ZARADI KAZNIVIH DEJANJ ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA

ZASLIŠANJE MLADOLETNIH OŠKODOVANCEV IN MLADOLETNIH PRIČ V KAZENSKEM POSTOPKU

ZARADI KAZNIVIH DEJANJ ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST

Magistrsko diplomsko delo

Avtorica: Kaja Domadenik

Mentor: izr. prof. dr. Primož Gorkič, univ. dipl. prav.

Ljubljana, junij 2021

(2)

Zahvala

Iskrena hvala mentorju, prof. dr. Primožu Gorkiču, za strokovnost pri izdelavi magistrske naloge, predvsem pa za izredno zanimiva predavanja, zaradi katerih sem razvila zanimanje za kazensko (procesno) pravo.

Največja zahvala gre tebi, draga mami. Brez tvojih 'skopiraj nujno' in motivacijskih listkov pred izpiti, predvsem pa ogromno podpore v času študija verjetno ne bi pisala te zahvale. Hvala, ker me na vseh področjih življenja vedno brezpogojno podpiraš in mi stojiš ob strani.

Hvala tudi tebi oči, ker si bil vedno ponosen name in s čisto vsako oceno prezadovoljen.

Larisa, Špela in Žiga. Iskreno se vam zahvaljujem za vso psihično in študijsko pomoč, potrpežljivost, neizmerno motivacijo in veselje ob vsakem končanem izpitnem obdobju.

(3)

KAZALO

POVZETEK ... I SUMMARY ... II

1. UVOD ... 1

2. O SPOLNI ZLORABI OTROKA ... 2

3. PRAVNA UREDITEV POLOŽAJA OTROKA V MEDNARODNEM PROSTORU ... 4

3.1EVROPSKEKONVENCIJE... 4

3.1.1 Konvencija OZN o otrokovih pravicah ... 4

3.1.2 Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic ... 5

3.1.3 Lanzarotska konvencija ... 6

4. NEKATERE POMANJKLJIVOSTI UREDITVE ZASLIŠANJA OTROK V SLOVENSKEM KAZENSKEM POSTOPKU ... 7

4.1ZASLIŠANJEMLADOLETNIHŽRTEVINMLADOLETNIHPRIČVVELJAVNEMZAKONU OKAZENSKEMPOSTOPKU ... 7

4.2 ZAKAJJESEKUNDARNAVIKTIMIZACIJAPROBLEMATIČNA ... 10

4.3NEPRILAGOJENOSTDOLOČBOTELESNEMPREGLEDUOTROKA ... 13

4.4MEDINSTITUCIONALNO(NE)SODELOVANJE ... 14

5. ZASLIŠANJE OTROKA KOT OSREDNJE DEJANJE POSTOPKA ... 16

5.1(PRED)KAZENSKIPOSTOPEK ... 16

5.2OTROCIKOTPRIČEVKAZENSKEMPOSTOPKU ... 18

5.2.1 Vprašanje kredibilnosti in kompetentnosti pričanja ... 18

5.2.2 Tanka meja med domišljijo in resničnostjo ... 19

5.3(NE)USTREZNAVLOGAZASLIŠEVALCA–STROKOVNJAKA ... 20

5.4PRAVICADOZASLIŠANJAOBREMENILNEPRIČEKOTELEMENTPRAVICEDO OBRAMBE ... 22

5.5PRIPRAVAOTROKANAZASLIŠANJEINIZVEDBAZASLIŠANJA ... 24

5.6MEDPOOBLAŠČENCEM,ZAUPNOOSEBOINZAGOVORNIKOM ... 26

5.6.1 Pooblaščenec... 27

5.6.2 Institut zaupne osebe ... 28

5.6.3 Zagovorništvo otrok v kazenskih postopkih ... 29

6. ZAKON O ZAŠČITI OTROK V KAZENSKEM POSTOPKU IN NJIHOVI CELOSTNI OBRAVNAVI V HIŠI ZA OTROKE ... 31

(4)

6.1IDEJABARNAHUS–ISLANDSKIMODELHIŠEZAOTROKE... 31

6.2POTREBAPOSPREJETJUZAKONA ... 32

6.2.1 Temeljni cilji in načela ... 33

6.2.2 Katere poglavitne rešitve prinaša zakon ... 34

7. NEKATERI POGLEDI NA OBRAVNAVANO TEMATIKO IZ PRAKSE ... 37

8. ZAKLJUČEK ... 42

9. VIRI IN LITERATURA ... 43

9.1MONOGRAFIJE ... 43

9.2KNJIGEVEČAVTORJEV ... 43

9.3PUBLIKACIJE ... 43

9.4ČLANKI ... 43

9.5INTERNETNIVIRI ... 45

9.6PRAVNIVIRI ... 46

9.7SODNEODLOČBE ... 47

9.8INTERVJUJI ... 47

(5)

i

POVZETEK

Spolna zloraba otrok je tema, ki ji je vsako leto namenjena vedno večja pozornost. Spolne zlorabe sicer ne moremo opredeliti zgolj z eno samo definicijo, saj je definirana glede na področje, ki se z njo ukvarja, vendar v grobem lahko rečemo, da gre za fizično prevlado odrasle osebe nad otrokom s pretežno spolno vsebino. V začetnem delu magistrskega diplomskega dela predstavim definicijo spolne zlorabe, njen kratek zgodovinski razvoj ter umestitev v trenutno veljavni Kazenski zakonik.

V nadaljevanju na kratko predstavim tri glavne mednarodne dokumente s področja varstva otrokovih pravic v evropskem mednarodnem prostoru. Tretje poglavje predstavlja osrednji del magistrske naloge, kjer ugotavljam in opišem poglavitne vzroke, ki so pripeljali do potrebe po sprejemu Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke. Problematika neustrezno urejenega položaja otrok in mladoletnikov v Zakonu o kazenskem postopku ni nova, temveč se na diskriminatorno obravnavo oškodovancev in prič kaznivega dejanja spolne zlorabe, prepogosto zasliševanje in posledično pojav negativnih učinkov sekundarne viktimizacije ter neustrezno strokovno usposobljenost tistih, ki opravljajo zaslišanja otrok, opozarja že dlje časa. Magistrska naloga pripomore k lažjemu razumevanju, zakaj je bilo obravnavano področje treba preurediti in sprejeti popolnoma nove ukrepe za zaščito otrokovih največjih koristi. Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke predstavim v zadnjem delu naloge, kjer prav tako opišem razvoj prve varne hiše s področja spolnih zlorab v Združenih državah Amerike in predstavim evropski projekt Barnahus.

Magistrsko diplomsko delo zaključim s skokom v prakso, kjer mi trije strokovnjaki v pogovoru predstavijo in orišejo realno sliko obravnavane tematike v praksi.

Ključne besede: spolna zloraba, otrok žrtev, otrok priča, sekundarna viktimizacija, (pred)kazenski postopek, Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihova celostna obravnava v Hiši za otroke

(6)

ii

SUMMARY

Child sexual abuse is a subject that has been recieving increasing attention every year. Sexual abuse fails to be encompassed by a single definition. However, as defined in terms of the field dealing with it, it can be roughly stated that it is a physical domination of an adult over a child with predominantly sexual content. The introductory part of the master’s thesis provides the definition of sexual abuse, its brief historical development, and its position in the Slovenian Criminal Code currently in force. A concise introduction follows presenting the three main international documents in the protection of the rights of the child in the European international space. Chapter three is the core part of the master’s thesis, where the author identifies and describes the main reasons leading to the need in Slovenia to adopt the Protection of Children in Criminal Procedure and their Comprehensive Treatment in Children’s House Act. The issue of the inadequately regulated situation of children and minors in the Slovenian Criminal Procedure Act is not new, but for a long time, warnings had been voiced on the discriminatory treatment of victims and witnesses of the criminal offence of sexual abuse, too frequent interrogation, and the consequent occurrence of adverse effects of secondary victimisation and inadequate professional training. The master’s thesis aims at contributing to better understanding why the field in question needed a rearrangement and wholly new measures to be taken to protect the best interests of the child. The Protection of Children in Criminal Procedure and their Comprehensive Treatment in Children’s House Act is presented in the last part of the thesis, where the author also describes the development of the first safe house in the field of sexual abuse in the United States and presents the European project Barnahus. The master’s thesis is concluded by an insight into practice, where three experts, through interviews, outline a realistic situation of the issue in practice.

