UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
Kaja Šoštarič
MEDOSEBNI ODNOSI IN OSEBNOSTNA RAST:
ŽIVETA IZKUŠNJA ŠTUDENTOV ZAKONSKE IN DRUŽINSKE TERAPIJE
MAGISTRSKO DELO
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI
Kaja Šoštarič
MEDOSEBNI ODNOSI IN OSEBNOSTNA RAST:
ŽIVETA IZKUŠNJA ŠTUDENTOV ZAKONSKE IN DRUŽINSKE TERAPIJE
Mentorica: doc. dr. Tanja Pate
Ljubljana, 2021
II ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici za vso potrpežljivost, pomoč, podporo in usmeritev.
Prav tako sem hvaležna vsem udeležencem, za njihovo zaupanje pri delitvi svojih doživljanj in izkušenj z menoj.
Hvala Katji za vso pomoč pri zadnjih popravkih magistrskega dela.
Zahvaljujem se svoji družini, dragim prijateljem ter Mitju za vso spodbudo in vlivanje upanja, še posebej, ko so prišli težki trenutki.
Na koncu se zahvaljujem Bogu, da je v celotnem procesu bdel nad menoj.
III
IV
SEZNAM KRATIC
IPA – interpretative phenomenological analysis
PGI – personal growth initiative /iniciativa osebnostne rasti
V
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
1. RAZVOJ OSEBNOSTI ... 3
1.1 Teorije zgodnjega formiranja osebnosti ... 3
1.1.1 Psihoanalitične teorije ... 4
1.1.2 Teorija osebnostnih konstruktov ... 5
1.1.3 Teorija življenjskega scenarija ... 6
1.2 Pojem osebnosti ... 7
1.3 Pojem »self« - »jaz« ... 10
1.3.1 Ko je »jaz« ranjen ... 11
1.3.2 Načelo brezpogojnega sprejemanja ... 13
1.4 Dejavniki osebnostnega razvoja ... 14
2. OSEBNOSTNA RAST ... 17
2.1 Osebnostna funkcionalnost ... 18
2.2 Konstrukt iniciative za osebnostno rast ... 19
2.3 Konstrukt lastne učinkovitosti ... 21
2.3.1 Težnja k osebnostni rasti – samoaktualizaciji ... 22
3. MEDOSEBNI ODNOSI ... 24
3.1 Vloga nežnosti v medosebnih odnosih ... 25
3.2 Pomen medosebnih odnosov za nadaljnji razvoj posameznika ... 25
3.3 Intima kot prostor razodevanja drugemu ... 27
4. PREGLED RAZISKAV NA PODROČJU USPOSABLJANJA BODOČIH TERAPEVTOV ... 28
4.1 Faze poklicnega oz. profesionalnega razvoja terapevtov ... 28
4.2 Program usposabljanja kot vaja osebnega razvoja ... 32
VI
EMPIRIČNI DEL ... 34
5. RAZISKOVALNI PROBLEM IN VPRAŠANJA ... 34
6. METODA ... 36
6.1 Raziskovanje doživljanja in živete izkušnje... 36
6.1.1 Fenomenološki raziskovalni pristop ... 37
6.1.2 Interpretativna fenomenološka analiza (IPA) ... 38
6.2 Postopek raziskave in analize podatkov ... 39
6.3 Udeleženci ... 43
6.4 Pripomočki ... 43
7. REZULTATI ... 45
7.1 Odločitev za študij in motivacija... 47
7.1.1 Razlogi za izbiro študija ... 47
7.1.2 Motivacija ob študiju... 48
7.2 Osebnostna rast ... 49
7.2.1 Nežna skrb zase ... 49
7.2.2 Prebujanje čutenj ... 51
7.2.3 Regulacija čutenj ... 53
7.2.4 Postavljanje razmejitev ... 54
7.3 Medosebni odnosi ... 55
7.3.1 Vidiki osebnostne rasti posameznikov v odnosu s starši in družino ... 56
7.3.2 Vidiki osebnostne rasti posameznikov v odnosu s partnerjem ... 58
8. RAZPRAVA ... 61
SKLEP ... 67
POVZETEK ... 68
SUMMARY ... 69
REFERENCE ... 70
VII
PRILOGE ... i Priloga i ... i
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razlogi za izbiro študija ... 42 Tabela 2: Predstavitev tem in kategorij ... 46
1
UVOD
Magistrsko delo, ki je pred nami, je osredotočeno na raziskovanje osebnega doživljanja medosebnih odnosov in osebnostno rast pri izobraževanju bodočih terapevtov zakonske in družinske terapije. Osebni vidik doživljanja oziroma osebna živeta izkušnja študentov tekom usposabljanja za mnoge strokovnjake in raziskovalce predstavlja bistveno komponento bodočega terapevta (Pascual-Leone 2013, 578). Le-tej pa namenjamo premalo pozornosti. Pot bodočega terapevta je namreč prepletena z mnogimi dogodki, odnosi, spremembami in čutenji, ki se prebujajo in vplivajo na osebnostno rast posameznika ter pripomorejo k oblikovanju njegove lastne identitete bodočega terapevta kot tudi posameznika.
Mnoge raziskave tudi kažejo da se poklicni terapevti bolj zanašajo na osebno izkušnjo, intuicijo in senzitivnost, ki se je oblikovala tekom procesov osebne rasti kot pa na tehnike in strokovno znanje. Terapevti vključujejo svoj osebni način bivanja v svoje poklicno življenje, kar kaže, da je osebni razvoj oz. osebnostna rast zelo pomemben sestavni del posameznikovega poklicnega terapevtskega razvoja (579).
V teoretičnem delu se bomo najprej ustavili pri razvoju osebnosti, pri katerem bomo predstavili osrednje teorije zgodnjega formiranja osebnosti, pojem osebnosti in pojem
»self« (»jaz«). Predstavili bomo dejavnike, ki vplivajo na osebnostni razvoj.
V naslednjem poglavju se bomo osredotočili na osebnostno rast, pri kateri se bomo dotaknili lastnosti osebnostne funkcionalnosti, konstrukta iniciative za osebnostno rast in konstrukta lastne učinkovitosti, ki je tesno povezan s človekovo težnjo po samoaktualizaciji.
V tretjem poglavju se bomo osredotočili na medosebne odnose in podrobneje predstavili vlogo nežnosti v njih ter njihov pomen za nadaljnji razvoj posameznika. Dotaknili pa se bomo tudi intime, ki predstavlja prostor razodevanja drugemu.
V četrtem poglavju bomo predstavili pregled raziskav na področju usposabljanja bodočih terapevtov. Seznanili se bomo s fazami poklicnega oziroma profesionalnega razvoja terapevtov in s programom usposabljanja, ki ima tudi vlogo vaje osebnega razvoja.
2
Teoretičnemu delu sledi empirični del, v katerem najprej sledi predstavitev in opredelitev raziskovalnega problema ter opis metode, natančneje interpretativne fenomenološke analize, ki smo jo uporabili pri raziskovanju. V nadaljevanju bomo predstavili pridobljene rezultate, ki jih bomo v zadnjem delu razprave povezali z ugotovitvami ostalih raziskav.
Ovrednotili bomo tudi njihov pomen za nadaljnje raziskovanje ter določili smernice, ki bodo v pomoč pri načrtovanju in posodabljanju programa za izpopolnjevanje iz zakonske in družinske terapije. Navsezadnje želimo s pričujočim delom osvetliti in približati pot usposabljanja, po kateri študenti zakonske in družinske terapije ustvarjajo pomembne korake, ki puščajo sled na vseh področjih njihovega življenja.
3
1. RAZVOJ OSEBNOSTI
Skozi zgodovino teorij razvoja osebnosti lahko sledimo vedno novim spoznanjem o zapletenem človeškem bitju in vprašanjem o tem, kaj človeka motivira, kaj je njegovo osnovno vodilo oziroma kaj ga spodbuja k nadaljnjemu razvoju. Teorija osebnosti se je razvijala, vse od tega, kako biološko gledamo in razumemo človeka, do tega, da je človek bitje z vse bolj zapletenimi oblikami bivanja, ki se prepletajo s številnimi dejavniki in socialnimi procesi, ki se dogajajo v kulturnih in družbenih okoljih, kamor je posameznik vključen (Brečko 1999, 6). Osebnostnemu razvoju odraslih se dolga leta ni posvečalo posebne pozornosti oziroma ta sploh ni bil vključen v znanstvene raziskave. Še nedolgo nazaj so bili psihologi in družba mnenja, da ljudje po obdobju adolescence vstopijo v svet odraslih in tako se razvoj konča. Po prehodu v odraslost naj se ne bi zgodilo nič novega in bistveno drugačnega. Danes pa strokovnjaki iz različnih znanstvenih področij vedno bolj spoznavajo, da stvar ni tako preprosta in da odraslosti ne moremo smatrati kot zgolj podaljšano obdobje neke predvidljivosti in stalnosti dogodkov (6). Prav tako obdobje odraslosti ne predstavlja zgolj neprekinjenega procesa dozorevanja in staranja v fizičnem smislu, ampak vsebuje mnoge psihološke stopnje in obdobja, ki so prisotna v življenju posameznika in se manifestirajo v njegovem vedenju. Pri razlaganju teh procesov se tako postavljajo številna vprašanja, npr. ali ljudje skozi te procese samo sledimo scenariju, ki smo se ga naučili in pridobili v primarnem otroštvu; ali lahko spremembe v vedenju povezujemo s tranzicijskim obdobjem in njegovimi značilnostmi; ali je možno, da zavestno vplivamo in vodimo svoje vedenje ter kakšna je vloga učenja pri vsem tem (7).
V nadaljevanju bomo prestavili osrednje teoretične pristope, pomembnejše avtorje in zagovornike posameznih teorij ter njihov prispevek k razvoju osebnosti v odrasli dobi.
