SVETPTIC REVIJA DRUŠTVA ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE

(1)

SVET

REVIJA DRUŠTVA ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTIC SLOVENIJE

PTIC

04 2020

ISSN: 1580-3600; LETNIK 26, ŠTEVILKA 04,DECEMBER2020

(2)

revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic

Slovenije, letnik 26, številka 04, december 2020 ISSN: 1580-3600

SPLETNA STRAN REVIJE:

www.ptice.si/publikacije/svetptic/

IZDAJATELJ:

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS – BirdLife Slovenia©) E-POŠTA: dopps@dopps.si SPLETNA STRAN: ptice.si

© Revija, vsi v njej objavljeni prispevki, fotografije, risbe, skice, tabele in grafikoni so avtorsko zavarovani. Za rabo, ki je zakon o avtorskih pravicah izrecno ne dopušča, je potrebno soglasje izdajatelja. Revija nastaja po velikodušnosti avtorjev, ki svoje pisne in slikovne prispevke podarjajo z namenom, da pripomorejo k varovanju ptic in narave.

NASLOV UREDNIŠTVA:

DOPPS – BirdLife Slovenia, Tržaška cesta 2 (p. p. 2990), SI-1000 Ljubljana tel.: 01 426 58 75, fax: 01 425 11 81

GLAVNA UREDNICA: Petra Vrh Vrezec E-POŠTA: petra.vrh@dopps.si UREDNIŠKI ODBOR:

Gregor Bernard, Blaž Blažič, Katarina Denac, Tomaž Mihelič, dr. Tomi Trilar,

Barbara Vidmar, dr. Al Vrezec LEKTORIRANJE: Henrik Ciglič ART DIREKTOR: Jasna Andrič OBLIKOVANJE: Gorazd Rovina, Vizualgrif d.o.o.

PRELOM: Boris Jurca, NEBIA, d. o. o.

TISK: Schwarz print d.o.o.

NAKLADA: 2500 izvodov IZHAJANJE: letno izidejo 4 številke Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno.

Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610.

Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva.

Za objavo oglasov pokličite na društveni telefon ali pošljite e-mail glavni urednici.

POSLANSTVO DOPPS:

Delamo za varstvo ptic in njihovih življenjskih okolij. S tem prispevamo k ohranjanju narave in blaginji celotne družbe.

PREDSEDNIK: Rudolf Tekavčič PODPREDSEDNICA: dr. Tatjana Čelik UPRAVNI ODBOR: Gregor Bernard, dr. Pavel Gantar, Eva Horvat, David Kapš, Urša Koce, mag. Iztok Noč, Tanja Šumrada NADZORNI ODBOR: Bogdan Lipovšek, dr. Peter Legiša, Bojan Marčeta, dr. Tomi Trilar

DIREKTOR: dr. Damijan Denac DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih organizacij BirdLife International.

SVET PTIC

BELOLISKA (Melanitta fusca) je mesojeda raca, ki se hrani predvsem s školjkami, kakršna je pri nas tujerodna potujoča trikotničarka (Dreissena polymorpha).

foto: Boris Kozinc

16

30

NAJBOLJ PTIČARSKI DOGODEK

Letošnja že 12. Ptičarijada po vrsti je potekala na Kočevskem. Na njej je tekmovalo kar 15 skupin.

ŽAGARJI SLOVENIJE

Zima je obdobje, ko se pri nas številčno in vrstno pojavlja največ rac. Med celotnim naborom rac, ki priletijo k nam s severa, se najbolj razveselimo tistih iz skupine žagarjev.

6

VRANJEK V

SLOVENSKEM MORJU

Po sedmih letih smo v letošnjem poletju ponovno preštevali vranjeke (Phalacrocorax aristotelis), ki se po končani gnezditvi vzdolž hrvaške obale že nekaj desetletij množično selijo v slovensko morje.

foto: Tone Trebar

EVRAZIJSKI RIS (Lynx lynx) foto: Miha Krofel

foto: Pia Höfferle

SREDNJI (Mergus serrator) in VELIKI ŽAGARJI (M. merganser)

foto: Dejan Bordjan

RISOM NA POMOČ

Dolgoročni cilj projekta LIFE Lynx je povezava naše in švicarske populacije risa, ki bi omogočila stalen pretok genov. S tem bi populacijo risov pri nas ohranili tudi za prihodnje rodove.

20

ZVONEC (Bucephala clangula) ilustracija: Jan Hošek

(3)

UVODNIK

KAZALO

DRAGE ČLANICE, DRAGI ČLANI,

po starodavni indijski legendi je dal kralj ob umiku v osamo sinu, mlademu kraljeviču, prstan, rekoč: »Nikoli več me ne boš videl. Ko boš najbolj srečen in boš želel to deliti z menoj, snemi prstan in v njem boš videl moje sporočilo, enako stori, ko boš najbolj nesrečen.«

Novi kralj je prstan snel samo dvakrat - ko se je poročil in ga je raz- ganjalo od sreče in vsega lepega, in sredi vojne, ko so se zgrnile nanj vse grozote in trpljenje tega sveta. Obakrat je v prstanu zagledal isto sporočilo: »Tudi to bo minilo.« Naj bo ta pripovedka modrecev z vzhoda namesto mojih želja in čestitk ob novem letu.

V poplavi vsakodnevnega bombardiranja z novicami o koroni, mrtvih, gospodarski krizi in zdaj še ptičji gripi se moramo zavedati, da bo to minilo in da po vsaki nevihti posije sonce. Saj je pozitivno, da nekdanja, sicer navidezna ločnica med varstvom narave in skrbjo za človeka vse bolj bledi. V družbi počasi dozoreva spoznanje, da za normalno delovanje in preživetje potrebujemo pitno vodo, čist zrak,

»nezastrupljeno« hrano, pa tudi gozdove s ptičjim petjem, jezera, reke, kamor naš narod pa tudi številni tujci tako zelo radi zahajamo po duševni mir. Posebej v teh časih. Kolegi, ki so odšli s trebuhom za kruhom v tujino, mi venomer tožijo, da najbolj pogrešajo prav našo naravo in izlete vanjo. Moramo jih razumeti. Pozitivno je, da se ljudje zdrznejo, ko se dogajajo politične demontaže zakonodaje, ki varuje naravo in demokratične svoboščine. Pa nimam v mislih specifično teh ali onih barv, saj pri apetitih in zlorabah narave, kot smo videli v zgodovini naše mlade državice, barva ne igra nobene vloge. EU je sprejela napredni strategiji kmetijstva in biodiverzitete. Obe sta izvrstni. Človek bi rekel, res pozitivno. A le, če zatajimo temne oblake, ki se vedno znova zgrinjajo nad prej zapisano oz. so kar stalno tukaj in nas nezadržno opozarjajo, naj kar pozabimo na zasanjano idilo. Ko policija prime zakrknjenega kriminalca, je cel narod vesel in tako je prav. Ko pa skupina t.i. nevladnikov preganja velike kršilce zakonodaje te iste države, jih isti narod skoraj linča, saj zavirajo »razvoj in napredek«, za katerega si prizadevajo kršilci?

Za zunanji svet je naša narava najlepša, koliko pa je vredna doma?

Naša rešitev mobilnosti so nove in nove ceste, a slovenska gospo- dinjstva so že dolgo na prvem mestu po stroških za mobilnost v Evropi. Seveda, vsak ima avtomobil in to je drago, železnice pa so na nivoju Avstro-Ogrske. A ti so vsaj gradili proge, mi jih ne. Oni so zgradili progo od Ljubljane do Kočevja v enem letu, mi je nismo sposobni obnoviti v 10 letih. Še vedno je zaprta. Kje so rešitve mobilnosti? V obvoznicah gotovo ne. Kmetje vpijejo, da jim poplave odnašajo zemljo, protipoplavni ukrepi pa so tisočkrat dražji od te zemlje. Hočejo poglabljanje struge ipd. Ali so glasovi volivcev res vredni več od zdrave pameti? Vsi molčijo glede oranja na vodnih zemljiščih in nezakonitih posegov v Naturo – samo ob Dravi jih je za več deset hektarjev, celo »gerke« imajo tam prijavljene in prejemajo subvencije, inšpekcije molčijo, vsi so srečni. So rešitve kmetijstva dodatne regulacije in komasacije? In Natura bi naj bila ovira – za kaj in za koga? Premier okleveta Naturo in nihče v naši republiki ne reče ničesar. Samo DOPPS se javno odzove, vsi drugi so tiho – ampak Mi- nistrstvo za okolje in prostor ta hip uresničuje več kot 17-milijonski projekt za »okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji«. Tukaj ni logike. Odmislimo in se odpravimo raje na izlete v naše čudovite gozdove. Saj ni res – prišli smo na sto-hektarske (nisem se zmotil v številki) goloseke na Naturi. Pozabimo na belohrbtega detla, obču- dujmo raje reko v betonskem koritu in se zleknimo na sredo koruzne njive in tam užijmo našo opevano naravno dediščino. Se opraviču- jem za ta sarkazem. Rešuje nas samo dejstvo, da kljub vsej domači malomarnosti še vedno »izgledamo dobro«, če o neprijetnih temah molčimo ali jim ne pustimo izpod preproge – saj smo bili z marsičem bogato obdarjeni. A slepiti se nikoli ni zdravo – pred nedavnim je v New Yorku potekal vrh Združenih narodov na temo biodiverzitete.