Keywords: sexual abuse, child victim, child witness, secondary victimisation, (pre)trial proceedings, Protection of Children in Criminal Procedure and their Comprehensive Treatment in Children's House Act

(7)

1. UVOD

Otroci v Sloveniji dolgo časa niso imeli ustrezno urejene vloge v procesu predkazenskega in sodnega postopka – če smo natančni, se je njihov položaj ustrezno zakonodajno uredil šele letos s sprejetjem Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke. Pred tem so bili otroci, ki so se znašli v kazenskem postopku bodisi kot žrtve bodisi kot priče, obravnavani po določbah veljavnega Zakona o kazenskem postopku, ki je, kot bom predstavila v nadaljevanju magistrske naloge, za obravnavanje otrok popolnoma neustrezen.

Zavedati se moramo, da je otrok v družbenih razmerjih pogosto najšibkejši člen, njegova usoda pa je odvisna od razmerja moči odraslih. Zato je pomembno, da je otrok v neenakopravnih položajih ustrezno zaščiten in mu je hkrati zagotovljeno aktivno uveljavljanje vseh pravic, ki mu pripadajo.

Pri pisanju magistrske naloge me je najbolj zanimalo, kateri so bili tisti razlogi, ki so pripeljali do tako nujne potrebe po ureditvi položaja otrok izven določb ZKP. Pri preučevanju te problematike se je namreč izkazalo, da je področje spolne zlorabe otrok na kar nekaj mestih le-tem neprilagojeno, kar povzroča čezmerne psihične pritiske in ponavljajoče travme za otroke, ki bi jih lahko z ustreznejšo ureditvijo bistveno zmanjšali. Potreba po preoblikovanju področja spolnih zlorab se pokaže že v samem začetku predkazenskega postopka, kjer z otroki (navadno) sodelujejo ljudje, ki za takšno delo nimajo ustrezne izobrazbe oziroma nimajo zadostnih praktičnih izkušenj.

Zasliševanje otroka kot žrtve ali priče kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost predstavlja izredno specifično delo, ki mora biti izvedeno z zadostno skrbnostjo, profesionalnostjo ter v obveznem sodelovanju z drugimi institucijami in nevladnimi organizacijami, da bo od otroka mogoče pridobiti informacije, pomembne za izvedbo poznejšega sodnega postopka.

Korak v pozitivno smer in rešitev, ki jo Slovenija že nestrpno pričakuje, je ustanovitev Hiše za otroke, ki je zadostni pravni okvir za svoje izvajanje dobila šele s sprejetjem omenjenega zakona.

Če bo država Hišo za otroke uspešno umestila v trenutno veljavni sistem, potem bodo pričakovanja na tem področju upravičeno visoka.

Ker pa je teorija eno, praksa pa nekaj popolnoma drugega, so mi nekatere praktične vidike za boljše razumevanje obravnavane tematike v pogovoru orisali višja kazenska sodnica magistra Andreja Sedej Grčar, predsednik Društva za MOČ gospod Mitja Svete in višja kriminalistična inšpektorica specialistka Irena Petrič. Predstavljeni intervjuji v nalogi niso poglavitna raziskovalna metoda, temveč zgolj poskus osvetliti teoretični razmislek s praktičnimi izkušnjami. S tem želim bralcu naloge predstaviti določene praktične poglede in mnenja sodelujočih strokovnjakov.

Odgovore predstavim v zaključnem poglavju Nekateri pogledi na obravnavano tematiko v praksi.

(8)

2. O SPOLNI ZLORABI OTROKA

Spolne zlorabe kot pojma ne moremo opisati z enotno definicijo, saj je v literaturi definirana glede na področje, ki se s spolno zlorabo ukvarja (kazensko, medicinsko, socialno).¹ Če bi jo poskušali strniti v en stavek, bi rekli, da gre za fizično prevlado odrasle osebe nad otrokom, z vsebinsko spolno konotacijo.² Nekateri avtorji spolno zlorabo definirajo kot travmatičen neprostovoljen spolni kontakt, ki vključuje silo ali prisilo s strani vsaj pet let starejše osebe od žrtve, medtem ko drugi avtorji v njeno definicijo vključujejo vsako spolno dejanje, tudi njen poskus ali neprimerne komentarje o spolnosti, prisilo, grožnje in fizično silo ne glede na odnos med storilcem in žrtvijo in ne glede na okoliščine, kjer do takšne zlorabe pride. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je mnenja, da je spolnih zlorab več vrst, saj dejanja niso omejena samo na fizičen prisiljen spolni kontakt, ampak se v to besedno zvezo vključujejo tudi poskus doseči spolni odnos, nekontaktno spolno nadlegovanje, izkoriščanje in prisiljevanje.³ V praksi se pravzaprav pokaže, da zlorabe pogosto sploh niso ne psihično, še manj pa fizično nasilne, saj storilec prikaže zlorabo kot nekaj povsem običajnega.⁴

Čeprav so se (spolne) zlorabe otrok pojavljale skozi celotno zgodovino človeštva, se je zavest o tej problematiki v Republiki Sloveniji konkretneje začela oblikovati dokaj pozno – šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja,⁵ kljub dejstvu, da se je o problemu poglobljeno razpravljalo že leta 1981 v okviru prvega izobraževanja kriminalistov in policistov o mladoletniškem prestopništvu.⁶ Do takrat so imeli otroci dolga zgodovinska obdobja zgolj status objekta, veljali so za lastnino pater familiasa in bili v družini dojemani kot dodatna delovna sila, posledično pa je oče s svojo lastnino lahko počel, kar je želel. O spolnih zlorabah se v tem obdobju tudi ni veliko govorilo, tistim, ki so vseeno spregovorili, pa ljudje pogosto niso verjeli.⁷

Čez nekaj let, ko je začela naraščati pozornost glede spolnih zlorab otrok, se je izkazalo, da je veljavni sodni sistem skoraj popolnoma neprimeren za otroke, posledica tega pa je bilo oteženo ali skoraj onemogočeno razsojanje v teh zadevah, hkrati pa so se otrokom s ponavljajočimi zaslišanji in z dolgotrajnimi postopki povzročale dodatne travme. Razlog, da so spolne zlorabe

1 T. Repič, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, (2008), str. 18.

2 D. Zaviršek, Nasilje kot del intimnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva, v: Revija socialno delo, (1993), str. 52.

3 T. Repič, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, (2008), str. 18–19.

4 Izsek iz intervjuja s predsednikom Društva za MOČ, gospodom Mitjo Svetetom, z dne 16. 4. 2021.

5 K. Šugman, Otrok žrtev - otrok priča, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (2000), str. 207.

6 A. Dvoršek, D. Frangež, Nekateri kriminalistični vidiki odkrivanja spolnih zlorab otrok v Sloveniji, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 64 (2013), str. 63.

7 D. Zaviršek, Nasilje kot del intimnosti, spolne zlorabe otrok in posilstva, v: Revija socialno delo, (1993), str. 51.

(9)

dolgo časa ostajale neodkrite, je tudi stališče, ki je med drugim veljalo vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, da otroci sploh niso sposobni pričati.⁸

Spolna zloraba se sicer lahko zgodi le enkrat, vendar so takšne situacije izredno redke. Zlorabljanje navadno traja dlje časa, določeno daljše časovno obdobje, ki ima razpon tudi do več deset let.

Storilec in žrtev sta v večini primerov v položaju medsebojne odvisnosti, otrok takšni osebi zaupa in je od nje, z vidika preživetja, tudi odvisen. Ker spolna zloraba pomeni hud poseg v dostojanstvo otroka in njegovo intimnost, predstavlja travmo za vse življenje. Žrtev spolne zlorabe na svoji življenjski poti le stežka ponovno najde varnost, samozavest in zaupanje. Spolna zloraba otroka izstopa predvsem zaradi položaja moči in prevlade storilca, saj ta, kot je bilo že omenjeno, spolna ravnanja od otroka pogosto doseže brez kakršnekoli sile ali grožnje. Vodilni motiv navadno ni želja po spolnosti, temveč želja po moči in nadzorovanju.⁹

Pogosto neresnično prepričanje, ki se povezuje z besedno zvezo spolna zloraba, se nanaša na okolje, kjer se le-ta zgodi. Zmotno velja, da se zlorabe ne dogajajo v urejenih in premožnejših družinah, ki so navzven videti ugledne in urejene. Spolna zloraba ne izbira, dogaja se v vseh kulturnih in družbenih okoljih, v vseh časovnih obdobjih in ne glede na družbeni status oseb, ki takšni družini pripadajo.¹⁰

Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost najdemo v devetnajstem poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), pri čemer je za obravnavano tematiko najpomembnejši 173. člen KZ-1 z naslovom Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let. Kdor namreč spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let. V tretjem odstavku istega člena je določena kvalificirana oblika spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, kjer s takšno osebo spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje posvojitelj, roditelj oziroma druga oseba, ki zlorabi svoj položaj.¹¹ V obeh primerih mora storilec ravnati z naklepom, prav tako pa mora biti izpolnjen tudi starostni pogoj, pri čemer se po tretjem odstavku žrtev takšni zlorabi ne upira. Navadno ji je v zameno obljubljena

8 K. Šugman, Otrok žrtev - otrok priča, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (2000), str. 207–208.

9 K. Frei, Spolna zloraba: Z odkrito besedo do varnosti, (1996), str. 12–13.

10 O spolnih zlorabah otrok je treba spregovoriti, jih preprečiti, žrtvam pa pomagati! URL:

https://www.policija.si/index.php/component/content/article/35-sporocila-za-javnost/71503-o-spolnih-zlorabah- otrok-je-trea-spregovoriti-jih-prepreiti-rtvam-pa-pomagati (28. 3. 2021).