1.1 Teorije zgodnjega formiranja osebnosti
Osrednja značilnost teh teorij je, da poskuša celotno človekovo delovanje, vključno z njegovo osebnostjo in vedenjem v odraslosti, razložiti in opravičiti s pomočjo izkušenj in strukture osebnosti, ki se je oblikovala v posameznikovem otroštvu (7). Teorije zagovarjajo stališče, da je človek danes to, kar je bil v otroštvu, torej povečana podoba
4
otroka. Tu je potrebno razumeti zgodovinsko pogojenost teh teorij, ki so nastale na prelomu stoletja in so povezane z oblikovanjem šolskega sistema ter psihoanalitično razlago osebnostnega razvoja otrok (7).
1.1.1 Psihoanalitične teorije
Psihoanalitične teorije trdijo, da se osebnost posameznika oblikuje v zgodnjih letih življenja, natančneje v prvih petih letih. Ta oblikovana struktura osebnosti dalje vpliva na človekovo vedenje v njegovem celotnem življenju oziroma z drugimi besedami, psihoanaliza želi odkriti pomen sedanjosti, ki naj bi se skrival v preteklosti (Brečko 1999, 7; Gostečnik 2005, 86).
Glavni predstavnik in ustanovitelj psihoanalize Sigmund Freud (1940) je postavil tri sisteme, ki predstavljajo posameznikovo izražanje različnih načinov vedenja in motivacije. Ti sistemi so v nenehnem boju za prevlado nad posameznikovim vedenjem (Freud 1940 v Brečko 1999, 8).
Prvi sistem predstavlja id in se razvije najprej. Vsebuje vse instinktivne in sebične težnje ter zahteve in je gensko pogojen (8). Ti instinkti so neutešljive grabežljivosti, ki naj bi izražale resnični namen individualnega organskega življenja in to je zadovoljitev vrojenih potreb. Te vrojene potrebe so nujne in neizogibno v konfliktu s socialnimi normami (Gostečnik 2005, 82). Id kakršnokoli napetost zelo slabo prenaša in jo želi nemudoma odpraviti. To je razvidno že v otroštvu, ko otrok izbruhne ob določenih dogodkih, ki so povzročili napetost. Z izbruhi namreč napetost zmanjša. Lahko rečemo, da sistem ida ustreza konstruktu principa užitka (Brečko 1999, 8).
Drugi sistem je superego, ki je nosilec norm in zahtev družbenega okolja, ki jih je otrok ponotranjil, sam sistem pa ustreza konstruktu moralnega principa. Bistveno vprašanje, ki si ga postavi superego, se glasi »kaj je prav in kaj narobe.« Skupaj z idom sta v nenehnem konfliktu, čeprav na dolgi rok skupaj presojata, kaj je bolje (9).
Tretji sistem, imenovan ego, ima sposobnosti inteligentno in razumsko presojati realnost (9). Njegova osnovna naloga je nadzirati nesprejemljive in asocialne impulze nagonskih sil ida (Gostečnik 2005, 89). Posamezniku naj bi pomagal uravnavati konflikt med idom in superegom z zahtevami okolja. Lahko pa se zgodi, da ego izgubi ta nadzor in v tem primeru id prevzame nadzor nad egom (Brečko 1999, 9).
5
Ti sistemi so prisotni v vsakem človeku, razvili naj bi se do petega leta starosti, kasnejši razvoj pa naj bi bil možen le še kot nadgrajevanje že oblikovane strukture osebnosti in razmerja med sistemi, ki se je formiralo v zgodnjem obdobju otroštva (9).
Interakcija med temi tremi sistemi obvladuje vse vidike osebnostnega delovanja in poteka na zavedni in nezavedni ravni ter tako ustvarja proces notranje psihične dinamike osebnosti. Dinamični elementi osebnosti tako nastajajo iz konflikta med nagoni in zahtevami, ki izhajajo iz okolja. Pomembno je poudariti, da je konfliktnost, prisotna v določeni meri, nujna za normalni osebnostni razvoj, saj sam razvoj brez konflikta in posledično dinamike, ni mogoč (9).
Medtem ko nagonska teorija posveča veliko pozornosti konfliktu med nagonskimi impulzi in obrambnimi mehanizmi ter kasneje med psihičnimi strukturami (id, ego, superego), pa relacijski model psihodinamični boj v človeškem doživljanju razume, kot boj med željami, hrepenenji, hotenji in strahovi, obenem pa dojema odnos kot osnovni element razuma, ki se odigrava v relacijski konfiguraciji in ni samo njen nagonski derivat.
Glavni psihodinamični konflikt se torej nahaja že v sami relacijski zasnovi. To je konflikt med hrepenenjem po bližini in strahom pred njo, med potrebo po zlitju z drugim in željo po neodvisnosti in samostojnosti na drugi strani. Ta konfliktnost je vedno prisotna v vsakem odnosu. Potemtakem lahko rečemo, da je ta dinamika, ki jo najdemo na intrapsihičnem, interpersonalnem in sistemskem nivoju, osnovni motivacijski vektor razvoja (Gostečnik 2005, 59).
Konfliktnost ima tako v psihoanalitični kot tudi v relacijski teoriji pomemben vidik, saj ustvarja dinamiko, ki zahteva uravnavanje in spremembe, te pa pripomorejo k osebnostni rasti.
1.1.2 Teorija osebnostnih konstruktov
Ustanovitelj teorije, George Kelly (Kelly 1955 v Brečko 1999, 14) pravi, da na vedenje posameznika vpliva njegovo zaznavanje oziroma njegove percepcije. Besedo konstrukt uporablja za označevanje interpretacij, ki jih ljudje namenijo dogodkom ali označevanje izrazov, na podlagi katerih iščejo ponovljivost dogodkov (Philip in McCulloch 1968, 116). Kar mislimo, slišimo ali vidimo, pa ni odvisno le od objekta, ki je zaznan, ampak ima pri tem pomembno vlogo tudi način, kako ga zaznavamo. Isto stvar vsak izmed nas namreč interpretira drugače. Zaradi prevelike kompleksnosti sveta bi bilo interpretiranje
6
vsakega dogodka ali pojava vedno znova, preveč oteženo in zapleteno, zato smo ljudje razvili edinstveno zbirko konstruktov oziroma shem, ki nam pomagajo pri ločevanju, razmejevanju in razvrščanju dogodkov (Kelly 1955 v Brečko 1999, 14).
Teorija je postavljena v obliki treh predpostavk: 1. za vsakega posameznika obstaja mnoštvo oseb, ki predstavljajo njegovo družbeno okolje; 2. konstrukti, ki jih ima vsak posameznik v svojem repertoarju, so povezani drug z drugim na način, ki jim omogoča urejanje v določene osnovne dimenzije, te pa opredeljujejo parametre njegovega konstruktnega sistema; 3. možno je podvojiti osebno strukturo posameznikovega družbenega okolja skozi poznavanje parametrov njegovega konstruktnega sistema (Kelly 1955 v Philip in McCulloch 1968, 116). Osrednje vprašanje, ki si ga postavlja teorija osebnostnih konstruktov je, kako se le-ti razvijejo in na podlagi tega si tudi razlaga osebnostni razvoj odraslih (Brečko 1999, 14).
Najpomembnejši doprinos omenjene teorije za boljši vpogled v človekovo osebnost in njegov osebnostni razvoj je stališče, da je »vsak človek kot znanstvenik, ki nenehno razvija in preverja svoje konstrukte z namenom, da bi razumel vedenje in reakcije ljudi, ki so mu v življenju pomembni.« (Kelly 1963, 57)
Teorija osebnostnih konstruktov delno spada med teorije o zgodnjem formiranju osebnosti, saj zagovarja mnenje, da ko so konstrukti oblikovani, težijo k ponotranjenju.
Posameznik jih namreč ponotranji do te mere, da v bistvu na zavedni ravni ne ve več, da ti konstrukti uravnavajo njegovo vedenje do drugih. Ker je kasneje oblikovala nove poglede na vedenje ljudi, pravimo, da le delno spada pod omenjene teorije. Tako kot navaja avtor Kelly, si ljudje zmorejo ustvariti tudi alternativno razlago sveta, predvsem jim tukaj pomagajo nove vloge, ki jih sprejmejo v življenju (Kelly 1963 v Brečko 1999, 15).
1.1.3 Teorija življenjskega scenarija
Teorija zagovarja stališče, da je življenjski scenarij nezavedni sistem psihološke organizacije in samoregulacije, ki ga je razvil otrok, kot strategijo spopadanja z motnjami in odnosi, ki ponavljajoče se ne zadovoljijo ključnih razvojnih in relacijskih potreb.
Predpostavlja, da otrok razvije svoj življenjski načrt že v zgodnji dobi in tako vzpostavi neko držo do drugih in družbenega okolja, kar se kaže tudi v adolescenci in odrasli dobi (Erskine 2009, 207). To je skladno s psihoanalitičnim ozadjem teorije, ki pravi, da se
7
identiteta vzpostavi v zgodnjem otroštvu, kar predstavlja nespremenljiv temelj, na katerem se gradi poznejše vedenje in odzivanje na zunanji svet (Brečko 1999, 15).
Eric Berne (1961, 123) je življenjski scenarij opisal kot obsežen nezavedni življenjski načrt, ki odseva primarne travme otroštva. Življenjski scenarij je tisto, kar je človek nameraval narediti v zgodnjem otroštvu in je determiniran z geni, družinskim ozadjem in zunanjimi okoliščinami (Campos 2010, 278). Življenjski scenarij je usmerjen k ponavljanju, najpogosteje pa naj bi se manifestiral v ponovitvi nesrečnih dogodkov iz zgodnje dobe v odraslosti (Brečko 1999, 15).
Otrok naj bi se na osnovi vseh informacij, ki so mu dosegljive in jih sprejema, odločil za določen potek življenja, ki mu predstavlja najbolj učinkovito in možno rešitev za izhod iz eksistenčne stiske (Brečko 1999, 15). Na odločitve vplivajo starši, te pa so upravičene s poznejšimi dogodki in se končajo z izbrano alternativo (Berne 1972, 446). Življenjski scenarij je torej zavestna odločitev, ki se pojavi, ko otrok doseže starost verbalnega razvoja in je zmožen simbolnega razmišljanja, konkretnih vzročno-posledičnih operacij in zavedanja o alternativnih odločitvah (Erskine 2009, 207).