Glavno sporočilo – upada biodiverzitete nam ne uspe zaustaviti, ne moremo doseči ciljev trajnostne rasti in investicija v zdravje planeta je naša največja investicija v našo prihodnost. Kaj se bo moralo zgoditi, da bomo v naših posegih v naravo in »investicijah« res videli lastno prihodnost? Veliko dela nas še čaka. Nekoč bo posijalo sonce.

DAMIJAN DENAC, direktor DOPPS-a

4

PTICE NAŠIH KRAJEV // Blaž Blažič

6

ŽAGARJI SLOVENIJE // Dejan Bordjan

11

NAJBOLJ PRILJUBLJENA HRANA NA KRMILNICI // Maria Gameiro, Sofija Maxieira

12

DHOFAR, ZELENI RAJ NA JUGU OMANA

// Taja Cvetko

16

VRANJEK V SLOVENSKEM MORJU

// Urša Koce

19

ALI IMAJO SLOVENSKE SOVE HERPES?

// Zvezdana Samac

20

RISOM NA POMOČ // Lan Hočevar, Miha Krofel

22

MALI DETEL // Tomaž Berce

24

SKOZI OBJEKTIV // Samo Jerele

26

OLIVIER MESSIAEN // Petra Vrh Vrezec

30

PTIČARIJADA // Tjaša Zagoršek, Aleksander Kozina

32

ČARLI, OTO IN LOLA // Katarina Denac, Tilen Basle

34

NARAVA V EVROPI IZGINJA // Tilen Basle

35

GLOBALNO VIRTUALNO OPAZOVANJE PTIC V ČASU PANDEMIJE // Enej Vrezec

36

PTICE OKOLI NAS // Tilen Basle

38

NA PRAGU 14. LETNIKA // Petra Vrh Vrezec

40

J002 – INTERNACIONALIST // Borut Štumberger

42

EVROPSKI DAN OPAZOVANJA PTIC 2020

// Tilen Basle

43

BELA ŠTORKLJA ELSA // Aljaž Mulej, Tjaša Zagoršek

44

POSTOVKE NA KRMILNICI // Terezija Erman

46

PROGRAM ZA OBDOBJE JANUAR–APRIL 2021

50

^NOVICE

(4)

PTICE NAŠIH KRAJEV

KOPER

POSTOJNA NOVA GORICA

KRANJ JESENICE

LJUBLJANA

VELENJE CELJE

KOČEVJE

NOVO MESTO

KRŠKO MARIBOR

PTUJ

MURSKA SOBOTA

DULAR

(Charadrius morinellus)

Zelo zanimivo opazovanje. Seleča se ptica je bila septembra 2020 opazovana v letu nad grebenom Rakove Špice. Odletela je v smeri Razorja, nad vrhom Rogljice (2547 m. n. v.) [http://barjebirding.

blogspot.com/2020/09/gorski- izdihljaji.html].

foto: Alen Ploj

RJAVOVRATI PONIREK (Podiceps grisegena)

Zanimivo opazovanje. Vrsta je bila v začetku oktobra 2020 opazovana na Blejskem jezeru [http://galerija.

foto-narava.com/displayimage.

php?pos=-125170].

izvirni foto: Bojan Bratož

MUŠJA LISTNICA (Phylloscopus inornatus)

Redkost iz Sibirije. En osebek te vrste se je v prvi polovici oktobra 2020 nekaj časa zadrževal v vrtu v Sežani. Podatek pomeni cca. dvajseto opazovanje mušje listnice v Sloveniji in le drugo opazovanje, ko ni šlo za ptico, ujeto v mrežo obročkovalcev [http://

carniolicum.blogspot.com/2020/10/

yellow-browed-warbler-in-garden.html].

izvirni foto: Domen Stanič

SREDOZEMSKI VIHARNIK (Puffinus yelkouan)

Več jat sredozemskega viharnika, ki so skupaj štele okoli 430 osebkov, je bilo v začetku oktobra 2020 opazovanih na morju med Miljami in Ankaranom [http://carniolicum.blogspot.

com/2020/10/october-seawatching- rarities.html].

BIČJA TRSTNICA (Acrocephalus schoenobaenus)

Zelo zanimiva najdba. Kadaver bičje trstnice je bil septembra 2020 najden nekaj metrov pod vrhom Jalovca [http://

barjebirding.blogspot.

com/2020/09/gorski-izdihljaji.

html].

izvirni foto: Luka Poljanec

MALI SKOVIK (Glaucidium passerinum)

Izredno zanimivo opazovanje.

Septembra 2020 je bil en osebek opazovan na vrhu Bovškega Gamsovca. Morda je ptica oprezala za morebitnimi obnemoglimi pticami pevkami, ki se v tem času selijo prek gorskih grebenov [https://www.

facebook.com/BirdingSlovenia/

posts/3775231245834285].

izvirni foto: Blaž Mihovec

OSTROŽNA CIPA (Anthus richardi)

Kar dve opazovanji v letošnji jeseni. V začetku septembra 2020 je bil en osebek opazovan na Cerkniškem jezeru. Približno mesec kasneje pa je bila ostrožna cipa opažena tudi na Ljubljanskem barju. Podatka pomenita sedmo in osmo opazovanje vrste v Sloveniji [https://www.facebook.

com/BirdingSlovenia/

posts/3719649201392490, http://barjebirding.blogspot.

com/2020/10/jesensko-barje- cudoviti-svet-ptic-pevk.html].

foto: iStock // Blaž Blažič

PEŠČENEC (Calidris alba)

En osebek je bil v začetku oktobra 2020 opazovan v mešani jati pobrežnikov na Cerkniškem jezeru.

Podatek je drugo opazovanje vrste na tem območju [http://

carniolicum.blogspot.com/2020/10/

october-seawatching-rarities.

html, https://www.facebook.

posts/3859363997421009].

foto: Alen Ploj

10

7 5, 6

8, 9

4 3

2 1

6

1

7

8 3 4

2 5 6

(5)

Naslov za kopije objavljenih prispevkov:

Blaž Blažič, DOPPS, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana, elektronska pošta:

blaz.blazic@dopps.si

Naslov za sporočanje opazovanj redkih vrst:

Mitja Denac, Komisija za redkosti, DOPPS, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana, elektronska pošta: mitja.denac@gmail.com

Obrazec za opis opazovanj redkih vrst:

http://ptice.si/ptice-in-ljudje/komisija- za-redkosti/sporocite-redkost/obrazec/

KOPER

POSTOJNA NOVA GORICA

KRANJ JESENICE

LJUBLJANA

VELENJE CELJE

KOČEVJE

NOVO MESTO

KRŠKO MARIBOR

PTUJ

MURSKA SOBOTA

STRMOGLAVEC (Morus bassanus)

V začetku oktobra 2020 je bila ena ptica opazovana na morju med Miljami in Ankaranom, medtem ko so bili istega dne na morju pred Piranom opazovani trije različni osebki [http://carniolicum.

blogspot.com/2020/10/october- seawatching-rarities.html].

SOKOL PLENILEC (Falco cherrug)

Zelo redko opazovanje.

Prvoletna ptica je bila v začetku novembra 2020 opazovana v severovzhodni Sloveniji. Podatek pomeni enaindvajseto opazovanje vrste v Sloveniji in domnevno prvo opazovanje po letu 2012 [https://www.facebook.

posts/3917896024901139].

izvirni foto: Jure Novak

BLEDI HUDOURNIK (Apus pallidus)

Redek podatek. V sredini oktobra 2020 je bilo šest ptic opazovanih v Strunjanu [https://www.

posts/3859363997421009].

foto: Matej Gamser

TRIPRSTI GALEB (Rissa tridactyla)

Redko opazovanje. Enoletni osebek triprstega galeba je bil v začetku septembra 2020 zabeležen na Ptujskem jezeru [https://www.

posts/3719649201392490].

foto: Alen Ploj

GRIVASTA GOS (Branta bernicla)

Drugi podatek za Slovenijo.

Prvoletna grivasta gos je bila ob koncu oktobra 2020 opazovana na Ptujskem jezeru [https://www.

posts/3871524409538301].

izvirni foto: Luka Božič

RIBJI GALEB (Ichthyaetus ichthyaetus)

Sedmi podatek za Slovenijo.