11 173. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20).

(10)

materialna ali druga korist, lahko pa tudi grožnja njegovim bližnjim, če v spolna dejanja žrtev ne bi privolila.¹²

3. PRAVNA UREDITEV POLOŽAJA OTROKA V MEDNARODNEM PROSTORU

3.1 EVROPSKE KONVENCIJE

Republiko Slovenijo zavezujejo tri temeljne mednarodne konvencije s področja zagotavljanja minimalnih standardov varstva pravic otrok, vključenih v kazenske (in druge) postopke:

-

Konvencija Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 kot prvi pravno zavezujoči dokument s tega področja,

-

Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic in

-

Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, podpisana 25. 10. 2000, imenovana tudi Lanzarotska konvencija.

3.1.1 Konvencija OZN o otrokovih pravicah

Konvencijo o otrokovih pravicah¹³ (v nadaljevanju KOP), imenovano tudi kot »ustava otrokovih pravic«, je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela pred 32 leti in še danes velja za najpomembnejšo konvencijo s področja varstva otrokovih pravic. Predstavlja osrednji usmerjevalni dokument pri preiskovanju kaznivih dejanj, storjenih zoper osebe, mlajše od osemnajst let, z njenim sprejemom pa je bil tudi otrokom priznan status nosilcev pravic.¹⁴ Razlagalci konvencije so že ob njenem sprejemu opozorili, da temelji na treh P-jih, pozneje pa je bil dodan še četrti: participation (sodelovanje), protection (varstvo), provision (zagotavljanje) in prevention (preprečevanje).¹⁵ Konvencija temelji na štirih glavnih načelih oziroma pravicah, ki pripadajo vsem otrokom: prepoved diskriminacije, najboljša korist otroka kot glavno vodilo,

12 M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017, (2017), str. 296.

13 Sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov 20. novembra 1989 z resolucijo št. 44/25, objavljena v Uradnem listu SFRJ – Mednarodne pogodbe št. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 9/92.

14 T. Bobnar, N. Miklič, Preiskovalni pogovor z otrokom, žrtvijo zlorabe, v: Osebni dokazi v teoriji in praksi, 27 (2015), str. 80.

15 A. Šelih, Konvencija o otrokovih pravicah - magna carta otrokovih pravic in njeno izvajanje v Sloveniji, v: Otrokove pravice v Sloveniji, (2014), str. 9.

(11)

pravica do preživetja, razvoja in zaščite pred kakršnimkoli izkoriščanjem ter sodelovanje in soudeležba otrok pri tistih odločitvah, ki jih zadevajo.¹⁶

Otrokovim pravicam se v preteklosti ni namenjalo (pre)velike pozornosti. V določenem obdobju je veljalo, da otrok pravic sploh nima, njegov glas je bil pogosto prezrt, hkrati so ga šteli za pravno popolnoma nesposobnega. Otrokova mnenja so bila nerelevantna, o samostojnem dostopu do sodišča pa se sploh ni razmišljalo. Bistvene spremembe je prinesla Konvencija z določbo 12. člena, v kateri je izrecno opredeljena pravica otroka do svobodnega izražanja v sodnih (in upravnih) postopkih, presoja pa se skladno z otrokovo starostjo in zrelostjo. Sprejetje ureditve na mednarodni ravni je pripeljalo do pomembnega razvoja zadevnega področja, saj se danes v (pred)kazenskih in sodnih postopkih zaslišujejo tudi zelo majhni otroci, starši pa so pri zaslišanju prisotni le izjemoma, da bi se zmanjšala možnost t. i. lojalnega konflikta.¹⁷ Zaslišanje otroka se v večini primerov ne opravlja več v sodnih dvoranah, temveč v posebej urejenih prostorih, podobnih otroški igralnici, v kateri se otrok počuti varneje. Pomembna posledica, ki jo je določba 12. člena prinesla, je subjektivizacija otroka v sodnih postopkih, saj ne nastopa več zgolj kot objekt, temveč je postal osrednji subjekt in nosilec svojih pravic v vseh zadevah, v katerih je udeležen kot žrtev oziroma priča.¹⁸

Osrednjega pomena KOP so tudi določbe 3. člena, ki predstavljajo temelje za njeno razumevanje in uspešno uveljavljanje v praksi. The best interests of the child oziroma v slovenskem prevodu največje otrokove koristi na eni strani omejujejo tisto moč, ki so jo odrasli v preteklosti imeli nad otroki, hkrati pa zapoveduje starševsko dolžnost odločanja v imenu in v korist otroka, saj mora biti otrokova korist zaradi še nerazvitih sposobnosti odločanja v lastnih zadevah njihova glavna skrb in vodilo.¹⁹

3.1.2 Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic

K varstvu otrokove največje koristi se je Republika Slovenija zavezala tudi z ratifikacijo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic²⁰ (v nadaljevanju MEKUOP), ki predstavlja

16 Predlog Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke, str. 9, URL:

https://rm.coe.int/barnahus-draft-law-slovenia-june-2020/16809ea6b9 (28. 3. 2021).

17 Kadar se otrok izogiba podajanju relevantnih informacij, ker meni, da bi s tem lahko škodil enemu od staršev.

18 S. Kraljič, 12. člen KOP - Pravica otroka do svobodnega izražanja v sodnih in upravnih postopkih, v: Pravosodni bilten, 1 (2016), str. 11.

19 A. Šelih, Konvencija o otrokovih pravicah - magna carta otrokovih pravic in njeno izvajanje v Sloveniji, v: Otrokove pravice v Sloveniji, (2014), str. 15.

20 Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 26/99).

(12)

predvsem dopolnitev 4. člena KOP, s katerim nalaga državam članicam sprejetje ustreznih zakonodajnih, upravnih in drugih ukrepov, ki bodo v največji meri varovali pravice otrok, določene s KOP.²¹ MEKUOP zasleduje cilj zagotavljanja in uresničevanja procesnih pravic, ki jih otroci sami oziroma s pomočjo drugih oseb ali organov uveljavljajo v postopkih pred pravosodnimi organi. Države članice morajo skladno s svojim notranjim pravom otroku zagotoviti pravico do obveščenosti in izražanja lastnega mnenja (3. člen) ter pravico zaprositi za imenovanje posebnega zastopnika²² (4. člen).²³

Kljub dejstvu, da se MEKUOP uporablja zlasti v zadevah s področja družinskega prava, predvsem glede vprašanj vzgoje in varstva ter stikov otroka, in posledično v kazenskih postopkih neposredno ni uporabljiva, pa je Konvencija za kazenski postopek pomembna z vidika zagotavljanja tistih procesnih pravic, ki so otroku zagotovljene v postopkih, v katerih je udeležen kot žrtev ali priča.²⁴

3.1.3 Lanzarotska konvencija

Na področju obravnavanja problematike spolne zlorabe in vseh drugih oblik spolnega nasilja je zagotovo najrelevantnejša Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo,²⁵ uveljavljena pod imenom Lanzarotska konvencija. V Republiki Sloveniji je stopila v veljavo s 1. januarjem 2014 in predstavlja osrednji dokument medsebojnega sodelovanja organov v državi članici in med državami članicami v boju proti kakršnikoli obliki spolnega izkoriščanja in spolne zlorabe otrok. Cilje, ki jih Konvencija zasleduje, opredeljuje že v uvodnem 1. členu, 2. člen pa prepoveduje vsakršno diskriminacijo, ki bi temeljila na spolu, rasi, barvi, jeziku, veroizpovedi oziroma kateremkoli drugem osebnem položaju. Konvencija v 6. poglavju natančno opredeli oblike kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, v 7. poglavju pa vsebuje procesne določbe, zlasti o teku preiskave, postopku zaslišanja otroka in samem sodnem postopku.