Poglavitna teza in hkrati slabost ter nedinamičnost teorije življenjskega scenarija je domneva, da ljudje že v zgodnjem otroštvu razvijemo karakteristike osebne interpersonalne strategije in da lahko na podlagi te razložimo vse kasnejše interakcije z ljudmi v našem življenju. Obenem pa je slabost mnogih teorij osebnostnega razvoja, da večinoma slonijo na posameznih primerih, ki izhajajo iz klinične prakse dela z otroki z motnjami v osebnostnem razvoju ter iz terapevtskih intervencij (Brečko 1999, 15), prav tako pa so bolj ali manj parcialne in se v mnogem razlikujejo (Benedik 2010, 108).
1.2 Pojem osebnosti
Za pojem osebnosti težko najdemo eno samo definicijo, saj jo različne filozofske tradicije, psihološke in biološke teorije različno dojemajo, kar lahko privede tudi do protislovja med njimi. V preteklosti se pozornost ni usmerjala v združevanje in primerljivost med različnimi modeli, temveč se poskusi integracije različnih pojmovanj osebnosti vzpostavljajo šele v zadnjem obdobju, pri čemer je pomembna empirična utemeljenost le-teh. Na ta način je omogočen znanstveni razvoj konceptov (Benedik 2010, 108).
8
Musek (2015a, 17; 2002, 23) osebnost definira kot sistem, ki celostno zaobjema naše relativno trajne duševne, telesne in vedenjske značilnosti. Prav v teh se posamezniki med seboj razlikujemo in to poimenujemo medosebne razlike. Osebnost predstavlja prevladujoč način vedenja, preko katerega vstopamo v odnose z drugimi in nanjo ne moremo gledati zgolj kot na individualnost, ampak kot na mrežo odnosov (Masten 2012, 91).
Osebnost predstavlja kompleksen in koherenten sistem, ki zaobjema psihološke strukture, procese in značilnosti, ki so prisotne na skoraj vseh področjih posameznikovega psihološkega delovanja (Benedik 2010, 108).
Nadalje Musek pravi, da osebnost zaobjema vse telesne, vedenjske in duševne lastnosti, ki so pri posamezniku dokaj sistematično prisotne in njemu prilagojene (Musek 2002, 23). Izraz osebnosti zaobjema tako intrapsihični, subjektivni kot materialni, zunanji svet.
Determinirajo jo socialni in biološki dejavniki oziroma interakcija med njimi (Benedik 2010, 108). Glede na to celovitost in raznolikost, se vsi med seboj razlikujemo, obenem pa nam je skupno ravno to, da smo bitja, vsak s svojo neponovljivo osebnostjo (Musek 2002, 23).
Osebnostne lastnosti, kot enote sebnosti, so lahko zelo specifične oziroma kompleksne.
Za slednje uporabimo izraz osebnostne poteze, medtem ko še kompleksnejšim pravimo temeljne dimenzije osebnosti. Te so sestavljene iz cele množice komponent in specifičnih lastnosti, ki nam posredujejo informacije o naši osebnosti in o medosebnih razlikah (Musek 2015, 17).
Za osebnost so značilne naslednje karakteristike:
• konsistentnost (ohranjanje identitete, osebnostnega »pečata«, relativna trajnost);
• individualnost (različnosti in posebnosti posamezne osebnosti, načelna enkratnost);
• kompleksnost (mnoštvo lastnosti);
• organiziranost (organizirano in celovito delovanje osebnosti);
• esencialnost (osebnost kot bistvo človekove narave);
• procesnost (osebnost kot proces oblikovanja psihofizične identitete);
9
• odnosnost (osebnost kot rezultanta in nosilec izmenjave med posameznikom in okoljem, zlasti socialnim) (Musek 2015, 17; 2009, 11).
Osebnost obsega vse pomembne človekove lastnosti, prav tako tudi osebnostne poteze in sposobnosti. Zaznamuje naše doživljanje, obnašanje in našo duševnost. Kot pravi Musek,
»osebnostne lastnosti sodijo med najpomembnejše vzročne dejavnike našega obnašanja in doživljanja« (Musek 2015, 17). Vplivajo namreč na vsak vidik našega življenja, brez izjeme in njihov vpliv je ogromen (17).
Osebnost se nenehno razvija in za njen razvoj je pomembno celotno življenjsko obdobje (Masten 2012, 91). Čeprav se razvija, ohranja trdnost, identiteto, trajnost in neprekinjenost, kar predstavlja njene bistvene značilnosti. Predstavlja hierarhično urejen, notranje razčlenjen in kompleksen sistem (Benedik 2010, 108). Prav zaradi tega ima poznavanje osebnosti pomembno vrednost pri razumevanju našega celostnega delovanja ter pri razumevanju samega sebe, svoje samopodobe in lastne identitete (Musek 2002, 23). Struktura osebnosti je namreč sestavljena iz prepleta emocij, vedenjskih vzorcev, konfliktov, potreb, vtisnjenih spominov … Ti pa usmerjajo naše izkušnje ter dajejo pomen novim doživetjem. Kljub temu, da je osebnost kompleksna, pa v primeru, da ima zdrave pogoje, deluje kot koherentna in harmonična enota (Benedik 2010, 108).
V nadaljevanju bomo predstavili še en vidik temeljnih razsežij osebnosti, in sicer telesno, socialno in duhovno razsežnost (Musek 2002, 24).
Kot telesno razsežnost smatramo vse, kar je biološkega, telesnega oziroma naravnega v dogajanju osebnosti. To dogajanje dobro predstavljajo temeljne biološke potrebe (instinkt, nagon), ki so prvotno gibalo človekove osebnosti. Lahko rečemo, da to razsežnost predstavljajo človekovi nagonski motivi, ki se dotikajo življenja in ohranjanja posameznika, pa tudi ostali biološko delujoči motivi, ki jih zadovoljujemo z biološkimi oziroma telesnimi mehanizmi. Ti motivi torej skrbijo za regulacijo biološkega delovanja človeškega organizma, osrednji zastopniki motivov pa so nagonsko in biološko delujoče potrebe (24).
Socialno razsežnost osebnosti predstavlja socialni vidik, človekova družbena vključenost in njegova interpersonalnost. Na motivacijski ravni to razsežnost predstavljajo socialni in socializirani motivi. To so namreč motivi, ravnanja in značilnosti, ki skrbijo za regulacijo posameznikovega odnosa z drugimi in socialnega sožitja. Socialni motivi in družbena
10
morala predstavljajo za posameznika v njegovem življenju pomembno in velikokrat celo bolj odločilno razsežnost oziroma determinanto od telesne (24). Tu ima osrednjo vlogo odnos med starši in otrokom, ki je izredno pomemben element v otrokovem razvoju (Kompan Erzar, Rožič in Simonič 2011, 104; Siegel 2018, 19) in oblikovanju njegove osebnosti (Tuttle, Knudson-Martin in Kim 2012, 74).
Duhovna razsežnost zajema duhovnost človeka, kamor spadajo duhovno delovanje, um in intuicija ter različne stopnje, oblike in vidiki človekove zavesti. Tukaj so prisotni motivi, ki skrbijo za človekovo duhovno in osebnostno rast, njegovo iskanje smisla in samouresničevanja. Predstavniki te razsežnosti so vrednote in duhovni ideali, h katerim posameznik stremi. Tu imajo mesto duhovni in kulturni ideali, človekove vrednote, njegova duhovna kultura in cilji, ki presegajo navadno eksistenco in jo projicirajo v transcendenco (Musek 2002, 24). Omenimo še duhovno inteligentnost, ki jo Zohar in Marshall (2000 v Musek 2009, 230–231) opredelita kot »dokončno inteligentnost, s katero rešujemo probleme smisla in vrednot, s katero svoja dejanja in življenja postavimo v širši, bogatejši okvir, ki daje vsemu smisel, s katero ocenimo, da je neka življenjska pot bolj smiselna in samoizpolnjoča kot druga.«
V nadaljevanju se bomo dotaknili pojma »self« oziroma »jaz«, ki predstavlja jedro raziskovanja in preučevanja osebnosti. Predvsem bomo izhajali iz teorije Rogersa, ki je pionir humanistične psihoterapije in je bil eden prvih terapevtov, ki se je osredotočil na pristop, pri katerem je oseba v središču (Ahmad in Tekke 2015, 28).
1.3 Pojem »self« - »jaz«
Pojmovanje »jaza« se je skozi leta spreminjalo. Ostaja pa dejstvo, da je »jaz« pomemben element posameznikovega doživljanja, njegov cilj pa je postati »resnični jaz« (ang. real self), torej to, kar oseba v svoji resnici je. Lahko namreč imamo neko ozaveščeno sliko o sebi, vendar pa je ta lahko daleč od realnega doživljanja samega organizma (Snoj 2006, 518). »Resnični jaz« sam po sebi vključuje tudi vpliv naše telesne samopodobe.
Pomembno je, kako sebe vidimo, saj sebe lahko dojemamo kot lepega, grdega, dobrega
11
ali slabega … Samopodoba oziroma »resnični jaz« ima takojšen vpliv na to, kako se posameznik počuti, kako razmišlja in se vede v svetu (Ahmad in Tekke 2015, 30).
V tesni povezavi s pojmom »jaz«, omenimo tudi pojem »idealni jaz« (angl. ideal self).
Ta naj bi označeval človekovo predstavo o tem, kakšen bi rad postal (Popović 1988, 153).