Mlad ribji galeb je bil v sredini septembra 2020 opazovan na Ormoškem jezeru [http://

barjebirding.blogspot.

com/2020/09/magic-ormoz.

html].

izvirni foto: Mitja Denac

VELIKI PRODNIK (Calidris canutus)

Zelo zaupljiv enoletni osebek je bil v začetku septembra 2020 dvakrat opazovan na Ormoškem jezeru [https://www.

posts/3719649201392490].

izvirni foto: Luka Božič

14, 15 12, 13

11

16

11 10

15 14

9

MALI STRNAD (Emberiza pusilla)

Redek podatek. Osebek je bil septembra 2020 ujet in obročkan v bližini Novega mesta [https://www.

posts/3775231245834285].

izvirni foto: Ruj Mihelič

16 13

12

(6)

POLJUDNI ČLANEK

ŽAGARJI SLOVENIJE

// Dejan Bordjan

Jata SREDNJIH ŽAGARJEV (Mergus serrator) s samcem VELIKEGA ŽAGARJA (M. merganser) foto: Dejan Bordjan

(7)

Z

ima, čas, ko narava počiva, čas miru in tišine. To je obdobje, ko se pri nas številčno in vrstno pojavlja največ rac. Med celotnim naborom rac, ki priletijo k nam s severa, se najbolj razveselimo tistih iz skupine žagarjev. V pleme ža- garjev, ki zajema 23 vrst, spadajo zvonci, žagarji, gage ter zimske in črne race. Medtem ko so zvonci in žagarji pri nas dokaj številčni, pa so črne in zimske race ter gage redke vrste, vredne obravnave Komisije za redkosti. Če je bila še v 90-ih letih prej- šnjega stoletja najredkejša črna raca, ima danes ta nelaskavi naziv gaga. To je presenetljivo že zaradi tega, ker je slednja v tem času pričela gnezditi v naši neposredni bližini. Za žagarje je značilno, da so zelo raznolika skupina. Še najbolj jih druži pretežno severna razširjenost z le eno vrsto v Južni Ameriki, prehrana z malo rastlinja ter za mnoge vrste tudi priljubljenost morja.

ZIMSKI GOSTJE

Žagarje bi lahko po obdobju pojavljanja imeno- vali tudi zimske race. Čeprav veliki žagar pri nas gnezdi, zvonec pa občasno letuje, lahko večino vrst opazujemo samo v hladnem delu leta. Prvi osebki se pojavijo oktobra, pogosteje pa šele novembra ali decembra. Mali žagar občasno k nam zaide šele ja- nuarja. Prezimovališča pričnejo zapuščati marca, posamezne vrste pa se pri nas lahko zadržujejo do začetka maja. Za večino vrst je značilno poletno zbiranje na golitvenih območjih. To velja tudi za velikega žagarja, ki pri nas ne samo gnezdi, marveč tudi prezimuje. V poletnih mesecih neopazno

»ponikne« iz Slovenije ter se preseli na golitvena območja. Za vsaj nekaj naših žagarjev je to severna Poljska. Z izjemo velikega žagarja in zvonca se vse vrste pojavljajo posamič ali v manjših skupinah, ki redko štejejo več kot deset osebkov.

ZELENJAVA ME NE ZANIMA

Pretežni delež prehrane večine vrst rac sestavljajo semena in drugi deli rastlin. Nasprotno pa žagarji med vsemi skupinami rac, ki se pojavljajo pri nas, pojedo najmanj rastlinske hrane, nekatere vrste celo skoraj nič. Čeprav se med plenom lahko znajdejo skoraj vsi vodni nevretenčarji in manjši vodni vretenčarji, imajo zelo pomembno mesto v prehrani žagarjev ribe in školjke. Kot način lova oziroma nabiranja hrane je za vse vrste značilno skoraj izključno potapljanje, kar ima močan vpliv na njihovo razširjenost in izbiro vodnih teles.

Tako pogosteje izbirajo vodna telesa z nizko vsebnostjo hranil in bistro vodo, v notranjosti predvsem globlja jezera in reke. Mnoge vrste se pozimi pomaknejo na morje. V Evropi so zvonec, mali in veliki žagar v tem pogledu izjeme, saj se le redko zadržujejo na morju. Pomemben vpliv na pojavljanje nekaterih vrst v notranjosti celine ima širjenje tujerodne školjke potujoče trikotni- čarke (Dreissena polymorpha), ki je zanje dober vir hrane.

PODUK IZ GEOGRAFIJE

Za vse vrste je značilna pretežno severna razšir- jenost, ki je pogosto omejena na tundro in tajgo.

Zvonci, gage in žagarji gnezdijo tudi južneje, zvonec na primer celo v delti Donave, veliki žagar pa pri nas. Če štejemo ozko sorodne vrste, ima večina evropskih vrst žagarjev cirkumpolarno (zajema celoten polarni pas na severni polobli) ali cirkumborealno (zajema pas tajge na severni polobli) razširjenost. Izjema so mali žagar, ki ga bomo zaman iskali v Severni Ameriki, ter islandski zvonec in harlekinka, ki sta omejena na Severno Ameriko in Islandijo. Deljenost na podvrste, in danes tudi vrste, sledi geografskim vzorcem. Tako imajo Evropa, Severna Amerika in vzhodna Azija vsaka svojo vrsto beloliske ter svojo podvrsto gage in velikega žagarja. Svojo podvrsto zvonca ter vrsto črne race si Evropa deli z Azijo, medtem ko zimska raca ter srednji in mali žagar nimajo podvrst.

OGROŽENI ALI NE

V današnjem času biodiverzitetne krize je osve- žujoče videti skupino, ki ji vsaj delno kaže dobro.

Čeprav so bile v preteklosti nekatere vrste žagarjev v upadu, danes mnoge populacije celo naraščajo.

Do nedavnega je podobno kazalo tudi beloliski, a je razdrobitev na vrste pokazala, da je v težavah.

To je še en dokaz več, kako pomembno je varova- nje posameznih podvrst in celo populacij. Med Evropskimi vrstami sta v težavah tudi zimska raca in ruska gaga, ki sta, tako kot beloliska, ranljivi vrsti, ter gaga, ki je v kategoriji blizu ogroženos- ti. Skupina sicer vsebuje tudi izumrlo labrador- sko raco (Camptorhynchus labradorius) in črnega žagarja (Mergus australis) ter kritično ogroženega bronastega žagarja (Mergus octosetaceus). Zaradi pretežno severne razširjenosti lahko zaradi pod- nebnih sprememb v prihodnosti pričakujemo težave tudi pri drugih vrstah.

V meglenem in močno prevetrenem dnevu smo se potikali ob jezeru, ki je bilo brez

obrežnega rastja, obkroženo samo s kamenjem, skalami in na eni strani pokrito z ledom.

A vendar se je sredi jezera potapljala raca. Pred našimi začudenimi očmi se je znašel lep samec zimske race. Vrste, ki jo v Sloveniji poznamo le kot redkega zimskega gosta.

POTUJOČA TRIKOTNIČARKA (Dreissena polymorpha) foto: iStock

DEJAN BORDJAN je že od ranega otroštva povezan z naravo. Ptice mu dajejo navdih, mir in včasih tudi izziv. Rad preživlja svoj čas tako v ohranjenih delih narave kot v lepo "urejenem"

naravnem vrtu. Še največ veselja mu daje opazovanje aktivne selitve ptic z vsemi skrivnostmi in čudeži, ki jih ponuja.

(8)

šnjega stoletja. Po letu 2000 je bila gaga v Sloveniji opazovana zgolj šestkrat, zadnjič leta 2015. Če je bilo mogoče včasih gage najpogosteje opazovati na dravskih akumulacijah, tudi v Mariboru, pa jo bomo danes najlaže opazovali na Obali.

BELOLISKA (Melanitta fusca)

Beloliska gnezdi ob stoječih vodah v tajgi in tundri.

Majhna, izolirana populacija gnezdi na otokih kra- terskih jezer na Kavkazu. Glavnina populacije prezimuje na plitvih morjih, le v manjšem številu pa se pojavlja na večjih stoječih vodnih telesih v notra-

njo sti. Prehranjuje se pretežno s školjkami. V Slo- veniji je beloliska redka vrsta, ki je še najpogostejša na dravskih akumulacijah in Obali. V preteklosti je bila nekajkrat opažena tudi na akumulaciji Zbilje in v zadnjem času na akumulaciji Krško. Kljub redkosti jo lahko, predvsem v jeseni, pričakujete tudi na drugih globljih akumulacijah in gramoznicah.

ČRNA RACA (Melanitta nigra)

Črna raca gnezdi na majhnih vodnih telesih v tundri in na severu tajge. Pozimi se premakne na obale Atlantskega oceana, kjer prezimuje na morju 0,5–2 km od obale. Nam najbliže gnezdi na jugu Nor- veške. Pri nas je črna raca redka vrsta, ki se izjemno redko pojavlja predvsem na Ptujskem in Ormoškem jezeru. Prehranjuje se pretežno s školjkami. Ni vezana na posamezno vrsto školjke, saj se prehranjuje s tisto vrsto, ki je na nekem območju najbolj dostopna in številčna. Črna raca se tako kot druge vrste te skupine pri nas pojavlja predvsem pozimi. Pravo presenečenje je bilo opazovanje enega osebka konec junija in začetek julija 2016 na Ormoškem jezeru.