Letna poročila, ki jih izdaja Odbor podpisnic Konvencije, so državam članicam v pomoč pri njenem izvrševanju in sprejemanju ustreznih predpisov in ukrepov s tega področja. Za obravnavano tematiko je najpomembnejši dokument Odbora podpisnic poročilo za leto 2015, v

21 Četrti člen v nadaljevanju sprejetje ukrepov zapoveduje v okviru vseh razpoložljivih sredstev in, kjer je potrebno, v okvirih mednarodnega sodelovanja.

22 Institut posebnega zastopnika iz 4. člena MEKUOP se nanaša na psihološko podporo otroku.

23 M. Jenkole, Posebno poročilo varuha človekovih pravic RS, Zagovornik - glas otroka, (2013), str. 9.

https://rm.coe.int/barnahus-draft-law-slovenia-june-2020/16809ea6b9 (28.3.2021).

25 Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 13/13.

(13)

katerem je obravnaval Barnahus, islandski model Hiše za otroke, in ga označil kot primer dobre prakse, kjer so pod isto streho združeni tako kazenski postopek kot tudi celovita telesna in psihosocialna pomoč žrtvam kaznivih dejanj spolne zlorabe (več v poglavju 6).²⁶

4. NEKATERE POMANJKLJIVOSTI UREDITVE ZASLIŠANJA OTROK V SLOVENSKEM KAZENSKEM POSTOPKU

4.1 ZASLIŠANJE MLADOLETNIH ŽRTEV IN MLADOLETNIH PRIČ V VELJAVNEM ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU

Trenutno veljavna ureditev slovenske zakonodaje na področju obravnavanja mladoletnih oškodovancev in mladoletnih prič kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ne vsebuje ustreznih predpisov, ki bi sistemsko in celovito obravnavali zgolj področje te najranljivejše skupine. Čeprav Zakon o kazenskem postopku²⁷ (v nadaljevanju ZKP) v določenih členih vsebuje ureditev, ki se nanaša izključno na mladoletne žrtve in mladoletne priče, je ureditev kljub temu razdrobljena in heterogena ter tako ni urejena na način, ki bi otroku zagotavljal zadostno varnost in oporo v (pred)kazenskem postopku, prav tako pa ne preprečuje sekundarne viktimizacije v zadostni meri.²⁸

V skupnih poročilih o delu državnih tožilcev²⁹ lahko v zadnjih letih zaznamo pozitiven premik v smeri povečevanja števila ovadb zoper storilce tistih kaznivih dejanj, pri katerih so žrtve otroci, kar kaže na pozitiven porast družbene zavesti glede problematike spolnega in drugega nasilja nad otroki. V letu 2020 so državni tožilci odločali o kazenskih ovadbah v skupaj 3033 primerih, kar je kar 12 % več kazenskih ovadb kot v letu prej.³⁰ Vendar kljub dejstvu, da je v zadnjih nekaj letih mogoče zaznati občutno porast naznanitve tovrstnih kaznivih dejanj, pa je po drugi strani vedno večje število primerov problematično, zaradi česar je potreba po ustreznejši obravnavi tega področja, tako s preventivnega vidika kot tudi z vidika ustrezne ureditve že utečenega kazenskega pregona, še bolj narasla.³¹

27 Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US, 65/16 – odl. US, 66/17 – ORZKP153,154, 22/19, 55/20 – odl. US, 89/20 – odl. US, 191/20 – odl. US in 200/20).

29 Poročila o delu državnih tožilstev, URL: https://www.dt-rs.si/letna-porocila (2. 4. 2021).

30 Skupno poročilo o delu državnih tožilstev za leto 2020, URL: https://www.dt- rs.si/files/documents/Letno%20poročilo%20DT%20za%20leto%202020.pdf (21. 4. 2021).

(14)

Razmerje neenakosti se je v ZKP kazalo v razlikovanju med ukrepi, ki so na voljo zaščiti duševne celovitosti mladoletnih oškodovancev na eni strani in mladoletnih prič na drugi, kar hitro pripelje do neustrezne, skoraj diskriminatorne obravnave tistih mladoletnih oseb, ki so zaslišane zgolj kot priče in niso hkrati tudi žrtve kaznivega dejanja spolne nedotakljivosti. Takšno razlikovanje je problematično predvsem v situacijah, kadar se sodelovanje otroka v kazenskem postopku odraža v družinskih odnosih zunaj tega postopka, saj dolžnost odzvati se na vabilo sodišča in izpovedovati po resnici velja tudi za mladoletne osebe. Takšne situacije so precej pogoste v ločitvenih postopkih in bojih za skrbništvo, kjer lahko pride tudi do nezakonitega ravnanja katerega od staršev. Čeprav v takih primerih ne gre nujno neposredno za sekundarno viktimizacijo, so vplivi kazenskega postopka na otrokovo duševno celovitost lahko precej podobni.³²

Pri pregledu ureditve v ZKP lahko torej najprej opozorimo na tveganje zaradi neenake obravnave tistih mladoletnih oseb, ki so v postopku zaslišane zgolj kot priče. ZKP namreč vsebuje bistveno več določb, s katerimi ureja položaj mladoletnika, ki v postopku nastopa kot oškodovanec. V uvodnem 18.a členu, ki je bil v ZKP dodan z novelo ZKP-N, je določeno načelo skrbnega in obzirnega ravnanja, ki zapoveduje državnim organom takšno ravnanje zgolj z oškodovanci (tudi osumljenci, obdolženci in obsojenci), ne pa tudi s pričami. Nadalje 65. člen v tretjem odstavku določa obvezno prisotnost pooblaščenca tako v predkazenskem kot tudi v sodnem postopku, kadar je oškodovanec žrtev navedenih kaznivih dejanj, četrti odstavek v postopku omogoča prisotnost osebe, ki si jo oškodovanec izbere sam, peti odstavek pa omogoča preprečitev nezaželenega stika oškodovanca z domnevnim storilcem, če takšen stik za izvedbo postopka ni potreben. Za oškodovance, mlajše od 15 let, ki so žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP,³³ se v postopku zaslišanja uporabljajo določbe obveznega snemanja zaslišanja po 84. členu ZKP, določena je obvezna odstranitev obdolženca z zaslišanja (četrti odstavek 178. člena ZKP), takšno zaslišanje je treba izvajati v za to posebej prilagojenih prostorih (šesti odstavek 240. člena ZKP), prav tako pa otroka na glavni obravnavi ni dopustno neposredno zaslišati (peti odstavek 331. člena ZKP).³⁴

32 Prav tam, str. 17.

33 Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost iz XIX. poglavja, kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke iz XXI. poglavja Kazenskega zakonika, kazniva dejanja spravljanja v suženjsko razmerje po 112. členu in kazniva dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu Kazenskega zakonika.

34 Na omenjene določbe je opozorilo tudi Vrhovno sodišče v 10. točki sodbe I Ips 16973/2012-80 z dne 7. 1. 2016.

(15)

Na drugi strani pa v ZKP najdemo bistveno manj določb, ki bi konkretno urejale zaslišanje mladoletnih prič. Splošno zaščito ogroženih prič najdemo v 240.a členu,³⁵ medtem ko se četrti odstavek 240. člena ZKP nanaša izrecno na mladoletne priče in določa, da je treba z mladoletno pričo ravnati obzirno, da takšno zaslišanje ne bi vplivalo na njeno duševno stanje, zato se v primerih, ko je to potrebno, takšno zaslišanje opravi s pomočjo pedagoga ali drugega usposobljenega strokovnjaka. Kljub temu pa je zahteva po obzirnejšem ravnanju v omenjenem členu še vseeno pomembnejša v primerih, ko je bila priča s kaznivim dejanjem hkrati tudi oškodovana, kar zopet kaže na neenako obravnavo med obema kategorijama zaslišancev.³⁶

Neenakega obravnavanja v veljavni zakonski ureditvi pa ne zasledimo zgolj v ureditvi razmerja med oškodovanci in pričami, temveč tudi znotraj posamezne kategorije oškodovancev. Najprej lahko vidimo, da so ukrepi, ki pripomorejo k preprečitvi ponovnega stika med oškodovancem in žrtvijo, ter ukrepi, ki zmanjšujejo ponovljivost zaslišanja, določeni zgolj za kategorijo tistih oškodovancev, ki so mlajši od 15 let in so žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP.