Predstavlja vse naše ambicije in cilje. Nekatere vrednote iz okolja se prenesejo v posameznikovo notranjost in tako se ustvari idealni jaz. Definiran je lahko kot skupek vseh emocionalnih stanj in odlik, ki jih posameznik oceni kot zaželene oziroma nezaželene zase (Popović, 1988, 153; Ahmad in Tekke 2015, 30). Kot ideal se torej razume tisto, kar za nas ni dostopno in tega ne moremo doseči (Snoj 2006, 519). Prav tako naj bi »idealni jaz« vseboval vse zaznave in njihove pomene, ki jih posameznik zelo ceni in naj bi potencialno ustrezali njegovemu »jazu« (Stražar 1975 v Snoj 2006, 519).
1.3.1 Ko je »jaz« ranjen
»Jaz« je opisan kot namerno in delujoče sebstvo, ki se vedno znova uresničuje in vzpostavlja v sedanjosti in v aktualnih odnosih (socialno okolje) in sicer skozi telesnost (Masten 2012, 92). Posameznik torej v odnose vstopa zelo celostno in tako tudi vse, kar prejme iz okolja, pomembno zaznamuje različne vidike njegovega delovanja.
Lahko rečemo, da na nek način zaznamuje tudi njegovo osebnost, njegov temeljni »jaz«, ki se uresničuje ravno preko odnosov. Če ti odnosi niso pozitivni, sočutni, varni in usmerjeni v zdrav razvoj »jaza«, bo posameznik prisiljen zanikati lastna doživetja, potrebe in hrepenenja, njegov »jaz« pa bo prevzel zunanja sporočila, ki izhajajo iz zanemarjenih in zlorabljajočih odnosov, saj so to sporočila pomembnih drugih, ki se vanj vtisnejo in oblikujejo izkrivljeno podobo »jaza«.
Kot primer lahko vzamemo otroka, ki zavoljo tega, da bi obdržal ljubezen svojih staršev, sprejme in ponotranji vse tiste zaznave in vrednote, ki dejansko niso njegove (družinsko vzdušje, sporočila staršev), hkrati pa si tudi ne dovoli stopiti v stik s tistim doživetjem, ki je sicer njegovo in realno. Bolečina ob tem bi bila zanj prevelika, zato jih potlači (Stražar 1975 v Snoj 2006, 520). Tako otrok, ki je bil zanemarjen ali pa zlorabljen, sprejme vsa doživetja in občutja zavrženosti, nevrednosti, gnusa in jih ponotranji kot svoje ter preko njih vzdržuje odnos s starši. Tu govorimo o nezavednih dinamikah, ki jih bo posameznik kot odrasel vedno znova aktiviral, ko bo vstopal v odnose, kljub bolečinam in vedno novim travmam, ki jih ob tem doživlja (Gostečnik 2019, 32).
12
Posameznikovo ponotranjenje zunanjih nerealnih in neskladnih prepričanj in doživljanja samega sebe je sprva težko prepoznati in odkriti, saj so to bistveno nezavedne dinamike in jih je težje enostavno povezati s preteklostjo, ki naj bi bila tu še vedno na delu. Zato se dogaja, da posameznik tako kot v otroštvu, tudi v odraslem obdobju še vedno vzdržuje starega rablja. Tega se v resnici niti ne zaveda, vendar se na ta način še vedno postavlja v vlogo žrtve. Ostaja ujet v bolečih prepričanjih in občutjih, ki jih je prejel od pomembnih drugih, pri tem pa se tega največkrat niti ne zaveda. S tem vzdržuje rablja in ostaja v njegovem zaporu kot žrtev (32).
Hitro se tekom razvoja torej zgodi, da podoba »jaza« sprejme in ponotranji lažne elemente, ki ne temeljijo na dejanskem doživljanju osebe (vrednosti sebe). Norme vrednotenja s strani za nas pomembnih drugih tako postanejo vodilo, na katerem se osnuje
»jaz«, namesto, da bi ta gradil na težnjah, ki spodbujajo samoaktualizacijo posameznika (Snoj 2006, 520).
Tu se lahko vprašamo, kako je možno, da prevladajo sporočila in vrednotenje pomembnih drugih, ko pa je v vsakem od nas težnja, ki nas globoko žene, da se samouresničujemo in postajamo vedno boljši in močnejši. Odgovor na to lahko najdemo v dejstvu, da smo ljudje bitja odnosa. V odnosih se rojevamo, v odnosih se spoznavamo in razločujemo sebe od drugega, odnosi so tisti, kjer se prebujajo naša najgloblja hrepenenja. Temeljnost odnosa za razvoj nam razlaga tudi nevroznanost, ki razvoj možganov povezuje tudi z odnosom. Naši možgani so izrazito socialni organ, ki se brez odnosa s starši niti ne razvije. Tako sta starša izjemno pomembna pri razvoju otroka, saj se brez odnosa, v določenih občutljivih strukturah oziroma vlaknih, možgani sploh ne morejo razviti. Iz tega izhaja, da so možgani razvojno izrazito odvisni od odnosa s starši, saj le-ta predstavlja osnovni vir hranjenja, nežnosti, dotikov, ljubezni, sočutja, empatije in duhovnosti (Gostečnik 2020, 134). Torej ne le fizično preživetje, pač pa tudi primeren psihični razvoj brez ljubečega odraslega ni mogoč. Brez prisotnosti njega otroški možgani sploh nimajo možnosti, da bi se v polnosti razvili (Gerhardt 2004, 19–25).
Otrok torej odnos nujno potrebuje za svoje preživetje. In po tem odnosu bo vedno hrepenel. Težava se pojavi, ko ta odnos ne vsebuje lastnosti, opisanih zgoraj, temveč je ta odnos zlorabljajoč, odsoten, brez ljubezni. Posameznik bo tudi tak odnos pripravljen sprejeti, samo da bi pripadal in preživel. Tak odnos bo ponotranjil kot nekaj, kar je normalno in pri tem potlačil vsa svoja hrepenenja, s tem pa tudi lastno vrednost sebe.
13
Podoba »jaza« bo tako postajala vse bolj izkrivljena, težnja po samoaktualizaciji pa prekrita. Le-ta se vedno lahko prebudi, ko posameznik prepozna te stare vzorce in se odloči, da jih prekine. Potrebuje le ustrezne pogoje, da se lahko izrazi in realizira (Rogers 1995b, 35).
Naj omenimo še pojma kongruentnost in nekongruentnost. Pojem kongruentnost uporabljamo takrat, ko se pojem o »jazu« sklada z resničnimi lastnostmi posameznika in se ta lahko nemoteno in normalno razvija ter uresničuje svoje dejanske potenciale (Musek 1999 v Snoj 2006, 520). Med resničnim jazom in njegovimi izkušnjami je torej skladnost in potemtakem je tudi oseba psihološko zdrava (Ahmad in Tekke 2015, 32). Ko pa okolje določenih lastnosti pri posamezniku ne odobrava, se zgodi, da posameznik te lastnosti potlači in jih poskuša skriti pred seboj in drugimi. Na ta način jih izloči iz svoje samopodobe, ki postane nekongruentna oziroma neskladna z dejanskim stanjem »jaza«
(Snoj 2006, 520).
Do teh spoznanj je Rogers prišel predvsem preko dela s svojimi klienti, ter z opazovanjem samega sebe. Tako je prišel do ugotovitve, da lahko v življenju doseže največ, ko in če si dopusti biti to, kar je. Pri tem je pomembno, da sprejme kot dejstvo tudi zaznave svojih lastnosti, ki morda niso tako pozitivne, dobre oziroma priljubljene. Tudi za te lastnosti in občutja je pomembno, da so sprejeta, ravno tako kot ostala, bolj pozitivna in lažje sprejemljiva občutja. Rogers pravi da, ko zares sprejme vsa ta stališča kot dejstva in dele sebe, takrat postaja »odnos z drugo osebo to, kar je, in se lahko neovirano spreminja.«
(Rogers 1995b, 17)
1.3.2 Načelo brezpogojnega sprejemanja
Nekongruentnost oziroma neskladnost med lastno podobo in organizmičnimi težnjami po samoaktualizaciji je možno odpraviti. To se dogaja takrat, ko ljudje odobravajo posameznika brezpogojno in ga pozitivno vrednotijo. Na ta način ne povzročajo selektivnega vrednotenja njegovih samoaktualizacijskih tendenc, in te bo posameznik pozitivno vrednotil ter jih ponotranjil. Do neskladnosti med jazom in organizmom tako ne more priti (Snoj 2006, 521). Brezpogojno sprejemanje oziroma brezpogojna ljubezen ima pomembno in bistveno vlogo že v samem začetku razvoja osebnosti in človeka kot takega. Tu imajo pomembno vlogo možgani, konkretneje del možganov v orbitofrontalnem korteksu, ki je lociran nad očmi. Ta se aktivira, ko starši, v začetku
14
predvsem matere, pogledajo svojega novorojenca. Ob tem pogledu se prebujajo podobne aktivnosti kot pri pogledu dveh zaljubljencev. Tu se začne rojevati brezpogojna ljubezen matere do otroka. Ta del možganov, ki ga imenujemo tudi emocionalni možgani, procesira tudi prijeten dotik, vonj in obrazno privlačnost (Gostečnik 2020, 127).
Ko ima posameznik že ob prvem stiku s pomembnim drugim izkušnjo brezpogojne ljubezni in sprejemanja, bo s to izkušnjo vstopal tudi v nadaljnje odnose ter jo bo zmožen tudi sam dajati naprej. Hrepenenje po brezpogojnem sprejemanju nas tako spremlja vse življenje, saj se tam počutimo varne in sprejete takšne, kot smo. Le v takem odnosu se lahko razvijamo in postajamo boljši.
Rogers (1995b, 34) ima ob brezpogojnem sprejemanju v mislih brezpogojno spoštovanje osebe kot posameznika z lastno vrednostjo. Ta nikakor ni odvisna od njenega stanja, občutenja ali vedenja. V tem smislu brezpogojno sprejemanje pomeni, da osebo sprejmemo kot neodvisno in posebno in smo ji pripravljeni dovoliti doživljanje na njej lastni način, spoštujemo njena stališča, ne glede na to, kakšna so, četudi se spreminjajo.