GAGA (Somateria mollissima)

Izmed vseh pri nas pojavljajočih se rac je gaga najbolj morska. Gnezdi na morskih otokih ter na zaščite- nih obalah, v manjšem številu tudi na otokih večjih jezer. Gnezditvene gostote so lahko prav spektaku- larne. Tako je na otoku Ile Bicquette, v estuariju reke Sveti Lovrenc v Quebecu, na vsega 15 ha zgoščenih kar okoli 10.000 gnezdečih parov. Nam najbliže gnezdi v bližini Devina v Italiji. Pozimi se gage premaknejo na območja morskih obal z veliko otočki in bolj izrazito plimo. Gaga je v Sloveniji redka vrsta, s težiščem opazovanj v 80-ih in 90-ih letih prej-

Samci GAG (Somateria mollissima) so značilno bele barve s črnim trebuhom in črno kapico. Samice so rjave s temnimi progami.

foto: Dejan Bordjan

Samec BELOLISKE (Melanitta fusca; desno) je pri nas redka prikazen, a zelo prepoznaven. Oranžen kljun je opazen tudi pri mladih pticah. Samica (levo) ima značilni beli lisi na glavi in črn kljun.

foto: iStock

ČRNA RACA (Melanitta nigra); oba spola sta enotno temno obarvana. Samica (1. in 3. ptica) je »sprane« barve s svetlimi lici in delom vratu. V nasprotju s samcem z oranžno liso na kljunu ima samica enotno črn kljun. Mlade ptice imajo svetel trebuh (6. ptica).

foto: Kajetan Kravos

(9)

ZIMSKA RACA (Clangula hyemalis)

Zimska raca gnezdi na manjših stoječih vodnih telesih v tundri ter na obalah in rekah visoke Arktike. Prezimuje daleč na morju ter redkeje na globokih jezerih. Pri nas je redka zimska gostja in občasno tudi prezimovalka. Prehranjuje se z vodnimi nevretenčarji, predvsem pozimi pa so pomembne tudi ribe in školjke. Zimska raca je posebnost med racami, saj v enem letu perje menja kar trikrat. Pri nas smo jo najpogosteje opazovali na dravskih akumulacijah ter Cerkniškem jezeru.

Izjemna so opazovanja na plitvih Hraških mlakah in zadrževalniku Medvedce.

ZVONEC (Bucephala clangula)

Zvonec je gnezdilec jezer, ribnikov in rek v širokem pasu tajge. Za njegova gnezdišča je značilna majhna zastopanost obrežnega rastja ter drevesa z dupli, kamor samica odlaga jajca. Ponekod v Skandinaviji zvoncem postavljajo gnezdilnice, ki so bile včasih

vir hrane, danes pa služijo predvsem raziskovalnim namenom. Zvonci se pozimi premaknejo na večja jezera, reke in morske lagune, kjer pomembno vlogo igrajo manjše ribe in bistrost vode. Zvonec se pojavlja po večjem delu države, a najbolj številčen je na severovzhodnem delu Slovenije. Na Ptujskem in Ormoškem jezeru se lahko na prenočišču zbere tudi več kot 1000 osebkov.

MALI ŽAGAR (Mergellus albellus)

Mali žagar ima podobne zahteve glede življenjske- ga okolja kot zvonec, le da se pozimi redko pojavlja tudi na morju. Zanj je značilno, da se izogiba obmo- čjem, ki so globlja od šestih metrov. Na gnezdiščih se prehranjuje predvsem z vodnimi nevretenčarji, na prezimovališčih pa z ribami. Izmed vseh vrst žagarjev mali žagar prileti na prezimovališča naj- kasneje, pogosto šele v januarju. Pri nas je najpogo- stejši na reki Dravi ter tudi drugod po nižinah SV Slovenije. Z izjemo Cerkniškega jezera in v zadnjem času akumulacij na Spodnji Savi je drugod po Slove- niji dokaj redek.

Zimska raca je posebnost med racami, saj v enem letu perje menja kar trikrat.

Samec ZIMSKE RACE (Clangula hyemalis) ima lep kontrasten vzorec in dolg rep. V primerjavi s samico (v ozadju) ima belo glavo in rožnato liso na kljunu.

foto: iStock

ZVONEC (Bucephala clangula); samec (zgoraj) je bolj kontrasten in z zeleno glavo z veliko belo liso. Samica ima rjavo glavo in rumeno liso na kljunu. Med letom zvonec spušča značilen piskajoč zvok.

foto: Kajetan Kravos

MALI ŽAGAR (Mergellus albellus); samec malega žagarja (levo) je pretežno bel s črno masko. Samica se s svojo kostanjevo glavo, belim podbradkom ter sivim telesom barvno močno razlikuje od samca.

foto: iStock

(10)

VELIKI ŽAGAR (Mergus merganser)

Veliki žagar je edina gnezdilka Slovenije iz te skupine rac. Pri nas gnezdi predvsem na zgornjih in srednjih odsekih večjih rek. Gnezdenje je bilo zabeleženo že po večini večjih rek Slovenije. Na severu Evrope za gnezdenje uporablja tudi večja in manjša jezera. Prezimuje na velikih jezerih, rekah in lagunah. Pri nas v večjem številu prezimuje na zgornjem delu Save, na Dravi in Savinji. Veliki žagar se zvečer zbere na skupinskih prenočiščih.

Največja lahko najdemo na Zbiljskem in Ptujskem jezeru ter na Teharskih jezerih. Prehranjuje se predvsem z ribami, opazovali pa so ga tudi pri lovu na povodno rovko (Neomys fodiens) ter celo malega ponirka (Tachybaptus ruficollis).

SREDNJI ŽAGAR (Mergus serrator)

Srednji žagar gnezdi na globljih jezerih in rekah v tajgi in na južnem robu tundre. Prezimuje na mirnejših morjih ali zavetnih zalivih. Prehranjuje se predvsem z ribami. Pri nas ga bomo najlaže in

najbolj zagotovo opazovali pozimi na morju. Takrat ni redko, da lahko opazujemo pisane samce, kako se s plesom potegujejo za samice. V notranjosti Slovenije, kjer sicer zelo redko prezimuje, ga lahko posamič ali v manjših skupinah opazujemo predvsem na selitvi v novembru in aprilu.

KAPUCASTI ŽAGAR (Lophodytes cuculatus) Kapucasti žagar je severnoameriška vrsta, ki se predvsem v zahodni Evropi lahko pojavlja po naravni poti. Ker vrsta v Evropi nima naturalizira- ne populacije, gre pri večini opazovanj za ubežnice.

Podobno velja tudi za Slovenijo, kjer smo kapucas- tega žagarja doslej opazovali dvakrat; enkrat samca na Komarniku in enkrat samico na Šaleških jezerih.

Obe opazovanji sta iz sredine aprila. Podobno kot druge vrste žagarjev se prehranjuje z ribami, ki jih dopolnjuje z raki in vodnimi žuželkami.

VELIKI ŽAGAR (Mergus merganser); njegov kljun je odlično prilagojen za lov na spolzek plen. Zakrivljena konica je tudi uporabna za ločevanje od srednjega žagarja. Samec (zadaj) je bolj kontrasten in z več beline.

foto: Bojan Bratož

SREDNJI ŽAGAR (Mergus serrator); pri obeh spolih se pojavlja neurejena pričeska, značilna za to vrsto. Samec se od velikega žagarja loči po temnih prsih, samica pa po pomanjkanju svetlega ovratnika.

foto: Borut Rubinić

KAPUCASTI ŽAGAR (Lophodytes cuculatus); samca (spredaj) prepoznamo po beli lisi na zatilju in značilno kapuco. Slednja je opazna tudi pri samici, ki je na hitro podobna samici malega žagarja. Loči se po svetlejšem kljunu in odsotnosti bele barve.

foto: iStock

(11)

P

otreba človeka po sodelovanju z naravo iz naravovarstvenih ali estetskih razlogov se kaže z naraščajočim številom krmilnic tako na podeželju kot v urbanih okoljih, vse večjim števi- lom ptičjih vrst, ki sprejemajo tako ponudbo hrane, in z zneskom denarja, porabljenega za ptičjo hrano.

Izbor pravilne krmilnice in hrane sta dve veliki pod- pornici te dejavnosti, ki vodita k vprašanju: kakšno hrano imajo ptice najraje?

EKSPERIMENTI VELIKEGA OBSEGA Raziskovalci na Poljskem so pozimi preučevali selektivno prehranjevanje ptic v 80 krmilnicah na 14 območjih, tako v podeželskem kot v mestnem okolju. Da bi se izognili plenilcem, so krmilnice postavili visoko in nanje položili štiri različne vrste hrane - loj, sončnična semena, proso in suhe plodove jerebike.

ALI SO LAHKO SONČNIČNA SEMENA ODGOVOR

Raziskava je s primerjavo mestnih in podeželskih okolij dokazala, da so bila sončnična semena med pticami bolj priljubljena. Znano je, da je izbor hrane odvisen od vrste ptice. Najštevilčnejša vrsta na vseh preučevanih območjih je bila velika sinica (Parus major), ki pozimi zaužije ogromno količino sonč- ničnih semen, kar je lahko eden izmed razlogov, da so bila v raziskavi sončnična semena bolj priljubljena. Na izbiro hrane bi lahko vplivala tudi velikost hrane. Nekatere ptice namreč živilo raje odnesejo s krmilnice in ga pojedo v varnem zavetju. Zaradi tega te vrste prednostno izbirajo hrano manjše velikosti, kakršno je sončnično seme. Raziskovalci so

NAJBOLJ

PRILJUBLJENA HRANA NA

KRMILNICI

// Maria Gameiro, Sofija Maxieira

VIR:

IndykIewIcz, P., Moller, A., MorellI, F., TryjAnowskI, P.