Oškodovanci, ki v to kategorijo ne spadajo, bodisi zaradi svoje starosti bodisi ker so žrtve drugih kaznivih dejanj, takšnega posebnega varstva ne bodo deležni. Obligatorno in fakultativno razlikovanje med oškodovanci najdemo tudi v ureditvi opustitve neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi iz petega odstavka 331. člena ZKP. Medtem ko je pri oškodovancih, mlajših od 15 let, opustitev neposrednega zaslišanja obvezna, je pri ostalih mladoletnih oškodovancih zgolj fakultativna. Direktiva 2012/29/ES,³⁷ ki je implementirana tudi v slovenski zakonodaji, v svojih določbah individualno obravnavo sicer dopušča, vendar iz te direktive hkrati izhaja prepoved različnega obravnavanja oškodovancev, ki se znajdejo v primerljivih položajih. Sedanja ureditev pa takšno neenako obravnavo dopušča že na podlagi različne starosti oškodovancev, čeprav gre v vseh primerih za istovrstna kazniva dejanja.³⁸

Tudi Ustava Republike Slovenije³⁹ kot hierarhično najvišji akt v slovenskem pravnem redu v prvem odstavku 56. člena določa pravico do posebnega varstva in skrbi, zato je pomembno, da se takšna pravica v kazenskem postopku omogoči izvrševati vsaki mladoletni osebi ne glede na to,

35 Npr. določitev psevdonima priči, zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev, izbris vseh ali nekaterih podatkov.

36 Glej četrti odstavek 240. člena ZKP.

37 Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ.

39 Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a).

(16)

ali v postopku nastopa kot oškodovanec ali priča, ter ne glede na starost ali vrsto storjenega kaznivega dejanja.⁴⁰

Pomemben korak k urejanju problematike neenakega obravnavanja oškodovancev in prič predstavlja sprejetje novele ZKP-N s poudarkom na tretjem odstavku 236. člena ZKP, ki sodišču prinaša prosti preudarek glede odločitve o pričanju mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno zrelost ni zmožna razumeti pomena pravice o dolžnosti pričanja, razen če to zahteva obdolženec ali če sodišče oceni, da je to v njeno največjo korist.⁴¹ Ker je otrokova največja korist pravni standard, ki se vedno ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej in ga ni mogoče splošno razširiti na vse primere, se v praksi seveda lahko postavi vprašanje, kako bo sodnik pri odločanju ocenil, da je zaslišanje v otrokovo najboljšo korist. Odgovor na to vprašanje sem iskala v praksi, kjer mi je višja kazenska sodnica mag. Andreja Sedej Grčar razložila, da je v takšnih primerih vedno potrebno tehtanje – načelo sorazmernosti je tisto, ki poda odgovor na vprašanje, ali zaslišanje otroka pomeni zanj večjo škodo kot korist. Če pa pride do situacije, ko sodnik v nobenem primeru ne bi mogel presoditi, ali je izvedba zaslišanja pozitivna ali negativna rešitev, pa je sodnica mnenja, da sodnik zaslišanja prej ne bi izvedel, temveč bi dejansko stanje skušal ugotoviti iz ostalih razpoložljivih dokazov. »Odločitev o zaslišanju otroka je še vseeno ukrep ultima ratio.«⁴²

4.2 ZAKAJ JE SEKUNDARNA VIKTIMIZACIJA PROBLEMATIČNA

Pričati pred sodiščem kot priča, predvsem kot glavna priča, že za odraslo osebo predstavlja velik psihični napor, za majhne otroke pa je ta izkušnja še toliko bolj travmatična. V različnih raziskavah so znanstveniki ugotovili, da pričanje pred sodiščem tako otroku kot tudi odrasli osebi predstavlja močan stres, kjer lahko pride do stopnjevanja že obstoječih težav, prav tako pa podaljšuje čas reševanja simptomov že obstoječe travme.⁴³

Otroci v kazenskih postopkih, kjer so udeleženi kot žrtve (torej ključne priče), doživljajo travmo skozi več stopenj. Primarna viktimizacija nastopi s samo storitvijo kaznivega dejanja, kjer gre pogosto za dogodek z dolgotrajnimi posledicami,⁴⁴ tipično v primerih, kjer pride do kaznivega

40 Komentar Ustave, URL: https://e-kurs.si/komentar/komentar-7/ (21. 4. 2021).

41 Glej 236. člen ZKP.

42 Izvleček iz intervjuja z višjo kazensko sodnico mag. Andrejo Sedej Grčar z dne 14. 4. 2021.

43 K. Šugman, Otrok žrtev - otrok priča, v: Revija za kriminalistiko in kriminoogijo, 51 (2000), str. 209.

44 K. Filipčič, Zagovorništvo otrok v kazenskem postopku, v: Zagovornik - glas otroka, (2006), str. 80.

(17)

dejanja znotraj družine od oseb, katerim otrok najbolj zaupa.⁴⁵ Z vstopom otroka v pravosodni sistem, kjer pridobi status oškodovanca ali priče, pa se pojavi nov problem, ki ga v literaturi zasledimo pod pojmom sekundarna viktimizacija. Pri zaslišanju v kazenskem postopku je treba najprej upoštevati dejstvo, da ne gre za otrokov prvi pogovor o konkretnem dogodku ali dogajanju.

Pred uvedbo kazenskega postopka je otrok morda govoril s starši oziroma drugimi svojci, vključijo pa se tudi zdravniki, šolski socialni delavci, lahko tudi psihologi. Ko se zadeva prijavi na policijo, pa otroka ponovno zasliši še kriminalist.⁴⁶

Čeprav se lahko strinjamo, da primarna naloga policistov oziroma kriminalistov ni tolažba žrtve ali nudenje ustrezne čustvene podpore, temveč preiskovanje kaznivega dejanja in odkrivanje storilca, pa vseeno pripisovanje krivde žrtvi in neprimeren odnos do žrtve sekundarno viktimizacijo neprimerno povečujeta. Ker so policisti v večini primerov prvi stik z žrtvijo po naznanitvi ali odkritju kaznivega dejanja, je izredno pomembno, s kakšnim (čustvenim) odnosom pristopajo do žrtve.⁴⁷ Zato izkušnje iz vseh predhodnih pogovorov pomembno vplivajo na otrokovo izpovedbo v samem sodnem postopku.⁴⁸

Da bi pripomogli k zmanjševanju sekundarne viktimizacije in otroku omilili podoživljanje travmatične izkušnje v kazenskem postopku, je bilo treba trenutno ureditev nekoliko preurediti.

Bistvena rešitev, ki mora biti vnesena v preiskovanje kaznivih dejanj spolne zlorabe mladoletnih otrok, je časovna komponenta – zmanjšati število zaslišanj in skrajšati potek samega postopka.

Postopki so dolgotrajni predvsem zaradi velikih težav pri zbiranju dokaznega gradiva policije, saj pogosto ni na voljo ustreznih materialnih dokazov, tožilstvo pa po prejeti kazenski ovadbi navadno odredi še dodatno zbiranje dokazov ali izvedensko mnenje, to pa postopek podaljša še za dodatnih nekaj let. Tako sodnik dobi kazenski spis šele po večmesečnem ali večletnem predhodnem delu, med samo prijavo in obravnavo škodnega dogodka pa tako preteče več let, kar je vsekakor v škodo žrtvi, saj se v večini primerov, kadar žrtev in storilec živita skupaj, zloraba nadaljuje, otroci pa pogosto zaradi različnih pritiskov spreminjajo izjave, večinoma v prid storilcem.⁴⁹

45 J. M. Bautista Vallejo, Child maltreatment and abuse: ciminological aspects and knowledge of pedagogical intervention, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 56 (2005), str. 77.

46 M. Žmuc Tomori, Ugotavljanje sposobnosti otrok pri sodelovanju v sodnih postopkih, v: Lokarjevi dnevi 2014 - seminar forenzične psihiatrije, (2014), str. 12.

47 I. Areh, P. Umek, G. Meško in A. Jevšek, Stališča policistov do žrtev kaznivih dejanj, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57 (2006), str. 307 in 310.

48 M. Žmuc Tomori, Ugotavljanje sposobnosti otrok pri sodelovanju v sodnih postopkih, v: Lokarjevi dnevi 2014 - seminar forenzične psihiatrije, (2014), str. 12.