Rogers pravi, da ko osebo sprejmemo v vsakem pogledu, lahko ustvarimo topel in ljubeč odnos, v katerem se bo oseba počutila varno.
Seveda si ob tem lahko postavimo vprašanje, kakšno mesto v brezpogojnem sprejemanju imajo lastnosti osebe, ki so negativne oziroma tudi nefunkcionalne, npr. pretirana agresivnost. Pri tem je potrebno venomer ohranjati celosten pogled na osebnost in v kolikor pride do nesprejemljivega vedenja, je pomembno ozavestiti, da je osebnost posameznika kot celota še vedno dragocena in pozitivna (Snoj 2006, 521).
1.4 Dejavniki osebnostnega razvoja
Človek ni izolirano bitje, obdan je z različnimi osebami, živi v določenem okolju, ki ga obdaja, vpet je v določeno kulturo in narod …Vse raznolike dejavnike, ki našo osebnost zaznamujejo v njenem oblikovanju, lahko razdelimo v tri velike sklope: dednost, okolje in samodejavnost.
Človek je socialno bitje, saj so namreč odnosi zapisani v genetiki in so biološko ukoreninjeni. Ko pride otrok na svet, tako najprej išče stik oziroma odnos, saj brez njega
15
ne more preživeti. Že po naravi išče odnos s svojo materjo, predvsem v njenih nežnih, sočutnih in razumevajočih dotikih (Gostečnik 2002, 20; 2019, 24). Njegova socialnost oziroma odnosnost je zapisana v genih (Musek 2002, 24), v samem psihoorganskem spominu posameznika pa so zapisani vsi vtisi primarnih odnosov, ki mu postanejo osnovno izkustvo, kako vstopati v poznejše odnose z drugimi in se vključevati v socialno okolje (Gostečnik 2019, 24).
Človeški genom ima v sebi zapisane programe, ki usmerjajo človekov socialni, telesni in duhovni razvoj. Naloga genov je določevanje smeri po katerih se oblikujejo vse naše temperamentne značilnosti, sposobnosti, volja, vrednote, motivi in stališča (Musek 2002, 24). V relacijskem modelu biologija in medosebni procesi ustvarjajo stalni cikel vzajemnega medsebojnega vplivanja, organizem prinaša mentalne procese, ki se razvijejo v socialnem kontekstu in definirajo subjektivni pomen telesnih delov in procesov, ti pa še nadalje modelirajo mentalno življenje (Gostečnik 2005, 58).
Kot že omenjeno, je človekova genska narava socialno naravnana, kar opozarja na pomen okolja oziroma socialnega kroga, v katerem se človek giblje. Vplivi okolja namreč v vsakem primeru določeno posameznikovo lastnost dokončno oblikujejo. Pri tem ima pomembno vlogo sposobnost osebnosti, da se prilagaja zunanjemu okolju, ki jo določa in pogojuje (Musek 2002, 24; Benedik 2010, 109). Gledano biološko je fenotip vedno sad interakcije med genotipom in vplivi okolja. Tako lahko na vso zgodovino človekove civilizacije in kulture gledamo, kot na zgodovino vplivov okolja in spopadanja z njimi, ter prilagajanja človeka okolju in obratno. Pri tem je v obzir potrebno vzeti tako fizikalno, biološko kot socialno okolje, saj je človek celostno vpet v vsakega izmed njih (Musek 2002, 24).
Socialno okolje ima pomemben vpliv na razvoj osebnosti, le-ta pa se uresničuje preko pomembnih posrednikov socializacije, kot so starši, sorojenci, vrstniki, vzgojitelji, učitelji, prijatelji, trenerji, sodelavci, institucije, mediji … (24). Otrok že pri šestih mesecih osvoji pomen namernih reakcij, pri petnajstih mesecih pa se že selektivno odziva na socialno interakcijo (Gostečnik 2019, 26). Odnos z materjo in očetom je prva otrokova izkušnja, ki nadalje določa ves njegov osebnostni razvoj (Gostečnik, 2020, 127).
Najpomembnejši in najmočnejši tako ostaja vpliv družine. Ta namreč posamezniku omogoča osnovno preživetje ter vključevanje v socialni in kulturni prostor, v katerem se kasneje posameznik sreča z novimi odnosi, vlogami in funkcijami. V tem vključevanju
16
ima bistveno vlogo vzgoja oziroma proces socialnega oblikovanja posameznikove osebnosti (Musek 2002, 24). Zato je pomembno, v kakšno okolje se otrok rodi, ali je to družina, v kateri je prostor varen, se čuti sprejetost, ljubljenost, spodbuda in potrditev s strani staršev in je to okolje, ki omogoča funkcionalen razvoj otroka ali pa je to okolje, v katerem vladajo zanemarjenost, teror, stiska, strah (Gostečnik 2019, 26).
Vzgoja je največkrat odsev teh odnosov in vzdušja, ki vlada v družini. Razvoj »jaza« se pri človeku začne že zelo zgodaj in v samem začetku na njegov razvoj vplivajo zlasti njemu pomembni odnosi, to so starši, sorojenci, sorodniki, vrstniki … Otrok lahko najde svoje mesto za zdrav razvoj »jaza« le v okolju in vzdušju, kjer otroka pomembni drugi sprejemajo in lahko sprejema sam sebe, kjer lahko polno doživlja in kdaj naredi tudi napako, pa je vseeno ljubljen. To je osnovna potreba po pozitivnem vrednotenju, ki se izraža s toplino, simpatijo, spoštovanjem in sprejemanjem (Snoj 2006, 520).
Otrok se namreč najbolj intenzivno odziva na tiste senzacije, ki so v njegovem psihoorganskem spominu najgloblje vrisane in te podobnosti bo iskal tudi v odraslosti. V okolje bo vstopal na način, ki ga je ponotranjil v zgodnjem otroštvu (Gostečnik 2019, 26–
27).
Samodejavnost je tretji dejavnik, ki sodeluje pri oblikovanju osebnosti in je velikokrat prezrt. Tu imajo osrednje mesto lastne odločitve, ki so zavestne in bolj ali manj svobodne.
Z njimi oblikujemo svojo osebnost in življenje (Musek 2002, 24). Pomembno je dejstvo, da dejavniki osebnosti sodelujejo med seboj in so v interakciji, kar pomeni, da učinek enega dejavnika vpliva na drugega oziroma je učinek enega dejavnika odvisen od drugega, npr. genetsko inteligentnejša oseba bo od istega vpliva okolja (količine znanja), razbrala in prejela več, kot naravno manj inteligentna oseba (25).
Deleži omenjenih dejavnikov pri oblikovanju osebnosti so različni, pri tem je odvisno za katere osebnostne značilnosti gre. V določeni meri vemo, da je, npr. vpliv dednosti močan še posebej pri temperamentu in sposobnostih. Raziskovalci ocenjujejo, da so vplivi okolja in dednosti sorazmerno izenačeni, vplivu vzgoje pa pripisujejo okrog 10 odstotkov, kar je, če odštejemo vplive socialnega okolja, dednosti in samodejavnosti, kar veliko, zato je v vzgojo vredno in potrebno dobro investirati (25).
17
2. OSEBNOSTNA RAST
Ko slišimo besedno zvezo osebnostna rast, pomislimo na proces rasti, ki se dogaja v posamezniku in za katerega je potrebno kar nekaj napora in truda. Pomislimo, da je to posameznik, ki dela na sebi in ima posledično bolj pozitiven odnos do drugih, sveta, predvsem pa do sebe. Osebnostno rast torej lahko opredelimo kot spremembo, ki se dogaja v posameznikovem kognitivnem, vedenjskem in čustvenem področju (Prochaska in Diclemente 1986 v Sharma in Rani 2013, 125). Proces osebnostne rasti zajame celotnega človeka, vsako področje rasti pa spodbuja drugo k rasti.
Na splošno lahko rečemo, da je osebnostna rast sprememba »jaza« oziroma samega sebe, mišljena kot pozitivno premikanje v smeri biti »bolj popoln in polno delujoč«, vsaj z vidika osebe, ki doživlja to spremembo (125). Tesno ob pojmu osebnostne rasti se pojavlja pojem samoaktualizacije, ki ga lahko, podobno kot osebnostno rast, opišemo kot posameznikovo izražanje svojega polnega potenciala in želje po samoizpolnitvi ter večji polnosti življenja (Ivtzan 2013, 119).
Proces osebnostne rasti poteka na zelo raznolike načine, pri vsakem posamezniku pa je rast edinstvena. Sharma in Rani (2013, 125) opisujeta tri različne načine osebnostne rasti:
1. rast, ki je nenamerna in brez zavedanja (posameznik se ni namensko odločil za rast in se le-te tudi ne zaveda);
2. rast, ki je nenamerna, vendar v zavedanju (posameznik se ni odločil za proces rasti, vendar opazi spremembe na sebi in se jih zaveda);
3. rast, ki je namerna in v polnem zavedanju (posameznik se je namerno odločil za proces osebne rasti, za delo na sebi, spremlja spremembe in se polno zaveda procesa, ki se dogaja znotraj njega).
Ko je osebnostna rast nenamerna, je verjetnost, da posamezniki ne vedo, kako ohranjati spremembe, sploh ko se spopadajo z različnimi stresorji (Robitschek idr. 2012, 275). Ko pa se posameznik namerno ukvarja s spremembo samega sebe in si aktivno prizadeva za spremembo na kateremkoli področju osebnega življenja, govorimo o procesu, ki ga s splošnim terminom imenujemo »iniciativa za osebnostno rast« (angl. Personal Growth Initiative – PGI) (Sharma in Rani 2013, 125).
