričetek gradnje potrebovale pomoč občine ali drţave. Čeprav so obstajale določene ovire, ki jih je bilo treba premagati, pa je bila podpora še vedno sorazmerno velika. Danes teţko rečemo, da je odstotek gradnje novih ekovasi velik. Ravno nasprotno. Rast cen zemljišč in vladne regulacije zemljišč dober namen le še oteţujejo (Dawson 2013, 217 234). Ko se morda pojavi priloţnost, je poleg omenjenega še nekaj drugih stvari, ki realizacijo še oteţijo. Ne le da se večina locira na ruralnih območjih z vedno manjšim deleţem prebivalcev, temveč je za pričetek potreben zajeten finančni vloţek (Accioly Dias idr. 2017, 86).
Koncept ekovasi s svojo formalno strukturo, ki je v obstoju danes, temelji na ustanovitvi GEN leta 1995. Od takrat se je organizacija razdelila na tri glavne regionalne predstavnike po svetu,
od katerih je ena tudi v Evropi. Povezale so se z mnogimi namenskimi organizacijami, s čimer je prišlo skozi čas do oblikovanja mnogih ekovasi po celotnem svetu. Na globalnem nivoju je danes registriranih skupno 347 vasi znotraj GEN. Točnega števila kljub podatkom ni mogoče opredeliti, saj jih je veliko še v postopku formiranja ali pa so jih ustanovili z lastnimi iniciativami, kar pomeni da niso povezane znotraj formalnih mreţ (Van Schyndel Kasper 2008, 14). Kljub temu da morda deluje, kot da so ekovasi izolirane trajnostne skupnosti, v velikem deleţu to ni njihov namen. Do določene mere se sicer ţelijo distancirati od današnje potrošniško usmerjene druţbe in biti samozadostne, prav tako pa ţelijo imeti določeno stopnjo vpliva na tako imenovani zunanji svet. Njihov cilj je namreč demonstrirati resnično moţnost alternativnega načina ţivljenja. (Van Schyndel Kasper 2008, 19 20).
5 HOLISTIČEN PRISTOP TRAJNOSTI KOT IDEOLOGIJA
V svoji študiji nekaterih ekovasi po celotnem svetu Litfin (2013, 224) ugotavlja, da jih še danes velika večina predstavlja bottom-up način odločanja. Med drugim prav tako opaţa, da je ekovasem skupno izvajanje permakulture, ki sloni na praksi vzpostavitve harmonije med naravnimi procesi in človeškimi bitji, torej naravnimi in socialnimi sistemi. Prav tako meni, da je ključno za uspešno delovanje skupnosti to, da je kohezivna in se obvlada sama,ter sledi delovanju določenih ekoloških principov.
5.1 Pomen skupnosti
Udejstvovanje v skupnosti je danes eden od ključev uspešnega delovanja skupnosti kot take.
Za uspešno uresničevanje demokracije v skupnosti je vedno potreben dialog, ki ga predstavljajo realne odločitve, ki temeljijo na vrednotah, in deluje v smeri, ki je vsem udeleţencem skupna. Skupnost mora v smeri vizije delovati s skupnim načinom odločanja, kar predstavlja bazo za prihodnost ustvarjanja trajnostne skupnosti (Verhagen 2014, 307). Ob ustanovitvi namenske skupnosti, kot je ekovas, ustanovitelji zasnujejo dokument, kjer so opisani cilji skupnosti in vizija. Dokument sluţi kot splošno vodilo organiziranosti in aktivnosti, zavedeno pa naj bi bilo tudi, kako se ekovas vidi v povezavi ali odnosih z ostalimi ljudmi, bitji ter preostalim fizičnim svetom. Eden najlaţjih in najuspešnejših načinov za poenotenje človekovega obnašanja in ravnanja je vzpostavitev pravil. Tako kot vsaka druţina, društvo, šola ali organizacija, mora imeti tudi skupnost, kot je ekovas, določena pravila.
Nabor se lahko spreminja glede na spreminjajoče okoliščine, čas in širitev skupnosti. To pa seveda zahteva določeno stopnjo prilagajanja. Pravila predvidoma usmerjajo različna področja dela ter v nekaterih primerih privedejo tudi do hierarhije.
Kohezija
Uspešno delovanje skupnosti temelji na predanosti, ki jo Kanter (1972, 126 128) definira kot usklajenost ţelje posameznika s tem, kaj posameznik mora početi, torej usklajenosti osebnih prioritet s tistimi od skupnosti. Člani skupnosti menijo, da je izvajanje trajnostnega načina bivanja veliko laţje v ekovasi zaradi infrastrukture, ţe vzpostavljenih socialnih mreţ med prebivalci in pravil delovanja znotraj skupnosti. To mnenje prevladuje iz preprostega razloga, ker rešitev ni rabil iskati posameznik, temveč je le prevzel ţe obstoječe in vpeljane prakse (Miller in Bentely 2012, 134−147).