(2018): Food preferences by birds using bird-feeders in winter: A large-scale experiment. – Avian Research 9: 16.

PREBERITE VEČ:

V raziskavi so uporabili štiri RAZLIČNE VRSTE HRANE - loj, sončnična semena, proso in suhe plodove jerebike.

foto: iStock

Najštevilčnejša vrsta na krmilnicah je bila VELIKA SINICA (Parus major), ki pozimi zaužije ogromno količino sončničnih semen, kar je lahko eden izmed razlogov, da so bila v raziskavi sončnična semena bolj priljubljena od drugih vrst hrane.

foto: Ivan Esenko

IZ TUJEGA TISKA

uporabili enako količino štirih vrst hrane z različno velikostjo, težo in obliko. Izbor manjše hrane bi bil lahko podcenjen, večje pa precenjen. Ugotovljene prednosti pri izboru hrane, ocenjene na tej podlagi, so zato verjetno pristranske.

Raziskava je pokazala, da so sončnična semena bolj priljubljena od loja, prosa in plodov jerebike.

Vendar pa nekatere študije kažejo, da sončnico izbira le omejeno število vrst, zato je za privablja- nje večjega števila vrst (poleg sinic tudi drozgov, vrabcev ipd.) bolje uporabiti kombinacijo različne vrste hrane, z različnimi hranilnimi vrednostmi in različno velikostjo.

VEČ INFORMACIJ

Nekatere države so pri zagotavljanju knjig in platform za preučevanju ptic na krmilnicah zelo uspešne. Denimo vlada v Nevadi je izdala knjigo s podatki, katere ptice privabiti na določen tip krmilnice in na določeno hrano. FeederWatch je inte- raktivna platforma, ki pomaga pri izbiri območja, hrane in tipa krmilnice za ptice.

(12)

DHOFAR, ZELENI RAJ NA JUGU OMANA

// Taja Cvetko

Že od nekdaj so pripovedovali zgodbe o izgubljenih mestih in deželi izrednih lepot,

Arabiji Felix. Deželi kontrastov; peščin, gorovja, kanjonov, čudovitih sotesk, zelenega hribovja, neokrnjenih obal, peščenih plaž ter čudovitega podmorskega sveta. Različna življenjska

okolja omogočajo biotsko raznovrstnost.

ORNITOLOŠKI POTOPIS

IZVIRI

Vodni izviri ob vznožjih hribovij kmalu spet po- niknejo ter se spet pojavijo v obalnih lagunah.

V okolici Salalaha, glavnega mesta pokrajine Dhofar, sem obiskala šest takšnih izvirov. Tam sem opazovala afrotropske, arabske in evropske vrste ptic. Ko sem sotesko Wadi Darbat obiskala prvič, marca, v suhi sezoni, sem tam opazila selivko, črno štorkljo (Ciconia nigra), na vejah akacij pa več visečih gnezd z živo rumenimi Rüppelovimi tkalci (Ploceus galbula). Nižje ob slapu sem se nagledala jate izra- elskih rdečeperutcev (Onychognathus tristramii).

Pokrajina je bila izredno suha, le tu in tam nekaj zelenja, s katerim so se hranili velblodi (Camelus dromedarius). Ko sem se vrnila v času "harifa", je pokrajina kazala popolnoma spremenjeno podobo;

povsod zelena trava, grmičevje in ozelenela drevesa ter mogočen slap z jezercem. Konec septembra sem v soteski videla tudi beloprso malo kukavico (Chrysococcyx caprius) in endemita arabskega polo- toka, oaznega skovika (Otus pamelae), ki je podobne velikosti kot naš veliki skovik (Otus scops), le z bolj raznolikim življenjskim okoljem, saj ga najdemo tako v gozdovih kot tudi na kamnitih območjih.

P

okrajina Dhofar leži na jugu države in meji na Jemen in Savdsko Arabijo. To je zeleni raj na robu puščave; dežela kadila ”frankincen- se", mogočnih klifov in globokih zelenih dolin med visokim hribovjem, kokosovih palm in peščenih plaž. Zanjo je značilna tropska klima. Jugozahodni monsun prinaša deževje in pršenje tri mesece v letu, od sredine junija do sredine septembra. Obdobje se imenuje "harif". Pokrajina je v tem času bujno zelena, hribovje pa obdano z meglo.

Podzemne reke hribovja Jabal Aram pritekajo v sotesko Wadi Darbat, ki se pričenja z apnenčastim klifom. Nakopičene vode v deževnem obdobju oblikujejo slap in pod njim globoko jezero.

(13)

Zelo pogoste ptice ob izvirih so bile še oazna (Spilopelia senegalensis) in turška grlica (Streptopelia decaocto), povsod nepogrešljiva invazivna žalostna majna (Acridotheres tristis), sivoglavi gozdomec (Halcyon leucocephala), ki spominja na našega vodomca (Alcedo atthis), le z drugačno porazdelitvi- jo barv ter velikim rdečim kljunom, črno-sivo-bela arabska penica (Sylvia leucomelaena) in kratkorepi krokar (Corvus rhipidurus). Drugi pisani, leteči pre- bivalci v okolici izvirov so bili turkizni in živo rdeči kačji pastirji ter roji kobilic, ki so pomembna hrana za ptice.

Obdobje »harifa« je tudi čas, ko pastirji s hribov pri- ženejo svoje velblode. V jutranjih in poznih popol- danskih urah sem pogosto srečevala velike črede, ki so se odpravljale na pašo oz. vračale domov.

Vedno se je ustavil ves promet, ko so prečkali cesto.

Pogosto so si sredi ceste privoščili tudi počitek in vstali šele po vztrajnem hupanju. Sama sem bila na teh območjih vedno zelo previdna. Velblodi so sicer zelo elegantni in počasni, a če pomisliš, da na dirkah, ki jih prirejajo, dosežejo hitrost tudi do 65 km, previdnost ni odveč. A velblodi v Omanu

ZNAČILNOSTI DRŽAVE:

Št. prebivalcev: 4.480.333 (avgust 2020)

Endemiti arabskega polotoka: bronasti kormoran (Phalacrocorax nigrogularis), jemenski grilček (Crithagra menachensis), arabski dleskar (Rhynchostruthus percivali), jemenski repnik (Linaria yemenensis), arabska kotorna (Alectoris melanocephala), arabski kupčar (Oenanthe lugentoides), oazni skovik (Otus pamelae)

Pomembnejša zavarovana območja:

Zatočišče arabskega oriksa (22.824 km², UNESCO), Naravni rezervat za zaščito želv; dve območji Ras Al Hadd in Ras Al Jinz (120 km²), Naravni rezervat Daymaniyat (302 km², UNESCO), Naravni park As Saleel (220 km²),

Naravni rezervat Jabal Samhan (4.500 km²), Hribovje Jabal Al Akhdar, Priobalne lagune v Dhofarju, Soteska Dawkah

Muškat

Oman Iran Katar

Savdska arabija

Jemen Združeni arabski emirati P er z ij s ki

z al i v

A ra bs ko m or j e

Om

a ns ki z al i v

Lega države omogoča izjemno veliko raznovrstnost, saj tu živijo afriške, azijske in evropske ptice.

Mnoge ptice selivke se ustavijo na poti proti jugu, kamor se umaknejo pred hladno zimo severne hemisfere.

SIVOGLAVI GOZDOMEC (Halcyon leucocephala)

ne služijo le gospodarskim namenom. Domačini jih imajo radi. Pogosto sta pri hiši eden ali dva za hišnega ljubljenčka.

PRIOBALNE BRAKIČNE LAGUNE

Priobalne lagune, ki jih od morja loči le ozek pas peska, so ugodna mesta za prezimovanje in postanek vodnih ptic selivk. Največ je evropskih in vzhodno azijskih, nekaj tudi afriških. Zaradi iz-

(14)

ZANIMIVE VRSTE PTIC:

izraelski rdečeperutec (Onychognathus tristramii), puščavski kupčar (Oenanthe deserti), smaragdni čebelar (Merops orientalis), afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis), čopasta čigra (Thalasseus bergii), grahasta stepska kokoška (Pterocles lichtensteinii), črna čaplja

(Egretta ardesiaca), zeleni golob (Treron waalia), abdimova štorklja (Ciconia abdimii), beloprsi očalar (Zosterops abyssinicus), belogrli hudournik (Apus berliozi), pegasta prlivka (Burhinus capensis), žalostna majna (Acridotheres tristis), čagra (Tchagra senegalus), arabska penica

(Sylvia leucomelaena)

rednega pomena so lagune zaščitene kot naravni rezervati. V okolici Salalaha ter bližnjega mesta Taqah se razteza več lagun, recimo Al Qurm, Rawri, Awqad, če jih naštejem le nekaj. V njih sem opazovala različne vodne ptice, med njimi tudi zanimivo afriško žličarko (Platalea alba) z edinstveno dolgim in na koncu širokim sploščenim kljunom. Z njim lovi hrano tako, da ga v vodi premika z ene na drugo stran in z občutljivimi živčnimi končiči na robu kljuna zaznava plen. Zelo pisani in s svojimi kontrastnimi barvami hitro opazni so fazanji jakani (Hydrophasianus chirurgus). Sprednji del glave ter peruti so v gnezditvenem času bele barve, perje na zatilju je zlato rumeno, preostali deli telesa so črni. Krasi jih zelo dolgo perje na repu. Črno vrati ponirki (Podiceps nigricollis) pritegnejo pogled s črnimi čopki na glavi, rdečimi očmi ter značilnimi rjavo-rdečimi lisami na predelu za očesom.