18
2.1 Osebnostna funkcionalnost
Eden izmed ciljev osebnostne rasti, je tudi njena osebnostna funkcionalnost. Tak razvoj zdrave in polne osebnostne funkcionalnosti predstavlja najbolj sprejemljiv življenjski (v zadevi z našim programom pa tudi terapevtski) cilj. Posameznik ga lahko dosega z odločitvijo, da bo šel skozi proces opuščanja obrambnega vedenja, pri čemer je pomembno, da opušča masko, ki jo je gradil, da bi ugajal drugim. V bistvu se oddaljuje od nepravega samega sebe, od tistih ponotranjenih misli, prepričanj in doživljanj, ki so zakrile njegov pravi »jaz«. Pri tem je pomembno odkrivanje in soočenje s tistim, kar nismo, da lahko pridemo v stik s pravim seboj. Na ta način se lahko posameznik počasi približuje doživljanju osebnostne rasti in si dovoli vse več pojavljanja in širjenja te avtentične značilnosti našega organizma. S tem procesom se posameznik skozi postajanje in kompleksnost rasti odpira bistveni kategoriji samoaktualizacije in osebnostne rasti, ki je izpopolnjevanje in spreminjanje (Musek 1988 v Snoj 2006, 523–524).
V nadaljevanju bomo predstavili značilnosti osebnostne funkcionalnosti po Rogersu (1995b, 188), ki so pomembne tudi pri samem vstopanju v proces osebnostne rasti:
• Odprtost novim izkušnjam: proces osebnostne rasti vključuje vedno večje odpiranje doživljanju in ne zapiranju za obrambnimi mehanizmi. Človek svobodno doživlja svoja občutja, takšna kot so in se jih polno zaveda. V polnosti je zmožen doživljati svoje psihoorgansko stanje, ne da bi pri tem kaj skrival pred svojo zavestjo (188).
• Življenje v sedanjosti: pomeni biti prisoten tukaj in sedaj v vsej prilagodljivosti, odkrivanju trenutnega, spremenljivosti in gibljivosti v organiziranju sebe ter v odkrivanju trenutnega. Za Rogersa to predstavlja največjo odliko polne osebnostne funkcionalnosti (189).
• Zaupanje v lastni organizem: pomeni poslušanje lastnega organizma oziroma, z relacijskega vidika lahko temu rečemo, poslušanje našega notranjega psihoorganskega sveta, ki je poln spominov in ponotranjenj ter nas vodi in nam pošilja sporočila (Gostečnik 2019, 24). Poslušamo, kaj nam govori naš pravi
»jaz«, ki se odpira novim izkušnjam in živi v sedanjosti. Zaupanje v lastni organizem po Rogersu predpostavlja stik s težnjo po aktualizaciji (Rogers 1995b, 190).
19
• Doživljanje svobode: Rogers (1995b, 193) ima tu v mislih »učenje postati svoboden«, ki zanj predstavlja človekov osnovni proces, v katerem postaja spontan, neodvisen in to kar je. Postaja vedno bolj svoboden vseh obramb in vsiljenih ponotranjenih prepričanj in senzacij. Oseba, ki je osebnostno funkcionalna, izbira svobodno in dobronamerno. Pri tem je pozorna na izbiro tiste smeri aktivnosti, ki bo v odnosu in lastni notranjosti nudila največje zadovoljstvo (193).
• Ustvarjalnost: oseba ima sposobnost ustvarjanja novih odnosov z okoljem, ima občutek odgovornosti za svet in pripomore k aktualizaciji tudi drugim. Taka oseba ni nujno prilagojena svoji kulturi in ni konformist. Živi v harmoniji s kulturo in časom toliko, da uravnoteženo zadovolji svoje potrebe (194).
Nasprotje takšni osebi, ki je pripravljena rasti in polno funkcionirati, predstavlja neprilagojena oseba (194). Ta vztraja pri obrambnih mehanizmih, ni pripravljena sprejeti nove širine življenja, usmerja ga po zastavljenem načrtu in se ne čuti svobodne. Lahko rečemo, da ostaja ujetnik vseh starih vzorcev in doživetij, ki so jo ranila ter ostaja v vlogi žrtve (Gostečnik 2019, 32).
V nadaljevanju je podrobneje predstavljen konstrukt iniciative za osebnostno rast, prav tako pa bomo predstavili tudi eno od spremenljivk, ki je močno povezana s procesom osebnostne rasti, to je konstrukt lastne učinkovitosti.
2.2 Konstrukt iniciative za osebnostno rast
Iniciativo za osebnostno rast lahko opišemo kot aktivno in namerno vključevanje posameznika v proces osebnostne rasti in s tem spreminjanje ter razvijanje posameznika kot osebe. Je dejavna usmeritev k iskanju izkušnje osebne rasti (Sharma in Rani 2013, 125). Usmerjena je proti spremembam in rasti na različnih življenjskih področjih in jo vidimo kot konstrukt metakognicije, ozaveščanja in načrtne zavezanosti pogojem, ki omogočajo izboljševanje osebne rasti (Beri in Jain 2016, 43).
Iniciativa za osebnostno rast je v bistvu razvit nabor spretnosti, vključno s kognicijo (spoznanjem), vedenjem, odnosom (stališčem) in motivacijo, ki jo posameznik vnaša v vsako življenjsko izkušnjo (Robitschek idr 2012, 274; Sharma in Rani 2013, 125).
20
Je torej učinkovito in namensko angažiranje v prizadevanju za osebnostno rast, ki vključuje spremembe specifičnih aspektov posameznikovega življenja, da bi dosegel zastavljene cilje (Robitschek idr. 2012, 274).
Posameznik pokaže iniciativo za osebnostno rast takrat, kadar ima namerno in aktivno željo po rasti na najpomembnejših področjih svojega življenja (De Jager-van Straaten 2016, 1). Tako tisti, ki imajo visoko stopnjo iniciative za osebnostno rast, občutijo, da se kontinuirano razvijajo in rastejo, pridobivajo nove izkušnje, z lahkoto se zavedajo lastnega potenciala in prepoznajo lastni napredek (Beri in Jain 2016, 43–44).
Iniciativa za osebnostno rast vključuje intelektualne in vedenjske lastnosti, kot so motivacija, znanje, učinkovitost, splošni cilji in načrti za doseganje le-teh (43–44).
Iniciativa za osebnostno rast je osredotočena na proces osebnostne rasti, bolj, kot pa na same rezultate posameznikovega truda za spremembo (Robitschek idr. 2012, 257).
Vsebuje tri vidne lastnosti, in sicer znanje o osebnostni rasti in o samem procesu (poznavanje postopkov za osebno rast, znanje o določenih stvareh, ki jih je potrebno spremeniti, splošno znanje o izboljšanju), vrednotenje procesa osebnostne rasti (proces, rezultati) in namerno vedenje (Sharma in Rani 2013, 125).
Sestavljena je iz štirih bistvenih komponent:
• pripravljenost na spremembe (sposobnost ocenjevanja lastne psihološke pripravljenosti za vključitev v proces osebnostne rasti);
• načrtnost (sposobnost strategije in organiziranja v lastnih prizadevanjih za osebne spremembe);
• uporaba virov (sposobnost identificiranja in dostopanja do zunanjih virov, kot so drugi ljudje in materialne dobrine);
• namerno vedenje (dejansko spremljanje, izvajanje in nadaljevanje načrtov) (125–
126).
Prav tako je iniciativa osebnostne rasti v korelaciji z mnogimi spremenljivkami, kot so psihološko blagostanje, družinsko funkcioniranje, karierno raziskovanje, duševno zdravje, lastna učinkovitost … (126).
21
Raziskave kažejo (Beri in Jain 2013), da imajo posamezniki z višjo stopnjo iniciative za osebnostno rast, tudi višjo stopnjo blagostanja (socialnega, čustvenega in psihološkega) ter zanemarljivo stopnjo stiske (čustvene in psihološke) (Robitschek in Keyes 2009; Beri in Jain 2013, 44). Prav tako imajo bolj trdne in zdrave veščine spopadanja s stresom, stisko, manjšo stopnjo depresije in večje življenjsko zadovoljstvo (Robitschek idr. 2012, 276).
Namera po osebni rasti velja za vse ljudi ne glede na status. Sposobnost prilagajanja in sprememb je pomembna značilnost zdrave osebnosti. Obseg, v katerem posamezniki iščejo priložnost za rast, je odvisen od njihove ravni iniciative za osebnostno rast. Ravni iniciative za osebnostno rast so ključni dejavnik pri merjenju stopnje, do katere je oseba imela korist ob priložnostih za rast, ki so ji bile predstavljene. Zato je iniciativa za osebnostno rast pomembna lastnost, ki jo je dobro upoštevati pri usposabljanju svetovalcev, saj pomoč drugim pomeni tudi olajševanje procesa rasti (Jager van Staaten 2016, 4).
Tako je bistvenega pomena, da študentje psihologije, kot je navedeno v raziskavi (4), pa tudi študenti zakonske in družinske terapije ter katerikoli humanistični in socialni poklici, ki vključujejo delo z ljudmi, postanejo pozorni na lastno iniciativo za osebnostno rast, saj je to prvi korak k nadaljnjemu usposabljanju kot terapevt, svetovalec.
2.3 Konstrukt lastne učinkovitosti
V zadnjih dvajsetih letih, je lastna učinkovitost postala ena najbolj preučevanih spremenljivk v izobraževalni, psihološki in organizacijski znanosti. Je konstrukt, ki opisuje zaupanje posameznika v lastne zmožnosti. Vpliva na to, kako posameznik čuti, razmišlja in deluje (Sharma in Rani 2013, 126).
Ljudje z visoko lastno učinkovitostjo se ponavadi odločajo za izpolnjevanje bolj zahtevnih nalog. Postavijo si višje cilje in se jih tudi držijo. Dejanja vnaprej oblikujejo v misli in ko se za določeno akcijo oz. ukrep odločijo, posamezniki z večjim zaupanjem vase vlagajo več truda in vztrajajo dlje, kot tisti, ki imajo nizko zaupanje v lastno učinkovitost. Ob neuspehih si hitreje opomorejo in ostanejo zavezani svojim ciljem (126).