V nekaterih skupnostih je sčasoma prišlo do obratnega učinka zmanjšanega pomena skupnosti – kar se je kazalo v zmanjšani participaciji in na splošno manjšem številu skupnih aktivnosti (Accioly Dias idr. 2017, 88). Dokaj splošen pojav, ki ga je bilo prav tako mogoče zaslediti v skupnosti je bil padec začetne zagnanosti. Ko je ta upadla, se je usmeritev skupnosti spremenila. Mnogi so zasledili tudi, da so ekovasi v današnjem času v bistvu
socialna gibanja, ki ne nasprotujejo obstoječi ureditvi, temveč se trudijo ustvariti alternative današnjega sistema. Neredek pojav v ţelji po večji socialni pravičnosti je tudi praksa izenačevanja prihodka, kjer si določeni člani namensko zmanjšajo prihodek, s čimer prav tako delujejo v smeri zmanjševanja akumulacije finančnega kapitala. S tem se ekovasi premikajo v smeri resničnih človekovih potreb in socialnega izenačevanja (Litfin 2013, 224).
Danes so mnogim ekovasem skupni prostori za dejavnosti, kot so skupnostna kosila, sestanki ter ostale aktivnosti, kot na primer prazniki in praznovanja. Prav tako so nemalokrat skupni prostori za pranje in sušenje perila ter rekreacijski prostori, kot so otroška igrišča in prostori za plavanje. S tem doseţejo sočasno zmanjšanje porabe prostora ter porabo energije za postavitev in vzdrţevanje.
Demokracija
V svoji raziskavi je avtorica Litfin (2014, 114) v pogovoru s prebivalci ekovasi prišla do ugotovitev, ki nakazujejo, da je lahko ţivljenje v neposredni bliţini z ostalimi včasih zelo zahtevno, vendar pa je sočasno za posameznika tudi osrečujoče. Nekaterim to predstavlja zelo obseţno delavnico, saj so v veliki meri spremenili svoj predhodnji ţivljenjski stil. Mnogo članov ekovasi je naučenih za nenasilno komunikacijo, saj je dobra komunikacija ključna za uspešno skupno ţivljenje.
Avtorica Kanter (1972, 70−75) v svoji študiji namenskih skupnosti ugotavlja, da so skupnosti z močnejšimi mehanizmi predanosti tiste, ki bodo najverjetneje obstale dlje časa. Kot primere je navedla delitev prihodkov, delo v skupni religiji in pa predanost abstinenci, kot so alkohol in spolni odnosi. To, da se ljudje odločijo za nekaj praktičnega, čemur bodo predani, jih očitno močneje povezuje ter jim omogoča obstoj na daljši rok. Pogosta sociološka definicija navaja, da obdobje 25 let predstavlja generacijo. Tudi sama si je na osnovi tega zastavila metrični sistem, kateri je skupnost, ki obstaja 25 let ali več, definiral kot uspešno. Avtorji Rubin, Willis in Ludwig (2019, 182) ţelijo študijo izvesti na primeru današnjih namenskih skupnosti in zato vidijo potrebo po drugačnem definiranju uspešnosti, saj velika večina skupnosti, ki je v obstoju danes, še ne dosega starosti 25 let.
Potrebna je vzpostavitev konkretnega dialoga, kjer je mogoče sprejemati konkretne odločitve, še posebej take, ki jih je mogoče predstaviti vsem deleţnikom – vladi, druţbi izven skupnosti ter podjetjem – da lahko skupaj začrtajo pot v prihodnosti. Na skupnosti, ki uspešno usmerjajo ustvarjene alternativne socialne ureditve v smeri skupne misije, bi se moralo gledati kot uspešne in kot na drugi strani kot neuspešne tiste, ki se borijo z ohranjanjem norm, postavljanjem mej in kohezije v smeri skupne vizije.
Konsenz
Danes je v skupnostih veliko truda vloţenega v sprejemanje odločitev na osnovi konsenza, saj se ţelijo v čim večji meri izogniti splošno znanemu sistemu hierarhije, neenakemu razporejanju moči in nefleksibilnosti. Mnogim članom skupnosti je všeč moţnost soodločanja pri sprejemanju novih pravil, ker četudi se ne strinjajo s končno odločitvijo, jim je najbolj pomembno dejstvo, da so izrazili svoje mnenje. Regulacije na takem nivoju včasih same po sebi niso zadostne, da bi ekovas delovala, kot bi morala. Deluje kot formalna baza za preostala pravila, na katerih sloni uspešno ţivljenje posameznikov v ekovasi – fizična organiziranost, socialna interakcija in domet (Van Schyndel Kasper 2008, 17).
Renz (2006, 163−190) je v sklopu svoje raziskave vloge konsenza v kontekstu sobivanja v skupnosti ugotovila, da je bilo doseganje soglasja kompleksno zaradi različnih vrednot med člani ter pa tudi dejstvo, da so sčasoma prenehali sodelovati. V svojih raziskavah je ugotovila, da obstajajo tri glavne karakteristike, ki vplivajo na proces sprejemanja konsenza (Renz 2006, 163):
− vloga strukturirane komunikacije znotraj izvajanih sestankov;
− napetost med ohranjanjem odprtosti procesa ter doseganja končne odločitve;
− pričakovanje, da bodo člani delovali znotraj procesa konsenza.