49 V. Leskošek, Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab, v: revija Socialno delo, 39/3 (2000), str. 192.

(18)

Na tem mestu bi omenila komentar gospoda Mitje Sveteta, predsednika Društva za MOČ, ki se sicer strinja, da je sekundarna viktimizacija v praksi problematična, vendar pogosto otroci o dogodku spregovorijo šele v drugem ali tretjem pogovoru, ko se nekoliko sprostijo in začnejo zaupati osebi, ki pogovor opravlja, seveda pod pogojem, da z otrokom v vsakem ponavljajočem pogovoru sodeluje vedno ista oseba. Na tem mestu torej lahko ugotovimo, da ponavljanje zaslišanj le ni glavni vzrok sekundarne viktimizacije, temveč, kot poudari gospod Svete, je večji problem v prevelikem številu različnih oseb, s katerimi se mora otrok pogovarjati, posledično pa izpovedbe prilagaja in spreminja pričakovanjem osebe, ki zaslišanje opravlja.⁵⁰

Naslednji pomemben dejavnik pri zmanjševanju travmatiziranosti otrok pri zaslišanju je zagotovo ustrezna usposobljenost vseh strokovnjakov, ki v postopku sodelujejo, predvsem tistih, ki opravljajo neposredna zaslišanja, saj bodo otroci o dogodku lažje izpovedovali, če strokovnjak že na začetku vzpostavi ustrezno čustveno in strokovno zavezništvo z otrokom ter s tem prepreči škodo, ki bi jo utrpel pri nekorektnem ravnanju (več o strokovnjaku glej podpoglavje 5.3).⁵¹

Da bi otrok tudi v praksi dejansko izpovedoval z občutkom varnosti in brez nepotrebnih pritiskov, je pomemben dejavnik za preprečevanje sekundarne viktimizacije ureditev ustreznega prostora, kjer poteka pogovor z otrokom. Danes pomembno vlogo pri zasliševanju otrok igrajo Smernice za otrokom prijazno pravosodje,⁵² ki jih je leta 2013 sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope v prizadevanju vzpostaviti pravosodje, ki bo do otrok prijazno, spoštljivo, skrbno in pravično.

Smernice določajo, da je otroka treba zaslišati v sodnikovem kabinetu, posebej za to urejeni sobi na sodišču ali v pogovornih sobah centrov za socialno delo.⁵³ Otrok se mora v takšni sobi počutiti varno, tipično pisarniško okolje pa za zaslišanje ni najprimernejše. Prostor, ki se uporablja za izvedbo pogovora z otrokom, naj bi bil čimbolj podoben otroški sobi, pri čemer pa ni priporočljivo, da je v prostoru preveč igrač, saj to lahko odvrača otrokovo pozornost.⁵⁴ Leta 2016 je takšno sobo pridobilo tudi ljubljansko okrožno sodišče. Soba je opisana kot »prostor, ki se nahaja v nemotečem okolju in je dostopnejši tako otrokom kot tudi sodnemu osebju ter urejen po priporočilih varuha človekovih pravic in dobrih praks iz tujine. Omogoča, da ni motečih dejavnikov, saj jih je osebje

50 Izsek iz intervjuja s predsednikom Društva za MOČ, gospodom Mitjo Svetetom, z dne 16. 4. 2021.

51 T. Mušič, Vloga policije pri preprečevanju nasilja, v: Zagovornik - glas otroka: zbornik prispevkov za izobraževanje zagovornikov: pilotski projekt 2007–2009, (2008), str. 112.

52 Smernice Odbora ministrov Sveta Evrope za otrokom prijazno pravosodje, URL: https://www.varuh- rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/DOGODKI_-_razni/2016_2_18_-

_Sodno_izvedenstvo/Smernice_Sveta_Evrope_za_otrokom_prijazno_pravosodje.pdf (6. 4. 2021).

53 S. Kraljić, 12. člen KOP - Pravica otroka do svobodnega izražanja v sodnih in upravnih postopkih, v: Pravosodni bilten, 1/2016 (2016), str. 11.

54 I. Areh, Protokoli preiskovalnih intervjujev z ugotavljanje spolne zlorabe otrok, v: Varstvoslovje, 1/14 (2014), str.

101.

(19)

sposobno samo predvideti in prav tako ne prihaja do prelaganja narokov zaradi zasedenosti prostora in ni drugih oseb, ki bi jim se morali prilagajati.«⁵⁵

Kljub temu pa takšnih prostorov za zaslišanje oziroma pogovor z otroki nimajo vsi sodelujoči organi v postopku; med njimi bi izpostavila predvsem policijo, ki opravlja zaslišanje v okviru kriminalistične preiskave pogosto kar v prostorih vrtcev ali šol, navadno v nevtralnih prostorih knjižnice.⁵⁶ Potreba po ustanovitvi prostora, kjer se pod skupno streho opravlja celostna obravnava otroka,⁵⁷ ki je žrtev ali priča spolne zlorabe, je bila zato v Sloveniji vsako leto večja, med drugim tudi zaradi dejstva, da ima takšen prostor umeščen v sistem že kar nekaj evropskih držav, med njimi tudi sosednja Hrvaška (Poliklinika za zaščito djece Zagreb). Temelji za vzpostavitev takšnega prostora so bili postavljeni s sprejetjem Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke dne 26. 3. 2021 z namenom vzpostaviti celovito zaščito otrok v kazenskem postopku, zlasti kadar gre za žrtve spolnih zlorab, ki jih bodo na enem mestu pod skupno streho obravnavali visoko usposobljeni strokovnjaki v za to namenjenih prijaznih prostorih (več o zakonu v poglavju 6).

4.3 NEPRILAGOJENOST DOLOČB O TELESNEM PREGLEDU OTROKA

Že omenjena določba 18.a člena ZKP, ki nalaga državnim organom in drugim udeležencem kazenskega postopka obzirno in skrbno ravnanje z oškodovanci, ima osrednje mesto tudi pri izvajanju telesnega pregleda otroka. Posebej obzirno ravnanje vseh udeleženih v postopku je potrebno predvsem v primerih oškodovančeve posebne ranljivosti, nižje starosti, zdravstvenih in duševnih težav ali drugih podobnih okoliščin.⁵⁸ V ZKP ne najdemo določbe o telesnem pregledu, ki bi vsebovala posebno ureditev pregleda otrok in ostalih mladoletnih oškodovancev in bi posebej urejala njihov specifičen položaj, temveč se za vse kategorije oškodovancev ne glede na njihovo starost in duševno zrelost uporabljajo določbe 266. člena ZKP, kjer je v prvem odstavku določeno, da se telesni pregled drugih oseb (torej žrtev in prič) lahko opravi brez njihove privolitve, a le z namenom iskanja sledi ali posledic kaznivega dejanja na telesu. Iz te določbe torej sledi, da otrok, ki je bil žrtev kaznivega dejanja spolne zlorabe, telesnega pregleda ne more odkloniti, če pa bi

55 I. Ropac, Na sodišču otrokom prijazna soba, URL: https://old.delo.si/novice/kronika/na-sodiscu-otrokom-prijazna- soba.html (14. 4. 2021).

56 Izsek iz intervjuja z višjo kriminalistično inšpektorico specialistko, gospo Ireno Petrič, opravljen 28. 4. 2021.

57 V tem kontekstu govorimo o skupnem sodelovanju policije, pravosodja in psihosocialne pomoči.

(20)

pregledu nasprotoval ali se mu upiral, pa mu je dovoljeno izreči tudi kazenske sankcije skladno z določbami 190. člena⁵⁹ ZKP.⁶⁰

Telesni pregled se opravi s pomočjo izvedenca zdravniške stroke z namenom ugotavljanja telesnih poškodb, iskanja sledi ali posledic kaznivega dejanja na telesu ali v telesu. Snovalci Zakona o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v Hiši za otroke so problematično ureditev telesnega pregleda v ZKP zaznali, zato zakon prinaša spremembo v ureditvi postopka in telesne obravnave, ki je bolj prilagojena otroku in varstvu njegovega osebnega dostojanstva. V 30. členu novega zakona je določeno, naj se telesni pregled opravi samo, če je to neizogibno in nujno potrebno. Ker je to izredno invaziven poseg, naj se v nasprotnem primeru telesni pregled opravi s pomočjo medicinske dokumentacije in podatkov v spisu, kakor je določeno z 264. členom ZKP.⁶¹

Zakon v 31. členu prinaša tudi konkretizacijo načela skrbnega in obzirnega ravnanja iz 18.a člena ZKP, saj zahteva pojasnitev pomena in narave zdravniških dejanj, ki jih bo izvedenec opravil na otrokovem telesu. V zakonu se soglasje otroka sicer ne zahteva, lahko pa ustrezno in strokovno podana pojasnilna dolžnost pozitivno vpliva na otrokov odnos do pregleda in s tem večjo možnost pridobitve njegovega soglasja. Kadar otrok kljub ustrezno podani pojasnilni dolžnosti nasprotuje telesnemu pregledu in pri njem ne želi sodelovati, ga v pregled ni dovoljeno siliti, prav tako pa se zoper njega ne smejo uporabiti ukrepi procesne prisile (že omenjeni opomin ali denarna kazen, kot izhaja iz 190. člena ZKP). Varstvo otrokove telesne in duševne celovitosti je v takšnih primerih vedno v ospredju.⁶²

4.4 MEDINSTITUCIONALNO (NE)SODELOVANJE

V postopek obravnave spolno zlorabljenih otrok vstopa vrsta različnih organov in drugih nevladnih organizacij. Starejši otroci lahko zlorabo razkrijejo anonimno po telefonu kateri od nevladnih organizacij, ki otrokom nudijo pomoč in informacije, kot je Tom telefon, zaupni telefon Samarijan, ali pa pokličejo v kakšno društvo, ki nudi pomoč žrtvam spolnih zlorab, kot je Združenje za MOČ, vendar pa nobena od omenjenih institucij nima pooblastil za ukrepanje, tudi če razpolaga z ustreznimi podatki. Vsako spolno zlorabo je treba prijaviti policiji, če obstaja sum,

59 Oškodovanec se lahko kaznuje z opominom ali denarno kaznijo.

60 Glej 266. in 190. člen ZKP.

61 Obrazložitev 30. člena ZZOKPOHO, URL: https://rm.coe.int/barnahus-draft-law-slovenia-june-2020/16809ea6b9 (14. 4. 2021).