Ena izmed lagun, ki sem jo obiskala septembra, Khawr Ad Dahariz, leži na obrobju mesta Salalah.

Tam sem bila do večera, ko me je presenetila velika jata plevic (Plegadis falcinellus), ki je priletela in se zbrala na visokih drevesih. Precej glasne so bile. Družbo so jim delali sveti ibisi (Threskiornis aethiopicus) in velike bele čaplje (Ardea alba).

Prav tako me je osupnila tudi jata plamencev (Phoenicopterus roseus), ki se je hranila na oddalje- nem, nedostopnem mestu.

Zanimivo je bilo tudi dogajanje v neposredni bližini.

Skupina mladih fantov se je z avtom zapeljala prav do lagune in v ozkem pasu peska med laguno in morjem nasedla. Kmalu je pridrvel visok športni terenec, zapeljal z enometrske navpične sipine prek globokega vodnega kanala ter z lahkoto potegnil vkopani avto iz peska.

POKRAJINA DALKOT

Na jug sem se odpravila po nasvetu domačinov, kajti

"najlepši del Omana si je obvezno treba ogledati"! In res je ta del, ki ga turisti ne obiščejo pogosto, pokrit z bujno vegetacijo, ob jemenski meji pa se dvigajo visoka, mogočna hribovja. Moj prvi postanek na poti proti jugu je bil v Mughsaylu, ki leži ob vznožju Jabal Al Qamar ("lunine gore"). Znamenitost je od morja izdolbena skala, kjer se zaradi močnih valov v času "harifa" skozi odprtine morska voda dviguje kot vodomet. Vijugasta cesta s spektakularnimi pogledi vodi do suhega, pustega gorovja z redkim rastjem, ki je v obdobju "harifa" skrito v megli. Oblaki, ki se dvigujejo iz arabskega morja, se ustavijo ob visokem hribovju. Na južni strani je zato hribovje pokrito z gosto vegetacijo, na severni strani pa je pokrajina suha in pusta. Kamnite, suhe verige visokogorja se strmo spuščajo v doline, kjer drevesa "frankincen- se" oz. kadilne bosvelije (Boswellia sacra) uspevajo v svojem naravnem okolju.

POKRAJINA DHOFAR se v sezoni "harif", v času monsuna, za tri mesece spremeni v zeleno pokrajino ABESINSKI MEDOSES (Cinnyris habessinicus)

VELBLOD (Camelus dromedarius) z izraelskim rdečeperutcem (Onychognathus tristramii)

ARABSKA KOTORNA (Alectoris melanocephala), samica z mladičem

RUMENORITI BULBUL (Pycnonotus xanthopygos)

OAZNA GRLICA (Spilopelia senegalensis)

(15)

Na poti sta se izmenjevali gosta in manj gosta megla.

Na bolj preglednem delu je na sredi ceste stal visok

"tovornjak". Ko sem se mu približala, se je dva metra pred mano »spremenil« v na sredi ceste mirno stoje- čega velbloda. Le-ti so v Omanu tudi največja prome- tna nevarnost. Po zelo ovinkasti in na posameznih mestih po majskem hudem deževju uničeni cesti sem se spustila v zeleno dolino Dhalkot. Popoldan in naslednje jutro sem, v družbi velblodov in goveda, ki so se pasli v gosto obraščenem grmovju, na pečini ob morju opazovala že kar nekaj tukaj videnih ptic, od novih pa pojoče škrlce (Mirafra cantillans), puščavske lastovke (Ptyonoprogne obsoleta), rumenorite bulbule (Pycnonotus xanthopygos) idr. Od orlov in drugih ujed lahko, med drugimi, vidimo kačarja (Circaetus gallicus), malega orla (Hieraaetus pennatus), kragu- ljega orla (Aquila fasciata) in kafrskega orla (Aquila verreauxii).

AFROTROPSKI PTIČJI RAJ

Pred odhodom iz Dhalkota sem obiskala še mogočno drevo afriškega izvora baobab (Adansonia digitata) ter se odpravila do Sarfajta, mejnega mesta z Jemnom. Okoliški gozdovi so bivališče mnogih afrotropskih vrst, kot so afriški rajski muhar (Terpsiphone viridis), katerega repna peresa pri samcu v času gnezdenja za več kot dvakrat presegajo dolžino telesa, progastoglavi strnad

(Emberiza tahapisi), ki ga zaradi cimetove barve trebuha imenujejo tudi cimetoprsi strnad, škrlatno modro zeleno obarvan abesinski medoses (Cinnyris habessinicus), lesni vir (Bubo africanus) idr.

Ob povratku sem se ustavila še pri mogočnem klifu Šaat, ki se dviga 800 m nad morje. Obiskala sem ga že tretjič, saj sem ob svojih prvih dveh obiskih lahko opazovala le oblake, ki so se valili prek klifa.

Vztrajnost je bila poplačana s čudovitim pogledom na spodaj ležeče morje. Na poti je cesto prečkalo več arabskih kameleonov (Chamaeleo arabicus). Izredno počasni so in v rastlinju ob robu ceste skoraj nevidni;

še njihov rep se giblje kot okoliška trava v vetru.

V Omanu me je vedno znova presenečala velika pokrajinska raznolikost in seveda "harif", ki je prej suho hribovje pokrival z gostim zelenim rastlinjem in cvetjem. Za mnoge kotičke, ki sem jih obiskala, sem dobila informacije pri prijaznih domačinih, ki so mi vedno z veseljem svetovali, kaj naj si ogledam. Najlepši kotički niso označeni, ceste do njih so največkrat prevozne le s terenci, del poti pa je treba tudi prepešačiti. A več truda, kot je bilo pot- rebnega, večje presenečenje me je čakalo na koncu.

Prijazni domačini radi usmerjajo po neoznačenih brezpotjih, še največkrat pa bodo rekli "follow me"

(sledite mi), pozabili, kam so bili namenjeni, in te odpeljali do lokacije, ki jo iščeš.

PLAŽA ŠAAT s turkiznim morjem je verjetno najmanjša plaža v Omanu.

Dostopna je po vijugasti in strmi makadamski cesti s čudovitimi razgledi.

foto: vse Taja Cvetko ARABSKI KAMELEON

(Chamaeleo arabicus)

(16)

VARSTVO PTIC

P

o sedmih letih smo v letošnjem poletju ponovno preštevali vranjeke (Phalacrocorax aristotelis), ki se po končani gnezditvi vzdolž hrvaške obale že nekaj desetletij množično selijo v slovensko morje. Šteli smo v sklopu dvoletne- ga monitoringa (2020–2021), ki ga je omogočilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s sredstvi Evropskega sklada za pomorstvo in ri- bištvo. Ker smo pri štetju uporabili enake metode kot v letih 2012–2013, ko smo monitoring opravili v sklopu projekta SIMARINE-NATURA, smo tako zagotovili primerljivost rezultatov v obeh obdobjih.

Monitoring je potekal po dveh metodah, in sicer kot sočasno preštevanje osebkov na treh priobalnih skupinskih prenočiščih na gojiščih školjk klapavic (školjčiščih) ter kot popis s čolnom na transektu, potekajočem po celotnem slovenskem morju.

Tako smo pridobili podatke o številu vranjekov, ki

VRANJEK V SLOVENSKEM MORJU V LETU 2020

// Urša Koce

prenočujejo ob obali, ter oceno števila osebkov, ki se podnevi zadržujejo na širšem območju našega morja, kjer se tudi prehranjujejo.

PRENOČEVANJE VRANJEKOV NA ŠKOLJČIŠČIH

Prvo štetje vranjekov na prenočiščih (v juliju) je bilo nekoliko posebno, saj je potekalo v sklopu prvega skupnega mednarodnega štetja letujočih vranjekov v Jadranskem morju (Mednarodni vranjekovi dnevi) na pobudo in v koordinaciji italijanskih kolegov iz morskega zavarovanega območja Mira- mare. V štetje, ki so ga opravili predvsem prostovolj- ci, je bila vključena velika večina znanih prenočišč v Jadranskem morju, t.j. več kot 80 lokalitet. Prešteli smo skupaj 5041 osebkov, od tega na prenočiščih v slovenskem morju kar 978 osebkov, kar je skoraj petina celotne jadranske pognezditvene populacije.