»Če se ga lotimo na pravi način, je konsenz lahko popolnoma vključujoč, kooperativen in ne- hierarhičen proces sprejemanja odločitev, ki omogoča, da so vsi člani skupnosti uslišani ter da je vsako mnenje upoštevano« (Sargisson 2004, 12−13).
Realizacija vizije skupnosti je odvisna od moralne smeri skupnosti, ki naj bi ji sledili. Če na primer sledijo okoljskemu vidiku, je pomemben vidik zmanjšanja porabe elektrike, vode in proizvodnje odpadkov. Mnogo primerov danes ţeli predstavljati vzor za ostale posameznike in skupnosti, kaj lahko v svojem ţivljenju spremenijo tudi sami (Ruben, Willis in Ludwig 2019, 182).
Ko se posameznik odloči za ţivljenje v trajnostni skupnosti, s tem sprejme določene odločitve, povezane z delovanjem v skupnosti. S tem pride tudi udejstvovanje, ki se kaţe v sodelovanju pri načrtovanju in sprejemanju odločitev glede prihodnosti skupnosti, kar se na koncu vidi na kakovosti trajnostne skupnosti kot take. Skupna vizija skupnosti je temelj, ki vodi v skupno sprejemanje odločitev, kar postavi temelj za nastanek trajnostne skupnosti (Verhagen 2014, 307).
5.2 Socialna vključenost kot ključ do uspeha
Ekovasi predstavljajo dober primer namenske skupnosti, v kateri sobiva in skupne odločitve sprejema več različnih generacij prebivalcev. V današnjem času, ko so v vedno večji meri prisotne spremembe, kot so rast tehnoloških inovacij, sprememba socialnim norm, sprememba
demografije prebivalstva in preoblikovanje ekonomije, avtorja (Hatton-Yeo in Ohsako 2000, 4) ugotavljata, da prihaja do vedno pogostejšega pojava medsebojnega odtujevanja različnih generacij.
Na področju Evrope so s tem namenom določeni drţavni organi pričeli z uveljavljanjem medgeneracijskih programov, ki bi spodbudili povezanost generacij in gradnjo bolj povezanih skupnosti (Melville in Bernard 2011, 237−249). V povezavi z omenjenim je prišlo do pojava pojma »medgeneracijska praksa« (eng. intergenerational practice), ki cilja na namenske aktivnosti za gradnjo pozitivnih virov, ki jih generacije lahko ponudijo ena drugi in tistim okoli njih (Beth Johnson Foundation 2001).
Namenske skupnosti
Rubin, Willis in Ludwig (2019, 183) so se vprašali, zakaj se ljudje sploh odločijo pridruţiti namenskim skupnostim. Na njihovo vprašanje delno odgovori avtor Garden (2006, 2), ki pravi, da imajo prebivalci skupnosti pogosto za to enega od štirih motivatorjev:
− ubeţati svojemu sedanjemu ţivljenju in razdelitev modernega ţivljenja;
− ţelja po višji kakovosti ţivljenja;
− skupinsko ubeţati sedanjemu kapitalistično naravnanemu sistemu, polnemu potrošništva in odtujenosti;
− dosega trajnosti – v ţelji po ţivljenju, ki je bolj transparentno, skromno in s čim manjšim vplivom na okolje ter druţbo.
Namenske skupnosti definirajo kot »skupino več kot 5 ljudi, ki prihajajo iz več kot ene druţine in so se odločili ţiveti skupaj, da poudarijo svoje skupne vrednote ali iz kakšnega drugega ţe predhodno določenega razloga« (Sargent 1994, 14−16). Pri takih skupnostih ponavadi vodi do deljenja virov in določene oblike skupnega upravljanja, kar pogosto spremlja tudi skupna utopična vizija človeške ureditve ali pogleda na sedanjost, ki mu ţelijo posamezniki ubeţati. Razlogi, da se ljudje pridruţujejo namenskim skupnostim, so si med seboj lahko zelo različni, in sicer od religioznih, političnih, ekonomskih in drugih. Avelino in Kunze (2016, 6−9) tako pravita, da so »danes obstoječe ekovasi za razliko od mnogih v preteklosti bolj praktične v svojih pogledih, s pogosto bolj eklektičnimi skrbmi in drugimi interesi skupnosti«.
Avtorica Meijering (2006, 43) je v sklopu svoje raziskave namenskih skupnosti na področju Evrope in Amerike ugotovila, da obstajajo v osnovi štirje tipi namenskih skupnosti. Glede na tipe vprašanj in odgovore (ideologija, število članov, organiziranost, ekonomske zadeve, socialne interakcije, finance, ţivljenjska pot) jih je razdelila na: religiozne (religious), ekološke (ecological), skupnostne (communal) in praktične (practical). Skupnostne skupnosti (communal communities) so glede na njene ugotovitve tiste, ki jim je najpomembnejša medsebojna interakcija prebivalcev. Veliko takih tipov obstoječih skupnosti danes izvira iz