62 Prav tam, 31. in 32. člen.

(21)

da se je le-ta zgodila. Druga vrsta ustanov, kjer lahko pride do odkritja spolne zlorabe, ne da bi otrok o njej neposredno spregovoril, pa so zdravstvene ali druge psihosocialne javne službe, na primer vrtci ali šole, kjer pride do suma zaradi neustreznega ali pretiranega spolnega vedenja v okviru otrokovega obnašanja in igre. Vendar pa kljub številnim vpletenim ustanovam realnost še vedno ni takšna, kot bi si jo želeli, saj se v veliko primerih spolna zloraba kljub razkritju še vedno nadaljuje, kar pa pri otroku povzroči razvoj hudih duševnih motenj, ob neustreznem ukrepanju pa otrok (lahko) pridobi informacijo, da je za dejanja kriv sam.⁶³

Zavedati se je treba, da se bodo spolne zlorabe uspešno preprečevale in zatirale zgolj, če bo zagotovljen sistem, v katerem bodo medsebojno sodelovale državne institucije in nevladne organizacije. Sodelovanje je nujno potrebno za pravočasno ukrepanje tako v zagotavljanju preventive kot tudi v primerih že storjenega kaznivega dejanja, da se otroku zagotovi hitra in ustrezna obravnava.⁶⁴ Odgovor na vprašanje, zakaj institucije med seboj ne sodelujejo ustrezno, je povsem preprost. Zaplete se že pri sami definiciji spolne zlorabe, saj si različne institucije različno interpretirajo situacije in ravnanja, ki jih lahko subsumiramo pod določbo kaznivega dejanja spolne zlorabe. Velik problem se pokaže tudi v medsebojnem nezaupanju, saj pri neuspešno rešenem primeru institucije krivijo druga drugo, ignorirajo pa morebitne lastne pomanjkljivosti v svojem delovanju. Profesorica dr. Vesna Leskošek je v svojem članku poudarila, da bo do učinkovitega sistema in medsebojnega sodelovanja lahko prišlo le v primeru, ko bodo institucije najprej prepoznale in odpravile svoje pomanjkljivosti, prepoznale svojo vlogo in naloge, se strokovno usposobile ter prenehale prenašati krivdo in odgovornost med seboj. Konec koncev je končna sodba sodišča plod medsebojnega, usklajenega dela sodelujočih institucij.⁶⁵

Praksa institucionalne obravnave spolnih zlorab otrok je vsako leto naprednejša, to pa posledično pomeni, da je zakonodajna ureditev v hudem zaostanku glede na dogajanje v praksi. Tudi institucije morajo zaradi novih raziskav in napredka pri učinkovitejšem zaslišanju spreminjati svoje delo, še posebej, kadar so le-te v medsebojni odvisnosti. Rešitev obravnavanega problema, h kateri se stremi zadnjih nekaj let v želji po učinkovitejšem medsebojnem sodelovanju vseh vpletenih organov in institucij, je že omenjeni prihod Hiše za otroke.

63 V. Leskošek, Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab, v: Revija za socialno delo, 39/3 (2000), str. 191.

64 L. Žibert, Programi slovenskih državnih institucij pri preprečevanju spolne zlorabe otrok, v: Revija za kriminalistiko in kiminologijo, 59/4 (2008), str. 363.

65 V. Leskošek, Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab, v: Revija za socialno delo, 39/3 (2000), str. 193.

(22)

5. ZASLIŠANJE OTROKA KOT OSREDNJE DEJANJE POSTOPKA

5.1 (PRED)KAZENSKI POSTOPEK

Vsakršno neželeno spolno ravnanje pomeni poseg v spolno nedotakljivost in je kaznivo dejanje.

Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost so, kot je bilo že omenjeno, urejena v 19. poglavju Kazenskega zakonika,⁶⁶ kjer so opredeljene najhujše kršitve, s katerimi pride do ogrožanja ene od najpomembnejših človekovih dobrin.⁶⁷ Prijava kaznivega dejanja se vedno poda na policijo, čeprav se v primeru spolne zlorabe otrok o tem (navadno) predhodno seznani sorodnik, šolska svetovalka, učitelj(ica) ali druga oseba, ki ji otrok zaupa. Policija svoje delo opravlja v skladu z ZKP, ki ji v okviru predkazenskega postopka daje pomembna pooblastila za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Profesor dr. Primož Gorkič in profesorica dr. Katja Šugman Stubbs postopek zbiranja dokaznega gradiva opredeljujeta kot »postopek zagotavljanja (iskanja) dokaznih sredstev, ki pomenijo vir, iz katerega sodišče črpa dokazno gradivo«. Bistveni nalogi preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku sta ugotavljanje dejstev in zbiranje dokazov o kaznivem dejanju.⁶⁸

Policija za storitev kaznivega dejanja izve na različne načine, na primer z lastnim samoiniciativnim delom, s klicem v sili na interventno številko 113 ali z anonimno podano prijavo. Ko je takšna prijava podana, policija sproži t. i. policijsko (kriminalistično) preiskavo. Razgovor z otrokom se zelo redko opravi že v samem začetku preiskave, ampak se otrok navadno vključi v aktivni del preiskave,⁶⁹ ko so že vsaj približno zbrana obvestila, na podlagi katerih policija izve, v kakšnih razmerah otrok živi in kako le-ta funkcionira, razen v primerih, ko preiskovalec ugotovi, da bi bil razgovor z otrokom neprimeren, navadno zaradi otrokove prenizke starosti, zaradi morebitnih različnih prehodnih vplivov na sooblikovanje njegove izjave ali v primeru, ko bi policija istega otroka obravnavala že večkrat in je že iz dokumentacije razvidno, kdo in kolikokrat je bilo z otrokom že govorjeno.⁷⁰ Pri pogovoru z otrokom, predvsem kadar so to majhni otroci, je ključno, da se le-ta opravi kakovostno, to pa pomeni, da se mora preiskovalec nanj ustrezno pripraviti.

Neposredno pred samim pogovorom z otrokom preiskovalec od relevantnih oseb pridobi vse potrebne informacije o njem samem in tudi o osebah, ki so otroku blizu, prav tako pa tudi o

66 Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20).

67 T. Repič, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, (2008), str. 297.

68 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Dokazovanje v kazenskem postopku, (2011), str. 29.

69 T. Bobnar, N. Miklič, Preiskovalni pogovor z otrokom, žrtvijo zlorabe, v: Osebni dokazi v teoriji in praksi, 27 (2015), str. 75–77.

70 Izsek iz intervjuja z višjo kriminalistično inšpektorico specialistko, gospo Ireno Petrič, z dne 28. 4. 2021.

(23)

kaznivem dejanju, ki ga je otrok doživel.⁷¹ V to skupino spadajo predvsem sorodniki, sosedje, prijatelji, učitelji, vzgojitelji, zdravniki in drugi, ki razpolagajo z ustreznimi informacijami o dogodku. Upoštevati je treba tudi možnost, da starši otrokovi izpovedbi in sumu storitve kaznivega dejanja ne bodo verjeli, sploh kadar je osumljena oseba sedanji ali bivši partner enega od staršev.⁷²