Štetje na skupinskih prenočiščih, ki ležijo v Zalivu sv. Jerneja, Strunjanskem zalivu in Piranskem zalivu, smo v okviru nacionalnega monitoringa opravili še avgusta in septembra. Višek številč- nosti je bil v avgustu, ko smo na slovenskih ško- ljčiščih prešteli 983 osebkov. Pa vendar je to kar za 23–26 % manj v primerjavi z obdobjem 2012–2013.

Število prenočujočih vranjekov je najbolj upadlo na prenočišču v Piranskem zalivu, in sicer povprečno za 30 % v primerjavi z obdobjem 2012–2013, na prenočišču v Zalivu sv. Jerneja za 13 %, najmanj, za 5 %, pa na prenočišču v Strunjanskem zalivu.

Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kje so razlogi za takšen upad prenočujočih vranjekov ob naši obali. Če najprej pogledamo v Piranski zaliv, kjer je upad največji, ugotovimo, da je po letu 2013 prišlo

V slovenskem morju prebiva več vrst morskih živali, ki so zavarovane z evropsko zakonodajo. Med njimi sta tudi SREDOZEMSKI VRANJEK (Phalacrocorax aristotelis desmarestii) in VELIKA PLISKAVKA (Tursiops truncatus), ki sta med pticami oz. sesalci našega morja med bolje raziskanimi.

foto: Ana Hace, društvo Morigenos

VRANJEKI večino svojega plena ujamejo pri dnu morja, kar pomeni, da so zelo učinkoviti potapljači. Njihov globoki potop zaznamuje značilen nadvodni obrat, po čemer prepoznamo, da gre za prehranjevalno vedenje.

foto: Tone Trebar

(17)

do prerazporeditve vranjekov znotraj zaliva, saj so v tem obdobju na hrvaški strani ob obali pri Kanegri nastala nova školjčišča, ki so jih vranjeki začeli množično uporabljati v zadnjih letih. Na območju celotnega Piranskega zaliva v primerjavi z obdobjem 2012–2013 tako ni prišlo do bistvenih sprememb v številu prenočujočih vranjekov. Vendarle pa na slovenski strani ne smemo spregledati naraš- čajočega deleža monofilamentnih školjčišč, katerih značilnost so pokončno vezane boje, ki vranjekom ne dajejo primerne površine in stabilnosti za use- danje, zato slovenska školjčišča postajajo vse bolj neugodna za njihovo prenočevanje – k sreči so ne- ugodno situacijo pri nas v tem primeru rešila nova školjčišča na drugi strani meje. Nekoliko drugače je na čezmejnem slovensko-italijanskem prenočišču v Zalivu sv. Jerneja, kjer smo zabeležili upad ne le v slovenskem delu, marveč na ravni celotnega zaliva,

Popise s čolnom smo opravili na skoraj 88 km dolgem transektu, ki je enakomerno pokril celotno slovensko morje (popisno območje). Pri transek- tnem popisu ne preštejemo vseh ptic na popisnem območju, ampak le v pasu 300 m na vsako stran popisne poti. Tako skupno število vranjekov, ki ga podamo za celotno popisno območje, ni natančno število, ampak le ocena, ki jo pridobimo z množe- njem ugotovljene gostote na transektu in površino popisnega območja. Ker pa smo število vranjekov beležili po krajših segmentih, smo lahko ugotovili tudi to, na katerih predelih slovenskega morja se pojavljajo večje oz. manjše gostote vranjekov.

Vranjeki ne poznajo državne meje, zato je čezmejno sodelovanje pri ohranjanju njihove populacije neizogibno.

V treh popisih, ki smo jih opravili med julijem in koncem septembra, je bilo največje ocenjeno število vranjekov na popisnem območju, t.j. 1310 osebkov, ugotovljeno julija. V dveh septembrskih popisih, ki sta potekala na začetku in na koncu meseca, je bila številčnost vranjekov znatno nižja – dosegla je zgolj 28–35 % julijske številčnosti, kar pa nas je glede na to, da se njihova številčnost na prenočiščih septembra še ni bistveno znižala, precej presenetilo.

O razlogih za takšno nizko pojavnost vranjekov na območju lahko le ugibamo, kot možen razlog pa bi navedli to, da smo oba septembrska popisa opravili v prvem vremensko ugodnem dnevu po večdnev- nem deževnem in močno vetrovnem vremenu, ki je na morju vzpostavilo razmere, kakršne morda niso ugodne za prehranjevanje vranjekov. Številčnost

VRANJEKI si med potapljanjem dodobra omočijo perje, torej je zanje značilno tudi sušenje peruti, kot to velja za vse kormorane.

foto: Bojan Škerjanc

Razmere v slovenskem morju so še vedno ugodne za prehranjevanje vranjekov.

in sicer za 11 %. Tudi na tem prenočišču, zlasti na slovenski strani, opažamo povečan delež pokončno vezanih boj, kar najverjetneje prispeva k upadu števila prenočujočih vranjekov. Tako vse kaže, da bo treba skrbneje pristopiti k upravljanju slovenskih prenočišč, ki so tudi vključena v omrežje Natura 2000, vendar pri tem ne smemo prezreti dejstva, da vranjeki ne poznajo državne meje in je čezmejno sodelovanje pri ohranjanju njihove populacije neizogibno. Skupne akcije, kakršni so bili letošnji Mednarodni vranjekovi dnevi, so tako bistvenega pomena za sodelovanje med državami, s katerimi si delimo jadransko morje in z njim jadransko populacijo vranjekov.

VRANJEKI NA MORJU

Dnevni popisi s čolnom nam odkrivajo še drugi del slike življenja vranjekov v slovenskem morju. Večina vranjekov vsak dan zapusti prenočišča in se razprši po Tržaškem zalivu, kjer plenijo pridnene ribe; kot so pokazale analize njihovih izbljuvkov, gre zlasti za črne glavače (Gobius niger), ki so na morskem dnu zaliva bogato zastopani, obenem pa slabo mobilni in zato lahek plen za vranjeke. Vranjeke na morju stran od obale lahko opazujemo med potapljanjem, sušenjem peruti ali plavanjem. Običajno se pojavljajo v majhnih skupinah, ki štejejo nekaj osebkov, ponekod pa jih srečamo tudi v večjih, a navadno razpršenih skupinah. Večje strnjene skupine so bolj značilne za obrežna območja, kjer priložnostno družno plenijo jate gavunov (rod Atherina). Včasih pa v skupinah sledijo tudi ribiškim ladjam.

(18)

vranjekov je med različnimi popisi v poletnem obdobju nihala tudi v letih 2012–2013 in v analizi z modeliranjem smo ugotovili, da je na to vplivalo tudi stanje morja. Ali se vranjeki v slabem vremenu prek dneva raje zadržujejo na prenočiščih, koliko na njihovo pojavnost na morju vpliva motnost vode in s tem vidljivost in ali se posamezni osebki sploh hranijo vsak dan, so sicer vprašanja, ki ostajajo odprta za prihodnje raziskave.

VEČERNO PREŠTEVANJE VRANJEKOV na skupinskih prenočiščih je v poletnem času zelo prijetno opravilo, zato se je v akcijo vključilo veliko število prostovoljcev, kar je tudi omogočilo uspešno štetje v okviru Mednarodnih vranjekovih dni.

foto: Urša Koce

Ne glede na to, da smo v primerjavi z obdobjem 2012–2013 ugotovili upad števila vranjekov na slovenskih prenočiščih, pa se je število osebkov, ki se čez dan zadržujejo razpršeno po slovenskem morju, povišalo. V letih 2012–2013 so se ocene v poletnih mesecih gibale med 220–940 osebki, letos pa med 370–1310 osebki, kar kaže na to, da so razmere v slovenskem morju še vedno ugodne za njihovo prehranjevanje. Število vranjekov, ki se prehranjujejo v slovenskem morju, seveda ni odvisno zgolj od tega, koliko vranjekom zagotavljamo primerna prenočiš- ča, saj v naše morje gotovo prihajajo tudi osebki, ki sicer prenočujejo ob italijanski in hrvaški obali.

Morda je najbolj zanimiva ugotovitev transektnih popisov, da so se območja, kjer so bile gostote vranjekov v letošnjem letu višje, v veliki meri prek- rivala z območji zgostitev v obdobju 2012–2013.

Tako ugotavljamo, da se vranjeki prek dneva v večjih gostotah pojavljajo nekaj kilometrov stran od obale kakor ob obali. Ali temu vzorcu dnevne razširjenosti vranjekov morda botruje tudi razpo- reditev njihovega plena v slovenskem morju, pa v okviru monitoringa ugotavljamo v študiji, ki vklju- čuje vzorčenje rib, ki so najpogosteje zastopane v njihovi prehrani. Raziskavo, ki bo ključne rezultate ponudila prihodnje leto, opravljajo strokovnjaki z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pod vodstvom dr. Lovrenca Lipeja.