22
V zadnjih letih se je izoblikoval nov termin, in sicer »splošna lastna učinkovitost« (angl.
general self–efficacy, GSE), ki zajema širok in stabilen občutek osebne usposobljenosti za učinkovito soočanje z različnimi stresnimi situacijami. Splošna lastna učinkovitost opisuje splošno prepričanje v lastne sposobnosti, medtem ko je specifična lastna učinkovitost vezana na posamezne naloge (126).
Je univerzalni konstrukt, kar pomeni, da karakterizira splošno prepričanje, ki je inherentno vsem posameznikom (126).
Glede na rezultate raziskave (134), lastna učinkovitost igra pomembno vlogo v napovedovanju splošne iniciative za osebnostno rast in njenih dimenzij.
2.3.1 Težnja k osebnostni rasti – samoaktualizaciji
Če pogledamo Maslowo teorijo hierarhije potreb (Maslow 1970, 97), vidimo, da ima samoaktualizacija vodilno mesto. Zanjo trdi, da ni odvisna od starosti ter da posamezniki napredujejo po hierarhiji potreb na različnih stopnjah. Njegova teorija sloni na ideji, da obstaja pomembna razlika med nižjimi in višjimi motivi (97). V primerjavi z nižjimi, bolj fiziološkimi motivi (lakota, spolnost), naj bi se višji motivi (moralnost, altruizem), ki so manj pomembni za preživetje, pojavili pri višji starosti in so bližje samoaktualizaciji.
Vrhunec samoaktualizacije se kvalitativno razlikuje od ostalih potreb, opišemo pa jo lahko kot posameznikovo iskanje in hrepenenje po kreativnosti, rasti, pridobivanju znanja ter razvijanju lastnih sposobnosti (Ivtzan 2013, 120).
Rogers pravi (1995b, 35), da je težnja po samoaktualizaciji prisotna v človekovi zmožnosti razumevanja samega sebe, predvsem tistih delov, ki zanj predstavljajo bolečino in povzročajo nezadovoljstvo. Pomaga razumeti izkušnje, s katerimi se posameznik prej ni upal soočiti. Predvsem je samoaktualizacija razvidna v nagnjenosti človeka, da predrugači svojo osebnost in svoj odnos do življenja z namenom, da ta postane zrelejši. Gre za močan impulz, ki zaobjema vso organsko in človeško življenje z namenom, da se razvijamo in postajamo samostojni. Težnja po samoaktualizaciji oziroma osebnostni rasti nas spodbuja k izražanju in aktiviranju vseh naših sposobnosti s ciljem, da »jaz« postane močnejši (35). Vendar pa samoaktualizacija zahteva od posameznika, da opušča staro in znano udobje ter odkriva nove priložnosti. To zahteva pogum, zavezo, ustvarjalnost in zmožnost tveganja (Ivtzan 2013, 120). Velikokrat se zgodi, da je težnja po osebnostni rasti oziroma samoaktualizaciji zakopana pod različnimi plastmi
23
psiholoških obrambnih mehanizmov, vendar je prisotna v vsakem človeku in se pod primernimi pogoji lahko vedno realizira in izrazi (Rogers 1995b, 35).
Če imamo torej ustrezne pogoje, ki niso restriktivni in zaviralni, se vsak od nas giblje k zrelosti, pozitivnim medosebnim odnosom in samoizpopolnjevanju. Če imamo torej ugodne pogoje, občutimo večjo svobodo in postajamo bolj senzitivni in razumevajoči (Musek 1988 v Snoj 2006, 515). Maslow je opazil, da imajo posamezniki, kot stranski produkt iskanja oziroma hrepenenja po samoaktualizaciji, globlje in bolj zdrave medosebne odnose kot drugi, spoštujejo avtonomijo in individualnost drugega in so zmožni izražanja pristne empatije. Tako osebnostna rast oziroma samoaktualizacija ne daje samo nagrade same po sebi (rast), ampak spodbuja in olajša zadovoljevanje ostalih potreb, kot so recimo medosebni odnosi (Ivtzan 2013, 120).
Človek se venomer giblje naprej, pri čemer pa je zanimivo to, da cilj ni zmanjšanje napetosti, ampak ima težnja po rasti oziroma po samoaktualizaciji pomembnejšo vlogo (Stražar 1975 v Snoj 2006, 516). Ne glede na to, da se bo napetost pojavila, je težnja po procesu rasti globlja in močnejša.
Ko omenja strukturo osebnosti, Rogers (1995b, 27) vedno znova poudarja njeno spreminjanje in pri tem pravi, da je na podlagi izkušenj s svojimi klienti in seboj, prišel do zaključka, da je »življenje najbogatejše in nam podarja največ zadovoljstva takrat, ko ga sprejmemo kot proces, ki teče. To odkritje se po eni strani sliši očarljivo, po drugi pa je zastrašujoče«, predvsem v smislu negotovosti in neoprijemljivosti.
Težnja k aktualizaciji je po Rogersu (118) bistvo vseh živih bitij, vendar je pri človeku ta naravna težnja usmerjena proti bolj dovršenemu in kompleksnemu razvoju.
24
3. MEDOSEBNI ODNOSI
Ko prebiramo sodobna znanstvena spoznanja, nam ta potrjujejo, da so medosebni odnosi prostor nenehne rasti in razvoja prav vsakega posameznika (Gostečnik idr. 2009, 469). Iz tega izhajamo, da ni vseeno, kakšni so ti odnosi, v katerih smo. Odnosi, ki so površinski, grobi in strupeni, zavirajo razvoj in rast posameznika, medtem ko odnosi, ki so pristni, sočutni in globoki, omogočajo zdrave socialne temelje razvoja človeške osebnosti (Simonič 2018, 210).
Oblikovanje medosebnega odnosa se začne že v samem zgodnjem otroštvu oziroma sega vse do spočetja, ko mati doživi in sprejme otroka, ki raste v njej in preko skrbi zase ter umirjenosti omogoča tudi njemu varen prostor rasti. Preko nege, sočutja in nežnih dotikov po rojstvu, mu sporoča, da ostaja tam zanj in se lahko ob njej popolnoma prepusti. Zgodnji odnosi, skupaj z vsemi afekti, predstavljajo tisti osnovni psihoorganski temelj, na katerem se gradi posameznikova notranjepsihična struktura. Njena vloga je izjemno zavezujoča, ne samo v razvoju posameznika, temveč tudi v poznejših odnosih in ostalih socialnih interakcijah (Gostečnik 2019, 27).
Zaradi tega je zelo pomembno, da so ti zgodnji odnosi pozitivni, saj otroku omogočajo zdrav razvoj življenjsko pomembnega mehanizma samoregulacije oziroma sistema regulacije afektov, metaboliziranja, empatije in navezanosti (Siegel, 2015 v Gostečnik 2019, 27).
Na začetku je zlasti mati tista, ki v najzgodnejših mesecih otroka v polnosti čuti. Na njegove stiske, potrebe, želje in strahove se v polnosti odzove ter jih namesto otroka zregulira (Gostečnik 2019, 27). Mati predstavlja otroku sistem regulacije afektov, saj sam tega še ne zmore, pri tem pa je velikega pomena, da k otroku pristopa z nežnostjo, ki daje otroku občutek varnosti in sprejetosti.
Tudi v intervjujih z udeleženci naše raziskave je bilo zaznati, da so pogrešali nežnost v odnosih. Tekom študija so postopoma vstopali v stik z njo, predvsem v smislu podarjanja te nežnosti sebi. V naslednjih vrsticah se bomo dotaknili pomena nežnosti v medosebnih odnosih in njeni vlogi pri osebnostni rasti.
25
3.1 Vloga nežnosti v medosebnih odnosih
Med spodbujevalce rasti v odnosih spada tudi nežnost (Simonič 2018, 210). Težko jo je jasno definirati, čeprav se ob misli nanjo v nas ponavadi prebudi nek globok odziv, ki ga v telesu lahko občutimo kot prijetnost, toplino, mehkobo. Lahko se strinjamo, da je nežnost prijetno pozitivno čustvo (Shaver idr. 1987, 1079). V naši naravi prebudi globino, ki jo težko ubesedimo, čeprav čutimo, da ima negovalno moč, daje varnost in tolažbo, ter spodbuja rast (Simonič 2018, 210). Pozitivno se povezuje z občutki zaščitniške drže in z željo po zagotavljanju blaginje pri drugem (Simonič 2018, 210). V povezavi s tem se nam postavlja vprašanje, ali je nežnost, v smislu zaščitniške drže in blaginje, lahko naravnana tudi do samega sebe. S pomočjo nežnosti do sebe namreč počasi vstopamo v lasten svet doživljanj in si dovolimo čutiti ponos ter dostojanstvo. Nežnost tako razumemo kot sredstvo, s pomočjo katerega stopamo do osebe (sebe) in njenega dostojanstva (210).
Seveda je dobro poudariti, da nežnost ne pomeni neke narejene sladkobnosti, naivnosti ali vsiljivosti. Ni izumetničena in če ni pristna in avtomatična, kakršen je njen odziv, o njej ne moremo govoriti (Kalawski 2010, 161). Kadar imamo stika s pristno nežnostjo, se v odnosih vedno nekaj spremeni in je drugače, kot pa bi bilo ob njeni odsotnosti (Simonič 2018, 210).
Sodobni svet je s svojimi zahtevami večkrat grob, poveličuje se individualizem in s tem posameznikova avtonomija nad skupnim dobrim ter nad dostojanstvom drugega (Bahovec 2015, 339). Človek ob vsej naglici in zahtevah po tekmovalnosti postaja vse bolj razosebljeno bitje in tako imamo občutek, da za nežnost tu ni prostora. Vendar pa v nas ostaja hrepenenje in potreba po njej. Težko si namreč globoko v sebi predstavljamo, da nežnosti ne bi prejemali in je ne bi podarjali naprej. Nežnost je, kljub drugim težnjam, zapisana globoko v našo naravo (Simonič 2018, 210).