Po prijavi kaznivega dejanja spolne zlorabe in oceni obstoja utemeljenega suma, da je bilo to kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, tudi storjeno, policija v naslednji fazi neformalno zbira informacije in dejstva od vseh oseb, za katere meni, da bi o dejanju, domnevnem storilcu in domnevni žrtvi vedele kaj povedati. Zbiranje obvestil ima podlago v prvem in drugem odstavku 148. člena ZKP, kjer je določeno, da sme policija (med drugimi opravili) zahtevati potrebna obvestila tudi od drugih oseb, o svojih ugotovitvah pa sestavi zapisnik ali uradni zaznamek. Zbiranje obvestil je opredeljeno tudi v 34. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije,⁷³ kjer je določeno, da policija zbira obvestila od oseb, ki bi lahko dale koristne podatke za uspešno opravljanje policijskih nalog, določenih s tem ali drugim zakonom. Z namenom zbiranja takšnih informacij lahko osebe vabi tudi k sebi, tj. v uradne policijske prostore.⁷⁴ Vabljenje otroka v uradne prostore policije ureja ZNPPol v 36. členu, po katerem se otroci in mladoletniki vabijo preko staršev ali skrbnikov. Tretji odstavek istega člena določa dolžnost obvestitve centra za socialno delo o teku postopka, če bi bilo vabljenje ali obveščanje staršev ali skrbnikov v nasprotju s koristmi otroka.⁷⁵ V predkazenskem postopku je izrednega pomena hitro postopanje, saj se s tem zagotovi kakovostnejša izpovedba, še preden otrok pomembne informacije in dogodke potlači v podzavest, tudi v primerih, kadar policija ne razpolaga z drugimi relevantnimi informacijami s strani pediatrije, zdravstvenega doma ipd.⁷⁶ Razgovor kriminalista z otrokom se v praksi redko izvede v prostorih policije, saj, kot je bilo že omenjeno, policijske postaje nimajo ustrezno urejenih prostorov, ki bi bili za otroka primerni, ne da bi bil otrok že s samim vstopom v prostor avtomatično stigmatiziran.⁷⁷

Predkazenskemu postopku nato sledi kazenski, ki se kot sodni postopek začne s prvim dejanjem sodišča. Tako se kot formalni začetek postopka šteje trenutek, ko preiskovalni sodnik izda sklep o preiskavi oziroma v primerih vložitve neposredne obtožnice, kadar preiskovalni sodnik meni, da

71 T. Bobnar, N. Miklič, Preiskovalni pogovor z otrokom, žrtvijo zlorabe, v: Osebni dokazi v teoriji in praksi, 27 (2015), str. 75–77.

72 A. Dvoršek, Kriminalistična metodika, (2008), str. 65.

73 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17, 46/19 – odl. US in 47/19).

74 M. Žaberl, Policijsko zbiranje obvestil ali policijsko zasliševanje v predkazenskem postopku, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54 (2008), str. 327.

75 Glej 36. člen ZNPPol.

76 K. Bašič, Spolni napad na otroka, v: Trpinčen otrok, (1996), str. 167.

77 Izsek iz intervjuja z višjo kriminalistično inšpektorico specialistko, gospo Ireno Petrič, opravljen 28. 4. 2021.

(24)

je zbrana podlaga za obtožbo zadostna. Kljub temu pa se v teoriji šteje, da se kazenski postopek začne že prej – s trenutkom osredotočenosti preiskave, torej že v fazi policijske preiskave, ko je sum storitve kaznivega dejanja osredotočen na točno določenega osumljenca, policija pa dokaze zbira proti tej osebi. Čeprav je takšen neformalen začetek kazenskega postopka v prid osebi, ki je osumljena kaznivega dejanja, predvsem z vidika pravic, ki ji pripadajo, pa je po zakonski ureditvi za kazenski postopek mogoče šteti le formalni sodni postopek.⁷⁸

5.2 OTROCI KOT PRIČE V KAZENSKEM POSTOPKU 5.2.1 Vprašanje kredibilnosti in kompetentnosti pričanja

Konvencija o otrokovih pravicah v 1. členu določa, da je otrok vsako človeško bitje, mlajše od 18 let. Slovenska kazenska zakonodaja določa starost 14 let kot starost, pri kateri oseba postane kazensko odgovorna, seveda pod pogojem razumevanja samega postopka in svoje vloge v njem.

Žrtve kaznivih dejanj so od navedene starosti pogosto mlajše oziroma glede na dejansko starost večinoma še nimajo ustrezno razvitega abstraktnega in formalno-logičnega mišljenja pri presoji lastnih interesov in pravic, zato je pred uvedbo zaslišanja otroka nujno treba oceniti otrokovo sposobnost za pričanje ter tveganje samega zasliševanja, da se otrok zaščiti pred ponovnim podoživljanjem travmatičnega dogodka.⁷⁹

Za otroke, mlajše od 10 let, se je še do nedavnega štelo, da v kazenskih postopkih niso sposobni nastopati kot priče. V zadnjih letih pa se je na podlagi številnih raziskav in tudi dejstva, da so otroci vse pogosteje udeleženi v kazenskih postopkih bodisi kot žrtve bodisi kot priče, izkazalo, da so vseeno veliko kompetentnejši, kot je bilo prvotno uveljavljeno prepričanje.⁸⁰

Tako kompetentnost kot tudi kredibilnost pričanja otroka sta bili dolgo časa tarča številnih dvomov. Za otroke so namreč veljale stereotipne predstave o zmanjšani sposobnosti opažanja in priklica, predvsem, da niso sposobni razločevati meje med domišljijo in resničnostjo, hkrati pa naj bi bili bistveno bolj izpostavljeni sugestijam in sposobnostim zavestnega zavajanja. Raziskave so pozneje pokazale, da je takšno stereotipno prepričanje nepravilno. Otroci sicer zaznavajo dogodke in situacije nekoliko drugače kot odrasle osebe, vendar, če otroka določen dogodek zanima in je

78 L. Vavken, Začetek kazenskega postopka, URL: https://www.iusinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/118131 (14. 4. 2021).

79 J. Zorić, Spraševanje otrok na sodišču, v: Pravosodni bilten, 2 (2014), str. 195.

80 P. Umek, Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri spraševalci so preiskovalci, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60 (2009), str. 16.

(25)

zanj pomemben, ga bo zaznaval celo bolje kot odrasle osebe.⁸¹ Verodostojnost pričanja se v postopku navadno ugotavlja s pomočjo sodnih izvedencev, pri čemer v literaturi velja stališče, da je treba pri ugotavljanju verodostojnosti upoštevati različne dejavnike, kot so npr. spontanost in natančnost opisa, opisovanje podrobnosti, čustveni odzivi, ponavljanje in nespominjanje. Takšna ocena sposobnosti pa je zaradi zagotovitve ustrezne obravnave otroka v nadaljevanju postopka nujna.⁸²

Pri ugotavljanju sposobnosti pričanja mora sodnik tudi dejansko ugotoviti, ali je otrok sposoben razumeti pravni pouk in pomen pravice odreči se pričanju. Zahteva po dejanski ugotovitvi sposobnosti pričanja v vsakem konkretnem primeru izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi I Ips 360/2005 izrecno poudarilo, da je treba otrokovo sposobnost pričanja ugotavljati z izvedencem ustrezne stroke, kar pripomore k zmanjševanju dodatne travmatiziranosti otroka, takšno mnenje pa se naknadno tehta z ustavnimi pravicami obdolženca po izvajanju dokazov v njegovo korist. Ker je otrok v postopku hkrati tudi privilegirana priča, za katero velja, da k pričanju ni zavezana, če tega ne želi, bi njeno pričanje v nasprotnem primeru lahko imelo nepopravljive posledice.⁸³

5.2.2 Tanka meja med domišljijo in resničnostjo

Pogosto se pri zaslišanju otrok pojavljajo tudi dileme v povezavi z razlikovanjem med otroško domišljijo in resničnostjo. Tudi v tem primeru so različne raziskave pokazale, da med domišljijo otrok in odraslih ni bistvenih razlik, prav tako pa velja, da se domišljijski elementi pri spolnih zlorabah pojavijo zelo redko – pogosteje pri uporabi pripomočkov, kot so igrače ali lutke, s katerimi se povezuje otroška domišljijska igra.⁸⁴ Strokovnjaki tudi opozarjajo na dejstvo, da otroci, predvsem tisti nižjih starosti, še nimajo ustreznega znanja o spolnosti, zato je malo verjetno, da bi si spolno zlorabljen otrok takšno zgodbo izmislil. V redkih primerih, ko vseeno pride do neresnične izpovedi, so v ozadju navadno okoliščine, ki otroka potisnejo v hudo stisko in posledično potrebo po laganju.⁸⁵ Umek v svojem članku poudarja tudi, da otrok ne laže zaradi nezmožnosti razločevati med svojo domišljijo in realnim svetom, saj laganje ni povezano z otrokovo zmožnostjo pričanja.

81 K. Šugman, Otrok žrtev - otrok priča v kazenskem postopku, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 51 (2000), str. 208.

82 J. Zorić, Spraševanje otrok na sodišču, v: Pravosodni bilten, 2 (2014), str. 195.

83 Izsek iz sodbe VSRS I Ips 360/2005 z dne 19. 10. 2006.

84 P. Umek, Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri spraševalci so preiskovalci, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60 (2009), str. 17.

85 T. Horvat, S. Čobec, K. Strle, Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok: najpogostejša vprašanja in odgovori nanje, (2016), str. 24–25.