Letošnji popisi ne bi bili mogoči brez terenske pomoči prostovoljcev, ki se jim ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem za njihov angažma. Na pomoč so nam zaradi omejitev, povezanih z epidemijo koronavirusa, priskočili tudi hrvaški kolegi, ki so preštevali vranjeke pri Kanegri. Zahvaljujem se tudi Iztoku Škorniku, ki nam je omogočil štetje v Krajinskem parku Sečoveljske soline, ter Andreju Medvedu za udobne prevoze s čolnom, ki so nam omogočili kvalitetno izvedbo transektnih popisov.

ORNITOFON

B

ele štorklje (Ciconia ciconia) so znane selivke, ki jeseni odletijo na svoja prezi- movališča v Afriki. V zadnjih letih pa smo v večjem delu srednje Evrope začeli opažati, da nekatere štorklje jeseni ne odletijo, ampak prezi- mujejo kar v bližnji okolici gnezda. Zakaj je tako?

Selitev za vsako vrsto ptice pomeni zelo veliko tveganje. Tako na poti kot tudi na prezimova- lišču jih veliko pogine od izčrpanosti ali pa pos- tanejo žrtev plenilcev. Kljub takšnemu naporu in tveganju pa se nekatere vrste ptic s selitvijo izognejo obdobju pomanjkanja hrane, saj v zimskem času ne bi mogle preživeti na obmo- čjih, kjer sicer gnezdijo.

Zaradi vse višjih temperatur in pogostih milih zim je v večini slovenskih krajev zadnja leta med hladnejšo polovico leta snega malo ali pa ga sploh ni. Tega pa nismo opazili samo mi, temveč tudi marsikatera bela štorklja. Tveganje, da preživijo selitev na prezimovališča in nazaj na gnezdišča, je nenadoma večje kot pa tveganje, da ostanejo na gnezditvenem območju z milimi zimami, kjer se kljub vsemu še vedno da dobiti kaj za v kljun.

BELA ŠTORKLJA (Ciconia ciconia) lahko pozimi ostane tudi na gnezdišču.

foto: Dušan Klenovšek

JE BELA

ŠTORKLJA PRI NAS

POZIMI?

// pisarna DOPPS

(19)

V

irus herpes, podoben, vendar ne enak, kot ga poznamo pri človeku in se prenaša z dotikom, obstaja tudi pri drugih sesalcih in tudi pticah. Leta 1935 so znanstveniki v Združenih državah Amerike prvič potrdili, da je herpes kriv za pogin številnih sov. Pri obolelih sovah s herpesom so nekaj dni pred smrtjo opazili depresivnost in neješčnost, prav tako je bolezen lahko pustila nekaj posledic tudi na preživelih sovah. Dolgo časa se je govorilo, da sove prizadene ista vrsta herpesa kot golobe (vrsta Columbid herpesvirus 1) oziroma sokole (vrsta Falconid herpesvirus 1), zato pričujoča raziskava odkriva nov svet pri raziskavi obolenja sov s herpesom.

PRIZADETE SOVE

V raziskavo so vključili 55 vzorcev poginulih sov, najdenih med letoma 1995 in 2015 v Sloveniji. V zbranem vzorcu je bilo sedem vrst sov: lesena sova (Strix aluco), mala uharica (Asio otus), kozača (Strix uralensis), pegasta sova (Tyto alba), veliki skovik (Otus scops), velika uharica (Bubo bubo) in moč- virska uharica (Asio flammeus). Poginulim sovam so odvzeli vzorce tkiv, iz njih izolirali in preučili zaporedje DNK ter naredili filogenetsko analizo.

SKUPNI SOVRAŽNIK SLOVENSKIH SOV Rezultati raziskave so potrdili herpes le pri mali uharici, kozači in veliki uharici, skupaj je bilo oku- ženih osem osebkov. Najbolj presenetljivo odkritje je, da se v populaciji slovenskih sov pojavljajo tudi virusi herpesa, ki se razlikujejo od herpesa pri golobih. Od osmih osebkov, okuženih s herpesom, je bilo takih sedem. Le pri enem osebku je bil odkrit enak herpes kot pri golobih. Šlo je za en osebek velike uharice, kar pomeni, da je omenjena študija prva, ki je opisala prisotnost te vrste virusa pri veliki uharici.

Ob tem dejstvu se nam zopet odpre novo vpra- šanje. Kako so lahko golobi, okuženi s herpesom, praktično neprizadeti, medtem ko prisotnost herpesa pri sovah v večini primerov vodi v smrt?

Treba se je zavedati, da herpes ni vedno značilen za specifično tkivo ali gostitelja, ob prečkanju le-teh pa lahko znatno spremeni patogenost (patogeni virus lahko povzroči bolezen). Večje vrste sov, na primer velika uharica, naj bi bile bolj dovzetne za okužbo s herpesom, česar pa ne moremo pripisati njenemu načinu življenja. K manjši dovzetnosti za virus herpes naj bi vplivala raznolikost znotraj vrste, zato pri osebkih iste vrste opažamo različne stopnje prizadetosti.

ZAKLJUČEK

Omenjena raziskava je prva, ki potrjuje prisotnost različnih vrst herpesov pri sovah, prav tako pa tudi ugotovitev, da se sovji herpesi razlikujejo od tistih pri golobih in sokolih. Vendar pa so nekatere raziskave potrdile, da je herpes, ki prizadene golobe, zelo podoben herpesu pri sovah. Razlikujejo se lahko zgolj v enem genu, zato je še toliko bolj pomemben izbor odsekov za preučevanje sekvenc DNK.

Herpes so dokazali tudi pri MALI UHARICI (Asio otus).

foto: Matej Vranič

ALI IMAJO SLOVENSKE

SOVE HERPES?

// Zvezdana Samac

VIR:

ŽlAbrAvec, z., krAPeŽ, U., slAvec, b., vrezec, A., zorMAn

rojs, o., rAčnIk, J. (2018): Detection and Phyl ogenetic Analysis of Herpesviruses Detected in Wild Owls in Slovenia. – Avian Diseases 62(4), 1-6.

IZ ORNITOLOŠKIH RAZISKAV

(20)

L

eto 1908: na Štajerskem ustreljen evrazijski ris (Lynx lynx). Za tisti čas nič nenavadne- ga, a vendar je bil ta ris zadnji na območju Slovenije, kar je pomenilo, da je pri nas vrsta izumrla. Razlogov za izumrtje je bilo več, glavna pa sta bila zagotovo prekomeren lov nanj kot tudi na njegove glavne plenske vrste, srnjad in jelenjad, ter prekomerno izsekavanje gozdov.

PREGLED ZGODOVINE RISA V SLOVENSKEM PROSTORU

V preteklosti so velike zveri veljale za škodljivce, zato so jih lahko ljudje brez večjih omejitev ubijali, za ustreljene živali so celo ponujali visoke denarne

nagrade. A vendar se je z leti odnos ljudi do velikih zveri počasi začel spreminjati. Vse bolj so spoznava- li, da imajo velike zveri pomembno vlogo v naravi ter da so pomemben del gozdnih ekosistemov, javnost pa je postala vedno bolj kritična do iztre- bljanja živalskih vrst. Skok v leto 1973: šest risov, pripeljanih iz slovaškega Rudogorja, po več kot 60 letih ponovno raziskuje gozdove na območju Slo- venije. Risi so bili spuščeni iz karantenske obore v Kočevskem Rogu. Ta naselitev še danes velja za zelo uspešno naravovarstveno dejanje v Evropi. Takrat so slovenski lovci na pobudo lovskega gosta iz Švice, Karla Webra, in finančno pomočjo naravovarstveni- kov pripeljali šest risov, kar je bilo takrat označeno kot precej kontroverzno dejanje, saj so bile zveri v tem času v mnogih krogih še vedno precej neprilju- bljene in na splošno predstavljene v zelo slabi luči.

Risi so se v desetih letih razširili po Dinaridih in pa tudi v Alpe, populacija se je hitro širila in dosegla vrhunec nekje sredi 90. let. Po tem obdobju so se v začetku novega tisočletja pri risu začele opažati vedno večje težave, saj se je krivulja rasti populacije hitro obračala navzdol. Razlogov za upad populacije je bilo več, eden ključnih pa je bila zagotovo visoka stopnja parjenja v sorodstvu. Sorodnost je prišla tako daleč, da sta si bila v povprečju dva na- ključna risa iz Dinaridov na genetskem nivoju med seboj bolj sorodna, kot če bi imela iste starše. To pa prinaša vrsti različne težave, pri risih se te najbolj kažejo v nižji stopnji preživetja risjih mladičev, večji dovzetnosti za bolezni in različnih telesnih defor- macijah. Po letih raziskovanja vrste in spremljanja VARSTVO NARAVE

RISOM NA POMOČ Z DOSELITVIJO

NOVIH OSEBKOV

// Lan Hočevar, Miha Krofel

EVRAZIJSKEGA RISA (Lynx lynx) so v sklopu projekta LIFE Lynx pripeljali v Slovenijo leta 2018.

foto: Miha Krofel

Romunska terenska ekipa opravlja biometrične meritve na risu Doruju takoj po odlovu v škatlasto past.

foto: Lan Hočevar