3.2 Pomen medosebnih odnosov za nadaljnji razvoj posameznika
Že od rojstva naprej smo človeška bitja usmerjena k iskanju varnosti in k vzpostavljanju navezanosti. Ob otrokovem stanju krhkosti in ranljivosti se pri odraslem aktivirata čuta za nežnost in skrb, ki ju brez navzočnosti in prepoznavanja ranljivosti verjetno ne bi bilo (Stern 2004, 97–105). Ta ljubezen, skrb in nežnost, ki se v posamezniku prebudi od
26
otroku, ni le pomilovanje in usluga otroku, temveč je nujen pogoj, da otrok sploh lahko primerno raste in se razvija (Simonič 2018, 212). Otrok torej potrebuje odraslega in njegove kakovostne odzive, za svoje golo preživetje in razvoj (Bowlby 1982, 23–24).
Ko je vez med otrokom in materjo ali očetom prepojena z ljubeznijo, predstavlja trden in zdrav temelj za otrokovo rast in razvoj, pripomore pa tudi k zdravemu oblikovanju njegove samopodobe ter vpliva na njegovo prihodnost. Ta razvoj je najhitrejši v prvih treh letih življenja (Gerhardt 2004, 19–25). V strukturo možganov se tekom razvoja, kot mentalni modeli, zapisujejo otrokove emocionalne izkušnje z drugimi ljudmi. V skladu s temi modeli se potem oblikujejo pričakovanja, ki jih ima posameznik v odraslih odnosih z drugimi pomembnimi osebami (Schore 2003, 18–19).
Posameznik hrepeni po občutku, da bi bil opažen, viden in vreden. Če je to hrepenenje zadovoljeno v otroštvu in otrok doživlja, da je občuten oziroma spoznan (Siegel 2014, 49; Beebe idr. 2012, 66), bo na podlagi teh odzivov, ki so zanj kot neke vrste zrcalo, začel graditi svojo podobo in vrednost, ki bo pozitivna (Winnicott 1971, 64). Če so ti odzivi neprimerni, odtujeni in otrok ne dobi občutka, da je viden, bo kljub temu gradil svojo vrednost in samopodobo na teh občutjih, saj biti v odnosu zanj predstavlja primarno življenjsko potrebo (Gostečnik 2002, 20), pa čeprav je ta odnos še tako zlorabljajoč. Svoja neizpolnjena hrepenenja po pristnem občutenju in videnju pa bo vnašal v poznejše odnose, ki se lahko razvijejo v nevaren ples preigravanja starih vzorcev.
Starši, ki otroka vzamejo resno v tem, kar je in kar doživlja, ki zaznajo njegovo stisko, ne glede na to, če se jim zdi, da zanjo ni nekega razloga, dajo otroku občutek varnosti v svetu, hkrati pa občutek, da je viden in slišan (Gostečnik idr. 2012, 269–270). Ko ima otrok varen temelj, ki je nežen in zanesljiv in ko ima v stiski varno zatočišče, kamor se lahko zateče ter je potolažen, bo v sebi zgradil občutek trdnosti in varnosti (Bowlby 1982, 200–205). Enak princip se bo nadalje ponavljal tudi v odraslih intimnih odnosih (Hazan in Shaver 1987, 511–512; Simonič 2018, 213).
Zato je v primeru, ko so bili zgodnji odnosi zaznamovani z bolečino, odsotnostjo nežnosti in ljubezni in morda celo z zanemarjenostjo ter zlorabo, pomemben vidik nove izkušnje odnosov. Ti so prežeti z ljubeznijo, ki prepozna in spoštuje dostojanstvo posameznika ter ob njem zdrži.
27
3.3 Intima kot prostor razodevanja drugemu
Intima je bližina, ki dovoljuje, da se v njej razkrijejo najbolj skrite želje, upi, stiske, strahovi in hrepenenja. Predstavlja sposobnost izkustva odprtega, spodbujajočega in varnega odnosa z drugo osebo, ne da bi bil prisoten strah pred izgubo lastne identitete (Erikson 1968, 137). Tolikšno globoko ranljivost je mogoče z drugim deliti le ob prisotnosti mehkobe in nežnosti, ki dajeta posamezniku dovolj varnosti. V primeru, da tega ni, se človek odzove tako, da se največkrat umakne, skrije in tako ostane sam, kar pa ni odnos, ki bi omogočal rast (Simonič 2018, 214).
Za ranljivost lahko rečemo, da je temelj resnične intime. Čeprav ima sam pojem ranljivosti velikokrat negativen prizvok in ga povezujemo s stanjem ranjenosti, prizadetosti in celo ogroženosti, pa z vidika relacijskega modela, ranljiva oseba kaže pripravljenost na močno čustveno sodelovanje in se na samo dinamiko odnosa odziva iskreno ter pristno, pri tem pa se razgali in tvega. Tako odpira pot do drugega in do sebe.
Ranljivost je s tega vidika pozitivna, saj pomeni zavestno pripravljenost, da bomo vplivani od drugega v upanju, da ne bomo dodatno ranjeni (Leroux, Sperlinger in Worrell 2007, 316; Simonič 2018, 214). Pomembna značilnost globokih in pristnih odnosov je vedno prisotnost razkrivanja in deljenja ranljivosti (Simonič 2018, 214).
28
4. PREGLED RAZISKAV NA PODROČJU USPOSABLJANJA BODOČIH TERAPEVTOV
Teorija in raziskovanje na področju usposabljanja bodočih terapevtov sta potrebna mnogih posodobitev (Pascual-Leone 2013, 578). Med različnimi terapevtskimi modeli so namreč manjše variacije kot so med terapevti istega modela. Iz tega izhaja ugotovitev, da je večja razlika v tem, kakšna je oseba, ki je terapevt, kot pa to, katero metodo uporablja (Rønnestad in Skovholt 2003, 6).
Osebnost terapevta je tista, ki pritegne, zato je spodbudno videti, da se vzpostavlja ponovno zanimanje za področje osebne izkušnje bodočega terapevta. V preteklosti so se namreč skoraj izključno osredotočali le na pridobivanje terapevtskih veščin in tehnik, ki so štele kot merilo rezultatov, sama narava izkušnje usposabljanja pa je bila v zadnjih dveh desetletjih velikokrat prezrta oz. je prejela le malo pozornosti (Pascual Leone 2013, 578).
4.1 Faze poklicnega oz. profesionalnega razvoja terapevtov
Enega glavnih modelov poklicnega oz. profesionalnega razvoja na področju usposabljanja za terapevta sta s pomočjo kvalitativne raziskave razvila Rønnestad in Skovholt (2003, 5–6). Postavila in opisala sta šest faz razvoja terapevta, med katerimi sta prvi dve osredotočeni na študente začetnike (pripravnike). Mi se bomo osredotočili na začetne faze razvoja terapevtov, saj se vsebina in način usposabljanja v prvih fazah sklada tudi s slovenskim programom izpopolnjevanja iz zakonske in družinske terapije, ki sicer poteka po podiplomski stopnji.
Prva faza opisuje obdobje pred usposabljanjem, v katerem se še nekvalificirani študentje zanašajo na naravne, preproste in neraziskane metode, ki jih uporabljajo za pomoč drugim. Pogosto dajejo nasvete in uporabljajo tehnike neposrednega reševanja problemov. Prisotna je močna težnja, da bi drugim pomagali in jih »rešili«. Naslednja faza opisuje študenta med usposabljanjem, ki že ima izkušnjo kliničnih vaj in usposabljanja. V tej fazi so študentje polni entuziazma, hkrati pa se počutijo negotove glede lastnega vodenja terapevtskih srečanj. Čutijo namreč, da jim primanjkuje veščin,
29
zato se hitro lotijo učenja novih tehnik, njihov način vodenja terapij pa je ponavadi pod vplivom profesorjev, katere v tem obdobju izrazito posnemajo. Naslednje faze se osredotočajo na podiplomski in profesionalni razvoj terapevtov (5–6).
Rezultati omenjenih avtorjev dosledno kažejo, da medosebne izkušnje v zasebni (zgodnje družinsko in odraslo osebno življenje) in profesionalni življenjski domeni (stik s klienti, kolegi) predstavljajo enega pomembnejših virov vpliva na poklicni oziroma profesionalni razvoj bodočega terapevta (5–6).
Rønnestad in Skovholt sta s sodelavci leta 2018 ponovno izvedla dve empirični študiji o razvoju terapevta oziroma svetovalca, ki sta se osredotočili na njegov profesionalni razvoj. Na novo so postavili faze razvoja, ki jih bomo v nadaljevanju opisali (Rønnestad in Skovholt 2018, 2).
Faza 1 – Študent začetnik
Novinec vstopi v strokovno usposabljanje s težnjo po razmišljanju in vedenju v skladu s tem, kaj pomeni biti terapevt. Ti idealni koncepti ustvarijo prihodnje cilje, vendar pa za mnoge študente ti visoki ideali predstavljajo vir strahu pred neuspehom in lahko pripomorejo k izkušnji tesnobe. Študenti začetniki se spoprijemajo z intenzivnimi čustvenimi reakcijami, ki nastanejo pri vključevanju v igre vlog, pod drobnogledom sovrstnikov in profesorjev ter kasneje v praksi, supervizorjev. Pri tem je novinec dejal:
»Tukaj je bilo toliko samo ozaveščanja. Vsak problem se je zdel, kot da je moj.« Mnogi se v tem obdobju sprašujejo o svojih sposobnostih doseganja akademskih zahtev, intenzivne čustvene reakcije pa še dodatno pripomorejo k tesnobi (3).
Faza 2 - Študent med intenzivnim usposabljanjem
V tej fazi študent doživlja terapijo kot bolj kompleksno, posebno zato, ker dopolnjuje splošno teoretično znanje z individualizirano in kontekstualizirano zasnovo terapevtskega dela (Rønnestad in Skovholt 2018, 3). Študentje usposabljanja se naučijo osnov aktivnega poslušanja in podpore, pa tudi zavedanja, da je potrebno veliko znanja o specifičnih stvareh. Naslednje faze se v omenjeni raziskavi osredotočajo na podiplomski študij:
